Otvoritev „Gornjegrajske koče" na Menini planini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Otvoritev „Gornjegrajske koče" na Menini planini.
Celoten članek.
Izdano: Planinski vestnik 25. avgust 1898, leto 4, štev. 8, str. 124-127
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Menina planina je najbolj jugovzhodni odraslek Savinskih planin Zelo razsežno gorovje je ločeno po sedlu Črnilcu od Rogaške skupine, na zahod in sever ga omejuje Zadreška dolina do Šmartna, odtod proti vzhodu zareza pred Lipo do Motnika, od tam pa proti jugu dolina, ki vodi od Motnika v Špitalič in Tuhinj.

Od vseh strani precej strmo gorovje ima na vrhu veliko gorsko planoto, ki je dolga nad 2 uri, široka pa blizu 1 uro. Na planoti je vse polno posameznih vršacev, kakor Vivodnik, Kurji vrh, Ščavnica itd. Med griči se nahajajo lepi pašniki, gozdi in okroglaste kotline, ki so zelo podobne kraškim, in katere geologi imenujejo „doline".

Od Črnilca sem pa po celem gorovju se vleče deželna meja med Kranjskim in Štajerskim. Ta meja doslej ni bila povsod zadostno označena; ta nedostatek je pa letošnje leto odpravila posebna komisija.

Z Menine planine je krasen razgled. Proti severozahodu pregledaš vso skupino lepih Savinskih planin, odkoder te pozdravljajo: Kočna, Grintavec, Skuta, Rinka, Brana, Planjava, Ojstrica, Veliki vrh, Olševa, Raduha, dalje na severu Peca, Golti, Sv. Urša, potem na severovzhodu Pohorje itd. Zlasti lep je pogled v gorenjo in dolenjo Savinsko dolino, proti jugu pa na Kranjsko. S Ščavnice in Kurjega vrha se vidi tudi stolnica slovenska, bela Ljubljana.

Do Gornjegrajske koče vodi mnogo potov, ki so večinoma vsi lagotni. S Kranjskega prideš iz Tuhinja po doslej še nezaznamenovanem potu; za vodnika priporočamo Tomaža Žavbeta, ki je gozdni čuvaj v zgornjem Tuhinju. Z Vranskega sta dva pota: ali na Lipo in Pikla, ali iz Ločice na Pikla, dalje na Ščavnico in po gorski planoti do koče. Iz Šmartna je še poseben pot do grajščinske koče na Strojniku, iz Bočne pa vodi novo napravljen in zaznamenovan pot do koče. Iz Gornjega grada peljejo trije poti na Menino: prvi na Sv. Florijana in Ovčji stan, drugi na Borovnico in Grajščinski stan, tretji mimo Strmčnika na Grajščinski stan.

Zelo zanimiva ja v bližini koče „Jespa, " to je velika jama, v kateri se nahaja celo leto led. Gornjegrajska koča leži v dolinici v zatišju med vrhom Smrekovcem in vrhom Zalegami (1501 m) in je zgrajena iz smrekovega lesa. Tik koče je raven pašnik, kjer izvira mrzla studenčnica, in od koder je krasen pogled na Savinske planine. Tu blizu stoji tudi miza z 2 klopema. Koča je dolga in široka po 5 m, visoka 2 3 m. Zadaj so od zunaj stopnice, po katerih greš v podstrešje. Pod stopnicami in hodnikom sta drvarnica in stranišče. V podstrešju so stene zvišane za 1 m, tako da je tudi zgoraj lepa prostorna sobica z 12 slamnicami. Spodnja soba in tudi podstrešje je obito s deskami, črez sklade pa so pribite ozke latice. V sobi je ležišče s 6 slamnicami, 2 m dolga miza, omara, klopi, železno ognjišče, od katerega so cevi napeljane v podstrešje, da se tudi ta prostor lahko obenem ogreje. Pred kočo je zagrajen prostor, v katerem stoje klopi in 2 mizi na vsaki strani vrat. Koča je oskrbljena z vsem potrebnim inventarjem in zavarovana proti ognju pri banki „Slaviji".

V bližini koče stoji preprosta kočica, v kateri so spali delavci. Zdaj služi za drvarnico, lahko pa se v njo postavi tudi konj, ako bi kdo prijahal do koče.

Dne 21. julija t. I. se je vršila slovesna otvoritev okrašene koče. Čeprav je bilo ta dan in tudi prejšnji zelo neugodno vreme, vendar se je že na večer dne 20 julija zbralo nad 40 turistov iz Ljubljane, Celja, Kamnika, Mozirja in Gornjega grada v koči. Te slovesnosti so se udeležili iz Ljubljane: g. prof. Fr. Orožen, načelnik „Slov. plan. društva," g. prof. I. Macher, blagajnik „Slov. plan. društva", g. prof. I. Borštner z gospico Pavlo, g. prof. Laharnar in g. Pire. Iz Mozirja nas je počastil g. dvorni svetnik Suklje s 3 sinovi, iz Celja pa so- prišli g. Jos. Hočevar, g. S. Magolič in g. I Zorti. Ko bi bilo lepo vreme, bi bilo še prišlo lepo število Žalcanov, Vranščanov, Gornjegrajčanov ter Zadrečanov.

Ob 10. uri dopoldne, ko se je prevedrilo, je č. g. Jernej Vurkelc, kaplan v Gornjem gradu, blagoslovil kočo in potem izpregovoril sledeče:

„Predragi mi v Gospodu! Častita družba! Slovesnost, kakršne še ni bilo v gornjegrajski župniji, imamo danes, slovesnost, da se je na znatni visočini okoli 1500 m blagoslovila čedna planinska hišica. Izročila se je s tem v varstvo vsemogočnega vladarja nebes in zemlje.

Vsi, kateri bodo sem prihajali občudovat veličastvo njegovega stvarjenja, občudovat krasne gore naše lepe slovenske domovine, naj bi ga tudi tukaj z živo vero častili ter klicali: Benedicite montes et colles Domino; benedicite universa germinantia in terra Domino! Gore in griči slavite Gospoda; slavite vsa zelišča na zemlji Gospoda! Da, vse stvari pričajo, da je vsemogočen in neskončno moder vladar nad nami. Krasna planinska narava nam pa še posebno vzbuja to versko spoznanje.

Bogatajec Voltaire je nekikrat občudoval z visoke planine krasen razgled ob vzhajajočem solncu. In glej! trdovratni stari zaničevalec sv. vere je ob pogledu ves ginjen, se odkrije, pade na kolena ter črez dolgo časa zopet enkrat moli. Toda ta zastarani grešnik je zopet pozabil moliti, ko jo prišel z gore. Mi pa ne bomo tako, ampak hočemo tudi tam doli v nižavah ostati verni Slovenci ter Ga moliti, ker „nad mano, pod mano, krog mene je Bog."

Ker nam pa posebno krasna gorska narava kaže veličastvo božje, „Tedaj le na goro, Na strme vrhe, Tja klice in miče In vabi srce!"

Izrekam še željo: pax huic domini et omnibus habitantibus in ea! Mir božji naj vlada v ti hišici in med vsemi, ki bodo prihajali tu sem zavetja iskat."

Ko so pevci odpeli pesem „Lepa naša domovina", je izpregovoril podružnični načelnik g. Fr. Kocbek takole:

„častita družba! Savinska podružnica Slov. planin, društva je pred dvema letoma sklenila postaviti dve koči, namreč Mozirsko kočo na Goltih in Gornjegrajsko kočo na Menini planini Prvo smo takrat res postavili, druge pa radi raznih zaprek nismo mogli. Šele jeseni lanskega leta smo dobili s sporazumljenjeni knezoškofijskega oskrbnika g. Hofbaura od milostljivega knezoškofa prevzv. g. dra. Missie dovoljenje za stavbo in les po znižani ceni, za kar ju danes najprisrčnejše zahvaljujem.

Od srca me veseli, da se je vkljub slabemu vremenu zbralo toliko odličnih udeležencev od vseh krajev. Prijetna dolžnost mi je, da v imenu „Savinske podružnice" prisrčno pozdravljam odlične goste iz Ljubljane, zlasti pa g. dvornega svetnika in državnega poslanca Šukljeta ter vse častite dame in gospode iz Gornjega grada. Posebno pa še pozdravljam zastopnika osrednjega odbora g. prof. Fr. Orožna kot načelnika in g. prof. I. Macherja kot blagajnika Slovenskega planinskega društva". Otvarjajoč kočo, kličem vsem od srca: Bog vas živi!"

Nato se je g. dvorni svetnik Šuklje zahvalil za pozdrav, govoril o marljivem delovanju „Savinske podružnice" in sploh „Slov. planin, društva" ter navdušeno razmotroval pomen in vpliv planinstva v Slovencih. Dvojega nam manjka še Slovencem, je dejal govornik, prvič premalo potujemo v daljnje kraje, kakor n. pr. Čehi v Švico, v Alpe itd., drugič pa še vse premalo poznamo naše lepe slovenske kraje iu njih krasote. Končal je z željo, da bi se „Slov. planin, društvo" krepko razvilo. Žal, da ne moremo doslovno podati vsega govora, ki so ga vsi z burnimi živio-klici poslušali.

Potem je načelnik „Slov. planin, društva" g. prof. Orožen z lepimi besedami zahvalil vse, ki so pripomogli k stavbi koče.

V imenu trške občine gornjegrajske je pozdravil prvi občinski svetovalec g. Jakob Božič udeležnike takole:

„častita družba! Ravnokar se je blagoslovila koča, ki se imenuje po našem trgu Gornjegrajska koča. čast mi je pozdraviti vse navzočne, ki so se zbrali od blizu in daleč, v imenu gornjegrajske občino. Štejem si v prijetno dolžnost, da slavno Savinsko podružnico Slov. planin, društva in njenega načelnika srčno zahvalim za zgradbo te koče in za vrlo delovanje v prospeh krasnih naših planin, ter želim, da bi še nadalje tako krepko delovala. V to kličem Savinski podružnici gromovit živio!"

Vsi udeleženci so se ves čas izborno zabavali s petjem in govori, streli iz novih topičev pa so še poveličevali slavnost. Tudi kres je bil pripravljen, a se ni mogel zažgati, ker ga je bilo zamočilo.

Za slovesnost si je posebnih zaslug pridobil g. Jakob Božič, ki je prevzel prodajo piva in vina, a tudi g Josip Kraj ne ml., ki je pomagal streči izletnikom; pri ognjišču pa je marljivo pripravljala jedi gospa Kocbekova. Bodi na tem mestu izrečena vsem najtoplejša zahvala!

Okoli poldne so se udeleženci večinoma razšli zadovoljni in veseli, le nekaj jih je še ostalo blizu do večera v koči.

V spomin slovesne otvoritve je napravila gospa F. Šumenjak, soproga c. kr. davčnega kontrolorja v Gornjem gradu, krasno podobo z zelo lepo sestavljenim šopkom posušenih planinskih cvetic, gospodična Marica Meško v Mariboru pa sliko Matere Božje z lepim vezenjem iz planinskih cvetic z napisom: Marija, čuvaj turiste! Obema častitima damama izrekamo na tem mestu najtoplejšo zahvalo.

Ob ti slovesnosti je došlo več pozdravov. Izmed podružnic „Slov. planin. društva" se je spomnila otvoritve samo slavna „Češka podružnica", ki je poslala sledečo brzojavko:

Smihov: Shromazdeny vybor Česke podružnice zašila k otevreni koče na Menini planini srdečne na zdar! Dr. Chodounsky, dr. Franta, L. Mareš, dr. Prachensky.

Drugi pozdravi so nastopni:

Ljubljana : Vsem udeležencem krepek planinski pozdrav! Piparji.

Pliberk. Vsem jutri na Menini planini slavno zbranim kliče iz Korotana trikraten živio! Svetina.

Prof. dr. I. Frischauf je poslal načelniku Sav. podružnice iz Millstatta naslednji pozdrav:

„K slovesni otvoritvi koče na Menini ne morem priti, ker mi je ta tura preoddaljena; upam pa, da se udeležim blagoslovljenja kapelice. — Prosim, da slavnostnike najprisrčnejše pozdravite in jim moje veselje izrazite, da je bilo Savinski podružnici mogoče južno stražnico Savinskih planin, Menino planino, turistom razkriti. Trikraten živio moji ljubi, neprenehoma pridni Savinski podružnici!"

Gornji grad: Pozdrav zbranim kočarjem na Menini! Proživajut narod! Harašo! S. Kutar.

Vse udeležence slovesne otvoritve, č. g. kaplana J. Vurkelca za blagoslovljene koče in pa one prijatelje, ki so se spomnili te svečanosti s pozdravi, zahvaljuje najtopleje „Savinska podružnica".