Pšenično zrno (Franc Ksaver Meško)
| ← V hiši slovenskega Mecena | Pšenično zrno: Slika. Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava Fr. Ks. Meško |
| |||||||||||||
Kar sejeS, ne oživi, Ce ni umrlo.
^L nimj, je(
umnićeva Mmica je bolna . . .
Tam zadi za gozdom — kakih dvajset korakov nad Klo- pinjskim jezerom — stoji Sumničeva kočica, Majhna je, krita s slamo. In stara, vrlo stara je, da se že nekoliko na stran nagiba.
V nizki, zakajeni izbici leži Minica — bolna. Mlada je, jedva ima petnajst let. Lice ji je upadlo in bledo — kakor prozomo. A vendar je lepo, ker je skladno. Velike oČi ji zro zamišljeno, nekako otožno. Diha enakomemo, a iztežka . . .
V sobici je tiho. Le zdaj in zdaj zabrenči kje ob oknu kaka muha, se zažene v steklo, včasih tuđi v debeli, z lojem napojem papir, ki deloma nadomestuje steklo . . .
Tam ob peći včasih nekdo vzdihne. V poltemnem kotu aeđi stari Sumnič, ded Miničin. Sključen je v dve gubi, neprenehoma zre V tla. Zdaj in zdaj pa vzdihne . . . Kaj misli, čemu vzdihuje? Bog ve — Starček je preživel gotovo že devetdeset let. Sedaj pa je 2e vrlo slaboten; in na pol šlep je. Starost ga je popolnoma pootročila, in pamet ga zapuŠča . . .
Veliki petek je danes. In zunaj je vse tako nekako slovesao in resno. Tud! Minica čuti to. Dozdeva se ji, da smreke in bori ob ' koči Šume bolj veličastno, bolj skrivnostno kakor sicer. In spodaj i pod bajtico enakomemo pljuska jezero, a nekako žalobno, z bol-, nimJ, jecajočimi vzdihi.
6l7
Sicer pa povsod mir, tišina. Zvonovi ne pojo, jek aekire ne odmeva po gozdovih. Le kaka penica zapoje včasih zunaj pred oknom svojo kipečo peamico, kakor bi hotela potolažiti mlado bol- nico, In ta jo sluša tako rada. In tako hvaležna ji je za njen spev . . .
Veliki petek je . . , Minica se spominja, kako zdrava je bila še lani V tem času. še dobro ve, da je bila tega dne t Skocijanu pri božjem grobu. In na materinem grobu je bila, Okrasila ga je z vijo- licami — lani so cvetele na veliki petek že vsepovsodi: bilo je topleje.
In Minica misli na mamico — pet let je Že mrtva. Da je mo- rala umreti! Kako rada je imela svojo Minico ! Kako lepo bi sedaj skrbela za njo v tej mučni bolezni . . . Da, če bi mamica še živela, morda niti ne bi bila tako bolna. A sama z dedom — toliko je mo- rala trpeti in se mučiti!
In bolnici ae orose lepe Čme, le nekoliko preveČ goreče oČi...
Semkaj iz kota pri peći pa zdaj in zdaj zazveni tenek vzdih ali pa jecljajoč glas, mrmrajoč nejasne besede , . .
Krog poldneva je prišla Povodnova Treza z naduČiteljevo Pavlinko . . . Pavlinka — drobno, enajstletno napol gosposko dekle — je prinesla Minici juhe.
Treza pa je prihajala vobče vsak dan — še povečkrat, zdaj ona, zdaj sestra Katra. Vsa ta leta, odkar je umrla Miničina mati Meta, najmlajša Sumničevih hčeri, sta sestri Povodnici pomagali Minici skrbeti za deda in za samo sebe.
Bili sta sicer tuđi sami ubogi. Tam na severni strani gozda, na Selu sta imeli malo kolibico. In jajca sta kupovali in jih vozili V Celovec, S tem sta se živili.
S Sumničevimi so se računali še nekak rod. Koliko koleno — kdo bi vedel povedati ! A pri naših Ijudeh se sorodstvo dolgo ne pozabi.
Tuđi Treza je že bila dokaj stara. Lica je bila suhega. Samo- zatajevanje, trpljenje in trud so mu vtisnili resen, malone rezek znak. A oČi, ki so ji gledale tako milo in sočutno na bolnico, so to ostrost zelo ublažile . . .
Minica se je razveselila njunega prihoda. Posebno Pavlinko je imela tako rada. In vsakokrat jo je njen prihod vzradostil . . .
Pavlinka je pristopila k postelji. Božajoč drobno desnico bol- ničino, jo je taložila:
6i8
— Minica, nič ne bodi žalostna ! Kmalu ozdraviš ! . . . Zunaj po- staje toplo . . . pomlad prihaja . , . ta te ozdravi !
Minica ni odgovorila. Le nasmeimila se je.
— In glej, Minica ~ tukaj sem ti prinesla vijolic. Vem, da, jih imaš tako rada — a sama jih ne nioreš iti trgat . . .
— Vijolic ? Bog ti povmi, PavUnka ! Ti ai tako dobra . . . Ljubeče in hvaleino jo je gledala z velikimi ćrnimi očmi.
— Ali se veš, Minica, kako sve lani o tem čas« nabirale vijolic ?
— Vem! In materin grob sve okrasile . . . Letos pa je za- pušćen . , .
Hip je molčala,
— Pavlinka, ali mi izpolniš eno prošnjo? — Da? — Daj, na- beri vijolic ter okrasi grob moje mamice ... Ali boš Pavlinka?..,
— Rada! — — Tja v maju pa skupno nabereve Šmarnic ter ga okitive s šmamicami . . . Dotedaj gotovo okrevaši
— Bog ve! — Težko !
Treza pa je mislila: Njen grob okrasimo v maju . . . Vedela je, da so Miničini dnevi šteti. Ravno pred poldnevom je bila v Sko- cijanu — v župniŠču, pri nadučiteljevih, pri gostilničarju. In povsod je pravila, važno in obžalovaje kimajoć z glavo:
— H koncu gre . , . Kmalu ji bodo zvonili . . .
Treza je bolnici prerahljavala posteljo. Vraes pa je zdaj in zdaj tiho, sepetajoče — kakor bi na postelji ležal že mrlić — pripomnila kako besedo. Pntem pa je spet umolknila. Premi.šljevala je, kako cvetoče da je bilo to dekletce še pred letom dni. Res, nežna je bila vedno. A vedno je bila kakor mleko in kri. Nekaj gospodskega je ticalo v njej. Njen oca je bil baje imeniten mof. Mati Meta je namreČ služila v mestii. Bila je mlada in vrlo lepa — in nekdo jo je zapeljal. Kdo — tega Treza zagotovo ne ve. Meta o tem ni marala govoriti. Vobče je bila od tistega časa, odkar se je vmila iz mesta, vedno zamišljena in žalostna. Nekaj ji je težilo srce. Mir je naSla Še le v grobu : — umrla je mlada, stara jedva trideset let , . .
In mlada mora umreti tuđi Minica.
— Zakaj da mora tako mlada umreti? — je pomišljala že- nica . . . Zakaj? Bog ve — On je gospod. On določa meje življenju človeškemu , . .
No, saj so vse poskuaili. Vse korenine in cvetje in druga skri- vnostna zdravila, bi jih pozna sama, ali ki so jih drugi nasvetovali, je poskusila. Zaman ! . . . Hodila je tuđi prek na Reberco, v gorovje.
6t9
po neko posebno pruslulo starko. Ta je prišla, je zagovarjala dekle, jo kadila in kropila . . .
— Sedaj pa mora biti bolje! — Ce ne bo, ji je naredil kdo, do katerega nimam moči — ali pa je dekle stopilo na »vražji koren«.
Tako je govorila, ko je svoj posel opravila ... A bolje ni po- stalo. In Treza si je z dvomi in vprašanji trla glavo ; ali je pač de- klici kdo "naredili, do katerega zagovarjalka nima moči, ali pa je stopila na »vražji koren •?
A zadnji torek so se ji vzbudili prav močni dvomi o besedah starke zagovarjalke.
PrišeI je namreć škocijanski kaplan z Bogecem, da previdi mlado bolnico. In ta je trdil, da je bolezen podeđovana, da je to £e »V rodu, v krvi«.
In o besedah kaplanovih Treza vendar ni marala dvomiti. Treza je pobožna žena . . . In gospod so učeni — je pomišljala.
V teh raznovrstnih premišljevanjih je popravila Treza posteljo. Potem pa je privzdignila bolnici glavo. In z žlico ji je polagoma vlivala v usta jube. A Minica je ni mogla dosti . . .
— Dajte to dedeku! — prosila je bolnica.
— Stric Peter — je poklicala Treza starćka. — Ali boste juhe? Gotovo ste lačni' . . .
— Kaj — ka-aj praviš? — starec je govorit z jecijajočim, ne- kako meketajočim glasom. . . — Ka-aj — da sem Jačen . . .?
In umolknil je, kakor bi sele pomišljal, ali je res lačen ali ne.
— Tukaj je juha . . . malo topla se je . . .
— Aha — daj . , , sem daj !
Hlastno je segel po piskrčku. Naglo je zajemal in cmokaje je jedel . . .
Za kake pol ure je Pavlinka odšla ... ■ ■
Treza pa je ostala malone do petih. Tedaj je tuđi ona odšla. Ob šestih je bila pri fari pridiga. In Trezi bi bilo do smrti žal, če bi je ne slišala — na veliki petek!
A ker je bilo nevamo. da Minici vsak hip postane še stabeje, je poslala Treza Jurjanovo Zefo. Ta je bila gluha kakor kamen na cesti, Tej pridiga ne bi kaj pomagala . . .
Za večerjo je skuhala Zefa malo mleka, ki ga je prinesla 8 seboj. Po većerji je spravila starega Sumniča spat Sama pa si
naime donesu apostolski podjakoni u crkvu sv. Agneze dva bijela janjeta, i dok se na koru pjeva >Agnus Dei«, metnu ih na žrtvenik, gdje ih blagoslove, zatim je predadu dvjema kanonicima lateranskim, koji ih opet vrate apostolskim podjakonima, da paze na njih, dok dodje vrijeme, da se strigu. Vuna ovih janjića pomiješa se s drugom vunom, i odatle satku duvne tkaninu, iz koje se prave palliji. Pri- redjeni već palliji donesu podjakoni u crkvu sv. Petra i ovdje se metnu u predvečerje blagdana apostola sv, Petra i Pavla na grob apostolskih prvaka (odatle: »sumitur pallium ex corpore s. Petri«), gdje ostanu preko noći, a zatim se sprave do potrebe.
Prve vijesti o porabi pallija sizu u rano doba kršćanstva. Tako se spominje kao pradavni običaj, da je novoizabrani biskup Ale- ksandrije, bdijući kraj tijela svoga predšasnika, na sebe metnuo po- kojnikov pallij. Ista ova predaja upućuje nas i na evangjelistu Marka, koji da je od sv. Petra njemu predani pallij u baštinu ostavio crkvi u Aleksandriji, koje je on prvi biskup bio. Svakako istina je to, da je poraba pallija o mnogo starija, nego li sižu naše pismene vijesti o tom.
Pallij je dio papinoga svečanoga odijela, s toga ga on i uvijek nosi kod svečanih zgoda, kao znak svoje vrhovne vlasti u crkvi. Akoprem je dakle isključivo pravo papino nositi pallij, počeše ipak pape dozvoljavati i nekim nadbiskupima, da ga mogu nositi, po svoj prilici s toga, što su bili apostolski namjesnici. Tako je n. pr. medju ostalima i solunski nadbiskup imao pravo nositi pallij. Tek pod konac osmoga vijeka zavladao je običaj dozvoljavati svim nad- biskupima, da mogu nositi pallij kao znak, da u ime papino izvrŠi- vaju neka primacijalna prava.
Svaki nadbiskup treba da za tri mjeseca iza svoga zaredjenja za biskupa, ili ako je već bio biskup, poslije kako je bio potvrdjen za nadbiskupa, moli ili sam ili po svojem zastupniku papu u tajnom konzistoriju za pallij. Poslije obećane papi poslušnosti i odanosti dobiva moUtelj pallij. Ako nadbiskup moli po namjesniku pallij, onda obećaje namjesnik, da će ga čim prije predati nadbiskupu, da ne će na putu prenoćiti, nego samo jedan put, osim ako bi to bilo neophodno nužno, a kad bude noćio, da će pallij preko noći pohraniti u crkvi, i to, ako bude moguće, u prvostolnoj crkvi.
Nadbiskup ne smije prije, nego li dobije pallij, izvršivati nika«. kove vlasti, koja mu pripada kao nadbiskupu. Pallij se daje nad* biskupovoj osobi, s toga ga ne može drugomu uzajmiti niti na samrti ostaviti, već ga treba s nadbiskupom pokopati. No pallij se d^e i
[manjka nadaljevanje]