POBARVANA ZEBRA

Mama zebra je tiho stala za grmom in prisluškovala človeški materi, ki je svojima otrokoma pripovedovala zgodbo o zebri in divjem konjičku: »Nekoč se je zgodilo, da sta skupaj norela mladič zebre, ki mu je bilo ime Črt, in mladič divjega konja z imenom Hopi. Ko je igra postala predivja, se je mama kobila razjezila: 'Če bosta poredna, ti ne bom dovolila, da bi se hodil igrat s Crtom. Ti si konj, ne zebra!' 'Čeprav sem zebra, sem prav tak kot tvoj malček. In moja mama ima samo mene, ti pa samo njega. Zakaj se ne bi igrala skupaj?' je žlobudral mladič zebre tako prisrčno, da je omehčal njeno srce. Dovolila jima je, da sta se skupaj valjala po tleh, skakala čez grmovje in tekala po mili volji. Da bi ju umirila, je predlagala: 'Izvolita barve. Lahko bi malo risala.' Črt in Hopi sta vsa navdušena skočila k barvam. 'Kdo bo prej?' je zarezgetal Črt. 'Jaz! Hočem belo barvo!' je rekel Hopi. 'Tudi jaz jo hočem, saj sem črn!' je ugovarjal Črt in potegnil lonček z barvo. A poteg je bil tako sunkovit, da je barva pljusknila čez rob lončka in pristala na njegovem hrbtu. Debela kaplja je spolzela čezenj in se izgubila čisto spodaj pod trebuhom. 'Joooj, kako lepo progo imaš! Nikoli še nisem videla progaste zebre. Če hočeš, ti nariševa še več prog, da te bom že od daleč opazila,' je od silne domiselnosti kar poskočila kobila in še sama vzela čopič. S Hopijem sta ga igraje in mimogrede pobarvala po vsem telesu. Tudi po nogah in glavi, celo po uhljih in repu. Od tistega dne so zebre progaste.« »Je to res?« je vprašal mali Kopitljaček, ki se je pridružil prisluškovanju. »Mislim, da ne. Otroka sta tako grdo vlekla plišasto zebro, da si je človeška mama izmislila to zgodbo. V resnici smo zebre takšne že od rojstva in že od nekdaj,« je rekla mama zebra in ljubeče obliznila progastega mladiča.