Pšenično zrno (Anton Medved)

Pšenično zrno Slovenske legende Anton Medved

Lilija →

Spisano:	Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

    Pšenično zrno


Leži, leži ravno polje
po polju tam gredo ljudje,
z učenci Jezus gre.
  
Že dolgo hodijo tako
utrudili so se hudo
in zgladili močno.

Lepo rumeno je polje,
pod klasjem bilke so šibe
to klasje družba je.

Kar klasje trgajo in tro
in meljejo je kar z roko
in slastno vsi jedo.
                                                        
Ne vsi: pravljica nam veli,
da Peter klasja jedel ni:
Ni hotel te jedi.

Ko prišel mu je v roke klas,
pšenični klas, je djal na glas:
»Ne bom ga jedel jaz.
                                                  
Pšeničnega klasu že ne,
naj lakota me raji tre:
Za nič je to klasje.« 

Zdaj pa se oglasi Gospod,
On je dobrota vseh dobrot:
»Kaj ta zametaš plod?

Ta klas spoštuj vsak izmed vas:
najlepši je, kar letni čas
rodi jih, pravim jaz.

Kaj pravim vam, učenci vi:
zdaj vidite, kaj glad stori,
kako hudo slabi.

Da klasje smučete suho
in meljete je kar z roko
vam zmletki v slast gredo.

Pa še bolj dušni glas slabi,
še preje duša oslabi,
če hrane ne dobi.

Kaj pravim vam, prišel bo čas,
ko mene več ne bo pri vas,
odšel od vas bom jaz.

Vas pa poslal bom jaz na pot,
na dolgo pot in polno zmot,
po svetu prav povsod.