Otrok

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Otrok
(Sodobnost, 1963, letnik 11, številka 6)
Janez Menart
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V blisku ljubezni neviden,
stopil je v vežo življenja,
naelektren od hotenja, da se
razraste v ženi v kožo in
kost in tkivo, da bi kdaj v
šolski klopi sklanjal,
nerazrešljivo tisočkrat
zapleteni »jaz, mene,
meni...«

Kakor titanček žariva v
sluznico miligrame in
drgeta skozi tkiva: M
amica, misli name!

Mislim, saj mislim nate,
mislim ponoči, ko sanje v dar
mi neso stanovanje, mislim
pri trezni zavesti, ko me
vsakdanja bodočnost v
slehernem hipu priganja:

Liter črnega vina,
vejica rožmarina,
trikrat dnevno po dva kinina.

Mamica, kaj te ni sram!
Vendar, če tiraš me v smrt,
vedi: kot klop sem zažrt,
jaz se ne dam!

Kaj si želiš v svet nadlog,
dete neumno! Tu zunaj čaka
začaran te krog: misli! in
čuti! in dvomi!
ljubi! sovraži! računaj!
in trepetaj pred atomi!
Dete, dokler te še ni,
pametno, mirno umri!

Liter črnega vina,
vejica rožmarina,
trikrat dnevno po dva kinina.

Ampak jaz nočem, jaz nočem,
nočem umreti!
Hočem, stotisočkrat hočem
živeti!

Dete, le kaj bi hodilo na svet? Glej
milijarde teh daljnih zvezd! Dete,
prišlo bi samo umret, smrt je
strahoten, brezumen cilj, ki ga
pozna zavest. Dete, dokler te še ni,
pametno, mirno umri!

Mamica, kaj tu stojiš in kot v zasmeh
ljubezni gledaš ta zlato stekleni napis:
SPECIALIST ZA ŽENSKE BOLEZNI

Mamica, ko me razžre
gumijasti vonj rokavice, v
gnoj brez sledu se utopim.
Mamica, jaz se bojim
britvastega robu hladne
ponikljane žlice. Kaj se ti ne?

Mamica, pojdi naprej!
Glej,
dvoje ročic že imam,
dvoje nožic že imam,
prstkov deset in še enkrat deset,
ritko in glavico tudi,
srčeca drobni trepet
kmalu te v sreči začudi,
potlej se odebelim, laske
dobim,
v gozdu že čakajo ptički in
v trgovini igračke, čakajo
račke in psički, dude in
prve hlačke, pojdi, le pojdi
od tod, glej, saj gre noga
sama, glej, saj to težko
pot kmalu konča moj
ma-ma!

Sredi vsemirskih cest,
sredi nemirnih mest,
sredi želja in skrbi
čudež zori.

Skoz medenico,
kot skoz slavolok,
stopil bo v družbo veselih otrok
in dobrih in slabih
ljudi.