PESEM IN POT

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Pot je vedno pripravljena
in pesem je večno čakanje,
da jezik stopi na pot.

Nekdo pa že gre,
lahkoten, svoboden,
s semeni v ustih,
do pike sličen starim Bogcem.

Najbrž nima pesmi,
začudeno zre v zravnane topole,
ki so pot za trepetanje vetra.

Pesem ga ima, mogoče.
Jaha ga, ljubica,
okretna,
s slino, dolgo kot hrbtenica,
do zadnje luknje.

Saj ne ve, popotnik,
ne za pot ne za pesem.
Kako naj kaj ve, če ga jaha
ljubica s tako dolgim topolastim
jezikom?

Pot, verzni prestop
iz diha v dih.