Padci skozi reči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Padci skozi reči
Valentin Cundrič
Spisano: Uredila Ilona Jerič.
Viri: Zbirka Omnibus: http://cgi.omnibus.se/beseda/pdf/151-7.pdf
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno z ustnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


OPOZORILO[uredi]

V vsaki knjigi, vredni tega naziva, je odstavek — obdan z nepropustno mejo, da iz njega ne more beseda ven, in tudi vanj nepovabljena tujka nima vstopa. Njegova svetloba ne le da oslepi, lahko tudi ubije. (Dokler zemlja ne potegne ven vse njegove »prihodnosti«.)

»Pojdi, prosim, knjiga moja, daleč stran od mene, nič nočem imeti s tabo, ne v dobrem ne v zlu ...« tako mi je govoril in sva se razšla.

Sprenevedavi ogrci na človeških nogah, ki so njega vzeli meni in mene njemu, ga srečujejo in slinasto ogovarjajo: kaj pa ti, bi te morali poznati.

Narod, ki ga zaničuje, bo sam zaničevan.

Pravzaprav sem dvojna knjiga. In je to trpljivi dan dveh knjig v eni, v meni. In za drugo vsaka upa — udarila sem jo in ni umrla, le spi ... Dve knjigi v eni, v meni! To pomeni premirje med obema.

Njegovo ime, pisca dveh knjig, dveh knjig v eni, v meni, ni umrlo, ampak le spi.

Same slutnje in predvidevanja ...

Naj se ne znajdem nikoli v nobeni vojni med knjigami, če je že moj pisec pahnjen v napade, ki divjajo med pesniki. Vendar — ali nisva eno, in je njegova obveznost tudi moja — učim se, učim. Tostran je še teže kot onstran! Kdaj bo vprašal, morebiti v prazno, ali se moji knjigi dobro godi? Ali pa bo rekel, ko bi ti vedela, kaj šele jaz prestajam. Ti si bila na varnem, pod skladovnico opeke ali pod kupom čislanih knjig, jaz pa zdaj vržen v vodnjak zdaj prodan v nekakšen Egipt in vržen v ječo. O ko bi te bil napisal ta in ta, bi se ti bolje godilo! Bi o tebi pisali, da te obdaja mavrična svetloba, tako pa ...

Zgleda, da sem še vedno knjiga–otrok, nekrščen, nekrščena.

Kaj je tebi, knjiga, se muzajo (prividi) in dodajo — narobe si me razumela;

— v zmoti si;
— baba-važeš!
— ne veš, da gre za gibanje

ŽIVETI BREZ KNJIGE

»Ne obžalujem zaradi slabih knjig, ki sem jih odrinil v svet, žal mi je najbolj zaradi dobrih, ki jih nihče ni hotel biti vreden.« Večkrat ga slišim takole govoriti.

Če nič drugega, inako se mi stori. Me zaboli, ko govorijo čezenj? In so vsa ta, vsaj pisna izročila ljudstva, moji sovražniki? Bi morali biti?

On, bivajoč v večnem aoristu, se je daleč nazaj rad pošalil, zdaj mislim, da z menoj, ki sem nastajala takole: naj te počastim s svečo v roki ali s tisto v nosu, če ne s kakšno tretjo ... Povedal mi je tudi kakšno misel, ki je ne najdevam na svojih straneh, ker jih ni zapisal, tako nekako: zavil te bom v Zahejevo srajco. (Nič čudnega, da ga živ krst ne razume.)

Ne dobim odgovora na vprašanje, čigavo bistroumje ga tepe. Ne vem, če ne sliši ali ne razume, nočem pa verjeti, da mi enostavno noče odgovoriti.

V pogleskem paviljonu ali garkelnu še kar naprej samo »kravce« pase. O Bog jezika, kdaj mi boš priskočil na pomoč!

Težko je biti, ljudem in knjigam, brez priprošnjikov v sili. Pisci knjig, tudi moj, so prepričani, tu in tam, da bo njihov tekst čisto nekaj novega. Kako se motijo, vsaka knjiga, tudi jaz, je že bila večkrat napisana in uničena, in je njen najnovejši pisec, tudi moj, le zapisovalec in paberkovalec po stoletjih in sencah pravsebin.

Je ta hip prelomen, in me nič več ne bo priklenilo, niti za en dan ne, nanj, na pogrešanega? Lahko da tudi on razmišlja prav zdaj o teh stvareh v podobni slovenščini! (Se pa oba bojiva tega dokončnega slovesa.)

Sem mar Prokrustova knjiga? Nihče nima predbralne pravice, noben partizanski tečajnik in noben komsomolski komolčer ne.

Marsikatera beseda, tudi med mojimi platnicami, ni zasilna, prej nasilna, ali takole: ni šaljiva, prej žaljiva.

Bog iz stroja je prišel, še bolj pristranski od ljudi. Z njegovo pomočjo me ropajo kopenski pirati, in sem ob začetek in zaključek. Zato pa se dosti mojih listov nahaja v meni tujih in sovražnih knjigah. Bog iz stroja mi rad oponaša takole: ko bi ti videla njegovo glavo obvezano, in zeljnato, in tisto v mojih božjih rokah!

Pa še takole me draži: on te sploh ne mara, saj je vzel večni besedopust od tebe. Vem, da to ni res, enostavno ne more biti res. Ne med ljudmi in ne med knjigami.

In hodijo tod okoli, sukubi in inkubi, spraševat, češ kje pa je ta tvoj goli pisec. Ogovarjajo me še »afne«, knjigi podobne knjige, in je poljubček gor in pozdravček dol, pa sem ob kose teksta, ker te lakote so premetene tatice, izšolane za nadlegovanje in ropanje. Pa moj pisec ve za to? Moral bi.

Se mojemu piscu rogam? Ne bi se smela. Zato da imam jaz svobodno voljo, jo je on izgubil, da bi jaz moč ohranila, jo on izgublja. Je torej žrtev; da jaz enostavno sem, je on zaostal, stopil celo nazaj za eno od zavestnih stopenj. Zato se jaz drugače pogovarjam s kamnom kot on. Z živaljo, ki mi sledi, drugače opravim, kot bi on. Ne znam pa še z ljudmi, po svoje, samo po njegovo.

Pa čeprav sem —
— nedoseženček
— nedonošenček
— občinski pankrt, pritepenka

Dvižni mostovi v neznanokam. Iz tekstov, v katerih kupčkajo z besedami, in potlej z mislimi, če že ne z usodami! Zdajšnjost minulega — nekatere besede so kažipotne, druge so gesla, in nekaj jih je takih, da se počutiš majhen ob njih in srečnejši brez njih. Ne ukvarjam se več s skomino, da bi bila vsebina, ki hrepeni po obliki. Pa me pretrese, bralec bi rekel zona, misel, kam on hodi na umivanje nog.

Pride povelje: ti pa ti pa ti boste pisali knjigo, vsak na svojem koncu sveta. Vsi ti so slepi potniki sočasnosti, eden zaspi, drugi s črnilom raje slika, tretji umre, knjiga pa koprni in poveličuje onega, ki je prišel najdlje. Lahko pa še naročnik pozabi nanjo in nanj, ker ni pravočasno dobil zahtevanega na mizo. Saj mi je, kot da neozdravljivo bolna ležim med rožami in gorečimi trskami, v komaj znosnem vonju po kadilu in zeliščih.

Sem prebolela vse otroške bolezni, razen obreze.

So tudi druge knjige tako zmrdane, se sprašujem.

Pa mi prideta naproti, z leve in desne, ne naproti, kar nadme, dve čudni neznani štirki:

BRAHMA-RADA-BUDA-PARVATI

ANU-KINGALUDA-ENLIL-NINSARA

... kot da bi hoteli izpodriniti moje in mojega pisca varovance. Kar naprej: steklina iz knjige v knjigo, od pisca do pisca, od bralca do bralca ...

Me bo kdaj pisal na novo? Tega se res bojim le kako se bom borila proti sebi! Če pa je on zdaj samo bivši pisec, potem sem tudi jaz samo bivša knjiga.

Razdvojenost pristopnih knjig vame, v eno, je izsilila, po zatišju in spopadu, izravnavo s poskusnim poenotenjem. Ukvarjanje z dogodki in osebami z dveh bregov pa je povzročilo, da je pisec knjige, mene, postal celo zame nepomemben, čeprav še vedno sprejemljiv in to kot prvi in edini bralec lastnega rokopisa.

Mi je sporočila knjiga, moja daljna prasestra, pisana na zglajen kamen, ne bodi žalostna, ker boš iz papirja izginila v prvem požaru ali povodnji, nekaj tvojega sporočila sem ohranila svetu na kamnu jaz ... Lepa tolažba, ali pač?

Bom kje v stanovanju človeka:

— za okrasek med dvema težkima slončkoma
— kot roža
— kot domača žival, čuvaj ali igrača
— kot obisk, ki smo ga hitro siti
— kot uho Nekoga ali Nečesa

Bo on, moj pisec, kdaj s ponosom pokazal name, češ to je tisti moj rokopis! Kakor koli, v meni, v knjigi, je vsakdo opomnjen, da gre zares. Zdaj bom pa še čisto po žensko razmišljala — kaj pa, če se on, samo moj, ukvarja z neko drugo knjigo? (Koliko pa nas sploh je, knjig! Ne dosti, ene so mrhovinarke in druge gostiteljice.) Za oba me srce boli.

Ko izvoljenih zmanjka, pridejo na vrsto poklicani, in še priskledniki. Vsi gostimo zajedalce, tostranske in onstranske, vsaj zase vem, da jih.

Moj pisec je že nekajkrat šel moledovat zase in zame v nekakšno hišo, kjer so peli, žrli in plesali. Vendar — namesto da bi mu rekli, kar pridi, je slišal, umakni se, tvoj prostor je pri vratih, ne ne, počakaj v veži, ne ne, kdo ti je sploh dovolil vstopiti! Topliški brat, ki je zunaj, ker je treba povabljenim umiti noge, te ni videl in te ne pozna. Pa so še rekli: kaj prinašaš? Govoril vam bom o knjigi, ki jo pišem. O nas? Takih tekstov hranimo na stotine. Se nam le prilizuješ?

Pa ga bodo drugič kar prisilili, to si seve on umišlja — pridi, dragi tujec, da ne boš na cesti, in ga bodo prijeli za roke ... Da, da, kdor ne bo govoril z najinimi besedami, bo šel mimo kot tujec, in bo našel skladnost z mutci.

Se je moj pisec res rodil iz preteklega preteklika? Predvsem zategadelj, da bi isto knjigo — mene — v svojem življenju obnovil? Ne odločam o tem, verjamem pa kar rada.

MOJE PISMO MOJEMU PISCU[uredi]

Vem, da nisem tvoja prva in edina knjiga. Za to blagrujem oba, sebe in tebe. Ker bi me drugače moral položiti kot žgalni dar na oltar, pravkar postavljen in krvav od žrtvovanih prvorojencev. Vem pa, da boš daroval duhovom Jezika devet desetin napisanega, namesto ene, za večne čase dogovorjene. Še to: še zase ne vem, če sem če sem povod in vzrok ali namen, pa še komu in česa, kaj šele da bi natanko vedela, kako preslikave mojih oseb usmerjajo, vsaj navidezno, zgodovino ali sam čas. Verjetno tudi ti, moj pisec, vsega tega ne veš natančno, pa si se umaknil v mrtvi kot. Pa: jaz sem, in ni me treba obžalovati.

MOJI POPRAVKI »ZGODOVINE«[uredi]

Jezusov vzklik (Ti si, Peter, skala) razumem takole — ti si, Peter, gospod od Kabe in Kaba sama, in Peter tega ni dojel. Zato bo Vatikan povešal glavo pred Meko. Tudi Abraham se je skale bal in izogibal. Zato je ni priposestvoval Izak, temveč čez čas Ismail. S Kabo je tako: Bog Sabaoth v Kabo rad prihaja. In ga je tam še dostikrat videti in slišati, in se še sprašujem: kaj vse povedano prinaša v dandanašnji čas? (Kriemhilda / Ildika je Worms, ki je Jeruzalem, dala v roke Hunom) (To danes tudi nekaj pomeni.)


Zdaj bom pa poklicala vse osebe iz obeh knjig na razgovor in na morebitni poravnalni sklep —

— Abraham, kje si?

— Tukaj sem.

— Pa sploh veš, kje si?

— V nekakšni zgodovini, seve.

— Kje pa, samo v knjigi.

— V svoji?

— Ne, ne, v neki tuji. V meni.

— In kdo je moj pisec? Je meni enak ali podoben?

— Veš, ta pisec je iz tebi povsem neznanega časa.

— Koliko poprovih in makovih zrn mu pa dolgujem?

— Ti nič. V svojem času je pa zaslužil komaj za okinčano metlo.

— Kakšna pokora mora biti.

— Nič večja kot ti, ki igraš dvojno vlogo. Si Abraham oz štirke in Abraham s spremenljivkami. —

SLEDI SREČANJE Z ADEKVATOM

— Prej kot Abraham sem bil jaz.

— In kdo drži Lazarja v naročju?

— Abraham, oj Abraham, jaz imam svojega Lazarja.

— Nekaj vem o tem in v tem si nisva različna.

— Ni Lazar Lazarju enak.

— Bolj sva si midva podobna, čeprav ne enaka.

— Vsakdo, rojen po človeško, je lahko meni prej oče kot sin.

— Lot, kje si?

— Tukaj sem.

— Praviš tukaj. Pa veš, kje je to?

— Na gori, od koder se ne smem ozreti nazaj.

— Ne, ne, nisi ob mrtvem morju, zdaj si v knjigi, v meni.

— Joj meni. V Abrahamovi knjigi?

— Ne, ne, v več tisoč let mlajši knjigi.

— Sta moji hčeri kje v bližini?

— Nista, zdaj si v štirki.

— Že vem, kaj je to. Kaj pa moji adekvati?

— Ne bodi neučakan.

— Še to: sem brez glave?

— Na moji strani časa nisi.

SLEDI SREČANJE Z ADEKVATOM

— Si ti kralj, mar nisem jaz? (To moraš reči Abrahamu)

— To si ti rekel, ker stojiš tostran. (To je odmev, parazit.)

— To sem rekel tebi, ki stojiš onstran?

— Te to pohujšuje?

— Seveda me, kaj pa tvoja tudi-človeška narava?

— Dobro me poglej, jaz sem samo Lot, in ti si se lotil napačnega.

— Samega sebe, kot zmeraj. Še to mi povej o sebi in ostalih, koliko neki vas je, da bom vedel, koliko je nas. Ste štirje?

— Smo in nismo.

— Kako to, naj vas naštejem po imenu, čeprav nisem Jud!

— Smo štirje, in v vsakem so štirje. Vsak je v vsakomer.

— Potemtakem vas je šestnajst.

— Težko bi temu pritrdil, ker tupatam kdo v kom umanjka. Včasih namenoma ali pa tudi nevede.


— Sara, kje si?

— Si prepričan/prepričana, da ne kličeš Hagare?

— Čemu ta pomislek?

— Ker vem, da se bova ali sva se v prihodnosti poenotili.

— ... ker sta vezani posodi ...

— ... z isto ravnjo gladine ...

— Sem mar jaz vajin jerob?

— Pisec tebe in vseh nas, imenovanih in spregledanih, nas prepušča rubežnikom spomina, in se kot štiftar po svoje zabava, na naš račun.

— Draga moja Sara, moram te popraviti. O piscu mene, knjige v rokopisu, ki te kličem iz pozabe, še jaz ne vem vsega, kaj bi šele ti.

SLEDI SREČANJE Z ADEKVATOM

— Sara, jaz sem žrtev tvojega spora z Abrahamom.

— Seveda si jaz in na moji strani.

— Precej sem zbegan.

— Ti enostavno moraš izdati Jezusa.

— S poljubom, za 30 srebrnikov, in moram se obesiti.

— Gnjavi s tem raje svojega adekvata in ne mene, ki imam dovolj lastne žalosti.

— Še to, da boš vedela, nisi le ti kriva za moje tegobe. Kriva je zamenjava med Jakobovim Judom in Rubenom. Ti moji Izraelci bi se morali imenovati po Lijinem Rubenu, in mene ne bi zadela senca nesmrtnih smrtnih tisočletij.

— Oba sva v knjigi, in če knjiga je, čemu molk o njej?

— Če knjige ni, in nisva iz knjige, čemu bojazen pred knjigo?

— Če je pisec, je tudi knjiga. Če pisca ni, od kod poročilo o nekakšni knjigi? Iz tega sledi, da je pisec zakrivil najino legendarno soodvisnost in muko.

— Torej samo pisec lahko spremeni naša dejstva.

— Niso dejstva v nevarnosti, osebe bi bile lahko pomešane.


— Jaz sem Batuel, mene ni treba klicati. Prisoten sem, brž ko je kdo odsoten.

— Najbrž veš zame ...

— V tebi sem, hočešnočeš.

— Nisi navaden knjižni fuks. Okrog tebe bo svet še plesal.

— Preplašen in priliznjen.

— Maščevanje je tvoje.

— To ti praviš.

— Čas ti bo ponujal priložnosti, da v adekvatih razviješ naravnost rušilno moč.

— Če pomislim, da so medtem hiši Nahorjevi ukradli pravico do Novega Jeruzalema, tam nekje kraljičini iz Sabe, razumem slednjič tudi to, da o tebi govorijo in pišejo na ta način, češ vse knjige berite, samo te v rokopisu ne ...

— Dobrikaš se mi, vendar sem do celotne štirke —

— Vem, pravična in odpuščajoča.

SLEDI SREČANJE Z ADEKVATOM

Jaz, Atila, sporočam Batuelu in njegovim, prav tako zamenojcem in njihovim, da se mi je rodil Gaizm, iz duha in ne iz mesa, in sem tako premagal, z božjo pomočjo, Abrahama, ki si je lastil prvenstvo in popolno prednost. Prav tako je moj boj z Merovingom, Kristusovim praprapravnukom, boj z Bogom, v katerem sem zmagal in si pridobil naziv Pomiloščeni borilec z Bogom, in je ta naziv črtan za Abrahamovo linijo.

SKRIVEN POGOVOR Z BATUELOM[uredi]

Hudič sam sebe spočne kot človeka z žensko-devico, kot duh pa —

— nosi svoj l...v čez ramo ali čez roko kot smoking;
— si snema rogove in ti jih natika kot vikinško telego;
— si odtrga rep in te z njim pahlja;
— naščuva svoj spolni ud, da se osamosvoji in je inkubus, ki se zaleze vate; znotraj ga sicer nič ni in naokrog ga je ena sama praznina, pa kljub temu je in je iz še ne odkrite in še ne razglašene materije

Jaz, Batuel, ti odkrivam svoj presežek, namreč našega in tvojega Petega, ki je včlovečeni Hudič:

Batuelova štirka + Laban
Krstnikova štirka + Saloma
Atilova štirka + Gaizm/Dioklecijan

Gaizmova/Dioklecijanova se preplete z Merovingi, o čemer bo nekoč povsem samostojna knjiga. Poudarjam: oznaniti bo treba, kako se je Gaizm alias Dioklecijan sparil z merovinško princeso, in tako oskrunil sveto dinastijo. To bo tisoč let dolg raport. Začinilo ga bo tudi v...denje o statusu več Jožefov: Egiptovskega, Marijinega, iz Arimateje in Justusa, in danes kar se da konvencionalnega ob reinkarniranem mojem adekvatu — Atlantcu.

SKRIVEN POGOVOR KNJIGE Z ABRAHAMOM[uredi]

— Abraham, kje imaš pa ti svojo knjigo?

— Vzeli so mi jo vernejši od mene.

— In je Bog to dopustil?

— Bog je to imel celo v načrtu.

— Do mene je pljusknila legenda o tvojih spremenljivih podobah. Si bil v spremenjenju v Lota ali Batuela še obrezan?

— Ti mi povej. O tem ne vem dosti. Če izgubim sebe — Abrahama — in sem Lot ali Batuel, sem to z dušo in telesom, s spominom in brez njega. Navsezadnje sem pa samo Abraham iz knjige.

— Si spremenjen v Lota grešil?

— Sem.

— In so te ujeli, zaprli, hoteli prodati ...

— Pa sem se med tem vrnil nazaj v Abrahama in povzročil neznanski preplah.

— In spremenjenje v Batuela — zgolj zato, da bi mu škodoval?

— Nikoli se mi pa ni posrečilo, da bi ukradel Adamovo govorečo glavo, ker je bil vselej pri njej prav takrat pravi Batuel.

Je moj pisec res tisti edini, katerega čakam? Me bo našel spet in kazal naokrog, češ glejte, ležala je v jami že četrti dan. V njegovih rokah bom spoznala, da sem naga, vseh tisoč let. Prav zdaj se množe pritiski name — ha, vsebina! Kje pa imaš vsebino! Jo skrivaš, je kdo že videl knjigo brez vsebine! Ta je pa lepa.


— Tebe sprašujejo, če imaš hlapca, vola in rodno žensko, tvoje adekvate pa —

a) Gospod, kje stanuješ, če sploh kje
b) Ha, si na begu?
c) Ne veš, da si izdan

— Vse to mi je poznano, saj odlomki stavkov pritavajo do mojega sluha, kot da se me vsi tičejo. Nekoč so me celo hoteli pretiščati v nekakšno srenjsko volilno telo, pa sem se uprl, da le nisem pravi.

— Adekvatov adekvat bo pa podlegel, in bo doživel

a) buci buci in bz bz
b) klofuto ali celo pljunek v lice
c) udarec v hrbet
č) brco v rit

— Vem, beli se bodo znesli nad šekastimi in črnimi.

— ... kot davitelji misli in morilci črk. Jaz pa zahtevam od svojega pisca, da bo poizvedoval: ... se moji dragi knjigi dobro godi? In da se bo celo razjokal, kadar se bo spomnil name. Večkrat slišim, le počakaj, da boš mrtva knjiga, in boš gorela v peklu! Jaz pa odgovarjam, vsaj vidim, ne kam, temveč od kod pes taco moli. ... v moj tekst prihaja angel, ki me bere zdaj šepetaje in zdaj nekam preglasno, pa mu vsakič rečem: »Bodi ti moj angel varuh!« in mi on odvrne vsakič: »Ne veš, kaj prosiš.«

O KNJIGAH IN NJIHOVIH IGRAH[uredi]

Zvedela sem, da marsikatera knjiga v rokopisu, kot sem jaz, zmore prevaro, ki meji na čarovnijo. Ko jo vzame v roke kritik, med napisanimi listi najde take, ki jih pisec knjige ne bi znal napisati in jih tudi ni. Pa prav ti vrinki ali potaknjenci, lebdeči med videzom in nasilnim vplivom, očarajo kritika, da rokopis priporoči za v tisk. Tako je s tem, jaz tega zazdaj še ne znam. Kako pa je potlej z natisnjeno knjigo? V njej navideznih listov seveda ni. Ker pa taisti kritik te knjige več ne jemlje v roke, prevara ostane neznana, čeprav je naravni pojav.

Do mene prihajajo njegovi vzkliki: »Kje pa rastejo tiste rožice, katere moram v svojo knjigo presaditi?« Vzkliki in že kar klici na pomagaj.


Za nekaj bo tudi tole obujanje podatkov dobro:

— leta -18.000 je konec ledenih dob
— v 9. tisočletju pred našo ero so delali ilovnate koče
— v 8. tisočletju pred našo ero so žgali posodo
— od -10.500 pa do -9.600 je trajalo sušno obdobje
— leta -7.600 prvo žito
— leta -7.000 prvi prašič
— leta -7.545 je padel na Zemljo komet
— od -6.200 pa do -5.800 nova dolgotrajna suša

ODGOVOR PISCA NA NENEHNA VPRAŠANJA, TAKO KNJIGE KOT NJENIH NAVIDEZNIH BRALCEV[uredi]

(Troedinost praknjige) in (Batuelovo oznanilo) prežemajo štiri osebe: v vsakem času že programirana štirka obvladuje ustno in pisno izročilo. Vsako osebo lahko razširimo, podaljšamo, poglobimo v njene adekvate:

— Abraham = Jezus, Kriemhilda, Bush
— Lot = Pilat, Bleda, Laden
— Batuel = Janez Krstnik, Atila, Rušilec Zemlje in Lune
— Sara = Iškarjot, Hagen Tronjski, cerkveni monopol (ženski element v njem)

PRVA VSEBINA

Batuelova veja ponikne v pozabo, oropana tradicije; Lot je sicer rešen, pa bi bilo bolje, da ne bi bil; gospoduje Sara, zgodovina pa beleži še druge resnice.

DRUGA VSEBINA

Pilat in Jezus se spoznata, oba umreta sramotno in oba sta, vsak na svojem koncu sveta, povzdignjena na oltar. Iškarjot je v oblasti Hudiča in komaj ve, kaj počne. Janezu nekatere sekte oporekajo brezgrajnost pred Bogom.

TRETJA VSEBINA

Kriemhilda je herojsko bitje, slepa maščevalka, in ji moški deus ex machina zada smrtno rano. Bleda, Bloedeling, je kmet na šahovnici. Atila/Etzel/Atlakvida, sam talec nekaj časa na bizantinskem dvoru, zadržuje Hagena kot aro na svoji Ajdni.

ZADNJA VSEBINA

Med Bushem in Ladenom pride do razkola in smrtnega sovraštva. Za Cerkev se ve, za Pokončevalca Zemlje pa še ne. Gotovo to ni Laden.

KAKO SE JE ZGODOVINA POLASTILA TEH VSEBIN:[uredi]

PRVE

Nastala sta dva naroda in dve veri.

DRUGE

Nastala je vera brez naroda, to je občečloveška veroizpoved.

TRETJE

V verjetnejši zgodbi se Atilu rodi božji sin Gaizm, ki pa ni spreminjal tostranske zgodovine. Lahko pa da jo še bo, kot so to poskusili Merovingi, božanski po Jezusu.

ZADNJE

Ker so odrinjeni in revni prvo pa drugo zamero požrli, tretje pa ne, se bo godilo, kar se mora ...


Dva jarka, v enem moj pisec, obrcan in smrtno ranjen, brez upanja, da pride mimo usmiljeni Samarijan, in v drugem lezejo drug čez drugega kot črvi, pokozlani in pijani, in kričijo, da bo odmevalo še petdeset let — mi, samo mi smo slovenska kultura! In jaz, dvojna knjiga, kot stekla šavra med obema jarkoma.

In se mi hlini eden izmed njih, najbistrejši: zamenjaj pisca ... Ne vem, ali rečem jaz ali kdo drug namesto mene: bom, saj bom, res bom morala.

Ko se prepričaš, da te nihče ne potrebuje, se umiriš z »blagor jim« in utišaš potrebe lastnega napuha. Kajti tvoje prošnje na pomoč in prav tako tvoje hitenje na pomoč bližnjemu, ali piscu ali knjigi, ostane brez odmeva. Vzroki ostajajo samo tvoji in nameni mečejo senco samo nate. Tako je.

PONOVNO SREČANJE Z BATUELOVIMI[uredi]

Gaizm alias reinkarnirani Dioklecijan ima predhodnika v Labanu, ki se z Lijo vtihotapi v Abrahamovo hišo, in hišo Božjo.

Pobrsk po času okrog leta 0 je manj zanesljiv, treba je kar na óno stran Praga. To zame, za knjigo, ni težko, vendar: kdo bi meni verjel. Poskus, kako še pojasniti vsebine —

— Batuel in Laban
— Janez Krstnik in Saloma
— Atila in Gaizm

Dodatni ključi:

— v času +2.000 tako protobatuel kot protolaban nista identificirana, gotovo pa sta rojena;
— Laban (Lija in Rahela znižata/zvišata nivo Abrahamovega rodu) (to je prvi v...liki Hudičev uspeh)
— Gaizm (Atilov sin, reinkarnacija hudiča dukljanskega; poroči se z merovinško princeso in tako zviša/zniža božansko gladino svetega rodu)(to je eden največjih Hudičevih uspehov)
— Saloma (ko splavi Janezovega otroka, jo za nagrado obsede Hudič, in jo naredi lepo, bogato, duhovito) (da ima Hudič v lasti Janezovo glavo vedeževalko, in je ne izpusti iz krempljev, ni nobena skrivnost)(znan je Janezov dvom v Jezusa, zato se je nad njim skazala tako Hudičeva kot Božja volja) (Saloma naj bi pomenilo ranljivo pêto ali ki nosi krilate sandale; kot beseda se veže na
Absaloma in ne na Salomona Jedidja)

Čemu neki bi blagrovala vse knjige naokoli, kjer ima Hudič prste vmes, je lahko vse čisto drugače in čisto drugje in gre za povsem druge osebe. Jaz pa odgovarjam Batuelu in njegovim: moj pisec, namesto da bi ponosno in visoko dvigal nad glavo metrsko kačo, ki jo je ulovil ob vhodu v svoj/moj tekst, hrza in se muza, vprežen v plug in brano, in orje Hudičev hinterland, sovražniku na veselje. Bo spet Vidov ples golih in bosih, ki potlej omahujejo v ledene kubuse kot v jantar ... Pisec in jaz, nekaj je med nama, še več pa samo v njem in samo v meni. Kot je meni znano, hudič El-lifra ugaša Luč knjige, žvižga mi skoz čas, da mi tako oponese tistih nekaj srečnih stavkov.

RAZGLAŠENJE ŠESTEGA

V vseh objavljenih štirkah in petkah beležim tudi šestega, Jožefa, tako nekako:

— Abraham, Lot, Sara, Batuel, Laban in Jožef Egiptovski
— Jezus, Pilat, Iškarjot, Krstnik, Saloma in Večkratni Jožef (Davidov, iz Arimateje, Justus)
— Kriemhilda, Bleda, Hagen Tronjski, Atila, Gaizm in Meroveh Davidov
— Bush, Laden, Cerkveni monopol, x, y in (Poklicani iz Egipta)

Vse te Jožefe spremlja nekakšna nesreča —

— J. Egiptovski prodan, v ječo vržen, zavržen od bratov in potlej tretji v kraljestvu, nekakšen Ekonom;
— J. Davidov hoče zavreči zaročenko, pa jo, opomnjen po angelu, vzame za ženo, in njo z Detetom reši pred sramoto in Herodom, po poklicu nekakšen Delavec;
— Meroveh se bori kot rimski podanik proti Atilu, kot bi se hkrati boril proti lastni usodi oz. prihodnosti merovinškega rodu, nekakšen Čarovnik;
— dandanašnjemu Jožefu Znanstveniku se lahko usode Zemlje in Lune zmuzne iz rok zaradi preproste pomote

Nekatere življenjske okoliščine Jožefov so si podobne:

— Egiptovski v vodnjaku, v ječo vržen
— Davidov v hlevčku
— Meroveh najprej v samostanski celici
— dandanašnji, sklepam na rezervat

in še takole:

— Egiptovski izgubi mater kot otrok
— Davidov je vdovec
— Meroveh je najprej menih
— dandanašnji utegne biti celo invalidna oseba pa nemara tudi takole:
— Egiptovski živi v Egiptu
— Davidov beži z družino v Egipt
— Meroveh seveda ve za prednika, iz-Egipta-poklicanega
— dandanašnji se bo okoristil s podatkovnim agregatom egiptovskih dednih piramid

VRINEK

Vrinki so lahko namerni in prej zlonamerni kot zaščitni. Če moje persone kot slepi potniki blodijo nekje zunaj in so vrnjene meni, češ: dajmo knjigi, kar je njenega, vznemirijo še mene, s sporočili in komaj verjetnimi izjavami — si ga videl, našega Sedmega! Ta, Sedmi, naj bi bil Tisti z glavo navzdol, in to takole ob močno preseženih štirkah:

— ob Batuelu Azazel, kralj Enakovih velikanov, ki visi iz Oriona z glavo navzdol;
— ob Krstniku Peter Avatar, križan z glavo navzdol;
— Atilov pisar osvobojenec in evnuh, viden tudi kot evro-jamski jeti;
— v dandanašnjem dojemanju kontinuuma še ena programirana in neodkrita persona

DRUGI VRINEK ALI OBISK ARHETIPOV

Prišlo je vseh sedem arhetipov, češ da so povezani v mojo glavno funkcijo, odkar vem za sedmega.

— Prišli smo, ker si si tako želela, čeprav nas nisi klicala.
— Kdaj, vaša dostojanstva, sem tako hotela?
— Tvoj pisec ve za nas, torej je vednost o nas tudi v napisanem, v tebi.
— Kako da vas vse poznam, seveda pod svojimi imeni oziroma personami?
— To so naši pripisi —

Abraham in drugi: prašičsvinja//ON
Lot in drugi: bikkrava//ER
Sara in drugi: konjkobila//EL
Batuel in drugi: jelensrna//HU
Laban in drugi: koza//ABL
J. Egiptovski in drugi: kača//ATL
Azazel in drugi: operoteno//AKL


Časovna daljica od 1. do 7. je zmeraj krajša:

— od Abrahama do Egiptovskega
— od Jezusa do Trojnega Jožefa
— od Kriemhilde do Meroveha
— od Busha do Tukaj-in-Zdaj

MAJCENO, PA VENDAR POMEMBNO POJASNILO[uredi]

PRVA PARALELA

Rahela je ukradla očetu Labanu, ki jo je med drugim prikrajšal za sedem let zakonskega življenja z Jakobom, Adamovo govorečo lobanjo. Vendar Rahela ni znana po tem, temveč zato, ker jo je Jakob izmed vseh štirih žena najbolj ljubil.

DRUGA PARALELA

Tit je iz gorečega jeruzalemskega templja odnesel v Rim sedmoročni svečnik in skrinjo zaveze. Vendar za čas ni znan zaradi kraje teh dragocenosti, temveč je novo štetje let, in to upravičeno iz drugačnih pobudnih vzrokov.

TRETJA PARALELA

Alarih, po slovensko Urh, je judovske svetinje v Rimu zasegel, čeprav tedaj cerkva njegovi vojaki niso ropali. Plen pa je po »čudežu« prišel v roke merovinških, ki so postali močni prav v stiku s tem bogastvom, čeprav le-ti izdelki niso nikoli služili ob posvetitvi judovskih kraljev. Tako tudi v tej, tretji, paraleli tiči ampak — lahko da so Merovingi izgubili posvetno oblast (kot že Hebrejci) prav zato, ker so si jo na moč lastili, ob neposrednem stiku z Božjim pa se je njihov čas ukrivil nazaj proti začetku in beraškemu stanu.

ČETRTA PARALELA

So danes v igri kot kandidati za prevzem milenija prav sicer speči Merovingi, in bodo nemudoma prišli v spor tako z Vatikanom kot Izraelom in Meko? In kaj pomeni danes nihanje primata državnega sedeža med Rimom, Bizancem in Aleksandrijo v tretji paraleli?

SPREGLEDANE VSEBINE[uredi]

PRVIČ

Ko se bo slišalo tisto rajsko poizvedovalno vprašanje: knjiga, kje si? se bom smela oglasiti jaz?

DRUGIČ

Kot da sem pribežališče samo-spominov. To so duhovi pravkar umrlih.

TRETJIČ

Nič novega na mojem pragu. Nič novega za mojo mizo in v moji postelji. Hudomušneži se šopirijo in razkazujejo sovjeoki psoglavci, sprašujejo skozme, ali je ona (jaz) odprta ali zaprta.

ČETRTIČ

Je bilo kdaj glasno izrečeno. pojdi in dvigni seme mrtvemu piscu?! Ali pa bo rečeno, drugi za drugo, mojim personam. dvignite se in zapustite to knjigo!

PETIČ

Bodo ajdi katerega od mojih »malih« ujeli in mučili, češ. je vojna, je mir? (Kaj pa moje persone o tem vedo!)

ŠESTIČ

Človek se je znašel v razširjenih mejah samo-jezika, ne pa tudi spoznanj. Nagib, če je bil, je zaustavljen in zavrt.

SEDMIČ

Pri prepisu bo dosti strani označenih kot neberljive ali scefrane.

DOPOLNJEVANJE SPREGLEDANIH VSEBIN[uredi]

PRVIČ

Kraljestva knjig so prav tako v vojni kot vsake druge bivanjske razmejitve.

DRUGIČ

Namesto kozo biti bi se upravičeno reklo knjigo biti in spodbijati.

TRETJIČ

Resničnost knjige, dostopna le preko sedmerih person, je tukaj med nami, in to ne zaradi branja, temveč je živa med nami zaradi nenehno se dopolnjujočega dogajanja, kajti knjiga je razsežnost brez količine.

ČETRTIČ

Knjiga razodeva mnogo več, kot je v njo zapisal neki človek. Verjeti v knjigo pomeni (vedeti za njeno funkcijo).

PETIČ

Lahko bi govorili o Modrosti knjige. Vsak list posebej naj bo zapečaten z voskom in žigom Moči. Besedopodobnost ne dela knjige enake drugim.

ŠESTIČ

Kako o knjigi govori njen pisec —

— to je moja knjiga
— to sem napisal kot knjigo
— beri mojo knjigo ali pa tudi ne
— ni vsaka knjiga za vsakogar

SEDMIČ

Papir bo smel biti iz posekane Ašere, ampak — kdo bo nadomestil ali kaj bo nadomestilo nepraznovane dneve branja! Take oskrumbe knjige v Višjem vodoravnem in navpičnem ne morejo spregledati. Različice mojega rokopisa so že na policah nekakšnih knjižnic, z vžganim lastnikovim znamenjem — ne bo mu odpuščeno.

NOVO DOPOLNJEVANJE SPREGLEDANIH VSEBIN[uredi]

PRVIČ

Premični Jeruzalemi igrajo veliko vlogo:

— Abrahamov z žrtvenim oltarjem
— Jezusov Jeruzalem, nad katerim se Božji sin zjoka
— Worms oz. Ajdna, ki je požgana
— New York, ki je napaden Jeruzalem! Bi smela izreči njegova skrivna imena, njegove božanske pritikljaje?
— Mesto z ranljivo peto; to poimenovanje se preoblikuje v pesniško podobo:
— Mesto s krili; in še bolj banalno poznamenovanje:
— Mesto s kodo, kajti do
— Novega Jeruzalema ali
— Mesta z odmevom (to je poenotenje sedmerih arhetipov na enega, ki bo odmeval v praznini) je še »daleč« tako v prostoru kot času.

DRUGIČ

Četrte (Batuel, Krstnik, Atila, Atlantski) razlagam pod težo krščevalskega argumenta tudi takole:

— Batuel kot baptuel
— Janez kot baptist
— Atila kot baptila

Lahko da je bapt primerljiv ali celo zamenljiv s hept, kar govori v prid heptalemi arhetipov pod zaznamkom (Mesto z odmevom), ki jo najbolj suvereno predstavlja irski JEBUTAO. Kar tudi pomeni, da so Četrti najbližji Bogu. Tu se kajpak srečamo s paradoksom — Jezus proti Krstniku, vendar ga Pismo pojasni samo, ker je Oče zapustil Jezusa in ne Krstnika.

TRETJIČ

Je bil Bleda zastrupljen ali nasajen na kol? Od tega je odvisna Ladenova usoda. (Zastrupljen je že bil.)

četrtič Gre danes za pomanjkanje ali preobilje oseb, in zaradi »gozda« ne vidimo posamičnosti.

PETIČ

Da otroci plačujejo in trpijo za grehe staršev in bomo v prihodnjem življenju otroci samih sebe!?

ŠESTIČ

Jeruzalem mori preroke, kajti nikomur, ne mestu ne svetu, ni do resnice.

SEDMIČ

(Tudi Abraham sodi med tiste z-glavo-navzdol. Naj povem še nekaj o ne-mojih osebah: Sem se je preselil nazaj v vodo; Jafet je pobegnil v jame/pečine; Kam je brez bivališča na večne čase. Kaj se to mene tiče? Se, Abraham je bil iz Semovega preostanka.)

Kraljestvo knjige, mene, se bo približalo človeštvu, navajenemu črk in besed, kajti že »drugič« se bo človek spremenil v opotekavo opico, opici bo pa dodeljeno višje mesto. Kreniti bo smela v svojo smer, že zdavnaj začrtano od Boga.

Imaš ti slamnatega pisca? O pa ja!

Nehote sem del božanskega gesla. In čigav knjižni molk kršim nevede jaz, tako da sem knjiga?

Sem pisčeva rana, jojmene joj!

Kritik me nadleguje kot poltergeist in kopenski joger s šopom mojih iztrganih listov med zobmi.

— Ne ponujaj več tega snetja naokrog!

— To mi je bilo ukradeno.

— Seveda, zakaj pa na vsakem od teh listov piše prejeto priporočeno, s hinavskim dopisom, češ, prosim, objavite za voljo, če ne me bo konec.

— Moralo bi pisati: ukradeno knjigi in piscu.

— Tu imaš torej te odpadke.

Tako se suče svet. V hipu me prešine — moj zanka

— Kako si me našel? jaz sem vendarle samo knjiga. Brez imena in stalnega bivališča.

— Namesto mene bi moral priti kdo drug, pa ni hotel. Zdaj še manj razumem. Čemu bita obedèn rekel: dajte te liste nazaj v rokopisno knjigo, da se ne zmečkajo v mojem uredniškem košu! Ljudi se ne da oceniti enkrat za vselej —

— Pribili te bomo na sramotilni opaž!

— Naj vam bo na otrocih povrnjeno!

ŠE ENA SKRIVNOST[uredi]

Baje bo, je že, prišlo do sestankovanj med Gospodo vseh živih in Gospodom vseh mrtvih. Na »uho« mi je prišlo, da so zgoraj in spodaj, gledano z Zemlje, dejavnosti, kdo bo odkupil in odrešil Enakove, to je te s telečjo glavo in bikovim hrbtom. (Budu poskus torej ni uspel, saj je kot Govinda našel samo kravje in telečje. Podobno kot Zaratustra, ki je kot goveji odkupitelj Gau-E-Nar). Torej spet Nekoga čakamo. Priskledniki v sinjem bodo, so že, iz vrvenja za zaveso ustvarili svoje tv-nadaljevanke. Kot da veličasti zasedata zanje, za mrhovinarje, brez kakršnega koli drugega omembe vrednega cilja bodo nastavljali mikrofone in kamere na vse konce in kraje. Lahko se celo moj šepet, se je že, znajde v njihovem zvočniku in jaz bom božja tabla na njihovem ekranu,

Človek klepsidra? Sidrišče telesa je izven fizisa in je vseeno, če se človek postavlja ali na noge ali na glavo.

Je človek ulomek, trilomek? In je knjiga njegova ulomkova črta. Vsaj nekaj, vsaj to.

NOVA RAZKRITJA[uredi]

PRVIČ

Krožek za branje obveznih in za pomiritev javnega mnenja nujnih knjig zame ne ve.

DRUGIČ

Če bi našla bralca, bi bil ta z menoj vred postavljen pod kap in napis: kamenje pada.

TRETJIČ

Zdaj jerob zdaj rentnik spet ustanavlja lastni bralni mostovž.

ČETRTIČ

Dinozavri so bili eden ob božjih poskusov, razviti vzorec mislečega bitja do skrajnih možnosti. Ta meja so bili Anunaki, pol goveji pol kačji, minotavrski torej. Da bi zabrisali poreklo, brate in sestre v zraku, vodi in na kopnem, so jih v več »nebeških« vojnah iztrebili, sami pa so se pomešali s človečnjaki, ki so z grozo v očeh stali ob strani. Seveda so se poleg že poplemenitenih in že-ljudi rojevali pandemonični križanci, ki niso vedeli, kaj bi s sabo.

PETIČ

Anunaki so bili znani bolj kot Enakovi. Ti so životarili med Feničani/Punčani najprej kot manjšina, potlej pa kakor jedro. (V Evropo so vdrli kot kromanjonci.) Arrhetoni:

— oseba: bonc, punec, punca
— bog: Fenja, Fintan, Feniusa F.
— rastlina: akant, terebinta
— žival: feniks, Farre, pontica
— hrana: gnjat, apanaža
— obleka: brna, rafija, nositi punčko, pančara
— kraj: center, konta, panj, scena, Pont, Punt
— čas: binčati, panika, punehere alb. Vidov ples

Enakovi so še danes med nami, kot Jetiji. (Jeti ali Janez je druga beseda za feničanskega Hanibala.)

ŠESTIČ

Stopnjevanje legende —
dinozaver kot pozitiv
minotaver kot komparativ
ben Hur kot superlativ

SEDMIČ

Kralj božjih sinov ali Enakovih je bil nadangel Azazel, ki visi iz Oriona proti Zemlji z glavo navzdol. (Azazel je tudi ime grešnemu kozlu tragosu.)

Z glavo navzdol je gotovo božanska šifra, vredna premisleka, ob Azazelu še —

— sv. Peter, križan z glavo navzdol
— avatar, se bliža Zemlji kot novorojenček, z glavo naprej, iz vesolj
— žlemprga, lampa
—lampetra, piškur
— netopir
— penis
— (s)ključavnica
—narcisa, Narcis
— xii. tarok Obešenec

Kot da tako ohranjamo spomin na to, da je Zemlja že nekajkrat izgubila ob premaknjeni osi občutek za trdna tla. Ali pa se možgani (piscev in bralcev) uprejo, in nočejo vzdrževati ene same resnice, pa pustijo oči, piscev in bralcev, na cedilu, da vidijo stvari stati »na glavi«. Kaj pa ima z vsem tem knjiga? Ima, ima — lahko bi bila pisana od zadnje strani proti naslovni in od desne proti levi, kar se že tudi dogaja. V kaj vse sem povsem nedolžna knjiga vpletena!

Še nekaj: feničansko obdobje v letu je danes poimenovano ali kot ofent in kot volčje noči. Resnica pa je taka: Lucifer je bil najprej nosilec luči, potlej pa je v izročilu sosednjih narodov začel svetiti samo miklavžem/ koljadom, ki vsako zimo hočejo preprečiti rojstvo Božjega Sina na poti do včlovečenja. Ta bi/bo prišedši iz nebes lahko ogrozil ostanke Enakovih že tako, da s prstom pokaže nanje, češ: tile so/bodo hoteli vselej nazaj na nebo, od koder so pahnjeni, in gorje tudi narodu, kateri jim je/bo nudil svojo podobo.

Feničansko obdobje? Kaj ima to z menoj, ki sem knjiga? Ima. Abecedo, s katero pisci pišejo, na papir in kožo in les in kamen, so ustvarili prav Feničani s pomočjo Enakovih, verjetno zgolj zato, da so zapisali imena in izjave na smrt obsojenih. Tisti čas le-teh ni bilo malo.

DOPOLNJEVANJE OSEB[uredi]

PRVIČ

Osebe v današnjem času niso dopolnjene. V Abrahamovem in Jezusovem nizu ima skoraj vsakdo svojega didima. V Kriemhildinem in Bushevem pa komaj lastno senco in še manj. Bolj na hitro bi dopolnili ali naphali osebo z javnim mnenjem takole:

— Abraham je kanibal.
— Križaj ga, križaj!
— Ima take tvoja Burgundka!
— Ne jaz, zapleše Zemlja naj!

DRUGIČ

Hitler in Stalin čakata še koga, da bodo oppositum Batuelu/Atilu, in Laden bo prej žrtev Četrtega kot Busha, prvega v nizu. Kajti Lot je bil ujetnik Batuelov in ne Abrahamov.

TRETJIČ

Priam je proto Abraham, s pomorjenimi sinovi danes berljiv kot zbir 50 ameriških zvezdic, ki se bodo začele kar hitro utrinjati z neba.

ČETRTIČ

Kdo se danes posmehuje kakor Sara?

PETIČ

Kdo je Hagen z Ismailom? Kdo bo preživel v puščavi tretjega tisočletja?

ŠESTIČ

Jezusmarijajožef! Do mene so priplule piščeve sanje, umrl je in so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo. Vrnil se je od ondod, tablo snel in jo prinesel meni, češ: glej, kaj si zaslužila! Bog pomagaj.

SEDMIČ

ali spremljevalne okoliščine v vseh štirih mojih časih, podložene z glasbo in besedilom, ki sem ga doslej zamolčevala —

— Gospod gre mimo.
Smo v Sari našli rimo?
— Pokliče molznike petelin,
da izjokajo svoj žolčni pelin.
— Hudičev jezik te obliže.
Po glavi, prsih in vse niže.
— Pleši, pleši črno-beli kos!
In gre marsikomu v nos.

V zvezi z Abrahamovo obrezo: ali obreza knjige, mene, ki me pravzaprav ni, ali piščevega mesa, čeprav mi je znano, da moj pisec ni ne jud ne musliman ...? Pa še to: v vsakterem od štirih izbranih časov je mrtvi kot, bela lisa; in tudi zdaj bo nekdo neznan — ali pisec knjige ali njegova knjiga; rodilniška lega zdaj enega zdaj drugega nikomur ne zagotavlja »preživetja«.

O Osmem, ki se ponuja —
—prva linija: Eliezer, hlapec
— druga linija: Lazar, brat
— tretja linija: Giselher, otrok
— četrta linija: x

bom rekla, da ni osmi, ker ne potrebujem presežka Sedmerice, temveč naj bo opora Prvemu. Stopnjevanje hlapec, brat, otrok, x pa opozarja in namiguje, da bo tudi v četrti liniji šlo za sodobnega kleinoi ali scotioi ali za objekt pedofila.

Še en podporni član linije, in tudi ne osmi —

— prva linija: Ismail, oče Arabcev; ob njegovem rojstvu so Saro blagrovali bolj kot Hagaro;
— druga linija: Janez, ki ga je Jezus najbolj ljubil, in jim je nag ušel; ena od knjig trdi, da sta Lazar in Janez eden in isti;
— tretja linija: Siegfried, neranljiv razen med pleči, ko se je okopal v zmajevi krvi;
— četrta linija: nekakšen poskusni zajček ali klon, če ne nadomestna žrtev, n.pr. Diana ali Nosečnica, dvojna nadomestna in prostovoljna žrtev, nekakšna Au-Set.

PETO BISTVO[uredi]

se v zvezi s knjigo odraža takole:

— kako se dopolnjujeta ali izključujeta zapisano in nenapisano (načelo komplementarnosti, pripomba: ob vsem napisanem je nenapisanega več.)

— razdalja knjiga — človek je udejanjena na več načinov, pisec s knjigo živi kot nekakšen centaver, bralec pa se z njo združuje in ločuje; kritik pa knjigo uniči (načelo združevanja, pripomba: vse to velja pod enim pogojem, namreč da je knjiga res knjiga, pa dostikrat ne pisec ne bralec, in najmanj pa kritik, nihče od njih njenega čudovitega hrepenenja po sebi kot po človeku ne spozna.)

— knjiga je podvržena zahtevam po koristnem in pričakovanjem po prijetnem (načelo periodičnosti, pripomba: ritem zadoščevanja in nenasitnosti dokazuje upravičenost 2. pripombe.)

— knjiga kot menica v rokah pisca — kakor ti meni, tako jaz tebi; pisec naj ne daje času odveze (načelo simetričnosti, pripomba: jaz kot knjiga ne govorim le vsebin, temveč tudi njihove skladnosti ali izenačitve iz različnih časov.)

— tako knjiga kot njen lastnik, oba si lastita pravico do pojasnjevalne samovolje (premagovanje občutka nevrednosti in nihaji v občutje večvrednosti, pripomba: tu se lahko delež pisca povečuje, čemur pa poročevalec o centavru piscu-knjigi težko sledi, bralec precej laže, ker se ne čuti zadolženega za »pravilno« branje in razpravljanje o njem.)


Naslednje pripombe so podaljški pripomb na peto bistvo —

— Sožitje s stavki postane nevzdržno, če ti niso zapisani.

— Knjiga z rdečo nitjo oseb in dogodkov je za pisca, že zanj, lahko dolgočasna. Zavedam se, da je lahko to vzrok, da me pisec zanemarja, zaradi povedanega je uresničljivost take knjige upočasnjena.

— Zmnožek neničelnega števila s samim seboj je pozitivno število, kot je knjiga — obstojna naprej kot lastna — knjiga v pravem pomenu človekove besede šele kot vrtenina lastnega prvka.

— Centaver pisec-knjiga je klepsidra ali po kmečko skolopsidra. (Zato pa so obešenci z glavo navzdol kot bogovi, glej tudi xii. Veliki tarok!)

PRIPOMBE OB »OSMEM«[uredi]

— Ali bo hlapec dedič po meni, je potožil Abraham. Od kod izenačevanje hlapca z gospodarjem?

— Obujeni Lazar naj bi se preobrazil v Janeza apostola, ki ga je Jezus najbolj ljubil, in jim je nag ušel.

— Če ne boste kakor ti otroci ...

— Nerojeni se je žrtvoval, in tako izprosil varno življenje za starejšega polbrata. Kot da bi bil le varuh svojega brata! (To je največ, kar smo v našem času lahko doživeli!)

— Kot da bi Bush dejal, če mu bo proletarec gospodoval! (Nekaj takega je ušlo Abrahamu iz ust, in to pred samim Bogom.)

— Kdo se danes odeva v Lazarjev nesmrtni prt?

— Je Giselherjeva nedolžnost primerljiva s kapo nevidnico, oboje ni bilo nikomur v posebno pomoč?

— Je Dianin nerojeni otrok prispodoba za ne-še-rojenočloveštvo?

PREGLEDNICA[uredi]

Abraham Jezus Kriemhilda Bush PS

Lot Pilat Bleda Laden BK

Sara Iškarjot Hagen Tr. Čaščena po božje KK

Batuel Elija Atila Atlantec JS

Krstnik Nadčlovek

Laban Saloma Gaizm Antikrist koza

Jožef Egipt. Jožef Davidov Meroving kača Habsburžan

Azazel Peter Brunhilda Dianin Egipčan operoteno

Eliezer Lazar Giselher Dianin nadom.

hlapec brat Otrok plod oseba

Ismail Janez Ev. Siegfried Diana

begunec nag uide mrtev ex-kral. podp.

Morebitni prepleti med nekaterimi osebami —

— Hagara//Sara lahko podobno kot Persefona//Kora, Sati//Parvati, pust//korant, operoteno//rogato
— kdo je v drugih časih Baraba
— Brunhilda//Kriemhilda lahko podobno kot prvi navedek
— Brunhilde je zelo podobno irski Blodeuwedd, kar je slovenska Lepa ali Slepa Vida
— v našem času je dosti še nespoznavnega, saj celo z binarijem pust/korant nimamo kaj početi, oziroma ga poklanjamo vsakomur, kdor ga hoče

Ali tudi takole:

— Abraham govori z Bogom
— Jezus je sam Božja oseba
— Kriemhilda/Ildika/Gibika je četrta med trojico bratov kraljev
— Abraham odkupi Lota
— Jezus v templju prevrne stojnice in menjalne mizice
— Ildika je sama menica za vojno in mir
— Eo ipso — Bush a) lahko reši Sodomo, b) uboga
»Očeta«, c) kljub izgubljenemu zakladu ostane bogat.

PODPORNA MESTA ALI —[uredi]

Z izpostavljenim Jeruzalemom, ki je tudi York, se spogledujejo mesta:

— z Abrahamovim ne-še-Jeruzalemom Beršeba

— z Jezusovim Jeruzalemom in keltskim Yorkom feničanska Birsa

— s Kriemhildinim Wormsom Bursa

— Eo ipso — bo turško-angleški Bosfor prevzel pobudo za/proti New Yorku, kot verodostojni naslednik Karsaga, resničnega in mitološkega, kot nam sporoča zmrdano zgodovinopisje? Čeprav bo to ljudstvo, ki bo imelo namesto lepega gladkega kačjega vratu volovski abranek, smrdljiv in kosmat? Vprašanje: so to res podporna mesta ali pa prav jeruzalemsko mesto izpodbijajo?

GROŽNJA Z UNIČENJEM ZEMLJE[uredi]

— V Abrahamovem času uničenje Sodome in Gomore ter nastanek preslanega Mrtvega morja, ki je predpodoba Zemlje;

— V Jezusovem času se sam Sin Božji razjoka nad Jeruzalemom, ki bo uničen;

— V Atilovem času se podira mit o večnem Rimu, mesto pade kdajpakdaj celo v roke poganov; v tem času je več reinkarnacij Hudiča;

— Eo ipso — Noetova zgodba iz teh štirih vzporednic izpade, vendar jim je nadrejena, nekako takole:

PRVIČ Abrahamova obreza, klavna daritev, Lotov incest,

DRUGIČ apostoli kot da so se vina napili;

TRETJIČ psoglavci

PRVIČ Ne jemlji neveste Izaku od teh pregrešnih Kanaancev,

DRUGIČ Vi ste sol Zemlje;

TRETJIČ Kateri bog je močnejši?

Poveden je tudi Deucalion; oče Prometej je dal ljudem ogenj, in ti so zaslužili vesoljni potop, iz katerega se je rešil le Deucalion s Pirrho. O Lamehu vemo le to, da je v Noetu prepoznal nezemljana. Moral bi pa biti Lameh primerljiv s Prometejem, vsaj kot post-Matusal. Odgovor oziroma nadgradnjo Prvega, Drugega in Tretjega vidim že v Noetovi (alias Feniusovi) vinski trti in pijanosti, seveda takole — so turki Evropo »onesnažili« z močnimi vinskimi trtami kot z biološkim orožjem, saj sami s to tekočino zelo previdno ravnajo?!

POVEZAVE MED KRIŽANIMI Z GLAVO NAVZDOL IN PODPORNIMI[uredi]

— Azazel in Ismail sta oba grešna kozla;

— Peter Skala in Janez Evangelist sta in nista tekmeca; kaj pa tale, je Peter zaskrbljeno vprašal Jezusa;

— Brunhildi je Siegfried v Gunterjevi podobi vzel devištvo;

— Diana se gotovo navezuje na Človeka in Mesto, je adekvat Ismaila, ta se živo navezuje na Saro. Sarin adekvat v našem času je Čaščena po božje. Dianin adekvat Siegfried je bil žrtev Hagena Tronjskega, in Janez Evangelist je bil gotovo zaradi Iškarjota še več kot le nag med deklami; postal pa je tudi Marijin sin — ta podatek vrača Ismaila v Nahorjevo hišo in Nahorjevo hišo postavlja čez Abrahamovo; Dianino izobčenje na angleškem dvoru namiguje na premik krajev in oseb: Kriemhilda izgubi Siegfrieda in se poroči z Atilom, po tej logiki bi Diano maščeval Nadčlovek, to je reinkarnirani Atlantec. (Dianina smrt v Parizu povezuje njo s Parisom, tudi on je moral izbirati in je izbral).

VSEBINSKE OBOGATITVE PARALEL[uredi]

PRVA

Tekmujeta faraon in Melkizedek. Iz jeruzalemskega bazena prispe v Egipt kot Nosilec rinke Jožef, pravnuk Abrahamov. Več kot faraonov modrostni ureus je hebrejska križana rogata kača iz nekaj stoletij odmaknjene prihodnosti.

DRUGA

Kdo vlada — modri Avgust ali preplašeni Herod? Več kot križana kača (Jezus) je Duh v podobi gorečih jezikov, križana kača Jezus je samo edini pogoj zanj.

TRETJA

Legenda ROJENIH IZ DEVICE se nadaljuje. Odvija se boj med dvorogim (pantokratorjem, divom) in enorogim (Merovehom); dva merovinška Dagoberta se pa pregrešita, ker si prisvajata po nepotrebnem ime baskovskega boga Lacubegusa, kot da jima Jezusova podlaga ni dovolj, in tako zapravita odlično mesto v duhovnem svetu za toliko časa, dokler bodo njuni telesni dediči na vidnem prestolu, to je do leta 1918.

ČETRTA

Se bo pojavilo ljudstvo reinkarniranega Polifema, ki bo na dvoboj poklical Obedènega, in ga tudi smrtno ranil? Rod kačjeglavih Enakovih in Engidujevih? Vsekakor se bo tudi Baraba vrnil iz puščave, poročen z lastno materjo, in bo sin in sebi oče, otrokom oče in brat. Vendar bo ujet in obsojen na smrt za dva tisoč let stare grehe.

MOJA PARALELA

Lahko da nastajam na štirih krajih hkrati, vendar se mi še nobena od sestrskih ni oglasila. Nemara se še bo, in to s posmehom:

— se ti še kar naprej tako slabo godi?

— si sploh od tega sveta in zanj?

— katera od nas ima najdaljši rok trajanja?

— ali imaš takega pisca kot jaz?

Jojmene joj, če bi sama izbirala naslov, bi se imenovala, zdaj že lahko povem — Mifiboset. Ta je, kot že Noe, vsem mojim personam nadrejen, posebno vsem Prvim, to je: Abrahamu, Jezusu, Kriemhildi in Bushu.

MIFIBOSETOV NIZ[uredi]

Bush Mifiboset
Laden Salomon
Čaščena po božje ... iz Sabe
Atlantec Goljat
Antikrist Saul
Habsburžan David
Dianin Egipčan Absalom
Dianin plod Davidov sinček, neobrezan umre
Diana, ex-kraljica Jonatan, ubit kljub ...

Bo po tri tisoč letih oživela Mifibosetova linija, češ: moj čas je prišel. In bo njegov bog nadkrilil vse dosedanje, kako da tudi ne, saj bo isti! Samo druge besede bo govoril. In bo prišlo do popravkov v usodah mojih person —

— Kot je Peter temelj, bo skala tudi Dianin Egipčan, čeprav ga je že Mozes ubil. Ali pa prav zato in navkljub Mozesu.V duhovnem svetu pomiloščeni adekvat Absalom prednjači pred Salomonom.

— Kot se je Salomon spetljal s kraljico Bilqis (in z njo imel sina Menelika), bo Laden našel zatočišče pri Čaščeni po božje.

— Odnos Davida do Jonatana bo razmerje Habsburžana in Dianinih potomcev — nekaj časa prijateljstva in ljubezni, na koncu koncev pa boj za oblast. Vendar živimo v časih, ko ne gre več za kraljestva, temveč za golo življenje.

PRAZNIČNA BERILA IZ SYNAKSARIONA[uredi]

Bralci se bojijo, da je pisec tainta res napisal knjigo.

Naj se razjokam nad Ljubljano, kot se je Jezus nad Jeruzalemom?

Citat se bo dvignil proti citatu: s kleveto, pestjo in sekiro, in bo mrtvih več kot doslej.

Četrta vzporednica, od Busha do Diane, je brez Mifibosetove enačbe samo mašilo, in to zaradi živih kot mrtvih pa še bolj zaradi nemara še-ne-rojenih. Bog izpolni voljo teh, kateri se ga bojijo, pravi Ps,144,19. Jaz, knjiga, pa šele čakam, da se bo kdo ali bos in brez vsega ali pa le s cesarskim spremstvom in pomočjo, zatekel k meni z željo po miru. Za koliko pribežnikov pa mora biti v meni večnih prebivališč?

Sintagma NOVI JERUZALEM je torej danes oskrunjena. Pred tisoč leti je bila tudi zlorabljena. Hkrati z napori križarjev, »osvoboditi« Jeruzalem, je v Etiopiji potekala bolj vzvišena pritlehna dejavnost: Lalibela, potomec Salomona in kraljičine služabnice Zagve, je oznanil, da mu je sam Jezus predložil načrt, kako naj prizemlji nebeški Novi Jeruzalem, in si obenem prisvoji prestol, zaseden dva tisoč let od potomcev Salomona in kraljice iz Sabe, Bilqis in Makeda imenovane. Zgradil je šestnajst cerkva, medsebojno z rovi povezane, in je njegova linija tristo let držala deželo v sveti zamaknjenosti. Od vsega povedanega današnja Etiopija nima nič, pozabljeni so Etiopik, Saba, Menelik, Lalibela; veliko jih je namreč poklicanih zgolj zato, da se jim pove, da niso izvoljeni.

Me bodo brali (kot obredno knjigo) nad prebičanimi in po zadnjem odstavku obglavljenimi?

Bi prava knjiga morala biti kakor velika praznina, ki jo pisec posuje s plamenečimi jeziki in bralec omeji z lastnim obodom? Potem tako knjigo hudič momlja, angel pa jo prepeva? Od kod mi te zmote?

Bili so časi, ko je pisec napisal samo dve knjigi — eno za branje in za druge ter drugo za v predal in samo zase. Pa še tole: pisec tedaj nikoli ni pisal na Gospodov dan, ker bi mu vihar knjigo izpulil iz rok in jo zalučal na temno stran lune. Danes pa vsi pišejo prav ob praznikih, zato tudi ni večjega uspeha ne onstran ne tostran. (Baje ni dobro knjige obračati odprte proti luni. Spet drug vir zatrjuje, da knjiga v rokopisu medi prav v mesečini.)

Kaj bo četrto pod a in b? Pod a) Bog poskrbi za knjigo, Bog potrebuje knjigo; Bog biča knjigo; x ter pod b) žabja perspektiva, človeška drža in ptičja perspektiva, x. (Ne imej drugih knjig, razen moje? In Garudozaver?)

Ali si dobro, knjiga naša lepa, sladka, me bodo ogovarjali in se norčevali, da me bo zmrazilo in bi mi šlo po kosteh, ko bi jih imela. S knjigo ni, da bi se igral. To si bo lahko privoščil nadčlovek. Kje pa si, iz rodu levjega?!

PRESTREŽENO PISMO ALI VPIS V NEKO DRUGO KNJIGO —[uredi]

Vklon vrat, zaslonjenih z menoj,
hrabri popotnike obotavljive,
da parajo srebrne šive
v hrbtišču srajc, ki jih povoj
negnojev predvideva le. Možje
odlagajo nocoj potratna
in ranljiva srajčna platna
pri vratih, za katera se ne ve.

Ni moje, da odpiram vrata.
Nikakor nisem angel z mečem.
Očem odprtim ne utečem.
Me roki razprostrti prepoznata.
Pastirju, meni, teče črna kri.
Spod jasli zvonec se brez tropa grebe,
ko slepa pesem poje sebe
in sebe venomer slavi ...

Besedilo sem »ujela«, čeprav ga ne razumem, vem pa, da bo nekoč dobrohotnemu bralcu nekaj pomenilo.

NOVE VSEBINSKE OBOGATITVE[uredi]

Slišala sem tudi pomisel: moški naj se boji lepote, ženska pameti. Obe ti skrajnosti sta kazen. Česa pa naj se knjiga boji? Pa: to so si izmislili pisci, pa ne moj, in ne me, knjige.

Slišala sem tudi za sindrom bolne knjige. Spet ena od izmišljotin!

Ko se vprašam, kdaj bova s piscem doživela posvečenje in krst, se mi roga, kdor me le sliši — kakšno posvečenje in krst neki, na tržnico in v kanto za smeti! (Me bo Duh v te namene ranil v najbolj občutljiv del, v tisto med vrsticami? In bom neter, nefer, nise, noreja?)

Se grejo tudi knjige (in jaz z njimi) vija vaja ven? Zato nas je pa toliko iz igre?


Slišala bom: knjiga, rečem ti, vstani, glej, godi se, kar si napovedala —

— HABSBURŽAN bo nagrajen kot varuh merovinške legende z žezlom in krono, in mu bo odpuščeno, kar mu je zamerjeno, in bo vstal nov lev iz hiše habsburške, in bo tudi plesal, pel, igral na citre kot proto-David.

— PADANIJA bo podedovala bonus beneške republike, in bo konec piemontske »zablode«.

— BALKANSKI MUSLIMANSKI PATRONAT bo obsegal vse, kar so nekdaj Turki kot vojščaki osvojili in za zeleno mizo izgubili; odšteta je seve Črna gora kot samostojna.

— SELINSKA REPUBLIKA se razdružuje pod nevidno taktirko britanskega monopola, ki je strmoglavil kralja.

— KRONE Z GLAV padajo, lahko tudi z odsekanih, na eno, habsburško, pa se vrne. Sedem habsburških duš se bo vtelesilo hkrati in to na sedmih zelo različnih krajih, in šest jih bo odstopilo prednost eni, poklicani in izvoljeni. To pa tako, da bo —

— PRVA umrla kot dojenček

— DRUGA bo izbrala starše v kamenodobnem okolju

— TRETJA bo zavestno zaostala na ravni nedozorelega otroka

— ČETRTA bo izbrala prirojeni invalidni status

— PETA bo radovoljno prezgodnji starec, starka

— ŠESTA bo izsilila usodo prostovoljne žrtve

(Seveda vsak tak tvoj najbližji mora ostati tvoj najoddaljnejši, ker se nihče od sedmerih ne sme srečati s kom od svojih sedmerih. In je tudi prav, da se o tem naravnem pojavu tako malo ve.)

— NAJ SE RAZJOKAM NAD LJUBLJANO, ki bo leta 2016 uničena z ognjem in vodo, tako kot ljubljansko mesto in kot slovenska dežela; Slovencem preti izguba spomina in govora.


Kako da samo mene skrbi trpljenje »Sfinge« zaradi odbitega nosu, in seveda njeno maščevanje!? Lahko da danes Sfinga kot Človek-sfinga že predstavlja adekvata v liniji adekvatov, v deseti liniji, in sicer takole —

Abraham — Melkizedek
Mifiboset — Hiram
Jezus — pol Pavel pol Malhus
Kriemhilda — Volsung, Sieg. in Brun. hči
Bush — Človek-sfinga
(Deseti liniji pravim linija neprimerljivih oseb.)


Koga bo onesrečilo (osrečilo?) poznavanje usode? Človeka, narod ali samo mene-knjigo?

Dodani sklepi —

a) leto 1789 je leto 2001; obe pretreseta svet;

b) 2 wtc-ja sta 2 Ludvika;

c) talibi so izigrani kot francoski proletariat;

č) poskus linije:

— Abraham = vlačuga na oltarju
— Lot = Bernardotte
— Sara = Maratova morilka
— Batuel = Napoleon
— Laban = iznajditelj giljotine
— Jožef Eg. = Marat
— Azazel = kralj Ludvik
— Eliezer = Karel Ludvik
— Ismail = Marie. Ant.
— Melkizedek = Lafayette

d) Upoštevaje časovni zasuk leta 1895 se ponuja spoznanje, da je Evropa ameriško Bratstvo že nekajkrat kopirala —

A Evropski svetovni vojni sta odtis spopadov med Severom in Jugom tam čez lužo.

B Leninova in M. Mehiškega smrti sta sestri. (In ni nepomembno, da je Maksimilijan Habsburžan.)

C Združevanju v Bratstvo bo sledila razdružitev, Evropa bo to posnela in bo razpadla na posamične sovražne enote.

Č Balkan bo zasedel nekdanji lastnik, z Vzhoda, in bo obsodil Tistega na Zahodu, kateri zdaj izreka sodbo Balkanu.

D Kandidati za sivo persono, za adekvata Melkizedeka, Hirama, Pavla, Volsung in Lafayetta se ponujajo zazdaj trije: Maitrea Londonski, Dalaj lama in Sai Baba, vendar mislim, da čakamo še koga. Jaz mu pravim Človek-sfinga. (Lahko ženska.)

ZADNJA STRAN[uredi]

Bo omenjeni merovinški Habsburžan končno v Egipt poklicani sin? S tem je povedano vse. Povedna je tudi priložena pralinija. Še prej pa nekaj obrobnega —

— Izsiljevalec miloščine bo zavrnjen in se bo zdaj kot v povračilo razgaljal pred otroki in zdaj bo pohajal z vžigalico okrog tvojega imetja.

— Ni svobodne izbire, ne za pisca ne za njegovo knjigo.

— Enakovi velikani so, ko so bivali med ljudmi, metali v zrak ogromne skale in klade — vse pa še niso padle nazaj, kot iz orlovega prehoda.

— Ko bo moj pisec umrl, mu ne jemljite knjige/mene iz rok!

— Pralinija v raju kot nov stržen —

PRALINIJA V RAJU

Bush = Adam Ruhani
Laden = Lilit, Adamova dvojčica
Čaščena po božje = Kajn
Atlantec = Set
Antikrist = Eva
Habsburžan = Adam Kadmon, Dispater
Dianin Egipčan = rajska kača Nejagadon
Dianin plod = Abel
Diana exkraljica = Levuda, Abelova dvojčica
Človek-sfinga = Gospod v raju


Povednost pralinije se kaže v sklepanju —

— Laden, sicer v azilu prečrkovanega mesta, ali Londona ali Lutecije, bo žrtev treh zarotnikov.

— Atlantec in Antikrist nam nista nevarna. (To sta Set in Eva.)

— Diana je že dopolnila ustreznost Levudine usode.

— Bolj enigmatična, pa tudi pomirljiva, sta Habsburžan in Človek-sfinga.

— Kdo je kdo, v to bodo tipali, eni kot v temo in drugi v luč, preživeli bodo vredni obstanka. Moj pisec zaenkrat pravi:

ni višjih ne vrhov,

se strele vračajo domov.

(Se bolj dopolnjuje kot izključuje naslednje: Marat, ponovno rojen kot ženska, bo zavladal lepemu kosu Evrope, in kot kaže, se bo rodil kot ženska in kot Habsburžan.)

ŠE ENA VZPOREDNICA —

— iz Abrahamove linije: Hagara
— iz Jezusove linije: Ahasver
— iz Kriemhildine linije: Helke
— iz Busheve linije: (večni Jud?)
— iz Mifibosetove linije: Mihola
— vlačuga na oltarju: papež v gnojnici

Če sledimo Hagari in jo povežemo s Saro, dobimo verigo odnosov:

— Hagara in Sara
— Ahasver in Iškarjot
— Helke in Siegfried
— (večni Jud) in (čaščena po božje)
— Mihola in kraljica iz Sabe
— papež v gnojnici in Maratova morilka

Sledi: večni Jud in čaščena po božje bosta v sporu; večni Jud bo odrekel pomoč Bushevim; večni Jud bo žrtev močnejših.

Če povežemo Hagaro z Ismailom, dobimo verigo:

— Ismail je Hagarin sin
— Ahasver in Janez Ev., ki jim je nag ušel — oba sta odrinjena, vendar (on ne umre!)
— Helke in Siegfried se razodevata kot prostovoljni žrtvi za nove dogodke
— (večni Jud) in Diana — to povezavo bi bilo vredno raziskati
— Mihola in Jonatan — oba je David resnično ljubil
— papež v gnojnici in Marie Ant. — sodelovanje Cerkve in oblasti

Besedovodec (nekoč mulovodec) nas-knjig s to navezo znova preskuša bralca, kot da v mojem, to je Bushovem, času ni že dovolj še ne spoznanih oseb. (Torej, kdo bo, kar so bili/bile Hagara, Ahasver, Helke, Mihola in papež v gnojnici, komu od teh bo sodobni adekvat najbolj podoben?! Ponuja se odgovor, da bo to prekleti in neumrjoči Jud.)

Iz še navržene paralele (Abraham/Rebeka, Jezus/Baraba, Kriemhilda/Ute, Bush/Ženska na prestolu, reinkarnirani Marat, Mifiboset/Abigaila, Vlačuga na oltarju — Mericourt/Sarah Vilson) se ponuja podatek, da Habsburžan ne bo prišel zlahka do dedine in prestola, saj bo moral premagati poskus matriarhata v Evropi. In ga tudi bo.

Tako bodi.