Pa le zopet na Triglavu!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pa le zopet na Triglavu!
Izdano: Planinski vestnik 25. julija 1898, leto 4, štev. 7, str. 104-105
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V soboto 28. avgusta dopoldne smo se iz Ljubljane odpeljali na Triglav gospod Krajec, mladi Skale in pa pisatelj teh vrstic. Ob poldveh popoldne smo bili že v gostilni pri Šmercu v Mojstrani. Kmalu se pripelje še pet drugih gospodov s Save in Javornika z istim namenom.

Ob 4. uri smo odrinili vsi skupaj iz Mojstrane, in mi smo prišli ob pol 9. uri zvečer, oni pa eno uro pozneje v zadnjo kočo na zgornji Krmi . Ko v nedeljo zjutraj ob pol treh vstanemo, je bilo prvo, da pogledamo nebo, kaj nam za danes obeta. Zapazivši nebo čisto kot ribje oko, polno migljajočih zvezdic, se obrnem ves vesel proti ovčarju ter mu rečem, da toliko lučic na čistem nebu je menda dobro znamenje lepega vremena; ali starček z glavo pomaje ter pravi: „Gospod, preveč jih je, dež bo".

Ob treh smo jeli koračiti kvišku, ali kmalu žalostni zapazimo, da se meglice začenjajo po nižjih hribih nastavljati. Nekako sicer omamljeni po ti prikazni, korakamo vendar pogumno naprej, in ob 5. uri smo dospeli do zadnje podrte koče pod Triglavom. Mali in Veliki Triglav sta bila čista. Hajd prvo na Malega , In ura je bila ravno šest, ko smo ga pod seboj imeli. Trebalo nam je zdaj počitka.

Sicer je tudi z Malega že velikanski razgled; čeravno nam je zakrivala megla vso južno in zahodno stran, videli pa smo vendar Bohinjsko jezero, Šmarno goro, Ljubljanski grad, Kamniške gore in bližnjo Koroško. Na komando „hajd naprej na Velicega!" se dva od onih petih gospodov ustavljata tako, da ju na noben način nismo mogli pregovoriti z nami naprej plezati: „Na Malem vas počakava", je bil njiju odločni odgovor. Nas drugih šest z voditeljem je doseglo srečno vrhunec velikana ob 7. uri.

Mrzel veter je pihal, le 6 stopinj E. gorkote je bilo; pledi so nam kaj dobro stregli. Poči vaje tu, smo brali imena v steklenici ter jim tudi svoja pridejali in jih na pečine napisali. Čakamo in čakamo poldrugo uro, da bi sitna megla izginila, ali kaj se zgodi? Na hip pridrvi tako gosta megla in nas objame tako, da na pet korakov drug drugega še videli nismo. To nam je bil migljaj, hitro kopita pobrati. In nemudoma se poslovimo od velikana. „Bog daj sreč o Ercegovineem! " zavpijemo doli proti jugoslovanski zemlji in se spustimo nazaj. Jaz jo udarim prvi kot kažipot, za menoj Skale, Krajec in eden tujcev; dva druga pa je moral naš voditelj črez raztrgane robove po skalovju spremljevati, ker sta bila zelo obupana.

Srečno smo prišli vsi na Mali Triglav; tu se nam pridružita tudi ona dva zaostala. Srečno smo prišli tudi doli z Malega in opoldne smo bili spet pri koči na zgornj i Krmi . Od tod smo odšli ob 2. uri in ob 6. uri zvečer smo sedeli zopet v krčmi pri Smercu v Mojstrani.

Vodil nas je Klančnik , katerega vsakemu kot prav zanesljivega voditelja priporočamo.

Sedaj pa še nekaj!

Ker je plezanje na Mali Triglav, posebno pa še črez prelaz po robu na Veliki Triglav šembrano težavno, zato tudi veliko moških obiskovalcev ostane na Malem ali pa celo še pod Malim, pa dado listke, da jih voditelj gori v steklenico nese. Tudi moj današnji popis kaže, da dva gospoda nista imela korajže, podati se na vrhunec. Tako ostajajo „die Triglavbesteiger" večkrat na polu pota, njih imena pa romajo kvišku. Zato se mi je lansko leto kaj dvomljivo zdelo, ko je „Laibacherica" svetu oznanila novico, da so 11. in 12. septembra neki gospod, neka gospa in dve gospici iz Ljubljane Triglav pohodili. Zarad gospe in gospic nismo mogli nič zvedeti, kako in kaj, ker Gorenjec, ako ženski da besedo, ostane mož beseda; ali zaradi gospoda spremljevalca sem zvedel, in to je prof........, da lansko leto, pa tudi lotos ni bil na vrhuncu Triglava, ako ni morebiti nanj priplaval po kakem „balonu".

V Ljubljani , 28. avgusta 1875.