Otilija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Otilija (1952)
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Otilija, ilustrator neznan, Ljubljanski dnevnik, priloga Mlada njiva, 5., 12., 19. 1. 1952, let. 2, št. 2, 3, 4, str. [1].
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Skoraj vsako poletje, kadar je prišla Jernejevka na dnino, je prinesla s seboj v naročju majhnega otroka. Ne lastnega. Saj Jernejevka ni imela nikdar svojih otrok. Bila je krušna mati neštetim najdenčkom, ki jih je tekom dolgih let prejemala od občine v rejo.

Čez nekaj let, ko je spravila takšno otroče na noge, da je postalo godno za pastirja, ga je vzel navadno k sebi kak bogat kmet in rešil občino nevšečnega plačevanja. Otrok je pasel in si zaslužil svoj košček kruha sam.

Zato so bili pri Jernejevki zmerom le majhni otroci. Bajta in kar je bilo polja zraven, je komaj premogla kruha za stara dva, kaj šele, da bi ga rezala drugim.

To pomlad je Jernejevka dobila punčko, ki so jo nekega večera našli za obzidjem vaškega župnišča.

Sprva se je obotavljala, da bi vzela še kakšnega rejenčka v hišo, kajti njen mož, stari Jernej, je postajal zadnje čase že nekam betežen. Pokašljeval je na svojem čevljarskem stolcu in le še trudoma krpal stare izhojene čevlje, ki so mu jih bolj iz navade prinašali sosedje v popravilo. Bil je sam sebi v nadlego in ni utegnil paziti še na pankrta, kot so takrat nazivali takšne vaške najdenčke, ki se je ves dan kobacal krog njega in mu raznašal čevlje s kupa.

»Ta bo pa zadnja,« je zatrjevala Jernejevka, ko je v občinski pisarni zavijala otroka v ponošeno volneno ruto in tlačila v nedrije denar, ki ga je prejela za rejnino.

»Stara sva, ne zmoreva več.«

Potem je stisnila rejenko k sebi in zavila po bližnjici čez polje domov. Njuna bajta je stala na samem ob živi meji kraj lese na gmajni, koder se je pasla od rane pomladi do pozne jeseni rejena živina. Pastirci, ki so bosi tekali po steptani travi in brodili po plitkem potočku, so ji zmerom pritekli do mlina naproti, brž, ko so od daleč zagledali, da je prestopila zadnjo leso.

»Mama, ste spet dobili otroka,« so jo zvedavo spraševali, hoteč privzdigniti krajček rute, v katero je bil zavit otrok. »Ali je fantek?«

»Punčka je, punčka,« je na kratko odgovorila Jernejevka in nadaljevala pot, ne da bi jo pokazala. »Kmalu bo pasla z vami.«

Poznala jih je vse in vsi so jo imeli radi; saj so bili do nedavna skoraj vsi njeni rejenci.

»Kako pa ji je ime?« je vprašal Jožek, ki je bil najstarejši in najpogumnejši med njimi.

»Brez imena je še,« je rekla Jernejevka in kar nekam nerodno ji je postalo zadelj tega. »Bomo že izbrali.«

To pot jih ni vzela s seboj v hišo kakor drugekrati. Hotela je stopiti sama z rejenko pred Jerneja, da se v miru pogovori z njim o tem in onem. »Saj res, ime,« je pomislila, ko je prestopila prag.

Z Jernejem sta se domenila, da stopi že drugi dan do graščinskih in poprosi gospo za botro. Saj je ni še nikoli ničesar prosila, čeprav so za vsako pomoč pošiljali ponjo. Odrekla jim ni ne v žetvi ne v mlačvi.

Še pozno v noč je izbirala imena, naštevala vse bližnje svetnike v pratiki, končno pa se je odločila:

»Zakaj bi je ne krstili za Matildo, kakor je graščinska?[1] Saj je res gosposko, ampak do imena ima vsak pravico. Kar Matilda naj bo,« tako je sklenila, ko je šele proti jutru zadremala.

Ko je mislila, da so v gradu že vstali, se je Jernejevka z rejenko odpravila na pot. Na obeh straneh zvožene ceste, obrobljene z visokimi jagnedi, so se razprostirali močvirnati travniki, porasli z ločjem, iznad katerih se še ni dvignila jutranja megla. V teh krajih je ležala skoraj do poldneva, kajti bližina Krke je še zgoščevala vlago v tej lepi dolini. Vendar je na Vinvrhu je že posijalo sonce na bele zidanice, v tem ko so bili Gorjanci na desni še zaviti v dolge modrikaste sence.

Šla je hitro in tesno ji je postalo, ko je zagledala izza gabrove meje grajsko kapelico. Stopila je skozi stranska vrata v obokano vežo in jo naravnost mahnila v kuhinjo. Prvo je srečala deklo Rezo, ki je v kotu kraj okna mešala pomije v škafu. V spodrecanem krilu se je nizko sklanjala, ko je mečkala repo. Bila je tako zatopljena v svoje delo, da je ni opazila, dokler je ni Jernejevka ogovorila:

»Reza, so gospa že vstali?«

»Menda so, nisem jih še videla,« je odvrnila dekla in se šele takrat ozrla nanjo, ko si je zavihtela škaf na glavo.

»Kaj ste spet kaj v hišo vzeli?« je vprašala, videč, da drži Jernejevka v naročju sveženj. »Čigav pa je?« je s kretnjo glave pokazala nanj.

»Občinski,« je rekla Jernejevka in odkrila rejenko, ki se je začela kremžiti izpod rute. »Punčka je, za botro bi jih rada prosila,« je še pristavila, ko jo je skušala pomiriti.

»Kar,« se je na kratko odrezala Reza in odhitela za svojim poslom.

Nekaj časa je sedela Jernejevka v kuhinji na klopi in čakala. Čez čas pa je začula stopinje rdečelase kuharice Micke, ki je prihajala po stopnicah iz gornjega nadstropja. »Ta bo vedela,« si je mislila in vstala ter ji šla v vežo nasproti.

»Z gospo bi rada govorila,« je nerodno izjecljala.

»Kmalu pridejo,« je rekla Micka, ki je z naloženim pladnjem praznih skodel smuknila mimo.

Jernejevki ni preostajalo drugega, ko da se spet vrne na svoje mesto. Vso storijo z otrokom je ponovila Micki znova, končno pa ji je še zaupala, kaj jo je to pot prignalo v grad.

»Nerodno je biti botra takšnemu otroku,« je zagodrnjala Micka in porinila prednjo hlebec kruha, ki je ležal na mizi. Vzela je iz miznice velik kuhinjski nož in ga položila zraven.

Pri nas je bila takšna navada, da si je vsak smatral za veliko čast, če ga je kdo poprosil za botra. Zato so Mickine besede Jernejevko bridko prizadele. Vendar je upala, da ji gospa tega ne bo odrekla, saj je svoj čas služila dolga leta še pri rajnki materi in se čutila kar nekam povezano s hišo. Nič ji ni odgovorila, samo bolj redkih besed je postala.

Ko se je čez čaz prikazala še gospa, ji je Jernejevka kar naravnost povedala, čemu je prišla. In res ji gospa ni odrekla, le določila je deklo Rezo, da bo ona opravila namesto nje vse, kar bo treba. Obljubila je tudi otroku darilce in naročila kuharici, da speče za to priliko potico.

Jernejevka je pomolila punčko gospej prav pod nos, da bi si jo ogledala in še kaj pripomnila. Toda gospa jo je ošvrknila le - mimogrede in se ni utegnila pozanimati zanjo, tako se ji je mudilo iz kuhinje.

Jernejevko je spreletela lahna rdečica, ko je zavijala rejenko nazaj v izprane cunje. Odšla je, da poišče Rezo in se z njo dogovori.

Našla jo je, ko je spuščala svinje v ogrado. Postalo ji je spet nekam laže, ko je videla, da ima opravka z njej enakim človekom. V njeni notranjosti se je odvalil težak kamen, ko je Reza brez obotavljanj pristala na to, da pojde že jutri z otrokom v cerkev. Domenili sta se, da pride navsezgodaj in preden sta se ločili, je Jernejevka tiho dodala:

»Pa da ne boš imela zastran tega kakšnih stroškov, Reza!« In ko da bi hotela preslišati njen odgovor, je brž pritaknila:

»Za Tilko bomo krstili to revše nedolžno,« in kakor da bi se zbala izgovorjenih besed, je obrnila pogovor na kopico prašičev, ki so se prerivali okrog praznega korita:

»Dobro si jih zredila,« jo je pohvalila, ko se je že okrenila, da pojde domov.

Ves ljubi dan je hodilo Rezi po glavi, kakšno darilce bi prinesla jutri s seboj. V mraku, ko je bila živina že opravljena, je stopila v hištrno, kjer sta spali skupaj z Micko. Povlekla je izpod postelje svojo škatlo, kjer je imela shranjene razne spominke še izza otroških let. Zbirala je med svetimi podobicami in izbrala kar tri. Modro in rdečo, ki sta se zvili, če si dahnil vanje in na katerih so bili z zlatom naslikani svetniki. Tretjo, s čipkami obrobljeno, ki jo je sama nekoč dobila od svoje botre, je položila nazaj. Našla je tudi srce iz cukra z napisom in ogledalčkom v sredini. Spomnila se je, da ga ji je nekoč prinesel mali hlapec s sejma in da je bila takrat zelo vesela tega. Tudi srce je položila zraven in nekaj pisanih svilenih trakcev, da si jih bo mala vpletla v lase, ko bo večja. Nazadnje je še odvezala ruto, v kateri je imela spravljen ves svoj zaslužek zadnjih let. Preštela je denar in vzela petkronski tolar ter ga položila na izbrani kupček. Potem je vse skupaj zavila v svež bel robec in ga vtaknila pod vzglavje.

S posli ni govorila o tem, le Martinka je prosila, da opravi jutri mesto nje, dokler se ne povrne.

Zvečer je postavila kuharica Micka veliko rozinovo potico na mizo in ji naročila, da naj oprezno nosi, da je spotoma ne pomečka. Gospa je bržčas pozabila na obljubljeno darilce, a Rezi je bilo nerodno, da bi jo spomnila zastran tega.

»Bodo že dali, saj jim ne uide,« je zatrjevala Micka, ko je zjutraj Reza spravljala stvari v košaro.

Ko so pleli korenje, je prinesla Jernejevka rejenko prvič s seboj na njivo. Položila jo je v senco leskovega grma in ji vtaknila v usta cucelj iz cunj. Namočila ga je prej še v žganje, da se ne bi otrok preveč cmeril, če bodo muhe sedale nanj in da bo trdneje spal. Potem je pokleknila na zemljo in se zgubila v razorih grajskih njiv.

Čeprav je ves teden prihajala dan za dnem, še ni videla gospe, odkar jih je prosila za botro. V soboto pa, ko jim je gospodar izplačeval tedenski zaslužek, je bila poleg tudi gospa, ko je stopila Jernejevka z rejenko na roki v izbo. Zdaj se ji ni mogla izmakniti, da ne bi pogledala male.

»Kakšno ime pa ste izbrali?« je vprašala Jernejevko, ki se je trudila, da naravna ogromno čepico, ki je zdrknila otroku skoraj do ust.

»Matilda je, po vas smo izbrali,« je smehljaje odgovorila Jernejevka in dvignila rejenki glavico.

»Matilda!« je ogorčeno ponovila gospa in brž pristavila, da prikrije svojo nejevoljo: »Malo nerodno je to, lahko bi jo zamenjali z mano. Saj v tem kraju ni drugih Matild. Veste kaj, klicali jo bomo za Otilijo. Otilija, to je lepo ime. Zapomnite si, O-ti-li-ja!« je ponovila s poudarkom.

Jernejevki je kar sapo zaprlo. Ni ji šlo v glavo, zakaj bi se njena rejenka ne smela imenovati Matilda. Ničesar ni rekla. Spravila je svoj zaslužek v žep pod predpasnikom in želela lahko noč.

Vsako leto, kadar sem prišla v te kraje, je prihajala Jernejevka s svojo rejenko na dnino. Prvo leto je še kobacala po štirih, a ko je imela tudi že dve leti, še ni shodila. Imela je močno krive nožice, ki je bržčas niso držale. Pa tudi sicer ni nihče utegnil, da bi se ukvarjal ž njo. Sedela je na ogonku njive in se igrala s kamenčki, ki jih je tlačila v usta, ali pa grebla po prsti, da je bila vsa zamazana in so se ji svetle oči še bolj odražale s črnega lica. Če se ji je približala Jernejevka, je privzdignila svoje ročice in mukoma izjecljala: »Ma-ma«. Hotela se je postaviti na noge, a je vselej omahnila nazaj, dokler je ni vzela Jernejevka v naročje in ji z oslinjenim robom svojega predpasnika zbrisala obraz. Ko jo je spet posadila na staro mesto, se je dolgo časa jezno drla, naposled pa se je le zamotila s kakšno stvarco, ki jo je našla v bližini na tleh.

Ko sem pred vojno v pozni jeseni hodila po gmajni, je pred Jernejkino bajto stalo plavolaso dekletce z dolgo šibo v roki. Nedaleč od nje, se je s prednjima nožicama iztezala po živi meji bela kozica in obirala srobot. Dekletce je nekaj prepevalo. Neslišno sem se ji približala in prisluhnila.

»Lila, lala, lila, lala, jutri bo pa mamin god,« je ponavljala vedno glasneje. Po pšeničnih laseh in krivih nogah sem spoznala, da je Otilija, ki je že doraščala v pastiričko.


Opombe urednice[uredi]

  1. Kasnejša različica: Vera Albreht, Otilija, str. 20-29, v: Nekoč pod Gorjanci, ilustrirala Melita Vovk, 1960, Mladinska knjiga, Ljubljana.
    • ^ Matilda Trenz, roj Trenz. Poročena je bila s svojim stricem, lastnikom Draškovca.