Otroška pesem Andreja Kokota

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pobeg Otroška pesem Andreja Kokta
Ringaraja
Andrej Kokot
Spisano: Pretipkala iz Ringaraja 1983, Andreja Štemberger
Dovoljenje: {{licenca-Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.}}
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Otroška pesem Andreja Kokta

  Kdo bi si bil mislil! Ta, ki je tako bridko in trpko nosil in pel svoj kamen molka za naš Korotan in njegove Ijudi, se kar naenkrat, kakor v snu ali od prijazne hudomuš-nosti zadet, zvedri in spremeni pa jo zaokroži na veselo in poskočno, kakršnih nismo bili ne vajeni in ne pričako-vali od njega! Lepo je, da je to storil in dvakrat lepo, da je storil tako, kot je: dobro, zabavno, veselo. In še kar po svoje!
  Z otroško pesmijo je že tako, da ne mara plotov in okornosti in puščobnih resnosti, hoče se ji iskrivosti in nagajivosti, prekopicavanja in igrarije,vsaje z dežele trum-baruri ali kot pravi Kokot, z dežele Nemogoče, pa ima, kar si že hoče in dela, kar se ji zljubi. In se ji to še kako Ijubi! Kokot je pokukal v njen pravi svet, odkril pisane travnike, kjer rasto pesmi, jih natrgal za lepo prgišče in nam jih nudi: lejte, to je zrastlo ali tu poleg mene v ne-kem mojem drugem rokavu ali žepu, ali pa čisto v meni, takem, kot sem nekoč bil ali bi še želel biti; zdaj je tu na pokušino, a tudi že na veselje.
  Otroška pesem Andreja Kokota raste iz pravih korenin poezije in otroške radoživosti. Prav natanko ve, čemu se je treba ogniti in se tako spretno ogiba pretirane pouč-nosti in pravoverne modrosti, ve, kaj je smešno in da je smešno tisto ta pravo, pa jo zarobi tudi kakšno na svoj račun, česar Slovenci sicer ne znamo, ta pa jo kar pope-telini in pokokoti to svojo slovensko nrav in se zasmeje samemu sebi v brk in nam v poduk. Redko je to in kot redko dragoceno. Pa tudi sicer se Kokot v dokaj novih in svojih motivih o pesniškem poklicu in pesnikovih te-žavah radoživo in s svežo iskro posmehljivosti šali na račun pesnikov in poezije pa še pesniški slavi na rovaš. Domiselne so te pesmi in pesnik je z njimi pri mladih pridobil  za poezijo  in  ta pesniški  posel več,  kot da bi učeno pridigal o poslanstvu milih izbrancev muze.
  Tudi v drugih motivih in temah, ki so bodisi že zapete ali drugače znane v slovenski otroški poeziji, Kokot s pri-dom obrača besedo in rimo pa najsi že pripoveduje du-hovito poučno o krompirju ali poje o takih velepomemb-nih stvareh kot so pomlad, snežak ali nov mačji rod ali pa prva zaljubljenost. Res, pri tem še ni čisto sproščen, igriv in igri zapisan, da bi se pesem kar sama zapisala in poigrala, kot da se boji biti neresen in raje ostaja odgo-voren. A v to, pravo smer otroške poezije kažejo njegovi potokazi; če mu krajino ob poti ali pot samo še kaj kazi in mu je kaj napoti, obeta in obljublja, da bo s tem že jutri opravil. Kajti končno, komur se narodi iz milosti in čiste svetlobe otroška pesem, se prekopicne v njem in terja prostora za svoje vragolije, ta bo že vedel, kako jo prepisati na papir, da bo živela naprej. In kdo pravi, da Andrej Kokot tega ne ve? Te pesmi pričajo zanj.
            
              Tone Pavček