Otilija (1960)
| ← Otilija (1952) | Otilija (1960) Vera Albreht |
| |||||||||||||
Vsako poletje, kadar je prišla Jernejevka na dnino, je prinesla s seboj v naročju majhnega otroka. Ne lastnega. Saj je bila Jernejevka že močno v letih in ni nikdar imela svojih otrok. Bila pa je krušna mati neštetim najdenčkom, ki jih je v teku let sprejemala od občine v rejo.
Čez nekaj let, ko je spravila takšno otroče na noge, da je postalo godno za pastirja, ga je vzel navadno k sebi kak bogat kmet in rešil občino nevšečnega plačevanja. Otrok je pasel in si zaslužil svoj košček kruha sam.
Zato so bili pri Jernejevki zmerom le majhni otroci. Lesena bajta in kar je bilo polja zraven, je komaj premogla kruha za stara dva, kaj šele, da bi ga rezala drugim.
To pomlad je Jernejevka dobila punčko, ki so jo nekega jutra našli za obzidjem vaškega župnišča.
Sprva se je obotavljala, da bi vzela še kakšnega rejenčka v hišo, kajti njen mož, stari Jernej, je postajal zadnje čase že kar nekam betežen. Pokašljeval je na svojem čevljarskem stolcu, pljuval črno slino in le še trudoma krpal čevlje, ki so mu jih bolj iz navade prinašali sosedje v popravilo. Bil je sam sebi v nadlego in ni utegnil paziti še na »pankrta«, kot so takrat nazivali takšne vaške najdenčke, ki je po ves dan kobacal po ilovnatih tleh in mu raznašal čevlje s kupa.
»Ta bo pa zadnja,« je zatrjevala Jernejevka, ko je v občinski pisarni zavijala otroka v ponošeno volneno ruto in tlačila v nedrije denar, ki ga je prejela za rejnino.
»Stara sva, ne zmoreva več.«
Potem je stisnila rejenko k sebi in zavila po bližnjici čez polja domov.
Bajta je stala na samem ob zanikrni meji kraj lese na gmajni, koder se je pasla od pomladi do jeseni vseh vrst živina. Pastirci, ki so bosi tekali po steptani travi in brodili po plitkem potočku, so ji zmerom pritekli naproti do križa na razpotju, brž ko so od daleč zagledali, da je prestopila zadnjo leso.
»Mama, ste spet dobili otroka?« so jo zvedavo spraševali, hoteč privzdigniti krajček volnene rute, v katero je bil zavit otrok. »Ali je fantek?«
»Punčka je, punčka,« se je na kratko odrezala Jernejevka in nadaljevala pot, ne da bi jo pokazala. »Kmalu bo pasla z vami.«
Poznala je vse in vsi so jo radi imeli. Saj so bili do nedavna skoraj vsi njeni rejenci.
»Kako pa ji je ime?« je vprašal Jožek, ki je bil najstarejši in se ni dal odgnati.
»Brez imena je še,« je rekla Jernejevka in kar nekam nerodno ji je postalo zastran tega. »Bomo že izbrali.«
To pot jih ni vzela s seboj v hišo kakor drugekrati. Hotela je stopiti sama z rejenko pred Jerneja, da se v miru pogovori z njim o tem in onem.
»Saj res, ime,« je pomislila, ko je prestopila prag.
Z Jernejem sta se domenila, da stopi že drugi dan do graščinskih in poprosi gospo za botro. Saj jih ni še nikoli ničesar prosila, čeprav so za vsako pomoč pošiljali ponjo. Odrekla jim ni ne v žetvi ne v mlačvi.
Pozno v noč je izbirala imena, naštevala vse bližnje svetnike v pratiki, končno pa se je odločila:
»Zakaj bi je ne krstili za Matildo, kot je graščinska?[1] Saj je res gosposko, vendar do imena ima vsak pravico. Kar Matilda naj bo,« tako je sklenila, ko je proti jutru zadremala.
Ko je mislila, da so v gradu že vstali, zakaj tam so zmerom dlje časa poležavali, se je Jernejevka z rejenko odpravila na pot.
Na obeh straneh zvožene ceste, obrobljene z visokimi topoli, so se razprostirali močvirnati travniki, porasli z ločjem, iznad katerih se še ni dvignila jutranja megla. V teh krajih je ležala skoraj do poldneva, kajti bližina Krke je še zgoščevala vlago v tej lepi dolini. Po okleščenem jelševju, ki je raslo vzdolž žuborečega potočka, so se vrešče spreletavale srake. Od vseh strani se je oglašala prebujajoča se narava. Na Vinji vrh je že posijalo prvo jutranje sonce in pobelilo razmetane zidanice, vtem ko so bili Gorjanci na levi še zaviti v dolge modrikaste sence.
Šla je hitro in kar nekam tesno ji je prihajalo, ko je pred sabo, izza obrezane gabrove meje, zagledala grajsko kapelico. Stopila je skozi stranska vrata v obokano vežo in jo naravnost mahnila v kuhinjo.
Naletela je na deklo Rezo, ki je v kotu kraj zamreženega okna mešala pomije v škafu. V spodrecanem krilu se je nizko sklanjala, ko je mečkala repo, da so se ji videle jamice pod koleni. Bila je tako zatopljena v svoje delo, da je ni opazila, dokler je Jernejevka ni ogovorila:
»Reza, so gospa že vstali?«
»Menda so, nisem jih še videla,« je odvrnila dekla in se šele takrat ozrla nanjo, ko si je dela na glavo svitek in nanj zavihtela škaf.
»Kaj ste spet kaj v hišo vzeli?« je vprašala, videč, da drži Jernejevka v naročju sveženj z otrokom. »Čigav pa je?« je s kretnjo glave pokazala nanj.
»Občinski,« je rekla Jernejevka in odkrila rejenko, ki se je začela kremžiti izpod rute. »Punčka je, za botro bi jih rada prosila,« je še pristavila, ko je skušala pomiriti otroka.
»Kar,« se je na kratko odrezala Reza in odhitela za svojim poslom.
Nekaj časa je sedela Jernejevka na klopi v kuhinji in čakala. Čez čas pa je začula stopinje rdečelase kuharice Mici, ki je prihajala iz gornjega nadstropja. »Ta bo vedela,« si je mislila in vstala ter ji šla v vežo naproti.
»Z gospo bi rada govorila,« je nerodno izjecljala.
»Kmalu pridejo,« je rekla Mici, ki je z naloženim pladnjem skodel smuknila mimo.
Jernejevki ni preostajalo drugega, ko da se je spet vrnila na svoje staro mesto. Vso storijo o otroku je znova ponovila Mici, končno pa ji je še zaupala, kaj jo je to pot prignalo v grad.
»Nerodno je biti botra takšnemu otroku,« je s komaj zatajevano jezo zagodrnjala Mici, pospravila z mize odvišno posodo in porinila prednjo hlebec zmesnega kruha, ki je ostal na mizi. Vzela je iz miznice velik kuhinjski nož in ga položila zraven.
Pri nas je bila od pamtiveka takšna navada, da si je vsak štel za veliko čast, če ga je kdo poprosil za botra. Zato so Micine besede Jernejevko bridko prizadele. Vendar je upala, da ji gospa tega ne bo odrekla, saj je svoj čas dolga leta služila še pri rajnki materi in se čutila kar nekam povezana s hišo. Nič ji ni odgovorila, samo bolj na redko je postavljala besede.
Ko se je čez skopo uro prikazala gospa, ji je Jernejevka kar naravnost povedala, kaj jo je to pot prignalo v hišo. In res ji gospa ni odrekla, le določila je kravarico Rezo, da bo ona opravila namesto nje vse, kar bo treba. Obljubila je otroku darilce in naročila kuharici, da speče za to priliko potico.
Jernejevka je pomolila punčko gospej prav pod nos, da bi si jo ogledala in še kaj pripomnila. Toda gospa jo je ošvrknila le mimogrede in se ni utegnila zanimati zanjo, tako se ji je mudilo iz kuhinje.
Jernejevko je spreletela rahla rdečica, ko je zavijala rejenko nazaj v izprane cunje. Odšla je, da poišče Rezo in se z njo dogovori.
Našla jo je, ko je spuščala svinje v ogrado. Postalo ji je spet nekam laže, ko je videla, da ima opravka z njej enakim človekom. V njeni notranjosti se je odvalil težak kamen, ko je Reza brez obotavljanja pristala, da pojde že jutri z otrokom v cerkev. Domenili sta se, da pride navsezgodaj in preden sta se ločili, je Jernejevka tiho dodala:
»Pa da ne boš imela zastran tega kakšnih stroškov, Reza!« In ko da bi hotela preslišati njen odgovor, je brž pritaknila:
»Za Tilko bomo krstili to revše nedolžno.«
Kakor da bi se zbala izgovorjenih besed, je obrnila pogovor na kopico prašičev, ki so se prerivali okrog polnega korita:
»Dobro si jih zredila,« jo je pohvalila, ko se je že okrenila, da kani domov.
Ves ljubi dan je hodilo Rezi po glavi, kakšno darilce bi prinesla jutri s seboj.
V mraku, ko je že vrgla kokošim in je bila živina opravljena, je stopila v hištrno, kjer sta spali skupaj z Mici. Povlekla je izpod postelje svojo škatlo, kjer je imela spravljene razne spominke izza otroških let. Zbirala je med svetimi podobicami in izbrala kar tri. Modro in rdečo, ki sta se zvili, če si dahnil vanje in na katerih so bili z zlatom naslikani svetniki. Tretjo, s čipkami obrobljeno, ki jo je sama nekoč dobila od svoje botre, je položila nazaj. Našla je tudi srce iz cukra z napisom in ogledalcem v sredini. Spomnila se je, da ga ji je nekoč prinesel mali hlapec s sejma in da je bila takrat tega zelo vesela. Tudi srce je položila zraven in nekaj pisanih svilenih trakcev, da si jih bo mala vpletala v lase, ko bo večja. Nazadnje je še odvezala ruto, v kateri je imela spravljen ves svoj zaslužek zadnjih let. Preštela je denar, vzela petkronski tolar ter ga položila na izbrani kupček. Potem je vse skupaj zavila v svež bel robec in ga vtaknila pod vzglavje.
S posli ni govorila o tem, le Martinka je prosila, da opravi namesto nje, dokler se ne vrne.
Zvečer je postavila kuharica Mici veliko rozinovo potico na mizo in ji naročila, naj oprezno nosi, da je spotoma ne pomečka. Gospa je bržčas pozabila na obljubljeno darilce, a Rezi je bilo nerodno, da bi jo spomnila zastran tega.
»Bodo že dali, saj jim ne uide,« je zatrjevala Mici, ko je zjutraj spravljala stvari v košaro, ki jo je prekrila s čipkastim prtom.
Ko so pleli korenje, je prinesla Jernejevka rejenko prvič na njivo. Položila jo je v senco leskovega grma in ji vtaknila v usta cucelj iz cunj. Namočila ga je prej doma v žganje, da se ne bi otrok preveč drl, če bodo muhe sedale nanj in da bo trdneje spal. Potem je pokleknila na zemljo in se zgubila v razorih grajskih njiv.
Čeprav je ves teden prihajala dan za dnem, še ni videla gospe, odkar jih je prosila za botro. V soboto pa, ko jim je gospodar izplačeval tedenski zaslužek, je bila poleg tudi gospa, ko je stopila Jernejevka z rejenko na rokah v izbo. Zdaj se ji ni mogla izmakniti, da ne bi pogledala male.
»Kakšno ime pa ste izbrali?« je vprašala Jernejevko, ki se je trudila, da naravna ogromno čepico, ki je zdrknila mali skoraj do ust.
»Matilda je, po vas smo izbrali,« je smehljaje odgovorila in dvignila rejenki smrkavo glavico.
»Matilda!« je ogorčeno ponovila gospa in brž pristavila, da prikrije svojo nejevoljo: »Malo nerodno je to, lahko bi jo zamenjali z mano. Saj v tem kraju ni drugih Matild ... Veste kaj? Klicali jo bomo za Otilijo. Otilija je lepo ime. Zapomnite si: O-ti-li-ja!« je ponovila s poudarkom.
Jernejevki je kar sapo zaprlo. Ni ji šlo v glavo, zakaj bi se njena rejenka ne smela imenovati Matilda.
Ničesar ni rekla. Zavihala je rob predpasnika in spravila svoj tedenski zaslužek v žep katunastega krila ter želela lahko noč.
Vsako leto, kadar sem prišla v te kraje, je prihajala Jernejevka s svojo rejenko na dnino. Prva leta je še kobacala po štirih in ko je imela tudi že tri leta, še ni shodila. Imela je močno krive nožice, ki je bržčas niso držale.
Pa tudi sicer ni nihče utegnil, da bi se ukvarjal ž njo. Sedela je na ogonku njive in se igrala s kamenčki, ki jih je tlačila v usta, ali pa grebla po prsti, da je bila vsa popackana. Njene vodeno modre oči so se v poletju še bolj vidno odražale z zagorelega lica. Na preveliki glavi, porasli z redkimi belimi lasmi, je imela polno hrast.
Če se ji je približala Jernejevka, je privzdignila drobni ročici in mukoma izjecljala: Ma-ma. Hotela se je postaviti na noge, a je vselej omahnila nazaj, dokler je ni Jernejevka vzdignila v naročje in ji z oslinjenim robom predpasnika obrisala popackani obraz. Ko jo je spet posadila na staro mesto, se je nekaj časa jezno drla, nazadnje pa se je zamotila s kakšno stvarco, ki jo je našla na tleh. ─
Ko sem po letih v pozni jeseni spet hodila po gmajni, je pred Jernejevkino bajto stalo belolaso dekletce z dolgo šibo v roki. Nedaleč od nje se je s prednjima nožicama spenjala po meji bela kozica in obirala srobot. Dekletce je nekaj prepevalo in se pozibavalo po taktu. Neslišno sem se ji približala in prisluhnila:
»Lila, lala, lila, lala, jutri bo pa mamin god,« je ponavljala kar brez konca.
Po belih laseh in krivih nožicah sem spoznala Otilijo, ki se je že izmotala iz Jernejevkinega naročja in doraščala v pastiričko.
Opombe urednice
[uredi]- Zgodba o Otiliji je bila objavljena v Ljubljanskem dnevniku v treh delih: Vera Albreht, Otilija, Ljubljanski dnevnik, priloga Mlada njiva, 5., 12. in 19. 1. 1952, let. 2, št. 2, 3, 4, str. [1].
- ↑ Matilda Trenz, roj. Trenz. Matilda se je poročila s svojim stricem, Ferdinandom Trenzem, lastnikom gradiča Draškovec. To sta bila teta (dejansko sestrična) in stric, o katerih piše Albrehtova.