Otroci z našega dvorišča

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Otroci z našega dvorišča
Bogdan Novak
Spisano: Pretipkala iz Otroci z našega dvorišča 1995, Monika Breznikar.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



DAN LIZIK[uredi]

Otroci so se na dvorišču igrali Črno kraljico. Saj poznate to igro! Vesna je bila Črna kraljica, drugi so bili njeni podaniki. »Ena dva tri - kdo se Črne kraljice boji?« je zavpila Vesna in se obrnila tako hitro, da je ravno še z enim končkom očesa opazila Milana, ki se je še premikal. »Milan! Videla sem te!« je zavpila Vesna. »Nisi me, ne!« je rekel Milan. Saj veste, kako so fantje trmasti in se radi prepirajo z deklicami.

Vesna in Milan bi si skoraj skočila v lase, če ne bi tedaj pripeljal mimo krasen, velik avto. Okrašen je bil z rožami. »Joj!« so vzklikali otroci. »Kako lep avto. Gotovo se je kdo poročil, ker je tako okrašen s cveticami.« »Cvetje ima zato, ker je bil včeraj dan šoferjev,« je rekel Milan. »Ti se pa vedno delaš važnega, kakor da bi vse vedel,« mu je zabrusila Francka iz sosednje hiše. »Ja, pa je bil! Pa je bil!« je zatrjeval Milan.

Otroci so gledali za lepim avtomobilom, ko je Vesna vprašala: »In kakšen dan je danes?« »Danes je petek,« je povedal Milan, ki je bil zopet zoprn, kot da vse ve. »Pa zakaj je danes petek?« je zanimalo Alenkico, ki je še tako majhna, da nima pojma o tem, kako ima teden sedem dni in da vsak dan sliši na svoje ime. »Veste kaj, to je pa res grdo!« je zavpila Nuška, ki sploh ne zna drugače govoriti, kot da se dere. »Kaaaaaaj jeeee grdooooo?« so zavpili otroci vsi v en glas. »To, da imajo šoferji svoj dan, otroci ga pa nimamo.« »Kaj pa teden otroka?« je spet sitnaril Milan. »No tisto je cel teden, ampak ga imajo odrasli, ne mi. Mi nimamo prav nobenega praznika, ki bi bil res naš dan,« je dvomila Nuška in začuda se tokrat ni drla.

»Imamo ga!« je zmagoslavno povedala Vesna, ki je bila največja dolginka med deklicami. »Ali res?« so se začudili otroci. ˝Kdaj pa je naš dan?˝ »Danes!« »Ampak danes je petek,« je skoraj užaljeno protestiral Milan. »Spet se delaš važnega, pa nič ne veš, vsaj pametnega ne,« mu je rekla Vesna in v podkrepitev povedanega pokazala Milanu še dolg jezik. »Buuuu! Danes je naš dan. Dan lizik!«

»Huraaaaaaaa!« so zavpili otroci. Zavpili so tako na glas, da so starši po domovih planili pokonci, in skozi okna pogledali, kaj se je pripetilo. Pomirjeno so se vrnili v stanovanja, ko so videli, da so vsi na dvorišču in da se le igrajo.

»Ampak - zakaj so potem trgovine odprte, če je danes praznik?« se je začudila Ankica. »Če je pravi praznik, so trgovine zaprte, to pa že vem.« »Seveda so odprte, ker ne vedo, da je danes Dan lizik,« je pojasnila Vesna. »Pojdimo in jim povejmo.«

Razvrstili so se po dva in dva ter odkorakali proti pekarni. Pek ni imel nobenega pametnega dela in je zato za prodajno mizo bral star časopis. »O, otroci!« se je razveselil in planil pokonci. »Kaj boste dobrega? Žemljice? Piškote? Torte?« Pek je bil prepričan, da je tokrat zanj praznik, kajti kadar imajo otroci denar, je vedno praznik za peke. »Nič,« so ga zavrnili otroci, da se je peku povesil nos. »Prišli smo vam samo povedat, da je danes praznik in morate zato zapreti trgovino.« »Kakšen praznik?« je pek izbuljil oči, kot da bi jih imel na pekovskem loparju. »Dan lizik je. Kaj ne veste?« so se začudili otroci. »O, če je Dan lizik, potem moram res hitro zapreti, da ne bom plačal kazni,« se je prestrašil pek in hitel zapirati pekarno. Otroci so mu pomagali in skupaj so obesili na vrata listek: ZAPRTO! DAN LIZIK.

Potem so šli v trgovino z mešanim blagom. »Takoj morate zapreti,« so rekli otroci debelemu, brkatemu poslovodji. »Danes je vendar praznik. Dan lizik!« »No, če je že tako, potem dobi v počastitev tega praznika vsak eno liziko,« je dejal dobrodušni poslovodja in skupaj so zaprli trgovino.

Odšli so še do čevljarja, krojača, v mlekarno so stopili in k brivcu. Povsod so nalepili listke, da je zaprto, ker je velik otroški praznik - Dan lizik. Čeprav je otroški, ga morajo spoštovati tudi odrasli, so poučili brivca, ki je nekaj mečkal z zapiranjem lokala, saj je bil čez deset minut napovedan župan na striženje in pranje glave.

Nato so se otroci vrnili na svoje dvorišče, kjer so se veselo igrali naprej. V drugem nadstropju se je odprlo neko okno in Petrov očka je zavpil: »Peeeteeerrrr! Pojdi mi no po cigarete v trafiko! Pa pohiti!« »Ne mooreeeem!« je Peter zavpil nazaj. »Danes je vse zaprto!« »Ne me hecat! Kakšen praznik pa je danes, da je vse zaprto?« se je začudil očka. »Dan lizik je, očka!« »Poslušaj poba!« se je razjezil očka. »Če ti bom navil uro, ti bo še ves dan zvonil ta tvoj Dan lizik po ušesih!« »Pa pojdi sam gledat! Če je pa reeees!« se je zacmeril Peter, ki ni bil nikdar rad zraven, kadar mu je očka navijal uro. »Grem,« se je strinjal oče. »Ampak, če si me potegnil za nos, te bom sesul kot staro kanto, da si boš zapomnil za vse večne čase.« In očka si je godrnjaje obul stare šlape, si nataknil klobuk na glavo ter odšel čez cesto proti trafiki. Bil je prav slabe volje, ker je moral oditi od zanimive ponovitve nogometne tekme. To se je začudil, ko je prišel do trafike in na okencu zagledal listek: ZAPRTO. DAN LIZIK.

»To je pa res čudno,« je pomislil očka in se popraskal za ušesi. »Za vse mogoče praznike sem že slišal, za Dan lizik pa še ne, primaruha!« Ko se je vračal proti domu, je naletel še na druge starše, ki so se prav tako jezili, ker je bilo vse zaprto. »Nič niso napisali v časopisih, da bo zaprto,« se je jezila Vesnina mama. »Tudi po televiziji ni bilo.« Potem se je oglasil Milanov očka: »Veste kaj! Če je Dan Lizik praznik naših otrok, potem jih moramo obdarovati. Kakšen praznik pa je to - praznik brez daril. Čisto prazen praznik! Lizike jim moramo kupiti.« »Ha - kupiti! Kje pa, prosim lepo, ko pa je vse zaprto?« je vprašal Petrov očka, drugi pa so kimali, kajti povedal je čisto resnico. »Veste kaj,« se je vmešal debelušni poslovodja trgovine z mešanim blagom, »vam bom jaz zadaj odprl in prodal lizike. Saj otroci tega ne bodo opazili.« »Krasno!« so vzkliknili starši in se za poslovodjem splazili skozi stranska vrata. Potem so se s celo škatlo lizik vrnili na dvorišče med bloki, kjer so se igrali otroci.

Petrov oče je bil največji in so ga lahko videli vsi otroci, zato jih je sklical in jim oznanil: »Dragi otroci! Za vaš praznik vam iskreno čestitamo starši in vam želimo obilo zabave ob polni škatli sladkih lizik.« »Hura!« so zavpili otroci, prevrnili Petrovega očeta in planili nad lizike. Vse dvorišče je lizalo lizike in tudi sosedov Fifi je dobil eno. Včasih se starši le izkažejo take, kakršne bi si otroci želeli imeti vsak dan…

Medtem je prišel na dvorišče policaj. Salutiral je in se začudil: »Kaj pa je to, da so zaprte vse trgovine? In delavnice tudi Kaj? Kakšen Dan lizik? Po vsem mestu delajo, tukaj se pa zabavate!« Otroci so pogledali v tla. Previdno so se začeli umikati, kajti zaslutili so, da je v zraku huda ura. Policaj se je obrnil k peku: »No, zakaj imate zaprto?« »No ja, Dan lizik je,« je pek skomignil z rameni. »Otroški praznik.« »Kakšen Dan lizik?« se je smejal policaj, da mu je pendrek ob trebuhu kar poskakoval. »Kdo pa je slišal za tak praznik? Lepo se vrnite na delo. Ljubi moji otroci, česa vsega se ne domislite! Samo pomislite, kaj bi bilo, če bi vsi ljudje hoteli svoj praznik. Jutri bi bil dan hrušk, pojutrišnjem dan cvetja, potem dan pendrekov… saj bi bile trgovine vsak dan zaprte!« »O, to pa že ne sme biti!« se je oglasila Breda. »Če bi bile trgovine vsak dan zaprte, mi očka ne bi imel kje kupiti bonbonov.« »No, vidiš!« je pokimal policaj.

Pek je spet odprl pekarno, trafikant je spet prodajal cigarete in časopise, poslovodja se je vrnil v svojo trgovino. Starši so jezno godrnjali, česa vse se ne spomnijo otroci.

Razhajali so se, le Peter si ni dal nič dopovedati, saj ga poznate, kakšna trma je. Še in še je godrnjal: »Ko bom jaz velik, bom general! Takrat bodo otroci dobili svoj praznik. Prav Dan lizik se mu bo reklo in ukazal bom, da morajo biti vse trgovine zaprte.« »Jaz bom pa slaščičar in bom pekel lizike. Vsak dan bom imel dan lizik!« se je smejal navihani Miha. »Veste kaj, pojdimo se skrivat,« je predlagala Breda, ki je že polizala svojo liziko. Stekli so na vse strani in pozabili na vse drugo.


FANTALIN POTEPIN[uredi]

Peter je že velik fant. V prvi razred bo šel jeseni in si domišlja, da je že skoraj tako velik kot njegov očka. Kar pa je najbolj vredno omembe, je to, da je njegov očka že tako velik, da lahko sam hodi po mestu. Peter ne sme nikamor sam. Samo na dvorišče se sme igrat s sosedovimi otroki. Drugi otroci pa gredo lahko v trgovino po kvas, če jih pošlje mama. To je že veliko. Če hočeš priti v trgovino, moraš prečkati veliko prometnico. Postaviš se pred semafor: hop, rdeča luč, hop, rumen in hop, zelena, pa lahko stečeš po zebri na drugo stran. Ampak to lahko delajo samo odrasli. Majhni otroci smejo čez cesto le v spremstvu velikih. Peter pa misli, da je že velik mož, ker bo šel jeseni v šolo. Torej je že odrasel.

Tako si je domišljal in je lepega jutra sklenil, da bo šel na potep po mestu. Kam? I, svet je velik, bo že kam šel. Mogoče v Tivoli, ker tam je veliko otrok, gugalnice so in vrtiljak, jezero in labodi in na desetine drugih zanimivih stvari. Najprej je šel do velike prometnice. Kot velik mož se je postavil pred prehod za pešce in čakal na semafor. Hop, rdeča luč, hop, rumena, hop - zelena! Tecimo! Stekel je čez cesto in se na drugi strani zasopihan ustavil. Da, za to je že treba celega moža, če bi rad prečkal cesto.

Petra je zamikalo, da bi poskusil vsaj še enkrat, pa se je ustrašil moža v policajski uniformi in s piščalko v roki, ki ga je gledal izpod čela. Tako neprijetno ga je gledal, kot da bi vedel, da je ušel z doma. Ne, policaj tega ni vedel. Petra sploh opazil ni, saj je imel preveč dela s prometom. Kaj mislite, da je malenkost dirigirati tolikim avtomobilom?

Malemu potepinu se je samo zdelo, da ga policaj grdo gleda. To pa zato, ker je imel slabo vest. Saj veste, kdaj imate slabo vest? Kadar ga kaj polomite, pa čakate, da bo vse skupaj prišlo na dan in vas bo doletela kazen. Sem prav povedal? Peter je dobro vedel, da bi ga mamica pošteno natreskala po zadnji plati, če bi vedela, kje se potepa. »No, zdaj pa le naprej,« si je bodrilno zašepetal Peter in jo mahnil proti Tivoliju. Danes ga čaka še veliko veselja. Otroci in veliko igrišče.

Potem je iz stranske ulice pritekel velik črn pes. Skoraj tako velik je bil kot Peter. Ko ga je videl, je takoj zavohal, da se ta fantek potepa. Junaško se je ustopil predenj, naježil dlako na hrbtu in zarenčal vanj najbolj grdo, kar je zmogel in znal: »Hov, hov, hov, takoj domov!« »Ne grem,« je zajokal Peter. »Na miru me pusti. Kaj sem ti storil?«  »Hov, hov, hov, takoj domov!« je še enkrat zarenčal pes. Mimo je prišel gospodar in poklical črnuha: »Pojdi, kuža, greva!«  Šele zdaj je Peter videl, da je to le majhen, črn kužek. Ščene in cucek. Velik črn pes se mu je zdel samo zato, ker ga je bilo strah. Saj veste, kako velike oči ima strah.

Vse dalje po cesti je šel Peter. Na koncu ulice ga je čakala bela muca. »Phhhhhhhh!« je zapihala vanj in pokazala svoje ostre kremplje. »Le domov se poberi, fantalin potepin!« »Ne grem, ne!« je trmasto udaril z nogo po tleh mali potepin. »Tebe se pa že ne bom ustrašil, grdoba! Ti bom piksno privezal za rep!« Ampak pločevinke ni bilo pri roki, zato je zagnal proti beli muci velik kamen, da je jezno zagodla in skočila čez bližnji plot.

Peter je ponosno odkorakal naprej. Čisto blizu Tivolija je že bil. Za njim je prifrčal majhen vrabec, ki se je drl na ves kljun: »Fantalin, potepin! Fantalin, potepin!« Peter ga ni slišal. Ali pa ga ni hotel slišati. Saj veste, kako slabo včasih slišite, kadar vam očka reče, da morate spat, ker je že pozna ura.

V drugi ulici so se veliki fantje igrali z žogo. Komaj so zagledali Petra, že so ga obkrožili. Največji, ki je imel pod pazduho žogo, se je razkoračil predenj, da ni mogel naprej in vprašal ga je: »No, kam greš, malček?« »Nisem malček, sem že velik fant,« je protestiral Peter, ampak ne preveč na glas, saj ga je bilo strah teh velikih fantov. Vsi fantje so se v en glas zakrohotali: »Saj ti še smrkelj iz nosa visi! Daj, obriši se!« Peter še nikoli ni srečal tako nagajivih fantov, zato jim je nasedel in si je z roko potegnil pod nosom. To so se mu spet smejali. »Joj, kakšno kapo ima!« se je zasmejal eden in segel po njej. »Pusti!« se je razjezil Peter. »Mama mi jo je spletla za rojstni dan!« Kapa je bila že v dolgih fantovskih rokah, metali so jo sem ter tja. Peter pa je zaman tekal za njo od enega dolgina do drugega. Potem je padla na tla, nekdo jo je brcnil in kapa je postala žoga. Brcali so jo sem ter tja ter se hudobno smejali. Ko jo je Peter le ujel, je bila vsa umazana in pomečkana. Na jok mu je šlo, a tem hudobnežem tega ni hotel pokazati, zato je stisnil zobe in zadržal solze v grlu. »Kam pa greš?« ga je vprašal največji fant. »V Tivoli grem na igrišče,« je povedal Peter. »Za take pobiče pa že ni igrišča. Premajhen si še. Kar domov pojdi, marš!« je zavpil fantin.

Peter se je od strahu obrnil in stekel, fantalini pa so se krohotali za njim. Peter je tekel in stiskal pomečkano umazano kapo pod pazduho. Izza ograje je nanj zapihala bela muca in ga podila domov. Potem se je od nekod prikazal še velik, črn pes in lajal: »Hov, hov, boš šel domov!«  Peter je ves zasopihan pritekel do semaforja, kjer ga je že čakala močno zaskrbljena mama.

»Mama! Mama!« ji je Peter skočil v naročje. »Nikoli več ne grem na potep! Kuža me je podil domov policaj me je grdo gledal, muca me je hotela opraskati, fantje so mi vzeli kapo in jo brcali in vrabček je vpil za menoj fantalin potepin.« Mami ni preostalo drugega, kot da mu je obrisala kot oreh veliki solzi.

Ni mogla biti huda na svojega prestrašenega fantalina potepina.


NEPOSLUŠNA MOJCA[uredi]

Če zavijete malo proti robu našega mesta, boste opazili belo hišico z lepim vrtičkom. Tam stanuje Mojca, deklica desetih let. Mojca je doma čisto sama, ker sta šla očka in mamica v kino. »Midva greva v kino,« sta rekla, »ti, Mojca se pa zakleni in prav nikogar ne spušča v stanovanje. Kmalu se vrneva.«

Kadar sta šla mamica in očka v kino, je to pomenilo da bosta po kinu šla še v kavarno na torte in se ne bosta vrnila pred polnočjo. Mojce pa zato ni prav nič strah. Nasprotno, prav rada je kdaj sama doma. Saj veste, kako lepo je, če si sam. Preizkusiti je treba nove škarje, se poigrati z vžigalicami, pogledati v shrambo, če je lonec z marmelado še tam, kjer mora biti. Najzanimivejše pa je - stikanje po predalih. Mojca je že deset in desetkrat prebrskala vso hišo, vse omare in predale. Zato ji je postalo dolgčas. Najprej se je igrala pridno punčko. Usedla se je za mizo in brala pravljice. Imela pa je smolo, da je te pravljice brala že trikrat in jih je znala že skoraj na pamet. Gotovo bi umrla od dolgega časa, če ne bi prav tedaj potrkalo na okno.

»Odpreti ne smem nikomur, pogledam pa že lahko, kdo trka,« si je mislila Mojca. Prav previdno se je pod mizo splazila do okna. Na okenski polici ni čepel prav nihče drug kot mlad vrabček, ki je kljunčkal po šipi. »Zdravo, Mojca!« je začivkal. »Sputi me noter, se bova igrala.« »O, ne!« je vzkliknila Mojca. »Za nič na svetu ne. Ne smem!« »Zakaj pa ne?« se je začudil vrabček, ki mu je bilo ime Čivk. »Več, Čivk,« mu je povedala Mojca, »preden sta šla očka in mamica v kino, sta mi strogo zabičala, da moram zakleniti vrata in nikogar ne smem puščati v stanovanje.« »Seveda, prismoda!« se je zahihital Čivk. »To velja samo za vrata! Sta ti morda kaj rekla, vsaj omenila, namignila, da ne smeš nikogar spustiti skozi okno?« »Oh, to pa res ne!« se je Mojca udarila z dlanjo po čelu. »Niti omenila nista okna. Vidiš, Čivk, na to pa še pomislila nisem.«

Odprla je okno in spustila Čivka v sobo. To je bilo veselje! Najprej sta se lovila. Mojca nikakor ni mogla uloviti urnega vrabčka. Frrrr je sfrčal in že je bil na peči. Mojca je pristavila stol, da bi bila večja, a frrrrrrr je bil Čivk že na omari. Kadar pa je on lovil, je bil takoj na njeni rami in se ji obupno drl na ušesa s svojim vreščavim glasom: »Ti, ti, ti loviiiiiš!« Kar je nekaj zapraskalo po vratih.

»Nikogar ni doma!« je zavpila Mojca. »Kako ni nikogar doma, če te pa slišim,« je zagodrnjalo z druge strani vrat. »No ja! Hotela se reči, da sem sama in da sta očka in mamica šla v kino in sta mi naročila…« »Ni važno, kaj si hotela povedati. Vprašam te, ali si ti doma ali nisi?« »Sem,« je pritrdila Mojca in se čudila, kdo je ta čudak. »Krasno, potem se bomo pa igrali,« je spet zapredel glas na drugi strani. »Veste kaj,« je rekla Mojca, »skozi vrata ne smem pustiti nikogar. Pridite kar skozi okno, prosim.«

Trenutek nato je v elegantnem skoku planila skozi okno gospodična Loti. Gospodična Loti je bila sosedova mačka, ki se je nadvse rada potepala. Zdaj so šele imeli dela! Šli so se slepe miši po vseh sobah, po hodniku so zbijali kozo, imeli so pevske vaje in skrivali so se. Najbolje se je skril Čivk, ki je bil majhen in je lahko zlezel v dimnik za zračenje. Tam ni mogel nihče za njim. Niso še dolgo razgrajali, ko je spet popraskalo po vratih.

»Hej! Kar skozi okno!« je Mojca zavpila vsa razigrana. Skozi okno je skočil sosedov Pudeljček. »Do nas sem slišal, da imate zabavo, pa sem prišel pogledat, ali vam lahko kaj pomagam,« je zalajal in se obliznil. »Igrali smo se slepe miši,« je rekla gospodična Loti. »Se ne reče tej igri slepe miši, ampak slepe mačke,« jo je poučil Pudeljček. »Vrabčki pa imenujemo to igro slepo proseno zrno,« je čivknil Čivk. Kazalo je že, da bo izbruhnil prepir zaradi igre.

»Saj res! Kaj, če bi naredili zabavo!« je zaploskala Mojca. Razgrnila je po mizi svež prt za mesenje testa, prinesla je moko in jajčka in mleko in sol in kvas in še tisoč drobnih reči. »Najprej bomo spekli potico,« je rekla. »Jaz bi rajši najprej skuhal klobaso,« je menil Pudeljček. »Ne, naredimo ocvrte miške,« je bila vneta gospodična Loti. Čivk pa je bil za rozinovo potico, ki jo je nadvse ljubil in tudi Mojci je všeč. Torej bodo najprej naredili potico.

»Za začetek moko, kaj pa potem?« je ugibala Mojca. »Potem je treba v moko vliti mleko,« je pomagal Čivk. »Saj res,« se je spomnila Mojca, »ampak kje je pa mleko? Kaj ga nisem malo prej prinesla iz shrambe?« »Res je, prinesla si ga,« se je spomnila gospodična Loti. »In kje je?« »Mislim, da sem ga popila,« je priznala Loti. »Nisem vedela, da bo za potico.« Loti je gledala v tla in si ni upala dvigniti glave proti Mojci. Lahko bi rekli, da jo je bilo majceno sram. »Nič hudega, bomo pa z vodo zamesili testo,« je predlagal Čivk. »Voda je vendar za kuhanje klobas!« je protestiral Pudeljček. Ampak niso ga poslušali in lotili so se potice, ki je bila kmalu nared. Posadili so jo v pekač, prižgali električno pečico in dali potičko vanjo.

»Krasno!« je zaploskal Pudeljček. »Zdaj bomo končno lahko skuhali par ali dva klobas!« Mojca je pogledala v shrambo in res je našla cel venec klobas. »Za tole bomo potrebovali pa precej velik pisker,« je cmoknil Pudeljček in se obliznil po vročem smrčku. Našel se je tako velik lonec, da so šle vse klobase vanj. Nalili so ga do roba z vodo in vsi trije so ga skupaj odnesli na štedilnik. Mojca je vzela v roke škatlico vžigalic in odprla plin. Prižgala je prvo vžigalico, pa je potegnil veter in jo ugasnil. Tudi druga se ni hotela vžgati in se je zlomila. Pri tretji se je pokazal plamenček, potem pa je naredilo buuuuuu! in je počilo, da je bilo groza.

Ko je počilo, je Mojca padla po tleh s stola za mizo, kjer je brala pravljice. Očka in mamica sta se ravno vrnila. Smejala sta se ji, da je bilo kaj. »Uh, zaspala sem,« je vzdihnila Mojca in zazehala. »Tako lepo se mi je sanjalo. In ravno zdaj sta me morala zbuditi, ko bi bila potička že pečena in tudi klobase so že zavrele…« Starša sta se ji smejala od srca, očka je vzel Mojco v naročje in jo odnesel v njeno posteljo. Tam je lahko v miru počakala, da se je spekla potička.

Ampak zdi se mi, da je že prej zaspala.


PIKNIK[uredi]

Otroci so se igrali na dvorišču. Staršev ni bilo doma, zato so lahko vpili in razgrajali po mili volji. Obrnili so vrtno mizo. To je bil njihov čoln. Vsi so se zbasali v čoln, samo Fifi ne. Fifi je sosedov psiček. Vsi prostori v čolnu so bili zasedeni, zato za Fifija ni bilo več prostega mesta.

»Pa naj plava, šema! Kaj pa ni skočil v čoln, dokler je bilo še dovolj prostora?« se je razjezil Miha. »Seveda, saj psi so imenitni plavalci,« je takoj vedel povedati Darko, ki ima očala in je zato bolj pameten od drugih. No, vsaj videti je zaradi njih bolj pameten. Očala mora nositi, ker veliko bere. In kdor veliko bere, veliko novega zve in je bolj pameten kot so drugi, pa če ima očala ali pa ne.

Začeli so godrnjati brrrrrrrrrrrrrrr, kakor pač ropota motorni čoln in z mizo so se odpeljali naprej. Za njimi je prav smešno drobencljal Fifi, ki je razumel, da je zdaj čas za igro. »Gremo! Jožko h krmilu! Jaz sem kapitan!« je oznanil Mihec. »Kam pa gremo?« je hotel vedeti Jožko, ki je postal krmar. »Krmar že mora vedeti, kam naj pluje.« Mihec se je popraskal po svoji kapitanski betici. Saj res - kam pa naj gredo? »Veste kaj, na piknik se peljimo!« je predlagala Alenka. »Točno,« se je strinjal kapitan Mihec. »Gremo na piknik v Afriko!« »Zakaj? Ne, v Afriko pa ne gremo, tam so divje zveri in nas bodo požrle in sploh je tam grozno!« so zajokale deklice in hotele že izstopiti iz čolna. »No prav, cmere cmeraste,« se je vdal Mihec. »Gremo pa samo na sosedov travnik.« Silno mu je bilo žal, da zaradi teh smrkavih deklic ne more v Afriko, kjer bi lahko fantje lovili divje zveri.

»Torej napreeeeej!« je zavpil kapitan Mihec, prijel mizo za obe nogi in jo začel tresti. »Daj no mir, saj bomo padle v vodo!« so zajavkale deklice. »Posadka, mir!« se je odrezal Mihec. »Kaj ne veste, da je vihar na morju in nas premetavajo valovi?« Tako tehtnim razlogom se deklice niso mogle upirati, celo vesele so bile, ker ni kapitanu padlo v glavo, da bi lahko doživeli razburljiv brodolom. Potem je krmar Jožko prislonil eno dlan k očem, drugo k ustom in je zateglo zavpil: »Ahoooj! Kooooopnoooo! Zemljaaa, kapitan!« »Krasno!« ga je pohvalil Mihec. »S polno paro naprej.« Začel je še bolj premetavati mizo sem ter tja in še dobro, da je bila stara, solidno narejena miza in je vse to vzdržala. »Zvijte jadra!« je poveljeval kapitan. »Ugasnite motorje!« »Razumem, kapitan!« se je po vojaško odrezal krmar Jožko, čeprav mu ni bilo jasno, kako so lahko odpluli z motorjem, pripluli pa z jadri in motorjem.

Deklice so se začele hihitati. Vsa ta deška otročarija se jim je zdela odveč in smešna. Zdaj, seveda, ko je bilo tu že kopno. Če bi pa kapitan Mihec izjavil, da so na odprtem morju in da jih premetavajo veliki valovi, bi pa spet cvilile. Motorni čoln oziroma miza je pristal na sosedovem travniku. Kapitan Mihec je vrgel sidro in deklicam dovolil izkrcavanje na suho. Najbolj se je tega razveselil Fifi, ker je moral ves čas capljati za čolnom in se delati, kakor da plava.

»Piknik bomo organizirale me,« so rekle deklice z glasom, ki ni trpel ugovarjanja.

Obrnili so motorni čoln, da je spet postal miza in začeli razvezovati culice, v katerih so imeli malico. Fantje so šli medtem malce pogledat naokoli, da bi morda zalezli in ujeli kakšnega medveda ali pa kakršnokoli zverino. Naleteli so le na sosedovega mačka, ki je bil zaradi Fifija zelo živčen in ko so ga hoteli zgrabiti, je dva pošteno okrempljal, potem pa pobegnil na prvo drevo.

Tako so se fantje vrnili k deklicam opraskani, utrujeni in lačni. »Posluh, dame in gospodje!« je zaploskala Miša »Sedite, prosim, za mizo, piknik je pripravljen.« Posedli so in jedli. Bili so packi. Nihče si ni umil rok, nihče ni nikomur voščil dobrega teka. Tako se ne sme jesti, še posebej, če si na pikniku in moraš jesti z rokami. Deklice so bile hitro site. Tudi niso smele preveč pojesti, ker so morale paziti na vitko linijo. Zato, ker so tako slišale svoje mamice. In ko bodo velike, so hotele biti prav tako vitke kot so njihove mamice. No, zato se nič ne bojte! Kar je ostalo, so prav radi naglo pomlatili fantje.

Fifi je tacal od enega do drugega. Pobiral je drobtinice kruha, ki so padale neolikanim otrokom na tla. Kajti olikani ne mečejo kruha po tleh. Vendar je Fifi z obžalovanjem ugotovil, da če bi bili vsi otroci olikani, bi ostal presneto lačen, saj ne bi dobil niti drobtinice.

Kmalu je bila pojedina končana. Fantje so vstali in si kar z rokami obrisali usta, roke pa naprej v hlače. Deklice so kar zardevale, ker so se njihovi spremljevalci obnašali tako nespodobno. Ker je res zelo grdo, če si z roko obrišeš usta ali pa nos. Sapramiš, zakaj vam pa mamice dajejo s seboj robčke, kaj?

»Odhod! Vsi v čoln!« je zavpil kapitan Mihec, ker se je bližal že poldan, to pa je čas, ko morajo otroci biti doma, da se umijejo in pripravijo za kosilo.

»Oho, takole pa ne gre!« je zavpila Anica. »Kaj bo pa rekel gospodar? Bi bili vi veseli, če bi nekdo naredil piknik na vašem travniku, za seboj pa pustil nepospravljeno?« K sreči so imeli otroci dobrega kapitana, ki se je hitro znašel in rešil moško čast: »Vkrcanje velja samo za deklice! Fantje pa vsi na pobiranje smeti!« In so pridno kot mravljice zbirali papirčke in druge smeti, ki so jih raztresli okoli mize. Nabirali so jih v staro košaro, ki je ravno ležala tam in Mihec je potem vse skupaj odnesel na smetišče. Zakaj ravno Mihec? Ker dober kapitan ne sme samo ukazovati, tudi za delo mora znati zgrabiti.

Z okna jih je izza zavese opazoval sosed. »To so pridni otroci,« je rekel svoji ženi. »Vedno lahko pridejo na naš travnik na piknik.« In jim je pomahal skozi okno. Bil je že skrajni čas, kajti otroci so se že vkrcali v obrnjeno mizo in krasni motorni čoln jih je popeljal proti domačemu dvorišču.


RAZBOJNIKI[uredi]

Otroci si že več dni ne upajo na dvorišče. Fantje s sosednjega dvorišča so namreč postali razbojniki. Najprej so ujeli Milanovo mačko in ji privezali na rep staro pločevinko, da je z njo ropotala po dvorišču. Potem so ujeli Mihca, ko je šel po kruh. Privezali so ga na hruško, plesali okrog njega kot Indijanci in se norčevali iz siromaka. Seveda je bil Mihčev oče silno slabe volje in je pela šiba, ker je fant prišel prepozno domov. Mihec je sicer poskusil razložiti, zakaj je zamudil, a očka v jezi sploh ni hotel poslušati nekakšnih čenč o razbojnikih.

»Kakšni razbojniki? Vsi ste razbojniki, ker tako pozno hodite domov. Ti bom že dal vetra!« In Mihec je pred jeznim očetom pobegnil v svojo sobo, da mu očka res ne bi dal s palico še vetra. Drugo jutro so se otroci iz našega dvorišča zbrali v kleti.

»Veste kaj, take reve pa spet nismo,« se je pridušil Milan. »Premlatimo te razbojnike, pa bo mir na dvorišču in spet se bomo lahko igrali brez strahu.« »Braaavooo!« so zavpili fantje in se hiteli oboroževati. Drago je imel fračo, Milan je našel lesen meč, Franci je imel gorjačo, ki jo je imenoval buzdovan, kuža Fifi pa je kazal sicer majhne, a ostre zobe. Uredili so se po dva in dva, na repu je capljal Fifi. Tako so odkorakali na dvorišče.

»Kje ste, strahopetci, pezdetci?« se je drl Milan, da bi izzval razbojnike in pri tem je junaško vihtel meč. »Huraaaa!« so se zadrli razbojniki in planili s sosednjega vrta nad Milana in njegovo vojsko. Tif! Taf! Čof! Pif! Paf! Tresk! Bum! Nekaj časa se je slišalo po dvorišču samo to, ko so se naši fantje mikastili s sosedovimi razbojniki. Nenadoma je vse utihnilo, potem je nekdo zverinsko zatulil aaaaaaaauuuuuuuuaaaaaaaa! Hip nato ni bilo nikogar več na dvorišču.

Pač! Milan je ležal na tleh in stokal. Izza vogalov pa je prežalo dvajset parov prestrašenih oči in nihče si ni upal blizu. Razbojniki so se potuhnjeno odplazili na svoj vrt, naši junaki pa so jo popihali domov, namesto da bi pomagali Milanu. Milana je našel pismonoša, ki je prinesel pisma. Potem je pridrvel rešilni avtomobil, bolničarja z nosilnico sta stekla do Milana, naložila sta ga v avtomobil, vključila sireno in vauuuuaaaauuuuuuuuiiiiiaaa-aaaaauuuuuuuu je odbrzel rešilec, da so se ljudje zbirali ob oknih.

Milan se je iz bolnišnice vrnil že naslednji dan. Imel je vso obvezano glavo in je moral ležati v domači oskrbi. Mama mu je kuhala lahko kurjo juhico, poleg njega pa je sedel očka in mu bral pravljice, da mu ni bilo dolgčas. Driiiiiink! Je pozvonilo. Očka je pohitel k vratom. Pred seboj je zagledal šest mulcev. Vsak jih pozna. To so razbojniki iz sosednjega dvorišča. Samo očka tega ni vedel. »Kaj je fantje?« se je nasmehnil očka. »Lepo je, da ste prišli pogledat Milana. Gotovo ste njegovi prijatelji z dvorišča.« »Hm, ja, prišli smo, ja,« so mrmrali otroci, ki niso vedeli, kje naj bi začeli. »Le naprej, vstopite!« jih je bodril očka in jih odpeljal v Milanovo sobo. Dečki so nekaj časa v zadregi stali okoli Milanove postelje, on pa je začudeno strmel vanje. Saj to so vendar razbojniki! In onile pegasti fant ga je udaril z mečem po glavi.

»Veš, Milan,« je nerodno začel pegavi poglavar razbojnikov, »prišli smo se ti opravičit. Nismo te hoteli tako zelo udariti. Vsi smo krivi, ker smo se šli razbojnike. Nisem kriv samo jaz, ki sem te udaril. Čeprav sem jaz najbolj. Ampak ni bilo nalašč. Prosimo te, da nam oprostiš. Če nisi jezen na nas, smo lahko prijatelji. Skupaj se bomo igrali na obeh dvoriščih.« Tedaj se je oglasil Milanov oče, ki se mu je počasi le zasvitalo, kaj to pomeni. »Ste že fantje od fare! Veliko poguma ste morali zbrati, da ste se takole prišli opravičit in priznat svojo krivdo. Zdaj upam, da boste prijatelji. Ja, viš ga, kje imam pa cigarete? Spet bodo v kuhinji,« je še zagodrnjal in se izmuznil iz sobe, da bi se fantje lahko v miru pogovorili.

Tisti hip je spet pozvonilo. Prišli so Milanovi vojaki, ki jih je postalo sram, da so svojega vojskovodjo pustili ranjenega na bojišču. Prinesli so mu veliko bonbonijero. To so zazijali kot mladi vrabci, ko so zagledali v sobi že razbojnike, ki so se veselo pogovarjali z Milanom. »Kaj pa ti tule?« je zagodrnjal Mišo in stisnil pesti. »Tile so od danes naši prijatelji,« je rekel Milan in z razbojniki so si segli v roke. Pravzaprav niso bili več razbojniki, ampak fantje od fare, kot je dejal Milanov očka.

In očetje imajo vedno prav!


BREDA ČRNOGLEDA[uredi]

Da, spoznali ste jo! To je Bredica z našega dvorišča. Vsakogar prav črno gleda, z otroki se tepe in s starejšimi se prepira. Zato jo tudi vsi kličejo Breda Črnogleda. Kadarkoli gre čez dvorišče, vedno jo kdo pokliče izza vogala: »Breda Črnogleda! Hi hi! Bredica Črnogledica!«

Breda je zato jezna. A ne more in ne more se odvaditi. Še vedno se prepira z odraslimi in vsakogar črno gleda izpod čela. »Bredica, skoči no v mlekarno po mleko,« jo je prosila mamica. Bredica se je grdo našobila, pogledala izpod čela, vtaknila prst v šobico in zamomljala: »Ja, zakaj pa ne bi šla Mojca po mleko? A že spet jaz?« Mojca je njena mlajša sestrica. V vozičku je še in jasno, da ne more po mleko. »Tebi sem rekla, ne Mojci,« se je razjezila mamica. »Pa zakaj ne rečeš Mojci?« bi rada vedela Breda Črnogleda. Potem mora vseeno vzeti košaro in oditi v mlekarno. Ko gre čez dvorišče, se ji pa z vseh strani posmehujejo - Breda Črnogleda!

»Če boš vedno tako grdo gledala, te bo odnesel Boter Črnogled,« ji je zagrozila mamica. »Ne bo me, ne!« je Bredica zacepetala z nogo po tleh. Tisti hip je za vrati zagodrnjal globok glas: »Je breda Črnogleda doma? Povsod jo že iščem!« In vstopil je velik kosmat mož. Z mamico je hotel kar skleniti kupčijo: »Sem Boter Črnogled. Pobiram poredne otroke. Bi mi dali vašo Bredo Črnogledo?« »Hm, ne vem,« je rekla mamica in se brezskrbno nasmejala. Prav nič je ni bilo strah črnega moža.

Ampak Bredo! To je bilo strah. Skrila se je pod mizo in upala, da je črni kosmatinež ne bo opazil. »Kar Bredico vprašaj, Boter Črnogled, če hoče s teboj,« je mama skomignila z rameni. »Pod mizo se skriva.« »Ne! Ne!« je Bredica planila izpod mize. »Ne, mamica moja zlata! Saj bom pridna, samo Boter Črnogled me naj pusti doma!« »Naj bo,« je zagodrnjal Boter Črnogled. »Tokrat naj bo, ampak drugič bomo še videli…«

Potem si je Boter Črnogled slekel kosmato suknjo in prikazal se je nihče drug kot očka, ki se je držal na smeh. »Oh, očka, kako si me mogel tako grdo prestrašiti!« je zaklicala Bredica. »In ti, Bredica? Kako moreš vedno tako grdo gledati izpod čela in se prepirati z vsemi?« ji je vrnil očka. Vsi so se zasmejali. A povem vam, da Bredica nikoli več ne pogleda izpod čela. Tudi uboga takoj.

Kajti nikoli se ne ve - lahko da je na svetu tudi pravi Boter Črnogled!


BISERNI ČOLNIČEK[uredi]

»Oh mamica, kupi mi ta čolniček!« je vzkliknila Vesna pred razkošno izložbo velike trgovine. Vesna je imela namreč rojstni dan in je z mamico hodila po trgovinah. Mamica ji je obljubila, da ji bo kupila najlepšo igračo na svetu. In Vesni se zdi najlepša igrača prav ta čolniček. Tako je velik, da bi se lahko vanj usedel njen medvedek iz žaganja, ki ji ga je podaril stric Mirko.

Vesna in mamica sta tako kupili čolniček. Vso pot domov ga je nosila samo Vesna in ni odnehala, čeprav so jo že pošteno bolele roke, ko sta prispeli do domačih vrat. Bil je že večer, zvezde so posijale in razsvetlile nebo, da bo lahko videla voziti luna v svoji biserni kočiji. Vesna pa je morala spat. Čolniček, najlepšo igračo na svetu, je postavila na nočno omarico poleg svoje postelje. Mamica jo je še poljubila na čelo, ugasnila luč in Vesna je ostala sama v temi. Gledala je predse, čolnička pa ni mogla uzreti. Namesto njega je videla biserno luno, ki se ji je prav poredno smejala z neba.

Nenadoma pa je zagledala svoj čolniček, kako je ves svetal zaplul proti oknu. V njem je sedel krasen princ, nič večji kot palec na nogi. »Joj, čolniček! Kam pa greš?« je zajokala Vesna. Zdaj, v biserni luči luninih žarkov, se ji je zdel čolniček še lepši. Obrnil se je in priplaval nazaj k Vesni. »Dober dan!« je pozdravil lepi princ iz čolnička. »Mhmmm!« je Vesna samo pokimala in požrla solze. »Oprostite, gospodična, mislil sem, da že spite, sicer bi vas zagotovo prosil, da bi mi posodili čoln. Zelo se mi mudi,« je rekel princ in se globoko priklonil. »Kam pa greš?« je zanimalo Vesno. »V deželo sanj se mi mudi,« je povedal princ. »A bi lahko šla s teboj?« je bila radovedna Vesna in si obrisala še zadnje solzice. »No, le hitro vstopi,« je zagodrnjal princ, ki mu očitno ni bilo všeč, da ga dekletce toliko časa zadržuje. Dotaknil se je je s čarobno paličico in Vesna je postala prav tako majhna kot on, da je lahko vstopila v čoln, ki je postal velika ladja. »Zdaj pa le urno!« je velel princ in čolniček je rahlo zdrsel po luninih žarkih.

»Joj, kako lepo je!« je vzkliknila Vesna, ko sta skozi okno priplula v zvezdnato noč. »In kaj je tole?« Vsenaokoli so bile lepe gospe v pajčolanih, ki so jim dvorili mladi princi, tam je pela najlepša ptica na svetu, ki je imela zlat kljun, nekdo je vlekel mimo skrinjo zlatnikov. »To so sanje dobrih ljudi,« je rekel princ, »sanje hudobnežev so tamle!«

S paličico je pokazal na drugo stran, kjer so plavale po zraku grde kače strupenjače, zmaji so se borili med seboj, na grmadah so goreli čarovniki. Vesna se je prestrašeno potuhnila v čolničku, ker se je bala, da bi jo katera od grdih pošasti opazila. Srečno sta priplula v mesto sanj sredi sanjskega kraljestva, kjer so biserni lunini žarki tako milo svetili, kakor da bi prodirali skozi vodo. Povsod so se sprehajali princi in princeske, kralji in kraljične in vsakdo je imel, kar si je želel. Čolniček pa je odneslo naravnost skozi okno najlepše palače.

Tam je bil v veliki dvorani ples. Že je prihitel mlad princ in pomagal Vesni, da je izstopila iz bisernega čolnička. Globoko se ji je priklonil, zaigrala je godba in mladi par se je zavrtel po dvorani. Ko sta se naplesala, jo je princ popeljal po gradu.

V prvi dvorani je bila pomlad, biserna drevesa so cvetela, zlate ptice so pele, vmes so se sprehajali zaljubljeni pari. V drugi dvorani je bilo poletje, drevje je rodilo zlate sadeže in srebrne cvetice. V tretji je kraljevala jesen, v četrti zima, v peti so bile vse stvari iz rožnih listov, v deseti iz suhega zlata. Naprej Vesna ni mogla več. Trudna je sedla na klopico pod zlatim drevesom. Vrnil se je njen biserni čolniček in s princem sta morala pohiteti nazaj, še preden se prebudi beli dan.

Tiho sta se vozila po luninih žarkih. A glej - naenkrat je ugasnil največji lunin žarek, kajti dan se je zasvital in sonce je presvetilo mesec. Čolniček je začel padati, padati, padati… Bum! Vesna se je prebudila in se prijela za roko. V spanju je udarila po nočni omarici. Tam je stal njen čolniček, najlepša igrača na svetu. Skozi okno pa je poredno kukalo sonce in ga zlatilo.


MINKA POTEPINKA[uredi]

Minka Potepinka je raztresen otrok. To jutro je prišla v šolo, a ni imela s seboj šolske torbice.

»Joj, kje pa je moja torbica?« se je začudila. »Nič, stekla bom domov po torbico. Gotovo sem jo pozabila doma. Nič zato, bom pa malo zamudila pouk,« je še rekla in izginila skozi vrata na cesto. Tekla je skozi tivolski park, ko je zaslišala, kako se ji nekdo smeje na ves glas: »Haaaa! Haaaaa! Haaaaaaaa!« Minka se je za hip ustavila in pogledala naokrog. Toda nikjer ni bilo žive duše. Samo črna vrana je stopicala po listju in brskala za odpadki.

»Draga vrana, si se mi ti smejala?« je vprašala Minka. Vrana je samo zaničljivo dvignila glavo in se zadrla na ves glas: »Haaaaaa! Kraaaaaa! Haaaaaakraaaaa!« »Grdoba! Zakaj se mi smeješ?« je Minka zacepetala z nogami. »Kaj se ne bi smejala,« ji je odvrnila vrana in stopicala kot napihnjena kura, »če pa tako hitiš, kot da bi ti gorelo pod nogami!« »Saj se mi čisto zares mudi,« je povedala Minka. »Šolsko torbico sem pozabila doma in zdaj hitim ponjo, da ne bom zamudila preveč pouka. Že tako sem pozna! Uh!« »No, kdo pa dandanes sploh še hodi v šolo?« je zakrakala vrana. »Rajši pojdi z menoj na en krasen potep. Vidiš, nobenih skrbi nimam, samo črve nabiram in brskam po odpadkih, ki jih odmetujejo obiskovalci tega lepega parka.« »Ampak jaz vendar ne jem črvov!« se je zgrozila Minka. »In brskati po odpadkih ni lepo.«

»Bravo! Bravo!« je nekdo zavpil in z bližnje smreke je priletel velik storž v vrano, da je jezno odskočila in se zadrla s svojim ostudnim krakanjem. Storž je vrgla nabrita veverica. Skočila je na vejo blizu Minke in še enkrat rekla: »Bravo! Bravo! Rajši pojdi z menoj. Me veveričke jemo samo orehe in lešnike.« »O, to bi pa že jedla,« je pokimala Minka. »Toda pozna sem že. Zdaj moram pa res steči domov po torbico, sicer bom pošteno zamudila v šolo.« »No, če si jo zamudila, si jo zamudila. Vseeno je, ali zamudiš uro ali pa dve, razlike ni nobene, v vsakem primeru si zamudila,« je pomodrovala vrana.

Ampak Minka ju ni več poslušala. Stekla je naprej in si z dlanmi zamašila ušesa, da ne bi slišala sladkega veveričjega šepetanja o orehih in lešnikih. »Joj, kako lep metuljček!« je nenadoma vzkliknila in se pognala za metuljčkom cekinčkom, ki je nabiral med po cvetlicah. Toda metuljček cekinček je že sfrfotal na drugo cvetico in na tretjo, Minka za njim, metuljček naprej… Tako sta se lovila po travniku, dokler se ni Minka utrudila in je sedla na tla.

»Ojoj,« se je prijela za glavo. »Zdaj sem pa že pošteno zamudila šolo. Res je imela vrana prav, da je vseeno, če zamudim še kakšno urico ali dve.« »Ej, to pa že ni res!« se je nekdo oglasil za njenim hrbtom. Mlad zajček je bil. Čeprav je bil mlad, je že znal striči z ušesi, da je bilo veselje. Bolje kot striže krojač s škarjami. »Kaj pa ni res, plahouhec?« ga je začudeno vprašala Minka. »Ni vseeno, če zamudiš pouk urico ali pa dve,« ji je odvrnil plahouhec. »Zdaj je že čisto vseeno,« je vzdihnila Minka. »Res je! Kaj se pa ti mešaš vmes!« je zavpilo z drevesa in storž je priletel v dolgouhca strahopetca, da jo je jadrno pobrisal proti gozdu, kjer je imel v grmovju svoje skrivališče.

Seveda je bila spet tu veverička. In tudi vrana je prikrakala na perutih. »Tako si tekla, da sem te komaj ujela,« je rekla veverica, ki je bila vsa upehana. »Zastonj si tekla, zdaj moram domov,« se je spomnila deklica. Tresk! Je Minki v nos priletel smrekov storž. Kar solze so ji stopile v oči. Zgrabila jo je jeza, zgrabila je storž, ga zavihtela in zagnala v veverico. Potem se je pričela prava bitka. Zajček je pritekel pomagat Minki, črna vrana pa je v kljunu prinašala veverici storže z vrha smrek. Tresk! Auuuu! Tresk! Čof! Auuuu! Storži so leteli kot toča po suhem listju. Ampak zadetkov je bilo bolj malo. Ko so se naveličali, so postali prijatelji, prijeli so se za roke in zaplesali po travniku.

Mimo pa je priletela sraka. Ko jih je videla, se je na ves glas zadrla: »Kekekeee, heeheheee! Minka Potepinka! Minka Potepinka! Kekeheee!«

Po pravici je povedala.


ČUDEŽNO JABOLKO[uredi]

Teta je napolnila Lenčici in Boštjanu veliko košaro jabolk. Sama zlato rumena jabolka so bila, le eno je bilo rdeče kot kri. Teta je postavila košaro na mizo in poklicala Lenčico ter Boštjana.

»Ta jabolka bosta odnesla mamici in pozimi, ko ne bo sadja, vama bo dala vsak dan eno zlato jabolko.« Boštjan je najprej veselo zaploskal z rokami, potem je vtaknil prst v usta in nekaj zamomljal. »Kaj pa ti je spet?« je vprašala teta, ki malega Boštjana dobro pozna. Kadar vtakne prst v našobljena usta, bi vedno rad kaj vprašal, a se ne upa. »Ja,« je pokimal Boštjan, »vsakemu eno zlato jabolko, si rekla. Komu pa tisto čudovito rdeče jabolko?« Teta je za hip pomislila, potem pa rekla: »To jabolko naj ostane čisto do konca. Pojesti ga sme tisti od vaju, ki bo vse leto pridnejši.«

»Kdo bo pa pridnejši?« je hotel Boštjan takoj vedeti. »To bo pa odločila vajina mamica,« je še rekla teta. Boštjan in Lenčica sta se teti lepo zahvalila za darilo. Vsak na enem koncu sta prijela košaro in odšla proti domu.

»Mama!« je zavpila Lenči. »Teta nama je dala košaro jabolk!« »In to rdeče je najlepše. Teta je rekla, da ga bo smel pojesti, kdor bo pridnejši. Prav gotovo bom jaz najbolj priden,« se je pobahal Boštjan. Saj veste, kako se fantje radi postavljajo. »Joj, kako vaju teta razvaja!« je vzdihnila mama. Ampak v resnici se ji je dobro zdelo, da ima teta tako rada njena otroka. Potem so vsi trije pospravili jabolka. Lenči je držala košaro, Boštjan je stekel po stol, mamica pa je zlagala jabolka na vrh omare. Sredi zlato rumenih sadežev je bilo rdeče jabolko, najlepše na svetu.

Drugo jutro je Boštjan navsezgodaj pokukal iz postelje. Mislil je, da Lenči še spi. Navihanec si je prejšnji večer pripravil načrt. Zgodaj se je namenil vstati, še pred Lenči. Ker kdor hoče biti priden, mora vstajati zgodaj brez godrnjanja. Ni se še dobro oblekel, ko se je prebudila tudi Lenči. »Ne velja!« je užaljeno kriknila. »Zakaj me pa nisi prebudil?« Tudi ona je planila iz postelje in se je skoraj tako hitro oblekla kot Boštjan. To bi morali videti njuno mamo, ko ju je zagledala tako zgodaj pokonci!

»Kdor hoče biti priden, mora zgodaj iz postelje,« se je moško odrezal Boštjan in hitel čistit očetove čevlje. Očku se zjutraj vedno mudi v službo, pa bo vesel, ko bo našel že očiščene čevlje. A tudi Lenči ni bila od muh! Zavrela je mleko in pripravila vse za zajtrk. Mama ni rekla ničesar, le smehljala se je, ko je videla, kako med delom skrivaj pogledujeta proti rdečemu jabolku. Tako je bilo poslej vsak dan. Lenčica in Boštjan sta vsako jutro zgodaj vstala. Potem sta pomagala očku in mamici. Nič več se nista potepala. Kadar sta se nehala igrati, sta vedno pospravila igrače. Nikoli več se nista prepirala ali tepla. Rdeče jabolko pa se je smejalo z omare kot veliko, rdeče sonce.

Prišla je zima. Hud mraz je pritisnil. Snega je zapadlo kot že dolgo ne. Boštjan in Lenči sta se sankala, zidala sta smešne snežene može, kepala sta se in se igrala s sosedovim kužkom. Kadar ju je prav hudo zazeblo v roke, sta stekla na gorko. Prav vedno ju je tam čakala skleda sladkega kompota iz dobrih zlatih jabolk, da sta se pogrela. Tako je jabolk začelo zmanjkovati.

Končno, malo pred Božičem, je ostalo na omari le še rdeče jabolko. »Moje bo!« je zavpil Boštjan. »Oho, to pa ne! Tudi jaz sem bila zelo pridna,« je zajokala Lenči. Oh, te deklice začnejo takoj jokati za vsako figo. »Mama, ti povej!« je prosil Boštjan. Seveda, mama je najbolj pravičen sodnik na svetu.

Pa je dejala: »Jabolko je veliko. Tako veliko, da ga lahko prerežemo na pol. Vsak dobi pol jabolka, ker sta bila oba enako pridna.« In so odšli po rdeče jabolko. Boštjan je stekel po stol, mama je splezala nanj in segla po jabolku, Lenči je čakala s krožnikom. Veste, kaj je mama našla na omari? Majhno, zgrbančeno rdeče jabolko. Čez zimo se je čisto posušilo. »Nič hudega,« je rekel Boštjan. Z Lenči sta pojedla vsak svojo polovico. Rekla sta, da tako imenitnega jabolka še nista jedla.

In jaz jima verjamem, saj sta si ga zaslužila.


MALA ZVEZDICA[uredi]

Peter je imel rojstni dan. Sedmo leto že pozna očka in mamico. In za rojstni dan mu je mama obljubila, da bo smel dolgo ostati pokonci. To je za Petra pomenilo, da bo smel ostati pokonci toliko časa, da bo prvič v življenju videl zvezde in luno. Usedel se je na balkon in čakal.

Najprej se je čisto tiho in plaho prikradel prvi mrak, potem ga je prepodila tema. Komaj je postalo temno kot v rogu, že so se na nebu začele prižigati zlate zvezde. Bila je topla poletna noč in Peter je ves zasanjan gledal lepe zvezde, ki so mu poredne mežikale z neba in na koncu se je na nebu prikazala še biserna luna. Na njej je bil obraz, ki se je Petru zdel zelo podoben njegovemu očku. Glej, nenadoma se je utrnila majhna zvezdica, bliskovito je poletela po zraku in padla Petru naravnost v srce. Peter je videl lepi utrinek, ni pa vedel, kam je padel. Kar naenkrat je okoli njega postalo vse tako svetlo in prijetno, da je postal zaspan. Zaprl je oči in zmanjkalo ga je. Dobra mamica je to opazila in smehljaje se ga je odnesla v posteljo.

Vso noč se je Petru sanjalo o zvezdah in o luni. Najprej je poskušal prešteti vse zvezde, a vsakič se je uštel. Nič čudnega, saj je hodil komaj v prvi razred in je znal šteti gladko le do dvajset. Zato se mu je zdelo prijetneje, ko so ga zvezde povabile v svojo družbo in se je lahko z njimi lovil po luninih žarkih.

Zjutraj se je že zgodaj prebudil. Še preden sta šla mamica in očka v službo. Peter se je oblekel, zavezal je culico s popotnico in se odpravil na dolgo pot. Sredi domačega dvorišča ga je opazila sosedova mačka. »Kam pa greš, Peter?« ga je vprašala in se zaspano pretegnila na vseh štirih tacah. »V svet grem,« se je moško odrezal Peter. »Poiskal bom malo zvezdico, ki je sinoči padla z neba.« »O, če je tako,« je rekla mačka, »pojdem še jaz s teboj.« Vzdignila je svoj rep, da je bil videti od daleč kot zakrivljena sablja in odstopicala za njim. Šla sta čez polja in prišla do gozda.

»Kam pa, kam?« se je oglasilo izza grma. Samo zajček dolgouhec je bil, ki se je sladkal z rosno deteljico. »Veš, zajček, sinoči je z neba padla majhna zvezdica, pa jo greva iskat,« mu je povedal Peter. »Grem lahko z vama?« je vprašal zajček skokec in ni nič počakal na dovoljenje. Odskakljal je za njima. Prišli so do velikega hrasta.

»Ljubi hrast, ti si star in pameten,« je rekla mačka, ki se je znala najbolj prilizovati. »Ali si morda videl sinoči, kam je padla mala zvezdica z neba?« Hrast si je vzel čas za premislek, potem je zašumel z listjem: »Nak, male zvezdice nisem videl. Morda jo je opazil veter potepuh, ki mi vsak dan češe veje. O, ta veter je klatež! Ves dan se potika po svetu, v veje dreves se zaletava, med travami se tihotapi, z rožicami se šali in oblake preganja po nebu. Morda je on kje videl zlato zvezdico ki je padla z neba.« Peter in njegova spremljevalca so se lepo zahvalili staremu hrastu in odpravili so se naprej. Kmalu so prišli na rob gozda.

Nenadoma se je zajček razjezil, da je kar poskakoval: »Hudobna mačka, kaj me stalno ščegetaš za ušesa?« »Saj te ne!« je mjavknila muca. »A si me potem ti?« se je zajček obrnil k Petru. »Kje pa!« je rekel Peter. »Moško besedo dam, da te nisem.« »Jaz sem te, jaz, hi hi hi!« se je zahihitalo v zraku in zajčka je spet požgečkalo za ušesi. »Kdo je ta - jaz?« se je razjezil zajček, ki je imel teh norčij že čez glavo. »Veter sem,« se je spet posmejalo v zraku. »Kje pa! Ti si le nedolžna sapica, kajti veter je močan,« je zagodrnjala mačka. »Le čakaj!« se je razjezila sapica. Začela je pihati in pihati, dokler ni nastal močan veter, ki je z enim sunkom prevrnil mačko v travo in so se ji vsi smejali.

Veter se je potem polegel in spet je pihljala le nedolžna sapica. »Veter, a si kje videl malo zvezdico, ki je včeraj padla z neba?« ga je vprašal zajček. »Ne, nisem je videl,« je povedal veter. »Videl sem zvezde iz rimske ceste, ki so se umivale v nebeškem jezeru, male zvezdice pa ni bilo vmes. Mogoče ve o tem kaj sonce, ki sveti po vsem svetu. Njega vprašajte. Zdaj se mi pa mudi, kajti čas je, da počešem drevje v gozdu.« Že je utihnila tudi rahla sapica.

Sonce je začelo pripekati na vso moč. Skozi drevje dreves je sipalo svoje zlate žarke. V krošnjah pa je zapihal močan veter, da so se kar upogibale. To je veter česal veje dreves. »Zlati žarek!« je enega zaprosil Peter. »Pojdi vprašat sonce, ali je morda kje videlo malo zvezdico, ki je včeraj padla z neba.« »Bom,« je obljubil žarek in že ga ni bilo več med drevjem. Trenutek zatem se je že vrnil in povedal, da sonce ni videlo male zvezdice. Gotovo pa jo je videla luna, ki vso noč sveti po zemlji. Sonce zaradi svojega sijaja pač ne more opaziti drobne zvezdice.

Peter, mačka z dvorišča in zajček so hodili še ves dan, da bi poiskali luno. Zvečer so bili zelo utrujeni, sedli so pod drevo in počivali. Kar se je stemnilo in začele so prihajati zvezde. »Zdaj! Zdaj bo prišla še luna!« je zaklical Peter. In res se je pripeljala na nebo luna v biserni kočiji in zadovoljno mežikala v svet. Gotovo se je ves dan igrala z zvezdicami, da je bila zdaj tako dobre volje. »Luna!« so jo poklicali naši trije prijatelji. Luna je veselo pomežiknila in poslala na zemljo biserni žarek, naj jih povpraša, kaj bi radi. »Radi bi našli zvezdico, ki je včeraj padla na zemljo,« je rekel Peter. Žarek se je vrnil k luni, toda nazaj ga ni bilo več. Čakali so, kdaj se povrne, a luna se je le smehljala in se sprehajala po nebu.

Tako so zaspali. Le mačka je skočila med trave, da bi si pred spanjem ujela še kakšno miš za večerjo. Drugo jutro so se vrnili domov. Kajti samo luna je vedela, kam je padla mala zvezdica, a jim tega noče izdati. Tudi mi vemo. Padla je Petru v srce. Zato je tudi tako dober fant.

Vem, da vas je na svetu še veliko otrok, kakršni so otroci z našega dvorišča. Vsi imate zlato srce!


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Otroci z našega dvorišča