PROTI SEBI, V ŽIVI ZOB
Privaditi se tišini - le kako?
Človek že mine, preden se na
človeka privadi.
Za nas je popolna skrivnost
enostavna sončna ljubezen,
če jo zalotimo v poležani travi,
težki od majske krvi.
Svet ni razprto razmerje,
ampak je past.
Kar se zapira, je hlad,
ki v nas diha prihodnost brez
greha in padca žrtve.
Ker se privaja na nas,
nas vidi že mrtve.
Obup je star, jaz pa
- z manj ljubezni - še starejši.
Še vedno sem zgrajen iz maminih
želja. Neuresničeni privid.
Zato pa nisem več nikjer doma.
A tak je smisel biti: ta nered.
Iskati proti sebi, v živi zob,
ker zlo je najprej zlo, potem je
greh. Nebesa so kot grški popek -
v tleh.v
In ker sem sam kakor pogrebna kost,
nikjer ni odpuščanja - le nemoč. Nemoč,
da bi bil boljši. A že to, občutek,
da vse drugo je močnejše, kaže pot.
Če prav me vodi - v nekoč.
Tako dolgo sem na svetu
kot ljudska pesem,
strah me je strel in motnih tolmunov
in vetra v napačni noči,
ko te ne morem prebuditi,
o ljubica zala, o ljubica mala.
Pa si za mojimi očmi, divja
do krvi,
in mi govoriš o ognju,
ki naju bo nekoč spet združil
in to je lahko le ogenj v repih
tvojih otrok,
glasnikih neba.
Nasloniva dlan ob dlan,
da bi odrešila skupno utrujenost,
muckava ju, da dišita po kresnicah
in nežnost raste in raste
kot potop.
Ta neodgovorna starost!
Kot da bi se v njej kaj razodelo.
V resnici pa se življenje lahkotno
nagne in odmakne:
krilo gre k bokom,
veter v puščavo,
solza k izgubljenemu sinu.
Naj nihče ne reče: Bog, kako si
velik!
To bi bilo ponižanje za borovnico
in biser v beračevem čevlju.
Naj nihče ne reče: srce se mi odpira,
ker bi vzel dostojanstvo kovčku
in smisel Luni v zenitu nosečnic.
Ta neodgovorna starost! Še sreča,
da se ne razumeva!
Biti proti sebi, iti proti sebi!
S pihalnikom nad hiralnivo,
z liro nad zvezdni ščit!
Ne glede na kibernetični cinizem -
enakodušje se vrača!
Vrača se čut za ogroženost vsega,
kajti grobišča so večja od knjižnic.
Smrt je pod vzglavjem, v mleku
in razcefranosti sanj. Proti meni je,
proti meni gre, slepa, vsevidna.
V njeni bliini zapoje val
in utripa krvavo srce, v sinkopi zamaknjenih
bobnov, zate, ljubezen, ki te prevečkrat
pozabljam, za mamino rano, za vse,
ki so bili zame,
ki so šli proti meni.
Nekdo nekje predolgo traja,
nekje nekdo se ne rodi.
Nad prvega gre bolečina
in v drugem še zavesti ni.
Nebo se v istem soncu kopa
odkar smo sužnji večnosti.
Le v možganih je še negotovost,
ki se ne da premagati.
Povsod so votle mrtve duše,
ki se s praznino hranijo,
samo v zakotju se ljubezni
v drugih ljubeznih iščejo.
V soju bolečine postane
razumljiv celo absurd.
Drobne ljubezni strnejo vrste
in vsak nasvet je zaman in odveč.
Ne pa nasmeh, če se le
skali v modrem ognju
in biva za hip, za hip
nezemeljsko tuj.
Ne pa navdih, če se
trikrat obrne v hladu smrti
in potem skoči v jezik,
da jeclja in drhti.
V risu sklenjene poti
je čudna zazvezdna omama.
Prihaja od tam, kjer je
prihodnost sama.