Otroci nesrečne kraljice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Otroci nesrečne kraljice
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bil je kralj, ki je imel edinega sina. Ker se je že sam jako postaral, želi kraljestvo sinu prepustiti. Sin pa še ni bil oženjen in še tedaj ni mogel prevzeti vlade. Gre torej z dvema ministroma po svetu iskat si pridne žene. Daleč od doma pridejo v velik gozd. Približala se je huda ura in strašno je začelo grmeti in bliskati. Kraljevič veli enemu ministru naj spleza na drevo in pogleda kje je najbližnja hiša. Na vršiči vgleda daleč nekje brleti majhno lučico. Gredo proti tisti strani in dospejo do male bajte. Stopijo k oknu in poslušajo tri šivilje; prva pravi: «Kako se pač nam slabo godi; ko že vse okrog spi. moramo še me delati in skrbeti; pri vsem tem jedva toliko prislužimo. da preživimo starše in sebe. Ko bi le tako srečna bila. da bi kraljevega kuharja dobila za moža; godilo bi se nam bolje in bila bi zadovoljna.« — Druga odvrne: «Če bi si želela ti kraljevega kuharja hotela, bi jaz kraljevega peka za moža.» Tretja pa dostavi: «Jaz bi pa le s kraljevičem samim bila zadovoljna; rodila bi mu sinčka z zlatim križcem na čelu in dve hčerki s srebrnimi zvezdicami na prsih.» Potniki to slišati potrkajo na okno in prosijo prenočišča. Dekleta odprejo vrata; starejši sestri prepustite svoji postelji ministroma, najmlajša pa odloči svojo kraljeviču. — Zarana prinesejo deklice potnikom zajtrk; starejši ministroma, najmlajša pa kraljeviču; prinesla mu je najboljših jedi kar jih je le mogla v naglici dobiti. Starejši sestri dobili sta v dar po dva tolarja, mlajša pa dva svitla zlata. To je sestri posebno v oči zbodlo. Zdaj se vrnejo ti gospodje zopet domu. Kraljevič da pozvati one tri deklice. Tem je postajalo tesno v prsih; slutile so da so bili tisti gospodje od kraljevega spremstva in da so menda celo njihov razgovor čuli. Najstarejša mora prva pred kraljeviča. Strahljivo in bojazljivo se mu bliža. Kraljevič jo vpraša: »Kaj ste govorile včeraj kratko prej ko so trije potniki k vam prišli?» — «Prav nič slabega milostivi gospod kraljevič!» odvrne dekle; po njej je pa kar zgorelo, ko je slišala da se niso nič vkanile zakaj morajo v grad. Ker kraljevič dalje poizveduje, mu ta primorana vse razodene. Slednjič tudi o sebi, da si je želela kraljevega kuharja za moža. Kraljevič nato zakliče in kuhar pride v sobo. Kraljevič mu zapove: «Tu imaš ženo, če pa ti ni za njo spravi se takoj iz mojega kraljestva!« Ker je bilo dekle lepega obraza, prijala mu je na prvi pogled, tako da jo je srčno rad vzel. Ko gre starejša s svojim kuharjem mimo sester mislita si te: «Bog se naju vsmili — to že peljejo — menda k smrti!» Zdaj gre srednja v sobo in tudi ona mora vse povedati; tudi pek je zadovoljen z zalim dekletom. Ko mora najmlajša pred kraljeviča in jo ta izprašuje ko prej njeni sestri, brani se ta najdolže obstati včerajšnjo govorico. Slednjič, ko vidi da mora vender resnico golčati, razodene trepetaje, da si je želela v šali kraljeviča za moža. Ganjen in očaran krasote sramežljivega dekleta, sklene kraljič takoj vzeti jo za ženo. Reče ji tedaj: «Ne boj se draga moja, ti bodeš v resnici moja žena.» Zdaj je dekletu postalo še bolj tesno v prsih; ko pa vidi, da ni šala in da je nihče ne pelje k smrti spremeni se njen strah v čisto veselje. Kratko potem obsluževal je kraljevič ženitnino, ki je bila sijajna in vesela kot so kraljeva gostovanja sploh. — Starejši sestri sta mlajšej od zdaj še bolj zavidali vso to srečo, ter premišljevali kako bi ji zamogli škoditi. Kraljevič prevzame vlado in mora tudi čez nekaj časa v boj. Prigodi se pa, da dobi kraljica med časom, ko je bil kralj še v boji krasno hčerko, ki je imela sreberno zvezdo na prsih. Sestri, ki sta bili same navzoči, skrijete dete in podvržete — psička. Dekletce položita v škatljico in jo spustita po vodi; kralju pa pišeta, da mu je žena porodila na veliko občno žalost psička. Ves prestrašen jima kralj odpiše naj le varno skrbite za ženo, drugo bo že on uravnal. Čez nekaj časa pride domu in pita ženo za dete. Ta pa mu odvrne, da je ležala dva dni v omedlevici in torej ne zna za dete, ker ji je nečejo sestre pokazati. Kralj ji nič ne očita, še tolaži jo, razodene ji kar mu je znano, ter meni da je tako že božja volja. Škatljico pa je iz reke potegnil kraljev vrtnar. Ko najde lepo dete, je koj za svoje vzeme, ker sam ni imel nič otrok. On z ženo vred jo pa skrbno in z veseljem izreja. Preide leto in kralj mora zopet v boj. K nesreči imela je kraljica ravno ta čas poroditi. Kralj torej sestrama naroči prav skrbno kraljici streči in odide. Tudi zdaj porodi kraljica jednako hčerko s sreberno zvezdo na prsih. Sestri vzemete ji tudi to, dete denete v škatlo in je spustite po vodi. Pa tudi to dekle izvleče vrtnar iz deroče reke in je vzeme za svoje. — Ničvredni sestri pa naznanite kralju, do mu je žena v drugo porodilo psička. Ko se kralj vrne vpraša zopet ženo za dete, a ta mu odgovori ko prvikrat. Kralj pa vender nejevoljen postane in se zakolne, da neče več v tak čas odhajati od doma. Imela mu je žena v tretje poroditi in zdaj sklene kralj ne stopinje odslediti od doma. A znova je primoran hiteti na boj — v tem pa mu kraljica porodi zalega dečka z zlatim križcem na čelu. S tem detetom store nevsmiljeni sestri ravno tako kot z obema prejšnjima. Tudi to pride po naključju k vrtnarju. Kralj domu prispevši se silno raztogoti, ker spoznal je da tako ne bo imel nikoli naslednika. V svoji jezi da sezidati velik stolp in zapove v njega zazidati kraljico. Vrtnar je v tem času skrbno odgajal kraljeve otročičke. Ko je deček dopolnil sedmo leto, reče vrtnar ženi: «Zapustiva ta žalostni kraj; znal bi nama kdo še otroke vzeti, ker so v istini ko sami kraljevič in kraljične.« Vrtnar kupi na veliki gori lepo posestvo, preseli se tje in zasadi krasen vrt kakoršnega še ni bilo daleč okrog. Srečno je živel s svojo ženo in otroci več let, kar jim nenadoma umrje. Velika žalost polasti se ostalih, ker vsakdo se le težko in z bridkostjo loči od svojih. Sredi vrta naredijo mu grob; tam so se križala vsa pota, ki so peljala po vrtu; in po katerej poti bi tudi čez vrt šli, vselej bi lahko molili na njegovem grobu. Čez nekaj časa umrje otrokom tudi krušna mati. To pa zagrebejo pri vhodu na vrt, da bi lahko vselej na njenem grobu molili, ko bi šli na vrt, ali se vračali domov. Sedaj so živeli otroci popolnoma zapuščeni v divnem vrtu. Ni jim bilo sile za živež: krasen vrt jim je dajal sladkega sadja. Tu so še mladike cvetele, tam je že sadje zorelo in drugod je že zrelo po travi ležalo. Rastle so tu in tam krasnobojne cvetlice, ter razširjale prijetno vonjavo; po vejicah pa so skakljali tički in žvrgoleli mične pesmice. Nekdaj pride k njim prastara ženica. Jako se začudi prelepemu vrtu, žlahtnemu sadju in cvetju, slednjič pa reče: «Res je vrt da malo takih, a najznameniteji ni; manjka mu namreč treh reči in sicer: drevesa, ki samo od sebe prelepo gode, zatem ptičev, ki bi prevala resnico in pravico in zadnjič zlate vode.« To tako vname mladega kraljeviča, da sklene teh reči iti iskat. Sestri ga le neradi pustita, ker sta si v strahu, da bi se mu ne pripetilo kaj hudega. Mladenič ju tolaži in reče: «Na onole drevo obesim svoj meč; dokler ostane svitel, mi bo dobro; a ko bo zarjavel, vedite da bom nesrečen.« Daleč od doma pride do starega puščavnika. Tega vpraša za dober nasvet. Starec ga pouči kodi ima iti, da dobi zaželjene reči. Svari ga naj se ne da oplašiti od premnogih nevarnosti, ki ga še čakajo. Grmelo bo krog njega in bliskalo, a on naj se ne zmeni za vse to, ampak naj gre za jabolkom ktero mu bo dal; naj ga vrže pred se in kam se bo ono kotalo tja naj gre. Puščavnik mu še da povrh svoj blagoslov in deček gre dalje. Starček ga še enkrat opomni naj gre vedno za jabolkom do gore, tam pa naj se vleže — a bežati nikar, sicer je zgubljen; že šestindevetdeset jih je šlo po isti poti proti gori, vrnil se še nobeden ni. Deček obeča tako storiti in in gre srčno proti gori. Na podnožji se vstavi in vleže. Zdajci postane krog njega šum ropot in polom; kraljevič je tako iznenaden, da prestrašen kvišku poskoči in — v trenutku okameni kakor njegovi predniki. V tem ste hodili sestri pridno gledat na vrt meč. Nekega dne najdete jeklo zarjavelo. «Nesrečen ali celo mrtev je najin brat,» reče starejša sestra, «jaz ga grem iskat da ga rešim.» Mlajša ji brani jokaje, a vse nič ne pomaga. Starejša obesi poleg bratovega meča molek, ter reče sestri: «Kadar bodo molekove jagode krvave znaj da se mi je prigodila velika nesreča.« Srečno odide po svetu in tudi pride do istega puščavnika. Tudi njo pouči starec in ji da jabolko. Doma ostala je edina mlajša sestra in žalovala po bratu in sestri. V največo bridkost še najde nekega jutra na vrtu jagode molekove vse krvave. Zdaj se poda še ona na pot. Tudi ona pride k puščavniku, ki jo pouči in posebno posvari, da se naj ničesa ne vstraši. Ko pride pod goro in se vleže nastane krog nje ropot in grom, ona pa se še niti ne zmeni za vse to. Zdaj pride starka, ki jo je že nekdaj videla v domačem vrtu in ji reče: «Že štiristo let čakamo, a slednjič si vender prišla da nas rešiš. Tu imaš vejico čudnega drevesa, ki gode; vsadi jo na očetov grob. Tu pa vzemi ptiča pero, ki bo govoril resnico in pravico; priveži ga na vršič drevesu. Slednjič še dobiš steklenico zlate vode; vlij jo na materin grob. Tu pa imaš rožmarinovo vejico; ko greš mimo okamenelih postav hotela ti bo vsaka izpuliti jo a ne daj je! Tudi lastnemu bratu in sestri ne. Ta dva bodeta slednja. Spoznala ju bodeš, ker te bosta trdneje poprijela in ti vejico hotela iztrgati; ti pa jo drži trdno in ne izpusti!« Dekle vstane in gre mimo okamenelih oseb; vsaka poseže za dišečim grmičem — a ona ne izpusti. Ko tudi zadnji dve okameneli osebi ne morete dekletu rožmarina iz roke izpuliti, zasliši za seboj neznansko vriskanje in veselje. Vse osebe oživele so v trenutku in spremenile se v prave ljudi. Bili so to sami zakleti kraljiči, ki so se sedaj vsi tako neizmerno veselili. Tudi ti trije gredo domov; prej pa še so dobili od drugih v dar mnogo dragocenih srebernih, zlatih in demantnih posod. Doma na vrtu zasade vejico čudnega drevesa v očetov grob in privežejo ptičevo pero na vršiček. V kratkem izraste krepko drevo ki je lepo godbo razširjalo daleč krog sebe. Iz peresa pa postane ptič, ki je govoril resnico in pravico. Na enem konci materinega groba, pa je vrela zlata voda kvišku pri drugem pa se zlivala zopet v zemljo. Čez nekaj časa napravi kralj velik lov. Sestri nagovorite brata, da gre tudi on na kraljev lov. Bil je tako srečen, da je med vsemi lovci pobil največ zverjadi. Kralj ga zaradi tega povabi na obed. Pri jedi povabi mladenič vso gospodo za drugo jutro na planino, ker tam bilo je največ zverjadi. Ko se lova in pobijanja naveličajo povabi jih še k obedu. Sestri prineseta prvo jed v srebernih posodah. Kralj se jako začudi a ne reče nič. Pri njegovem obedu so še le najzadnji prigrizek prinesli v srebernih skledicah na mizo. Drugo jed prineseta v zlatih posodah. Kralj se še bolj začudi in prestraši, ter reče natihoma ministrom: «Gorje nam! Gotovo smo groznim tolovajem v pesteh. Drugi nima nobeden toliko bogastva in ga ne more imeti.« Ko pa kraljičini tretjo jed v demantnih posodah prineseta, se kralj ne more več zdržati in praša začuden kraljeviča: «Mladenič, povej mi vendar kdo si, ker takega bogastva ni v vsem mojem kraljestvu!« Preden mu še ta odgovori, začujejo iz vrta sem tako mično godbo kakor še nikdar do teh dob. Kralj in spremstvo hiti iz sobe na vrt, da bi od blizo poslušali mile glasove. A še niso dospeli skoz vrtna vrata, kar jih omami novo čudo. Vgledali so namreč zlato vodo pri materinem grobu; a še se ne nagledajo, kar še mileje zapojejo listi čudnega drevesa in jih vabijo dalje. Pohite pod drevo in se ne morejo načuditi temu čudu. Zdaj še se zglasi ptič v drevesinem vrhu: «Noč se nagiblje dan se bliža.« Še bolje ostrmi kralj in vpraša: «Kdo pa je neki ta?» Kraljevič mu odvrne: «Ptica resnice, ki ob enem vse ve kaj se godi po svetu.« «Ga smem nekaj vprašati?« prosi kralj dalje. Ko mu mladenič dovoli, vpraša kralj: «Povej mi ptič resnice, ali moja žena po krivici ali po pravici trpi?« Ptič odvrne: «Ona trpi po nedolžnem — in ti sam si največ tega kriv, ker si jo bil dal brez preiskave zazidati in si vse njenima zavidnima sestrama verjel« «Kaj pa je tedaj z mojimi otroci?« Ptič zakliče eno sestro in reče: «Pridi sem, odgrni prsi in pokaži očetu sreberno zvezdo, pa mu povej da si njegova hči, hči tiste uboge ktero je tako po krivici zavrgel.« Ravno tako se zgodi z drugo sestro in bratom. Kralj spozna na mah svoje otroke in jih z neizmernim veseljem pelje domov. Brzo da koprnečo ženo iz stolpa odzidati. Toliko je še živela, da je svoje otroke objela proti možu, pa svoje tresoče roke več stegniti ni mogla. Veselje jo je zamorilo — njena duša pa je zletela ko bel golob proti nebu. Sestri nedolžne kraljice pa je tudi doletela zaslužena kazen: kralj da navoziti veliko grmado in ju na tej sožge.