Palčki - pihalčki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Palčki - pihalčki
Matej Bor
Spisano: Sara Kovačič
Izdano: Mladinska knjiga, Ljubljana 1991
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PALČKI – PIHALČKI

SRAČJE SODIŠČE

»Kaj boš ti, presneta sraka!« Je dejala sraka sraki. Sraka srako je tožila. Vzela je pravdača sraka in sodniki sami sraki, vendar pravde ni dobila. Sodba pa se je glasila: Ker je rekla sraka sraki da je sraka, ni žalila srake, temveč le ugotovila skratka, da je sraka sraka. Kar zadeva izraz »presneta«, mislimo sodniki sraki, da bi moglo biti vsaki sraki v čast, če je presneta.

In zato se tista sraka, ki je sraki rekla sraka, pred sodiščem tem oprošča. To je vse in to zadošča. H koncu le še ugotovitev, da edina je žalitev za vse srake, stare in mlade, grd očitek, da ne krade, poleg tega pa še ta, da bi kradla, pa ne zna.

KRAVA IN TRGOVINA

Pride krava v trgovino, založeno res obilo, bulji v porcelan, zlatnino, milo, ure, torbe, svilo, v dolgem repu z repom maha, dokler prodajalka plaha le ne vpraša čudno kravo: »Krava, prosim, kaj želijo?« Kar želijo, to dobijo. Torej kaj želijo?« »Travo.« »Ampak, milostljiva krava, tu se ne prodaja trava.« »Čudno, česa ne poveste! Kaj pa torej tukaj jeste?« »Žemlje, sir, meso, med, juhe -- « »Bogme, jeste kakor muhe.« Pa se krava je obrnila in se nikdar več vrnila. »No, kako je?« vol jo vpraša. »Nič ni v mestu, slaba paša.«

MEDVED

V zimskih metežih smrčé medved spi in sanja o čebelah, ki lete lahkih kril iz panja.

In še preden je pomlad, že pred panjem kliče: Čujte, jaz medu bi rad brž za medvediče!

A čebele: Kaj renčiš! Ni še zime konec! Ko je bo, ga pa dobiš velik, zvrhan lonec!

SRNA

Ste jo videli že, srno? Še nikdar? Ojoj. Potlej morate v srebrno noč z menoj.

V hosto bomo zaklicali: Srnica, kje si? Kruha bi ti radi dali. Lačna si.

In prišla bo – sloka, nežna – skozi brezov log in nam jedla bo hvaležna kruh iz rok.

VOLK

Tak je volk, pa nič drugačen – Drugo strah je prazen. Le tedaj, kadar je lačen strašna je prikazen.

Kakšna pa ? Oči zaprite, pa se vam prikaže. Ni se? Čudno. Verjemite, pesem ta ne laže.

MANJA SE VRTI

Manja Manjana je zmerom pijana, kadar se z očkom vrti. Vrti se

                vrti se
       smeji se

smeji se in ko jo očka spusti, obleži na travi: V njeni glavi, poglej pa se očka vrti

   vrti
       vrti
          kar
             naprej ...


PALČKI – PIHALČKI

Kadar se Manja udari, pridejo

             p
             a
             l
             č
            k
            i
                 pihalčki

in pihajo pihajo Vsi zadihani, vsi zasopihani, se za trebuhe prijemajo in sapo zajemajo, ves čas pihajo, ves čas, dokler boli. Kadar pa več ne boli, jo popihajo.

Kam? H kaki drugi hiši. Komaj se jok zasliši, so že tam.

P a l č k i

     pihalčki

so zmerom tam, kjer kaj boli.

PALČKI – PISKALČKI

Če Manja ne more spati, pridejo

             p
             a
             l
             č
            k
            i
                 piskalčki

in piskajo piskajo Vsi zadihani, vsi zasopihani, se za trobente prijemajo in sapo zajemajo, ves čas pa piskajo piskajo, ves čas, dokler ne zaspi. In ko zaspi, jo odpiskajo.

Kam? H kaki drugi hiši. Komaj se pisk zasliši tudi tam.

Palčki

            p
            i
            s
            k
            a
            l
            č
            k
            i
 
            so zmerom tam,

kjer kdo ne spi.

PESEM O ZVEZDI

Kam bi rada ? K tisti zvezdi, k tisti zvezdi, Manja ? K tisti zvezdi pride Manja, le če Manja sanja.

In ko sanja, poje priček: Postelja ni postelja, postelja je zlat čolniček, ki nas k zvezdicam pelja.

In tako se ziba in ziba in vesla kar sam – še en hrib, ne, še dva hriba ša bo tam.