PRESTRAŠENI ŽELVAK

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Po nebu so se podili črni oblaki in nenadoma so se iz njih usule debele kaplje. Zagrmelo je tako, da je želvaček Tobi otrpnil od strahu in se skril v oklep. Prestrašen je čepel tam, vse dokler je padalo in grmelo. Ko je posijalo sonce, je mama prijazno potrkala po oklepu in ga povabila na sprehod. Tobi se dolgo ni oglasil, potem pa je počasi le pokukal ven in plašno vprašal: »Tebe ni strah, kadar grmi in ropota okrog nas?« »O, seveda me je, a ne tako zelo kot tebe. Nadenem si nauške in skoraj preslišim ves ta nebesni ropot,« je rekla. »Kakšne puške? Pokaži!« je vzkliknil mali. Mama se je zasmejala in ga popravila: »Ne puške, naaauške! Nisi me razumel. Ko sem bila še majhna, je nekoč hudo grmelo. Padala je toča, kot jajce debela. V silnem strahu sem iskala zavetje. Nenadoma mi je na glavo padel velik šop listov in mi nehote pokril ušesa. Grmenje je potihnilo in v miru sem si poiskala varno zavetje. Ugotovila sem, da je listje dobra rešitev, zato sem se drugim pohvalila, da imam nauške. Se zdaj si ob nevihti poiščem kosmat in debel list, si ga nataknem na glavo in ni me več strah.« »Jaz pa zbežim v najglobljo luknjo, kjer nič ne slišim. Grmenje zame ni nič strašnega,« je zacvilila miška, ki je prisluškovala pogovoru. »Poglej, sinko. Kadar me je zares strah, se zvijem v kroglo in se zasanjam. Zamišljam si, kako rezljam pastirsko palico. Izmišljujem si vzorce, nato pa z njo poletim na drevo, se gugam, izbiram najlepše sadeže, se pogovarjam s pticami ... Medtem ko se igram in klepetam, se nebo zjasni, vse utihne, jaz pa nenadoma odprem oči in ugotovim, da je nevihte konec,« je pripovedoval zasanjani jež. »Zakaj še ti ne poskusiš odplavati na valovih domišljije?« ga je vprašala miška. »Zato, ker mi vse do danes niste povedali tega,« se je jezil želvaček. »Saj nam vse do danes nisi razkril, da te je strah!« so mu rekli v en glas. »Res je tako. Nikoli mi ne zaupaš svojih strahov, a bi jih skupaj veliko laže premagala,« je razmišljala mama želva. »Če prideš bliže, bi ti mogoče res povedal, česa me je tako zelo zelo strah,« je zašepetal mali in pobožal mamino glavo.