Pal gre po svetu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ta prave od pet do glave
Pal gre po svetu
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant in Daša Brezar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Take reči si je treba v kamen zapisati, pravi stric Marko, ko sliši in zve kaj močnega, sočnega.

Poslušaj veselo
pod židano marelo!

Vsakdo bi hotel biti sam svoj gospod. Da greš lahko na potep: v kino, na pico v Gorico, z vlakom ali peš, samo da kam greš.
Sam svoj gospod si, ko imaš denar pod palcem - brez denarja se pohajati ne da. Ne spustijo te ne na vlak ne v kino. Ne prinesejo ti pice, če si brez evrčkov. Pal je torej pogledal, če ima kaj pod palcem.
Ojej, takrat opazi, da nima ne rok ne nog. Če si brez rok, se niti za glavo ne moreš prijeti.
Glavo ima vsak, še žebelj; rok pa nima vsakdo.
lma slon roke? Ne. Ko so v davnem času delili roke, je prišel prepozno in je ostal z dolgim nosom. No, pa si z nosom prav lepo pomaga: je z njim, vodo šprica iz njega, z njim nam pomaha v slovo ali se praska po nosu in glavi.
lma kokoš roke? Ne. Pa vendar nosi jajca. Nosi jih v svojem trebuhu, dokler jih ne odloži. Kokoš nima niti nosa, zato rok za praskanje po nosu sploh ne rabi.
Niti jajce ne rabi rok ali nog. Okroglo je in se zato brez težave kotali po svetu. Seveda le, kjerje svet mehek in gladek. Čez tlakovano cesto si jajce ne upa.
ln da ne govorimo o ognju. Njega je sam jezik. Pa kaj vse ta jezičnež opravi, če pustiš, da zajame sapo: v travi zaneti požar, iz časopisa napravi pepel!
Hvala bogu, da je na svetu voda, ki tudi brez rok objame ogenj in ga zaduši.
Veliko bitij je brez rok, pa če si znaš pomagati ...
A kako je bilo s Palom, ki je hotel po svetu brez rok in denarja? Celo brez nog!
Pa je vseeno šel na pot, plazil se je kot polž. Ko pridrsa do križišča, sreča slona.
Lepo ga pozdravi:
»Dober dan. A, ti si pa slon, ki nastopa v cirkusu in pesmicah!« Potem zapoje:

Slavni trobec, en krat ena,
okla dva slonokoščena,
vele ušesa, dober spomin,
kralj mogočni z afriških ravnin!

Slon je kar počepnil, takoje bil vesel pesmice.
»Bi šla skupaj po svetu?« ga je takoj vprašal Pal.
»Seveda prav rad,« odgovori slon. S trobcem si ga posadi na hrbet in sta šla. Prideta do naslednjega križišča. Tam je stala kokoš.

Pridna putka, ko ko kok,
jajca nosi kar brez rok!

je Pal spet stresel iz rokava pesmico.
Kokoš je bila navdušena: »Kako sem ponosna, da imam svojo pesmico! Grem lahko z vama?«
»Pridi!« ji je prikimal poglavar Pal. ln kokošje poletela na slonov hrbet.
So šli in so šli.
»Hej, stoj!« se je na polenu sredi ceste narepenčil ogenj. »Rad bi z vami. Če me pa ne marate, vam bom že pokazal!« in s svojim dolgim jezikom je puhnil iskre in dim proti slonu s kokošjo in Palom na hrbtu. Pa se ga niso prestrašili. Pal je zabrenkal na prijazne strune:

Včasih kuha, sveti, greje,
včasih se premočno smeje!

Ogenj je ob taki ljubeznivosti obljubil, da se ne bo premočno smejal. Pograbil je svoje poleno in skočil slonu v sedlo.
Gredo naprej.
Grejo in grejo; in pridejo do vode v reki. Ko je zvedela, da gredo pogledat v širni svet, je zaklokotala:
»Če me vzamete s seboj, ne boste trpeli žeje. Če me pa ne marate, bom prestopila bregove in bom huda.«

Teče teče, bistra in vesela,
nog pa ni nikdar imela.

Tako je Pal tudi njo razveselil z rimo in ji prijazno pokimal. Voda je gibčno skočila v škafin s škatom na slona. Pa so šli naprej.
»Ej, ej, ej,« je nenadoma s slonovega hrbta zaklicala kokoš. »Ali nismo še koga brez rok in nog pozabili? Jajce nam manjkal« Še dobro, da so imeli pametno kokoško v družbi.
Obrnili so se nazaj po poti in za prvim ovinkom so, čisto ob robu, res ugledali belo jajce. Tja se je skrilo, da ga ne bi kdo pomendral.
»Prav si imela, kokoš. Grdo bi bilo, če bi pozabili na take, ki si ne znajo sami pomagati,« je rekel Pal in dodal pesmico:

Hiška brez oken, brez vrat,
v sebi pa skriva zaklad.

Jajce se je posmejalo, se pokotrljalo in nestrpno poskočilo. Slon si ga je namestil na konec trobca, da ne bi padlo in se razbilo.
Taka je bila zdaj naša družba: slon, na slonu palec Pal, kokoš, ogenj, voda in jajce. Čudna družba.
Pal je s ponosom dejal: »Zdaj sem bogat! Pod palcem imam slona in dobro družbo. Prave prijatelje. Ti so večje bogastvo kot denar in zlato.«
Res je v pisani druščini zelo lepo, če se vsi razumejo in se imajo radi. V Palovi družbi so od veselja zatrobili in zapeli.

Trara, trara, tra - rara,
mi gremo na konec sveta!

Ne hvali dneva pred večerom! Od nekod se prikaže cvilimiška in poredno zakliče: »Preveč ste glasni. Na živce mi greste!« Na ves glasje zacvilila in se postavila na zadnje noge.
Vedno se pojavi kdo, ki rad nagaja in je poreden.
Slon, ki se mišk silno boji, je od strahu poskočil in se prevrnil. Vso družbo je v jarek zvrnil. Nastala je zmešnjava. Miška je vso to zmešnjavo hitro spravila v svoj lonec. Slona, kokoš, ogenj, vodo, jajce in pomešala s Palcem. Pravi miš-maš je iz tega nastal.

Miš-maš, kaj mi daš?
En krompir - za prepir,
sladoled, velik kot svet,
v piškav zob: za smeh in jok!

ln še uganka:
Kdo ima ušesa namesto rok?

Seveda je to lonec.
In pravljice je konec.