Ozdravljen pretepač

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ozdravljen pretepač.
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/27 (1918)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Cesar Franc ni maral častnikov, ki so iskali svoje časti v tem, da so se izkazovali v dvobojih. Take je pošiljal cesar brez vsega usmiljenja na kmete. Usoda je doletela mladega pretepača, člana zelo imenitne hiše. Moral je na granico v Ogulin. Prišel je zvečer v majhno gnezdo in se je vsedel v krčmo, ki pač ni bila podobna dunajskim gostilnam. Sedi tako in pase v sebi svojo jezo. V drugem kotu krčme je sedel star gospod od vojaščine, svojo janko je imel kar odpeto, kadil je iz velike pipe, pil iz bokala in bulil v svečo.

Mladi gospod si je mislil: »Aha, to bo moj novi stotnik.«

Gnan od svoje pretepaške nravi, se je podal z naglimi koraki k staremu in mu stresel v znak zaničevanja pepel svoje smodke na plešo.

Nato se je vrnil na svoj prostor, kakor da bi ne bil razžalil nikogar. A tudi stari stotnik. Mladi se je nasmejal, češ: Prišel sem res v krasno četo! Kaki možje!

Stari pa je kadil, dokler ni izkadil pipe. Vstal je in se prizibal počasi in nerodno, pipo v roki do mladega. Obrnil je pipo in stresel grofu na glavo. Ta je skočil in vpil: »Gospod, vi se predrznete?«

»No, no,« ga je miril stari stotnik v slavni graničarski nemščini, »jaz sem mislil, on pride iz Dunaja in je moj nadporočnik. Jaz ubogi graničar sem se hotel naučiti nove manire, menil sem, ker mi je stresel pepel na glavo, da je to običajni pozdrav med častniki na Dunaju.«

Grof se je tresel jeze. Vzel je svečo raz mizo, jo potisnil graničarju v roko in žvenketal do druge stene. Od tam je pomeril in vpihnil s strelom luč, kriče:

»Zdaj vidite, gospod stotnik, po čem je mast. Užalili ste me in jaz zahtevam, da se bijete takoj z menoj!«

»Rad, gospod brat,« — je prižgal mirnodušno graničar svečo in jo potisnil grofu v roko, — »jaz se bom bil z vami. Ali vi ste že streljali, zdaj pridem jaz na vrsto. Dajte mi drugo pištolo in stojte mirno!«

Nerodno se je zibal stotnik k zidu, nerodno je meril, stara roka se je tresla ... Grof je prebledel in zakričal: »Ali gospod stotnik, saj ne znate streljati.«

»Seveda ne znam«, je pritrdil dobrodušno stotnik, pa se hočem naučiti ...« Grof je šklepetal z zobmi in se zgrudil na klop. Stotnik je plačal svoj bokal in odšel. Zjutraj se je javil grof prav ponižno pri raportu.