Otroci (Ludvik Mrzel)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Otroci
Ludvik Mrzel
Izdano: Mladina 9/10 (1926/27), 9–11
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sedimo tukaj in čakamo. Vse je belo: stene, mize, klopi. Tudi sestre so bele in dobre, samo mi smo bolni. Ne vemo, kdaj pridemo na vrsto.

Nerodno mi je, tako velik sem že. Zunaj nad vrati je napis, da je tukaj samo za otroke do štirinajstega leta. Jaz sem že nekaj čez in bojim se, da zdravnik to opazi in me napodi kar tako. Drugim je lažje, majčkeni so, prste držijo v ustih ali kričijo, matere so z njimi in jih pozibavajo na rokah. Eden sesa. Eden je kakor kakšna živalica, čisto takšna lica ima, ščetinaste lase in dolge roke — joj, da vam povem: čisto kakor opica je, meni je tako strašno nad njim. Tukaj bi bilo treba nekaj ukreniti, človek ne bi smel kar tako mimo. Toda jaz sem še zelo mlad, brez moči sem, kvečjemu nad njegov opičji obraz bi se lahko sklonil in bi jokal. Na svetu je polno reči, ki jih vemo in nas žgejo, izreči jih pa ne moremo. Njega bo peklo celo življenje, ljudje bodo še raje bili v njegov obraz, mislim, da se bo slabo izteklo z njim. Tudi njegova mati je bolna, blatna in trudna, čisto kakor vdova je. Od daleč ga je prinesla in morda si na tihem želi, da bi umrl. 0, da bi umrl! — Z vsemi so matere, samo jaz sem tako dolg, kar sram me je, tiščim se v kot in sem sam.

Moja mati si nad mano ničesar ne želi, čisto vseeno ji je. Še na misel ji ne pride, da bi bilo dobro, če bi umrl. Kakor človek je, ki pride do roba in vse ugasne v njem, samo diha še in se giblje, kuha, pere, pije z očetom in z drugimi in je kakor kamen.

Toliko otrok je, preveč jih je, se mi zdi, nič dobrega ne bo iz tega. Sestre jih tehtajo, merijo, popisujejo, prevezujejo. Prostor jim je tuj, nič ne marajo teh dobrih, belih žen, strašne reči slutijo, ročice stezajo v zrak in kričijo, kričijo. Vsak ima kako hudo nad seboj; v drugem, v tretjem letu še niso shodili in spregovorili; napihnjene trebuščke imajo, zavite ude, skrivljene hrbtenice; in nihče ne ve, kaj se še grenkega skriva v njihovih drobnih srcih. Zaman kričijo, svoje groze ne bodo dopovedali nikomur.

Tam sedi mlada, lepa gospa in pestuje svoje kodravo dete. Z njima je čisto drugače, nič bolno se mi ne zdi dekletce, rdeča lička ima, s široko odprtimi očmi gleda po sobi in molči. Gosposki otroci so kakor igračke in imajo radi samo majhne, drobne stvari, nič velikega ne prenesejo. To bo kak prehladek, mislim.

Sestra popisuje. Vpraša me, ali je kaj jetike v našem rodu.

Ne bodite hudi, sestra, tako velik sem, pa ne vem. Moj stari oče je bil postiljon in je živel osemdeset let, stara mati je še zdaj pri nas in blazni. Moj oče še nima sivih las, pa že skoraj ni več živ, samo pol ga je še pravzaprav — sestra, meni je tako hudo — po vsej desni strani je hrom, po rudniških kolonijah prazni greznice in pije. Ne vem, ali je kaj jetike ali je ni.

In če imamo veliko otrok? — Joj, zdaj ne vem natančno, sedem ali osem nas je. Feliks, najstarejši, je pri vojakih, pa je prišlo pismo, da so bili manevri, da je nekdo padel s konja in se je ubil in da je nekdo avanziral. Nismo razumeli, ali je Feliks padel ali je avanziral, tako nerodno je bilo pisano. Potem smo vprašali, kako je, pa še nismo dobili odgovora. Sedem ali osem. Sicer pa, Feliks je preskrbljen. Sedem, sestra. Deset nas je v podstrešni izbi pravzaprav, tesno nam je, hiša je stara in dež teče po nas, iz peči se kadi. Ob večerih smo s staro materjo sami. Kadar bo oče umrl, jim bom jaz rednik. Jaz moram biti zdrav.

Sestra piše, jaz sedem v svoj kot in čakam, mali kričijo. Človek bi se tako rad izpovedal, pa ne more. Preozke so črte v sestrini knjigi, premalo je zame prostora, sestra ima vsega čez glavo. Rad bi povedal, kako živimo. Oče prazni greznice in šepa za vozom po kolonijah, mi živimo kakor v greznici. Čez dan se potikamo okrog, tudi lovimo se včasih po tratah, mali mahajo s šibami po zraku in sanjajo o konjih in kočijah. Včasih kaj ukrademo — tako rad bi se izpovedal, pa si nikomur ne upam, lahko bi žandarji prišli po nas. Ne krademo iz hudobije, še iz potrebe ne, pogostem nič ne kuhamo in smo vajeni. Toda čisto brez vsega smo, prav nič nimamo pod solncem, pa si zaželimo česarkoli in jemljemo stvari, ki so popolnoma brez smisla in haska za nas. Zadnjič smo sneli svetlo, pozlačeno kljuko pri kapelici, tiščali smo jo nekaj časa v dlani, kakor da bi njen gladki soj hoteli vsrkati vase, potem pa smo jo dali neznanemu otročaju, ki je jokal mimo nas; najprej smo oklevali, ali naj ga nabijemo ali mu damo kljuko, potem pa smo mu jo dali in je utihnil. Čez dan se potikamo okoli voglov, zvečer pa na tihem zlezemo domov, posedemo po skrinjah, molčimo in čakamo. Bojimo se teme in izbe. Po navadi smo sami, stara mati čepi na robu postelje in govori o Feliksu, o vojski in o vodi. Samo Feliksa pomni, nas sedem ne pozna, rojeni smo v njeni blaznosti. Vsak večer govori: Ali si ti, Jernej? — Ni očeta, pravim, sami smo. Potem je vse tiho, otroci v mraku nikoli ne govorimo, takrat vse slutimo, vse vemo, polglasno dihamo, z umazanimi nogami se presedamo po skrinjah, naši podplati in prsti se odtiskavajo na pokrovih in strah nas je. Potem pravi stara mati: Ali sva sama, Jernej? — Nisva sama, pravim, vsi smo. In spet je vse tiho. Včasih gredo vojaki mimo in trobentajo. Stara mati plane pokonci in ves obraz se ji razsmeji. Tako strmi v mrak, posluša, čaka. Vojaki so mimo, trobente utihnejo, ona stoji in prisluškuje, prisluškuje, potem sprevidi, da je vse zaman, in se zgrabi za prsa: Jernej, jaz grem v vodo! Otroci gledamo, molčimo in nič ne razumemo. Čez dolgo časa vpraša: Kako bo s Feliksom, Jernej? — Prav nič ne vemo, kako bo z njim, čisto negotovi smo, tako si želimo odgovora.

Tu pa tam. zelo po redkem, je očetu vedro pri srcu in tedaj je lepo pri nas. Suho desnico stegne po mizi, smeji se in pravi: Zdaj začnemo po novem, streho prekrijemo, peč popravimo, popolnoma drugače začnemo. Potem pride sobota in pije. Marsikaj bi bilo treba popraviti pri nas.

Mnogo reči imam na srcu, pa ni, da bi sestro nadlegoval. Tu čakamo, otroci kričijo, odnašajo in prinašajo jih, toliko jih je, da menda nikoli ne bo konca.

Nazadnje sem na vrsti. Zdravnik me pogleda in zapiše: deset kapljic na dan. Obrnem se k vratom, pa me pokliče nazaj. Tako velik si, pravi, petnajst kapljic zate. Domov grem in mislim: v medicini je vse tako natančno, od vsake kapljice zavisi.