Otrokove sanje
| Otrokove sanje. Črtica. J. Kristijan Baudaž |
| |||||||||||||
Mrak je bil. V poltemi so ležale barake za zidovjem. Skozi slabo zagrnjena okna je uhajala medla svetloba, poigravala se je v veži, drgetala in izginjala. V nizkih poslopjih so prebivali vsi oni, ki so zapustili svoje domove. Bledi ljudje so bili in mračni, sinovi južnega solnca. Le redkokedaj so govorili, tiho in hrepenenja polno je bilo upanje v njih srcih. Čakali so tistega dne, najsvetlejšega in najbogatejšega v njih življenju: dneva vrnitve.
»Mati! Mati!«
Poltiho in v strahu je spregovoril otrok te besede. Pristopila je mati k njemu, ga ogrnila in mu šepetala vročo molitev. Koščen je bil njen obraz, izraz očes je bolesten, skoro že truden in roke so bile suhe, krčevito sklenjeni njeni prsti. To so matere-mučenice, ki vzamejo v zadnji uri najdražje k sebi, da čuvajo nad njim z lastnim telesom. Bolan je njen otrok — Franc mu je ime: že od rojstva hrom in sedaj si je nakopal še mrzlico. In v te puste, lesene hiše je prišel sanjat o domovini, ki je do tal upepeljena.
Pokalo je in se je rušilo na drugi strani vasi, napregli so, vola sta potegnila In kolesa so zaškripala. Ni bilo več solze v očeh matere, preutrujene, da bi zrle poslednjikrat domačo hišo. In ko so zavili mimo ovinka, je zažvižgalo v zraku, udarilo je, ter se streslo. »Usmiljeni Jezus!« je dahnila mati, ter se oprijela voza. Nato so se vstavili na mali postaji, kjer je mrgolelo ljudstva; srca je stisnilo, a solz ni bilo več v očeh. Ko se je vstavil vlak, so jim pokazali tiste sive, mračne barake.
A kar naenkrat je France v svojih sanjah zagledal vso lepšo cesto. Ravno takšno, kot mu jo je orisala mati. Prišel je tisti dan, ki je vscvetel kot breskvin cvet. tisti dan poln solnca, na katerega se je pripravljal že tako dolgo. Pozdrav mu je poslal topel žarek solnca, zeleneče pobe, hiša tam onkraj mosta. Že stopa po domači grudi, zdrav in močan, kot še nikdar poprej. Dolga je pot, vije se krog dveh hribov mimo nešteto ovinkov. Kaj je to njemu, saj je danes tisti težko pričakovani dan. Polno sreče je v njem in samo brezmejno veselje. Neutešljivo hrepenenje polje v njem. Ko je prišel na hrib, je zagledal vas pred seboj. Vsa bela in deviška je ležala v zeleni dolini, podobna je beli roži, ki se je izgubila med zelenje. V Francetovih očeh je zažarelo, mahal je v pozdrav, stegnil roke kot v objem. Zazdelo se mu je, da je kralj in stopal je po hribu navzdol, dostojanstveno, kot se samo kraljem spodobi. Že je dihal vase opojni zrak sladek dišečih smrek in borov, kojih temnomodro senco je tolikrat občudoval ob solnčnem zatonu. Že je spoznal tovariše, vsi polni veselja in razposajenosti so mu prišli naproti in vse krog njega je bilo praznično. Belile so se hiše v solncu, raz oken so se priklanjali beli in rudeči nagelji. V zvoniku je potrkavalo, kot na samo Veliko noč. Nikoli še ni bilo njegovo srce tako vzvišeno in polno milobe kot ta dan. In pomislil je pri sebi: resnično, to je dan nas vseh siromakov, najsvetlejši in najbogatejši. Utošeno si, hrepenenje. Sanje nas vseh, ki umiramo po teh tesnih prostorih. so se uresničile. Nikoli več ne bo teh tesnih sten in mračnih dni brez konca, nikoli več!
A takrat, ko je France — kralj, o kralj vseh siromakov, stopil z nogo na most, je zaslišal šumenje zelenih mlajev in veselo plapolajočih zastav v lahkem, a nato v vedno hitrejšem vetru izginjati. Vsa bela in ponosna je vabila domača hiša — a kaj je to? Za šumelo mu je v ušesih, ves je pobledel. Roke so bile sklenjene, na ustnah še sladek smehljal. Pred njim je ležal most, ki je bil nekoč sijajen, razdvojen, preklan čez sredo, kot pošast. Debeli kamni so zijali, začutil je mrzloto, ki ga je vsega prevzela, in mu omamila vse čute. Domača hiša je vabila in on je stopal, ter padal, padal — — —
Zakričal je v spanju, ter se zbudil.
»Mati! Mati!«
Pristopila je k njemu, mu posušila potno čelo, ter ga tolažila z mehko besedo. Francetova roka je gorela od vročice, očesi sta prosili, ustna šepetala. Čez nekaj časa mu je priigral na ustne smehljaj, iz grozne bolečine porojen, z iskro upa po nečem izgubljenim — smehljaj kralja — siromaka.