Ozdravljena

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ozdravljena
Julka Jelovšek
Izdano: Vigred 19/1 (1941), 8–9
Viri: dLib 1
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na hodniku je zaživelo. Glasovi so se odbijali ob okna, stene, padali v pritličje. Sveže sfrizirane glavice so se sklanjale, šepetale in hihitale.

Vera je tiho popevala »Kukavičko« in sama plesala valček. Koketno je metala poglede na tovarišice. Priklonila se je Anici, drobni deklici, ki so ji kostanjevi kodri padali po ramenih.

»Dekleta! Tango: ‘Aus deinen Augen ...’«

Dekleta ob oknu so pela; Vera in Anica sta drseli po parketiranih tleh.

»Vera, stari gre!«

»Kje?« Planili sta z Anico k oknu. Dekleta so se zasmejale in strgale korenček: »Saj ni ravnatelja. Tvoje umetnosti že poznamo. Zdaj pa ti poj, bomo me plesale!«

Vera je ostala pri oknu. Angleški valček, rumbo, tango, so kar mešali še nespretne noge.

»Vera, to je huje kot sinoči pri maturantih in Danici,« je vzkliknila blondinka, ko je priplesala z Bibo do nje.

Zvonec je zabrnel, dekleta so hitele v razred. Kot nalašč so profesorji spraševali. Nezadostni so padali. Menda so vedeli za sinočnje plesne vaje. —

V zadnji klopi je sedela Majda. Visoka, plavolasa, s hrepenenjem v očeh. Tudi ona bi rada hodila k plesnim vajam, a ni imela garde-dame. Mamica ji je umrla, starejše sestre ni imela. A plesala je rada, zdelo se ji je, da takrat zaživi in pozabi na vse. Zavidala je sošolke, ki so vsak petek prišle razigrane v šolo. Na ustnicah se jim je lepila še šminka in na rokah so ostali prstani ...

*

A minile so te plesne vaje po šolskih hodnikih. Za dekleta so se zaprla šolska vrata in odprla vrata v življenje. Porazgubile so se po pisarnah, trgovinah, srečnejše so ostale doma, ker jim ni bila sila za kruh.

Majda je pomagala očetu pri vodstvu velikega podjetja. Računala je in skrbela za sestrice, sirotice brez matere. Izza pisalne mize je hrepenela po svetu, veselju, ljubezni. Dobivala je pisma od nekdanjih sošolk in te so ji v zimskem času navadno pisale: Danes sem plesala tu z N. N., včeraj tam z I. I. Saj ju poznaš. — Malokdaj je bila vsebina drugačna, morda je bilo še: imela sem belo obleko. Rekli so mi, da sem bila lepa ... Kje si bila ti?

Majda se je navadno grenko nasmehnila: Pri očetu v pisarni.

Prišel je predpust. V bližnjem mestu so pripravljali velik ples. Takrat je tudi Majda zaprosila: »Očka, pelji me na ples.«

Bil je stare korenine in za ples ni bil nikdar vnet. Sestrice so ji pomagale, da je bila prošnja uslišana.

Na predvečer plesa so čakale sestrice, kuharica in sobarica — Majdo, ki se je oblačila v sobi. Niso še videle plesnih oblek in sedaj — ima jo Majda! Radovednost jih je [nova stran] že mučila. Končno so se odprla vrata — Majda je stala pred njimi v beli plesni obleki. Šopki cvetlic naj rahlejših nijans so krasili životek, od zadnjega v pasu so padali dolgi trakovi in so rahlo vzvalovili, če se je le zganila. Srebrni čeveljčki so nagajivo kukali izpod obleke. V plavolasih laseli je kraljeval diadem.

»Majda, kako si lepa!« je vzkliknila najmlajša sestra Marta.

Ni bilo časa za občudovanje. Oče je že itak čakal in rentačil ...

Naslednje jutro so se strnile sestrice okoli nje: »Majda, kako je bilo?«

»Lepo! Plesna dvorana je bila velika, dekorirali so jo sami znani umetniki. Jazz je igral neprestano. Plesala sem mnogo, a sem vendar vesela, da je minulo.«

Opoldne je stekla v svojo sobico. Nageljni so bili na nočni omarici, na srebrni vrvici so bili povezani srčki. Vse je dobila pri cvetličnem venčku.

Z jezno kretnjo je porinila srčke v stran. Nageljne je nesla iz svoje sobice v predsobo. Spomnila se je pogovora, ki se je spletel med njo in plesalcem. Sedela sta sama pri čašici likerja. Očeta ni bilo poleg.

»Ali rada plešeš?« jo je vprašal.

»O, pa kako!«

»Kaj ti dela ples tako prikupen?«

»Jazz, godba, bengalične luči, pozabljenje vsakdanjosti ...« je hitela v eni sapi.

»Ali ti je vseeno, s kom plešeš?«

»Vseeno. Samo, da dobro pleše in se ujemava s kretnjami.«

»Ni res.«

»Seveda je!«

»Potem ostani doma in pleši z metlo!«

»Čuden si. Z nekom, ki mi je ljub, gotovo raje plešem, ko z drugim, ki mi je zoprn.«

»Nisi odkrita.«

»Nikdar ne govorim drugače, kot mislim.«

»Prav. A jaz najraje plešem z enim in istim dekličem cel večer. Ne pazim na kretnje in gibe. Najlepše je, če privijem dekleta k sebi. Glavici se dotakneta, ustni se strneta v poljub. Nato so samo dejanja. Po plesu se napravi še kaka lepa poteza.«

Majda je na te besede molčala. V duši ji je pa bilo kot otroku, ki so ga obdolžili velike, neodpustljive tatvine. Najraje bi zbežala iz dvorane, da bi ne videla več nikogar, da bi obvarovala pred oskrunitvijo svoje sončne misli o plesu, kateri jo je peljal v deželo sanj, pa ji hočejo te sanje poteptati, vreči v blato ... Tisti večer je bila ozdravljena hrepenenja po razsvetljenih plesnih dvoranah.