Otroški dohtar (Ljubljanski zvon)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
„Otroški dohtar.“
Janko Kersnik
Izdano: Ljubljanski zvon, 1887, letnik 7, številka 11
Druge izdaje: Založba Tiskarne Merkur, 1937
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Stari Molek je bil varuh mladoletne Zlatarjeve Mane. Opravljal je ta posel že blizu osemnajst let v svoje in nadvarstvenega oblastva zadovoljstvo, in gotovo ni bilo mimo njega dvajset milj naokoli skrbnejšega in vestnejšega jeroba. Njemu ta opravek tudi ni bil neprijeten. Mana je bila izpolnila komaj prvo leto svoje dobe, ko sta ji pomrla roditelja, drug za drugim v malo tednih; bližnjih sorodnikov ni bilo in nadvarstveno sodišče je izročilo otroka Molku, bližnjemu sosedu Zlatarjevih, lepo posestvo pa je šlo na dolge obroke v zakup.

Molek ni imel svojih otrok; zato sta on in žena njegova radostno vzela Manico v svojo oskrbo; še rajši pa se je mož lotil varuštva, ker je imel gospodariti sedaj dvoje posestev, najlepših v vsi fari: in obe sta bili nezadolženi. Zlatarjevo mu tudi ni povzročevalo posebnih skrbi in potov; vsako leto je pobral zakupnino, plačal davke in drugo danj, popravil nekoliko pri poslopjih na Zlatarjevini, prebitek, ki je bil še vedno velik, nesel v hranilnico, knjižico pa potem izročil sodišču.

»Ta bo imela kaj v roke vzeti!« je dejal sleherno leto vrnivši se iz urada, in tudi če je ob praznikih zvečer sedèl v vaški krčmi, se je rad pobahal, kako množí Maničino imetje. Da ji bode on sam tudi svoje imetje izročil ob svojem času, tega ni zinil nikdar, toda vedel je to vsakdo.

Tako so potekala leta in Molek se je neko nedeljo popóludne kar čudom začudil, ko je stoječ pred hišo in vžigajoč pipo zrl za varovanko svojo, ki je stekla praznično opravljena mimo njega od dóma navzdol po stezi; pri fari je že zvonilo in deklica je hitela, da ne bi mudila. Temu se starec ni čudil, nego visoki vitki postavi, ki je sedaj izginila pod klancem njegovim očem, in obrnivši se k materi, stoječi z belim predpasnikom v vratih, je dejal počasi:

»Ti, naša Mana je pa res zrastla!« 

»I kaj bi ne? Devetnajsto bo že izpolnila!« 

»Glej, glej — kako tekó leta!« 

Stari ni bil nikdar gostobeseden, zato menda je bil s to opazko ves pogovor končan. Mati je sedla na klop pred vežo, on pa je korakal počasi proti kozelcu in potem dalje po izorátnikih med njivami ter tipal pšenično in ječmenovo klasje na desni in levi, češ, bode li težko letos in koliko ga bo. Lehek veter je zibal žito in iz dolzega razora se je oglašal samoten prepelják s poznim spevom.

Popóludanski nauk v cerkvi je bil že minil, ko je Molek, končavši svoj razhod, stal nekoliko nad cesto, po kateri so prihajali ljudje od farne vasí. Na to stran jih sploh ni šlo mnogo. Med njim in cesto je stala visoka drénova meja, obrastena z divjim hmeljem, tako da ni bilo moči videti skozi njo. Stari pa tudi ni bil radoveden, kdo hodi po cesti, nego je pazno ogledoval mlado črnico, ki jo je spomladi vcepil. Tudi glasen smeh, ki mu je zazvenel zdajci na uho, ni ga motil, akoprem je takoj spoznal, da je Maničin.

A sedaj je utihnilo tam doli. Konec njive, tam kjer je bila preseka v meji, tam se je od občinske ceste ločila steza proti Molkovemu domu. In Mane le ni bilo še videti po stezi!

Stari je sedaj nekaj slišal. Vedel ni takoj, kaj je bilo to, a iz davno minulih časov mu je moral biti znan ta glas — tako je v naglici ugibal — a zatem je čul še kratek razgovor:

»No — pusti me!« je velela deklica.

»Si li huda?« je vprašal moški glas.

»Huda!« 

A dalje s ceste na stezo, izza meje vendar še ni prišla.

»Jezna ne smeš biti!« je ponovil óni.

»Ako ne boš več —« 

»Nikdar več!« 

Sedaj je bilo nekoliko trenutkov zopet vse tiho.

»Kaj pa danes teden — v nedeljo — ali prideš?« 

»Ne vem — ako me pusté!« 

»Počakal te bom!« 

»Pa če naju ljudje vidijo?« 

»Kdo naju bo videl?« 

»Glej, tam doli prihajata Kolarjevi?« 

»Z Bogom!« 

»Z Bogom!« 

In vtem je bila deklica skokoma na stezi ter je hitela proti domu. Niti ozrla se ni, in ko bi se, bi bila ugledala očeta varuha, kako je stal poleg črnice ter roke tiščal v ozka žepa, iz mrzle pipe pa siloma vlekel zrak, da so se mu globoke jame kazale po suhem licu.

»Kdo je pa ta — cigan?« je zagodrnjal čez nekoliko časa in urno, kolikor mu je bilo moči, stopil na cesto.

A ob ónem ni bilo niti sledú, obé Kolarjevi, žena in hči zadnjega njegovega soseda, sta prišli počasi mimo.

»Ti pa domá stražiš, Molek!« je dejala stara.

»Stražim, stražim!« je mrmral óni in se vrnil proti dômu.

Tam ni črhnil besedice o tem, kar je videl in čul; tudi ženi ni razodel ničesar. Ali jezilo ga je silno; najbolj pa to, da ni védel, kdo je oni, ki se z njim peča Mana! Mana, ki bo imela dva grunta in pa gotovega denarja kakor nobena daleč na okoli, kateri ni primernega ženina najti pet ur hodá! No, čakaj, temu treba konca!

V nedeljo popoldne je šla deklica zopet v cerkev, stari pa oprézovat. A sreča mu ni bila mila. Mana je prišla s spremljevavcem iz cerkve, pa ta je šel le do tja, kjer se je pričenjala drénova meja; tam se je poslovil ter krenil na drugo stran. Molek ga ni mogel spoznati in je imel vrhu svoje nejevolje še veliko skrb, da bi ga deklica ne ugledala, stoječega za grmovjem. Ves večer in vso noč se je srdil, ponoči celó nekolikokrat vstal in šel k oknu poslušat, ni li čuti kàj nenavadnega. Druzega dné se je hipoma ustavil pred Mano — samá sta bila v veži — ter vprašal osorno:

»Ti, deklè, kdo pa te spremljuje iz cerkve?« 

Mani bi bil skoro vrč, ki ga je imela v roki, zdrknil na tla, a bilo je nekaj v nji, kar jo je osrčevalo, neko čustvo samostalnosti, ali neka zavest, da ni domača in da je to le varuh njen, ki stojí pred njó. Zardela je sicer, a vendar rekla odločno:

»Kdo pač? Včeraj je šel Pečanov z menoj!« 

»In včeraj teden?« 

»Tudi on!« 

»Pa kateri — Pečanov?« 

»Pávle!« 

»Da bi te zlómek! Ta berač, ta pritepénec! Kaj pa ima, da gleda za teboj? In ti? Da se moreš takemu rokovnjaču obéšati?« 

»Zakaj ne? Ali ni kovač? Dober kovač? Dosti si prisluži in bi lahko še več ...« 

»Kovač — pa no, tvoj grunt? Si li prismojena?« 

»Zakaj ne? Tisti mlinček z dvema kamnoma, ki je doli v grabnu in pri mojem gruntu — tisti mlin se izlahka prestroji v fužino.« 

»Hoho! Tako daleč sta že? To ti je vtepel v glavo! No le čakaj, deklina! Nì jaz, nì ti, nì tvoj kovač — mi ne bomo govorili; le čakaj — dohtar, otroški dohtar bo govoril; ta je nad menoj in nad teboj! Le počakaj, še danes pojdem k sodišču, naravnost k njemu! Zlómek vendar!« 

Srdito je zaloputnil duri in pustil deklico samó, katero je minil že ves pogum pri zadnji varuhovi grožnji.

Otroški dohtar! To je bil tisti čudni, skrivnostni velmož, ki je čuval nad njó izza mladih let, odkar so ji pomrli roditelji; to je bil tisti strah, s katerim jo je ukrotil jerob, kadar je bila razposajena, to je bil óni, pred katerim se je brezpogojno klanjal tudi njen varuh, stari Molek!

Do sedaj ji nikdar niti na misel ni prišlo, da bi utegnil otroški dohtar kàj oporekati njeni ljubezni, in to ljubezen je nosila že dolgo, malone vse leto v svojem srci — a sedaj so jo varuhove besede silno preplašile. Nikdar ga še ni videla, tega otroškega dohtarja, in dasi je Molek nekolikokrat pripovedoval, da je stari umrl, in da je prišel drugi v sodišče, in pozneje tudi o tem in še o drugem, ki sta se vrstila na ónem imenitnem mestu, in da je sedaj zopet nov dohtar tam — vendar si ni mogla poosebljevati tega pojma ni tako, ni drugače, nego videla je v njem le neko skrivno, silno moč, ki je kakor neizogibna usoda velévala ž njo in ž njenim imetjem. Da ni imela pravega zaupanja do nje, umevno je popolno, in tudi tedaj, ko je stopil Molek praznično opravljen in s klobukom na glavi iz sobe, silil jo je skriven strah, da bi zaklicala za njim: »Oče, ne, ne — vrnite se!« a prirojena trmoglavost ji je branila.

Molek se je vrnil pozno na večer in jako dobre volje. Namenjen je bil namreč v prvi svoji jezi iti kar k sodniku v urad. A tja je bilo dve uri hodá, in po prvi uri je bil starec jel premišljevati, ali ni morda neumno, zarad take malenkosti hoditi tja, in če morda še vse ni tako, kakor si on domišlja; pol ure pozneje je sklenil, da ne pojde v urad, in ker je ta sklep storil v obližji krčme, je krenil v njo ter pil do večera.

Domá ni zinil o otroškem dohtarji, češ, saj je deklino že dovolj strah, a če še kàj opazim, potem bom govoril.

Mana pa je varuhovo molčanje drugače tolmačila. Menila je, da ni ničesar opravil in je postala pogumnejša.

Nasledek je bil ta, da sta se kakih štirinajst dnij pozneje oglasila Pečanov Pávle in njegov oče, oba lepo praznično opravljena, pri Molkovih in sta slovesno snubila Mano.

Molek je izprva gledal srdito kakor maček, ki se je ujel v dihurjevo past, toda koncem se je prav dostojno in prav po lisičje izvil iz nastavljene zanjke.

»Na meni ni!« je rekel polagoma; »na meni ni! Toda na komisiji je ležeče, otroški dohtar — ta ima dovoliti! Pa — imaš li kàj — fantè — imaš kàj?« 

»Delati znam, in dobra kovačija bi se naredila tam doli, fužinica — in sto goldinarjev imam shranjenih!« je dejal Pávle pogumno!

»Hm, hm, ne vem — če ne bo premalo! No, pa če vama je prav, pa pojdimo tja v komisijo k sodišču — précej jutri, če hočeta; bomo povprašali!« 

Sedeli so še skupaj, pa vse je bilo tako leseno, tesno, okorno — beseda ni prišla v pravi tok. Otroški dohtar je visel nad vsemi. Izkušeni Molek se je sicer na tihem hudobno muzal, a drugim je bila misel na sodišče silo neprijetna.

Drugega dopóludne so stali vsi štirje, ženin in nevesta, Molek in Pečan pred mladim, bledoličnim sodnikom, ki je bil šele pred nekoliko tedni nastopil svoje mesto in službo svojo. Molek je prvi zastavil govor:

»Tale bi se rada možila!« 

»Vi ste pa njen varuh?« 

»Sem!« 

»Ali ima kàj gotovine?« 

»Ima, ima!« 

»Čujte Vi« — se obrne sodnik k pisarju, »prinesite mi dotični akt.« 

Prelistkal in prečital je naglo, kar je bilo treba, ter smehljaje se dejal:

»A, ta je pa bogata! Lep grunt, nič dolgá in še toliko gotovega. To pa to; koliko si pa stara, ti deklica?« 

»Devetnajst let!« deje ona; sedaj je bila sila pogumna, saj ta otroški dohtar ni bil bogvé kakov strah, to je bil navaden gosposki človek, ne posebno brdák — že goršega je videla, a grd pa tudi ne.

»Kaj pa ženin? Koliko imaš —?« 

»Sto goldinarjev!« 

»Ká-á-j! Sto goldinarjev! Pa na takov grunt, v táko imetje? Ste li neumni — ljudje?« 

»Nisem li pravil!« je pritrdil zadovoljno Molek.

»Pa jaz sem kovač; s tem dovolj zaslužim;« oporeka Pávle ves rdeč v lice.

»Kovač! Haha! Kovač ni za grunt; pojdi, pojdi, fant, ta je bòsa. In ne bo kruha iz te moke. Saj nimaš ničesar, to vse ni nič za takov grunt!« 

Molčali so vsi; tesno jim je bilo pri srcu, edini Molek se je veselil na skrivnem.

»Tako je, tako, gospod dohtar; jaz sem to že domá pravil!« 

»In vi tudi niste zadovoljni s tem, da se ta dva vzameta?« 

»Hm, hm, kako bom zadovoljen, ker nič ni — nič — pravim.« 

»Kaj vraga pa hodite sem mene nadlegovat, menite li, da nimam druzega opravila, nego vaše neumnosti poslušati?« 

Sodnik je bil osoren bolj in bolj.

A Mana je imela še vedno nekoliko poguma.

»Gospod,« je rekla potihoma, »pa jaz bi ga vendar vzela. Saj imava dosti oba!« 

»A, ti ga imaš rada?« 

Mana si je z robcem zakrila pol obraza.

»Nu, če ga imaš rada, pa ga imej — jaz ti ne branim! Toda jemala ga ne boš, dokler nima več denarja,« se je smejal kinično sodnik. »Tu je postava, postava! Mi moramo za mladoletnike skrbeti, da ne zapravljajo imetja, in ti je hočeš kar vreči stráni! To ni nič! No — sedaj ste pa opravili!« 

S tem je bilo v istini opravljeno.

Šli so sicer vsi skupaj v krčmo in Molek je dajal za vino; pa pili so izpočetka prisiljeno, toda ne dolgo. Počasi se je vsem omajal jezik: Molek se je bahal dobrovoljno, da je vse to prej znal, stari Pečan je malo vinjen zmajeval z glavo, mlada dva pa sta sedela drug poleg drugega in šepetala.

»Kaj nama mari za to!« je dejal Pávle.

»Kaj meni mari!« je potrdila ona.

»Bova pa čakala!« je menil on.

»Saj lahko čakava!« 

In tako so odšli vsi zadovoljni domóv.

*

Okoli božiča pa je hodil Molek silno potrt krog svojih poslopij. Pred malo dnevi stoprv je bil odnesel novo vsoto iz zakupnine za Zlatarjevino k sodišču ter domá veselo pripovedoval, da bo Mana lehko kmalu kakega graščáka jemala, toliko ima že prihranjenega. Menil se ni za to, da je deklica povesila očí in da je žena njegova molčé gledala v stran. Vprašal ni po vzrokih temu vedenju, nego je dalje pripovedoval, kako je sodišče zadovoljno z njegovim skrbnim varstvom.

A nekoliko dnij pozneje mu je sosed Kolar zasadil eno. Kakova je bila v svoji izvirnosti, nam ni znano, a še istega večera je Molek silo razjarjen zavpil na svojo ženo: »Zlómek — kaj pa je z Mano?« 

Ko starka ni odgovorila, nego prav na kratko zmajala rame in glavo, udaril je varuh z vso močjo koščene svoje pestí ob mizo in kričal: »Torej, kàj — tacega sem privaroval! Oh — kàj tacega! Oh — zlomek! Še tebe bi nabil, dasi te nisem še nikoli! Tako paziš, tako varuješ! No, pa le čakaj — ti in tvoja —! Jutri pojdem k dohtarju — potem se pa pripravita — ti in ta deklína!« 

Sedaj pa je bilo tudi starki dovolj!

»Kaj vpiješ in razsajaš nad menoj! Nisi li sam kriv vsega? Kaj si pa govoril tedaj pred sodnikom, da tudi ti nisi zadovoljen, da bi se ta dva jemala, sedaj pa imaš, sedaj se pač bosta morala vzeti.« 

Molek je malodušno povesil glavo.

»Kaj — jaz sem kriv? Postava je taka, zakon je tak, je dejal otroški dohtar, da berač ne sme na dober grunt, da je treba imetek hraniti varovancem; — zakaj bi bil torej jaz kriv?« 

»Zato, ker si pritrdil! O ti si pravi, o ti si dober jerob!« 

To je bilo pa odveč.

Molek je pobral kožuh, ki je ležal na klópi poleg njega — klobuk je imel že itak na glavi — in ušel iz sobe venkaj v mrzlo zimsko noč, v sneg in burjo, ki je ostro piskala okrog ogla.

Drugega dné je bil že navsezgodaj pri sodišči. Čakal je dolgo, da je prišel sodnik, in lotil se ga je takoj ter razodel, kaj mu teží srce.

Otroški dohtar se je smejal.

»Tu ne moremo ničesar pomagati!« je dejal na lahko; »kar je, to je! A možiti se vendar ne sme. Tako bogato deklè ne sme berača jemati; hočete li, da bom jaz plačeval, če se vse zapravi? Mi moramo skrbeti, da se imetje ohrani, in to je po mojem mnenji le mogoče, ako ima ženin tudi denar. Vse drugo ni nič! Jaz ne morem in ne smem dovoliti možitve.« 

»Saj jaz tudi tako pravim,« je trdil Molek, »pa ta sramota?« 

»A, kaj to! To nas tu pri sodišči ne briga. Vi storite svojo dolžnost kot varuh, če ónega tožite za očetovstvo.« 

»Tega pa ne! Dosti imam, da ni treba beračev tožiti!« godrnjal je Molek.

»Kakor hočete! A možiti se ne sme. Naj čaka, da bo polnoletna, potem pa naj se moži, kakor hoče! A sedaj ne; jaz ne bom plačeval!« 

Danes zadovoljnost Molkova ni bila obila. Domá ni izpregovoril z nikomer, nego hodil bje, kakor smo že omenili, več dnij silno potrt okoli. Pozneje, predpustom mu je nekolikrat šinilo v glavo, da bi še jednikrat stopil k sodišču; a zavrgel je tudi to. Kajti navadil se je bil polagoma misli na neizogibno sramoto, ki je visela nad njegovo hišo, na drugi stráni pa je prevladovala sebičnost, da berača ne vzame na Zlatarjev grunt in na — svojega. Saj je tudi to bogastvo kdaj hotel pustiti Mani.

Majnik je bil zopet tu z vsem svojim krasom. Drénova meja doli nad občinsko cesto se je bleščala v svojem cvetju kakor zlató, in roji čebel so šumeli po nji; tudi črnica nad mejo je gnala krepke vejice, in na njivi, raztegnjeni po lahko nagnjenem brdu, so se zibale poludorastle ržene bilke. Na jedni stráni pa je zopet vsak večer donel jednozvoki klic prepeljákov.

Domá pri Molkovih so pa zibali.

Stari sam ni prav vedel, kako in kdaj je to prišlo, a v kratkem se je navadil otročjega vika in krika, in če je trebalo, je stopil sam k zibeli, vzel malega fantiča v naróčaj ter mu piskal ali žugal, da ga je utešil. Z Mano pa ni govoril že dolgo, dolgo ne, le od straní jo je pogledoval, kako je nema in bledolična opravljala vsakdanji posel, in vselej ga je pri tem čudno stisnilo okrog srca.

Nekega večera je imel z ženo dolg razgovor. Konec je bil ta:

»Ti lahko vse popraviš,« je dejala starka, »ako le hočeš! Če ti rečeš, da ti je prav in da je Pávle dober za grunt, potem pa pojde! I kaj bi se ustavljal! Saj je res priden fant!« 

Drugega dopóludne je stal Molek zapet pred otroškim dohtarjem.

»Zdaj ste pa še Vi zblazneli!« zavrnil ga je sodnik, ko je bil óni razodel svojo voljo, naj se vendar Manica poroči s Pečanovim Pavletom. »Fant nima gotovine, nima ničesar! Povedal sem Vam to že desetkrat. Česa hočete še?« 

»Jaz pa pravim, da bo dobro gospodaril — to je jedno; — potem, da je imetja dovolj, da živita dva razven tega, da si bo on s svojim obrtom mnogo zaslužil — kar je drugo; in napósled: — sramota, in pa — Mana bo umrla, ako ji ne pomagamo. To je tretje!« govoril je Molek jako odločno.

»Ha, ha! Neumnost, sáma neumnost! Zakaj je niste bolje varovali?« 

»Varoval? Storil sem, kar sem mogel, a sedaj zahtevam, da ji dovolite, da se omoži!« 

»Jaz ne dovolim! Sedaj pa pojdite! Dovolj sva govorila!« 

»Ne, jaz hočem dovoljenja!« je kričal Molek in potem popolnoma pozabil, da ni domá med svojimi štirimi stenami, nego v uradu, in s koščeno desnico je krepko udaril ob mizo.

»Čakajte — jaz Vas naučim, kako se vam je vèsti v uradu,« zavpil je sodnik in velel odpeljati Molka za šest ur v zápor.

Kàj tacega se móžu še ni bilo pripetilo nikdar. Spočetka je kričal in klel, potem prosil, a vse zaman; urad je bil razžaljen in sodba se je morala izvršiti.

Ko so ga po šesturnem zapóru izpustili, je šel iznova k sodniku. Sedaj je bil miren, a obraz je nosil bled in vsi živci so trepetali v njem.

»Prosim, gospod sodnik, ki ste otroški dohtar, dajte mi to pisano, da ne dovolite možitve moji — naši Manici.« 

»To Vam lehko dam! Le kolek prinesite!« 

Starec je prišel pozno domóv in dasi ni povedal, nì kaj nì kako je opravil, so takoj vedeli vsi, da je bila pot brezvspešna.

Nekoliko tednov potem je dobil pisan odlok, da nadvarstveno sodišče možitve ne dovoli. Pritožil se je. A mladi sodnik, kateremu je bilo silo na tem, da obveljajo njegovi ukazi, spremil je pritožbo s takim poročilom, da je bila konečno pritožba odbita.

Sedaj so vedeli vsi, da je možitev do polnoletnosti Maničine nemogoča. Ta zadnji udarec — odbita pritožba — ta je bil prehud. Mana je hirala, obolela in nade ni bilo, da jo rešijo smrti.

»Mana, le še štiri leta! Kaj je to?« ji je rekel nekega večera Pávle, sedeč poleg nje pri široki peči, h kateri se je stiskala, zavita v debele odeje. Otroka je pestoval stari varuh.

»Predolgo je!« se je nasmehnila ona bolestno.

Druzega jutra je bila mrtva. —

Ko so se vračali od pogreba, postala sta stara dva, Molek in njegova žena, nekoliko trenotkov pred hišo. Notri v sobi je jokalo otročè pokopane matere; dekla ga je zibala.

Izpred hiše se je odpiral krasen pogled čez nizka brda, zaprta na desni in levi od višjih hribov, tja čez na vzvišen holm, kjer se je lesketal v svitu zahajajočega sonca bel gradič. Tam je bil sedež sodišča.

»Sedaj boš pa spet varuh temu — malemu,« je šepnila starka, in nekaj kakor tiho, vendar ostro očitanje je zvenelo v njenih besedah, po velem lici pa so ji tekle bridke solze.

Molek je stal sprva nem poleg nje; a pri tem šepetu je dvignil krčevito svoji koščeni pèsti v zrak in zamahnil tja proti sinjemu, belemu gradiču ter dejal hripavo:

»To je otroški dohtar! Oj, ti — prekleta pravica — ki te nosi svet!« —