Ozir po Goriškem in teržaškem Primorji
| Ozir po goriškem in teržaškem Primorji Jož. Levičnik |
| |||||||||||||
Kmalo zunaj Ogleja se ločimo od ceste, ki nas je od Gorice doli pripeljala. Po neizmerni planjavi in ravni cesti koračimo čversto naprej. Zeló v enaki daljavi ena od druge so nam farne vasí: Terzo, Cervinjan m Strasoldo. Kmalo naprej od zadnjega kraja prestopimo beneško mejo, da pogledamo v terdnjavo Palmanuovo. Vedno više nam postaja dolga rajda velikanskih snežnobelih planin, ki se vlečejo kaj mogočno gori za okolico videmsko in staromeško. Mislim, da je med njimi kranjski Triglav eden največih korenjakov.
Palmanuovo (Palma) leži na ravnem polji; vendar je čisto nič ni viditi iz daljave; tako dobro je zavarovana. Ko se pride v njeno neposrednjo bližavo, spusti se cesta polagoma nazdol in nas pripelje krog malega griča, ki pa je prav za prav že terdnjavsko predzidje. Močna in visoka ograja iz terdnih hrastovih kolov zapira neprijatelju vhod. Koj naprej se veže z nasipom močni zid, ki preprega cesto; čversta vrata zapirajo ga o času nevarnosti. Skoz te duri smo prišli do velike vojaške stražnice, ki prednjo terdnjavo varuje; pokaže se nam pa tudi zdaj močni nasip, ki glavno terdnjavo obdaja. Globok prekop in nasip deržita okrog in krog mesta, da se prekop lahko z vodó zalije in napolni. Po dolgem mostu, ki derži čez prekop, pridemo še le do pravega terdnjavskega vhoda, ki je napravljen iz rezanega kamna in kaj močnega obzidja. Zapira se s tremi kaj močnimi durmi. Zdaj pridemo v nekak dvor, kjer je zopet velika stražnica, za novo obrambo vravnana. Še ene duri moramo prekoračiti, in potlej še le smo v Palmanuovi. Začudi se človek, ki le-sem pride, kako se na enkrat v tako velikem mestu nahaja, od kterega iz daljave nič vidil ni. Ravna ulica pelje nas naravnost doli na glavni terg, kjer se prepričamo, da je mógla Palma vsa po enem načertu sezidana biti. Misli si, ljubi bravec! velik in ravno okrogel prostor, ves z belimi drobnimi kamenčki nasut; — opaši ga za krajem okrog in krog z dvoverstnim drevoredom; koj za drevoredom enako na okrog čuj v plitvem vodotoču pohlevni potočič šumljati; zdaj okleni popisane reči v tej obliki zopet z široko cesto in zastavi za cesto zadnjič v enaki meri lepa mestna poslopja v kolobar, in naslikano imaš podobo glavnega Palmanovskega terga. Pa to ni še vse. Vstopi se poslednjič ravno vsred terga. Tukaj stojí skalnat vodnjak; vzdiguje pa se tu tudi visok tanek jambor, z debelo pozlačeno kroglo na verhu ozaljšan, raz kterega o vojaških svečanostih in raznih prilikah ponosno cesarska zastava v zrak vihrá. Od tega jambora vidiš hkrati vse terdnjavske duri, ob enem pa tudi tukaj ugledaš, kako se od okroglega terga v enakem razmerji zvezdnim žarkom enako 6 ulic loči in mesto prerezuje. Vsak ulični vhod kinčita na stranéh dva skalnata kipa na visokem stojalu. Viditi so tu podobe slavnih vojniških mož. — Mestna cerkev se nahaja v versti poslopij, ki terg obdajajo. Lepa ju od zunaj, še lepša pa od znotraj, krasno okinčana in z zalimi lepotijami obilno nadána; res, pravi tempelj božji. Ne mudi tudi ti, dragi bravec, potruditi se va-njo, ako te pot tvoja kdaj le-sem pripelje.
Po enako zavarovani poti, kakor smo dospeli v Palmo, zapustimo tudi taisto z vročimi željami: naj bi prebivavci njeni in vsi ostali Lahi spoznali, da „pamet je boljša ko žamet.“
Gladka in ravna cesta pripelje nas od Palme v kaki poli ure zopet na mejo beneško - primorsko. Perva vas, v ktero dospemo na tej poti, je Visko. Leta 1848. so trobili tudi njeni prebivavci z Lahi vred v en rog; dá, spozabili so se bili celó tako daleč, da so iz oken na mirno memo popotujoče verle horvaške graničarje streljali. Al hudo so jo bili skupili. Jugoslovanski junaki so jim poplačali s požarom njih gerdo početje; le čudo, da jim cele vasi niso bili raztolkli in raznesli. Zunaj Viske ugledaš še zdaj k desni ceste pod gosto akacijevo senco z zeleno rušnjo obraščeni in s priprostim lesenim križem ozaljšani grob, kjer počiva daleč od svoje mile domovine o tisti priliki od Lahonov ubiti cesarski stotnik. — Skoz sprelepo okolico pridemo naprej v vasí Verso in dalje tje v poštno postajo Romans. — Veliki del Furlanije smo vidili že dozdaj, ker premerili smo jo na tri strani. Zapustivši Romans nočemo se več poverniti proti bližnji Gradiški, kteri kraj kakor tudi obširni del goriško-prinorske kronovine po sedanjem popotvanju že precej dobro poznamo. Mika nas pa, ozreti se zdaj tudi še po onih predelih, od kterih poje „Gerlica slovenska“ rekoč:
„V sinjega morja zerkalu —
Čudapolnem ogledalu,
Se primorski kraj bliščí,
Z brežčiki prijaznimi;
Tud to je slovenska zemlja.“
Mika nas, ponovimo še enkrat, ozreti se nekoliko tudi po teržaško-primorskem krogu.
Zunaj Romansa se kmalo razcepi cesta na dva stremena. Levi derží na Gradiško, desni nas pa naravnost pelje doli proti železničini postaji Zagrad (druga postaja od Gorice proti Terstu), ktera vas stojí na mičnem bregu nekoliko naprej od Gradiške in unkraj Soče, čez ktero je tukaj most na ladijah narejen. O zgodnjem jutru me je peljal „lukamatija“ odtod naprej; zakrivala mi je tedaj še temna noč k desni lepe ravnine furlanske, k levi pa gričnate okrajne pustega Krasa. Pcrvi svit jutranji me je pozdravil poleg Teržiča (Monfalkone), kjer je tretja postaja od Gorice, in kamor ozdravljivi žvepleni viri mnogo bolnikov od raznih krajev v toplice privabijo. Naj bi vsem teknili in pomagali k čverstemu zdravju! — Od Teržiča derdramo veselo naprej in kmalo se nahajamo zopet na slovenski zemlji. Pač radi bi bolj natanko pogledali to in uno reč, to in uno okolico; al urni hlapón, kakor hitro nam pokaže kak kraj, tako naglo nam ga zopet odmakne. Zlasti teržič Divin (Duino), ki derzovito stojí nad visokimi pečinami morske obali, kima nam prijazno nasproti, in nas vabi k sebi; ali urni hlapón se ne zmeni za tó, urno nas odpelje naprej in le gredé zavpije konduktér: „Nabrežina!“
Tukaj si podajata dunajsko - teržaška in veroneško - teržaška železnica roko. Kmalo zažvižga zopet hlapon in v velikem ovinku zavozi nas tjè okoli nabrežinske vasi. K desni zdajci se nam razgerne neizmerna mokra morska planota, po kteri belim labodom enako barke razne velikosti proti Terstu in zopet od Tersta proč jadrajo. Postaja Grinjanska, kakor tudi ona nad krasno, še le zadnja leta od svitlega nadvojvoda Ferdinanda Maksimilijana na stermi obali morski pozidano palačo miramarsko, nas le male trenutke zaderžujete; prijazna Barkola k desni pod nami kar memo smukne; dva podzemeljska prerova kažeta nam nekako grozo svojili tmin, in pri kraji smo; — teržaški kolodvor šteje nas med svoje.
Najprej sem se napotil proti cerkvi novega sv. Antona, kjer sem upal najti svojega preserčnega znanca T. T., s kterim sva še od presrečnih časov mladostnih let v iskreni prijatelski zvezi. Ogledal sem, še preden sem prijatla poiskal, kolosalno cerkev sv. Antona, ki jej v verskem oziru središče teržaških Slovencev. Ta cerkev jo delo novejših časov in ima mnogo umetnih podob. — Iz cerkve prišed sem zdajci našel svojega prijatla, ki me je prijazno sprejel ter bil koj pripravljen, da mi razkazuje znamenitosti teržaške. Peljal me je tako, da sem pregledal že dopoldne po večem celi Terst. Po mnogih ulicah in memo krasnih visokih poslopij in palač sva prišla najprej gori k sv. Jakopu, ktera cerkev stoji na lepem in ravnem prostoru verh griča, na kterem neki teržaška burja sosebno razgraja. — Tudi ta cerkev, v bizantinskem slogu postavljena, je delo najnovejše dobe. V stavbi je nekoliko enaka oglejski cerkvi; oprava notranja je posebno lična, snažna in vse hvale vredna. Spred cerkve se sprelepo vidi okolica in fara Škedenska (Servola) z škofijskim gradom; dalje razprostira se zaliv mileški in unkraj njega stojí talijansko mestice Mile (Mugia). Še naprej odpira se razgled proti Istri. — Od sv. Jakopa smo šli proti kapucinskemu samostanu. Lepšega prostora pač niso mogli najti za ta tudi še le novi konvent; zakaj odtod spregleda človek skoraj ves novi Terst. Dvastolpna cerkev novega sv. Antona z visoko kupljo; kolosalna bolnišnica, barkostaja, kolodvor, lazaret, Miramare, celo morsko obrežje nad mestom in blizo doli do Nabrežine z mnogimi krasnimi gradiči, verti in nogradi, — vse človeku migljá v mnogoverstni spremembi ob enem pred očmí.
Od kapucinskega samostana pridemo mimo orjaške terdnjave do stolne cerkve sv. Justa. Prestaro jc viditi njeno obzidje. V sredi zvonikovi vidimo skoz železno ograjo dva stara stebra, ki sta podpirala še o časih Rimljanov neko pagansko svetišče. Stolna cerkev nam o navadnih časih nič posebnega se kaže; ali o večih godovih in praznikih, ko se njeni stebri žarijo v rudečih pregrinjalih in nataknejo se po njih bogatopozlačeni, mnogolučni svečniki, takrat postane ona res krasno svetišče, ki mu ga ni kmalo para. V tej cerkvi hranijo se v stranski kapeli na evangeljski strani svetinje cerkvenega, mestnega in škofijnega patrona sv. Justa, tukajšnega rojaka, ki je okoli leta 303. po Kristusu zastran sv. vere prejel venec mučeništva s tem, da so ga blizo današnjega svetilnika na težke svinčene kosove natvezenega, v morje potopili. Na epistelski strani počiva v stranski kapeli rajni španijolski kralj Don-Karlos, le predobro znan od one nesrečne španijolske domače vojske, ki jo je imel s svojo svakinjo Kristino zastran nasledništva v vladarstvu. Različno je sodil svet njegovo početje, ki se je skončalo s tem, da je zapustil domovino, živel večidel v Terstu, kjer je tudi končal tek svojega življenja. Po našem priprostem mnenji je imel on prav; kajti opiral se je na stare španske dedišne pravice. — Pa sedanji svet in pravica! — ta dva sta si večkrat tako daleč narazen, kakor južni in severni zemeljski tečaj. — Od stolne cerkve imamo poleg škofijskega semenišča zopet lep razgled na staro mesto. Gremo doli proti njemu in pridemo najprej do nunskega samostana; dalje do jezuitske cerkve. Popisati vam, dragi bravci! lepoto tega nekdaj samostanskega svetišča, ki je bilo nedavno prenovljeno, si moje pero nikakor ne upa; zakaj tu nahajamo umotvore, ki se vidijo le redko kje. Lepše zidane in bolj ozaljšane cerkve si človek skoraj ne more misliti in želeti. Prilična je nekoliko ljubljanski stolni; vendar jo v marsikakem oziru še prekosi. Oltarji so res čudovito zali, vsi iz žlahtnega raznobarvnega marmeljna zdolbeni, eden lepše memo druzega. Res! veselje se je znajti in ozirati v takem prekrasnem tempeljnu Gospodovem. — Ta cerkev je sedaj farna.
Blizo jezuitske cerkve stojé v tesni ulici prestara vrata, ki se že sto in sto let ustavljajo ostremu zobu časa. Ne vém, ali je bil tù eden izmed starih mestnih vhodov, ali kaki slavolok; gotovo je, da še stari Rimljani so hodili pod njim. — Od jezuitske cerkve sva se podala s prijatlom po raznih ulicah doli do velikega terga, ob kterem stoji cerkev starega sv. Antona. Vsaki čas dneva, zlasti pa okoli poldanske ure, nahajaš tu toliko vrenje ljudí, da je po pravici nekdaj priletni Kranjec rekel: „Jaz se le čudim, kako iz te gnječe vsaki pot k svojemu domu najde.“ Ljudí raznih narodov in jezikov srečaš tukaj, pa prepričaš se tudi resničnih besed rajnega dra. Prešerna, ki je pel:
„Največ svetá otrokam sliši Slave.“
Kdor noče verjeti, da v Terstu nadvladuje slovenski živelj, naj se edino le sprehaja po ulicah njegovih, in jasno mu bo pred očmí. Se vé, Slovan je kroták in pohleven, ne šopiri se in ne vpije; al žalibog, te lepe lastnosti so mu le v škodo, ker se po tem takem le prerad tujec vêde gospodarja v njegovem milem domu. — Naprej pojmo zdaj doli do barkostaje, kjer nas umetno napravljeni „Mollo San -Karlo“, široki kamniti cesti enako, pelje daleč tje v morje in med verste brodovja. Velikanski parniki se tu poleg majhnih barčic ponosno zibljejo v sinjih morskih valovih. Stotero jambor šterlí enako gostemu suhemu gozdu v zrak; jadra se presušajo; z zastavami veterc igrá itd. — Tukaj vlečejo mornarji med veselim petjem po vervéh iz dna bark razno blago, tam nasprotno vkladajo mnogoverstno robo v njihove doljne predele. Povsod veselo delo, povsod marljivo gibanje. — Ako poprosiš, smeš tudi v to ali uno barko; zlasti na „Llojdovih“ parnikih vidiš toliko lišpa in berhkote, in v njih notranjih prostorih in sobah toliko dragocene oprave, da se boš čudil, kako ljudjé nevarnim morskim valovom take lepote zaupajo. — Ob raznih morskih obrežjih in tudi tukaj na „Mollo San -Karlo“ te vabijo zarujaveli gondolierji v svoje lahke ladjice, da bi te prebrodili doli do svetilnika in na druge lepe primorske okrajine. Do svetilnika peljati se slednjemu svetujem, kajti od tam po daljnogledu vidimo daleč doli na morje in po ogledanju tudi zapopademo, zakaj svetilnikova obilna svitloba o nočnem času zdaj bliši, zdaj zginjuje. Ob prostornem podnožji svetilnikovim ugledamo dalje na okrog izpostavljene velikanske topove, ki iz svojih tamnih žrel proté smert in pogubo prederznemu neprijatlu. Od tod se tje do Lazareta tudi o vojskinih in nemirnih časih posebno zvečer potegne železna veriga in se s tem barkostaja zapré.
Naprej gor od „Mollo San-Karlo“ sega iz morja globok prekop daleč med hišami noter proti cerkvi novega sv. Antona. Po njem se tedaj lahko barke privozijo prav v sredo mesta. Čez ta prekop je napravljen železen most „ponte rosso“ imenovan, ki se lahko odpira in zapira, kedar je treba voziti barke ven ali noter. Ob tem prekopu in blizo cerkve novega sv. Antona se zida ravno zdaj novo — če se ne motim — armensko svetišče, ki bo neki okoli milijona goldinarjev stroškov stalo. Razni napisi cirilski so napravljeni po vnanjih stenah.
Od visoke začernele terdnjave znad mesta doli zagermí zdaj po vsakdajni navadi en strel iz topa, da se tla potresejo pod nami. Dvanajst namreč je. Od stolpov cerkvenih zadoné zdaj poldanski glasovi angelskega češčenja.
Perve poldansko ure v Terstu včasih solnce silno žge in pripeka, torej tudi ulični šunder malo po malem preneha. Meni vendar ni dovolil čas veliko posedati, ker namenjen sem bil ven na pokopališče, ki je uro hodá zunaj mesta. Odkar sem bil namreč zadnjič v Terstu, pokosila mi je tù nemila smert dva izmed bližnjih sorodnikov in položila je v hladno krilo černe zemlje. Spodobilo se je torej, ker jih na svojo veliko žalost nisem več našel v življenji, da jih obiščem saj na grobu. — Memo cerkve sv. Jakopa gori vodi nas pot in potem naprej večidel med visocimi zidovi nmogoverstnih vertov. Precej dolgo se vleče pot, preden se pride do pokopališč; — ima namreč vsaka verska ločina, in — če se ne motim — tudi vojaštvo svojo posebno božjo njivo. Katoličansko pokopališče je prav veliko in ima v sredi kapelico, posvečeno sv. Ani. Mnogo mnogo krasnih spominkov nahajamo tu, ktere je postavila ljubezen svojim ranjim. Severna stran pokopališčina je omejena od dolge verste podzemeljskih rek, ki so lastnina teržaških bogatinov in velikašev. Nad temi rakami sloní na kamnitih stebrah visoko obstrešje in tu moreš se sprehajati kakor v dolgem hodišču. Spominek se verstí za spominkom, eden lepši in dragoceneji memo druzega. Pomudil sem se nekoliko pri grobih ljubih rajnih, stopil tudi k gomili rajnega knezo-škofa Ravnikar-ja, rojenega Kranjca in slovenskega pisatelja, in želel o odhodnji iz tega tihega kraja vsem tù počivajočim večni mir v grobu, večne sladkosti pa v sv. raju.
Nazaj gredé proti Terstu srečeval sem pogosto kmečke žene in dekleta — po domače zvane „mandarjerke“ — iz bližnje okolice, ki zjutraj nosijo na šibkih osličih kruh, zelenjavo in druge poljske pridelke v mesto na prodaj. Opravljene so te osebe večidel v černa oblačila, snežno bele rute za vratom in pêče na glavah. Prav dobro se jim ta noša podaja ; pa so večidel tudi prav berhke osebe, belo-rudeče lične, kakor bi mleka in kerví skupaj zmešal. Ene so jahale po ženski šegi, druge so šle peš.
Zopet smo v mestu. — Se vé, da se pri tolikih znamenitostih v enem dnevu Terst ne dá ves pregledati; kdor nima zadrege in že le-sem pride, naj se zamudí saj dva ali tri dni! Saj ima Terst tudi dovolj iskrenih rodoljubov in domorodcev, ki mu bodo radi to in uno razkazovali. Tudi jaz bi bil rad še en dan pohajkoval, ali čas! ta včasih nemiloostro priganja naprej; tako tudi mene. S težkim sercem se poslovim od prijatlov. Sedma ura odcinka, hlapon zaberlizga, in že smo ven iz kolodvora; že nas tira soparna moč v urnem teku memo Barkole, Miramara in Grinjane proti Nabrežini. Večerni veterc je prijetno igral z morskimi valovi, šibki mesečni serp pervega krajca pa je prekrasno srebernil s svojo bledo svetlobo neizmerno vodeno planoto. Sprelep je bil ta prizor, in veliko prenaglo je minul! — Ko smo zakrenivšim proti Nabrežini, se je mesce tudi pomaknil za gore, in zdajci je zagernila černa noč pusti Kras ter zakrila nam tako njegovo z belim skalovjem nasute razprostrane poljáne in griče. — Poleg Ležeč previhral je z nami hlapon mejo teržaško-primorsko-kranjsko. Škoda, da smo bili zaviti v krilo temne nočí; saj nektere veče in znamenitneje kraje notranjo-kranjske bi bili, akoravno le v hipu, viditi zamogli. Pozno uro dospemo v Ljubljano, ki je postavila takrat mejni kamen našemu ogledu in popotovanju. Torej, srečno dragi moji bravci in spremljevavci!