PRAV POSEBEN MRAVLJINČEK

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Pod košato smreko se ¡e dvigovalo domovanje rdečih mravelj. V tem mravljišču je med več tisoč mravljinci živel mravljinček, ki je bil zares nekaj posebnega. Imel je zelo drugačne navade od drugih, saj česa takega ni pomnila niti najstarejša mravlja. Bil je edini daleč naokrog sposoben reči, ne bom! Med kozliči pa je bilo nekaj takšnih, ki so se vedli natančno tako, kot pravi reklo »skačeš kot mlad kozel«. Res so ves dan noreli in skakali in nehote potacali mravljišče. Kozlički se niso menili za to, a v mravljišču je nastal preplah. Mravlje so tekale okrog in se preplašene dotikale s tipalkami. Potem so začele popravljati mravljišče, hitro so vse uredile in za kozliči vse pospravile. Delale so ves dan. Tedaj šele si je tudi mravljinček oddahnil. Sedel je na smrekovo vejo, a ni imel miru. »Delaj, lenuh! Poglej nas, nismo še končale!« Mravljinček jim je odgovarjal: »Ne, ne bom!« Mravlje so bile vse iz sebe. Cisto obupane. »Sramoto nam delaš! Če boš tak, nihče več ne bo rekel, da je priden kot mravlja.« »Ti šment ti! Me smo si ta sloves prislužile z dolgoletno marljivostjo, izgubile pa ga bomo v enem samem dnevu samo zaradi mulca, ki noče delati,« je stokala Rdečka. »Ni res! Tudi jaz sem pomagal. Delal sem pridno, kot vsaka druga mravlja. Naš dom je popravljen in pospravljen, zdaj bi rad malo počil.« Tedaj je vsa zasopla pritekla Dolgina: »Pošilja me kraljica matica in sporoča: me mravlje smo pridne delavke in delamo od jutra do večera. Ne delaj nam sramote, raje pojdi delat!« Mravljinček jo je pogledal izpod tipalk in mirno odgovoril: »Le povej ji, da sem delal. Ves dan, vse dokler ni bil naš dom lep in urejen. Zdaj grem. Privoščil si bom nekaj lepega, poklepetal s čebelo na travniku, poduhal vijolico in potem zadovoljen prišel spat. Kdor samo dela, mu življenje uhaja. Jaz pa bi na stara leta tako rad rekel kot slavna Ivana Kobilca: videl sem življenje. Bilo je lepo in polno sonca. Moja mati matica ga, žal, še nikoli ni videla! Ne more pričakovati od mene, da bom tak kot ona, četudi sva si na videz popolnoma podobna. Jaz razmišljam drugače in pravico imam biti drugačen. Naj te potolažim: jutri bom spet priden kakor mravlja,« se je nasmehnil in jo potrepljal po glavi. Po teh besedah se je obrnil in odšel. Dolgina je materi matici povedala, kaj je rekel mravljinček, sama pa je bila kljub vsemu le ena izmed tisočerih mravelj, ki so še dolgo v noč tekale sem in tja in ohranjale sloves marljivih delavk.