Ozir po goriškem in teržaškem Primorji in romanje v prestari Oglej

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ozir po goriškem in teržaškem Primorji in romanje v prestari Oglej. Spomini na velike šolske počitnice 1863
J. Levičnik
Izdano: Slovenske večernice, »Izdala družba Sv. Mohora«, Celovec (9. zvezek), 1864
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Motto:
„Tam, kjer Soča v blagem kraju
Vije se — podobna raju;
Tam, kjer žlahtne tortice
Venčajo goričice —
In to je slovenska krajna.“
Slovenska gerlica.

Premila domovina slovenska, kako krasna si Ti! Srečen res se sme šteti, dá — ponosen sme biti, kteremu je bila stvarnica mila, da je ugledal v tvojih pokrajinah lučico življenja, da je tekla zibelka njegova na zemlji tvoji. Ima li vesoljni svet znamenitosti, da bi se z enacimi slovenska domovina ponašati ne zamogla? Ogleduj po celi zemlji velikanske cerkve, mogočne stavbe železnic, cesta in družili poslopij, orjaške gore, sinje morja, temne jezera, hruščeče reke, peneče slapove, zdravilne vire, plodne poljane, tolste pašnike in visoke planine, rodovitne vinske gorice, bogate rudnike, sloveče razvaline, skrivnostne podzemeljske hrame ter tisočero modrih človeških naprav — in glej! vse to nahajaš tudi na Slovenskem. — Ozri se po stanovnikih naše zemlje! Nahajaš li kje bolj vnete duhovnike, bolj slavne in učene možé, bolj bistre učenike, hrabriše vojake, čverstejše fante, lepši cvet mladine? — Po pravici je torej pel svoje dni g. A. Pirnat rekoč:

„Goratan, Primorje, Krajna,
Z njimi Štajar — zemlja sjajna —
Domu rodú so slavnega,
Domu rodú junaškega —
In to je Sloven’ja mila.“ —

Ako Vas torej mika, ozreti se nekoliko po enem izmed oddelkov naše zemlje, po goriškem in teržaškem Primorji namreč, vljudno Vas vabim seboj, dragi slovenski bratje in sestre! Ogledujte v duhu to, kar je bilo meni v djanji sreča viditi od 14. do 19. septembra 1863.

V kakih 9 urah dospé popotnik od Ljubljane skoz Škofjoloko ter dalje skoz Selško dolino mimo Selc, Železnikov, Zaliloga v Sorico. Tukaj cesta neha in odtlej ga pripelje steza prek temnih gor v dobri uri na mejo Kranjsko-goriško. Dvoje visocih gorá, k levi Porezen, k desni Šlatnik, straži tako rekoč tu vhod v Primorsko kronovino. Če se nazaj ozreš proti Sorici, kaže se ti nizko obraščeno gričevje, proti Tolminskemu pa odpira se dolina dovolj prijazna. Prekoračivši mejo nahajamo se na Petrovem berdu, dveh nasamnih kmetijah. Po mični livadi koračimo navzdol, pa popotnik! — ne upaj jej. Prej ko si si svest, prideš v tako tesno in kamnito strugo, da kmalo bi si noge podvil. In glej! ravno tu ugledaš pervi sled one ceste, ki bi bila imela vezati goriško-tominsko s kranjsko-selško dolino. Zakaj je ta toliko potrebna in tudi — zlasti do Podberda — že dosti dobro osnovana naredita zastala, to je resnično nezapopadljivo, in če je temu nerodnost kriva, tudi neodpustljivo. K sreči ta kozja pot ne pelje daleč; zakaj kmalo stopiš ven iz tesne ožine in zdajci se ti odpre in razširi romantična dolina globoko k tvojemu podnožju. Od desne unkraj doline sem pozdravlja te pol gola, visoka in rastlin bogata Černa perst. Idilično raztezajo se pod njenimi sterminami gorjanske domovja in cerkvica sv. Lenarta na Bači. — Navpične pečine k levi in globoki prepad k desni, korakaš en čas polagoma navzdol; tam pa, kjer je — kakor veleva narodna pripovedka — svoje dni dotlej prispevši Turčin zatesal z britko sabljo znamenje križa v sinji rob z obljubo, da nikdar več ne bo hodil po teh tukavah, tam spusti se pot hipoma navzdol in vodeča nas mimo dveh slapov, pripelje nas vedno niže in niže dol v pervo goriško lamo vas Podberdo. Okoli in okoli od stermih gor obdana in brez vsega rednega dohoda je vendar imela leta 1841. ta vas čast, prenočiti v svojem farovžu saksonskega kralja Miroslava Avgusta, ki je o svoji tretji nazočnosti na Kranjskem obiskal gorenska slapova Peričnik in Savico, ter potem botaniziral na Černi persti, odtlej prišel Pod berdo in odrinil dalje skoz Tominsko proti Bovcu in Goratanu. [1] — Ako te mika mimogredé stopiti v tukajšno, sv. Nikolaju posvečeno farno cerkev, prepričal se boš, da vnema za olepšavo cerkvi vlada tudi daleč od mest med stermimi gorami. Letos namreč jo bil postavljen tukaj novi kamniti veliki oltar in bil prezbiterij prav lično pomalan. Stalo je to kakih 1300 gld. stroškov. Duhovnija je tukaj že od leta 1739., samostojna fara vendar še le od leta 1848. — Že tukaj se kaže — akoravno še le dobro uro čez mejo — pri stavbah novejših hiš nekoliko talijanski značaj.

Pot odtlej do Hudojužne (2 uri daljave) je o lepem vremenu neprijetna, o deževji za popotnika zelo težavna, — dá, pogosto celo s smertno nevarnostjo sklenjena. Dno ozke doline namreč ima skoraj vse rečica Bača v lasti, kjer si prebira po termasti volji svojo strugo. O lepi uri je že še: — tolče se namreč po brodih in kamenji in so tu in tam čez vodo napravljene kurjim gredem enake bervi. Kedar pa o nalivih stranski potoki in hudourniki pridervijo svojo mokro bogastvo raz stermih gor ter zalijejo hipoma dolino in poplaknejo bervi, takrat je prisiljen pomilovanja vredni popotnik spenjati se enako divji kozi po stermih in ozkih stezah, pogosto nad strahovitimi prepadi. Bog obvaruj, da bi mu stopnje zmanjkalo; zdajci bi bilo po njem. Sicer je osnovana, bolje reči, začertana prek desnega bregovja doline cesta proti Tominu, ali čas, o kterem bo ona izdelana, še ni zaznamovan v pratiki za prihodnje leto. Sploh ne svetujemo nikomur, tu skoz o slabem vremenu popotovati, ker marsikteremu že so tu o deževji vstajali lasje po konci.

Prebivavci so si pozidali po teh krajih visoko gor po sterminah svoje domovja in če kdo ne vé, kaj se pravi: jesti kruh v pótu svojega obraza, ta naj Ie-sem pride; tu bo spoznal pravi pomen teh besed. Učiti se zamore pa ob enem tudi tukaj brezbožni sedajni svet, ki častito duhovšino tako rad s „farji“ in mnogimi drugimi še gerjimi psovkami pita, kakšnim težavam se ona z nastopom v svoj grenko-hudi stan posveti, zlasti če mora pastirovati v tacih krajih, kakor so tominske goré. Vendar — povsod je Bog, povsod je kruli; srečen v resnici je le ta na svetu, kdor nosi mir v svojem sercu; bodi si potem že tu ali tam.

V dveh urah tedaj se dospé iz Podberda v Hudojužno. Pač ne nosi ta vas zastonj svojega imena. Nad njo v bregu vidimo duhovnijsko cerkev Obloško.

Od Hudojužne naprej postane pot nekoliko boljša; povzdigne se pa tudi visoko nad temelj doline ter pelje ob desnem bregovji prek globocih prepadov. Če dalje veča prihaja rečica Bača in votlo odmeva hrušč njenih valov po enotni dolini. V eni uri dospemo v slovensko Koritnico, kjer se odpre stranska gorostasna dolina proti visokoležečemu nemškemu Rovtu, nekdajni veliki fari in stari nemški naselbini. [2] Unkraj Koritnice se nam nazaj proti desni tje ozirajočim kaže precej visoko gori na podolgastem rebru prijazno proti solncu ležeča farna cerkev Bukovo. „Svoje dni so hteli po teli krajih lazijoči kervoločni Turki opleniti tudi to cerkev. Že so korakali v breg proti nji in zasmehovali od njenega stolpa milo v pomoč vabeče zvonjenje z besedami: „Le bučaj gori, Lenart![3] drevi pa bodo naše mule na tvojem oltarji zobale“. Ali njih protenje je sklicalo serd božji nad nje; kajti kakor kaže ustno izročilo, bili so čudovito zmagani in potolčeni. Veselo zvonjenje delopusta vsako saboto koj popoldan kliče še dan današnji Bukovčanom v spomin tiste stisek-polne čase.

Kmalo naprej od Koritnice stoji ob potu duhovnijska vas Grahovo s precej čedno cerkevjo. Dalje gre po dolini pot zopet samotno prek desnih gor in se pride n. pr. v eni uri na Knežo. Vasi nosijo če dalje bolj značaj talijanskih stavb, imajo večidel zidane hiše s plitvimi na korce pokritimi strehami. Od Kneže naprej proti Tominu pelje že dobra cesta, ki je bila v poslednjih letih izgotovljena. Zunaj Kneže se kmali pot razcepi. Levi stremen derži naprej po dolini in pripelje popotnika skoz vasi Klovže in Mala-Bača v kaki poldragi uri v prijetno, od zale okolice obdano vas sv. Lucija na Mostu; od tam pa skozi vas Selo v eni uri do velike ceste, ki priderži iz Gorata na čez Predel, Bovec, Koborid itd. na Gorico. Desna, že zgorej omenjena pot pa pelje, kakor smo rekli, na Tomin in od tam tudi proti Gorici. Ker v oziru daljave ni ravno velikega razločka: ker se človek odslej naprej, ako so mu finance vgodne, lahko pelje in ker si lahko ogleda poglavitni kraj cele Tominske doline, Tomin namreč, priporočujemo popotnikom drugo desno pot, akoravno tudi perve kratkomalo ne grajamo. Jaz sem si bil izvolil desni cestni oddelek, ki hmali po razdelitvi pripelje v Podmevec, veliko in lično farno vas. — Od tod naprej prideš kmalo v divjo skalnato dolino, kjer se ti pot prek sivih pečin polagoma navkreber vije. Prav prijetno se ti kaže, če se nazaj oziraš, vas Podmevec. Verh dolgega klanca se nam od vasi Lubin naprej pot prične najprej polagoma in potem vedno bolj odsahovati navzdol; tudi se o lepem vremeni in svitlem dnevu čezdalje bolj odpira krasna Soška dolina (Isonzothal) ter pogled proti Tominu in dalje gor proti Koboridu. Meni je bila, vendar tu popotujočemu že temna noč zakrila lepi razgled, — le svitlo-berleče lučice so se mi lesketale iz daljave in naznanjevale mi, kje stoji Tomin.

Bravci „Novic“ Tomin po imenu dobro poznajo; oni po pogostnih dopisih vedo, da je v tem kraju zbudila Čitavnica in njena pevska družba narodni slovenski duh bolje, ko marsikje drugod, akoravno bi bilo greh tajiti, da Goriško ne šteje mnogo mnogo iskrenih vlastencev, ki marsikterega na-videzrodoljuba jako ožakljajo. Imenik slavne naše družbe sv. Mohora kaže nam lepo število za slovensko reč verlo vnetih mož. — Je pa Tomin tudi sam na sebi prav lep, velik in od nekdaj sloveč kraj. Stoji nekoliko odzdignjen nad dnom doline na prijaznem homcu, ima sedež okrajne gosposke in dekanije ter mnogo lepih poslopij. Tudi cerkev — na videz delo novejših časov — daje spričalo vneti gorečnosti faranov za božjo čast. Zlasti orgle in ž njimi združene veršeče trombe je vredno slišati. Okolica je opasana z visocimi gorami; posebno one so kaj mogočne, ki mejé tominski krog s kranjskim Bohinjem. Sloveče je le-to gorovje tudi zato, ker je v eni njegovih duplin živci svoje dni slavni talijanski pesnik Dante, pregnan, kakor eni pravijo, zastran svoje ljubezni do neke gospodične knezovskega stanu in zarad pesme, ki jo je nji v čast zložil. Tukaj, kakor eni terdijo, je sestavil slavni pesnik tudi sloveči spev „o peklu“. Duplina se zove po njem „Dantova jama“, domači poznajo jo bolje pod imenom „Zalaška jama“. Prodamo, kakor smo kupili; kdor pa ima čas, naj gre ogledat duplino sam, že za slavnega spomina voljo.

Iz Tomina pelje nas cesta dol do obrežja te zlo široke Soče, ktera pridervi svoje višnjeve valove iz odperte doline od Kobori da ter vodi jih po tesni soteski proti sv. Luciji na Mostu. Čez dolgi kamniti most dospemo kmalo na veliko cesto, ki priderži čez sloveči, leta 1809. s kervavimi potoki posvečeni Predel, ter skoz Bovske tesne in divje soteske, pa tudi od Vidma in od imenitnega Staro-mesta (Cividale, Forum Julii). Po tej cesti napotimo se tudi mi proti Gorici. Pred nami stoji zdajci vas Volče (po nekaterih Vuče), ki je po mnenji zvedenih mož nek najstarejša izmed tominskih far. Prekoračimo jo in zdaj pospne se cesta skoz ozko sotesko precej zlo navkreber, derži dalje skoz rodovitno dolino, kmalo pa se spušča po zlo stermih klancih zopet navzdol. Poleg samotno stoječe gostivnice „pri Platarju“ pozdravljamo zopet Sočo, ki skoz divjo in tesno skalnato strugo od sv. Lucije na Mostu doli pribobni. Ustno izročilo pravi, da je Soča nekdaj skoz to strugo pod zemljo tekla, kar je prav lahko verjetno; zakaj ako pri sv. Luciji pogledaš čez zidani most, ki čez tesni in globoki skalnati prepad derži, po kterega temnem dnu se peni togotna Soča, merzli mravljinci gomazijo ti po celem truplu. Presneto so morali dobre možgane imeti ljudje, ki so šli čez tako globočino napravljali most. Lahko tedaj je, da je tekla voda kdaj skozi podzemeljski predor. Sploh moram reči o sv. Luciji, ktero vas sem že v prejšnih letih dvakrat obiskal, da je mikavni kraj. Najde in izkoplje se tu tudi mnogo starin, ki kažejo, da je že o rimskih časih stala tu vas ali celo mesto. Blizo tukaj tudi pridruži reka Idrica svoje valove peneči Soči.

Od „Platarja“ naprej gremo ob desnem bregovji Soče še vedno po tesni, od visocih hribov obdani dolini. V ozko skalnato strugo stisnjeni so še vedno njeni valovi, nad kterimi je cesta visoko gor in precej daleč edino skoz sinje robovje vsekana. Silna globočina zijá pod nami, tako da se človek vkljub dobrim stranskim zidinam z nekakim plašnim čutom in trepetom ozira v strahovite prepade. Da bi se tu napravila terdnjava, živa duša bi ne prišla mimo. V strategiškem oziru se Soška dolina res živa terdnjava imenovati zamore: le čuda je da se ona bolje ne zavaruje. Saj se je bil celo prosti narod svoje dni v teh tukavah v bran postavil kervi-žejnemu Turku ter oklestil ga tako, da je kakor nad Podberdom, tudi tu vsekal v terdi rob svetega znamnja obljubo, da nikdar več ne bo ga le-sem. Iz te soteske ven pridši prične se dolina polagoma odpirati, dokler nas poslednjič okrog Ročina v neznano lepo okolico pripelje. Ne najde se res kmalo kraj, ki bi bil tako mikaven, ko Ročin. Stoji k desni tik ceste. Po dobro obdelanih poljih njegovih rastejo med rodvitnimi njivami celi drevoredi murb, črešenj, breskev, češpelj, jabolk itd. Pa to še ni vse. Rodovitna terta veže drevo k drevesu ter plete viseče, s sladkim sadom nadaec vence od debla do debla. Zemlja in zrak dajeta tu tako rekoč svoj bogati plod in če kje — tukaj gotovo misliš se prestavljenega v sredino krasne Italije. Tudi tukaj izkopljejo se še pogosto kake rimske starine.

Od Ročina naprej stisne se dolina zopet bolj, svet pa se ves čas odsahuje polagoma navzdol. V pičli uri pokaže se Kanalski terg, ki razun malih hiš stoji ves na levem obrežji Soče. Spred pred tergom stoji ukraj reke veliko poslopje — pred malo časom nek svilna fabrika, — še više nad tergom pa orjaški grad, kjer je boje viditi lepa zbirka na platno slikanih podob in tudi druzih starin. Pomniti je namreč, da že Rimljani so tukaj stanovali. Od njih pozidani most [4] so razrušili še le leta 1813. Francozi, ono ljudstvo, ki se šteje za najbolj omikani narod na zemlji, in vendar se je v vseh vojskah proti Avstriji tako silno okrutno in sovražno skazovalo. Zdaj veže obrežja novi, krasni, iz kamna rezani visoki most, ki se v dveh obokih derzovito spenja čez ponosno Sočo. Naredil ga je talijanski mojster Picco, oni, ki je delal v Ljubljani „Franc-Karlov most“ pred frančiškansko cerkevjo.

Kanal je precej velik in lep terg, ima sedež okrajne gosposke in je tukaj tudi dekanat za kanalsko dolino. Cerkev stoji prav lepo sred terga in je vredna, da se pogleda. Kamnitni njeni lepi oltarji spričujejo, da terg ni daleč od Laškega. Tudi kamnita podoba na vodnjaku stran cerkve da vganiti kaj enacega.

Kakor se nam je že od verh klanca nad Volčani svet ves čas poniževal navzdol, tako tudi od Kanala naprej grede cesta vedno nekoliko na nizko visi. Uro hoda od terga stoji k levi ceste znamnje s podobo Marije Device na Sveti Gori poleg Gorice. Velika cesta derži sicer naprej proti vasi Plava, kjer dolina hipoma naredi velik ovinek k levi in pelje pot po nji dalje pod Sveto Goro proti Solkanu in Gorici, — mi pa podajmo se kakor romarski Slovenci po stezi, ki se tu pri Marijinem znamnji na levo roko od ceste loči. Polagoma navkreber grede pridemo kmalo v duhovnijsko vas Desklo. Od tod naprej štejejo do Svete gore še 3 ure hodu; svetujemo pa popotnikom, ki niso teli krajev vajeni, saj en čas najeti kakega fanteta, da jim pot kaže. Priderži namreč steza kmalo za vasjo v gozdič in dalje gor med senožeti in pašnike, kjer se pota prekrižavajo na vse strani in človeka lahko omamijo. Precej znoja je na čelu, preden človek prisopiha verh gorovja in se mu pot zopet po gladkih senožetih vravna. Kmalo se zdaj posveti Sveta Gora, ktero pobožni romarji tje grede tu pri pervem vgledu na kolenih pozdravljajo; enako se tudi nazaj grede na tem mestu od nje poslove. Razne gore, slovenske in laško, kažejo se nam, ako se oziram po višavah okrog; pa tudi goličave, pustemu Krasu enake, žalijo tukaj že človeško oko. Od kraja vendar, kjer se Sveta gora posveti, je še dobro uro hodu do nje, ker nas pot pelje še v dolino in potem še le po vedno bolj kamnitem svetu precej stermo gori pod blagoslovljeni Marijin dom, kteri ima vendar od te strani gledan bolj enakost z močno terdnjavo, kakor z romarskim svetiščem. Poslednjič dospelim srečno do vrat, ki derže skozi dolgo vežo enega izmed gostilniških poslopij v spodnji dvor. Tukaj ugledamo k levi krasne okusno sestavljene kamnite stopnice, ki nas po dveh straneh vodijo gori v zgornji, k desni in levi od dveh košatih divje-kostanjevih dreves obsenčeni cerkveni preddvor. Šestero kamnitih kipov na visocih stojalih kaže na široko pot tje proti cerkvenim durim, ki nas še 7 stopnic nad dvorom vzdignjeni mikavno vabijo v Marijino svetišče. Po šegi slovenskih romarjev stopimo koj v cerkev. Kakor je že navadno, da človeka nekako posebni čuti navdihnejo, ko stopi v kak romarski tempelj, tako boš gotovo tudi tukaj z nekakim zavzetjem stopil čez cerkveni prag. Cerkev na Sveti Gori je zelo zelo velika, dolga in široka. Po šegi talijanskili cerkva ni izobokana; namesti oboka služi koj streha. Dvanajstero stebrov deli svetišče v tri ladije. Stene stranskih zidin so zaljšane z raznimi slikarijami. Osredi cerkvi stoji prosto oltar sv. Križa, obdaja ga lesena zagraja, naprej gori se vzdigne cerkev po celi širjavi — če se ne motim — še za devet stopnic. Tukaj še le nahaja se nekaj stolov in dva stranska oltarja. Veliki oltar, stoji v malem presvetišče, lepo in čudno ozaljšan. Še en oltarček je od velikega v stranski kapelici k levi.

Kakor vsaka romarska cerkev, ima tudi ta svojo zgodovino, ktero naj tu o kratkem omenim. Svoje dni je tukaj, kjer zdaj cerkev in ostale poslopja stojé, pusta gora šterlela v zrak. Reklo se jej je „Skalnica“. Le kaka kumerna travnata bilka je pognala svoj kal iz zemlje in privabila tjekaj kakega pastirja z živinico na višavo. Neka pobožna pastirica in posebno goreča častivka Marije, Urša Ferligojnica, iz Gargare domá, ki je rada umikala se ostalim pastirjem, pasla je jesenskega dne l. 1539. tukaj svojo čredo. Po svoji navadi je molila ravno v čast Marije in glej: kar prikaže se jej nebeška Gospá z sinčekom Jezusom v sjajni rajski svitlobi ter jo nagovori z besedami: „Pojdi in reci ljudstvu, da mi tukaj cerkev zida in me milosti prosi.“ Prikazen zgine. Zdajci se vbogljiva deklica poda v Solkan in Gorico, ter pripoveduje, kaj je vidila in slišala. Reč pride do ušes duhovske in deželske gosposke, nasledek tega pa je bil, da Uršulo tako dolgo pripró, naj bi se resnica dokazala. Trikrat mora blaga deklica v zapor, pa vselej je bila po noči od nevidne moči ječe rešena in najdena v jutro pri svoji čredi na gori, v pobožno molitev zamaknjena. Resnica prikazni je bila zdaj z očitnim čudežem dokazana, ljudstvo zbere se v procesijo, ter vodjeno od duhovske in deželne gosposke gre na goro, kjer se je bila Marija Uršuli prikazala. Perva očitna božja pot bila je to na Sveto Goro. Za silo postavijo malo kapelico; ali bogati darovi stekajo se tako obilno, da kmalo pozidajo namesto nje veličansko cerkev. Pet let po prikazni, leta 1544. 12. oktobra je bila nova cerkev od milostljivega gospoda Egidija Falceta, škofa in namestnika oglejskega patrijarha, posvečena in Solkanski fari ko podružnica dana. Vedno več in več čudežev se je zdaj tukaj zgodilo, vedno bolj množilo se je število obiskovavcev iz vseh sosednih dežel, in ime hriba „Skalnica“ umaknilo se je častitemu: „Sveta gora“. — Za tolike sile romarjev ni bilo, kakor se lahko ume, pripravnih prostorov in prenočišč, tudi duhovščine je manjkalo; tedaj je bilo sklenjeno, zidati potrebne poslopja in tudi samostan, kteri je bil l. 1574 oo. frančiškanom izročen. Naj veselejši in slavniši dan bil je pa za Sveto Goro l. 1717, ko so podobo Marijino v procesiji iz Gore v Gorico prinesli, jo tu na velikem tergu „Travniku“ med sjajnimi slovesnostmi z zlato, obilno z žlahtnimi kamni vdelano krono kronali, potem pa spet v častilni procesiji na Sveto Goro nesli in tam veselo osmino tega dneva obhajali. Tri sto, tri in trideset tavžent posvečenih hostij se je bilo porabilo tiste dni za sv. obhajila neštevilnih romarskih množic.

Pa — — pod solncem je vse premenljivo. Druga polovica osemnajstega stoletja menda bo žalostno slovela, dokler se bo štela doba in zgodovina katoliške cerkve. Nastopil je bil namreč čas, kterega tudi še dan današnji slavijo nekteri novošegni pagani kot svitlo zoro, ki je nadvladala nevednost: med tem ko se ga iskreni katolik z žalostjo spominja. L. 1786 je došlo na Sveto Goro osodopolno povelje, da ima božja pot nehati, in da frančiškani morajo goro zapustiti. Res! žalostno povelje. Podobo Marijino so odnesli iz Gore v Solkan v farno cerkev; samostan, prenočišča in tudi cela cerkev so bili zapadli razvalinam. Celih sedem let je glodal zob časa samotne zidine, dokler niso rajni cesar Franc I. slavnega spomina prošnje pobožnih Slovencev in Goričanov vslišali ter Mariji Devici zopet njeno lastnino na Sveti Gori vernili. Sv. Mihela dan I. 1793 je bila podoba Marijina zopet z veliko slovesnostjo v procesiji od škofa in neštevilnih pobožnih tram na Goro vnovič popravljeno cerkev spravljena, kjer deli kot najboljša pomočnica in mati obiskovavnim romarjem bogate zaklade svojih milost. Svetni mašniki opravljajo zdaj duhovno službo z veliko vnemo in delijo Slovencem, Lahom in Nemcem, ki po letu in v zimi obilno sem romajo, v ssv. zakramentih krepčivno dušno moč. Posebno slove gospod Oče Pavl Celoti, krepki 85 letni starček in duhovnik že skoz 61 let, ki še vedno z gorečo vnemo duhovno službo opravljajo.

Stopimo zdaj zopet iz cerkve. Ako se je poživil v svetih zidinah naš duh z novimi močmi, razveseluje se zdaj naše oko ne manj nad krasnim razgledom, ki ga na vse strani odpira široki svet. Proti jugu ugledaš konec Soške doline, Solkan in sprelepo Gorico z njenimi krasnimi poslopji in cerkvami; — rajske Berda zapira ti veči del pusta gora, ki se dviguje unkraj Soče; — proti jugozapadu leži planotna Furlanija z neštevilnimi vasmi in cerkvami, omejena od beneških mlakuž; — zapad kaže Videmsko in Staromeško (Čevdatsko) okolico; k severju globoko pod nami v dolini tiči duhovnijska vas Gargara, dom slavnoznane Uršule Ferligojnice: dalje ugledamo tominske, kranjske in gotovo še družili dežel gore, vverstene eno za drugo. Vzhod stavi nam slednjič pred oči okolico Vipavsko; tudi Nanos in Hrušica kažete nam svojega vladarstva dom.

Za postrežbo skerbi romarjem na Sveti Gori dvoje ali troje gostilnic; prenočišče dobe pa vsi v nekdajnem samostanu. Hvalevredno se gleda natanko, da romarji prenočijo ločeni po spolu, moške in ženske posebej. Tudi tako imenovanih odpustkov, n. pr. podobic, tablic, molkov, škapulirjev itd. itd. se dobi dosti na prodaj. — Tako sem nekoliko in le poveršno popisal sveti kraj, kterega morda vsak zadovoljen zapusti, posebno ako inu je bilo vreme vgodno. [5]

Vzdigniva se tudi midva zdaj, ljubi bravec, odtod in podajva se proti Gorici. Dve poti vodita naju od cerkve proti nji, ena vozna, — druga pa, ki pelje mimo ličnega pokopališča, za popotnike pešce. Zlasti druga je kaj okusno narejena ter po mnogoterih stopnicah izpeljana precej globoko doli po griču. Ondi, kjer se poti zopet zedinit, imajo — da bi jim nihče pet ne odnesel — berači svoj „hauptquartir“ ali glavno postajo. Precej izurjeni so eni v svojem poslu; da bi le res tudi molili tako na čast Mariji in za romarje, kakor taki možje včasih radi na cente obetajo. — Vedno niže in niže nas pelje pot popusti skalnati gori navzdol, dokler nas v dnu ne pripelje v Solkan, kjer nas združi zopet z veliko cesto.

Skozi Solkan pridšim so nam zdajci odgerne prostorna planota, in kolikor dalje gremo, čedalje postaja lepša, čedalje mičnejša. Na levo ugledaš ob cesti plodne poljane, nasajene po brazdah z raznimi sadnimi in murbnimi drevesi. Vinska terta spleta vence od drevesa do drevesa in rodi bogato svoj sladki sad. Z neko neizrekljivo prijetnostjo počiva oko popotnikovo na teh poljskih in sadonosnih livadah. Še krasnejša pa se ti kaže k desni cesta omejena. Med sprelepe verte, najokusnejše ograjene, obdelane in obsajene z najžlahtnejšimi cvetkami, vidiš postavljene visoke, palačam enake „ville“, ena zalša mimo druge. Skoraj neprenehoma se versté k desni te poslopja — poletne prebivališča premožnih posestnikov in mestnjanov — od Solkana do Gorice in kinčijo res kraj tako, da lepših jaz še nisem vidil v življenji. Če ktera okrajna na zemlji zasluži prilog: „rajska“, ta ga je gotova vredna. — Samostansko poslopje na Kostanjevici nam polagoma k levi zraste tako rekoč izmed vinogradov iz tal; tudi grad Goriški nam čedalje bliže kaže svoje ostarele černkaste zidine, in prej, ko smo se nadjali, stopimo v Gorico.

„Z malega zraste veliko,“ poje naš slavni Koseski. Pomen teh besed zamore se oberniti tudi na mesta in vasi. Okrog posameznih gradov, okrog posameznih hiš so se jele družiti poslopja, dokler niso izrastle poslednič, bi rekel, iz njih vasi, tergi in mesta. Gorica omenjuje se še le leta 949 po tem imenu v pismih, in sicer takrat še ko vas; vendar mora ona veliko veliko starejša biti. Postavljena namreč tako rekoč pred duri, skoz ktere so Rimljani pošiljali svoje bojne kerdela v Panonijo, Ilirijo in Norik, in skoz ktere so se tudi o preseljevanji narodov divje ljudstva v Italijo silile, morala je ona že poprej stati. Slovensko ime njeno daje spričbo Vodnikovim besedam, ki je pel:

„Od pervega tukaj stanuje moj rod,
Če vé kdo za druz’ga, naj reče odkod.“

Leta 1001 je cesar Oton III. dal polovico Gorice oglejskemu patrijarhu Janezu IV., drugo polovico, kakor tudi polovico Solkana pa friulskemu grofu Verihenu. — Poznejše, okrog leta 1120 nahajamo vpervič lastne goriške kneze v osebah bratov Majnarda in Engelberta; leta 1500 pa zadnjega, Leonarda po imenu, kterega grobni spominek se nahaja v goriški veliki cerkvi, koščice njegove pa počivajo v Liencu na Tirolskem. Le-ta je zapustil Gorico cesarju Maksimilijanu I. in od teh dob je podložna ona slavni avstrijanski hiši, ktere cesarji si pridavajo tudi naslov: „pokneženi grof goriški in gradiškanski“. Le treh zgodovinskih čert naj še omenimo. Leta 1225 nahajal se je v Gorici sv. Anton Padovanski, in je osnoval vstanovil tukaj samostan frančiškanski; leta 1692 dne 25. junija o času oglejskega patrijarha Franca Barbara je bil sklican le-sem cerkveni zbor za to škofijo; leta 1751. dne 6. julija pa so sveti oče Benedikt XIV. s pismom „injuncta nobis“ po dolgem besedovanji med beneško ljudovlado in Avstrijo oglejsko očastvo razdvojili, iz ter njega dve viši škofiji onega reda in enake časti vtemelili, izmed kterih ste bile ena v Vidmu, druga pa po posebni ljubezni polni skerbljivosti slavne rajne cesarice Marije Terezije v Gorici vstanovljene. Tako je tedaj podedovala Gorica čast nekdaj tako slovečega, zdaj pa v razvalinah zdihajočega Ogleja, ter postala v duhovnem ozira mati (Metropole) čveterih škofij: ljubljanske z 506.952 dušami; teržaške z 252.309 dušami; Poreško-Peljske z 60.592 dušami in Otok-Kerške z 40.635 dušami.

Gledé politične razdelitve je Gorica poglavitno mesto severnega oddelka Primorske kronovine z lastnim deželnim zborom, ter je, na slovenski zemlji stoječe tudi pravo slovensko mesto, kakor nam spričuje njeno ime, in kteremu ne Nemec ne Lah ni mogel s svojo tujščino popačiti pravega imena. Izmed 14 tisoč stanovnikov jih je čez polovico Slovencev, nekaj je Nemcev, drugi so Lahi in sicer eni tako prenapeti Lahoni, da bi celo mesto le preradi popolnoma svoje naredili.

V ožini na verske vstave, ljudski blagor in narodsko omiko ponositi se sme Gorica, da je perva med slovenskimi mesti, in je tudi. Ima na bližni Kostanjevici samostan frančiškanski z domačo učilnico za svoje klerike; v mestu sta samostana kapucinski in uršulinski; usmiljeni bratje oskerbujejo bolnišnico za moški, — usmiljene sestre pa ono za ženski spol. Šolske sestre, imenovane „de Notre Dame“, podučujejo v zavodu za gluho-neme in — če se ne motim — tudi v onem za zanemarjene in zapuščene otroke. Nadškofijsko semenišče odgojuje mlado duhovstvo za vse štiri primorske škofije: tudi viša gimnazija in realka, fantovska in dekliška glavna šola nahajajo se tukaj, in vendar menda še nismo vseh blagih naprav natanko našteli. — Tudi glede narodske ravnopravnosti bi se smelo marsikako slovensko mesto v Gorico v šolo podati, naj bi se tukaj učilo spoštovati voljo svitlega cesarja, ki zagotavlja vsem narodom enake pravice. Rodoljubov slovenskih ima Gorica lepo število, in scer iskrenih rodoljubov; tega so nam priča: ondotna čitavnica, pogostni dopisi v ‚Novicah‘, ‚Danici‘; imenik družbe sv. Mohora‘ itd.

Vseh mestnih znamenitost jaz tu popisati ne vterpim, ker nisem vseh vidil in sem se tudi premalo časa v Gorici mudil; na ene kraje vendar pa le poglejmo in scer po redu, kakor sem jih jaz obhodil. — Najprej me je peljala pot do samostana frančiškanskega, ki stoji zunaj mesta na silno mikavnem homcu. Lepšega položaja nima kmalo kako poslopje, kakor je ta. Spred cerkvenih duri vgledaš Gorico razgernjeno pod seboj: — temno-začerneli grad — nekdaj dom grofov goriških, zdaj vojaška terdnjava gospoduje nad njo; — od njega k levi pa pelje pogled daleč doli proti Vipavskemu itd. — Pa tudi spred samostanskega vhoda, ki je k zapadu zasukan, vidiš k podnožju sprelepo okolico, ono namreč, skoz ktero smo od Svete Gore doli prišli, in ktero sem že zgoraj omenil. Toliko lepša pa se še odtod vidi, ker se vsa hkrati spregleda. Cerkev samostanska ni velika, ali lepa pa, lepa; morebiti najzalša izmed vseh dvanajsterih frančiškanskih cerkva provincije sv. križa. Možje, ki so to mično svetišče zidali, so res zaslužili biti zapisani v zlate bukve, kajti umeli so svoje rokodelstvo popolnoma. S prekrasnimi tako imenovanimi „Stukatur-podobami“ so obok, kakor tudi stene cerkvene čez in čez okinčane in nadane. Lepšega prostora pač ni zamogla Gorica odkazati telesnim ostankom od svojih nemirnih podložnikov pregnanega in v Gorici živečega in umerlega francoskega kralja Karola N. kakor v tej sprelepi cerkvici, kjer počivajo v kapelici na epistelski strani. Ne moremo se ločiti odtod, da bi vsem popotnim živo ne. priporočili, naj bi jim pridšim v Gorico ne bilo žal in preveč, potruditi se le-sem gor na ta griček — po domače imenovan na Kapeli — od koder zamorejo spregledati celo mesto, kakor tudi okolico in griče, ki krasni lep ogled opasujejo.

Nazaj v mesto pridši peljem vas proti knezonadškofovi palači in skozi njeno vežo in dvor v okusno obdelani prostorni vert, kteri je — po posebni dobroti nadškofovi — slednjemu odpert. Tako ima tedaj Gorica v sredini svoji najlepše sprehajališče, po kterem prebivavstvo njeno med lepodišečimi cvetkami ter v senci sadnih dreves in vinskih tert šetati zamore. — Od nadškofove palače naprej nahajamo se neposredno na glavnem, triogelnem in prostornem tergu Goriškem, na „Travniku“. Mnogo vidiš tu lepih hiš in štacun, pa krasna dvastolpna cerkev sv. Ignacija — nekdaj jezuitska — ta te gotovo naj bolj zanimuje. Nekako siloma vabi človeka k sebi; nikdar pa ti tudi ne bo žal, če stopiš vanjo. Kdor se hoče hkrati prepričati, kako černo laže sedanji svet, grajaje red Jezusove dražbe, ta naj gre le v eno od teh menihov pozidano cerkev, in celo nič mu ne bo težavno, sebi pravično razsodbo narediti. Ob cerkev naslonjeni nekdanji samostan je postal vojašnica. Po dvoru njegovem, kjer je vladala nekdaj tiliota in so se sprehajali mirno zamišljeni samotarci, ropočeta zdaj boben in tromba, po sobah pa, kjer so se snovali globoko-učeni spisi in razni načerti, čujejo se šale in psovke vojaške. Pa kaj se če? vsaki čas rodi svoje cvetke.

Iz „Travnika“ peljejo pota na vse strani. Mi podajmo se naprej po Rastel — ulici. Konec nje dospemo do metropolitanske cerkve, ktere vhod je nekako prikrit in nepripraven. Cerkev sama na sebi pa — posvečena sv. Hilariju — je prav lepa in velika. Bil sem v nji že dvakrat popred, pa ogledoval sem jo takrat le mimogrede. Tabart sem se pomudil v nji nekoliko dalje in se prepričal, da se pri nji svoje dni ni gledalo na stroške, ne v oziru zidanja in tudi ne v oziru malarije. Mnogo mnogo raznih podob in obrazov jo zaljša. Altarjev ima 16, hrani pa ona tudi mnogo svetinj, ki so bile po odpravljenem oglejskem patriarhalstvu deloma v Videm, deloma sem v Gorico oddane. Lepo najdemo v kratki povestnici Goriške nadškotije, str. 60 in 61 [6] popisano procesijo, ki je, spremljevalni od vojakov regimenta „Betlehem“ prenašala 27. in 28. septembra 1753 svetinje iz Ogleja v Gorico.

Zaznamek njihov naj po večem tu sledi:

Svetinje s čeljustjo sv. Andreja aposteljna; ravno tako kip Marije Device in pa perst sv. Benedikta opata, lično v zlato povezan v leseno škatljico shranjen.

Svetinje ssv. Kvirina in Anastazije, mučencev; v kristalni škatljici spravljena.

Svetinje ssv. Gereona in tovaršev, in sv. Fortunata, velkega diakona; tudi v kristalni škatljici.

Svetinje ssv. Ilermogena in Fort umita, v kristalni škatljici shranjene.

Svetinje sv. Felicite in sedmerih bratov; v kristalni škatljici hranjene.

Dve leseni škatljici, podolgasto okrogli, v kteri h se mnogo manjših svetinj znajde.

Čeljust sv. Uršule, v sreberni posodi, s kristalom pokrita.

Glava sv. Agapita, mučenca, v kristalni škatljici spravljena.

Glava sv. Anastazije, v kristalni škatljici shranjena.

Svetinje ssv. Kancija in Kancijana, mučencev, v kristalni škatljici shranjene.

Lesena škatljica, ki so v nji lasje sv. Filipa Nerija in druge svetinje.

Druga lesena škatljica, v kteri je shranjena perst (zemlja), napojena s kervjo ssv. mučencev.

Altarni kamen, z zlatom vložen, v kterem so svetinje ssv. apostolov Petra in Pavla: dalje bukve, ki imajo sreberne zaklepnice.

Glava sv. Felicite, v srebru (argenteum). — Glava sv. Lavrencija, v srebru. — Glava sv. Mohora. — Glava sv. Zigismunda, kralja. — Lesena škatljica, v kteri je shranjenih nekoliko dragotin. — Dve rami (duo brachia) ssv. Mohora in Fortunata, v srebru. — Kristalna škofova palica. — Škofova palica sv. Mohora. Sreberni križ s svojim stojalom.

Še nekoliko druzih manjših svetinj.

Kavno je k večernicam zvonilo, ko sem bil metropolitansko cerkev ogledal. Akoravno je bil delavnik, prižgali so vendar skoraj pri vseh altarjih sveče, kar drugej na tak dan še nisem nikjer vrajmal. Ostal sem tudi jaz med službo božjo v cerkvi. Ljudi je bilo precej, molilo se je latinsko, enako tudi pelo, in scer splošno po vsi cerkvi. Edino, kar bi Gorici še želeli, je to, naj bi si preskerbela kaj boljših zvonov. Jez saj nisem nobenega zvona slišal, da bi bil debelo odmeval. — Z obiskanjem kapucinskega samostana je bil moj ogled po Gorici skončan, kar pa naj drogi nikar ne storijo. Ozrejo naj se le še tudi drugam, n. pr. v vstav gluhonemih, kjer mu, kakor iz svoje poprejšne nazočnosti v Gorici vem, radi postrežljivo razkazujejo svoje poslopje itd. — Tudi predmestja naj ogleda, kteremu dopusti čas, ker je tu in tam kaj mikavnega viditi.

Zdaj pa, dragi moj, zapustiva Gorico in vzdigniva se v duhu doli proti staremu Ogleju, proti onemu blagemu kraju, odkoder je nam Slovencem vpervič prisijala luč, sv. vere. 6 debelih ur potrebujeva do tje doli, pa nič ne de, v duhu bova hitreje romala. — Po cesti, ktero nastopiva, šlo jih je že na miljone.

Marsikaki hrabri slovenski fant je korakal po nji; zdrav je zapustil domovino svojo, pa nikdar se ne vernil več; — na bojnih poljanah talijanskih in francoskih našel je daleč od dragih svojih prezgodnji grob. Kmalo zunaj mesta prestopimo derečo Sočo. Koj unkraj mosta se odcepi stranska pot, ki pelje v vinabogate Berda, velika cesta pa spusti se za Sočo doli ven. Lepo se nam nazaj ozirajočim kaže k levi Gorica pod temno-začernelim gradom, k desni omejujejo nam pa za enbart razgled srednje-visoki griči. Podgora — kake pol ure od Gorice — je zadnja slovenska farna vas; naprej tje nahajamo se zdajci v Furlaniji. Železnica, ki derži sem prek Gorice in dalje na Laško, prestriže nam kmalo pot, naprej pa se zdaj ponižajo grički k desni in kažejo se po njih pogostne poslopja in stanovanja. Dekanatska fara Ločnik, kjer je nekdaj verli slovenski fajmošter in pisatelj Kemperle Štefan pastiroval, gleda kmalo tje prijazno doli nas. Laškim duhovnikom se pripisuje, da so to vas pofurlanili. Ime njeno nam pove natanko, da je slovenska in da loči Slovence od Furlanov. Med murbinimi drevoredi potujemo dalje in dospemo v vas Majnico, ki je kako poldrugo uro od Gorice. Kdor ima čas, naj se potrudi tu do Soče, kjer so nek viditi ostanki starega rimskega mesta ob tej reki. — Gremo naprej in bližamo se onemu žalostnemu kraju, kteri je sprejel že marsikterega našega rojaka, ki ni hotel slušati in ubogati lepih naukov svojih roditeljev, prijatlov in učenikov. Mislimo namreč Gradiško. Že iz daljave se nam kaže nad ostale zidine nekaj odzdignjeno veliko, belo grajsko poslopje, mesto samo pa nam po večem zakriva močno terdnjavsko obzidje. Še manj pa je Gradiška viditi, ko se v neposredno njeno bližavo pride. Ostane namreč od velike ceste k levi, in pred njo širi se košat drevored. Le za ene trenutke stopimo va-njo. Skoz začernelega obzidja dolge in široke duri pridemo najprej v dvor vojašnice, in skoz njo še le v mesto. Nikakor bi človek iz daljave ne mislil in sodil, da je Gradiška tako velika. Glavna ulica pelje naravnost doli skozi mesto. — od nje se ločijo nektere tudi še vstran. Dve cerkvi sem kar le mimogrede malo pogledal. Ena izmed nju — menda podružna — je viditi še precej nova. Konec dolge ulice pride se do jetniškega gradu, ki stoji precej visoko. Ako se hoče do vhoda priti, treba se je vkreniti tu po poti k levi. Kmalo se najdemo na temenu terdnjavskega obzidja, ob ktero butajo in pljuskajo globoko doli peneči valovi višnjeve Soče. — Še ene korake, in zdajci stojimo pred jetniškimi vratmi. Iz visokega poslopja vdarja nam na ušesa žalostno žvenketanje železnih verig, v ktere so vkovani nesrečni prebivavci tega obzidja. Zamogel bi bil ob bolj pozni uri v grajski dvor priti, kterega bi bil toliko rajši vidil, ker se neki nahaja notri star, v živo skalo vsekan vodnjak. Pravijo, da so ob vojski zastran španskega nasledovanja Gradiškansko terdnjavo branili Španci pred sovražnikom. Dolgo obsedeni in stiskani niso imeli več vode, torej so kar v živo skalo vsekali vodnjak, kar nek tudi spominja v njega vsekani španski napis. To se ve — in tudi še kaj druzega bi bil rad pogledal po tem žalostnem poslopji; ali ker je bilo še zgodaj na času in so bili jetniki ravno pri sv. maši in keršanskem poduku, bil bi mogel čakati najmanj pol ure: ali to mi je bilo predolgo in sem se torej odpravil koj zopet iz terdnjave.

Naprej od Gradiške nastopimo neizmerno furlansko planjavo. Vina bogate Berda ostanejo namreč vedno dalje k desni za nami gor; griči k levi pa, ki so nam doslej zabranjevali ozir naš unkraj Soče, zaobernejo se od Zagrada hipoma doli proti Teržiču (Monfalkone). Neomejen je odslej naš pogled na vse strani. Skoraj neprestano noter doli do Ogleja prekriža tisoč in tisoč murbnih dreves ravnino v dolgih drevoredih; od debla do debla spleta vinska terta svoje vence; ali žalostno se že več let sem vjema zelenjava murbe z osuhlo terto, ktero je osmodila huda bolezen tako, kakor bi najhujša slana komaj kaj enacega storiti zamogla. Žalostno visi černo-rujavo plesnjevo grozdje obilno od tert in napolnuje serca domačinov in tujcev o pogledu z otožnimi čutili. Pa tudi ec druga nadloga, bolezen svilnih červičev namreč, hudo tare nekdaj tako bogato, zdaj pa naj-boljšega in največega pridelka oropano Furlanijo. Sploh se okoliščine priprostega naroda v teh krajih tudi o boljših časih niso mogle ravno sjajne imenovati; zakaj tu je le grajšak in plemenitnik gospodar zemljišča, kmet pa le tako rekoč njegov najemnik ter odvisen od njegove volje. Toliko vina, toliko pšenice, toliko sirka, toliko tega in unega — kakor in kolikor namreč njuna pogodba govori — daje kmet najemnine od svojega zemljišča grajščaku; če si siromak tega dostati ne upa, reče lahko posestnik: „Hajdi z Bogom s trebuhom za kruhom!“ in da zemljo drugemu najemniku v obdelovanje. Ravno letos ima neki plemeniti Ritter na svojih posestvih v Monastiru poleg Ogleja okoli 50 parov volov, kajti prisiljen je sam obdelovati zemljišča svoje, ker mu kmetje zastran tertne in červične bolezni niso v stanu tirjatev njegovih izpolniti. — Ta odvisnost prostega naroda od svojih grajšakov je menda tudi prepregla celo Furlanijo mreži enako z najlepšimi cestami, kakor se kaj enacega komaj kje v naši carevini nahaja.

Pervi kraj za Gradiško nam je „Villese“, velika, tergu enaka farna vas. — Kmalo naprej pridemo do široke struge ogromnega hudournika Ter (Tora), ki v lepi uri popolnoma posahne, o nalivih v daljnih nebotičnih gorah gori za Vidmom pa prihrumi tako hipoma, da napolni celo, tu skoraj četert ure široko strugo s svojimi rujavkastimi valovi. Gorje popotniku, ako ga v sredi struge hudournik nenadoma zasači: po njem je! — O manjših deževjih je torej tukaj kaj nevarno, o večih nalivih pa celo nemogoče popotovati in treba je proti Ogleju gredočim narediti velik ovinek čez Romans in Verso, ker tam gori je narejen most čez ta široki vodotoč. Kmalo naprej od Ter-a je farna vas Ruda. Imena krajev kažejo na tanko, da so bivali nekdaj v teh krajih Slovenci. — Od Rude naprej pridemo zopet v farno vas „Vila Vicentina“, in odslej bližamo se vedno bolj in bolj prestaremu Ogleju. Kmalo nam začne polagoma lezti izmed zelenih murb in nagradov černo-rujavi zvonik stare patriarhalne bazilike oglejske: — kolikor bliže smo, toliko visi prihaja. Zdaj dospemo v vas Monastir (slovenski samostan). Patriarh Popo daroval je l. 1041 ženskemu samostanu, zvanemu „extra muros Aquileae (berž ko ne v preživek) več vasi te okolice, kakor „villam ad Tertio“ (sedajni Terzo); St. Martino itd. in res nahajamo celo do časov cesarja Jožefa tu samostan. Že tukaj je viditi tam pa tam kak kos starinskega kamnja ležati: ko pa vas prekoračimo, zdajci stoji pred nami — Oglej.

Želim, predragi Slovenci! — serčno želim, da bi imelo pero moje vso zmožnost, popisati Vam žalno otožnost, ki opade serce človeško, bližajočemu se Ogleju. Ali vkljub mojim vročim željam mi je to nemogoče; zakaj mertvo pero vpodobljuje le mertve čerke, ki niso v stanu vdihniti človeku občutke, ki ga tu prevzemajo. Kterega koli so pripeljali še koraki njegovi le-sem, vsak milo toži o tem živem grobu nekdanje slave in veličastva. — Leta 181 pred Kristusovim rojstvom po Rimljanih pozidano oglejsko mesto je postalo kmalo kupčijsko središče z ilirskimi narodi ter je zaslovelo daleč okrog. Prihajalo je vedno veče, pa tudi življenje tu moglo je biti zelo mikavno, ker celo premogočnim rimskim cesarjem je služilo za začasno stanovališče. Bivali so tukaj slavni vladar Juli Cesar, cesar Oktavian s svojo ženo Livijo, cesar Marka Avreli; — ni čuda, da so ga torej „največe vseh zapadnih mest“ in „drugi Rim“ imenovali. Odlikoval se je tako po prebivavstvu — štel je čez sto tavžent duš — kakor tudi po krasnih poslopjih, zalih glediščih in mogočnih templih paganskih molikov, kterim so se stanovniki vklanjali.

Zdaj stopi z veličanskega prestola nebeškega sin božji Jezus Kristus na svet in reši s svojim terpljenjem in smertjo v satanovih sponah stokajoči rod človeški. Raduj se zlasti ti, Oglej! — že se ozira apostelj — knez sv. Peter na té; že odpravlja se sv. Marka proti tebi, in zdajci — okoli l. 42 po Kristusu — zašije že po temnih ulicah tvojih lesketajoča luč sv. evangelija. Mestjan Mohor je med pervimi, ki spoznajo „dan svojega obiskanja“: on se podá s sv. Markom v Rim, kjer apostelj Peter sam roke na-nj položi, ga z, darovi sv. Duha okrepča ter za škofa posveti. Nazaj se povernivši škof Mohor prične zdaj svoje bogoljubno delo s pravo apostolsko gorečnostjo. S svojim diakonom Fortnatom dela nevtrudljivo in pridobi čedi Kristusovi vedno več udov. Kakih dvajset let je to bogoljubno darovanje terpelo, drevo sv. Križa je bilo razprosterlo svoje košate veje že daleč okrog po sosednih krajih in deželah, in marskaka krasna cvetka je dozorela za nebo. Ali zdaj nastopijo za kristjane žalostni časi. Grozovitni Nero, eden izmed pervakov kervoločnih grozovitnežev, začne strahovito preganjati Jezusovo vero in nje spoznovavce. Oglejski mestni poglavar Sebast, enak svojemu cesarju v hudobiji in trinoštvu ko jajce jajcu, s peklensko radostjo spolnuje okrutne povelja Neronove. Kri mučenikov obilno moči tla oglejske; med pervimi nahajamo 4 pobožne device: Evfemijo, Rotijo, Teklo in Erazmo. Tudi škofa Mohorja in njegovega pomočnika Fortunata vkonča v temni ječi meč rabeljnov; vendar to spodbode kristjane le k popolnišemu spolnovanju naukov Kristusovih. „Sedem prav pobožnih škofov je sledilo sv. Mohoru, veliko so morali storiti za vero, zakaj okoli l. 381 je bila povzdignjena oglejska cerkev v čast više škofije. Sledilo je zdaj zopet 12 nadškofov, izmed kterih perva dva, Valeriana [7] in Kromacija, med število svetnikov vverstena nahajamo. Lahko nam je zapopasti, kako vneti duh je vladal o tistih časih v Ogleju; zakaj sv. Jeronim, ki je ob časih nadškofa sv. Kromacija začasno tu bival, imenuje to mesto: „Zbirališče in prebivališče angelov in prebivališče svetnikov.“ Med drugimi slavnimi tukajšnimi rojaki nahajamo tudi papeža Pija I. — Oglejski škofje pa niso skerbeli le za domače mesto, ampak pošiljali so misionarje tudi na daljne strani in kraje. Zasejali so ti v kristjanski veri visokoučeni možje nebeški nauk po Insubriji, obojni Reciji, po Noriku in ostali Iliriji, in od tistega časa noter do razdeljenja imenitnega očastva gospodovali so oglejski škofje v cerkvenih zadevah po zgornji Italiji, Tirolskem, Koroškem, Kranjskem in enem delu Štajerskega. Lepo, da — sprelepo delovanje bilo je to.

Ali, — ni je pod solncem sreče popolne. Ako se je lesketal Oglej v verskem oziru ko svitla zvezda na jasnem jutru, nič manj tudi ni bil nezvest svojemu vladarju; in to mu je rodilo obilno stisek. Že puntarski Maksim ga je hotel okoli l. 235 p. K. zastran njegove zvestobe do cesarja Gordijana pokoriti [8]. Dolgo ga je oblegal in stiskal, pa slabo se mu je splačal njegov osvete-željni trud. Umorjen je bil namreč s sinom vred po lastnih razserdenih vojakih. Ali vse druga bila je čez dobrih 200 let pozneje. Leta 451 pridervi siloviti hunski kralj, pod imenom „šiba božja“ le predobro znani Atila, od merzle Azije svoje divje in sirove trume — ne vojakov — ampak zgolj tolovajev, požigavcev, roparjev in morivcev. Strahovitemu hudourniku enako poplakne Nemčijo in Francijo, pa v hudem boju pri Chalonu bil je od združenih Rimljanov, Frankov in Gotov verlo nabit ter nazaj v Ogrijo zapoden. Poln osvete-željnosti plane l. 452 skoz Panonijo proti Italiji, zaznamovaje povsod sled svoj z vsimi mogočimi okrutnostmi in hudobijami. Tresi se, Oglej! med drugim tudi tebi velja tahart, Atilovo obiskanje. — Zastonj se je pripravljalo mesto za hrabro obrambo; zastonj se je tudi dolgo verlo vstavljalo in jako branilo, — poslednjič vendar je premagano, oropano, požgano in razdjano, da skoraj ni ostal kamen na kamnu. Prebivavstvo, kar se ga ni moglo rešiti po morji, bilo je deloma pomorjeno, deloma v sužnost odpeljano. Ustno izročilo po Kranjskem o tej strahoviti dogodbi nekako pravi, da je Atila iz daljave raz visocega gradu s peklenskim hrepenenjem gledal naskok svojih satanskih druhali na Oglej. Ko pa se je posvetil peni plamen iz premaganega in zažganega mesta, maščevaje spregovoril je nek besedo: „Vidim“; — in odtod se je začel klicati tisti kraj po tej besedi ter postal dan današni Vidim (Udine).

Bil je Oglej pozneje okoli l. 552 zopet pozidan, ali svoje pervotne mogočnosti ni dosegel nikdar več; kajti ž njim vred so rastle tudi Benetke iz mokre morske planote, in vlekle dobiček pomorskega tergovstva na-se. — Leta 592 pa so Longobardi pod svojim vojvodom Arnulfom zopet divjali v Ogleja in zlasti serdito in terdoserčno vničili vse, kar je spominjevalo na vero katoliško in rimsko cerkev.

Odslej se tako silno zaterti Oglej glede svetne veljave ni zamogel več vzdigniti iz razvalin svojega nekdanjega blišča; kajti zgrudil se je v revno vas, polno žalostnih podertij in razvalin. S toliko večo sjajnostjo pa je bil odlikovan v oziru cerkvenega vladarstva. Sicer so si nadškofje oglejski iz začetka nekako samosvojno prisvojili čast patriarhalstva ali očastva, in so to odlikovanje Sveti Oče še le l. 607 dovolili. Bil se je namreč tačas razkrojil patriarhov sedež na dva ob enem obstoječa, v Ogleju in na otoka Gradu. Oglejcem je bil dan za očaka Janez I. od Friulskega vojvoda Gisulf-a; — Grajanom pa od sv. Očeta zvoljeni očak Kandidian. V Gradu so bili očaki do polovico petnajstega stoletja (l. 1440), o kterem času so se v Benedke preselili; vendar ne beremo nič posebnega o njih delovanji. Nasprotno pa je oglejska cerkev v poznejših časih od rimskih papežev zadobila toliko čast, da so ji dali pervenstvo med vsemi druzimi očastvi zapadnega sveta; da, — bila je celo perva za rimsko cerkevjo. Cesar Karol Veliki je o dneh sv. Pavlina patrijarha oglejskemu očastvu daroval mnogo posestev in blaga; patrijarhu Sigebardu je dal cesar Henrik IV. v last Furlanijo, Istrijo in Krajno, in tako so odslej patrijarhi tudi deželski knezi bili, dokler niso svojih dežel in oblasti po zvitih Benečanih izgubili. Nočemo tukaj obširno govoriti o mnogih žalostnih razporih med beneško Ijudovlado in Avstrijo zastran Ogleja, le nasledek vsega naj povemo, kakor smo ga v tem spisu tudi že navedli: da l. 1753 je bil namreč oglejski patrijarhat razdvojen v dve nadškofiji, Videmsko in Goriško. Padla je bila zdaj zadnja čast Ogleja.

Je li čuda, da zdaj, dragi bravec, ko po tolikih preteklih stoletjih in strahovitih dogodbah stojiva pred Oglejem, — je li čuda, da ne vidiva pred seboj drugega ko revno ribčevsko vas in razvalin na kupe? Glej, tu šterle sred njiv na pol odbiti kamniti stebri na kviško; tam služi pred hišo enaki ostanek za klop; zopet tam vidiš kos lično obdelanega kapitela i. t. d. Edino, kar je Ogleju od njegove krasote še ostalo, je ponosna in častitljiva stara bazilika, ktero je okoli l. 1031 pozidal patrijarh Popo ter posvetil jo Bogu, Mariji Devici in ssv. Mohoru in Fortunatu v čast. „Stoji ona koj pri vhodu k levi konec male verste revnih hiš. Podajmo se tedaj tje najpoprej. Trije vhodi vodijo skoncoma v cerkev. Pred srednjim je postavljena dolga, na kamnite stebre naslonjeno lopa. Sveta zavzema navda človeka, ko stopi čez troje ali čvetero stopnic navzdol v velikansko cerkev, ki ponareja v svoji stavbi simbolično podolgasto podobo Sv. križa. Dva stara velika kapitela, ki sta bila morebiti kdaj podslomba kakega paganskega svetišča sta vravnana pri vhodu za koprivnika. Dva in dvajset močnih kamnitih stebrov, po vsaki strani ednajst, loči ladijo cerkevno v tri razdelke. Stranska niža razsvitljuje vsakega sedem oken. — Srednji oddelek je zelo visoko nad stranska dva povzdignjen; od vsake strani sveti va-nj po 11 oken. Cerkev vsled šege italijanskih cerkvi ni izobokana, ima pa tik pod streho kaj umetno in sprelepo izdelan ter razno pobarvan strop. Ob sredi cerkve stoji enako ko na Sveti Gori pri Gorici altar sv. Križa. Naprej gori pred cerkvenim razkrižjem se nahajate dve mali kapelici, na vsaki strani ena. V kapelici k desni roki nahajajo se štiri velike kamnite truge, našim starim kmečkim škrinjam nekoliko podobne. V njih so nek shranjene trupla čveterih patrijarhov. Tudi v velikih dveh kapelah so viditi enake rake. Naj zalše v cerkvi pa je okroglasto pozidano, od dveh z barvano steklenino vloženih oken razsvitljeno presvetišče. Zavoljo podzemeljske kapele, ki se pod njim nahaja, odzdignjeno je visoko nad ostalo cerkevjo, ter je obdano z drago kamnito ograjo. Dvoje kamnite stopnice, po 14 na vsaki strani, peljejo od spred gor v prezbiterij, kterega tla so z umetno vloženimi kamnički (mozaik) sprelepo vdelane. Ob steni krog altarja lično zrezljani nekdajni korarski stoli žalosti medlijo; — po njihovih lesenih zadnjih naslombah se v raznih slikah zgodovina sv. Mohorja vpodobljena nahaja ; v sredi zadej za altarjem pa belo — marmeljnasti prestol nekdaj slovenskih nadpastirjev — patrijarhov zapuščen stoji. — Kora cerkev nima, tedaj tudi orgelj ne! — Po vkusu talijanskem viditi so sicer v velikih stranskih kapelah podstave za dva kora (v vsaki ona): ne vem vendar, ali nista bila koj o zidanji zgotovljena, ali pa že poznej odstranjena.

V podzemeljsko kapelo pelje dvoje kamnitih stopnic. Milo zastočejo težke železne duri, ki vhoda zaklepajo: pridšega pa v podzemeljsko svetišče resni in sveti občutki navdajajo človeka, ko pomisli, da ravno na tem mestu sta bila pervi slovenski škof sv. Mohor in njegov pomočnik sv. Fortunat vječena, tu skončala pod mečem trinoškega rabeljna svoje sveto življenje ter dosegla sjajni venec mučeništva. Šestero kamnitih stebrov podpira obok te podzemeljeske kapele; težko železno omrežje veže jih enega k drugemu, v sredi med njimi pa nahaja se velika štiri-oglata železna skrinja, černo pobarvana in obilno pozlačena. Shramba je ona častitljivih ostankov (svetinj), od kterih pa je bilo, kakor smo že zgorej omenili, l. 1753 nekoliko v Gorico, nekoliko pa v Videm prenesenih. Na sprednjem koncu železne te ograje je postavljen altar, na kterem se ob raznih časih sv. maša služi. Obok in stene kapeline so kinčane s starinskimi malarijami.

Nazaj gor v cerkev pridši poglejmo še v zakristijo, kjer se nam med drugim kažejo stare pergamentne — menda mašne — bukve. Niso tiskane ampak pisane; pa viditi je na njih, da si marsikdo odterga kakšen košček od njih listov.

Popisal sem Vam, dragi bravec! zdaj po večem velikansko cerkev, nikakor pa vam vdihniti zamogel občutkov, ki so mene v nji navdajali. Nahajal sem se pri viru, od kterega se je stekala reka milosti božje po obširni Sloveniji, ne našel pa vendar domačina, da bi mi bil v moji materni besedi razložil, kaj je to ali uno. Tudi nemščina mi vkljub temu, da jo dobro umem in jo nekteri za edino-osrečivno imajo in cenijo, ni na tem svetem kraju nič hasnila. Mežnar — terd Furlan — jaz terd Slovenec, — bila sva si malo drugač eden proti drugemu, ko nema. Vse je zapadlo v Ogleju tujstvu.

Stopimo zdaj iz cerkve! — Iz lope vodi nas srednjim cerkvenim durim ravno nasproti vhod v neko opuščeno poslopje, v kterem nahajaš nakupičenih mnogo raznih starinskih kamnov in podob. Stavbna oblika in slikarije po stenah dajo nam soditi, da nahajamo se v mali nekdajni cerkvici: pred njo pa znajde so okroglasta, strehe oropana in na pol razsuta lopa, vsred ktere star kamen paganov (baptisterium gentiumi) stoji. Po pričetni cerkveni šegi iz rezanega kamna narejen enak je šestogelnemu plitvemu vodnjaku, v kterega dno okrog in krog stopnice deržé. Šestero na pol odbitih kamnitih stebrov krog njega stoji ter svedoči, da vzdigovala se je kdaj — najberže kuplja — kot posebna strešica nad njim. Na miljone jih je bilo nekdaj tu prerojenih v zveličavni kopeli sv. kersta; o Bog daj, da vsi oni gledajo v raju Njegovo sveto obličje!

Na poldansko stran od cerkve pridši nahajamo tu zopet ležati mnogo starin; naprej tje vidimo globoko prerite tla, iz kterih se izkopavajo opeke in kamnje nekdajnih zidin. Dva debela omuljena stebra šterlita visoko iz tal; — pravijo, da na tem mestu stala je nekdajna patrijarhova palača. Čudno spreminja se ves svet! Iz sjajne palače je postalo pusto polje.

Orjaški cerkveni zvonik nahaja se prosto stoječ na polnočni cerkveni strani. O njegovem černo-rujavem zidovji za more se reči: da kamen v njem je od starosti okamnel. Čvetero-oglato se dviguje iz tal devet močnih stopnic ena nad drugo, in iz te menda za večno sezidane podlage vzdiguje se potem še le velikanski zvonik. 27 kamnitih stopnic derži od zunaj gori do njegovega vhoda; ko pa skoz ozke in nizke durice v znotranje obzidje stopimo, nahajamo k zapadni steni prislonjen in postavljen dragi zidan oži stolp, in po njegovi sredi nas pripelje po polževo izpeljanih 127 kamnitih stopnic gori do zvonišča. Pod seboj okrog in krog nekdanjega mesta ugledamo grob in zopet smo prisiljeni zaklicati: Pomilovanja vredni kraj! grozovite nevihte so divjale že nad teboj; ni čuda, da so te pomandrale v prah in pepel; mnogo tvojih prostorov pa je zagernilo sinjega morja močvirje in vselilo lesenih nezdravih zrakov in merzlice dom! — Bolj mikaven jo vendar vid na daljave. Proti poldnevu dol kipi iz temnih lagunskih valov otok Barbana s slovečo božjo potjo Marijino, ktere kip so letos o veliki Gospojnici (velikem Šmarnu) patrijarh beneški z videmskim in goriškim nadškofom vred slovesno kronali. Tam doli na tem otoku je stal svoje dni lazaret oglejski. — Na desno naprej tje je otok Grad, ki nosi na svojih pičlih obalih mestice enacega imena. O časih, ko so divji narodi, zlasti Gotje in Huni vse dežele ropali in pokončevali, pozidal si je neki škof Avguštin na tem otoku grad, da bi on in Oglejčani o sovražnih navalih ondi varim zavetje imeli. Poznejše se je vstanovila, kakor nam je že znano, ondi tudi stolnica patrijarhalna. Sedaj ima Grad le navadno faro s prezalo cerkvijo, posvečeno ssv. Mohoru in Fortunatu, ki je nek ena najlepših goriške nadškofije. Nahaja se doli nek tudi še mnogo starin, ki so vredne, da se pogledajo, komur čas in okolšine to dopusti. — Proti večeru se razprostirajo laške ravnine tako daleč, da stikajo se z nebesno oblo. Proti polnoči vidimo okolico Palmanovško, Gradiškansko, Videmsko in Staromeško, za kterim daleč gori silne gore v zrake kipé; — proti vzhodu za Sočo tam pusti Kras svoje goličave kaže, pa tudi še mnogo drugih krajev oko naše zanimuje. V slovo od te zračno višine naj navedem tu besede, ktere so naš neumerljivi Slomšek l. 1835 pri svoji nazočnosti o ločitvi od tega kraja zapisali, rekoč: „Še enkrat iz te edine ostale visokosti starega Ogleja povzdignem v svoje domače kraje solzne oči, premišljevaje, kako so hiteli svoje dni apostoljski možje prek bistre Soče za Savo in Dravo med Slovenci svete vere luč prižigat in postavit po njih krajih izveličansko znaminje svetega križa. Bila je v Gorotanu na lepi ravnini za Dravo nad sedajnim Špitalom Tiburnija, slovito mesto, in njena škofija Oglejska hčera. Dobila je stara Emona, prednica bele Ljubljane, iz Ogleja svoje škofe; ravno tak staro Celje in Ptuj. Vsem škofijam po Primorskem, gornjem Laškem in Tirolskem, po južnih deržavah za široko Donavo globoko v ogersko zemljo je stara velika škofija Oglejska mati. In ko so divje ljudstva ob svojem velikem preseljevanji vse stare mesta zaterle, škofije in perve keršanske cerkve požerle, v Ogleji svete vere luč clo vgasnila ni ter je iz Ogleja zopet po naših zasutih krajih sijati jela, kakor prijazno solnce po hudem vremenu.“

Od cerkve podajmo se zdaj ogledat še ostali Oglej. K glavni cesti nazaj tje pridši gremo po nji. Kmalo se nam zasuče na desno v drugo ulico. Tukaj pridano do lepe cerkvice sv. Antona, naprej pridemo med drugim tudi do hiše slovečega lekarničarja Zandonatti-ja. ki ima v svojem vertu mnogo starinskih kipov in podob razpostavljenih. Od lekarnice naprej pridemo na glavni terg. Tukaj so vendar ene čedne hiše viditi: le-sem prideržt tudi od morja gor kanal, po kterem zarujo-veli gondolierji popotne na Barbano in v Grad vozijo.

Zdaj pa poslovimo se zopet od starega Ogleja. Radi bi mu želeli ob odhodnji kaj boljših prihodnjih dni; ali tega se skoraj ni nadjati. Oglej je — izjemši spomin njegov na slavno preteklost — berž ko ne za vselej odstopil z odra znamenitosti in zemeljske sreče. Zlasti mu preti ostati velik neprijatelj za vse prihodnje dni nezdravi zrak, ki iz bližnjih močvirij hlapi. Stanovnikom, posebno ženskam, že raz rumenkasto-zasuhlih obličij bereš bližnje pobratimstvo z merzlico. — In zdaj ostani, žalni Oglej, Bogu priporočen! [9]

  1. Imenovani kralj je ljubil nekako posebno naše avstrijanske pokrajine ter jih je pogosto obiskoval. Bil je posebno umen rastlinoslovec. O slovenski Černipersti je izgovoril razsodbo, da „ta planina je v botaniškem oziru najbogatejša, kar jih je on obiskal“.
  2. Kterega izmed častitih bravcev mika kaj več in bolj natanjčnega o teh krajih vediti, naj bere izverstne spise slavnega g. profesorja Stef. Kociančič-a v „slov. Bčeli l. 1853“ in v „Prijatlu, tečaj 1855“ pod naslovom: Odgovori na vprašanje društva za jugoslovansko povestnico“; „Nemški Rovt“ in „Bukva na Tominskem.“
  3. Cerkev je namreč sv. Lenartu posvečena
  4. Narodska pripovedka pravi, da stari most je bil pozidal peklenšček sam. Pogodil se je bil z ljudstvom za plačilo tako, da perva duša, ki bo šla čez-nj, bo njegova. Ali zviti ljudjé šantovca opeharijo. Lačnemu kužejn namreč potočijo hleb kruha čez zgotovljeni most, za kterim se pes v hitrem teku spusti. Plačan je bil tedaj po pogodbi res z dušo. Ali peklenščeka ta goljufija silno razkači; serdito zgrabi psa in ga tako trešči na mostu ob tla, da terdni bok ž njim prebije. Tako pravljica, po kranjsko-gorenjskem znana.
  5. Ljubi bravec! Kaj več in še bolj natančnega o Sveti Gori zamoreš zvediti iz Slovenske Kolede, ki jo je za l. 1858 izdala naša družba sv. Mohora v Celovcu. Beri ondi sestavek: „Sveta Gora pri Gorici“, stran 150.
  6. Izdala družba sv. Mohora v Celovcu l. 1853
  7. Sv. Valerijan je sklical l. 381 v Ogleju zoper Arijane cerkveni zbor, na kteri so bili prišli med drugimi sv. Ambrož, milanski škof; Evzebi iz Bolonije; Limen vercelski; Sabim Placenski; Abundaci, tridentinski škof itd. — Glej „Prijatla“ l. 1855, str. 317.
  8. Glej g. Hicinger-jev domač Koledar za l. 1860, str. 91.
  9. Da nam pričujoča knjižnica preveč ne naraste, moramo konec zanimivega popotovanja na drugi zvezek „Večernic“ odložit.