Izpolnila se je večletna želja slovenskih turistov, zlasti ljubljanskih in jeseniških, da naj postavi Slovensko planinsko društvo svoje zavetišče na Golici. Vzgradilo je to toliko zaželjeno zavetišče letos prav na vrhu prekrasne gore, tam ob meji kranjskih in koroških Slovencev, ter ga otvorilo dne 11. t. m. ob ogromni udeležbi Ljubljančanov, Jeseničanov in njih sosedov.
Slavnost, ki sta jo priredila ob tej prvi, bolj začasni otvoritvi odbor Kranjskogorske podružnice in osrednji odbor, je bila sijajna narodna manifestacija, ki je ni prav nič kalilo neugodno megleno vreme; saj je sijalo in grelo na Golici solnce veselja in radosti nad novim znamenitim uspehom slovenske turistike, imeli pa smo med sabo tudi starosto slovenskih turistov, gosp. Frana Kadilnika, in kjer je on, tam je prijetno in toplo.
Okoli dvanajstih dopoldne se je vršila formalna otvoritev. Gosp. Kunaver, podružničnega načelnika namestnik, je, otvarjaje novo stavbo, pozdravil navzočne planince in velmože, zahvalil vse činitelje, ki so pripomogli k zgradbi, posebno tudi podjetnika g. Jakoba Janšo z Dovjega in nadzorovalca stavbe g. K. Višnarja z Jesenic ter končno proglasil društveni sklep, da se imenuj nova koča Kadilnikova koča v čast nestorju slovenskih turistov. Občinstvo je navdušeno pozdravilo gospoda Kadilnika in krepki planinci so ga dvignili v višek. Nato se je nabil na kočo napis: »Kadilnikova koča. Otvorilo l. 1904. Slov. plan. društvo«.
Gospod Kadilnik se je ginjen zahvalil za izkazano mu čast.
Gospod dr. Fran Tominšek je v imenu osrednjega odbora proslavljal izvršeno stavbo kot delo, na katero je lahko ponosno »Slovensko planinsko društvo«, ponosen pa tudi vobče slovenski narod. Poudarjal je, kako težavno in velevažno nalogo je prevzelo »Slovensko planinsko društvo«; veliki pomen naših naprav kaže najbolje to, kako nas hočejo ovirati nemška društva in kako skušajo našemu društvu izpodbijati tla nemška glasila z zlobnim natolcevanjem. Tudi proti novi stavbi na Golici se izvestno pojavijo v nemških krogih in glasilih zlobni napadi, posebno se bo očitalo našemu društvu, da je nova koča le konkurenčna koča proti nemški »Golica-Hütte« — a tako očitanje je takoj zavrniti, kajti pravi prostor za goliško kočo je le na vrhu Golice, dočim je niže nepotrebna; nemška koča leži prenizko in »Slov. plan. društvo« ni moglo opustiti nove stavbe, če je nemško društvo (kakor tudi pri Deschmanovi koči pod Triglavom) izbralo prostor in postavilo kočo tam, kjer so nje ustanovitelji na potu postali trudni in so prvikrat počivali. Sploh se pa nam ni ozirati na take očitke, kajti nemška glasila smatrajo za konkurenco itak vsak naš gibljaj, vsak naš dih. Na naši domači zemlji, na slovenskih tleh ne bomo mi utesnjevali svojega delovanja, mi ne delamo nikomnr konkurence, nasprotno, le tuli živelj jo hoče delati nam. Govornik je tudi pojasnil, da je že več let zahtevalo slovensko občinstvo in posebno Ljubljančani, da naj se postavi na Golici primerno slovensko zavetišče; pričakovati je torej, da bodo prihajali slovenski planinci v najobilnejšem številu v Kadilnikovo kočo ne samo po leti, nego tudi v jasnem jesenskem in zimskem času. Vsled tega se je tudi koča že sedaj odprla, dočim se izvrši končna slovesna otvoritev v prihodnji spomladi, ko bode tudi notranja oprava vsa dovršena. Dalje je govornik opisal zasluge gospoda Kadilnika za planinsko stvar: on je prvi slovenski turist, ki je že v svoji mladosti pohajal naše planinske orjake in v svojih opisih vzbujal zanimanje Slovencev za naše planine. S svojim vzgledom je razvil planinstvo med Slovenci in je tudi potem, ko je nastopilo »Slov. plan. društvo«, vedno podpiral njegovo delovanje. »Slov. plan. društvo« je izpolnilo le dolžnost, da je po njem, 79 let starem in vendar še krepkem prvoboritelju, imenovalo novo stavbo na Golici. Govornik mu je izrekel prisrčen pozdrav vseh navzočnih ter mu sporočil tudi laskave čestitke prof. dr. Frischaufa iz Gradca in župnika Jakoba Aljaža.
Ko je potihnilo burno nazdravljanje g. Kadilniku, se je zahvalil slavljenec s priprostimi, prisrčnimi besedami; obljubil je, da poseti vkljub svoji starosti še mnogokrat Golico in da ostane vedno vnet pristaš »Slovenskega planinskega društva«. Zbrana množica pa je navdušeno zapela veličastni pesmi »Lepa naša domovina« in »Hej Slovani«.
Po tem slovesnem dejanju je šlo vse v varno zavetje v kočo. Razvila se je tu takoj neprisiljena zabava, pesem se je vrstila s pesmijo, govor z govorom. Gospod župan Klinar z Jesenic, ki je opravil tudi kolavdacijo koče, je slavil vrlo podružnico za Kranjskogorski okraj in nje požrtvovalni odbor, posebno gospoda Pavlina in Višnarja, ki sta si toliko prizadevala za novo kočo. Označil je tudi veliki pomen delovanja našega planinskega droštva za slovenske pokrajine ter za probujo narodne zavesti. Gospod Razinger je v imenu domačinov izrekel zahvalo »Slov. plan. društvu«, ker bode s svojimi napravami povzdignilo promet v tem krasnem gorskem kraju, in obljubil, da bode dobivalo »Slov. plan. društvo« povsod potrebne podpore; tudi je napil podjetniku Jakobu Janši in njegovim sotrudnikom. Gospod prof. Macher je izrazil, da ta dan ni pozabiti onih dobrotnikov, ki so s svojimi doneski za Kadilnikovo kočo pripomogli, da se je stavba tako hitro zgradila; največja zahvala gre gospe Minki Ogorelčevi iz Ljubljane, ki je prevzela nabiranje, in gospodu dr. Krisperju za znatni njegov dar. Načelnik Kranjske podružnice, gospod Janko Majdič iz Kranja, je z vznesenimi besedami slavil lepoto naših gorenjskih pokrajin in poudarjal, da moramo vso pozornost obračati na to, da varujemo njih slovenski značaj in da podpiramo pošteni gorenjski rod; Kranjskogorski podružnici je čestital na nje uspešnem delu, ker je že po dveletnem obstanku izvršila tako impozantno stavbo, ter je napil njenim odbornikom. Najmlajši turist, petletni Štefko Podpac, je spretno deklamoval Gregorčičevega »Veselega pastirja« planincem v pozdrav in vzbudil s svojim pogumnim nastopom in pravilnim izgovorom splošno začudenje. Gospod J. Janša, gostilničar z Dovjega, je nazdravil podjetništvu in Rovtarjem, posebno pa Tomažu Lahu, ki je prodal »Slov. plan. društvu« prostor za novo kočo. Posestnik Tomaž Lah, ki je šaljivo pripomnil, da je prišel pogledat, če se mu je s stavbo kaka škoda napravila — je izrazil svoje veselje, da se je tako lepa hiša vzdignila na njegovem svetu, in zatrdil, da bodo on in njegovi nasledniki ponosni, ker stoji nova koča na svetu, ki je bil last njegove hiše. G. dr. Tomi n še k je še zahvalil Jeseničane za dobro uspelo prireditev in posebno dame za njih trud in požrtvovalnost, izmed katerih sta si pridobili odličnih zaslug gospa Pavlinova z Jesenic in gospica Budinekova iz Kranjske gore. Med šumno veselico je pobirala gospa dr. Kušarjeva vstopnino in nabrala znatno vsoto; g. Kadilnik je podaril 100 K.
Občni glas je bil ta, da je otvoritvena slavnost sijajno uspela. Kadilnikova koča pa je občinstvu tako ugajala, da je vsakdo sklenil, še mnogokrat poleteti na Golico.
Končno naj omenimo, da je g. Kadilnik prejel poleg mnogo drugih pozdravov tudi nastopno brzojavno čestitko na Golico:
»Neustrašenemu rodoljubu, starosti slovenskih planincev in vrlemu prijatelju kličemo povodom današnje slavnosti: Živio in na mnoga leta!
