Pojdi na vsebino

Otvoritev Kamniške koče (1900 m)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Otvoritev Kamniške koče (1900 m)
Izdano: Planinski vestnik avgust 1906, letnik 12, št. 8, str. 136-139
Viri: dLib 8
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


V nedeljo, dne 12. avgusta, je otvorila Kamniška podružnica na Kamniškem sedlu novo kočo, kateri je dala po legi najpripravnejše ime: Kamniška koča.

Koča stoji tik pod severnim, v Logarsko dolino se pogrezajočim robom širokega Kamniškega sedla nekako v sredini razsežne terase, ki se razteza od skalovja Brane proti nebotičnim strminam razrite Planjave. Bujen planinski pašnik, posejan s planinskim cvetjem, obdaja kočo.

Koča je lesena (iz macesnovega lesa), postavljena na zidan temelj; 13 m je dolga, 8 m široka. Streho ima iz pločevine, nad streho tudi strelovod. Na južni strani koče je odprta veranda, iz katere je vhod v kuhinjo. Prostorna kuhinja ima moderno ognjišče. Okoli kuhinje so razvrščene: velika obednica, ki ima prostora za 20 oseb, moška spalnica (8 postelj) in ženska spalnica (4 postelje). Iz obednice drže stopnice v solidno klet in na vrh v podstrešne prostore. V podstrešju je prirejeno skupno ležišče na lesenem pogradu s 6 ležišči, 1 spalnica z dvema posteljama, soba za oskrbnico in ležišče za vodnike. V pritličju je dvoje stranišč. Stavba je dobro pritrjena. Solidna izvršitev dela vso čast znanemu tesarskemu mojstru, Janezu Vrhovniku iz Tunjic pri Kamniku. Ker blizu koče ni vode, se priredi v kratkem še vodnjak iz cementa. Nova koča bode potemtakem pravo zavetišče ne samo za utrjene planince, nego tudi za zložne izletnike, ki hočejo preživeti nekaj dni v svežem planinskem zraku in v najdivnejšem planinskem svetu.

Pristop do koče je jako lahek s kranjske strani, t. j. od Kamnika. Ta pot vodi skozi krasno gozdnato Bistriško dolino do izvira Bistrice (3 ure) in potem po Jermanskem robu polahko navzgor do koče v treh urah. Tudi pristop iz Logarske doline mimo znamenitega slapa pod Rinko in čez prekrasno planino Okrešelj je sedaj varen in primeroma brez težave, ker je Savinska podružnica jako razširila in dobro popravila ter zavarovala pot od Okrešlja čez »peči« na Kamniško sedlo. Zanimiva bo tudi zveza od Jezerskega na Koroškem preko Češke koče pod Grintavcem, čez Savinsko sedlo in preko Okrešlja na Kamniško sedlo. Nova koča bo torej pravo središče za ture v Savinskih planinah.

Že koča sama bode znamenita turistična točka, ker se od nje, oziroma s Kaminskega sedla krasno pregleda vsa skupina Savinskih planin, posebno lepo pa Logarska dolina, ki se razprostira v globočini tik pod robom sedla. Razsežen je tudi razgled na jug po Kamniškem in Ljubljanskem polju in po Notranjskem ter Dolenjskem pogorju.

Ture, katere bode od nove koče lahko opraviti, so naslednje:
1.) Tura na Brano po novo popravljeni, primeroma lahki poti v eni uri. Z Brane je krasen razgled.
2.) Tura na Planjavo po markirani poti, ki se v kratkem še popravi (treba je cepina, ker je na potu precej nagnjeno snežišče, preko katerega je nakopati stopinje). S Planjave je razgled po vseh Savinskih planinah, pa tudi že po vsej Koroški in na štajersko stran, pregleda se pa tudi vsa Kranjska dežela. Od Planjave se lahko nadaljuje tura preko Škarij na Ojstrico in Kocbekovo kočo pod Ojstrico.
3.) Zahodni del Grintavcev. V prvi vrsti sta sedaj pristopna Skuta in Grintavec po poti, ki gre čez Okrešelj in potem navzgor skozi Turški žleb na Pode. Priredi se pa tudi nova pot, ki bode vodila od Kamniškega sedla čez »peči« skupno s potjo, ki vodi proti Okrešlju, in bo krenila pod »pečmi« navzgor proti Kotličem in potem čez Turško goro na Pode. (Sedaj markirana zveza čez Brano do Kotličev in zadaj za Kotliči pod Turško goro naj se ne uporablja, ker je jako težavna in opasna in se brez vodnika sploh nastopiti ne sme.)

Kamniško sedlo je po najnovejšem merjenju visoko 1921 m, Kamniška koča pa leži v visočini 1900 m; za Triglavsko kočo na Kredarici je torej ta koča najvišja slovenska planinska stavba.

Otvoritev koče se je vršila dne 12. avgusta. Ta dan je toliko bolj znamenit, ker se je baš pred 30 leti pričelo turistično delovanje v Savinskih planinah po zaslugi profesorja Frischaufa.

Primerno je torej, da se spomnimo ob otvoritvi koče na Kamniškem sedlu tudi delovanja profesorja Frischaufa, ki je skozi 30 let neumorno delal v prospeh planinstva v Savinskih planinah. Tudi profesorju Frischaufu se je z otvoritvijo nove planinske koče na Kamniškem sedlu izpolnila želja, katero je dolgo let gojil, spoznavši, da je Kamniško sedlo najvažnejše turistično središče. Svoje zanimanje za to važno točko je še posebno izpričal s tem, da je pripomogel Savinski podružnici korenito popraviti pot od Okrešja na Kamniško sedlo in da nadzoruje in pospešuje še ostale potrebne potne zveze. Ob tridesetletnici njegovega delovanja v Savinskih planinah izreka »Slovensko planinsko društvo« najprisrčnejšo zahvalo temu požrtvovalnemu in nesebičnemu pospeševatelju planinstva v Savinskih planinah!

Slovesna otvoritev Kamniške koče se je izvršila ob obilni udeležbi turistov in domačinov; znatno je bilo tudi število dam. Udeležnikov je bilo vseh skupaj nad 260. Zbirali so se že v soboto ter prenočili v koči, drugi so prihajali v nedeljo zjutraj. Največja je bila udeležba iz Kamnika in Ljubljane. Zbralo se pa je tudi dokaj Savinčanov in zastopane so bile skoraj vse podružnice »Slovenskega planinskega društva«.

Ob 10. uri je daroval frančiškan-turist, g. oče Engelbert Polak, sv. mašo na verandi pred kočo ter blagoslovil novi planinski dom. Obenem je imel propoved, v kateri je poudarjal tudi važnost nove planinske koče in proslavljal lepoto naših planin.

Ko je pevsko društvo »Lira« iz Kamnika skupno z drugimi izletniki zapelo veličastno pesem »Lepa naša domovina«, je otvoril načelnik Kamniške podružnice, gospod notar Emil Orožen, novo kočo z nastopnim govorom:
»In zopet se dviga nova trdnjava na našem lepem planinskem svetu, na krasni zemlji slovenski. In zopet je napočil dan slave, dan veselja po napornem in trdem delu, napočil je dan otvoritve planinskega doma na Kamniškem sedlu, 1921 m visokem. Veselili smo se vsi tega svečanostnega trenotka in srečno smo ga dočakali. Podjetje, katerega se je bila Kamniška podružnica lotila, je bilo izredno težavno, kajti za stavbo planinskega zavetišča v taki visočini je treba mnogo truda, veliko denarnih sredstev in krepke podpore, a podružnica se je zavedala poleg vseh teh težav častne svoje naloge, in dovršila jo je sijajno. Velikega pomena je današnji dan za slovensko planinstvo, ko otvarjamo že 18. planinsko kočo, trdnjavo na naši rodni zemlji. Zbrali smo se torej danes tukaj, da slovesno praznujemo ta velevažni uspeh slovenske turistike in napredka, in vam vsem v našem novem zavetišču iskreno kličem: dobrodošli!
Misel, postaviti to kočo, je sprožil podružnični odbor že leta 1901. in je ta misel s sklepom na občnem zboru podružničnem dne 23. avgusta 1902. bila potrjena ter se je takratni odbor takoj obrnil do kamniške meščanske korporacije s prošnjo za prepustitev prostora in potrebnega lesa. Korporacija je to prošnjo takoj blagohotno rešila. Pričelo se je še tisto leto s sekanjem lesa in 1903. 1. nadaljevalo. Prihodnje leto dne 24. julija se je postavil temeljni kamen in proti jeseni preteklega leta — za otvoritev žal že prepozen letni čas — dovršila veličastna stavba.
Ko danes tako slovesno otvarjamo novi planinski dom, mi je čast pozdravljati osobito zastopnike osrednjega društva, vrlo Češko podružnico, ki je danes v tako mnogobrojnem številu tukaj zastopana, načelnike Savinske, Podravske in Radovljiške podružnice ter zastopnike Kranjske, Vipavske in Tržaške podružnice. V posebno čast in dolžnost si pa štejem, zahvaljevati se prav iskreno v imenu Kamniške podružnice vsem, ki so pripomogli k tej lepi stavbi, osobito pa slavni kamniški meščanski korporaciji za vedno naklonjenost, osrednjemu društvu za izdatno pripomoč in vsem blagim darovateljem, zlasti veledušnemu pokojnemu trgovcu Ivanu Rodetu v Ljubljani, ki je volil za stavbo koče 2000 K.
Otvarjam to novo kočo z iskreno željo, da bode varno zavetišče utrujenemu turistu v naših planinah in viden spominek slovenskega napredka.
Bog blagoslovi naše delo!«

Gospod načelnik osrednjega društva, profesor Fran Orožen, je razložil bajeslovni pomen Savinskih planin, podal zgodovinske črtice o teh planinah iz turške in francoske dobe in čestital Kamniški podružnici na veličastni novi stavbi, ki zavzema z ozirom na najugodnejšo lego in primerno razdelitev ter solidno izvršitev eno izmed prvih mest slovenskih planinskih koč.

S tem je bila oficijalna slavnost končana in pričela se je neprisiljena veselica ob izbranem petju kamniške »Lire«. Žal, da je le prehitro čas minil, ker so se morali izletniki do večera vrniti.