Otroci, čigavi ste?

Otroci, čigavi ste? Miško Kranjec

Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Otroci, čigavi ste?

Otroci so lastnina nas staršev; ni, da bi o tem človek dvomil. Celo intabulirani so na nas v matičnih knjigah, kakor so na nas vpisani v zemljiški knjigi hiša, leha in boršt. Na otroke sta se intabulirali tudi država in družba. Nekaj pravic do njih imajo tudi boter, botra, sorodniki in celo sosedje. Ponekod je intabulirana nanje tudi cerkev. Narobe je le, ker porazdelitev teh lastninskih pravic ni natanko opredeljena in ker se meša z nekimi dolžnostmi. Mnogi se ravno zaradi teh dolžnosti kaj radi odpovedo lastništvu, mnogi pa lastninške pravice radi izrabljajo sebi v prid, jih pomešajo z nekimi globokimi čustvi ali pa tudi z najgršimi pretnjami. Pri tem ne matere ne očetje niso drug od drugega boljši.

Tako se je tudi Jelševec lepega dne spomnil na to svojo lastnino, ki se ji pravi — otroci. Zakaj ravno tega dne, bi komaj psihologizirajoči pripovedniki znali povedati. Morebiti, ker je, priložnostni delavec, imel ta dan nekaj denarja v žepu in si je upal k ženi, morebiti se je spomnil na otroke, na dom; res je namreč, kadar se že spomni na ženo, se spomni tudi na svoje otroke in takrat si, za primer, da bi ga žena in tašča napodili, vselej reče: »Pojdem in jima povem, da so otroci tudi moji. V matičnih knjigah je to natanko zapisano!« Ta dan je Jelševec dobil nekaj denarja; že od poldne je popival po gostilnah. Popoldne se je spomnil na ženo in ji zapretil zastran otrok, nato pa se je spomnil teh otrok samih z nekim očetovskim občutjem: »Otroci so resnično tudi moji. Že po nosovih jih lahko spoznaš. Pojdem in jih pogledam; reveži — zagotovo so čisto zapuščeni!« Bilo je, kakor da se mu je v srcu zares obudilo nekaj ljubezni do njegovih petih otrok.

Ko ga je že prevzela taka ganjenost, se je domislil, da bi bilo čisto v redu, celo zelo potrebno, da jim prinese kaj malega v dar; recimo — kakih oblekic, ki so jih zagotovo prepotrebni. Ko pa je pil naprej, plačal, je oblekice spremenil v bonbone in čokolado. »Otroci se tudi česa takega razvesele; po navadi še bolj kot oblekic!« Ko pa je popil še tri šilca žganja, je pozabil najprej na čokolado in nazadnje še na bonbone; ostala mu je srboritost, ki se je z njo tudi odpravil v hribe, da ženo ozmerja, taščo pa »vržem ven«. Bila je jesen in pet Jelševčevih otrok je bilo razkropljenih po vrtu med sadnim drevjem, kričali so ravno tako na moč kakor šoje, ki so se spreletavale po sosednjih sadovnjakih, ki z vrha hriba segajo po precej strmem rebru prav sem, globoko v grapo, do Jelševčeve hiše. Tudi otroci so jedli hruške in bili okrog ust moštnati, po obrazih nasploh umazani, ali pa v prevelikih ali premajhnih strganih oblekicah. Ko so zagledali očeta, ki ga že skoraj dva meseca bilo domov, so debele buče utihnile kakor šoje, le da te lahko odlete pred nevarnostjo, pet Jelševčevih otrok pa ni imelo kam pobegniti. Pač — starejši štirje so smuknili kakor martinčki v grmovje v borštu, ki iz grape sega do njihovega vrta, do same hiše z južne strani. Le peti, ki mu je bilo šele poldrugo leto in je v sami srajčki, kakršne imajo dojenčki, zavezani na tilniku, z golim hrbtom, golim trebuščkom in nožicami obsedel še dalje v travi, je preplašeno strmel v očeta, ki ga skoraj niti poznal ni, in ravno tako dalje glodal hruško, čeprav bi bil najraje zajokal. Glodal je hruško, namesto da bi bil jokal, iz kotov ust se mu je cedil mošt po bradi, ki je bila že vsa mastna. Tudi tista do popka segajoča srajčka je bila mastna, umazana, kakor če potok poplavi širok travnik in nasuje po njem pesek in blato. Debela rjava buča, pokrita z dolgimi, sršečimi lasmi, je bila obrnjena proti očetu. Za skopo sekundo se je v Jelševčevem srcu nekaj zganilo, podobno toplejšemu, že človeškemu čustvu, kar bi lahko v srcu prebudilo, pa če še tako bežno zavest krivde in ravno tako tudi troho nežne ljubezni. In zares je segel v hlačni žep, privlekel iz njega umazan, zmečkan robček, poiskal v njem najčistejši konec in otroka obrisal okrog ust. »Jaz sem tvoj ata, Vanček.« Na srečo se je spomnil vsaj njegovega imena. V njem so se spremeščala čustva, kakor bi kdo v skladišču na polici prestavljal steklenice, zaboje ali karkoli že. Spomnil se je celo, da je hotel otrokom nekaj kupiti. A je zaman segel v žep na suknjiču: v njem je našel le nekaj cigaret drava, ki si je eno od njih prižgal iz same zoprne zadrege. »Metka!« je poklical najstarejšo; ta je hodila že drugo leto v šolo in je morala paziti na otroke in ki bi ga morala tudi najbolj ubogati. »Kam ste se vendar poskrili? Kar sem pridite – vaš oče je tu. Me ne poznaš?« Starejši od Vančija so očeta poznali, toda srečavanja z njim so bila zanje vedno mučna: vsaka očetova vrnitev v hišo je pomenila prepire z materjo in z babico, celo pretepali so se kdaj pa kdaj, dokler ni babica očeta kratko malo nekako izrinila iz svoje »bajte«. Oče se otrok sicer ni dotaknil, še pogledal jih ni v takem razburjenju, pa jih tudi ne bi videl, ker so se v pravem času poskrili: Metka jih je pobrala in se z njimi umaknila, poleti v boršt, pozimi v stajo k Liski, ker je bilo tam toplo. Metka je premišljala. Matere ni bilo doma — in oče se je zagotovo vrnil zaradi nje; tudi babice ni bilo, da bi jih rešila pred očetom. Ne, ne bi se mu oglasila: na tihem bi zbrala ves drobiž in bi odšli v hrib, v vas, in počakali, da oče ali odide ali se vrneta mama in babica. Toda na vrtu je ostal Vanček, pred očetom — brez njega si Metka ni upala nikamor. »Pojdimo,« je rekla Metka in prilezla iz grmovja. Za njo so prilezli še trije Jelševčevi bučmani. Za čas so postali pred grmovjem kakor stopničke, drug od drugega za otroško dlan večji, vsi s plavimi, trdimi lasmi, ki so fantom štrleli na čelo in oči, Metki pa viseli dolgi za pol drugo ped na tilnik, ramena, v vitrah pa tudi mimo ušes proti bradi. »Sem pridite," je rekel oče. Po rahlem obotavljanju je rekla Metka, ne da bi tri bratce pogledala: »Pojdimo.« Stopila je naprej, za njo so druga od druge za dlan nižje stopile tri stopničke; šli so pred očeta, dokler ni Metka obstala pri Vančiju, se sklonila in ga vzdignila v naročje. Drugi trije so se sami od sebe »po vojaško« postavili ob Metko, pred očeta. Jelševec je hotel pravzaprav nekaj čisto drugega. »Kje je mama?« »Niso doma,« je odvrnila Metka. »Pa mati?« »Niso doma« Vse se je sprevrglo. »Pojdimo v sobo,« je rekel oče. »Imaš kaj jesti?« »Mleko.« »Drugega nič? Kruha?« »Nimamo. Mati bodo prinesli.« V zadregi je sedel za mizo. Tam so ležale Metkine šolske knjige. Segel je po čitanki, odprl, se zagledal črke, a so mu bile čisto tuje. »Prinesi mleka. Drugi sedite, na klop.« Hotel je biti mehkejši, a mu ni šlo. Metka je Vančija posadila na klop k peči, ostali trije so po vrstnem redu sedli k najmlajšemu, drug od drugega za dlan večji. »Kako vam gre?« Najstarejši si je začel vrtati s kazalcem nos, za njim sta si začela vrtati noske še mlajša bratca, le Vanči si ga ni vrtal, pač pa se je počasi gugal. »Kako vam gre, sem vprašal, Mihec — mar ne znaš govoriti?« Še vedno je hotel biti prijazen. »Reče se: gre nam dobro, ali: slabo se nam godi — —« Otrok je potegnil toliko prst iz nosa, da je lahko odvrnil: »Gre nam dobro, ali: slabo se nam godi.«

Oče je osupnil, a že zamrmral: »Tepec — reče se prvo ali drugo.« »Bo že Metka povedala,« je zajecljal otrok, »ona bolje ve, kako se nam godi.« Spet je vtaknil kazalec v nosek in si vrtal luknjice. Oče bi se druge krati razjezil, a zdaj je le nekaj žulil v ustih, kakor kakšne žile, ki jih ne more pogoltniti, ali pa jezo, ki ne ve kam z njo. Našel pa je na srečo nekaj drugega in se tako ni razjezil. Vprašal je: »Kdaj ste bili zadnjič pri brivcu?« Gledal je njihove »strehe« na glavah, naprej, nad čelo in oči štrlečo slamo. Tri stopničke so se spogledale, četrta se je še vedno gugala na prekrižanih nogah, peta, Metka, je prinašala očetu v skodelici mleka. Otrokom se še sanjalo ni, kaj je »brivec«, dvakrat na leto jih je oskubel stric Tone iz vasi, spomladi, ko je postajalo topleje, in nato avgusta za lepo nedeljo, ko je mati romala z njimi na goro k maši. Metka je postavila pred očeta mleka. »Kruha nimamo,« je spet rekla. »Imamo pa zelo dobre hruške, če boste.« »Kdaj ste bili zadnjič pri brivcu?« je vprašal oče hčer; ko pa je videl, da ga ne razume, je rekel: »Kdaj ste se zadnjič strigli?« Metka je pomislila. »Poleti,« je odvrnila. »Poišči mi škarje,« je velel oče. Popil je mleko, Metka pa mu je prinesla škarje. Vstal je, poiskal svoj glavnik, z že redkimi zobmi, pograbil stol in škarje in dejal: »Pojdimo ven.« Metki pa je še rekel: »Poišči si kakšno petljo, črno ali kaj.« »Pentlje pri hiši nimamo.« Metka je že bila tolikšna, da je vedela, kaj imajo in česa nimajo. Našla pa sta z očetom, ko sta premetavala revščino, ki jo je Metka skušala bolj prikriti pred očetom kakor mu jo razkazovati, ker jo je bilo sram pred — tujim človekom, kos traku. »Pojdimo,« je ponovil oče in nesel s seboj stol. Metka je vzela najmanjšo stopničko v naročje, druge tri so v vrstnem redu stopile za njo. Vedela je, da se očetu ne more upirati, ne mame ne matere pa ni od nikoder, da bi jih rešili. »Sedi na stol!« je oče velel Metki. Zganila je z usti, pomežikovala, nazadnje pa le sedla na stol. »Stopničke« so stale ob strani; nemo so gledali, kaj se bo zgodilo. Oče je s prsti šel med lasmi po Metkini glavi, nato z glavnikom razčesaval, se jezil, nazadnje pa vse povezal na temenu v dolg čop. Tedaj so fantje rekli: »Metka ima repek! Metka ima repek!« Imelo jih je, da bi se smejali, in oče si je nenadoma zaželel, da bi se otroci smejali, čemurkoli že. Rekel pa je skoraj trdo: »Kaj se režite! Tako zdaj nosijo vsa dekleta v mestu.« »Tak rep imajo kobile v vasi,« je menil Niko, najstarejši med fanti. »In naša Liska ima skoraj takega.« »Tepec!« je zagodrnjal oče. »Prinesi hitro vode v skledi ali v lavorju.« Nato je pomodroval: »Rep, kobile — — že res, ampak zdaj tako nosijo dekleta v mestu. Zakaj bi Metka ne smela tako imeti lase?« Niko je bil hitro z vodo pri roki, ker ga je imelo, da bi videl, kaj bo oče še napravil iz Metke. Oče je z roko zajel vode, močil hčeri lase na temenu, jih česal nad čelom naprej, nad oči, nato pa jih v ravni črti prerezal, kakor bi napravil kratek napušč na strehi. Ampak ko so otroci gledali tako spremenjeno Metko, se niso več smejali: še tisti repek na koncu temena se ji je nekako podal, ta napušč nad čelom pa jo je zares sčista spremenil. »Zdaj pa ti,« je rekel oče Niku in ga posadil na stol; še preden se je fant zavedel, mu je že strigel dolge lase po vsej glavi, le spredaj mu je pustil kakor majhen napušč. Strigel je v širokih zamahih, po glavi so nastale okrog in okrog »stopnice«, ki jih je oče videl, a jim s svojim brivskim znanjem ni bil kos. Potem je posadil drugega za drugim na stol in jih ostrigel vse enako: po vsej glavi stopnice, spredaj majhen napušč na čelo. Ostriženi so se spet postavili v vrsto, le Metka je s svojim repkom na temenu in z Vančkom v naročju stala nekoliko ob strani. Oče je stal pred njimi, si jih ogledoval zadovoljno in dejal: »Na — ste pa že čisto drugačni, prekleto! Čisto nič ne poskrbi za vas!« Mislil je mater. »In lahko bi bili kar fletni otroci. Človek ne utegne, da bi vse sam, prekleto.« Jelševec je bil čisto sveto prepričan, da je vse tako res. Pol ure, kolikor je prebil med svojimi otroki po golem naključju, mu je poleg vsakovrstnih čustev prebudilo tudi vsakovrstno zavest, vse do tiste, da so ti otroci njegova last in da imajo od njega vse, kar je dobrega. Ko jih je tako postrigel, da so se mu zdeli kar spremenjeni, prikupni, in ko je nastopil trenutek, da si ni vedel kaj začeti, je rekel: »Zdaj pa pojdimo ... malo na sprehod.« Bilo je krivo, ker ni bilo doma ne žene ne mati sicer bi se že prepirali, vsaj očitali bi si tisoč stvari. Tako pa Jelševec ni imel nikakega vzroka, da na koga kriči, napolniti pa je bilo treba praznino, ki bi nastala, ko ne žene ne matere, kakor mu je rekla Metka, še ne bo domov. Kaj naj začne sam z otroki? Njegova »lastnina« mu je bila čisto tuja. Lahko si je zatrjeval, da s otroci njegovi, toda že v pol ure so mu postali mučno breme, ki se ni vedel z njimi o čem pomeniti. »Pa pojdimo ... na sprehod,« je ponovil. Samo to je še bilo možno, ker bi sicer moral oditi, ko sedeti in čakati ni znal. Otroci so bili osupli: sprehodov niso poznali, razen kolikor so sami kam odšli, spomladi za jagodami, za borovnicami, za češnjami, poleti za gobami, jeseni za gobami in za kostanjem. Kar tako nikdar niso šli nikamor. Ni pa se še zgodilo, da bi jih oče kam povedel. Zato so se zdaj spogledovali, dokler trije mlajši, ko so doumeli, za kaj gre, niso z očmi obviseli na Metki. »V gostilni bomo kokto popili,« je postal oče nenadoma hudo velikodušen. »In bomo kaj pojedli!« »Večer bo,« se je spomnila Metka. »Liski in kokošim bo treba dati jesti.« »Kar zdaj jim damo. Krava tako ne ve, kdaj je večer.« Nič ni pomagalo, če se je Metka branila. Morala je napraviti za kravo, pri čemer ji je oče pomagal, morala je vreči kokošim, potem je še za silo umila otroke, preobleči pa jih ni imela v kaj. Mrgodil se je, ko jih je videl tako slabo oblečene. »Kaj boljega nimate?« Metka je zardela. »Prekleto, in država daje neke doklade za otroke, ona pa — nič.« Metka je vedela, da s tem »ona« misli na mater. Vedela pa je tudi, da ima mati plačo polkvalificirane delavke v tovarni, da sicer dobiva doklade za vseh pet, a ko sta z babico na mizi preštevali denar, kar pred otroki, in računali, sta vedno z obupom dognali, da za oblekice ne bo kaj prida ostalo. »In tudi država!« se je jezil oče dalje. »Hoče se ji čimveč otrok, a zanje se ne zmeni, revež naj ji vzgaja vojsko in delavke za v tovarno!« Otroci se niso ničemur upirali, najmanj tem trditvam. O teh stvareh v svojem življenju še niso premišljali, toda vse, kar je oče trdil, se jim je zdelo neresnično. Mama in mati sta mu vedno vse ovrgli in mama je vedno rekla: »Da te ni sram, ko tako lažeš, in še pred otroki!« Ničesar ga ni bilo sram, bil je prepričan, da govori čisto resnico, in pobil bi se ta trenutek s tistim, ki bi trdil, da za svoje otroke ne skrbi. »Pa pojdimo, otroci. Saj ona vas tako nikamor ne popelje! Kje pa!« Mislil je spet na ženo, njihovo mamo. Šli so, po stezi skozi gozd, ki povede na pot, tam pa v vas, v vasi pa naravnost h gostilni. Šel je spredaj, po stezi, Vančija je nesel v naročju; na poti, ki je bila širja in so po njej vozili, je velel otrokom, naj stopijo predenj. Stopili so, po vrsti, kakor stopničke. Gledal je njihove ostrižene glavice, z redmi, gledal konjski repek na Metkinem temenu, in vse se mu je zdelo imenitno. »Ste vsaj ljudem podobni!« Metki posebej pa je še dejal: »Boš že morala tako nositi lase, veš — — Čeprav smo na vasi, v grapi, človek mora biti tak, kakor bi bil v mestu. Socializem je za vse na svetu.« Široko so sedli v gostilni za mizo, v veži, ker se jim je zdelo bolj domače. Se pravi — široko je sedel samo oče, vajen vseh gostiln na svetu, otroci pa so se stisnili na klop k steni in plaho gledali zdaj očeta, zdaj ljudi, ki so bili tu doma. »Zdaj pa, Ivanka,« je rekel mogočno oče Jelševec, »nam postrezi z najboljšim, kar imaš! Meni vina, njim pa kokto — saj boste kokto, otroci?« Otroci so pogledali Metko. »Na — recite: Bomo, kokto.« Tedaj je rekla Metka: »Bomo kokto.« Trije pa so zapeli za njo: »Bomo kokto!« »Pet kokt in pol litra vina!« je rekel Jelševec mogočno. »Kaj pa bomo jedli, otroci?« Otroci so spet pogledali Metko — stopničke so se obrnile proti njej. Doma so jedli kostanj in mleko. Včasih je za spremembo prišel na mizo še krompir, včasih kakšna juha, včasih žganci, ajdovi žganci, celo polenta. A tu se je tudi vse končalo: dvakrat na leto so pekli zvitek: češnjev in borovničev, dvakrat orehovo potico. Za nedeljo je dvakrat na mesec mama prinesla iz mesnice kosti in nekaj mesa, da so imeli juho in vsakteri zalogaj mesa. Kako naj bi zdaj otroci vedeli, kaj se naroči v gostilni; pa je Metka rekla: »Mleko in kostanj.« In tri stopničke so zapele za njo: »Kostanj in mleko.« Ivanka se je nasmehnila in rekla: »Imamo domače klobase in domače salame. Od opoldneta pa je ostalo še nekaj pečenke — morebiti bi to?« »Pečenko!« je zaukazal Jelševec. »Saj reve tako nič dobrega ne pojedo! Jim ne privošči nikakega veselja!« Obrnil se je k otrokom: »Otroci — pečenko bomo, hočete?« Stopničke so spet pogledale Metko, ta pa je rekla: »Pečenko.« In stopničke so ponovile za njo: »Pečenko.« Večerilo se je. Svetle glavice so čepele na klopi ob steni, kjer je bilo že precej temačno, da se je zdelo, kakor da je tam postavljeno na klop le pet bučk, pred temi bučkami pa je pred vsako po ena kokta s kozarcem, ki jo je Ivanka postavila prednje, le pred Jelševcem, očetom, je pol litra vina, in ta je tudi še ves viden, kakor bi sedel pred široko njivo z bučkami. »Tri pečenke!« je zapovedal oče. Priromale so pečenke na mizo, z njimi vilice, noži. Oče je s pomembnostjo rezal meso na koščke, glavice so strmele v lepe kose pečenke, strmele celo v kruh, ki je v kosih narezan ležal v košarici. Oče je porazdelil meso na šest krožnikov, jih potisnil pred te bučke, potisnil tja še vilice, dal vsakemu kos kruha. »Jejte, otroci, da ne boste tako sestradani!« Jedli so, pili kokto, oče pa vino s takim tekom, da si je naročil še pol litra, nato pa še za slovo pol litra. Postal je razkošne volje, a tudi poln samozavesti. »Na, otroci, ste zadovoljni?« Otroci so bili zadovoljni, in ko je Metka odvrnila svoj »smo«, so vsi zapeli v zboru: »Smo, oče.« »Tako je. Kdo le bi živel ob samem kostanju in mleku! Kdaj pa kdaj mora tudi kaj drugega na mizo. Na, otroci, zdaj pa povejte, ali vam mama kdaj da pečenko?« Pečenke pri hiši niso poznali, enkrat na leto, za materin god, so zaklali kokoš, takrat so se najedli mesa do sita, v gostilni niso bili nikdar, ne — mati jih že ni vedla v gostilno! Ampak Metka je vedela, da tega ni mati kriva. Sploh — nihče ni bil tega kriv. Bili so revni in pri revnih je povsod tako. Zato zdaj Metka ni mogla kar tako odgovoriti. In sploh — kaj je bilo tu treba omenjati mamo? »No — kaj se bojite,« je spodbujal. »Metka — ali vam mama kdaj naroči pečenko v gostilni?« »Ne, je izgrgrala Metka, čeprav se ji je upiralo, ker se ji je zdelo, da pri tem ne mati ne gostilna nimata nič opraviti. — Oče pa je ves zasijal. Bil je dan zmage, ne da bi se zavedel, nad čim sploh je zmagal; ker jutri — jutri se bo življenje nadaljevalo, kakor je teklo doslej, in še za šilce žganja mu ne bo ostalo. Seve, če bi človek na to pomislil! A Jelševec je postal velikodušen, tokrat celo do svojih otrok! »In kako so ostriženi!« je rekla Ivanka, ko je prižgala luč. »Ste jih kar sami?« »Kakšni pa so že bili, prekleto! Zdaj so vsaj ljudje!« se je pobahal Jelševec. »Metka — no, pokaži se Ivanki, da bo videla! Viš, tako zdaj nosijo dekleta v mestu. A zakaj tudi ne bi tu pri nas, ti rečem?« Nato se je Jelševec spet spomnil: »No, otroci — ste siti« Otroci so ga gledali, gledali tudi Ivanko. »No, Metka — ste siti, pa ti povej!« je rekel oče. »Smo, siti smo, je zagrgrala Metka, ker je spoznala, da tu ni več nikake pomoči. »No, otroci?« se je ozrl oče po drugih. Stopničke so zapele: »Smo, siti smo, oče.« »Žejni niste več?« »Nismo, oče.« so odgovorili. »Ali ne bi šli domov?« je tedaj zaprosila Metka, otroci pa so zapeli: »Pojdimo domov, očka. Bo nočka.« »Saj pojdemo, kaj bi ne!« je odvrnil Jelševec. »Ampak — to še povejte, da bo tudi Ivanka vedela: Kdo skrbi za vas?« Metka je že vedela, da zanje skrbita mama in stara mama, toda ko tudi ponovni »pojdimo domov« ni nič pomagal, je rekla: »Vi, oče, Pogledala je Ivanko in zardela. »No, otroci, ponovite za Metko!« In stopničke so novile: »Vi, oče.« »Tako, je pijano kimal Jelševec, »naj ves svet spozn resnico. Da ne bodo mislili, kako samo ona in ona, jaz pa nič: otroci so povedali, kako je, in otroci ne lažejo!« Vendar se Jelševec tudi s tem še ni čisto zadovoljil zakaj že je spet vprašal: »Zdaj pa, otroci, še to povejte — čigavi ste?« Metka je spet pogledala Ivanko in spet zardela. Dejala je tiho: »Pojdimo domov.« In otroci so zapeli za njo: »Pojdimo domov.« »Ko poveste, čigavi ste.« Tedaj je Metka dejala v obupu: »Vaši smo, oče.« In trije so ponovili za njo: »Oče, vaši smo.« »Tako, otroci, moji ste. Ivanka — moji so, da veš. To lahko poveš vsakomur. Poglej — kakšna vojska! In jaz skrbim zanje, vse, vse, in sam — o, otroci ---«

Noč je zagrnila gore in grape, samo mesto spodaj je bilo v tisočerih lučeh, ko so Jelševčevi odhajali. Oče je pel, vmes pa spet in spet kričal: »Otroci, čigavi ste?« Otroci so šli spredaj, »stopničke«: najnaprej Metka z Vančijem, ki ji je visel na trebuhu, z rokicami pa se je je oklepal, kakor bi se prirasel k njej; za njo so stopali trije manjši, po vrstnem redu. Nekaj korakov za njimi se je opotekal oče in pel. Kadarkoli se je zakotalil zdaj po cesti, zdaj spet po strmini, kjer se je zataknil za kakšno drevo, od koder je potem s pomočjo otrok komaj prilezel; pri tem pa vendar ni prenehal ponavljati, če že ni prepeval: »Čigavi ste, otroci? — Kdo skrbi za vas, otroci?« In ker tokrat otroci niso več odgovarjali, je odgovarjal sam namesto njih: »Moji ste, jaz, oče, skrbim za vas — preklemano.« In že spet je drsel po strmini v grapo. Tedaj se je vzdignil mesec izza Krvavca, tisti, ki je sicer na Bladovici doma, ozrl se je po dolinah, ozrl pa se tudi proti svojemu domu, proti Bladovici, in že je zagledal Jelševčeve otroke, kako z vsemi močmi vlečejo svojega očeta iz grape. »Lej, moji otroci,« si je dejal mesec, ker jih je hodil varovat, kadar so bili sami doma. »Pohiteti moram, da ne bodo zgrešili poti.« Pohitel je po spodnji poti, dokler ni obstal pri otrocih, ki so ravnokar potegnili očeta iz grape. »Mesec, naš mesec,« je dejal Vanči in iztegnil roke. Vaš mesec,« je prikimal ta; »aj, aj, aj,« se je razžalostil, ko je videl, kaj se dogaja. »Svetil vam bom, da pridemo kako domov.« Stopil je pred njimi, da bi jim svetil, stopil najnaprej, potem so šli otroci, zadnji pa Jelševec, ki je zdaj pel, zdaj spet spraševal na ves glas: »Otroci, tak povejte že no vsemu svetu — čigavi ste?« Otroci pa so gledali samo za mesecem.