Pajčica in škrat Brkec
| Pajčica in škrat Brkec Darinka Kobal |
| |||||||||||
Ob robu vasi je rasla mogočna lipa. V njeno deblo so sekale mnoge strele in ji z leti razčesnile kar nekaj vrhov. Njena krošnja je bila široko razvejana, korenine pa močne in debele, zvite in prepletene, dvignjene v zrak, nato pa vrasle globoko v zemljo. Nekoč jih je našel najmanjši gozdni škrat, ki so ga klicali Ajdovček. Bil je tako majhen kot gobica in pod koreninami si je začel graditi svoje naselje, Ajdovnik. V tem naselju so si palčki zgradili lične hiške. Strehe so pokrili s slamo, okna prekrili z lesenimi polkni. V svojem mestecu so imeli vse, kar je potrebno za mirno in udobno življenje. Imeli so škratovo pekarno pri Pekcu in trgovino pri Kupčku. Imeli so čevljarsko delavnico pri Nožici in šiviljsko delavnico pri Veseli nitki. Imeli so bolnišnico in lekarno pri Nahodku. Prijazno šolo, slaščičarno in kavarno, pa mlečno restavracijo pri Buhteljčku. Imeli so trafiko s časopisi in revijami pri Radovednežu. Tudi cerkvico in ostarelega, dobrodušnega gospoda Pavla. In cel kup majhnih zanimivih trgovinic z darili in ročno izdelanimi izdelki. Toliko vseh, da se tri dni sploh nisi mogel odločiti, kaj bi kupil - če si se sploh odločil, da boš kaj kupil. Vse trgovinice po vrsti so se Imenovale Drobižek. A vedeti si moral, da je en drobižek stal pri slaščičarni, drugi pri trgovini pod mostom, tretji pri pekarni nad mostom, četrti pri čevljarski delavnici ob podhodu, in še marsikaj si moral vedeti. Hišice v Ajdovniku so stale polkrožno, kot se je vila korenina. V vsaki ulici je bila prva jvečja, druga malo manjša, tretja še manjša, in tako vse do zadnje, najmanjše. Nekega jutra so se v največjo hišico v ulico Zvijalko vselili trije bratje. Najstarejšemu je bilo ime Belobradec, drugemu Švigec, tretji je bil Brkec. Vsi so bili miroljubni, srčno dobri in delavni. Le najmlajši Brkec ni bil posebno zdrav. Pravzaprav sploh ni bil zdrav. Na vozičku ga je pripeljal brat Belobradec. Ko so ga drugi škratje zagledali, so se čudili: »Kaj se boš zmeraj samo vozil okrog?« »Ali ti ne boš plezal z nami?« »Če boš na vozičku, boš težko nabiral suho listje in cvetje. Težko boš obiral hruške in se gugal na srobotovih vrveh.« »Pa borovnic tudi ne boš nabiral.« Pogovor je bil prekinjen, ko se je nenadoma prikazal župan Ajdovček. Grdo je pogledal izpod štrlečih obrvi in ozmerjal škrate: Hoorkalapipaa! Kaj danes nimate nobenega dela, da zijala prodajate? Brkca boste že še spoznali. Za zdaj je dovolj le to, da veste, da je na vozičku, da ni posebno zdrav in da bo zanj težko najti delo. A se bomo že česa domislili. Sicer pa še marsikdo drug tudi ni čisto zdrav. A ker tega ni videti, ga ni mogoče obirati! Včasih se kar sramujem, da sem župan tako ozkosrčnih in jezičnih škratov.« Trije bratje so se osramočeni skrili v hiško. Hudo jim je bilo, ker je Brkec jokal. Tako je bil užaljen, da ves teden ni hotel na spregled. Ko sta šla brata nekega jutra v trgovino, ga je poklical droben glasek: »He-eej! Brkeeec!« »Kdo me kliče s tako nežnim glasom? Kdo me opazuje zdaj, ko ni nikogar v hiši?« »Jaz sem, Pajčica! Poglej, tu nad tabo bingljam." Poslal me je tvoj angel varuh, da bi skupaj molila. V molitvi boš našel tolažbo in ne boš več tako žalosten.« »Saj sem lahko, ker me drugi ne razumejo in ker brata mislita, da iz mene ne bo nikoli nič! Jaz pa bi tako rad delal kot onadva. Vsak dan ju opazujem ure in ure. Občudujem njune natančno izdelane obleke. Jokam od žalosti, ker mi ne bo nikoli uspelo kaj takega in ker ne morem tekati okrog kot drugi. Ne morem tega, ne morem onega ... Zato tudi molil ne bom, saj nimam angela varuha.« Ozrl se je nad sabo in zagledal majhnega črnega pajka. »Jaz sem, gozdni pajek. Pajčica me kličejo. Opazujem te in vse vem o tebi. Vem, kaj in koli¬ko zmoreš. Če hočeš, lahko malo poklepetava. Nihče razen angela in Boga naju ne bo slišal. Nihče ne bo vedel za najine skrivnosti. Lahko se imava zares fino.« »Ne morem se imeti fino, če nič ne delam.« že lahko delaš.« »Ne, ne morem! Bolijo me roke in noge.« »No, saj sem ti rekla, da je fino! Fino, ker te ne boli glava!« »Ni res! Tudi glava me boli. «Zdaj se je Pajčica razjezila: »Ne izmišljuj si še več, kot je v resnici. Vem, da te ne boli glava. Slabo se počutiš zato, ker si zaprt v hiši. Sprehodi se do cerkve in se oglasi pri gospodu Pavlu, da boš malo poklepetal z njim. Pokazal ti bo, koliko knjig ima, in ti katero posodil, da se boš lažje pogovarjal z drugimi.« »Saj se znam pogovarjati! Vsak se zna.« »Ne, pa se ne zna! Ali pa se celo ne more. Si kdaj pomislil, da ne bi mogel govoriti? Ali da ne bi mogel poslušati? Veš, da je še kar fino, ker se lahko pogovarjaš in lahko poslušaš. Še bolj fino bo, če ne boš govoril samih traparij kot drugi škratje. Pa da ne boš opravljal kot drugi. Ja, to gre nekaterim fino z jezika, čeprav to res ni fino!« Takrat je pred vrati nekaj zašumelo. Škratje so se vrnili, Pajčica se je skrila nazaj v kot. Na pragu so pozdravili: »Heej, hooj! Kako si kaj? Si hudo lačen in žejen?« »Mhm! Sem!« »Izvoli knjigo, da boš lažje počakal zajtrk,« je rekel Švigec. »Ne maram knjig! Nočem brati! Saj veš, da ne berem.« »Seveda vem, da ne maraš branja! Ampak, oglej si vsaj slike. Pa naslov! Kaj niso simpatični, veseli Bingale-bongale?« Zdaj se je Brkec zasmejal, vzel knjigo in jo začel brati. Pozabil je na lakoto in žejo. Samo bral je, dokler ni prebral vse do poslednje strani. Nato je pojedel svoj zajtrk in prosil Švigca: »Prosim, če mi prineseš še kakšno, mogoče bom res začel brati.« In je začel. Prebral je vse, kar so mu prinesli. Pa bi prebral še več, če bi mu prinesli še več. Toda niso zmogli tolikokrat tekati v knjižnico ali h gospodu Pavlu. Škratje imajo še marsikatero drugo delo, zato se je Brkec sam odpravil k njemu. Ta ga je povabil v svojo knjižnico in tam sta klepetala in klepetala in čisto pozabila na uro. Nazadnje je moral Brkec prav pošteno pohiteti domov. Zamudil je kosilo in bil malce okregan, ampak pogovora z gospodom župnikom ni mogel pozabiti. Po kosilu je počival in razmišljal o angelih. »He-ej! Brkec! Kako si kaj? Danes te nisem videla ves dopoldan,« je zaslišal. »Seveda me nisi, ker me ni bilo doma. Danes sem bil prvič v cerkvi in pri gospodu župniku.« »In?« »Kaj in? Hočeš slišati, da si imela prav? Res je najbolj prijazen gospod, kar jih poznam. Govorila sva o molitvi in angelih. Povedal mi je, da angel varuh pomaga le tistemu, ki ga prosi pomoči. Ki ga pokliče in se zna pogovarjati z njim. Obljubil sem mu, da ga bom poklical, in sem ga že. Nazadnje sva z gospodom Pavlom govorila še o barvah in slikanju.« Pajčica se je zresnila. Molčala je in gledala predse. »Zakaj si postala tiha? Sem te užalil ali prizadel? Tega že ne bi hotel.« Nekam zgubljeno je jecljala: »Veešš ... veeš ... no, vvveš kaj, spomnil si me na moji dve vroči želji.« »Vroči želji? Ti imaš vroče želje?« »Jih ti nimaš? Nobene želje?« »Nimam vroče, če me zmeraj zebe! Ampak pustiva šalo. Povej, kaj si tako močno žeiš.« »Tako rada bi vsak dan molila s tabo in rada bi imela svojo sliko.« »Dobro. Gospod župnik mi je dal knjigo z molitvami, da se bom naučil in bova lahko molila. Ampak sliko. Kakšno sliko bi rada?« »Rada bi, da bi me gledal in me narisal.« »Narisal? Kako naj bi te risal, če me boli roka?« »Pa me nariši z usti!« »Z usti? Kaj se ti meša, Pajčica? Kdaj si pa še slišala, da bi škratje risali z usti? Mi škratje imamo roke, a moje ne držijo ne svinčnika ne čopiča. Ne bo šlo.« Pajčici je po kosmatem ličku spolzela solza in padla na Brkčeve brke. Obliznil se je, kosmatka pa mu je očitajoče rekla: »Vidiš, kako dolg jezik imaš! Pa močna usta! Saj si vedno in čisto pri vsem pomagaš z usti.« Nekaj časa sta molče sedela, potem se je spet oglasila kosmatka. »Prosim te, primi svinčnik z usti. Vsaj poskusiva lahko.« Brkec je nekaj časa zbegano premišljeval, nato se je zapeljal po svinčnik in list papirja. Molče sta delala, vse dotlej, dokler fant svinčnika ni izpljunil. »Tako! Kar Sem poglej, pa boš videla, da ne znam risati! Sem rekel, da je škoda časa?« V tem trenutku je vstopil Belobradec, zagledal papir in rekel: »Saj to je Pajčica, naš gozdni pajek. Jo ti poznaš?« »Jaz? Pajek? Kakšen pajek? Čisto nič ne vem, o čem govoriš.« Vstopila sta še Švigec in sosedov škrat Brin. Švigec je pogledal risbo in vzkliknil: »Ooo, Pajčica.« Tudi Brin je rekel: »Saj res! Pajčica! Ste jo pripravili za razstavo?« Brata sta vprašujoče zrla v Brkca in rekla: »Kar on naj pove! Midva jo vidiva prvič.« Brkec je zardel in pokimal: »To sem naredil jaz. Pa tako sem se bal, da je grdo narisana in je ne boste spoznali.« Zdaj sta ga brata začudeno spogledala. »Tiii? Le kako si risal ti, če imaš preslabotne roke?« Pajčica je počasi prilezla izza hrbta ter sedla Brkcu na rame. Skupaj sta povedala, kako je prišlo do risanja in kako mu lahko pomaga, da bo delal še naprej: »Je izredno nadarjen za ri¬sanje, da veste,« je še dodala Pajčica. Belobradec je objel brata. »Vedel sem! Saj sem vedel, da ti bo angel varuh pomagal in te pripeljal na pravo pot. Hvala ti, dobri Bog.« »Bravo, Brkec!« sta rekla škrata in ga spodbudila. »Ti samo povej, kaj potrebuješ, bova takoj tekla iskat!« In res so tekli in mu prinesli. Svinčnike. Barvice. Flomastre. Čopiče. Barve. Paleto. Platno. Stojalo. Lončke za vodo. Belobradec je prinesel plutasti zamašek. »Izvoli. Poglej, česa sem se spomnil. Čopič ti bom zataknil vanj, da ga boš lažje držal v ustih.« »Jaz pa sem ti prinesel ciklamo. Da boš lahko takoj začel risati in slikati,« je rekel Brin. Škratje so posedli okrog njega, mu pomagali, ga hvalili in ga spodbujali, kako dober je in kako sijajno mu gre. »Ko se boš utrudil, kar odnehaj,« so rekli. »Saj bo jutri še en dan.« In res je bil jutri nov dan. In nato še eden in še eden In Brkec je risal in slikal. Tako dolgo, da mu je šlo prav fino »od ust«. Nekega dne se je domislil: »V šolo bom šel in se pokazal otrokom. Zakaj bi se skrival samo zato, ker sem drugačen od njih? Pokazal jim bom, kaj zmorem, kako delam, jim povedal, da sem kljub vsemu vesel in se znam smejati.« Zares se je odpeljal v šolo. Otroci so ga najprej pogledali s strahom in zadržano. Čez čas so prišli bliže, mu otipali roke, noge, celo glavo in vrat. »Ali te kaj boli?« »Se boš moral vse življenje voziti na vozičku?« »Povej, kako se je zgodila nesreča?« so bili radovedni, Brkec pa vesel, da je premagal svoj strah ter jim na sebi pokazal in opisal usodni trenutek nepazljivosti. Na najboljši možni način jih je posvaril, kako nevarno je skakati v plitvo vodo, se rolati ali igrati ob cesti. »Če se zgodi nesreča in v trenutku ostaneš na vočku, se moraš potruditi, da vidiš in slišiš vse tisto, r prej nisi niti slišal niti opazil. Takrat ti bo tvoj pomagal poiskati drugačno, a prav tako lepo in varjalno pot.« Navdušil jih je za slikanje in jim pokazal, kako se slika z usti. »Težko, a z voljo in Božjo pomočjo je vse mogoče,« je rekel in se zadovoljen poslovil z obljubo, da jih bo jih bo kaj kmalu spet obiskal.
 | Vsebina članka je delno ali v celoti izpeljana iz vira {{{source}}}. Imetnik avtorskih pravic je dovolil objavo gradiva pod licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 Unported. Dokaz za to so potrdili in shranili prostovoljci OTRS pod številko zahtevka {{{id}}}. To predlogo naj dodajajo potrjeni prostovoljci OTRS po prejemu jasne izjave o dovoljenju na naslov permissions-sl  wikimedia.org. Predloge ne uporabljajte za zahtevanje dovoljenja. |