Osvetnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Osvetnik: Zgodovinska povest
Miroslav Malovrh
Nekatera poglavja se ne ujemajo s poglavji, oštevilčenimi v besedilu.
Izdano: 1906
Viri: Slovenski narod, 1906, št. 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 183, 184, 185, 186, 187, 188, 189, 190, 191, 192, 195, 194, 196, 197, 198, 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 209, 210, 211, 212, 213, 214, 215, 216, 217, 218, 219, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 226, 227, 228, 229, 230, 231, 232, 233, 234
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX.dno

I.[uredi]

Svetla pomladanska noč je leta 1239. objemala mirno počivajočo ljubljansko ravnino. Šele pozno ponoči se je začulo peketanje konjskih kopit iz bajne tihote.

Po tržaški cesti sta prijahala dva jezdeca. Prišedši v bližino ljubljanskega obzidja sta se previdno ognila mestu v velikem ovinku in potem krenila proti Savi in dirjala naprej v jasno vlažno noč.

»Kaj zdihuješ, Luka? Ali ni lepo in prijetno, potovati v taki krasni noči? Glej, kako zlati mesec vrhove kamniških gora.« Tako je izpregovoril eden jezdecev, ko je pred sabo v daljavi zagledal gorovje.

»Meni bi bilo ljubše, ko bi nama pokazal dobro gostilno, kjer bi se pošteno najedla in napila in odpočila.«

»Ne bodi nepotrpežljiv, Luka. Kmalu zagledaš v svetli mesečini stolpič prijaznega gradu in prisegam ti, da najdeš v njegovih kleteh sode, polne rujnega vina, in v njegovih shrambah obilo in tečnih jedil.«

»Več kot osem ur je že, kar smo se izkrcali v Trstu,« je godrnjal Luka. »Zljubilo se vam je ukreniti, da takoj odjezdiva dalje in jaz Vam nisem ugovarjal. Jezdila sva, da bi naju še satan ne dohitel, in jaz zopet nisem ugovarjal. Pustili ste v Trstu bogati plen, ki ste ga pripeljali s seboj, in pustili ste tam črnooko svojo golobico in jaz Vam celo tedaj nisem ugovarjal. Ali, milostivi gospod, vse kar je prav. Več kot osem ur že jezdiva in vse moje kosti so že prerahljane; več kot osem ur mi že obetate toliko dobrih jedil in toliko dobre pijače, kolikor bi si je le mogel poželeti, a moj želodec je še vedno prazen. V duhu sem med to potjo že neštetokrat prosil mater božjo sedem žalosti, naj se me usmili in naj mi pomaga. Ni me uslišala. Zdaj prosim Vas, milostivi gospod. Bodite usmiljeni in dovolite, da se ustavim pri prvi gostilni. Vi bi rekli: pri prvi gostilni, ki ji mesečina zlati znamenje. Hvaležen Vam bom vse žive dni in še deset let po smrti. Vesel bom, če dobim le tako kislo vino, kakor je imajo sveti možje-samotarji na gori Libanon. Ali se jih še spominjate? Vzlic svojemu slabemu vinu so ti sveti možje največji pijanci cele Palestine.«

»Tvoje govorjenje kaže, da si ti sam eden največjih pijancev in požeruhov, kar jih zemlja nosi. Sicer pa ti ne morem pomagati, tudi če bi hotel. Na Kranjskem ni v vsaki vasi gostilne, kjer bi popotnikom dajali kruha in vina za denar, ali celo iz gostoljubnosti.«

»Gostoljubnost, milostivi gospod je najslabša uredba na svetu. Kar dajo ljudje iz gostoljubnosti navadno ni nič prida. Jaz imam zaupanje do gostilničarjev, ne pa do gostoljubnosti. Gostilničarja lahko pretepem, če mi ne postreže dobro, gostitelja pa moram zahvaliti, tudi če mi še tako slabo postreže. Jaz sploh ne verujem, da je bilo na svetu kdaj kaj gostoljubnosti, če imam kaj dobrega pri hiši, bom to vendar sam snedel in izpil ne pa dajal tujim ljudem.«

»Nič ne govori, Luka, saj vem, da veruješ samo še v svoj želodec.«

»Milostivi gospod, bojim se, da izgubim še to vero, če se kmalu ne prepričam, da se še smem zanašati na svoj želodec. In to je res moja zadnja vera, zakaj to, kar ste mi pravili o svojem prijaznem gradiču, o polnih njegovih kleteh in shrambah, to se mi tudi ne zdi posebno verjetno. Kdo ve, če tega gradiča že niso stopili solnčni žarki kakor sneg, in če ne najdeva tam, kjer bi moral stati, gole skale ...«

»Jaz te ne razumem, Luka! Ali se ti morda blede?«

»Malo pač, saj sem že več kot osem ur lačen in žejen.«

Molče sta jezdeca nadaljevala pot proti Mengšu, dokler ni Luka zopet vzbudil z bolestnimi vzdihi pozornosti svojega gospodarja.

»Nehaj vzdihovati, Luka. Kdo bo vedno mislil samo na svoj trebuh.«

»Milostivi gospod, zdaj sem mislil na Vas.«

»Zaradi mene vendar nisi vzdihoval in vzdihoval si tako, da bi se bila skoro konja splašila.«

»Zaradi Vas sem vzdihoval, milostivi gospod, samo zaradi Vas. Tako hraber, tako imeniten vitez ste, ves svet vas spoštuje in občuduje, pa imate tako bolezen.«

»Jaz − bolezen? Luka,tvoje duševne moči pešajo.«

»Milostivi gospod, ako je človek več kot osem ur lačen in žejen, opešajo ne le njegove telesne, marveč tudi njegove duševne moči. Toliko pameti pa le še imam, da spoznavam natančno Vašo bolezen.«

»In kako bolezen naj imam po tvoji sodbi.«

»Imenovati Vam je ne morem, pač pa popisati. Ali se še spominjate, kdaj ste me vzeli v svojo službo? Zgodilo se je to po smrti častivrednega Matevža Zagorjana, velikega umetnika, ki je znal srno speči na vinu tako, kot nihče na svetu, ki je znal pripraviti pečenega ali ocvrtega pava z račjimi jajci tako, da je z enim samim koščkom te nebeškodobre hrane spreobrnil najtrdovratnejšega Saracena h kristijanski veri ...«

»Ali hočeš opevati kuharske zmožnosti umrlega Matevža ali mi pojasniti mojo bolezen?«

»Takoj, milostivi gospod. Ko ste me po smrti Matevževi vzeli v službo − ubogi Matevž, tako je znal kuhati, da bi bil še iz podplatov lahko napravil pečenko −«

»Kaj si že zopet začel o Matevžu?«

»Ne zamerite! Toda takega imenitnega učitelja človek nikdar ne pozabi. Vse življenje mu ohranim hvaležen spomin. Kako poučen je bil vsak pogovor ž njim. Kadar sem jahal ob njegovi strani, vselej me je poučeval, kako se peče kaka posebna pečenka ali napravi kaka druga nenavadna jed. Toda oprostite mi, da so me zopet prevzeli spomini. No, pa morda bi se vi, milostivi gospod, še bolj jezili, če bi vam povedal, kaj mislim o vaši bolezni, kakor da sem vam govoril o vašem nekdanjem kuharju.«

»Jezil bi se? Poznam te, Luka. Tudi če bi te dal položiti na klop in ti jih odšteti toliko, kolikor jih pade v času, da zmolim en očenaš − ti bi se rad izpostavil tej neprijetnosti, da bi me le mogel pošteno razjeziti.«

»Časih je tako, milostivi gospod, da kaka beseda bolj zaskeli kakor petindvajset udarcev palice. No, in očenaše molite navadno hitro. Le enkrat sem se vračunil, dali ste me položiti na klop, a ker ste bili pijani, so se vam besede vedno zmešale in ste vedno iznova začeli moliti očenaš. Takrat sem jo hudo skupil. Tu pa se mi kaj takega ni bati; tu bi bil vaš očenaš gotovo prav kratek, zakaj jaz resno dvomim, da je tu kje v okolici dobiti kak sodček poštenega vina, pijanega človeka pa ta dežela najbrže sploh še ni videla.«

»Pazi na svoj jezik, Luka, če ne prideš na klop in palica bo padala toliko časa, da izpijem jaz cel sodček malvazijca, kar ne bo tako hitro končano kakor očenaš.«

»Sodček malvazijca? Hm − milostivi gospod − vidite, to zopet kaže, da ste bolni.«

»Povej že vendar, kaj da je z mojo boleznijo?«

»Ali se še spominjate, kdaj ste me vzeli v službo?«

»Da, da, spominjam se.«

»Ali se še spominjate, da je bila tisti dan silna vročina in da je bila cela križarska armada tako strašno žejna, da ne najdem prave primere, s katero bi se dala označiti ta žeja.«

»Ne išči primer, nego pripoveduj dalje. In pripoveduj hitro. Tam-le ob cesti vidim drevo, kjer si lahko urežem dobro palico; podvizaj se, če nečeš, da bo pela po tvojem hrbtu.«

»Dreves, kjer bi se lahko urezale palice, sem videl že mnogo, trte pa še nobene. Ko bi me s trto tepli, bi vam ne zameril, ali da me hočete tepsti z navadno kmetsko palico, to je res žaljivo.«

»Zdaj končaj − sicer ti res nekaj dopovem, da boš pomnil.«

»Naj torej bo. Armada križarska je bila že tri dni na potu in je bila tako žejna, kakor sem jaz danes. Korakali smo po razgretem pesku in imeli grla polna prahu. Neenkrat je začelo nekaj ljudi kričati, da se vidi na obzorju jezero in za njimi so takoj kričali vsi in so vsi videli to jezero. Vse se je veselilo, da dobimo vode. Pospešili smo korake, kar smo mogli. Tudi vi, milostivi gospod in drugi vitezi ste jezdili kolikor hitro se je dalo. Čim bolj pa smo hiteli, dlje je bilo jezero od nas, dokler ni naposled nenadoma izginilo. Videli smo jezero, ki ga sploh ni bilo. Pozneje smo izvedeli, da se v puščavi večkrat kaj takega primeri.«

»Kaj pa ima to opraviti z mojo boleznijo?«

»Ne zamerite milostivi gospod. Vi imate tisto bolezen še vedno, ki smo jo imeli vsi križarji v puščavi, ko smo videli jezero in hiteli za njim, dasi je bilo to jezero samo prikazen. V sveti deželi sem spoznal mnogo vitezov, ki so bili tako bolni. Človek si na primer jako lahko domišlja, da ima v svoji domovini prijazen gradič s hladnimi kletmi, polnimi plemenitega vina, in z obširnimi shrambami, polnimi tečnih jedil. V duhu mu je to vedno pred očmi, vedno govori o tem in bi lahko celo naštel, iz koliko kamnov je sezidan ta njegov grad. Seveda se najdejo potem bedaki, ki stopijo v službo takega gospoda, ki se peljejo ž njimi čez morje in jahajo ž njimi cele noči po slabih cestah, kjer si morajo potniki še pri belem dnevu polomiti vratove. Ko se potem zdani, je pa z gradičem ravno tako, kakor je bilo z jezerom v puščavi. O, taka bolezen je huda stvar in sila nevarna.«

»Veš, Luka, ko bi ti resno govoril, bi zaslužil, da te pri priči raztolčem in premikastim tako, da bi nikdar več ne mogel hoditi po svojih nogah. Danes si v veliki meri zlorabljal mojo potrpežljivost. A odpuščam ti! Danes ti je vsaka norčavost dovoljena. Ti si pač siromak in nimaš, kakor jaz, tihega osrečujočega veselja v svoji duši. Ti pač ne veš in ne pojmiš, kako radost in srečo provzroča zavest, da vidi človek po dolgih desetih letih, po hudih bojih in silnih nevarnostih svojo domovino, svoj ljubi domači kraj, svojega očeta in svojo sestro.«

»Ne, tega jaz ne pomnim. Kje sem doma, ne vem in me tudi nič ne zanima, vem pa in prisegam Vam, da zapustim ta svet, gotovo čez pol ure, če kmalu ne dobim jesti in piti. Jaz že v resnici umiram od žeje in lakote.«

»Tvojega trpljenja je konec, kajti čez nekaj časa bodeva na cilju. Ko prideva okrog griča, ki leži pred nama, zagledaš Zlato polje in zlatopoljski gradič, kjer sem jaz doma. Orlovo gnezdo imenuje ljudstvo ta gradič. Veseli se, Luka! Zavriskaj, če ti ni grlo presuho. Kmalu bodeva sedela za bogato obloženo mizo mojega očeta, kmalu ti pokažem svojo sestro, ki je bila še otrok, ko sem se jaz odpravil v sveto deželo, kmalu spoznaš častitljivega junaka, ki ga imenujem svojega očeta.«

»Vriskati ne morem; moje grlo je popolnoma izsušeno.«

Jezdeca sta zdaj prišla do ovinka, v čigar bližini je tekel majhen potok. Vitez je ustavil svojega konja.

»Če ti je grlo izsušeno tako, da še zavrisniti več ne moreš, potem si lahko tu pogasiš žejo,« je smeje se rekel vitez. »Zdaj nama ni več treba tako hiteti, kakor poprej.«

»Kaj pravite? Vodo naj pijem? Pa zdaj, ko je v gradu že nastavljen sod najboljšega vina za domačega sina in njegovega nad vse zvestega slugo? Ne, milostivi gospod. Takih pesmi pa jaz ne znam peti. Žeja je vendar hrepenenje po plemeniti tekočini in jaz naj bi to plemenite hrepenenje utešil z vodo, s čisto navadno vodo, kakor jo pijejo krave. Saj bi potem še vina ne mogel piti! Jaz spoštujem svojo žejo in se ne varam z vodo, če ni največje sile. Voda je dobra za mojega konja, ne pa za junaka kakor sem jaz, milostivi gospod.«

Luka je pognal svojega konja k potoku.

»Hej, sivec, napij se, da me hitreje prineseš k vinskim sodom na zlatopoljskem gradu,« je Luka nagovarjal svojega konja. Ta se je pohlepno nagnil k vodi, a jo komaj okusil in hitro odskočil.

»Milostivi gospod, če ni Vaše vino nič boljše, kakor ta voda, ki je še moj konj neče piti, potem sem storil grozno neumnost, da sem Vam semkaj sledil. Še nisem videl gradu Vašega očeta in že se kesam, da sem Vam verjel.«

»Nehaj, Luka! Nisem več pri volji, da bi poslušal tvoje budalosti, če konj neče piti, pa idiva.«

»Saj bi rad šel, ko bi le mogel, gospod. A mrcina ne uboga. Ves se trese ta konj, kakor da je kdo ve kak strup dobil na jezik.«

»Če ne moreš iti z menoj, pa ostani tu.« 

Vitez je izpodbodel konja in zdirjal naprej, a ustavil se je hitro, ker je njegov sluga ves obupan kričal za njim in ga prosil pomoči.

»Milostivi gospod, nikar me ne zapustite. Pomagajte mi, da spravim konja naprej. Gotovo je kdo začaral ali konja ali vodo ali pa oboje. Sami ste mi pripovedovali, da je v Vaši domovini vse polno krivoveivrv in čarovnic. Ali hočete spraviti mojo dušo v pogubljenje in mene pahniti v nesrečo? Bodite usmiljeni! Ne zapustite me v tej nevarnosti.«

Tako je tarnal Luka, vmes pa pretepal svojega sivca, ki se kar ni hotel premakniti z mesta. Vitez se je dal preprositi, zapustil je cesto in se vrnil k Luki. Prišedši do potoka, je tudi vitezov konj nagnil glavo k vodi a koj potem odskočil in strahoma zarezgetal.

»Kaj pomeni to?« je vprašal vitez. »Kaj je s to vodo? Moj konj rezgeta kakor v bitki, kadar čuti kri.«

Luka je bil skočil s konja in s klobukom zajel vode.

»Voda je krvava,« je zakričal prestrašen in se hitro prekrižal. »Če voda ni začarana, morajo kje ležati v vodi ali mrtve živali ali pa mrtvi ljudje.«

Vitez ni ničesar odgovoril. Še zmenil se ni več za svojega Luko. Obrnil je konja, zopet zajahal in odjezdil kar je mogel hitro na cesto in po cesti naprej. Luka je kričal za njim in ga klical, a ker se vitez niti ozrl ni, je moral poskusiti sam, da spravi svojega konja naprej. Končno je z velikim trudom vendar pripravil konja, da se je začel premikati in je potem sledil svojemu gospodarju trdno prepričan, da je ta že kdo ve kje. Na svoje začudenje pa ga je kmalu zagledal pred seboj. Vitez je stal nepremično s svojim konjem in zrl v daljavo, kjer bi se po njegovem pripovedanju moral videti gradič njegovega očeta.

»Ali vidite grad, milostivi gospod?« je kričal Luka že od daleč. »Ali ima še vse svoje stolpe? Ali se morda vidi celo na polno mizo in v polno klet?«

Zlatopoljec ni odgovoril. Oziral se je sem in tam, kakor bi ne vedel kje da je in kakor bi dvomil, da li je v pravem kraju in na pravem potu. Mel si je oči in se zopet plaho in prestrašeno oziral šepetaje:

»Ničesar ni videti ... prav ničesar ... to je vendar nad vse čudno...«

Luka je v tem dohitel svojega gospodarja. Postavil se je poleg njega in se skrbno oziral na vse strani, a zaman. Videč prepadenost svojega gospodarja, je Luko prevzela jeza. Srdito je snel svoj klobuk, ga zavihtel in zakričal z jeznim glasom:

»Grad mojih očetov bodi trikrat pozdravljen. Slava, slava, slava!«

Vitez se je naglo obrnil k Luku.

»Ali mar vidiš zlatopoljski grad? Torej je nekak čar zaslepil moje oči ali pa so tako trudne, da ga jaz ne vidim. Ali vidiš grad dobro in razločno?«

»Da, milostivi gospod, dobro in natančno ga vidim, kakor ste ga Vi tolikrat videli, namreč v mislih. Z vašim gradom je res tako, kakor je bilo z jezerom v puščavi.«

»Lopov nesramni!« je srdito vzkliknil vitez Zlatopoljec in udaril s pestjo svojega sluga po obrazu, da se mu je pocedilo nekaj kapljic krvi z nosu. Potem pa je Zlatopoljec naglo odjezdil dalje proti malemu holmu, ob katerem se je videlo mnogo kamenja, in kjer bi moral po njegovem mnenju stati njegovega očeta grad.

Vitez Zlatopoljec je bil krepak mož kakih trideset let. Na sebi je imel lahek oklop in srebrn šlem, a na rami mu je visel škrlatast plašč, na čigar levi strani je bil prisit bel križ, ob strani mu je visel kratek meč, za pasom pa je tičalo dolgo bodalo.

Resni obraz z velikimi temnimi očmi je razodeval izreden pogum in neupogljivo voljo in je napravljal toliko večji vtisk, ker ga je obdajala dolga črna brada.

Saraceni so dobro poznali tega junaka črnobradca in so bili ponosni, da so ga vsaj enkrat premagali.

Luka ni bil le sluga svojega gospodarja, nego nekak prijatelj. Luka ali res ni vedel, kje je doma, ali pa tega ni hotel povedati. Krištof Zlatopoljec je bil v Sveti deželi našel Luko in vzel ga je tem raje v svojo službo, ker ga je Luka s svojimi norčavostmi vedno dobro zabaval. Med križarji so eni sodili, da je Luka navaden kuhar, ki se je občujé s plemenitaši izobrazil bolj nego je navada med kuharji, dočim so drugi trdili, da je bil Luka menih in zelo priljubljen propovednik, da je pa tako slabo izpolnjeval storjene obljube, da je moral s hitrim begom rešiti svoje grešno telo krute, a zaslužene kazni.

Krištofu Zlatopoljcu se je Luka sčasoma tako prikupil, da se ni hotel in ni mogel ločiti od njega. Vojskovala sta se skupaj in skupaj jedla in spala ter se nista ločila niti če je vitez Zlatopoljec ali lastnoročno pretepel Luko ali pa ga v kaznovanje izročil svojim hlapcem. Ko se je Krištof odpravil domov, je Luki obljubil posebno bogato plačilo, samo da ga ni zapustil.

»Moj gospodar,« se je Luka rad hvalil, »me ima tako rad, kakor tisti francoski križar grof Blois svojega norca, ki mu je moral ležati ob vznožju, naj je bil grof sam v postelji ali pa s svojo ženo.«

Krištof Zlatopoljec je bil zapustil svojo domovino vsled ljutega prepira in boja s svojim starejšim bratom. Ker ni imel svojega imetja, se je pridružil križarjem in odšel ž njimi v Sveto deželo. Upal je, da si tamkaj pribori veliko slave in mnogo plena. Celih deset let se je vojskoval v tujini, najprej v Palestini, potem pa na raznih grških otokih. Trpel je v tem času mnogo, a trpel ni zaman. Njegove nade so se mu izpolnile in uresničila so se vsa njegova pričakovanja. Zaslovel je kot eden najhrabrejših križarskih vitezov in ko se je končno odpravil domov, je popeljal s seboj celo jadrenico, polno dragocenega plena.

Ves čas, kar je bil v vojni, ni Krištof Zlatopoljec ničesar slišal ne o svoji domovini in še manj o svoji rodovini. Sicer so se njegovi rojaki odlikovali po veliki pobožnosti, ali že tedaj so bili praktičnega mišljenja in se niso udeleževali križarskih vojn. Mislili so pač, da stvarniku zadosti služijo z dolgimi molitvami in torej ni treba, da bi se dali v saracenskih deželah za sveto vero klati ali cvreti. Naravno je torej, da Zlatopoljec v tujini ni imel prilike izvedeti kaj o dogodkih v domačih krajih. Šele v Trstu je zaznal, da sta mu v času njegove odsotnosti umrla mati in starejši brat in slišal tudi o krivoverski sekti pokornikov, ki se je bila v Ljubljani in v nekaterih drugih kranjskih mestih tako razširila, da je zaukazala cerkvena oblast posvetni gosposki, naj iztrebi te krivoverce, če ne gre drugače pa z ognjem in z mečem.

Te novice iz domovine so napotile Krištofa Zlatopoljca, da je Trst nemudoma zapustil in jezdil z Luko nepretrgoma po noči, da bi le čim prej prišel domov. Gnalo ga je neznansko hrepenenje, da bi videl očeta in sestro in rodni svoj grad; prvič po desetih letih ga je prevzelo domotožje s toliko silo, da ni mogel pričakati trenotka, ko bo zopet doma.

Zapustivši Luko je jezdil Krištof kar je mogel naglo v smeri proti holmu, ob katerem bi moral stati grad njegovega očeta. Ustavil se je šele pred razvalinami, ki jih je bil že iz daljave zagledal. Vzel je majhen srebrn rog, ki mu je visel ob pasu in nanj trikrat zatrobil v znamenje, naj mu odpro grajska vrata.

Izza razvalin se je počasi prikazala visoka senca, podobna v dolg plašč zavitemu človeku; dvignila je roko in potem počasi izginila, za kamenjem, kakor bi se pogreznila v zemljo.

Zlatopoljec se je plaho prekrižal. Človeka se ni bal, ali bal se je duhov. Toda premagal je hitro svoj strah in zdaj mu je bilo tudi docela jasno, da je našel svoj domači kraj a mesto očetovega grada je našel samo njegove razvaline.

»Milostivi gospod,« se je oglasil Luka, ki je bil med tem dohitil svojega gospodarja, »tu se je moralo nekaj strašnega zgoditi. Krvava voda v potoku in te razvaline ... Glejte, tu so še tleči ogorki ...«

»In pa človeku podobna senca, ki se je prikazala izza razvalin ... da, vse kaže, da sem se morda zakasnil le za nekaj ur, je pripomnil Krištof. »Morda je tista senca, ki sem jo videl, človeško bitje, edini človek, ki je ostal pri življenju − morda je ta senca duh mojega očeta. Tako očitajoče je dvignila ta prikazen roko proti nebu, da mi je zatrepetala duša.«

Srepó je zrl Krištof na razvaline, kakor bi s svojimi ostrimi pogledi hotel s kamenov čitati poročilo, kaj se je tod zgodilo. Luka je čutil, da zdaj ne sme motiti Krištofa.

»Če so to razvaline očetovega gradu, če je moj oče mrtev ali če se je moji sestri kaj zgodilo, potem gorjé storilcem,« je čez dlje časa s strašnim glasom zaklical Krištof Zlatopoljec. »Pri večnem Bogu, pri zveličanju svoje duše, pri spominu na svojo mater prisegam, da se bom maščeval, tako strahovito in neusmiljeno maščeval, kakor bo le mogoče.«

Pri tej groznoslovesni prisegi, storjeni ob tajinstvenih razvalinah v jasni noči, je zatrepetal celo Luka in molče je ogledoval viteškega Zlatopoljca, ki je v polni mesečini sedel ponosno vzravnan na svojem iskrem konju in zrl na razvaline s pogledi, ki bi preplašili in ukrotili še divjo zver.

Krištof se ni ozrl na svojega slugo. Jezdil je počasi okrog razvalin, dvakrat in trikrat. Ogledal je vso okolico, vsak sled človeške noge in konjskega kopita in vsak ogorek, katerih je ležalo polno naokolo. Luka mu je sledil z očmi, a zinil ni nobene besedice.

Skoro pol ure je Zlatopoljec tako ogledoval svet okrog razvalin potem pa se je obrnil k Luku in mehko rekel:

»Ubogi Luka; zopet potreba vzeti meč v roke in prelivati človeško kri. Nič ti ne pomaga Luka. Tolaži naj te zavest, da bodeva divjala sicer huje kakor med Saraceni, da pa bo moje maščevanje prej izvršeno, nego zavzetje svete dežele.«

»Oh, oh, mati božja sedem žalosti, zakaj si me pustila na cedilu,« je vzdihnil Luka. »Meč naj zopet vzamem v roko in sekam človeška telesa, ko sem upal, da bom vihtel samo še kuhinjski nož in rezal pečenko; kri naj pretakam in jaz sem se že tako veselil, da bom samo še vino pretakal. Vojskujem naj se in jaz sem mislil, da sem se za vedno rešil tega jako neprijaznega in nekam nevarnega opravila.«

Luka je tako še dolgo časa vzdihoval, kar pa ga ni oviralo, da je sledeč zgledu svojega gospodarja stopil s svojega sivca in ga razsedlal ter tako storil tudi s konjem viteza Krištofa.

»Le utolaži se, Luka,« ga je miril Krištof. »Pokazal si dostikrat, da si hraber vojščak in če mi pomagaš izršiti moje maščevanje, ti bo že to neko zadoščenje, saj si boš pridobil nove slave. No, in jaz ti tudi izkažem svojo hvaležnost.«

»Pomagani Vam na vsak način, milostivi gospod« je dejal Luka. »Toda kaj, ko imate o maščevanju tako čudne pojme. Tam v sveti deželi ste ubili italijanskega viteza, ker je eden njegovih hlapcev za šalo streljal pušice na vašo zastavo. Z onim nemškim vitezom, ki vam je vzel in s silo zapeljal prelepo Arabko, ki ste tako presrčno ljubili, pa tudi niste nič drugače storili in ga tudi ubili. To vendar ni pravo in tudi ne pravično.«

»Kaj pa bi bil v takem slučaju ti storil?« je vprašal Zlatopoljec, zroč pri tem nepremično na razvaline, kakor bi čakal, da se zopet prikaže človeku podobna senca.

»Maščeval bi se bil vse drugače,« je odgovoril Luka. »Italijanskemu vitezu bi sploh ne bil ničesar storil, nego samo njegovega hlapca pošten pretepel. To bi bila zadostna kazen. Toda z nemškim velikašem bi bil drugače ravnal. Vi ste ga ubili. To je bilo na vsak način premalo. Jaz bi mu za njegov zločin bil počasi izdrl vsak noht, odsekal počasi ud za udom, da bi več dni trpel in šele potem bi ga bil poslal na oni svet. Ubiti sovražnika z enim udarcem, to je v takem slučaju velikodušnost in ne maščevanje.«

Krištof je molče prikimal. Stisnil je ustne in se krčevito oprijemal svojega meča: vsak živec v njem je trepetal razburjenja, ves je bil prešinjen misli, da proti sovražnikom, ki so porušili grad njegovega očeta, ne sme biti velikodušen, da jih ne sme kaznovati samo s smrtjo, marveč da se mora maščevati strašno, še veliko strašneje, nego si to predstavlja Luka.

»Čas je, da pregledava razvaline,« je čez nekaj časa čisto mirno rekel Krištof. »Kmalu se začne daniti in jaz ne bi imel rad, da naju kdo tukaj zaloti.«

Luka je privezal oba konja k drevesu in je šel z vitezom na razvaline. Grad je bil razdejan v pravem pomenu besede tako, da ni ostal skoro noben kamen na drugem kamnu. Med kamenjem pa so ležali mrliči in poznalo se je izlahka, da so bili ubiti šele pred nekaj urami. Strah in groza bi bila obšla vsakega drugega človeka pri tem pogledu; Krištof Zlatopoljec pa je ostal miren in hladen, kakor da bi se sprehajal le za svojo zabavo med mrliči in razvalinami.

»Morda le ni bil duh nego živ človek ...« 

»Kdo?« je vprašal Luka, ki je preiskoval mrliče in pospravljal v svoj žep vse kar je našel pri njih.

»Tista senca, ki se je prej prikazala, ko sem zatrobil.«

»Kaj bi storili s tem človekom? Milostivi gospod − svetujem Vam, nikar ne bodite velikodušni ...«

»Ne bom,« je trdo odgovoril Krištof Zlatopoljec. »Moji sovražniki bodo odslej umirali dolgo in grozno.«

Vzel je zopet svoj rog in vnovič zatrobil. Močno se je razlegal glas roga po vsi okolici. In hitro potem se je med razvalinami zopet pojavila človeku podobna prikazen, dvignila roko, in zopet izginila v zemljo.

»Idiva,« je velel Krištof in se splazil čez kamenje in ruševine tja, kjer je prikazen izginila. Prisedši na mesto, je zagledal stopnice, vodeče v podzemske prostore razdejanega gradu. Izpod zemlje je čul ropot, kakor bi kdo kamenje valil.

»Idiva,« je vnovič ukazal in šel naprej in dasi že nekoliko nerad, mu je sledil Luka.

Kmalu sta naletela na lesena vrata. Bila so zapahnjena, a z združenimi silami sta jih Krištof in Luka hitro odprla, dasi so bila na notranji strani podprta s kamni.

V kleti je gorela mala svetiljka in slabo razsvitljevala obširni prostor. Sredi kleti je stal velik človek s sivo brado, odet je bil s črnim plaščem in držal krvav meč v rokah. Tik za njim pa je nepremično ležala na kupu slame in otave popolnoma gola ženska.

Luka je hotel planiti na skrivnostnega moža, a Zlatopoljec ga je še pravočasno zadržal in je vprašal starca:

»Kdo ste mož, in kaj pomeni vse to?«

Ker ni bilo odgovora, je Krištof ponovil svoje vprašanje. Zdaj je starec vrgel meč iz rok, pokazal na golo žensko in nekako zahreščal, ne da bi se mogel razločiti kak glas. Krištof si tega ni mogel tolmačiti. Stopil je torej bližje, vzel svetiljko s kljuke, na kateri je visela, in hotel na tleh ležeči ženski posvetiti v obraz. Toda starec ga je pahnil stran. Strgal je svoj plašč in ga vrgel čez žensko ter bil zdaj sam popolnoma gol.

Krištof je posvetil starcu v obraz.

Spoznal je, da je starcu odrezana gorenja ustna, da mu je odrezan nos in da so mu odrezana ušesa. Starec je videl grozo, ki je prešinila Krištofa pri tem pogledu, odprl še usta in pokazal, da mu je odrezan tudi jezik. Krištof je kar odskočil in ves prepadel gledal na starca, ki je stal pred njim in divje hreščal ter mahal z rokami okrog sebe. Ali je delal to iz jeze ali iz obupanja, ali je prosil pomoči, ali odganjal tujca, tega Krištof ni mogel uganiti. Starčeve živahne kretnje so ga razburile da je nehote vzkliknil:

»Govorite vendar, povejte, kaj se je zgodilo.«

Starec je zopet odprl usta, opozarjajoč s tem, da nima jezika, in Krištof je moral obrniti oči na stran, tako grozen je bil pogled, na pohabljenega moža.

»Kdo je delal tako nečloveško z Vami?« je čez nekaj časa zopet vprašal Krištof. »Ali so to storili ustaški kmetje?«

Starec je živahno odkimal.

»Ali razbojniki ali krivoverci?«

Starec je zopet odločno odkimal.

»Kdo pa? To mi je nerazumljivo?«

Starec je zdaj prestopil h Krištofu in s prstom pokazal na beli križ na njegovem škrlatastem plašču, potem pa zopet začel mahati z rokami in dajati znamenja.

»Križarjev tu ni in Križarji torej niso storilci. Ali so morda storilci vojščaki cerkvene oblasti?«

Starec je začel živahno pritrjevati z glavo.

»Ali je morda poslal oglejski patrijarh svojo vojsko sem?«

Starec je odkimal in zopet agiral z rokami.

»Ali je patrijarh kakega domačega velikaša pooblastil na vojno zoper ta grad?«

Zdaj se je starec z obema rokama oprijel Krištofa in hitro in odločno pritrjeval. Krištof ni dvomil, da je zadel pravo.

»Torej pooblaščenci patrijarhovi, zastopniki in vojščaki svete cerkve so gotovo s privoljenjem mejnega grofa kranjskega razdejali ta grad, poklali njegove prebivalce in vas tako živalskodivje pohabili?«

Starec je naglo in globoko sopel in stiskal pesti. Oči so se mu iskrile in hreščanje njegovo je naraščalo in se končno premenilo v kričanju podoben glas, ki se je izvil iz njegovih prs. Kaj je vse izražal ta glas: bolest in srd, obup in hrepenenje po osveti. Zdaj je Krištof starca popolnoma dobro razumel in jasno mu je bilo, kaka čustva ga navdajajo. Položil mu je roko na ramo in slovesno rekel:

»Oh da, ta zlo dejstva se morajo maščevati, strašno in neusmiljeno maščevati.«

Starec je dvignil roko proti nebu, kakor bi prisegal tako maščevanje, potem pa se je kakor onemogel usedel na kamen, stisnil obraz med roke in se razjokal.

Luka je med tem tiho in mirno sedel na kamnu pri vratih in poznalo se mu je na obrazu, da ima resne in temne misli.

Krištof je pristopil k Luki in ga tiho vprašal:

»No, kaj misliš, Luka, kaj naj bi zdaj storila?«

Luka ni takoj odgovoril. Obsedel je še nekaj trenotkov, motreč zdaj svojega gospodarja zdaj pohabljenega starca, potem pa naenkrat planil pokonci in šepetaje dejal:

»Morda je ta starec Vaš oče, vitez Krištof Zlatopoljec.«

»Moj oče?« je prestrašeno vzkliknil na ves glas Krištof. Zdelo se mu je, da mu zastaja srce in plaho se je ozrl tja, kjer je čepel pohabljeni mož.

Starec je bil slišal Krištofov klic. Naglo je dvignil glavo, in ostro pogledal Krištofa. Potem je vstal s svojega sedeža, vzel svetilko ter posvetil ž njo Krištofu v obraz. Nastala je tesnoba, da se je slišal vsak dih. Krištof kar ni mogel prikrivati svoje groze, ko je pohabljeni starec preiskoval, če ima res pred seboj svojega sina. Tudi Krištof je ostro zrl starcu v oči, kakor bi hotel tudi on spoznati, če je to res tisti častitljivi mož, ki mu je pri odhodu v sveto deželo stisnil roko in mu rekel za slavo: »Bodi hraber mož.«

Starec je po dolgem ogledovanju položil Krištofu roko okrog vratu. Spoznal je bil svojega sina in ga hotel pritisniti na svoje prsi. Toda Krištofa je bila groza in iztrgal se je svojemu očetu in rok. Starec je hotel nekaj reči. Mučil se je, da bi izpregovoril, ali čulo se je zopet samo onemoglo hreščanje. Morda je hotel reči »Krištof«, morda »moj sin«, ali spravil je iz grla samo neartikulirane glasove, divje, obupne glasove, ki so Krištofu pretresali srce. Bilo, mu je, kakor da ga je kdo po glavi udaril, kakor da ga je minila vsa volja in sploh vse razumevanje, zakaj stal je topo pred očetom in ga gledal, ne da bi pri tem kaj mislil.

Luka je pristopil in dejal svojemu gospodarju:

»Recite vendar, kdo da ste − da se vidi, kaj da poreče starec.«

Ta opomin je spravil Krištofa takorekoč k zavesti. Glasno je zaklical:

»Jaz sem Krištof plem. Zlatopoljec sin zlatopoljskega grajščaka.«

Iz starčevega grla se je zopet izvil hripav vzklik in v tistem trenotku je že tudi z obema rokama objel Krištofu in se jokaje stisnil k njemu. In zdaj je solznimi očmi dihnil tudi Krištof: »Oče, moj ubogi oče.«

Krištof je imel na jeziku vse polno vprašanj, a kaj, ko ni bilo nikogar, ki bi mu bil mogel odgovoriti. Rad bi bil vprašal: Kdo oče, so tvoji sovražniki? Kdo je razdejal grad? Zakaj je bila ta vojna? Zakaj, oče, so s teboj tako nečloveško ravnali? Kam naj grem klat in morit, da maščujem, kar se je tukaj zgodilo?

To in še mnogo drugega bi bil Krištof rad izvedel, ali vsaj vprašal ali spričo onemelega očeta mu je usmiljenje velevalo, naj molči. In molčal je, toda ko je njegov pogled padel na žensko truplo, ležeče na slami, mu je nehote ušlo vprašanje:

»Kje je moja sestra, oče, povejte, kje je moja sestra?«

Očetova roka je pokazala na truplo, ki je ležalo v bližini.

»Ali so jo zadavili, ali zaklali,« je vzkliknil Krištof.

Starec je odkimal z glavo. Strgal je s trupla svoj plašč in pokazal sinu svojo hčer.

»Ali je umrla strahu?« je vprašal Krištof.

Zopet je odkimal starec, Luka pa, ki je bil v temi pristopil bližje, je zaklical Krištofu:

»Poglejte vendar, kako je lepa in vedeli bodete dovolj.«

Krištof se ni ozrl na mrtvo sestro; pogledal je očetu v oči in vedel vse. Starec je s pretresujočo pantomimo pojasnil sinu tragično smrt lepe hčerke. Ves iz sebe je skočil v kot prostorne kleti in pokazal v steno vkovane verige, tako močne, da bi jih niti obupajoč oče ne mogel zlomiti. Položil je verige na svoje roke in pokazal, da je moral gledati na svoje oči, prikovan k steni, kar se je godilo. Pokazal je sinu razlito vino in razbite vrče in potem pokazal na hčer. Krištof je umel. In zdaj je starec jokaje označil grozno dejstvo, ki so je spričo njega storili pijani zmagovalci in na prstih je našteval in našteval, koliko ljudi je to grozodejstvo ponovilo in kako je končno hči umrla.

Starca je bolest tako prevzela, da se je zgrudil ob truplu svoje hčere in s solzami močil njene dolge razpletene lase. Krištof ni našel nobene besede, da bi potolažil očeta. Ali naj bi bil rekel, da bo maščeval storjene grozovitosti. Za označenje tega, kar je čutil, se mu je zdela vsaka beseda premehka, vsaka obljuba preslaba, vsaka grožnja preneznatna. Za gotova čuvstva nima noben jezik na svetu primernih izrazov; največja radost je nema, kakor največja bolest in največji srd.

Ko je starec končno vstal in je na sinovem plašču zagledal beli križ, je dvignil pest proti nebu, kakor bi sina poživljal, naj tega znamenja nikar več ne nosi. Krištof je hitro vrgel plašč s sebe in ga pohodil. Starec mu je z zadovoljstvom podal roko in jo krepko stisnil, dočim se je Luka hitro polastil plašča in ga s sumljivim usmevom spravil na stran.

II.[uredi]

Rahli koraki v ozadju kleti so odvrnili Krištofovo pozornost od očeta in od sluge. Vzel je naglo svoj meč v roke, meneč, da se bliža neznan sovražnik, toda starec mu je dal znamenje, naj bo brez skrbi in naj meč zopet spravi.

V klet sta iz temnega stranskega hodnika stopila dva moža. Starec ju je pozdravil z roko in Krištof je iz tega spoznal, da sta prijatelja. Oba sta bila otovorjena z različnim orožjem in s težkimi zvežnji in oblačili.

Mlajši došlecev je odloživši svoj zveženj hitro pristopil k Krištofu in dejal:

»Dovolite mi, gospod, vprašanje: kdo ste?«

»Povedal sem svoje ime vitezu Zlatopoljcu, ki je tu navzočen,« je odgovoril Krištof, »in dasi sem le sredi razvalin zlatopoljskega gradu, sem vendar gost viteza Zlatopoljca in me nihče ne sme vprašati, ne kdo da sem, ne kaj da hočem, če je stari Zlatopoljec zadovoljen, da sem tu. Pač pa sem jaz opravičen vprašati, kdo da ste vi.«

»Gospod vitez,« je odgovoril mladi mož, »dovolite, da na Vaše vprašanje ne odgovorim. Sedanji čas je tak, da je ime za človeka lahko velika nevarnost ali pa znatna ovira. Ohranite Vi svojo tajnost, jaz pa ohranim svojo. Le dve osebi na svetu sta moje ime izgovarjali z ljubeznijo; ena teh oseb je mrtva, druga je sicer živa, a ne more več govoriti. Naj bo torej pozabljeno to ime, ki bi Vam razkrilo le pretresujočo žaloigro, ki med živimi nikogar več ne briga. Eno pa si zapomnite: Ta mož, ki sedaj stoji pred Vami, se oglasi vedno, naj ga kliče prijatelj ali sovražnik.«

»In kako naj Vas pokliče, če ne ve vašega imena?«

»Ljudstvo me splošno imenuje Krvosrd.«

V tujčevih očeh je pri teh besedah zasvetil tak plamen, da Krištof n mogel prikriti svojega začudenja. Mladi mož je bil bled, a oči so mu žarele in so bile zalite s krvjo tako, da je imel njegov pogled nekaj strahotnega. Luka je hitro zapazil, da ima tujčev spremljevalec oko iztaknjeno in je nekako bolestno zavzdihnil:

»Kaj ni v tej preklicani deželi ne enega celega, nepohabljenega človeka?«

»Mladi mož,« je rekel Krištof, bodite tako prijazni in poučite me o razmerah v teh krajih. Odsoten sem bil dolgo let in ne vem, kaj se je v tem času tukaj vse zgodilo.«

»Vi ničesar tega ne veste, kar je v zadnjem času razburilo velik del dežele kranjske?« se je čudil Krvosrd. »Kje ste se pa mudili ves ta čas?«

»Daleč od tod sem bil v vojni in v jetništvu. Prišel sem šele včeraj čez morje ter jezdil vso noč, da sem dospel sem. Toda, če se hočem maščevati, moram vedeti, pri čem da sem.«

»O maščevanju govorite, dasi se Vam ni ničesar zgodilo?«

»Moje ime Vam pove, kaj moram maščevati; jaz sem Krištof Zlatopoljec.«

Mladi tujec je ogledoval Krištofa nekaj trenotkov nepremično, kakor bi se hotel prepričati, je li slišal resnico, potem je rekel:

»Vi ste torej vitez Krištof Zlatopoljec, sin tega pohabljenega starca in brat onečaščene in umorjene devojke. Vi ste zakoniti brat in sin teh nesrečnikov in torej tudi njiju zakoniti maščevalec. Dobro, pa bodi; povem vam vse, kar vam je treba vedeti.«

Z začudenjem je poslušal Krištof te besede.

»Povejte mi pred vsem, kdo da ste vi; to moram vedeti na vsak način.«

Stari Zlatopoljec je prikimal z glavo in podal Krvosrdu roko. Ta je roko spoštljivo prijel, a je rekel z odločnim glasom:

»Kdo da sem, to ni nikomur nič mar. Kar mi je bilo najljubše na svetu, to je pokopano v kapeli na gradu Kolovcu, in zato nočem nositi imena, ki mi gre. Krvosrd sem in ostanem za vas in za ves svet in drugega imena ne maram.«

»Ali ste morda ljubili mojo sestro in mislili postati moj svak in brat,« je vprašal Krištof.

Krvosrda je to vprašanje nekako pretreslo. Stari Zlatopoljec mu je s tresočo roko pogladil dolge kodre in zopet nekaj hreščal, kakor bi hotel mladega moža pregovoriti, naj nekaj prizna. Toda tujec se ni zmenil za to.

»Motite se, vitez Zlatopoljec,« je dejal Krvosrd. »Spoznal sem vašo sestro šele to noč tukaj v tej kleti, že mrtvo. Kakor me ne smete imenovati svojega svaka, tako me tudi ne smete imenovati svojega brata. Enkrat me je nekdo tako imenoval, a tega ne sme nihče več storiti. In sedaj bodi dovolj tega.«

Krvosrd se je obrnil k staremu Zlatopoljcu. Položil je svoje roke na rameni starega viteza in rekel s poudarkom:

»Tu imate sedaj svojega sina. Ta je poklican, da vas maščuje in gotovo izpolni svojo dolžnost. Dovolite mi torej, da zdaj njemu prepustim, kar sem prej nameraval storiti sam; tako bom zopet prost in se lahko posvetim poglavitni nalogi svojega življenja. Pravični ste, vitez Zlatopoljec, in zato mi bodete priznali, da ravnam prav. Vi imate sina − mene čakata uboga vdova in njen nedorasli sinček. Z vitezom Krištofom si razdeliva maščevanje. Koliko je nesrečnikov, ki sploh ne najdejo osvetnika.«

Stari Zlatopoljec je sklonil glavo. Bil je vidno potrt, a vendar ni poskušal spremeniti sklepov tajinstvenega Krvosrda.

»In zdaj je treba predvsem, da pokopljemo umorjeno devojko,« je čez nekaj trenotkov rekel Krvosrd.

»Tu jo hočete pokopati v neblagoslovljeni zemlji?«

»Bolje v neblagoslovljeni zemlji kakor v zemlji, ki jo je blagoslovil nevreden mašnik,« je z veliko resnobo dejal Krvosrd. »Vedite, vitez Krištof, da na Kranjskem križ ni več znamenje miru in ljubezni. V znamenju križa se tu gode samo še opustošenja, ropi in umori. Blagoslovljena je samo še zemlja, ki so jo kropile solze ljubezni.«

Krvosrd in njegov spremljevalec sta vzela lopate in začela kopati jamo, starec pa je iz zvežnja vzel velik prt in zavil vanj truplo svoje hčere. Ko je bila jama izkopana, sta Krištof in njegov oče položila truplo v ta grob, pokleknila ob jami in glasno molila. Tudi Luka in Krvosrdov spremljevalec sta pokleknila in molila, samo Krvosrd sam se ni ganil. Nem je nekaj časa stal poleg odprtega groba, potem je vzel zopet lopato v roke.

»Dovolj je molitve, kajti sila naša je tolika, da tudi ob grobu ne smemo pozabiti nase.«

Začel je zasipati jamo in ko je bilo delo končano, je odprl zveženj in dal starcu primerno obleko.

»Ta obleka bo za sedaj zadostovala. Tu se ne smemo dlje mudtti, sicer nas znajo zalotiti sovražniki. Živil in orožja imamo dovolj − torej idimo. Vam, vitez Krištof, povem spotoma, kar vam je treba vedeti.«

»Milostljivi gospod,« se je oglasil Luka iz ozadja, »dovolite, da vam nekaj svetujem. Žalostne dogodbe posluša človek najlaglje, če ima kaj dobrega jesti in piti. Kdo ve, kdaj bo zopet prilika, da se nasitimo. Ali nočete porabiti te lepe prilike.«

»Mož ima prav,« je menil Krvosrd, in videč nevoljo Krištofa Zlatopoljca dostavil: »Vidim, gospod vitez, da vam še ni znano, kaj je prava nesreča. Vam se morda zdi, da onečastimo ta sveži grob, če se tu nasitimo in pogasimo svojo žejo. A kdor se posveti maščevanju, mora paziti, da si ohrani življenje in moč. Meč in sulica nista edina sovražnika človekova, tudi lakota in žeja sta nevarna sovražnika.«

»To ste pa imenitno povedali,« je z navdušenjem vzkliknil Luka. »Z vami se moram seznaniti bliže, gospod Krvosrd. Jaz sem Luka, zvesti sluga, hrabri spremljevalec in požrtvovalni zaščitnik svojega gospodarja viteza Krištofa Zlatopoljca ...«

»Tu mi ne boš zbijal neslanih šal,« je osorno zakričal Krištof in pahnil Luka na stran, da je odletel do zidu.

»Ne mislim se šaliti, milostljivi gospod,« je z največjo ponižnostjo odgovoril Luka. »Resnica je, da sta jed in pijača takorekoč tudi orožje, sulica in meč sta zunanje orožje človeka, jed in pijača pa notranje orožje. Primimo notranje orožje v roke in skrbimo, da nas najde sovražnik pripravljene za obrambo z zunanjim in notranjim orožjem.«

Pri teh besedah je planil Luka na zveženj in ga potegnil v bližino luči, potem pa z radostnim obrazom ogledoval ogromne kose prekajenega in pečenega mesa ter velike čutare vina.

Stari Zlatopoljec je prvi segel po jedi in njegovemu zgledu so sledili vsi drugi, samo ne Krištof, ki so ga dogodki te noči tako prevzeli, da sta se mu jed in pijača studila. Sedel je v kot na kamen in razmišljeval, kako bi se maščeval nad sovražnikom svojega očeta, čutil je, da ne bo imel niti trenotek miru, dokler ne izvrši tega maščevanja, dokler ga ne izvrši tako kruto, tako strašno, da bi se ta osveta ohranila v ljudskem spominu cela stoletja.

Komaj je bil Luka za največjo silo utešil svojo lakoto in pogasil svojo čeznaravno žejo, že mu ni več dala njegova nagajivost miru. Še cmakaje se je obrnil do Krvosrdovega spremljevalca in rekel:

»Povejte mi vendar, prijatelj, kateri zlodej Vam je pa tako natančno in dobro iztaknil oko? Jaz sem skušen človek, bil sem daleč po svetu in sem zato na prvi pogled spoznal, da tega ni storil niti meč, niti pšica, niti slučajni udarec kake veje.«

»Prav pravite,« je počasi pritrdil mož z iztaknjenim očesom. »Izvršil je to delo izkušen rabelj, in sicer z razbeljenim nožem.«

»E − to je bilo pa hudo! Jaz si kaj takega nikakor ne želim. S čim ste se pa pregrešili, da Vas je zadela taka kazen? Nekaj posebnega je že moralo biti. Najbrž ste morda preveč natančno pogledali kako tujo ženo? Da, da, moški so v tem oziru vsi vražji. Čisto nič se ne drže svetopisemske zapovedi, da moramo ljubiti svojega bližnjega in mu privoščiti vse to, kar privoščimo sami sebi.«

»Bog Vam ohrani Vaš veseli smeh in Vašo dobrovoljnost,« je resnobno rekel mož z iztaknjenim očesom. »A da me ne bodete imeli na sumu, da gledam za tujimi ženami, Vam povem, da mi je iztaknil oko rabelj Nikolaja Kolovškega. Zgodilo se je to pri obleganju gradu Črnelo. Vitez Pyrso s Črnela je srečno pobegnil iz gradu, a Nikolaj je ujel dvajset njegovih mož in med njimi tudi mene. Mi smo postali njegove žrtve. Razpostavili so nas v eno vrsto in vpričo Nikolaja Kolovškega ter prelata Orsana, zastopnika oglejskega patrijarha, je rabelj devetnajstim možem z razbeljenim nožem izžgal obe očesi. Ko je prišel do mene, je zaklical Nikolaj Kolovški: »Stoj, rabelj! Teh devetnajst oslepljenih mož mora vendar imeti vodnika, ki jih pripelje nazaj do viteza Pyrsa. Iztakni temu zadnjemu možu samo eno oko.« Zgodilo se je tako, kakor je ukazal Nikolaj Kolovški. Iztaknili so mi samo eno oko, potem pa so vseh devetnajst popolnoma oslepljenih mož privezali drugega ob drugega in jaz sem jih moral odpeljati za vrv, kakor se vodijo mule na semenj.«

Trepetaje srda je poslušal Krištof to povest moža z iztaknjenim očesom.

»In kam ste peljali te ljudi?« je vprašal, ko je končal pripovedovalec.

»Peljal sem jih do Kamnika. A ker nas niso pustili v mesto, smo se razkropili. Kaj naj tudi počnem z devetnajstimi slepci? Eni tavajo zdaj kot berači po svetu, drugi so pomrli lakote ali obupanja. Med oslepljenci so bili trije plemenitaši, ostali pa meščanski spokorniki iz Ljubljane in iz Kamnika.«

»A kaj je vzrok tej vojni, kaj je vzrok temu strašnemu divjanju?«

»Oglejski patrijarh je ukazal zatreti spokornike. V Ljubljani so to kmalu izvršili. Toda zgodilo se je to nekoliko prepozno, kajti odpor proti izprideni in lakomni duhovščini, ki ljudstvo zatira in dere, se je bil že razširil malone po celi deželi, zlasti pa v Kamniku in bližnjih krajih. Tedaj je oglejski patrijarh pooblastil Nikolaja Kolovškega, da spokori Kamnik in muči spokornike po celi njegovi okolici. Nikolaja spremlja prelat Orsano, ki dobiva deseti del vsega plena. To je menda vzrok, da Orsano in Nikolaj Kolovški tako strašno divjata. V Moravčah sta dala obesiti dvajset mož in obglaviti njihove žene. V Mengšu sta divjala še huje in gorje Kamniku, če se jih ne ubrani.«

»Kaj, tudi v Mengšu sta bila?« je skoro prestrašen zavpil Luka. »Slišite, to pa mene zanima, to mi morate natančno povedati.« Koj nato pa je Luka umolknil, prav kakor bi bil s svojim vprašanjem nekaj izdal, kar bi bil rad ohranil zase. Vsi navzočni so imeli toliko drugih misli, da ni nihče zapazil Lukovega zanimanja za usodo Mengša, najmanj Krištof Zlatopoljec, ki bi se bil gotovo močno začudil, da se Luka zanima za Mengeš, dasi je vedno trdil, da ni bil še nikdar na Kranjskem. Toda Krištof je bil preslišal Lukove besede. Čim je mož z iztaknjenim očesom končal, se je Krištof obrnil do Krvosrda in ga vprašal, je-li to resnica, kar je povedal njegov spremljevalec.

»Vse je resnica in še premalo je povedal. Nikolaj Kolovški je najbrezsrčnejši morilec in ropar, kar jih zemlja nosi. Obljubil je, da zatre spokornike na Kranjskem, samo da sta mu oglejski patrijarh in kranjski mejni grof dala v to potrebno pooblastilo. Zdaj so mu spokorniki samo še pretveza za vojno, pravi namen pa je, nagrabiti kar mogoče mnogo plena.«

»Ali je moj oče tudi pristaš spokornikov?«

»Kaj še. Nikdar se ni menil zanje. Toda dal je nekaterim možem, ki so bežali pred Nikolajem Kolovškim, zavetišča v svojem gradu in to je bilo dovolj, da je Nikolaj proglasil starega Zlatopoljca za krivoverca, da je napadel in razdjal njegov grad in vse poropal, kar je bilo dobiti.«

Krištof ni ničesar več vprašal. Vedel je zdaj dovolj in jasno se je zavedal, da je njegova življenjska naloga maščevati očeta in sestro kruto in neusmiljeno, tako da bo groza spreletavala ves kristjanski svet.

»Čas je, da odidemo od tod,« se je oglasil Krvosrd, ko je videl, da so se vsi zadostno pokrepčali. Če imamo srečo, pridemo po stranskih potih neopaženi v Kamnik; tam se pokaže, kaj nam je storiti.«

»Pomislite, da smo tukaj štirje oboroženi in za boj sposobni možje,« je menil Krištof. »Kdo naj izvrši naše maščevanje, če se nam kaj zgodi?«

»Res, da nas je malo,« je odgovoril Krvosrd, »a prav ker nas je malo, se bomo lahko skrivali pred sovražniki. Če kdo, vas pripeljem jaz do Kamnika: name se lahko zanašate, ker poznam vsak kamen in vsako drevo tod okoli in vse polno varnih skrivališč.«

Stari Zlatopoljec je z živahnimi znamenji pokazal, da popolnoma zaupa Krvosrdu in da se strinja z njegovo mislijo. Vsled tega tudi Krištof ni ugovarjal in se z drugimi vred odpravil na pot. Stari Zlatopoljec je zajahal Krištofovega konja, Lukov konj je nosil živila in orožje in tako so se možje odpravili v jutranji zarji na pot.

Šli so, a ne po stezah in poljih, marveč čez polja in travnike in najraje po gozdih. Krištof je čuval očeta, Krvosrd pa z bistrim očesom gledal, če se kje ne prikaže kaka nevarnost.

Zagledali so pač tod in tam v daljavi nekaj jezdecev, a vselej se jim je posrečilo, da so se pravočasno umaknili v kak gozd, tako da jih ni nihče opazil. Že blizu Kamnika so naleteli na večjo četo vojščakov in morali bežati. A Krvosrd je poznal v bližini jamo, kjer so se skrili in kjer so brez skrbi čakali večera.

Luka je porabil ta počitek, da je začel moža z iztaknjenim očesom nujno izpraševati o početju Nikolaja Kolovškega v Mengšu.

»Že v Trstu sem slišal nekaj o tem,« je lagal Luka. »Našel sem tamkaj v krčmi prijazno deklico iz Mengša, ki mi je o tem nekaj pripovedovala in jaz sem ji slovesno obljubil, da izvem vse natančno in ji to sporočim.«

»Kaj se vrnete v Trst?« je vprašal mož z iztaknjenim očesom.

»Veste da, saj imava tam z vitezom Krištofom ves svoj plen. Prijatelj, ta plen zadostuje, da si s Krištofom lahko kupiva deset graščin. Tudi vam podarim lep spomin, če uslišite mojo željo in mi vse natančno poveste.«

Mož z iztaknjenim očesom se ni branil.

»Poslušajte torej! Komaj nekaj tednov je tega, kar je Nikolaj Kolovški, pooblaščenec oglejskega patrijarha in kranjskega mejnega grofa. Začel je s svojim delom v Moravčah. Napadel je grad, ga oropal in dal pobesiti in obglaviti vse ljudi, ki jih je zasačil. Potem se je odpravil v Mengeš. Najbrž hoče poprej oropati posamezne graščake, predno se loti Kamnika, ki je dobro utrjen in se bo krepko branil. Nikolaj se je lotil Mengša, ker je vedel, da je mengeški graščak silno bogat.

Še ko je bil Nikolaj na potu proti Mengšu, sta mu prišla nasproti dva jezdeca. Poslal ju je mengiški graščak vitez Pele. Jezdeca sta prinesla Nikolaju lepih daril in ga v Peletovem imenu prosila, naj pride kar mogoče hitro v Mangeš in naj tamkaj zatre krivoverce, češ, ti so posebno siloviti in uporni.

Nikolaj ni bil nič ugodno presenečen, kajti njemu ni za krivoverce, nego za plen in v Mengeš ni šel iskat spokornikov, nego bogastvo viteza Peleta. Povabilo Peletovo se mu je zdelo sumljivo in najraje bi se bil zdaj lotil starega drugega gradu ter si Peleta prihranil za drugo priliko. Toda patrijarhov legat Orsano, ki spremlja Nikolaja in ki gori za pravo vero in za lepe ženske, je bil sporočila viteza Peleta tako vesel, da se je Nikolaj moral ravnati po njem. Odšel je torej proti Mengšu s tiho nado, da že dobi kako sredstvo, ki mu omogoči, spraviti viteza Peleta ob glavo, njegovo bogastvo pa v svoj žep.

Ko je prišla vojska pred Mengeš, jo je tam pričakoval vitez Pele. Nikolaj, ki je bil v strahu, da mu je Pele nastavil kako past, se je čudil temu sprejemu. A spoznanje, da se Pele res ne misli ustavljati, ga je le še bolj razdražilo, ker je uvideval, da mu utegne oditi pričakovani bogati plen. Sprejem je bil nadvse lep. Postavljeni so bili mlaji, pripravljena jedila in pijače, na vzvišenem prostoru pa je stal duhovnik v mašniškem plašču in je blagoslovljal vojsko. Nikolaj je jezno gledal, patriarhovemu legatu pa se je obraz svetil veselja in prijazno je podal vitezu Peletu roko, ki jo je ta poljubil.

»Kar povedati ne morem, kako sem vesel, da ste prišli,« je zatrjeval mengiški graščak in se globoko priklanjal Nikolaju in patrijarhovomu zastopniku. »Zadnji čas je že bil, da mi pomorete napraviti red v Mengšu.«

»Kako pa kaj živite, vitez Pele?« Nikolaj Kolovški je to vprašanje izrekel zadirljivo in nekako tako, kakor vpraša rabelj obsojenca, če se dobro počuti.

Toda mengiški graščak se ni dal spraviti iz ravnotežja in se ni zmenil za osorni in izzivajoči značaj Nikolajevih besed.

»Nič ne rečem, prav dobro bi bilo, ko bi ne bilo teh preklicanih krivovercev. Ne morem Vam povedati, kake skrbi in težave mi delajo.«

»No, drugače se Vam vendar dobro godi, vitez Pele, ali mar ne?« je zopet vprašal Nikolaj.

»O, nič ne rečem, prav dobro, Vaša milost. Ko bi ne bilo krivovercev, bi živel kakor mlad pes v peharju, če ga bolhe ne grizejo.«

Vitez Pele se je sam tako zadovoljno režal svojim besedam, da se je celo čemerni oglejski prelat Orsano začel smejati.

»Vzlic krivovercem izgledate prav dobro,« je zopet srdito rekel Nikolaj.

»Nič ne rečem, izgledam res dobro. Trebuh me na sodni dan ne bo tožil, da sem preslabo zanj skrbel.«

Med tem so služabniki prinesli velike čaše polne vina in jih ponudili Nikolaju, patrijarhevemu legatu in drugim plemičem.

»Vino je dobro,« je menil legat in je zadovoljno tlesknil z jezikom.

»Nič ne rečem, prav dobro je, Vaša milost,« se je oglasil Pele. »Taka kapljica je to, da človeka kar tri dni glava boli, če se količkaj napije.«

Nikolajeva vojska se je na to utaborila v vasi, prelat in plemiči pa so šli s Peletom v grad, kjer je bila zanje pripravljena bogata pojedina. Jedli so prašičjo glavo s kostanjem, gosje prsi in mastne jegulje ter vse to zalivali tako pridno, da so kmalu vsi žareli in da jih je prevzela dobrohotna lenoba prenasičenih zveri.

Tudi med obedom ni vitez Pele pozabil kratkočasiti svoje goste kar je najbolje mogel in je s svojo klepetavo zgovornostjo pripravil celo temnogledega in jeznega Nikolaja do smeha.

Gostija je trajala mnogo ur. Patrijarhov legat je bil vesel, da je brez boja prišel v Mengeš in da mu bo domači graščak sam pomagal, zatreti krivoverske spokornike. Ko legat ni več mogel ne piti ne jesti, ko mu je bila od zaužitega vina glava že težka, si je zaželel razvedrila in kratkočasja in je odredil, da so začne sodba krivovercev.

»Naj priženo vojščaki vse prebivalce pred grad,« je rekel tolsti prelat Nikolaju Kolovškemu. »Med tem da vitez Pele pripraviti kar treba, da se sodba izvrši.«

»Vse je pripravljeno, Vaša milost,« je hitel zatrjevati Pele. »Dal sem od hrastovega lesa stesati izvrstna vešala. Prostora je na njih za trideset oseb; če se malo stisnejo, jih spravimo še več gori. Tudi nove vrvi sem pripravil. Pa veste, vešala sem dal postaviti na koncu vrta. Kadar bomo sedeli pri večerji, bomo videli, kako bo veter gugal obešene krivoverce.«

»Vaša vnema za sveto vero je vredna tople pohvale,« je rekel prelat in opiraje se na Peleta počasi dvignil svoje obširno telo s sedeža.

»A danes bo s sodbo malo težko. Vaše vino je močno, toda upam, da me bo pri izpraševanju razsvetljeval sv. Duh in da mi ne uide noben krivoverec.«

»Kaj bi se trudili z izpraševanjem,« je menil Pele, »saj Vam jaz lahko označim vsakega krivoverca. Jaz jih poznam vse, od prvega do zadnjega. Natančno vem, kdo se je že izneveril in kdo le omahuje. Ob, Vaša milost, jas imam za krivoverce tak nas, kakor lovski pes za divjačino.«

»Tudi to se Vam bo zapisalo v dobro,« je zadovoljno stokal prelat in šel težkih korakov, opiraje se na Peleta, po stopnicah doli pred grad.

Vojščaki so bili prignali pred grad vse ljudstvo, kar ga je bilo doma. Mnogo ljudi je pobegnilo, čim so bili od daleč zagledali vojsko Nikolaja Kolovškega; zlasti so bili izginili malone vsi spokorniki in so ostali doma skoro samo ljudje, ki so imeli mirno vest in bili prepričani, da je krivična sodba nemogoča.

Ljudstvo, zbrano pred gradom, je ponižno padlo na kolena, čim sta se prikazala legat oglejskega patrijarha in ob njegovi strani korakajoči Nikolaj Kolovški, pred katerim je trepetalo vse prebivalstvo daleč naokoli. Zlasti se je ljudstvo s plašnimi pogledi oziralo na rdeče oblečenega človeka, ki je, držeč svetlo sekiro na rami, stopal za Nikolajem in za legatom in se postavil za njiju sedeža.

Pele se je ozrl po množici. Zapazil je takoj, da so spokorniki pravočasno utekli, zapazil pa tudi, da je ostalo mnogo ljudi doma, ki so bili sicer vdani, pokorni cerkvi, a so se dostikrat prepirali in pravdali s svojim gospodarjem zaradi tlake in desetine, ali zaradi svojih žena in svojih hčera.

»Najbrž so tudi pri Vas krivoverci pravočasno odnesli pete, kakor po drugih krajih,« je osornoporogljivo menil Nikolaj Kolovški, videč, kako je Pele neodločno ogledoval zbrano ljudstvo.

»Nič ne rečem, Vaša milost, prav mnogo jih je uteklo,« je odgovoril Pele. »Ali nekaj jih je vendar ostalo. Vešala ne ostanejo prazna.«

Pele se je bil med tem odločil. »Čemu bi spravljal spokornike na vešala, ki meni nič nečejo,« je rekel sam pri sebi; bolje, da obesijo tiste, ki so moji sovražniki. Njegova vest mu zaradi tega sklepa ni ničesar očitala. Smehljaje se je obrnil k prelatu, ki je leno ležal na svojem mehkem sedežu in dejal:

»Če dovolite, milostivi prelat, ukažem privesti grešne ljudi iz te vasi, ki se ustavljajo božjim in cerkvenim postavam pred Vas.«

»Dobro, dobro, vitez Pele,« je ječal prelat Orsano. Sveži zrak je pripomogel, da se je prelatova pijanost do cela razvila. Niti prav ganiti se ni več mogel sam in topo je gledal predse ter se ni čisto nič zavedal, da mu bo izreči sodbo nad kdove kolikimi ljudmi.

Pele je vojščakom označil osemindvajset oseb, da so jih pripeljali pred prelata in Nlikolaja. Nič posebnega sluteč so ti ljudje pokleknili in čakali, kaj da bo.

»Izrecite zdaj sodbo, milostivi gospod,« je nagovarjal Pele prelata. »Kaj bi se s temi ničvrednimi ljudmi dolgo ukvarjali. Kar na kratko opravimo.«

»Da, na kratko, kar na kratko,« je jecljal pijani prelat. »Pomagajte mi da vstanem.«

Pele in sluge so podprli prelata, da se je vzdignil z blazin. Razprostrl je roke in s hripavim glasom rekel:

»Bodite prokleti krivoverci; proklet bodi vaš kruh in vaša voda, proklete vaše žene in vaši otroci, prokleta vaša polja in vaše črede. Anathema! Nikolaj Kolovški, izpolni svojo dolžnost.«

Počasi je izgovoril pijani prelat te besede. Jezik se mu je venomer zapletal. Komaj je bil končal, že je padel kakor snop nazaj na svoj sedež. Namesto njega pa je zdaj stopil v akcijo Nikolaj Kolovški, potegnil je svoj meč in z gromovitim glasom ukazal:

»Vojščaki − krivoverci so obsojeni na smrt na vešalih. Izvršite sodbo, kar imajo krivoverci nepremičnega imetja, bodi vaša last.«

Za trenotek je zavladala smrtna tihota. Ljudje se v prvem hipu niti jasno zavedali niso, kaj vse to pomeni. Potem pa so zagnali bolesten in obupen krik in vik. Začeli so jokati, se metati na tla in prositi milost. Eni so se rotili, da so nedolžni, drugj so klicali božjo pomoč, naj jih reši. Žene so se oklepale svojih mož, otroci svojih staršev, možje so stiskali pesti ali si ruvali lase. Vse vpitje in tulenje se je zlilo v en sam strašen krik, ki pa ni našel odmeva nikjer, ni pri ljudeh ne pri stvarniku.

Nikolajevi vojščaki so se zapodili med ljudstvo in jo z meči kar hipoma razgnali, dočim so že v naprej določeni njihovi tovariši planili nad obsojence in jih zvezali ter potem odgnali na vrt, na čigar spodnjem koncu so bila pripravljena vešala. Vse to se je vsled izvežbanosti vojaštva čudovito hitro izvršilo, tako da je bil v nekaj trenotkih izpraznjen prostor pred gradom. Samo iz daljave se je še čulo obupno vpitje a ko se je vitez Pele ozrl na patrijarhovega zastopnika preleta Orsana, je videl, da je ta v svoji pijanosti mirno zaspal...

V tem, ko je krvnik na koncu grajskega vrta izvrševal svoj grozni posel in so Nikolajevi vojaki plenili po vasi ter ropali, kolikor se je dalo, se je v veliki grajščinski dvorani nadaljevala pojedina in vitez Pele se je trudil na vso moč, da bi svoje goste kar najbolje zabaval. Bilje vesel, da se je iznebil najmanj pokornih svojih kmetov in žrtvujé te rešil sebi vsaj svoje bogastvo, če ne tudi svoje življenje. Ponosen je bil na svojo prekanjenost in se dobrohotno norčeval iz Nikolaja Kolovškega, čigar srditi pogledi so mu pričali, da se čuti prevaranega in da ga muči jeza, ker bi se rad maščeval, a se ne more.

In popivanje se je nadaljevalo. Sluge so nosili vedno nove vrče vina na mizo, ki so jih gostje tako rekoč sproti praznili in pri tem vpili in peli in razgrajali in se smejali kakor na veseli svatbi. Samo Nikolaj Kolovški se je jezno držal in je komaj ustne zmočil v plemenito kapljo, s katero so se drugi vprav živinsko zalivali.

Ko je pijanost zbrane družbe že dosegla svoj vrhunec in se je mengiški grajščak Pele že komaj še vzdrževal na nogah, tedaj se je nenadoma dvignil Nikolaj Kolovški in poklical Peleta pred sebe.

»Častivredni vitez − dovolite mi nekaj vprašanj,« je porogljivo rekel Nikolaj. »Pokazali ste danes, da imate res izvrsten nos za krivoverce. Lepo število krivovercev je prišlo danes po vaši zaslugi na vešala, ne da bi bil jaz moral preliti le eno samo kapljico nedolžne krvi. Toda − zdaj bi vas prosil, da mi pojasnite neke tajnosti.«

»Kaj − tajnosti? Ali hočete mar vedeti, s čim si moja žena barva lase? Ne, danes vam ne bom razkrival tajnosti svoje žene.«

»Ne šalim se, vitez Pele,« je odurno odgovoril Nikolaj. »Sicer imate tako prijetno življenje, da se ne čudim vaši porednosti ...«

»Kaj imam? Prijetno življenje? Jaz? Slišite, Nikolaj Kolovški, to je pa že preveč. Jaz trpim leto in dan kakor duša v vicah. Preganja me moja žena in me trpinči; kmetje me jeze; posvetna in cerkvena gospoda mi dela vedne sitnosti in povrh še slabo prebavljam. In to imenujete vi prijetno življenje! Dobro prebavljanje je vendar prvi pogoj sreče in jaz še tega nisem deležen. Ah zakaj ni človek ustvarjen kakor štorklja, ki lahko sama sebe klistira.«

Pele v svoji pijanosti ni zapazil, da je med njegovim govorom vstopilo v sobo deset vojščakov z golimi meči v rokah. Šele ko je končal, je zagledal vojščake in prizor, ki se mu je nudil, ga je hipoma streznil.

»Kaj pa to pomeni, mogočni gospod Nikolaj Kolovški?« je vprašal prijazno in pohlevno. »Izvolite li uprizoriti malo šalo?«

»Ne, marveč le malo preiskavo. Prosim vas, vitez Pele in vas, milostivi gospod prelat, pojdita z menoj.«

»Kaj se je pa zgodilo? Ali je kdo umrl? Ali ste iztaknili kakega novega krivoverca?«

»To se izkaže na licu mesta. Prosim gospod milostivi prelat − kliče vas sveta dolžnost.«

Prelat Orsano bi bil raje ostal za mizo, ali Nikolajev opomin se je glasil tako resno, da se ni upal ugovarjati. Želel je postati škof in je vedel, da mu Nikolaj lahko vse pokvari če bi ga patrijarhu popisal takega, kakršen je bil v resnici.

Prelatu, Nikolaju in Peletu so sledili vojaki. Nikolaj je vso družbo peljal na vrt, kjer je stal majhen paviljon. Ko so se odprla vrata, je vse ostrmelo. Sredi paviljona je stal bronast kip boginje Venere, velik, krasen kip, ki je v svitu zahajajočega solnca izgledal bajno.

»Glej te, milostivi prelat, kak sodomski in gomorski tempelj si je postavil in priredil vitez Pele. Javno se dela pravovernega kristijana, tu pa moli in daruje krivoverski boginji.«

Tako je kričal Nikolaj Kolovški in s krvavimi pogledi motril trepetajočega Peleta.

»Oh, prosim, nikar ne sodite prenaglo. Jaz sem si pripravil ta prostorček samo za zabavo. Veste, gospoda, moja žena je sitna in ljubosumna.«

»Molči, krivoverec, in izpovej, kje si dobil ta nesramni kip.«

»Hlapci so ga našli pri prekopavanju vrta.«

»Antikrist je prišel zopet na zemljo in izkopava stare malike,« je z jokajočim glasom tarnal prelat Orsano. »Kdor izkopava stare malike, žali nebo in kdor jim postavlja tempelje, je malikovalec in krivoverec in zasluži najstrašnejšo smrt.«

Pele je ves bled padel na kolena pred prelatom in s povzdignenim glasom prosil:

»Poslušajte me vendar, milostivi gospod. Saj nisem malikovalec. Dober kristjan sem in zvest sveti materi cerkvi.«

»Krivoverec si, ki zaničuje cerkvene zapovedi. Zakaj nisi kipa pustil v zemlji? Zakaj ga nisi razbil? Zakaj ga nisi daroval cerkvi, da bi bila iz njega napravila zvon? Zato, ker si krivoverec. Sezidal si maliku poseben tempelj in v tem templju si molil boginjo prešestnosti. Bodi proklet, trikrat proklet.«

Prelat se je tako razburil, da je vsled tega in vsled zaužitega vina začel naenkrat omahovati in je brez zavesti padel Nikolaju na roke. Nikolaj je porabil to priliko in je svojemu pobočniku dal znamenje, naj prime Peleta. Vojaki so planili na mengiškega grajščaka in ga vlekli iz paviljona, dasi je kričal na vse grlo in se branil z vsemi močmi. Ko se je prelat zopet zavedel, je vprašal: »Kje je ta grdi krivoverec, ta Pele?«

»Vaša milost − na vešalih, pri drugih krivovercih,« je mesto Nikolaja odgovoril njegov pobočnik, ki se je v tem trenotku prikazal na vratih. »Umrl je kot pravi strahopetec. Ponujal nam je vse svoje imetje in še svojo ženo, če ga pustimo pri življenju.«

Mož z iztaknjenim očesom je globoko vzdihnil in potem rekel:

»Nikolaj Kolovški je pograbil vse Peletovo imetje, ženo pa je poslal v samostan.«

Luka je molče poslušal in samo sem in tja pokimal z glavo. Ko je mož z iztaknjenim očesom končal, mu je podal roko in šepetaje rekel: »To vam poplačam bogato.« Potem ni ves dan izpregovoril niti besedice. Šele zvečer, ko je z družbo srečno prispel v Kamnik in ležal v hlevu na slami, je mrmral:

»No, Nikolaj Kolovški, iz lepa ali iz grda, odšteti boš moral, kar si vzel mengeškemu grajščaku; odšteti boš to moral meni, ker sem Peletov edini pravi dedič, njegov − brat.

III.[uredi]

Kamnik je bil v 13. stoletju imenitno in bogato mesto z živahno trgovino. Mestjani so bili ponosni ljudje in se niso nikdar razumeli s plemenitaši, ki so živeli na svojih gradovih v okolici, pač pa imeli zdaj s tem, zdaj z onim krvave praske in hude boje. Najdlje so se še razumeli s kriškim grajščakom, ki je spadal med najmanjše plemenitaše in je za dobro plačilo prav rad podpiral kamniške mestjane pri njih različnih bojih. To prijateljstvo je trajalo več stoletij in je bilo tako tesno in presrčno, da so kriški grajščaki imeli skupno s kamniškimi mestjani − vešala in krvnika ter so na smrt obsojene hudodelce pošiljali v Kamnik, da so jih tam slovesno obešali. Ko so se pozneje kamniški mestjani sprli s kriškim grajščakom, se jim je maščeval na ta način, da si je napravil doma lastna vešala in obsojence doma obešal in jih ni hotel več pošiljati v Kamnik. Mestjani kamniški so sicer z največjo odločnostjo branili svoj privilegij, a dosegli niso ničesar. Oblastveno je bilo razsojeno, da smejo kriški gospodarji svoje ljudi doma obešati in obglavljati. Kamničanom pa se je prepovedalo, rabiti za svoje obsojence prej skupna vešala.

Luka je že na vse zgodaj zapustil svoje ležišče v hlevu in šel ogledat mesto, ki je takrat imelo štiri velika vrata in bilo obzidano in utrjeno tako dobro, da so kamniški mestjani pač lahko mirno in brez skrbi spali. Luka se je čudil, kako lepe so hiše in koliko rezanega kamna se je porabilo pri teh stavbah, dočim se mu je zdelo, da je cerkev precej skromna.

Ogleduje velika vrata, ob katerih je stal močan visok stolp, je naenkrat zaslišal za seboj znan glas, ki je klical:

»Ej, Luka, ali se hočeš mar pobratiti s prebivalcem tega stolpa. Tega ti ne svetujem, zakaj tukaj stanuje mož, ki bi se ga moral ti skrbno ogibati.«

»Meni se ni treba nikomur ogibati,« je osorno odvrnil Luka, ko je spoznal, da stoji kraj njega Krvosrd. »Jaz sem junak in poštenjak.«

»To se ti pozna, ali vseeno se ogibaj moža iz tega stolpa. Tu namreč stanuje kamniški krvnik in ta vrata se imenujejo rabeljska vrata.«

Junak in poštenjak Luka je hitro odstopil nekaj korakov od vrat, prav kakor bi se moral bati, da bi znal njegov prihod vzbuditi posebno zanimanje kamniškega krvnika. Obenem pa se je jezno obrnil h Krvosrdu in zarezal nanj:

»Slišite, gospod, takih burk pa nikar ne uganjajte z menoj, če nečete kar naenkrat postati rajnik in še pred obedom ležati na mrtvaškem odru.«

Krvosrd se ni mislil prepirati z Lukom, zato mu je prijazno rekel:

»Ne zameri, Luka, saj sem se le šalil. Komur Krištof Zlatopoljec tako zaupa, kakor tebi, ta mora res biti poštenjak in junak.«

»Saj sem tudi,« je še zamrmral Luka, ki je bil že pomirjen, potem pa hitro dostavil: »Povejte, gospod, kje bi se pa dobil pošten in izdaten zajtrk. Tako sem ga potreben, kakor grešnik božjega usmiljenja.«

»Pojdi z menoj, Luka,« je dejal Krvosrd. »Pri meni dobiš izvrsten zajtrk in dobro kapljico vina in pri tej priliki še se nekaj pametnega pomeniva.«

»Oh, gospod, kaj se hočete z menoj pametnega pomeniti,« je vzdihnil Luka, »saj vendar vidite, da nisem za to. Ko bi se mi pamet ne kisala, bi ne bil z Zlatopoljcem prišel na Kranjsko.«

Krvosrd je peljal Luka v gostilno, kjer je vsa družba prenočila. Preskrbel mu je res izvrsten in izdaten zajtrk in velik vrč vina in Luka se je tako napojil in najedel, da je po končanem zajtrku poklical natakarico in previdno tipaje, če je bujnost njenega telesa pristna, vzdihoval:

»Na, punica, tu imaš svetinjico, ki je bila na božjem grobu v Jeruzalemu blagoslovljena; moli zame, da bi bil še kdaj lačen.«

Krvosrd je peljal Luka v svojo sobo. Zaprl je previdno vrata in potem s tihim glasom rekel:

»Zdaj, Luka, odgovori mi resno in po pravici, kar te bom vprašal. Krištofa Zlatopoljca poznaš že več let, znano ti je torej tudi njegovo mišljenje in znan ti je njegov značaj. Ko smo prišli snoči v Kamnik, sem ga vprašal, kaj zdaj misli storiti, kako se hoče maščevati. Rad bi se bil ž njim v tej stvari domenil in ker poznam ljudi in razmere, mu dal kak dober svet, ali Krištof se mi je le zahvalil za vso izkazano mu prijaznost, odgovoril pa ni z nobeno besedo na moje vprašanje.«

Luka se je malo nasmehnil, nekako porogljivo, predno je odgovoril.

»Ljubi gospod, ko bi Vi poznali Krištofa Zlatopoljca tako, kakor ga poznam jaz, bi ga sploh ne bili ničesar vprašali. Zlasti sedaj ne, ko se mu je izjalovilo najlepše njegovo upanje. Zarotil se je bil, da ne bo več prelival krvi, da odloži orožje in se naseli v svoji domovini. Dolgo časa se je veselil, kako bo s svojim bogastvom uredil rodbinske razmere, popravil in razširil zlatopoljski grad, preskrbel svoji sestri bogato doto, da bo laglje dobila imenitnega moža, olajšal očetu zadnja leta in se sam v krogu svojcev veselil lepega življenja. Vse to je razpadlo v nič. Zlatopoljskega gradu ni več, sestre ni več in kar je še ostalo očetu, je huje, kakor da bi bil stari Zlatopoljec mrtev, kajti starec kriči brez jezika s svojimi pogledi strašneje po maščevanju, kakor bi to mogel storiti iz groba. Ne vem in niti ne slutim, kaj misli storiti Krištof Zlatopoljec, vem pa, da bodo njegovi sovražniki storjene zločine morali strahovito poplačati.«

»Morda si Krištof vendar še premisli, vsaj za sedaj,« je menil Krvosrd. »Kaj naj stori sam proti mogočnim sovražnikom?«

»Čeprav je Krištof sam, vendar se tudi za sedaj ne odreče maščevanju. Njegov značaj mu tega ne dopušča. Tudi če bi se Vam in sto drugim ljudem zdelo, da je kaka stvar popolnoma nemogoča, Krištof bi se je vendar lotil, ako bi se njemu zdelo, da jo izvrši. Ko bi si Krištof danes vtepel v glavo, da more človek po zraku leteti, bi on to poskušal toliko časa, da bi se ali ubil ali pa se res naučil leteti po zraku. Tak je in zato je škoda vsake besede, ki bi jo z njim kdo spregovoril glede maščevanja Nikolaju Kolovškemu.«

Krvosrd je malo razmišljeval o tem, kar mu je povedal Luka. Dozdevalo se mu je, da je Luka svojega gospodarja dobro označil in rekel si je, da mora računati s to molčečnostjo Krištofa Zlatopoljca.

»Povej mi še eno, Luka, ali bodeš podpiral svojega gospodarja pri njegovih prizadevanjih maščevati se Nikolaju Kolovškemu in njegovim zaveznikom?«

»Gotovo to še ni. Prvič ne vem, če me bo Krištof sploh hotel porabljati pri tej osveti, drugič pa je moje sodelovanje odvisno od sredstev, ki jih bo rabil. Če hoče z oklopom in s šlemom opremljen, z mečem in s sulico v rokah begati po svetu, po zapuščenih krajih, po strminah in ravninah, potem mu ne sledim, marveč vstopim v kak samostan, če pa spozna, da se s prijaznim usmevom, z ljubeznivostmi in uslugami najlaglje ugonobi sovražnika, potem pa lahko računa name in na mojo zvesto podporo.«

Krvosrd je premeril Luka s prezirljivim pogledom od nog do glave.

»Kaj ne, Luka, tebe ima Krištof Zlatopoljec kot svojega domačega ali dvornega norca v službi?« je porogljivo vprašal in se široko usedel na klop pri vratih. »Kot norec si res zabaven. Luka, le škoda, da se nisem prej domislil tvojega poklica in da sem toliko dragega časa s teboj potratil.«

Luka je pri teh besedah malo prebledel in je s tresočo roko segel za pas, kjer je imel bodalo, ali v hipu je že udaril v vesel in glasen smeh, kakor da je Krvosrd napravil izvrstno šalo. Odgovarjal je kolikor mogoče mirno in le sarkastični način govorjenja je izdajal njegovo notranjo razburjenost.

»Da, gospod, res je. Krištofa Zlatopoljca hišni ali dvorni norec sem. Ali toliko zdravega razuma imam še, da lahko temu in onemu kako pametno povem. Le poslušajte me malo in videli bodete, kaj je vse zapazil moj razum. Morda še vi tega niste zapazili, dasi ste gosposkega stanu. Meni se zdi na primer jako pravično, da mora podložnik svojemu graščaku plačati pristojbino, če se hoče oženiti, če torej hoče biti človek in ustvariti otroke, pravično je tudi, da mora plačati podložnik prispevke, če se njegov graščak oženi. Pomislite vendar. Podložnik plačuje, da se rodi graščaku nov suženj in plačuje, da se rodi njegovim otrokom nov graščak. Ali ta krščanska pravičnost ni vredna občudovanja? Takisto se mi zdi, da je občudovanja vredna tista krščanska postava, ki pravi, da smeš Žida ubiti, če plačaš dvanajst srebrnih grošev. Ako ubiješ Žida, ki ima v žepu štiriindvajset srebrnih grošev, napraviš še lepo kupčijo. Občudovanja vredno se mi tudi zdi, da dobi zdravnik plačilo, naj ozdravi bolnika ali naj ga spravi pod zemljo; občudovanja vredno, da pride kmet na vešala, če ukrade duhovniku le eno hruško, duhovnik pa dobi samo ukor, če ukrade kmetu vse, kar ima. Posebno pa občudujem, da se zde te uredbe in določbe pametne in pravične ne samo tistim, katerim so na korist, nego tudi tistim, katerim so na škodo. O, gospod Krvosrd, dasi sem čisto navaden dvorni norec, poznam vendar prav dobro toli slavljeno človeško modrost. Nič se ne čudite, da nisem glasnik modrosti, saj sem vendar norec po poklicu in plačan, da govorim in uganjam norčavosti. Ker pa uganjam svoje norčavosti že dolgo le na korist drugim, poskusiti hočem, da zdaj enkrat sam sebi koristim z norostjo. Poglejte me, čislani gospod. Štirideset let sem star. Kakor vidite, sem krepak in zdrav mož. S sulico in z mečem znam dobro ravnati. Lahko bi nadel šlem, zlezel v oklop in šel v boj; lahko bi si zaslužil plemstvo in dobil graščino − posebno zdaj, ko cvete roparstvo po vsem kristjanskem svetu in so vsi plemenitaši postali roparji; lahko bi se oženil, imel otroke, za katere bi me zavidali vsi sosedje, in užival sladkosti življenja, dokler bi na kakem krasnem turnirju ne storil častne smrti. No, vidite, vzlic temu sem namenjen vstopiti v kak samostan. Tam bom dobro živel na stroške drugih ljudi in ne bom imel nobenih izdatkov iz svojega; namesto da bi imel svojo ženo, ki bi morda bila sitna in bi mi grenila življenje, bom ljubil meščanske in kmetske žene drugih mož in če dobi katera otroka, bodo drugi zanje skrbeli. Tako bom hvaležno časteč stvarnika mirno in udobno užival, dokler ne bom vsled pokvarjenega želodca umrl.

»Zakaj pa tega že nisi davno storil, ti modri in pošteni Luka,« je

»Samo zato ne, ker hrabra in modra gospoda ni pustila nobenega mirnega kotička, kjer bi se mogel skriti ubog norec, ki je svojega poklica do grla sit in ves svet si je v laseh. Nemški cesar se vojskuje s Francozi, Francozi se vojskujejo z Angleži, grški cesar se vojskuje s ciprskim kraljem, aragonski kralj se vojskuje z Mavri; vojskuje se papež, vojskujejo se velikaši in vojskujejo se plemiči, vojskujejo se meščani in celo kmetje so se začeli vojskovati. Veliki se vojskujejo med sabo, mali se vojskujejo med sabo, pa včasih se vojskujo tudi mali proti velikim in veliki proti malim. Kaj naj stori ubog norec spričo tolikih izbruhov človeške modrosti? Ali se je čuditi, če sem v takih ruzmerah izgubil svojo norčavost in da ne vem, kam bi se del, da bi mogel v miru živeti? Zdaj begam po svetu in imam samo eno prihodnjost, da me nekega dne primejo ljudje, ki se bodo imenovali moje sovražnike, dasi nisem nikomur nič storil, in da mi bodo iztaknili oči ali izrezali jezik. Lepa prihodnjost − kaj? Vsaj moje dobre in močne zobe naj bi mi pustili.«

»Nehaj, norec,« je zaničljivo rekel Krvosrd in odšel iz sobe.

Luka je nekaj trenotkov gledal nepremično za njim, potem se je malo nasmehnil. Dijaboličen plamen se je zasvetil v njegovih očeh in hipoma ugasnil, in nato je mirno šel za Krvosrdom v sobo svojega gospodarja viteza Zlatopoljca.

Krištof Zlatopoljec je bil že na vse zgodaj vstal, a še ni zapustil svoje sobe, dasi je vanjo že davno sijalo jutranje solnce. Njegov oče je ležal na postelji in s svojimi živimi, nemirnimi očmi sledil sinu, ki je hodil po sobi gorindol, lahno, z enakomernimi koraki, in neprenehoma gledal predse v tla. Minila je ura za uro, a Krištof se ni bil niti za trenotek ustavil. Niti živahno vrvenje pod okni ga ni vzbudilo iz njegovih misli. Oče njegov je postal naposled vznemirjen in je začel hreščati, da bi sinovo pozornost obrnil nase, ali Krištof ga niti pogledal ni in je nadaljeval svojo hojo, dokler ga ni ustavil Krvosrd, ki je prišedši od razgovora z Luko vstopil v prostorno sobo.

»Kje je zdaj Nikolaj Kolovški?« je po kratkem odzdravu vprašal brez ovinkov Krištof. »Ali ste to mogli izvedeti?«

»Natančnega nič ne vem, dasi sem že na vse zgodaj poizvedoval pri ljudeh z dežele, ki so prišli v mesto. Najbrže je zdaj v Mengšu, vsaj nekaj članov njegovega sorodstva se mudi tam. Ko je porušil zlatopoljski grad, se je obrnil proti Mengšu. Ker je pri boju za zlatopoljski grad izgubil mnogo moštva in je tudi pobegnilo mnogo njegovih ljudi, namreč vsi tisti, ki so kaj več naropali, ni mogel koj naprej, nego mora počakati, da sestavi novo četo. Kamnika se ne more lotiti, če nima vsaj petsto mož.«

»Torej v Mengšu je!« Krištof je to rekel tako, kakor bi sam s seboj govoril. »In v Kamnik ga še ne bo! Prav! Pa mu pojdem nasproti.«

»Kaj hočete zapustiti Kamnik? Čemu? Sedaj vendar še ne morete ničesar storiti proti Nikolaju. Ostanite rajši na varnem in pripravite se za svoje delo.«

Zlatopoljec se je samo nasmehnil in je odkimal z glavo.

»Slušajte moj svet, vitez Zlatopoljec,« je silil Krvosrd. »Kamniško zidovje je trdno, kamniški mestjanje so pogumni in dobro oboroženi in ker so bogati, imajo in dobe vedno dovolj ljudi za obrambo. Nikolaju se bo tu slabo godilo, če ne pride z veliko silo nad mesto. Ostanite tu, pridružite se meščanom − in lahko izvršite obljubljeno osveto poprej, nego vi sami mislite.«

Toda Krištof zopet ni odgovoril in se je zopet samo nasmehnil. Premeril je vnovič sobo z dolgimi koraki in šele po dolgem molku rekel:

»Ogledati si moram vse ozemlje, kjer divja zdaj Nikolaj Kolovški.«

Potem se je obrnil do svojega sluge in ukazal, naj preskrbi vse, kar treba za odhod. Krvosrd bi bil rad ugovarjal, ali zdelo se je, da bi se zaman trudil in zato je molčal.

Kmalu potem so bili Zlatopoljec in njegovi spremljevalci izven zidovja kamniškega mesta. Jezdili so previdno se oziraje nekaj časa, ko je naenkrat Krvosrd ustavil svojega konja in zaklical:

»Zavijmo zdaj malo v stran, da se na varnem kraju pripravimo sa vsak slučaj.« − Obrnil je konja in jezdil do malega gozdiča.

»Ne zamerite, vitez Zlatopoljec, da sem vas zapeljal semkaj, ali previdnost me sili v to. Tu mislim nekoliko popraviti svoj obraz, zakaj mene pozna vsak otrok in če bi prišel kolovškim ljudem v roke, bi se mi slabo godilo.«

Medtem je vzel mož z iztaknjenim očesom iz vreče, ki jo je imel na konju, dve maski. Eno je izročil Krvosrdu, drugo si je sam nataknil. Zlatopoljec se je skoro ustrašil, ko ju je zagledal zdaj z maskama na licu. Izgledala sta, kakor da so jima bile porezane ustnice in ušesa.

Luka je glasno občudoval maski.

»Bil sem v Italiji, bil sem v Egiptu, bil sem v Sveti deželi in na Grškem. Tam znajo povsod na belo tkanino z belim voskom delati take maske, da jih ni spoznati kot umetno stvar, ali kaj tako dovršenega še nisem videl,« tako je zatrjeval Luka z vidno zavistjo, da sam nima take ali enake maske.

»Maski sem napravil jaz,« je rekel Krvosrd. »Bili so časi, ko sem se s takimi stvarmi bavil za zabavo in prirejal maske za vesele maškerade. Zdaj mi služi ta spretnost dobro tudi za resne namene.«

Zlatopoljec ni bil ves čas izpregovoril nobene besede, Krvosrd in njegov spremljevalec sta potegnila kapuce svojih priprostih halj čez glave in sta bila zdaj podobna pohabljenim romarjem.

Zdaj me bodo respektirali vsi, tudi najhujši sovražniki,« je z zadovoljstvom rekel Krvosrd in zopet zajahal svojega konja. »Naj so že krivoverci ali kristjani človeka pohabili − eni in drugi ga puste pri miru, če ga še kdaj srečajo, ker ga ne smatrajo več za pravega in popolnega človeka, da, celo ogibljejo se ga. Zdaj vas lahko spremim, kamor hočete, Krištof Zlatopoljec, tudi naravnost v Mengeš, če je treba, sredi med največje moje sovražnike, ki so zdaj tudi vaši sovražniki.«

Vsa družba je bila pripravljena za odhod; Zlatopoljec je že spodbodel svojega konja, a Krvosrd ga je poklical nazaj.

»Še nekaj, vitez Zlatopoljec. Boja sedaj ne moremo sprejeti nobenega. Jaz in moj tovariš sva zavarovana − ali kaj bo z vami, če vas zagledajo sovražniki. Vedeti nam je treba, kaj nameravate, sicer se ne bomo znali prav ravnati.«

»Najprej mislim iti naravnost v Mengeš,« je prijazno odgovoril Krištof.

»Prav,« je menil Krvosrd, »toda povejte tudi, kako mislite tam nastopiti, naj je že Nikolaj Kolovški navzočen ali naj je odsoten. Lahko ogrnete svoj plašč s križem. To bi bilo še najbolje, saj res prihajate iz Svete dežele in kot križarskega junaka nas bodo sprejeli z vsemi častmi.«

»Prisegel sem pri zveličanju svoje duše, da križa ne bom več nosil na svojem plašču,« je mirno a odločno izjavil Zlatopoljec in ne čakaje dalnjega vprašanja odjezil na cesto.

»Ako pridete z nami vred sovražniku pred oči, vas bodo smatrali za premaganega spokornika, ki je utekel smrti ali pa mu je bilo prizanešeno in izpostavljeni bo dete žaljivim poniževanjem. Zato Vam še enkrat svetujem, ogrnite križarski plašč.« Tako je Krištofu prigovarjal Krvosrd, ali odgovor je bil zopet neugoden.

»Ne! Rajši se podvržem najhujšemu ponižanju, kakor da bi še kdaj nosil križarski plašč,« je prav prijazno ali odločno rekel Krištof.

»Pomislite, Zlatopoljec, kaj Vas čaka,« je svaril Krvosrd. »Časih je celo smrt milejša kakor kako ponižanje.«

Zlatopoljec je vse to preslišal in je molče dirjal naprej. Njegova družba mu je hočeš ali nočeš morala slediti.

»Ali ni to že Mengeš?« je čez dlje časa z jasnim glasom in veselo brezskrbnostjo vprašal Zlatopoljec.

»Da, to je Mengeš in na gradu vihra zastava Nikolaja Kolovškega. Strgana je že ta zastava in kot taka prava priča v deželi vladajočih razmer.«

»Saj je to res zastava kolovškega gospodarja; zdaj jo spoznam. Kako dolgo je že nisem videl! In kako ljube spomine mi obuja ta zastava.« Krištof je govoril milo in tako prijazno, kakor bi bil Nikolaj Kolovški njegov najboljši in najljubši prijatelj.

»Bog ve, kaj namerava,« je mrmral Luka, ki je jezdil poleg Krvosrda. »Morda užge vas in grad.«

»Zakaj misliš to?« je vprašal Krvosrd. »Kaj ne vidiš, kako miren in ravnodušen je tvoj gospodar. Tak človek vendar ne misli na požig.«

»Jaz pa Vam prisegam pri Satanovih rogovih in pri Belcebubovem repu, da je moj gospodar moral izmisliti nekaj posebno strahovitega in groznega, ker je tako miren in prijazen. Zapomnite si: gorje človeku, trikrat gorje mu, ako se Krištof Zlatopoljec smehlja, kadar bi vsak drugi človek klel. In verujte mi: doživeli bomo še tako strašnih reči, da se bodo še peklenski rablji groze jokali.«

»Prijatelj Luka, ti pač ne moreš nikdar zatajiti, da si pravzaprav hišni norec Krištofa Zlatopoljca, ne pa njegov sluga in sobojevnik,« se je posmehoval Krvosrd. »Kaj nisi prej slišal, da je Krištof Zlatopoljec pripravljen, podvreči se vsakemu ponižanju, ki ga doleti?«

»Vi ste pač še precej mladi, gospod Krvosrd« in niste naučeni, gledati ljudem v srce,« je ironično odgovoril Luka. »Sčasoma se bodete tega že še naučili in mislim da bo to prav dobro in koristno za Vas. Krištof Zlatopoljec je značaj, ki ga Vi še dolgo ne bodete pojmili. Jas sem videl Krištofa večkrat tako postopati, da ga ni nihče razumel. Zgodilo se je, da je svoje rane mazal z octom, da bi ga huje skelele. Ali pojmite zakaj? Da bi bil utrjen proti takim bolečinam. Deset let se je vojskoval v sveti deželi in po grških otokih, dasi bi bil lahko že prej z bogatim plenom odrinil domu. Zakaj se je izpostavljal takim nevarnostim? Ker mu je neki italijanski vitez stopil na ostrogo in se ni opravičil. Krištof Zlatopoljec mu je bil skoro deset let za petami, dokler ga ni dobil in ga poslal na drugi svet. Tak je moj gospodar. Ko bi mu danes Nikolaj Kolovški mogel vrniti grad, očeta in sestro − Krištof bi vendar ne opustil svojega sklepa, nego bi zanesljivo in sigurno izvršil svoj namen, kvečjemu da bi ne bil pri tem tako miren in prijazen, kakor je sedaj, ko se pripravlja, da svoje sovražnike pobije, pokolje, sežge in če treba tudi sne.«

»Luka, norec, ali misliš resno, da ima Krištof Zlatopoljec take namene?«

»Vprašajte njega, zakaj hudič, ki mu je napravil prvi načrt, gotovo sam ne pojmi, kako je Krištof ta načrt še razpredel in izpopolnil.«

Razgovor je moral nehati, kajti družba je bila prijezdila tik do Mengša in je morala ustaviti konje, ker se je iz Mengša bližala mnogobrojna družba gospodov in dam na konjih. Vesela in glasna je bila ta družba in zavzemala je vso cesto. Na čelu tej družbi je jezdila ponosna, še vedno jako lepa dama v dragoceni obleki. Poznalo se je od daleč, da je morala biti ta dama enkrat nad vse krasna; dasi je bila stara že nad štirideset let, je bila še vedno sveža in zapeljiva, zlasti kadar je svoje ustne ubrala v nasmeh in pokazala svoje snežnobele zobe.

Poleg te dame je jezdil na desni strani bogato opravljen plemič, star kakih petindvajset let. Mladega moža so morale mučiti resne skrbi, kajti njegov pogled je bil teman in izraa njegovega lica je razodeval njegovo nejevoljnost. Časih je jezno pogledal na bledega lepega mladeniča, ki je jezdil na drugi strani rečene dame in ki je na te poglede odgovarjal z ošabnim posmehom in izzivajoče malomarnimi gestami. Menda je samo pozornost dame branila, da se nista mlada moža sporekla ali se celo spoprijela.

»Moj ljubi Adam,« je rekla dama prvemu svojih spremljevalcev, »veruj mi, da grem z veseljem nasproti vojski, ki jo pripelje moj mož. Sama bom vojaštvo peljala v Mengeš in če bi bilo potreba, bi se tudi udeležila boja proti krivovercem. V mojih žilah teče kri hrabrih bojevnikov in dasi nisem izvežbana v bojevanju, bi vendar v sili skrbela, da bi ime Bertonja ne delalo sramote imenu kolovških vitezov.

»To vem, draga mati,« je odgovoril mladi mož. »Ko bi ime Bertonja nosile vedno samo ženske, bi bilo vendar zaslovelo, če ne po drugih, pa po vas, ki ste vzor kreposti, dobrote in poguma. A to ime so nosili tudi možje in ti mu niso znali vedno varovati tistega ugleda, na kateri bi bili vi tako radi ponosni.«

»Adam, ti si trd in krivičen. Ne pozabi, da žališ tudi mene, če žališ moje sorodnike.«

»Ne, mati, vas nisem hotel žaliti, vas gotovo ne, je zatrjeval Adam in strupeno pogledal mladeniča, ki je jezdil na drugi strani gospe Kolovške.

»Adam, prosim te, nehaj,« je hitela živahno ugovarjati mati. »Ne trpim, da bi delal nepotrebnih zdražb.«

»Pustite ga, lepa teta,« se je oglasil bledi mladenič in se prezirljivo nasmehnil. »Očitanja mojega hrabrega bratranca so kakor sunki njegovega meča; Adam meri dobro, z besedo in mečem; vem, da so njegove besede letele name, a zadel me je tako malo, kakor na turnirju v Kranju, ko me je zahrbtno napadel. Takrat sem ga položil na pesek in ga pretepel. Zdaj je vsaj tako pošten in mi pove v obraz, kar mu leži na duši.«

»Gospodine Bertonja,« je srdito zaklical Adam Kolovški, »tisti dogodek pri turnirju je bil šala. Tisti turnir ni bil resen: igrali smo se in v igri ste vi vendar mojster, ne samo v igri z orožjem, nego tudi v igri z damami, ne le z lesenimi nego tudi z živimi damami, celo s takimi, ki bi se pač morale odreči takim zabavam.«

Soproga Nikolaja Kolovškega je zardela do las in je povesila oči.

Besede njenega sina so jo nemalo zadele. Očital ji je že večkrat, da na nedopusten način odlikuje mladega Bertonjo, a vselej ji je to očital skrivaj; danes se je prvič zgodilo, da je začel o tem govoriti spričo drugih ljudi, in to jo je speklo. Tudi Bertonja je bil v prvem trenotku presenečen in je zatrepetal, ko je iz bratrančevih ust priletela ta pšica, ali premagal se je hitro in z običajno hladno svojo ošabnostjo zaklical:

»Ah, zdaj vas razumem, moj ljubeznivi gospod bratranec. Torej ta igra z živimi damami vas jezi. No, tega vam ne zamerim, kajti doživeli ste res nekaj bridkega: lastna vaša ljubica, lepa gospa Lukrecija je razglasila, da sem jaz najlepši in najhrabrejši vseh kranjskih vitezov in me je v vaši navzočnosti poljubila na lice.«

Adam Kolovški bi bil najraje svojega bratranca udaril v obraz, ali ko je videl razburjenost in zbeganost svoje matere, ko je videl solze, ki so rosile njene oči, je zmagala sinovska ljubezen nad sovraštvom in zato ni odgovoril na zbadljive besede bratranca Bertonje. Molčal je tem laglje, ker se je pred njim nenadoma prikazal neznan mož, Krištof Zlatopoljec, ki je ravno v tem trenotku s svojimi spremljevalci dospel do kolovške gospode.

V tem, ko so se gospa Kolovška, njen sin in njen netjak obsipali s trpkimi besedami, se je za njimi jahajoča družba samo smejala. Središče te družbe je bila vitka dama, Marija Saloma, edina hči Nikolaja Kolovškega. Marija Saloma je bila komaj dvajset let stara. Svoji materi ni bila čisto nič podobna in se je popolnoma razlikovala od svojega brata Adama. Imela je sive orlovske oči, temno polt in tanke pohlepne ustne. Čez tilnik so ji padali gosti kodrasti lasje. Bila je lepa, ali njena lepota je imela neki trdi značaj, ki bi gotovo marsikoga odpodil, da ni znala Marija Saloma s svojo predrzno in do skrajnosti izzivajočo koketnostjo prikovati k sebi tudi najponosnejšega in najpreudarnejšega. Sodilo se je splošno, da je Marija Saloma mrzla kakor led in popolnoma nepristopna in to ji je dajalo pogum, da je svobodnejše govorila in svobodnejše občevala z moškimi, nego je to bilo navada plemskih hčera tistih časov.

»Gospod Bosio,« je smeje se rekla Marija Saloma elegantnemu plemiču, ki je jezdil poleg ne, »ali se vam ne zdi, da se pripravlja moj ljubi bratranec Bertonja za vstop v kak samostan? Gotovo je že storil obljubo čistosti, ker se tako izogiblje skušnjavi, ki jo v tej družbi predstavljam jaz. Lejte ga, kar ne umakne se od moje matere in mojega brata. Gotovo se razgovarjajo, kako pride grešen človek zanesljivo med svetnike.«

»Ne vem, če je vaše mnenje utemeljeno,« se je oglasil plemič Bosio, ki se je najzvesteje držal Marije Salome. »Zdi se mi pa, da so tisti gospodje obsojeni na večno čistost, ki služijo vam, lepa gospodična.«

Marija Saloma se je z ošabnim posmehom ozrla po svojih spremljevalcih in rekla porogljivo:

»Seveda mi služite vi vsi, časti vredni gospodje, ali čistost, na katero ste obsojeni, vam dela menda prav malo skrbi. Tako se mi vsaj zdi, kajti slišala sem jako čudne stvari o tem, kar ste počenjali po zavzetju zlatopoljskega grada z Judito, edino hčerko starega Zlatopoljca.«

Bosio je spravila Marija Saloma s temi besedami v tako zadrego, da ni mogel ničesar odgovoriti. Samo zajecljal je nekaj, potem pa umolknil. Priskočil pa mu je na pomoč mlad mož, ki je bil opravljen sicer viteško, a je bil po poklicu duhovnik.

»Kar so storili vitez Bosio in njegovi tovariši z Judito Zlatopoljčevo, tega niti sveta cerkev ne obsoja, kaj še, da bi to mogli drugi ljudje,« je rekel mladi duhovnik. »Kdor stori kakemu dekletu silo iz ljubezni in da bi užival njeno ljubezen, ta stori greh in je hudodelec. Toda kdor stori silo krivoverskemu dekletu in ne iz ljubezni, nego iz sovraštva in z namenom, da ji stori škodo na duši in na telesu, ta ni ne grešnik, ne hudodelec, nego je storil dobro in zaslužno delo. Tako so odločili že razni cerkveni zbori. Meni to lahko verujete, saj sem se mnogo bavil s temi stvarmi.«

»Z zapeljevanjem krivoverskih deklet ali s sklepi cerkvenih zborov?« je smeje vprašala Marija Saloma in mladi duhovnik se je sam smejal porednosti kolovške gospodične in si prihranil vsak odgovor.

»Povejte mi, častiti gospod župnik,« je čez nekaj časa vprašala Marija Saloma, »povejte mi odkritosrčno: ali bi vi poskusili na tak način si pridobiti nebeško kraljestvo, če bi bili resnično zaljubljeni v kako krivoverko.«

»Milostiva gospodična − ko bi bila vi krivoverka, bi bil jaz že dostikrat na tak način poskusil doseči nebeški slaj vaše ljubezni.«

Družba se je v tem, v tistih časih običajnem tonu kratkočasila, dokler ni naletela na Krištofa Zlatopoljca in na njegove spremljevalce. Adam Kolovški je bil prvi zagledal Krištofa in zdelo se mu je, da je najbolje, če strese svojo jezo, ki mu jo je povzročil ljubimec njegove matere, na tega neznanega viteza.

»Kdo si ti človek z dolgo brado?« je surovo zakričal Adam že od daleč na Krištofa. »Ako si pravoveren kristjan, zakaj nimaš svetega križa pri sebi, ako pa spadaš med krivoverske spokornike, zakaj se ne ravnaš po ukazih, ki sta jih razglasila Nikolaj Kolovški in patrijarhov pooblaščenec Orsano.«

»Ukazi Nikolaja Kolovškega in patrijarhovega pooblaščenca mi niso znani,« je skromno odgovoril Krištof.

»Bosio,« je zaklical Adam, »pouči tega človeka, kake ukaze sta izdala moj oče in prelat Orsano.«

Bosio je zapustil Marijo Salonmo in jezdil proti Krištofu. Čim ga je zagledal Krvosrd, je zašepetal Krištofu na uho:

»To je bil voditelj tistih, ki so oskrunili vašo sestro.«

Krištof Zlatopoljec se ni ganil, celo prijazno se je nasmehnil, kakor da je slišal nekaj prav prijetnega ter je vljudno pozdravil plemiča Bosia, ki je bil v tem prijahal tiho pred njega.

»Zdaj, Bosio, pokažite svojo hrabrost,« je zaklicala Marija Saloma. »Vzemite temu klativitezu konja, zlomite njegov meč in odtrgajte mu desno ostrogo, kakor veleva ukaz mojega očeta in prelata Orsana. A to se naj zgodi ne zavratno, ali tako, kakor se kaki krivoverski gospodični vzame v grajski kleti nedolžnost, nego v očitnem boju in po slavo dobitni zmagi.«

»Oprostite, jaz nisem dostojen, da bi se plemič Bosio z mano bojeval,« je ponižno menil Krištof Zlatopoljec.

»Marija Saloma, prepovedujem ti, da bi plemiča Bosia ščuvala na boj,« se je oglasila gospa Kolovška. »Če je ta neznani vitez prave vere in jo pripoznava, ni treba, da bi se podajal v nevarnost ali celo izgubil svoje življenje, ker bi se ti rada zabavala.« 

»Hvala vam za to posredovanje,« je dejal Krištof in se globoko priklonil kolovški gospe. »Življenje mi ugaja in kar nič ne želim, da bi zapustil ta svet. Rad še počakam na smrt kolikor časa bo mogoče.«

»Naprej, Bosio,« je zaklical vmes Adam Kolovški. »Ne poslušaj tega strahopetnega besedičarja in klativiteza in ne meni se za bedarije moje sestre. Naprej.«

Krištof je mirno in smehljaje se gledal družbo in obenem rekel gospe Kolovški:

»Sodeč po imenu, s katerim ste poklicali to mlado damo in po besedah poleg vas stoječega gospoda moram misliti, da ste vi gospa Kristina Kolovška, in mati Marije Salome in Adama Kolovškega.«

»Da, to sem jaz,« je ponosno pritrdila gospa Kolovška, a ni vprašala niti od kod da jo pozna tuji vitez niti kdo da je. tako znamenito in visoko gospo, ko sem mladi Kristini plem. Bertonji rešil življenje,« je rekel Krištof polglasno, kakor bi govoril sam seboj. Napadalcev je bilo nad dvajset ...«

»Ah, zdaj vas poznam,« je iznenadena zaklicala Kristina Kolovška. »Zdelo se mi je, da sem vas že videla. Vi ste Krištof Zlatopoljec.«

Bosio je zatrepetal na svojem konju in zgrabil svoj meč. »Krištof Zlatopoljec,« je ponavljal Bosio in plaho je gledal na moža, ki se je tako mirno in skromno priklanjal Kolovški gospe. Z Bosiom vred so se nenavadnega sestanka s Krištofom Zlatopoljcem prestrašili tudi vsi drugi vitezi, kar jih je bilo okrog Kolovške gospe in njene hčere. Prestrašili so se, ker so se vsi udeležili napada na zlatopoljski grad, ker so vsi pomagali razdejati grad, ker so bili vsi udeleženi pri oskrumbi Judite Zlatopoljčeve. Šele tretji dan je tekel od tega strašnega dogodka in že je stal pred njimi Krištof Zlatopoljec, osvetnik svojega očeta in svoje sestre. Za trenotek je nastala tihota, potem je pa zaklicala Marija Saloma:

»Gospod vitez Zlatopoljec, ali prihajate naravnost iz Svete dežele ali pa ste že obiskali zlatopoljski grad.«

To brezobrazno in neusmiljeno vprašanje je raztogotilo celo Adama Kolovškega. Jezno je pogledal svojo sestro in ji hotel nekaj zaklicati, toda prehitel ga je Krištof, ki je z nekako sanjavim izrazom v očeh in s čudovito hladnokrvnostjo odgovoril:

»Da, gospodična, videl sem že svoj grad.«

»Ko bi ga bil le že tudi jaz videl in mogel preiskati njegove kleti,« je zarenčal Luka tako, da ga je mogel slišati samo mož z iztaknjenim očesom.

Nekaj enakega so pač mislili tudi vsi drugi, a strmeli so tudi, da ni Krištof niti z najmanjšo kretnjo izdal svojih čuvstev, da ni razodel niti najmanjše osvetoželjnosti, da je govoril ko ravnodušno, kakor da ga nič ne briga, kaj se je zgodilo z njegovim očetom in z njegovo sestro ter z njegovim staroslavnim gradom.

»Kaj pa Vas je pripeljalo sem in kaj iščete tu?« je vprašal mladi Bertonja, kateremu je bil zopetni molk dosti mučnejši, nego bi mu bil najljutejši spopad.

»Zdaj čakam, da izpolni plemič Bosio dobljeno naročilo Adama Kolovškega.«

Krištof je govoril še vedno vljudno, ali v njegovem glasu je že zvenelo nekaj izzivajočega. Bosio je to čutil in oziral se je nekam plaho po drugih plemičih, kakor bi jih hotel prositi, naj ga ne puste samega napasti Krištofa. Dasi je bil Bosio hraber, ga je vendar bilo resno strah pred Krištofom, prav posebno radi tega, ker je Krištof ravnodušno sedel na svojem konju, se smejal ter je vidno pozabil, da ima na strani meč in za pasom bodalo. Držal se je, kakor da je na svetu ni nevarnosti, kateri bi ne bil kos.

Bosiovo obotavljanje je dalo Mariji Salomi povod, da se je začela porogljivo smejati.

»No, plemič Bosio, naprej! Prinesite mi zlomljeni meč in ostrogo Krištofa Zlatopoljca. Saj ste vendar junak in ste si pri zavzetju zlatopoljskega gradu pridobili nevenljivih lovorik.«

Ostro in karajoče je gospa Kristina ukazala svoji hčeri naj molči, a Marija Saloma se ni nikdar menila za povelja svoje matere in prav da bi materi kljubovala, se je vnovič obrnila do Bosia.

»Ali ste slišali, plemič Bosio, da je vitez Zlatopoljec obvaroval mojo mater pred dvajsetimi napadalci. Če mi prinesete njegov meč in njegovo ostrogo, bom slovesno priznala, da ste najhrabrejši vseh kranjskih vitezov.«

Vroč, mnogo obetajoč pogled je spremljal te besede Marije Salome. Gospo Kristino pa je prevzela razburjenost zaradi teh besedi tako, da so ji stopile solze v oči.

»Adam, moj sin, ne dopusti, da bi kdo ponižal in osramotil hrabrega plemiča, ki je tvoji materi rešil življenje.«

»Prosim vas, mati,« je jezno odgovoril Adam. »Pustite me pri miru. Če hoče vitez Zlatopoljec trpeti ponižanja, ki se mu obetajo, potem jih tudi zasluži.«

»Tako je,« se je oglasil Krištof. »Čudim se le, da se nihče ne gane, da bi to obetano ponižanje tudi izvršil.«

Bosio se še vedno ni premaknil z mesta. Držal je pač svoj meč v rokah, a videlo se je, da ne misli na napad, nego samo na obrambo.

»Bosio – kaj se res ne upaš? Ali ti je zmanjkalo poguma že tako, da se še ganiti ne upaš?« Adam je bil ves rdeč v obrazu, same jeze, da se Bosio ne upa lotiti se Krištofa.

Žaljivoposmehujoči pogledi vseh navzočih so razkačili Bosia tako, da bi se bil najraje spoprijel s svojimi tovariši. Zamahnil je srdito z mečem okrog sebe, se vzravnal na svojem konju in zagrmel:

»Jaz se ne bojim nikogar na svetu! Nikogar! In če se hoče vitez Zlatopoljec z menoj bojevati, sem pripravljen na boj. Vitez Zlatopoljec naj se bojuje na konju z mečem, jaz se bom pa bojeval peš in le z bodalom − to pač kaže, da imam dovolj poguma.«

»Ne gre se za to, plemič Bosio,« je menil Krištof. »Vaša naloga je, da zlomite moj meč in mi strgate desno ostrogo z noge.«

»Molite zame, gospod župnik,« je zaklical Bosio poleg Marije Salome stoječemu, duhovniku in je vspodbodel svojega konja.

Krištof je mirno pričakoval svojega nasprotnika. Niti ganil se ni, le iz njegovih globokih temnih oči je udaril tak plamen, da je Bosio potegnil konja nazaj.

»Vi me hočete umoriti,« je zakričal Bosio. »Pripravljen sem na boj, pogoje lahko določite katere hočete, ali boj mora biti pošten.«

»Zakaj trepečete tako pred menoj?« je prijazno vprašal Krištof. »Kaj je na meni tako strašnega, da se ne upate v mojo bližino? Sem-li razdejal kak grad do zadnjega kamna, sem-li oskrunil kako plemsko devojko vpričo njenega očeta? Sem-li pohabil kakega poštenega plemiča tako, da ga še lastni njegov sin ni spoznal. Ali sem se mar hvalil s takimi junaštvi, da bi se mi prijazno nasmehnila hči mogočnega velikaša? Siromašen plemič sem brez doma, ki se prostovoljno ponižuje, ki dovoli in prosi, da se ga onečasti. Začni torej, plemič Bosio, ti, Adam Kolovški, ploskaj mu, ti, Marija Saloma, poplačaj njegov pogum s svojim najljubeznivejšim nasmehom.«

In ker se ni nihče ganil, je Krištof Zlatopoljec stopil s svojega konja in vrgel orožje od sebe.

»Tu je moj meč pred tvojimi nogami, Bosio, tu je moje bodalo pred tvojimi nogami, Adam Kolovški, in tu je končno moja desna ostroga pred tvojimi nogami, Marija Saloma. Nobenega orožja nimam, na mojo čast, da nimam niti igle, in zdaj približaj se mi, Bosio, približaj vendar.«

Mirno je stal Krištof pred svojimi sovražniki in se držal na smeh, a nihče se mu ni približal.

»Primite in uklenite ga,« je ukazal Adam Kolovški. »Gotovo ima kak strup pri sebi ali je pa v zvezi s hudičem.«

»Gorje tistemu, ki se dotakne viteza Zlatopoljca,« je zaklical mladi Bertonja in pognal svojega konja naprej ter ga kakor za varstvo postavil pred Krištofa. »Po volji in po ukazu Nikolaja Kolovškega sem jaz zapovednik v Mengšu. Pustil sem vas vse v miru, dokler ste se držali v mejah ukazov, ki sta jih izdala dogovorno pooblaščenec mejnega grofa kranjskega in pooblaščenec patrijarha oglejskega. Zahtevam pa, da spoštujete in točno izpolnujete te ukaze. Nihče nima te pravice, storiti kaj

Marija Saloma, ki je Krištofa ves čas motrila z ostrimi pogledi in se jezila, da ga ni ugnati, se zdaj ni mogla več premagovati.

»Ali ste vsi neumni, da ne zapazite, pri čem da ste. Ali ne vidite, kako se Zlatopoljec iz vas norca dela. Njegova ponižnost je sama hlimba. Če bi Vas ne hotel imeti za norca, bi moral pač biti največji strahopetec, kar jih nosi zemlja. Kako morete misliti, da odpusti in pozabi, kar ste storili z njegovim očetom in z njegovo sestro, ako ni strahopetec.«

Zlatopoljec se je ponosno vzravnal in pogled njegov se je tako ostro uprl v Marijo Salomo, da je ta ošabna grajska gospodična morala povesiti oči.

»Naj se oglasi, kdor more potrditi, da sem strahopetec,« je rekel Krištof. »Naj se oglasi plemič Bosio, če se upa to ponoviti, dasi ga je bilo še pred nekaj trenotki strah se meni približati. Ali se nihče ne oglasi?«

Krištof Zlatopoljec je umolknil za nekaj trenotkov in se ozrl po svojih sovražnikih, ker pa ni nihče zinil besede, je hladno rekel:

»Vaš molk potrjuje, da me ne smatrate za strahopetca, nisem strahopetec, potem moram pač biti to, kar ste sami rekli: namreč osvetnik svojega očeta in svoje sestre. Ti, plemič Bosio, si me obdolžil, da te hočem umoriti; ti, Adam Kolovški, si me obdolžil, da hočem svoje sovražnike zastrupiti; ti, Marija Saloma, si me obdolžila izdajstva − vsi ste s tem molče priznali, da sem opravičen rabiti taka sredstva, ker sem dolžan, maščevati svojega očeta in svojo sestro. In vaš prijatelj, rimski duhovnik, je priznal, da celo nisem dolžan, držati se cerkvenega nauka, da mora človek odpuščati svojim sovražnikom. To si bom dobro zapomnil. Zdaj pa, vitez Bertonja, dovolite mi, da grem svobodno svojo pot, kajti izpolnil sem, kar sta za premagance ukazala Nikolaj Kolovški in prelat Orsano.«

Adam Kolovški ni hotel dopustiti, da bi Krištof Zlatopoljec s svojimi spremljevalci neovirano odšel. Potegnil je svoj meč in pognal konja, da bi Krištofu zaprl odhod, toda Bertonja je bil hitrejši in je Adamu zastavil pot.

»Idi, Krištof Zlatopoljec, kamor hočeš,« je zaklical Bertonja. »Pot ti je prosta in jaz ti jamčim s svojim življenjem, da te ne bo nihče oviral. Če pa se kdaj dobiva na bojnem polju, potem Krištof Zlatopoljec, izkazi mi čast, da se spoprimeš z mano.«

»Ne,« je odgovoril Krištof nekako sanjavo, »ne, to ni mogoče, ker od danes naprej ni več Krištofa Zlatopoljca med živimi ljudmi ... Morda vstane nov mož, ki bo maščeval vse krivice in storjene zločine.«

S spoštljivim pozdravom celi družbi je odjezdil Krištof s svojimi spremljevalci naravnost v Mengeš. Najdlje mu je sledila s svojimi temnimi pogledi Marija Saloma, ne meneč se pri tem za zbadljive in porogljive opazke svojih čestilcev. A ko je Krištof izginil izpred njenih oči, jo je premagala jeza, da se ni ne enkrat ozrl. Pognala je svojega konja tako srdito, da je prehitela vso družbo in nekako brezumno dirjala po poljanah in travnikih, dokler je niso zapustile moči in ni konj onemogel.

V Mengšu se je Krištof le malo ur pomudil. Najprej se je nekoliko pokrepčal, potem je sam hodil po vasi, izpraševal otroke in žene o vsakovrstnih vsakdanjostih in stopil v to in v ono hišo, da se malo pogovori z ljudmi. S plaho radovednostjo so ljudje opazovali neznanega moža.

Obleka njegova jim je kazala, da je plemenitaš. Bili so iz začetka skrajno nezaupni proti njemu, a vide, da se pogovarja ž njimi zgolj o brezpomembnih stvareh, so mu kmalu odgovarjali prijazno in zaupljivo. In ker je Krištof skoro vsakemu otroku stisnil srebrn denar v roke, je imel hitro vso vas na svoji strani. Šele v mraku se je odpravil v Kamnik nazaj. Zatopljen je bil v svoje misli tako, da se nobeden njegovih spremljevalcev ni upal ga motiti, celo drzni Luka ne. Molče so jezdili na njegovi strani po stranskih potih proti Kamniku.

Krvosrdu se je vedenje Krištofa Zlatopoljca zdelo zagonetno in končno je celo vprašal Luko, kaj misli, da pripravlja njegov gospodar.

»Nekaj tako strašnega, da zastaja celo meni kri v žilah.« To je bilo vse, kar se je poljubilo Luki odgovoriti ...

Ko se je Adam Kolovški povrnil z grajsko družbo z izprehoda, se je naenkrat obrnil do plemiča Bosia in mu dejal:

»To ni bilo pametno, da smo pustili Zlatopoljca oditi. Škoda je, da ga nismo na mestu ubili, kajti ta mož pripravlja grozno maščevanje.«

In ko je mladi mengeški župnik pomagal Mariji Salomi s konja, je na svoje presenečenje slišal, ko je zavzdihnila:

»Ah, ta Zlatopoljec, ta bo nesreča nas vseh.«

In ko je gospa Kristina Kolovška ležala v tihi sobi na mehkih blazinah in poslušala, kako je Bertonja, sedeč poleg nje, sviral na mandolino mehke razkošne italijanske napeve, se ji je kar naenkrat izvil iz prsi bolestni vzklik:

»Ah, Bertonja, kako me je strah Krištofa Zlatopoljca. Jaz ga poznam. Maščeval se bo grozno.«

»Kaj je mar nepremagljiv, da se ga vse tako boji,« je posmehuje se vprašal Bertonja in gladil gospe Kristini temne kodre s čela.

»Ne, to ni.«

»Ali je mar zavraten bojevnik, ki se bori z zastrupljenim orožjem, ali pa je v zvezi s peklom?« je zopet vprašal Bertonja.

»Ne, o ne.«

»Zakaj torej trepetajo vsi pred njim?«

Gospa Kristina je naslonila svoje lice na Bertonijevo ramo in skoro zaječala:

»Ne vem zakaj! Ničesar ne vem; ali pač − to vem, da se bojim Krištofa Zlatopoljca; bolj se ga bojim kot smrtne ure in zadnje sodbe.«

IV.[uredi]

Zlatopoljec se je moral na povratku v Kamnik s svojimi spremljevalci vred skrbno skrivati pred ljudmi. V tistih časih je bila osebna bramba nujno potrebna. Kdor je šel tedaj neoborožen na cesto, ni bil niti za trenotek varen svojega življenja. Roparstvo je bilo tedaj v cvetju; ropal je plemenitaš in ropal je kmet, če se je le ponudila prilika. Zato pa je bila najhujša in obenem tudi najsramotnejša kazen, da se je »prepovedovalo« krivoverskim plemenitašem nositi orožje in znake plemstva. Tak plemenitaš, oropan svojega imetja in sredstev za obrambo ter oropan tudi svoje časti, je bil podoben mučenikom, ki so jih rimski pagani v cirkusih napodili med divje zveri. Izročen je bil tak plemenitaš na milost in nemilost kmetom in graščakom; sicer je bilo rečeno, da mu ne sme nihče storiti nič žalega, a če so ga kmetje ali plemenitaši oropali in ubili, se ni nihče za to zmenil.

Zlatopoljec je prostovoljno odložil orožje in prostovoljno vrgel od sebe znak plemstva, desno ostrogo. S tem se je podal v veliko nevarnost, kajti na cesti je bil tedaj vsakdo odkazan na svojo lastno moč in na svoje orožje. Sicer so imeli Zlatopoljčevi spremljevalci pri sebi bodala, toda proti večji tolpi bi se ž njimi ne bili mogli dolgo braniti, in zato so se v mraku po skritih potih plazili proti Kamniku. Prenočili so v malem gozdu blizu mesta in naslednje jutro na vse zgodaj prijezdili v Kamnik.

Krvosrd je nasvetoval Zlatopoljcu, naj se nastani v hiši nekega trgovca Davida, češ, da je varneje prebivati v zasebni hiši, kakor pa v javni gostilnici, ker je mnogo meščanov, ki so sicer sovražniki Nikolaja Kolovškega, vedoč, da hoče ta oropati pravoverce ravno tako kakor krivoverce, ki pa kar nič ne marajo, da bi se drugi ljudje vtikali v mestne zadeve.

»Na posebno postrežbo ne smete misliti,« je pojasnjeval Krvosrd. »Stari David pripada spokornikom in tem so njihovi mašniki strogo prepovedali vsako razkošje. Oblačijo se siromašno, uživajo samo najpotrebnejšo hrano in ne pijo ne vina, ne žgane vode.«

»Kaj pravite?« se je ogorčeno oglasil Luka. »Take ukaze so izdali krivoverski mašniki. In Kamnik je to dopustil in se ni dvignil kakor tiger proti taki blaznosti in takemu trinoštvu? Prva človeška pravica je vendar, da lahko človek je in pije, kar hoče in kdor mu hoče to pravico prikrajšati, zasluži smrt na vešalih.«

»Norec − nikar ne govori,« je zavrnil Krvosrd Luko, toda razljučeni Luka se ni zmenil za ta žaljivi ukaz, nego je srdito nadaljeval:

»Če mašniki prepovedo ljudem nositi drage obleke, če jim prepovedo lišp, časti in odlikovanja, naj že bo, saj to so stvari, ki nimajo resnične vrednosti, a vendar lahko v življenju marsikaj slabega provzroče. Toda v svoji kuhinji in v svoji kleti mora biti vsak sam svoj gospodar. Ni je tako slabotne živali, ki bi se ne branila, če ji hoče kdo iztrgati kost − a dobe se ljudje, ki dovolijo svojim mašnikom, da jim to store. Zdaj vidim, da so res krivoverci, ker še toliko poguma nimajo, kakor najslabša žival. A tudi ti spokorniki so veliki tepci, da take mašnike trpe. Bog daj srečo Nikolaju Kolovškemu, da bi jih vse do zadnjega pomoril.«

Luka je po svoji navadi govoril jako glasno. Med zadnjimi besedami je zapazil, da se mu je približal bosonog in gologlav človek in mu ostro pogledal v obraz, potem pa se mirno oddaljil.

»Kaj mi je neki hotel ta berač, da me je tako ogledoval?« je začuden vprašal Luka. »Sicer nisem grd človek in dekleta so me vedno prav rada imela, tako lep pa vendar-le nisem, da bi se berač vame zamaknil.«

»Ta človek ni berač, marveč spokornik,« je Krvosrd poučil Luko. »Ogledal te je gotovo zato, da si zapomni tvoj obraz.«

»Čemu?«

»Da bi te zanesljivo spoznal, če se še kdaj kje srečata.«

»Kaj bi neki imel od tega?«

»Najbrž želi, ti iztrgati tvoj dolgi jezik, s katerim si ga razžalil, imenujoč spokornike velike tepce in kdo ve, kaj še vse.«

Družba je bila prijezdila do hiše trgovca Davida in Krvosrd je močno s trkalom potrkal na vrata. Moral je trkanje večkrat ponoviti, a še se vrata niso odprla. Pač pa se je na nasprotni strani trga zbralo več ljudi z belimi čepicami, ki so se zdaj približali Zlatopoljcu in Krvosrdu in začeli kričati.

»Davida ni doma, David je pobegnil, ker se boji našega župnika, ki se vrne v nekaj dneh.«

»Zakaj naj bi bil pobegnil?« je vprašal Krvosrd. »Kaj je storil, da bi se mu bilo bati vašega župnika?«

»Kaj ne veste, kaj je storil ta krivoverec? Ne samo, da se shaja s spokorniki, da je njih voditelj in da skuša vse več ljudi zapeljati v krivoverstvo, je zdaj sestavil posebno četo, ki naj nas kristijane, kadar bo odvrnjena vsaka nevarnost od Kamnika, s silo spreobrne h krivi veri ali pa nas prepodi iz mesta. Člani njegove čete nosijo črne čepice in imajo pripravljenega mnogo orožja. Toda zdaj, ko se David boji, da bi se mi kristijani v sili raje pogovorili celo s kolovškim roparjem, kakor da bi se pridružili krivovercem in ko pride naš neustrašeni župnik, sedaj je David pobegnil.«

»Lažeš, grešnik zavrženi,« je zagrmel mogočen glas in izza vrat Davidove hiše je stopil velik sivolas mož. »Kdor pravi, da sem pobegnil, laže,« je nadaljeval David. »Moja hiša je trdno zidana in dovolj imam orožja in mož, da se lahko ubranim vseh Kamničanov, ki so še kristijani.«

»Nikar se tako ne ponašaj; saj se poznamo,« je kričal voditelj tistih, ki so imeli na glavi bele čepice. »Kristjanov je v Kamniku še vedno toliko, da bi tebe lahko ugnali. Če je tvoja hiša trdna, ne pozabi, da lakota tudi medveda prižene iz varnega brloga. Le čakaj, da se rešimo Nikolaja Kolovškega, potem bomo videli, če znaš meč tudi tako sukati, kakor vatel.«

»To vam lahko koj sedaj dokažemo,« je odgovoril stari David. Razgrnil je svoj dolgi plašč in potegnil meč, ki ga je imel skritega pod plaščem. V tistem trenotku je planilo iz njegove hiše še več mož v dolgih haljah s črnimi čepicami na glavi in z meči v rokah.

»Pomagajte, kristjani, krivoverci nas hočejo poklati,« so zdaj začeli vpiti možje z belimi čepicamiin se plašno umikali pred Davidom in njegovimi ljudmi.

»Zaslužili ste res, da bi Vas vse poklali!« je vpil David. »Ali niste včeraj napadli in pretepli bolnega starega krošnjarja, ker je odkrito priznal, da je pokornik? Ranili ste ga z noži, da ne bo več okreval.«

»Čuvajte se krivoverci,« je odgovarjal voditelj beločepičarjev. »Naš župnik pride v nekaj dneh, in morda že jutri in gorje Vam, če nam skrivite le en las. Saj poznate župnika in veste, da mu je usmiljenje tuja stvar.«

»Ne pride samo Vaš župnik, tudi vitez Pyrso s Črnela pride jutri v Kamnik in kar bo Vaš župnik storil pokornikom, to mu poplačal vitez Pyrso s krvavimi obrestmi.«

»Pyrso je krivoverec in begun, ki mora vesel biti, če bo smel ostati v Kamniku, kaj še da bi se vmešaval v naše zadeve. Skupaj, kristjani, na boj proti krivovercem.«

Na trgu se je bilo zbralo vse polno ljudi. Skoro vsi moški so imeli ali bele ali pa črne čepice. Kakor je tudi strah pred Nikolajem Kolovškim družil vse Kamničane, naj so bili pokorniki ali ne, tako so se med sabo sovražili zaradi vere. Že so bliskali meči v zraku, ko je pridrvel mestni sodnik z biriči in je zapodil bojevite mestjane, ter jih ločil na dve skupini.

»Odložite orožje in odpravite se domov,« je ukazal mestni sodnik. »Kaj ste pozabili, da zapade strašni kazni, kdor dvigne meč zoper svojega someščana. Ali ne veste, da se odseka desna roka tistemu, ki someščana rani? Ali ne veste, da izgubi glavo, kdor someščana ubije? Sramujte se, da niti zdaj ne morete mirno živeti in med seboj izhajati, ko grozi kristjanom in pokornikom ista usoda, da pride Nikolaj Kolovški in poropa tako kristjansko kakor pokorniško imetje. Domov, kdor ne uboga, pojde v ječo.

Možje z belimi čepicami so bili nevoljni in so se le neradi umaknili. Godrnjali so eni zamolklo, drugi glasno, dočim so na njihovi strani stoječe ženske obsipale nasprotnike in mestne biriče s hudimi besedami in ostrimi žalitvami.

»Gospod sodnik,« je zaklical voditelj beločepičarjev, »danes smo zopet videli, da nikjer ne pozabite, da ste trgovec, posebno ne tedaj, kadar se gre proti nam obrtnikom. Ali imate v svoji prodajalni tudi dva vatla? Ko so zadnjič krivoverci nas napadli in pretepali, se Vam ni prav nič mudilo, da bi nas varovali, ker so bili Vašega stanu.«

Mestni sodnik, častitljiv in energičen mož, je nato ukazal biričem, naj primejo voditelja beločepičarjev in ga odpeljejo na mestno hišo. Ta ukaz je beločepičarje tako prestrašil, da so kričaje bežali na vse strani, kar so mogli. Trg je bil hipoma izpraznjen, zakaj črnočepičarji so se bili že prej radovoljno umaknili v svoje hiše. Na trgu je ostal samo David, ki je povabil zdaj Krvosrda in njegove spremljevalce, naj mu slede v hišo. Zapahnil je vrata in postavil k vratom stražo, potem pa peljal svoje goste v prostorno dvorano, kamor je kmalu za njimi prišel tudi mestni sodnik in več drugih mestjanov.

»Kaj ste svoje zmage že tako gotovi, gospodje, da ste shajate kar pri belem dnevu?« je začudeno vprašal Krvosrd. »Čul sem, da je pokornikom strogo prepovedano se shajati bodisi na javnih prostorih ali pa v zasebnih hišah. Kaj pa poreče kamniški župnik?«

»Ta je odsoten že več tednov,« je odgovoril mestni sodnik. »Marija Saloma, hči Nikolaja Kolovškega, mu je zmešala pamet. Kjer je ona, tam je tudi župnik. Sicer pa se ga res nič več ne bojimo. Gospodarji v mestu smo mi in dokler nas Kolovški ne premaga, doslej se nam ni treba ozirati na župnika.«

»Tako je,« je pritrjeval David. »Branili bomo Kamnik na svoj račun in s svojimi lastnimi močmi, ker branimo s tem svoje imetje. Ko bi nam ne bilo na tem, da ostanejo vsi mestjani edini v nasprotju zoper Nikolaja Kolovškega, bi župnika sploh ne pustili več v mesto.«

»Tako je prav,« je pritrjeval Krvosrd. »Kolovški napade Kamnik prav gotovo. Mesto je preveč bogato, da bi mu prizanašala Nikolaj in oglejski prelat. Zato je treba, da ne bodete imeli v mestu samem sovražnikov, ki bi v najnevarnejšem trenotku priskočili Kolovškemu na pomoč. Ali se lahko v vsakem slučaju zanašate na može z belimi čepicami?«

»O tem se bodemo že še med seboj pomenili,« je dejal David, in s očesom opozoril Krvosrda na njegovo spremljevalce, kakor bi hotel reči, da spričo tujih ljudi o takih važnih stvareh ne kaže govoriti.

»Pokrepčajte se, prijatelj Krvosrd,« je svetoval mestni sodnik in odpočite se, da pojdemo ob določeni uri tja, kjer nas bodo gotovo pričakovali z veliko nestrpnostjo.

»In kjer bodo z veseljem čuli, da želi v njihove vrste vstopiti junaški Krištof Zlatopoljec,« je dodal Krvosrd in pri teh besedah pokazal na Zlatopoljca, ki je pristopil bliže in podal vsem navzočim roko, ne da bi zinil pri tem le ene besede.

»Zdaj pa, gospodje, za mizo,« je vabil stari David. »Veseli me, da bo na naši strani stal tak mož, kakor je vitez Zlatopoljec, a zdaj se najprej pokrepčajmo, o resnih stvareh se bomo pomenili pozneje.«

Služkinje so prinesle na mizo velike sklede polne finih jedi. Luka se je kar zasmejal, ko je zagledal tečna jedila in steklenice vina.

»Saj ti krivoverci niso napačni ljudje,« je šepnil Krvosrdu. »Kaj ste me prej nalagali, ko ste rekli, da krivoverci še dobro jesti in piti ne smejo.«

In ko je Luka snedel velik kos pečenega zajca, se je zadovoljno cmakaje vnovič obrnil h Krvosrdu in mu rekel:

»Ko bi imel krivoverci kak samostan, kjer bi se vsak dan tako obedovalo, bi se jaz koj spreobrnil h krivi veri.«

»Pa bi jo tudi kmalu zopet zatajili, če bi vam kje drugje postregli z boljšo pečenko.«

»Kdo ve! Želodec ima boljši spomin kakor srce in je tudi hvaležnejši.«

Po obedu je Zlatopoljec porabil ugoden trenotek in je poklical Davida na stran.

»Kaj mislite, ali bi bila dva srebrna groša na dan zadostno plačilo za hrano in stanovanje mojemu očetu.«

»Kaj vendar mislite, dva srebrna groša zadostujeta skoraj za cel mesec,« je odgovoril David.

»Ako vzamete mojega očeta v svojo hišo, vam rad plačam po dva srebrna groša na dan. Meni izkažete veliko uslugo, če sprejmete mojo ponudbo vsaj za toliko časa, dokler bom jaz odsoten.«

»Kaj ne ostanete pri nas? Saj je Krvosrd rekel, da nam bodete pomagali pri obrambi Kamnika.« Stari David je bil jako neugodno presenečen, da misli Zlatopoljec odpotovati in ni svojega presenečenja čisto nič prikrival. »Dobil sem prav danes zanesljivo sporočilo, da nas napade Kolovški že v najkrajšem času. Ostanite pri nas, dobro bo ne le za nas, nego tudi za vas.«

Zlatopoljec je mirno odkimal, toda stari David se ni dal izlahka odpraviti. Znane so mu bile izredne lastnosti Krištofa Zlatopoljca in zato je poskušal na vse načine, da pridobi izkušenega in neustrašnega junaka za pomočnika.

»Ne morem ostati in ne morem,« je bil edini odgovor Zlatopoljčev na siljenje starega Davida in ko ta le ni odnehal, je Krištof končno še rekel:

»Izpolniti moram obljubo, ki mi je sveta. Do tistega dneva, ko bo izpolnjena ta obljuba, ne morem Kamniku niti z eno besedo, niti z najmanjšim dejanjem pomoči. To je vse, kar vam morem povedati.«

»Pa bodi.« Stari David je bil ozlovoljen. »Pa bodi, toda svoje srebrne groše si lahko prihranite, zakaj moja hiša je dosti velika in moja shramba dosti polna in ni mi treba prodajati gostoljubnosti, ki sem jo pripravljen izkazati vašemu očetu.«

Z lahnim poklonom se je David poslovil od Zlatopoljca in stopil h Krvosrdu ter ga tiho vprašal:

»Povejte mi na svojo čast − ali poznate načrte in namene Krištofa Zlatopoljca?«

»Ne poznam jih, toda za Zlatopoljca vam jamčim s svojo glavo, kadar hočete.«

David pač še ni bil zadovoljen in pomirjen, ali vdal se je zlasti zaradi tega, ker je videl, da je Krvosrdovo zaupanje do Krištofa Zlatopoljca neomejeno.

»Zdaj grem obvestit mestjane, da ste prišli in da se lahko takoj snidemo na posvetovanje.« S temi besedami je David zapustil Krvosrda in je z nekaterimi svojimi gosti odšel.

Krvosrd se je ozrl po Zlatopoljcu. Čul je, kako naroča Krištof svojemu slugi, naj gre iskat očeta Zlatopoljca in naj ga pripelje v Davidovo hišo, potem pa naj pripravi in preskrbi vse kar je treba, da bi lahko Krištof še ta dan zapustil Kamnik. Kam da misli iti, tega Krištof ni povedal.

Krvosrd sam ni umel, kako more imeti tako neomejeno in globoko zaupanje do Krištofa Zlatopoljca. Občudoval je pač čeznaravno silo, s katero je Krištof zakrival in zatajeval neizmerno gorje, ki ga je zadelo, ali svoje zaupanje do osvetnika je zajemal zgolj iz svojega srca.

»Če odpotujete res, vam želim, da bi vas Bog čuval na vseh vaših potih.« Krvosrd ni hotel Krištofa vprašati ne zakaj hoče oditi ne kam je namenjen. »Ako vam je česa treba, orožja, konj ali denarja, povejte mi odkrito; jaz vam preskrbim vsega in kolikor hočete.«

»Hvala vam za prijaznost, a jaz ne potrebujem ničesar,« je odgovoril Krištof. »Oditi moram še to noč, ali potrebno je, da vem natančno, kaj da bodo sklenili kamniški pokorniki na svojem današnjem shodu. Zato je treba, da se sam udeležim tega shoda, a tako, da bi tega nihče ne vedel.«

Krvosrd se je na tihem čudil tej zahtevi in ni pojmil, čemu, da želi Krištof skrivaj prisostvovati zborovanju.

»Težko bo, vitez Zlatopoljec. Shod bo skriven. Motite se, če mislite, da pridejo samo pokorniki. Shoda se udeleže tudi zanesljivi kristjanski mestjani. Versko nasprotje je sicer ostro ali skrb za skupni blagor je še večja. Mestjani vas ne poznajo in zahtevali bodo pojasnila, kdo da ste in kaj da hočete. Ko bi vas vpeljal stari David, bi že šlo, ali David vam ne bo hotel ugoditi, ker vam ne zaupa. Ali mi je treba šele povedati, da bi rad za vas jamčil, če bi to kaj pomagalo? Ne, ni treba. Verujte mi, jaz imam pravico, razumevati vašo bol. Moje ime je tajnost, ki je na svetu nihče ne more izdati; če bi jo kdaj razkril, bi pojmili, zakaj stojim na vaši strani, naj se zgodi karkoli. Prisegel sem tudi z drugimi vred, da ne bom nikdar in nikomur povedal, kar so govori in sklepa na teh tajnih shodih in svoje prisege ne bom prelomil.«

»Ne zahtevam tega. Prosim vas le, pokažite mi kraj, kjer bo shod. Ta kraj pač ni tajnost, saj ga poznajo ne le spokorniki, nego tudi drugi mestjani. Meni se gre v prvi vrsti za to, da spoznam osebno, da vidim na svoje oči udeležnike.«

Krvosrd je nekaj časa omahoval in premišljeval, kaj naj stori, ali naj Zlatopoljcu ugodi ali ne, potem je rekel:

»Ustrežem vam, vitez Zlatopoljec, dasi bi tega pravzaprav ne smel storiti. Prisegel pa sem le, da bom molčal o sklepih naših shodov in nič več. Če se hočem poslužiti zvijače, s katero smo se včasih kot otroci kratkočasili, vam pomorem. Toda odidite, še predno se vrne David. Shod se bo kmalu začel in treba je, da ste kmalu na izbranem skrivališču in da se jaz pravočasno vrnem v Davidovo hišo.

V.[uredi]

Krištof je ukazal Luki, naj pripravi vse kar treba za odhod, in naj ga ponoči ob 11. uri počaka s konji pred vratmi na Šutni. Potem je odšel s Krvosrdom iz sobe.

Prišedši po stopnicah v vežo, ni Krvosrd zavil na cesto, marveč je odprl tajna vrata in peljal Zlatopoljca v globoko, a prazno klet, ki jo je razsvetljevala mala svetilka. Tudi v kleti so bila tajna vrata. Krvosrd jih je odprl in je s svojim spremljevalcem stopil v dolg in prostoren hodnik, ki je bil ves razsvetljen. Na eni strani hodnika je viselo vse polno orožja. Hodnik se je končal v velikansko jamo, ki je bila skoro vsa temna, dasi je gorelo na vseh straneh mnogo svetilk.

»Tukaj bode tajno zborovanje,« je dejal Krvosrd. »Sedaj pojdiva dalje.«

Šla sta po ozkih stopnicah navzgor. Krvosrd se je, prišedši do stropa, z ramo uprl ob kamen in ga privzdignil. Skozi odprtino sta prišla s Krištofom v popolnoma temen kraj.

»Postojte in počakajte, da napravim luč,« je velel Krvosrd in začel kresati ogenj, s katerim je užgal voščenko, ki jo je imel pri sebi in potem zaprl odprtino, pri kateri sta prišla v ta prostor.

Krištof se je ozrl in se nehote nekoliko priklonil, ko je zazrl v svitu slabotne voščenke celo vrsto mož, ki so nepremično sedeli ob zidu, videl je svetle šljeme in oklope, meče in sulice, videl škofovske kape in palice in ni hotel verjeti svojim očem ter ni pojmil, kje da je, zlasti ker je vladala grobna tihota.

»Kje pa sva,« je z nehote pritajenim glasom vprašal Zlatopoljec.

»Med mrliči,« je odgovoril Krvosrd, ki je bil med tem kamen zopet položil na uhod. »V plemiškem grobišču sva, pod kamniško cerkvijo.«

»Ah, zdaj se spominjam,« se je zasmejal Krištof. »V svojih mladih dneh sem bil večkrat v tej rakvi, kjer počiva toliko plemenitašev iz cele okolice. Ali je še vedno tajnost, kako zadruga pogrebcev ohrani trupla, da ne razpadejo. Za mojih mladih dni se mi je pripovedovalo, da je neki Kamničan iz Italije prinesel to tajnost in da je zadruga pogrebcev zaslužila ogromne vsote denarja s tem, da je umrlim bogatim plemenitašem balzamirala trupla in jih v njihovi opravi spravljala v to rakev.«

»Zadruge pogrebcev ni več. Njena tajnost je last kamniškega mesta, a zdaj zasluži ž njo le še malo. Ljudje se več ne trgajo za čast, da bi po svoji smrti tukaj čepeli v oklopih ali v mašnih plaščih in čakali, da jih miši in podgane razjedo.«

»Prav imajo,« je menil Krištof in potem vprašal, »a sedaj, prijatelj, kje menite, da se naj skrijem?«

»Zborovanje bo spodaj v podzemski jami, tik pod rakvijo. Najvarnejši bodete še tu v rakvi. Jaz dvignem iz tal nekaj kamnov in napravim ondukaj luknje. Od tod bodete lahko vse opazovali, kar se bo od spodaj godilo in slišali bo dete vsako besedo. Ker pa je mogoče, da vas kdo zapazi, ali da pride kdo v rakev, zato slečiva enega teh mrtvih prelatov ali vitezov in odstraniva njegovo truplo. Vi oblečete prelatovo obleko in vitezov oklop, sedete na njegovo mesto in nihče se vas ne bo dotaknil, nihče še mislil ne bo, da je živ človek sedel med mrliči.«  »Vaša misel je res dobra, prijatelj Krvosrd. Tudi če bi sam Nikolaj Kolovški vedel, da sem jaz med temi mrliči, bi se me ne upal dotakniti.«

Zlatopoljec je šel ob steni in je ogledal vsakega posameznega mrliča.

»Ta mi ugaja,« je rekel in se ustavil pri mrliču, ki je sedel na kameniti krsti, a je bil oblečen v meniško haljo. »Kdo ve, za kake grehe je delal ta mož pokoro v meniški halji. Vsekako je njegova halja najprimernejše oblačilo zame. Ta halja bo nekak svedok, da je Krištof Zlatopoljec izginil izmed živih, da je umrl tisti dan, ko je oblekel to haljo, in da zapusti to rakev drug, čisto nov človek.«

Krištof in Krvosrd sta rahlo slekla s trupla meniško haljo. Truplo sta skrila v neki drugi rakvi. V tem, ko je Krištof oblekel haljo in potegnil čez glavo kapuco, je Krvosrd z mečem dvignil več kamnov iz tal in napravil v obok precej široke luknje, da bi Krištof lahko gledal na zborovalce in slišal vse njih pogovore.

»Tu ste popolnoma varni. Kamne odstranim in če kdo zasledi te luknje, ne bo mislil, v kak namen so bile narejene. In zdaj moram iti, kajti zadnji čas je.«

Krištof je ostal sam med mrliči. Ko se je ozrl po teh truplih, ga je spreletela skoro zona. Mrliči so izgledali, kakor bi bili živi. Ta je bil sklonjen na svoj meč, ki ga je držal z obema rokama, drugi je slonel na svojem sedežu in s sklonjenimi rokami zrl v zrak, kakor bi molil.

Krištof se je vsedel na stol, kjer je bilo prej z meniško haljo oblečeno truplo. Na desni in levi od njega sta sedeli trupli dveh vitezov.

»Kaj mi je prišlo na misel, da sem naložil tako težko nalogo,« je vzdihnil Krištof, ko je sedel že dlje časa med mrličema, zatopljen v svoje misli. »Saj bi lahko izvršil svoje maščevanje tako, kakor je izvrše v takih slučajih drugi ljudje. Ali bi ne bilo pametneje, če bi vzel svoj meč, če bi stopil v vrsto kamniških mestjanov in šel ž njimi vred v boj proti Nikolaju Kolovškemu? Saj bi vendar zadostovalo, če bi poklal ves ta rod. Ko bi se pridružil kamniškim mestjanom, bi mi peli slavo križem cele domovine. Zmagal bi gotovo, ker imam dovolj bogastva, da postavim na noge tri in štiri take armade, kakor Nikolaj. Ako bi premagal Kolovške, bi dobil njihova posestva, in ako bi že propadel, bi me vsaj po smrti častili kot hrabrega junaka in zvestega sina in brata. Ali − ne morem. Sam bog vedi, zakaj da ne morem tako ravnati, zakaj hočem iti svojo pot, na kateri me bo spremljal sum in na katerem bom naletel samo ob sovraštvo in zaničevanje, zakaj hočem izvesti obljubljeno osveto.«

Krištof se je zatopil v svoje misli. Uprl je glavo ob dlan svojih rok in zrl nem predse v tla. Naenkrat se je zganil.

»In Judita, moja zlata, sladka Judita?« Kakor bolesten vsklik so se mu izvile te besede iz prsi. »Ali naj jo pustim med ljudmi, ki me bodo sovražili in zaničevali, ali naj jo vodim s seboj po teh trnjevih in nevarnih potih, po katerih bom moral hoditi? Saj lahko še premenim ves svoj načrt. Nikomur na svetu nisem zaupal niti najmanjšega dela tega svojega načrta, nihče mi ne more očitati, da nisem izpolnil, kar sem obljubil. Ali − pač. Vest mi to lahko očita. Vse prepozno. Kar sem sklenil, moram uresničiti, naj velja tudi srečo in življenje.«

Težki in mučni so bili duševni boji, ki jih je bil Krištof Zlatopolja sam s seboj v vlažni rak vi pod kamniško cerkvijo, sredi več generacij mrličev. Zajedel se je v svoje misli tako, da ni slišal šuma, ki je prihajal iz jame pod cerkvijo. Šele ko je postal šum podoben bučanju, se je Krištof zavedel in spoznal, da se zborovalci že sešli na svojem shodišču.

Krištof si je izbral odprtino, skozi katero je najbolje videl zborovalce. Izmed vseh je vzbudil največjo njegovo pozornost sključen mož v dolgi suknji, obrobljeni s kožuhovino. Na glavi je imel baret, izpod katerega so padali gosti snežno beli lasje na tilnik. Vodil je za roko lepega dečka, ki se je s svojimi velikimi temnimi očmi nekoliko plašno oziral po jami in po zborovalcih. Stari mož je dečka pripeljal skoro tik pod odprtino, kjer je imel Krištof svoje opazovališče. Tam se je vsedel na velik kamen in stisnil dečka k sebi.

»Sedi na moja kolena,« je dejal starec. »Dolga pot, ki si jo moral napraviti peš, te je gotovo utrudila. Ah, deček moj, kako žalostna je tvoja usoda. Nisi rojen, da bi moral ponoči begati peš po svetu in se skrivati po podzemskih jamah. In krivda zadene edino mene. Naj mi odpusti bog, da sem ti dal življenje, moj ljubi otrok.«

»Ne žalostite se oče,« je tolažil leček starega moža, »ne tožite, oče, nego veselite se. Današnji dan je zadnji dan najine sramote in zadnji dan najine sužnosti. Od tod, iz tega temnega brezdna odideva na beli dan z orožjem v rokah na boj za osveto in za svobodo.«

»Da, da, moj sinko,« je menil sivolasec. »Povedal si resnico. Bližajo se važni dnevi. Morda ne bova mogla kmalu zopet tako zaupno govoriti med seboj, kakor zdaj. Zato slušaj moj svet, ljubi dečko. Če boš kdaj imel kakega pravega in resničnega prijatelja, ne zapusti ga nikdar. Jaz sem imel takega prijatelja in jaz sem ga izdal in sem ga zapustil, morda zaradi tebe, moj sin, morda zaradi tega, da bi ti bil mogel zapustiti več graščin in slavnejše ime. Toda moji računi so se izjalovili in jaz sem kriv, da nimaš danes strehe, kjer bi se mogel mirno odpočiti. Vzeli so mi vse. Podrli so moje gradove, pobrali moje imetje in kot berač bom danes prisostvoval zborovanju teh ljudi, ki jih tu vidiš.«

»Ne kot berač, oče, nego kot plemenitaš, kot pravičen mož in hraber junak bodete predsedovali temu shodu. Premagajte, oče, svoje obupanje, zakrite solze, ki tako slabo pristojajo v časti in bojih osivelim lasem in ne dvomite več, da pride ura, ko zadene osveta Nikolaja Kolovškega.«

»Kako naj premagam svoje obupanje in zadušim svoje solze, ko vidim, da ti krvave noge od silnega napora, ko vem, da si lačen in žejen in utrujen na smrt.«

»Oče − lačen in žejen sem samo maščevanja. Toda, glejte, bližajo se nama možje. Zborovanje se začne. Dvignite svojo glavo, oče, da vsakdo spozna viteza Pyrsa s Črnela.«

Stari vitez Pyrso se je res hitro vzravnal. Otrl si je solze in bistro pogledal može, ki so se mu bližali in ga spoštljivo pozdravljali. Odzdravil je prijazno, a s ponosom odličnega in mogočnega velikaša, potem pa se pomenkoval z možmi, dokler niso bili zbrani vsi zborovalci.

Že je bil vitez Pyrso vstal, da primerno pozdravi zborovalce, ko sta v spremstvu Krvosrda vstopila še dva moža v podzemsko dvorano. Vsi navzoči so ju pozdravili s posebno radostjo. Vse je sililo k njima, vsakdo jima je hotel stisniti roke in slišati od njiju kako prijazno besedo. Videlo se je, da sta imela moža med kamniškimi mestjani mnogo pristašev in vdanih prijateljev, kajti z vseh strani so doneli klici: Živela grofa Sternberg!

Došelca sta bila najmlajša člana rodovine grofov Sternberg in sta živela na gradu Goričane, ki je bil takrat last še mogočne rodbine. Bila sta bojevita in častilakomna in zato so ju starejši bratje poslali nekako v pregnanstvo na Kranjsko.

Tudi stari vitez Pyrso je oba grofa Sternberga kot svoja prijatelja in zaveznika prav presrčno sprejel in potem, ko je s kratkimi besedami otvoril zborovanje, pozval Krvosrda, naj pove, kake novice da je prinesel v Kamnik.

»Izpolnil sem, gospoda, vsa vaša naročila,« je rekel Krvosrd, ki je stal tik viteza Pyrsa. »Bil sem v Ljubljani in naročil orožja. Bil sem potem v Begunjah in Engelbert plemič Rain je prišel z mano in je pripravljen Vam naznaniti, da pojde z vami v boj proti tiranstvu in roparstvu mejnega grofa kranjskega in patrijarha oglejskega, ki sta poslala Nikolaja Kolovškega, da stare neodvisnost plemstva in upornost meščanstva na Gorenjskem. Poslali ste me bili, da poiščem junaška grofa Sternberg in evo ju, prišla sta. Končno sem prekoračil Črni graben in pridobil celo vrsto štajerskih plemicev za našo pravično stvar. Pridružijo se, ker vedo, če zmagamo mi, se bodo mogli potem z našo pomočjo upreti samovoljstvu celjskih grofov. Naposled sem se spravil še na Dolenjsko iskat slavnega junaka in zmagovalca v brezštevilnih turnirjih, grofa Gašparja Khisla. Našel sem ga na njegovem gradu Turnu tik Litije in mu izročil Vaše pismo. Prisegel mi je na svoj meč, da pride Kamniku in njegovim zaveznikom na pomoč, kakor hitro poteče leto, za katero je storil obljubo, da se ne bo udeležil nobene vojne in nobenega boja.«

»Čast Gašparju Khislu,« je zaklical Bernard Sternberg. »Sedem mesecev imamo torej časa, da se lahko sami vojskujemo zoper Kolovškega in si sami pridobimo nevenljivih zaslug. Kadar bomo delili uspehe naših žrtev, tedaj pride Khisel gotovo in morda bo tako velikodušen, da bo celo vzel kak delež, če mu ga bomo dali.«

»Ljubi grof Sternberg, ne sodite Gašparja Khisla tako krivično,« je nejevoljno zaklical stari Pyrso. »Khisel je eden najhrabrejših junakov naše dežele in se je odlikoval v tolikih bojih in na tolikih turnirjih, da o njegovi neustrašenosti ni dvoma.«

»Saj ne dvomim o njegovem pogumu,« se je opravičeval Bernard Sternberg, »pač pa o njegovi volji, se udeležiti našega boja. Za kaj pa se gre? Malo plemstvo v tej deželi je preveč odvisno od cesarja in od cerkve, od svojih velikašev in od svojih škofov. Tudi mesta si skušajo pridobiti čedalje več neodvisnosti in razširiti svojo oblast. To je pravi vzrok, da sta cesar in papež, da sta mejni grof kranjski in patrijah oglejski poslala nad plemstvo in nad mesta Nikolaja Kolovškega in prelata Orsana, pokorniki in njih nauki so le dobrodošla pretveza za to vojno. Khisel ve to dobro in boja našega se zato neče udeležiti, ker neče dvigniti svojega meča proti pooblaščencema posvetne in duhovske oblasti. Pred križem, ki ga nosijo ti naši sovražniki na čelu svojih čet, omahne pač marsikaka roka. Gašpar Khisel je prisegel na svoj meč, da nam pride na pomoč? Bežite vendar, gospoda! Kaj ne veste, da ga papež lahko odveze te prisege in mu lahko celo prepove, jo izpolniti. Pomislite dalje, da je Gašpar Khisel velik čestilec ženskega spola. Že marsikdaj ga je par lepih oči premotilo. Ali mar ne veste, da je celo Mariji Salomi, edini hčeri Nikolaja Kolovškega, že jako globoko pogledal v njene skrivnostne oči in najel znanega pesnika, da je opeval oči in usta, lase in stas, roke in noge Marije Salome? Če hoče Marija Saloma, pridobi Gašparja Khisla prav lahko na stran svojega očeta. Za eno uro ljubezni lepe Marije Salome proda Gašpar Khisel še zveličanje svoje duše.«

Pač je stari Pyrso še nekoliko ugovarjal in branil svojega prijatelja, grofa Khisla, toda trudil se je zaman. Navzočni zborovalci so bili skoro vsi istega mnenja, kakor Bernard Sternberg in tega tudi niso prikrivali.

»Za nas je gotovo velika škoda, da se Gašpar Khisel ni odzval našemu povabilu in da ni uslišal naše prošnje,« je končno menil stari Pyrso. »Že samo dejstvo, da stoji na naši strani, bi nam bilo mnogo koristilo. Moja misel je, da ga pustimo v miru in prosim vas vse, pozabite pikre besede, ki jih je izrekel Bernard Sternberg. Ako bi Gašpar Khisel vedel, kako se je danes tukaj o njem govorilo, bi se že iz same maščevalnosti pridružil našim nasprotnikom.«

»Upam celo, da bomo grofa Khisla lahko pogrešali,« se je oglasil Engelbert plemič Rain, »kajti slišal sem, da je Krvosrd pridobil za našo stvar moža, ki je bil deset let strah Saracenov, ki je izvršil vprav čudežna dela hrabrosti in ki ima pred Bogom dolžnost, da maščuje svojega očeta in svojo sestro.«

Krištof Zlatopoljec, ki je ležal na tleh cerkvene rakve in gledal skozi odprtino v podzemsko zborovalnico, je vedel, da se bo zdaj začelo vsakovrstno tolmačenje njegovega postopanja in zbral je vso svojo eneržijo, da bi mirno poslušal, če bi ga zborovalci sumničili in žalili, ker je staremu Davidu izjavil, da se zdaj ne more udeležiti vojne.

»Povedali ste resnico, plemič Rain,« se je oglasil Krvosrd. »Pridobil sem za našo stvar velikega junaka Krištofa Zlatopoljca. Prišel je z menoj v Kamnik in ko je tu preskrbel kar je bilo treba za svojega očeta, je šel z menoj v Mengeš, takorekoč v levji brlog, in se zopet vrnil v Kamnik. Danes je obedoval pri očetu Davidu. Tam mi je ponovil, da vstopi v naše vrste, ali rekel je, da šele potem, ko izpolni obljubo, ki jo je storil.«

»Kakor Gašpar Khisel,« se je smejal Bernard Sternberg.

»Ne,« je osorno rekel Krvosrd. »Vitez Zlatopoljec mi je rekel, da mora poprej izvršiti neko važno delo, predno more vstopiti v naše vrste.«

»Čudim se, da morete kaj takega verjeti,« je ugovarjal trdoglavi Bernard Sternberg. »Meni se zdi, da je Krištof Zlatopoljec eden tistih junakov, ki so storili nebroj hrabrih dejanj tam, kjer jih nihče ni videl in ki iz teh nedokazanih junaštev izvajajo pravico, da smejo potem vse življenje biti strahopetci.«

Čuvši te besede, je Krištof planil pokonci in se je hotel kar zapoditi med zborovalce. Toda imel se je samega sebe toliko v oblasti, da je takoj premagal svoja čuvstva. Rekel si je, da bi kompromitiral svoj namen maščevati očeta in sestro, če bi zdaj stopil med zborovalce in zato se je zopet vlegel na tla in gledal skozi odprtino na zborovališče. Zapazil je, da ga išče pogled Krvosrda.

»Ta ve, da sem vse slišal in ta sluti, koliko sedaj trpim,« je mislil Krištof in zavest, da je med zborovalci vsaj en človek, ki ima o njem boljše mnenje, je pomirjevalno vplivala na njegovo srce.

Krvosrd si je štel v dolžnost, da brani Zlatopoljca pred napadi Bernarda Sternberga.

»Ne sodite moža, ki ga ne poznate, grof Sternberg,« je zaklical Krvosrd. »Recimo, da bi bili vi po kakih posebnih okolnostih prisiljeni, odreči nam svojo pomoč. Kaj bi storili v takem slučaju, če bi vas kdo dolžil strahopetstva?«

»Ko bi mi to rekel v obraz, bi ga na mestu ubil in mu iztrgal jezik; ko bi to rekel za mojim hrbtom, bi mu poslal svojo rokavico in s tem izraz svojega zaničevanja.«

Trenotek pozneje je priletela pred grofa Bernarda Sternberga rokavica in padla njemu k nogam. Nihče ni zapazil, odkod je priletela ta rokovica. Vsi zborovalci so se zganili in nekateri plašljivci so se začeli umikati, kakor bi se bil prikazal kak duh med njimi. Vsi pa so se ozirali, odkod naj bi bila priletela ta rokavica in kdo jo je vrgel.

Stari David je pobral rokavico in jo natančno ogledal.

»To je rokavica Krištofa Zlatopoljca,« je vzkliknil presenečen. »Glejte, tu na zaponi je vrezan grb Zlatopoljcev.«

Strmenje med zborovalci je bilo splošno in zavladala je med njimi nezaupnost. Vsi so mislili, da je med zborovalci kak tajen zaveznik Zlatopoljčev, ki je prinesel seboj Krištofovo rokavico, sluteč, da se bo Zlatopoljčev odhod neugodno tolmačil.

»Mislim, da je najbolje, če smatramo to rokavico kot svarilo,« je menil stari Pyrso. »Naj je rokavico vrgel kdorkoli, prosim ga, naj molči o tem, kar je čul. Bernard grof Sternberg se je pač prenaglil.«

»Na vsak način pa sem pripravljen, dati zadoščenje z mečem za to, kar je storil moj jezik. Naj je vrgel rokavico kdorkoli, ve naj, da sem pripravljen sprejeti ta poziv na dvoboj ob vsaki uri.«

»Danes zvečer,« je zadonel otel glas.

Vse zborovalce je spreletela zona, kajti tičali so globoko v praznoverstvu tistih časov in trdno verjeli, da posegajo čeznaravne moči pogostoma v življenje ljudi.

»Kje?« je vprašal grof Bernard Sternberg. Dasi ga je bila groza, je vendar čutil, da mora zdaj pokazati svoj pogum.

»Tukaj,« je bil odgovor.

Zdaj so pač vsi spoznali, da prihaja glas od zgoraj. Stari David je bil prvi, ki je stekel proti stopnicam, vodečim v cerkveno rakev, in sledilo mu je več pogumnih mož. Toda vratca so bila zaklenjena. Ker so bile durice lesene, so jih lahko vlomili in stopili so v rakev.

Mirno, nepremično, v veličanstvu smrti so sedeli mrliči na svojih mestih. David je pregledal vso rakev. Mrliča se seveda ni dotaknil nobenega. Ker je bil Krištof hitro s kamni zaprl odprtine, ki jih je bil napravil Krvosrd, ni prišel David resnici na sled. Čim dlje je stari mož stikal po rakvi, toliko bolj je bil prepričan, da ima opraviti Bernard Sternberg s čeznaravnimi močmi in toliko večji je postajal njegov strah. Naposled je kar pobegnil iz rakve v jamo.

»Če nas kdo čuje, naposled ni nobena nesreča,« je menil vit. Pyrso. »Kar danes sklenemo, se čez nekaj dni itak pred cerkvijo razglasi.«

Možje so prikimali, samo da bi bilo zborovanje čim prej končano, zakaj groza jim je tičala v kosteh in komaj so čakali, da bi mogli oditi. Zaradi tega tudi ni nihče ugovarjal, ko so Pyrso in David ter mestni sodnik pojasnili svoje nasvete, kako naj se Kamnik brani proti Nikolaju Kolovškemu. Vsi njihovi nasveti so bili naglo in soglasno sprejeti in že je hotel Pyrso zaključiti shod, ko je za besedo prosil Bernard Sternberg.

»Sklenili smo, da utrdimo Kamnik in da ga branimo z vsemi močmi proti Nikolaju Kolovškemu. Toda to je premalo. Prvi pogoj uspešni obrambi je vendar ta, da spravimo iz Kamnika tiste sovražnike, ki prebivajo v mestu in od katerih nam preti največja nevarnost. Najnevarnejši teh sovražnikov je kamniški župnik, ki se povrne te dni sem, če ni morda že tu. Župnik je bil v Mengšu pri Adamu Kolovškem in se je gotovo ž njim domenil, kako bo pomagal njemu in njegovemu očetu zavzeti Kamnik. Najbolje bo, če župnika in njegove somišljenike vlovimo in ko pride Kolovški, mu pošljemo v pozdrav njihove glave.«

»Kaj vender mislite Bernard Sternberg,« je skoro prestrašen vzkliknil Pyrso. »Ali veste kaj to pomeni, obglaviti duhovnika rimske cerkve? Sveta cerkev bi nas proklela?«

»Ni me strah ne svete cerkve, niti njenih kletev,« je odgovoril Bernard. »Kaj zato, da se župnik imenuje blagoslovljenca Gospodovega. Jaz ga imenujem izdajalca in jaz predlagam, da župnika damo obglaviti, čim se prikaže v Kamniku.«

Doslej popolnoma edine zborovalce je ta predlog razdelil na dva tabora. Vsi so si bili v svesti, da jim zna biti župnik silno nevaren, vsi so uvidevali, da je neizogibno potrebno, odstraniti iz mesta vse izdajalce, ali mnogo jih je bilo, ki so se ustrašili Sternbergovega predloga. Gotovo bi se bil vsakdo razveselil, čuvši, da so njih župnika našli kje zabodenega in mrtvega, ali misel, polastiti se blagoslovljenega duhovnika, ga obsoditi na smrt in mu odsekati glavo, ta misel se jim je zdela gorostasna. Duhovnik jim je bil vsem, kristjanom in pokornikom, nekako višje, nedotakljivo bitje in zato se je velika večina zborovalcev uprla Sternbergovi zahtevi, vsled česar je nastal prav resen razpor.

»Čujte, možje!« je končno zaklical Pyrso. Vprašajmo se pred vsem: Ali je res treba župnika in njegove izdajalske zaveznike ubiti? Ne! Kaj bi dosegli s tem? Nakopali bi si le novih sovražnikov. Če umrje župnik danes, ima že jutri naslednika in ta bo ravno tako naš sovražnik kakor njegov prednik. Zato vam svetujem: Nikar se ne dotaknite župnika, da ne dobi naslednika: odpravite ga iz mesta tako, da bo še vedno imenoma naš pastir, a ne bo imel moči nam škodovati. Naša naloga je, pripraviti župnika do tega, da sam s svojimi pristaši zapusti mesto. V tem slučaju nam ne bo nihče mogel ničesar očitati in nam bo naš boj s tem le olajšan.«

Zborovalci so Pyrsov predlog sprejeli z živahnim pritrjevanjem in s pravim veseljem, da je našel tako dober izhod.

»A kako naj se izvede ta sklep,« je vprašal stari David.

»To bodi stvar poveljnikov, ki si jih morate danes izvoliti. Jaz predlagam, da si izberete za poveljnika oba grofa Sternberga.«

Ta predlog je vzbudil pravo navdušenje med mestjani. Pyrso je bil bolehen in zato so mestjani želeli, da bi kdo drugi prevzel poveljstvo, toda bali so se, da bi vrlega plemenitaša razžalili, če bi koga drugega izbrali za poveljnika. Ko jim je zdaj Pyrso sam nasvetoval bojevita grofa Sternberga za poveljnika, jih je to silno vzradostilo, saj je s tem Pyrso ugodil njih največji želji.

Namen sestanka je bil s tem dosežen. Edino stari David je moral vsakemu posamičniku še odkazati orožje za njega in njegove ljudi, potem so se zborovalci začeli razhajati.

Bernard Sternberg je bil že pri vratih, ko se je spomnil, da je sprejel poziv na dvoboj v podzemski dvorani, ležeči pod cerkveno rakvijo. Krvosrd ga je sicer nagovarjal, naj ne ostane in isto tako so mu prigovarjali tudi različni prijatelji, ali Bernard se ni hotel vdati, češ, da mora še prav sedaj, ko je izvoljen zapovednikom, pokazati, da se ne boji niti živih niti mrtvih bitij, ne ljudi in ne duhov. Bernard je ostal sam v podzemski dvorani; za vse slučaje je prosil Davida, naj skrbi, da bodo odprte vse duri in da bodo vsi prostori razsvetljeni.

Prišedši na dvorišče Davidove hiše je Krvosrd naletel na Luko, ki je sedlal konje in v torbe spravljal jedila in privezaval ob sedla velike mehe vina. Luka ni prikrival svoje nevolje, da bo moral zopet zapustiti hišo, kjer se tako dobro je in pije, kakor le še v kakem samostanu in je samo kratko in osorno odgovarjal na Krvosrdova vprašanja.

»Čujte Luka,« je rekel Krvosrd, »povejte mi na svojo čast – kakšen je Krištof Zlatopoljec v boju? Kako se bori z mečem? Kako se bori s sulico.«

»Najbolje bi bilo, če se poskusite z njim na meče in na sulice. Svetujem vam pa, da pripravite prej denar za pogreb.«

»Kadar bodo tebe, Luka, obesili, bodo morali tvoj jezik posebej pohoditi, drugače bo še naprej stresal nesramnosti.« Krvosrd je bil resnično ozlovoljen, da ni dobil primernega odgovora in ni slutil, da se je s svojo opazko Luku prav močno prikupil.

»Da, da, gospod Krvosrd, dober jezik je za tri meče,« je zadovoljno menil Luka. »Kar pa se tiče mojega gospodarja, sem vas le prijateljsko posvaril. Nikar se ne spuščajte ž njim v kak boj. Če ga prime bojevitost ali če misli, da je svoji časti dolžan, da sprejme kak boj, potem bi šel če treba z gosjim peresom proti sekiri. In šel bi v tak boj s tako vdanostjo v svojo usodo, kakor sem jo pokazal jaz v Sveti deželi, ko sem tri dni zapored pil samo vodo, kar je pač ena največjih nesreč, ki more zadeti vinskega bratca.«

»Toda − zdaj nima Zlatopoljec niti sulice, niti meča, niti bodala, da, niti ostroge nima pri sebi.«

»Če je šel obiskat kakega prijatelja, kakor je rekel in če ga sploh ima, ali če je šel tolažit kako vdovo, kakor jaz mislim, potem mu ni treba ne orožja ne ostrog,« je menil Luka in nadaljeval svoje delo s tem, da je iz torbe na Krištofovem konju vzel zavoj klobas in ga spravil v torbo na svojem konju, češ, da bodeta oba konja enako otovorjena.

»Zakaj dvomiš, če ima Zlatopoljec sploh kakega prijatelja?« je vprašal Krvosrd.

»Ah, gospod Krvosrd, kdo na svetu pa more reči, da ima resnične prijatelje? Kolikrat se je že zgodilo, da se je človek zaupal človeku, ki ga je smatral svojim najzvestejšim prijateljem, a se je izkazalo, da je bil izdajalec! Kdo ve, če ni moj gospodar med tem, ko se jaz tu z vami razgovarjam, padel v kako nesrečo.«

»Zgodilo se je tako,« je mrmraje odgovoril Krvosrd.

Luka je bil v trenotku ves izpremenjen. Izpustil je konja in zgrabil svoje bodalo.

»Kaj se je zgodilo? Ali stojita mož proti možu?«

»Da, mož proti možu,« je odgovoril Krvosrd, »toda pomisliti je, da je Zlatopoljec brez orožja, njega nasprotnik pa je oborožen.«

»Toliko slabše za nasprotnika.« Luka je bil popolnoma pomirjen; vtaknil je bodalo za pas in svojo pozornost zopet posvetil klobasam.

»Še je Krvosrd strmel nad to Lukovo ravnodušnostjo, ko je pridrvel iz podzemskih prostorov smrtnobled in upadel človek. Trepetal je po vsem životu, ježili so se mu lasje in oči je imel izbuljene. Goli meč mu je padel iz rok in z roko si je gladil čelo in mel oči, kakor bi hotel pregnati grozno vizijo. Bil je to Bernard grof Sternberg.

Krvosrd je skočil k njemu, a še predno ga je mogel kaj vprašati, je vskliknil grof Sternberg:

»Idi ... idi hitro ..., ko je padel, je tebe klical.«

Zdaj je priskočil tudi Luka z bodalom v roki.

»Ste-li ubili mojega gospodarja? Pa če ste rimski papež ali nemški cesar, pri moji veri, da vam izrežem jetra in da jih bodo jedli vaši psi na olju ocvrte. Jaz bom Krištofa Zlatopoljca maščeval, da bodo o tem še govorili čez sto let.«

Previdnost ni zapustila Luke niti v tem trenotku, kajti v tem, ko je grofu Sternbergu tako grozil, je ves čas ostal v primerni oddaljenosti.

»Ne vem, če sem ga ubil. Mrtev je, preboden je, toda iz njegovega života ni odtekla ne ena kaplja krvi. Idite, Krvosrd ... Klical vas je ... jaz vas počakam tu. Preveč me je groza, da bi šel še enkrat v te podzemske prostore.«

Krvosrd je pohitel v klet, Luka pa se je vrnil h konjem.

»S papeževega altarja v Rimu bi ukradel sto sveč in jih peš nesel v Kelmorajn, če bi zdajle vedel, kako je moj gospodar tega hrabrega grofa prekanil, zakaj zastavil bi svojo lastno glavo, da je Krištof Zlatopoljec tako živ in zdrav, kakor sem jaz.« Tako je sam sebi govoril Luka, si urezal velik kos klobase in zadovoljno cmakaje gledal z bistrimi, škodoželjnimi pogledi grofa Bernarda Sternberga, ki je še ves prepadel sedel na klopi v veži in z vidnim strahom čakal, da se vrne Krvosrd iz podzemskih prostorov Davidove hiše.

Krvosrd je ostal skoro celo uro v podzemskih prostorih. Ko se je vrnil, je molče izročil Luki zlat prstan.

»O satan, o Belcebub, o Lucifer − zakaj ste mi to napravili,« je zaječal Luka. »Zlodej vas naj obesi za repe in naj vas pusti viseti, dokler bom moral jaz begati po svetu; jesti naj vam da garje in piti mačjo kri in vsako ščetino naj vam posebej izpuli z razbeljenimi kleščami.

Luka je zajezdil svojega konja, prijel Zlatopoljčevega za uzdo in glasno zabavljajo zdirjal iz hiše.

»Grof Bernard Sternberg − ne pozabite svoje obljube,« je dejal Krvosrd, ko je Luka izginil iz hiše.

»Zanesite se name,« je odgovoril grof Bernard, »izpolnim jo na vsak način.«

Sternberg je zapustil hišo, Krvosrd pa je pohitel v svojo sobo, kjer je dolgo časa pri zaprtih vratih pripravljal in zbiral vsakovrstne stvari, ki jih je potem povil v zveženj in se ž njimi skrivaj vrnil v podzemske prostore.

VI.[uredi]

Naslednjega jutra še na vse zgodaj, ko je večina kamniškega prebivalstva še mirno spala, so štirje možje ponesli iz Davidove hiše mrliča. Za krsto so stopali David in Krvosrd ter še nekateri drugi možje iz Davidove hiše. Sprevod se je tiho pomikal po trgu do cerkve. Krvosrd je potrkal z mečem na vrata župnišča in pozival cerkovnika, naj odpre cerkev in naj obvesti župnika ali njegovega namestnika, da je umrl plemeniti križar vitez Krištof Zlatopoljec.

»Župnik se je prav zdaj vrnil iz Mengša,« je povedal cerkovnik. »Ravno zdaj je nekaj mož pri njem, ki mu pripovedujejo, kaj se je zgodilo za časa njegove odsotnosti v Kamniku.«

Cerkovnik je bil, kakor vsi cerkovniki, velik nasprotnik svojega župnika in je stal na strani pokornikov. Da bi David vedel, kdo je pri župniku in zakaj se gre, je cerkovnik z nedolžnim obrazom dostavil: »Možje imajo vsi bele čepice.«

Župnik, ki je z okna videl sprevod, je beločepičarje hitro odslovil.

»Zanesite se name, možje,« jim je rekel. »Bog je z nami. Še danes se odloči, bom-li jaz gospodar kamniškega mesta ali krivoverski vitez Pyrso in njegov vojskovodja grof Bernard Sternberg. Na vsak način − gorje krivovercem! Če ostanejo krivoverci v mestu, bo Nikolaj Kolovški Kamnik s silo zavzel in poklal krivoverce; če gredo naši sovražniki iz mesta, odprem jaz sam Kolovškemu mestna vrata in krivoverci bodo ravnotako z življenjem plačali svoj odpad in svojo nepokornost.«

V tem trenutku je prišel cerkovnik klicat župnika, naj gre blagoslovit truplo viteza Krištofa Zlatopoljca.

»Krištof Zlatopoljec,« je ponavljal župnik. »To ime sem čul šele te dni, tega človeka sem videl še predvčerajšnjim živega, čvrstega in zdravega.«

»Prišel je včeraj v Kamnik in se nastanil pri tistem grdem krivovercu Davidu, ki je največ kriv vseh razporov v mestu,« je opomnil cerkovnik s pravo cerkovniško hinavščino.

Župnik je cerkovnika še natančno izprašal o vsem, kar je vedel in prišel naposled res do prepričanja, da je umrli Zlatopoljec oni isti vitez, ki je v Mengšu vzbudil tako velik strah med vsemi člani Kolovške rodovine in med njenimi gosti.

Prva misel, ki je zdaj obšla župnika, je bila ta, kako bi izkoristil nenadno smrt Krištofa Zlatopoljca v svoj prid. Zdelo se mu je, da bi si lahko privoščil imenitno prepoved, kako kaznuje bog odpadnike in krivoverce, češ, Kamničane bi morda s tako prepovedjo vendar zvabil na svojo stran in tako olajšal Kolovškemu njegovo nalogo. Ko se je bavil še s to mislijo in pustil cerkovnika čakati pri vratih, je prihitel ministrant in ves zbegan sporočil, da so mrliča že ponesli v cerkev in da je prišlo več plemenitašev, ki zahtevajo, naj župnik hitro pride, češ, da morda že čez uro ne bo mogel več opravljati svojega poklica.

Župnik je bil najprej presenečen, potem pa je spoznal, da mu zna ta stvar dati priliko, da povzroči med kamniškimi mestjani prepir, da jih razdvoji in da povzroči tiste nemire, ki jih je želel in potreboval, da bi postal gospodar mesta.

V naglici je naročil cerkovniku, naj pripravi, kar treba za pogreb, po ministrantu pa je poslal svojemu najzvestejšemu pristašu v mestu listek, na kateri je zapisal:

»Zberi svoje prijatelje in pridite čim prej v cerkev. Ne vem, kaj se zgodi, a čas je, da se uresničijo besede, ki so zapisane pri vhodu na spomeniku v našo cerkev: Kdor rabi meč v temi, je nevarnejši od tistega, kdor rabi meč samo po dnevi, a kdor rabi meč samo po dnevi, je več vreden, kakor tisti, ki se boji udariti.«

Po ministrantovem odhodu se je župnik preoblekel in dal poklicati svoja duhovska pomočnika. Povedal jima je, da so mestjani prinesli v cerkev truplo krivoverskega plemenitaša in s tem oskrunili hram božji. Pozval je svoja pomočnika, naj sledita njegovemu zgledu v vsakem slučaju, naj se zgodi karkoli in je na to ž njima odšel v cerkev.

Župnik Lavrencij je bil še mlad mož. Postal je duhovnik samo zato, ker je bil najmlajši sin bogate nemške plemiške rodovine. Župnikoval je v Kamniku več let, ne da bi bil sploh kdaj prišel v mesto; šele ko so se začeli pripravljati pokorniki, mu je ukazal oglejski patrijarh, naj gre na svoje mesto in naj pomaga iztrebiti krivoverce. Lavrencij se je posvetil tej nalogi s toliko večjo vnemo, ker mu je bilo obljubljeno, da dobi za nagrado prvo izpraznjeno škofijo.

Ko je prišel Lavrencij s svojima pomočnikoma v cerkev, je bilo zbranih tamkaj že vse polno ljudi. Tik pred altarjem je stala krsta z mrličem, okrog krste pa so bili razvrščeni oboroženi možje, med njimi tudi vitez Pyrso in grof Bernard Sternberg.

Lavrencij je stopil na stopnice pred altar in se ozrl po zbrani množici. Z dopadajenjem se je ustavil njegov pogled za trenotek pri skupini mladih, cvetočih žensk, a samo za trenotek, potem pa je rekel s povzdignjenim glasom:

»Kdo je predrznež, ki je kršil privilegij svete cerkve in je dal prinesti brez mojega dovoljenja v cerkev truplo človeka, ki je na sumu kot krivoverec?«

»To sem storil jaz,« se je oglasil grof Bernard Sternberg. »Če vam povem, kaj me je napotilo, da sem to storil, se ne bodete čudili mojemu koraku in odločili bodete potem po pameti in po pravici.«

»Pametno in pravično bi bilo, da ste počakali name. Potrpeti bi bili morali toliko časa, da bi bil jaz zaslišal tiste osebe, ki so bile priče pri smrti umrlega plemenitaša, kajti vedeti moram, če je ta plemenitaš umrl v milosti božji in kot pravoveren kristjan, kar ni prav gotovo, ker ste ga prinesli semkaj škodljivci svete cerkve.« 

»Gospod župnik,« je ostro odgovoril Bernard Sternberg, »zdaj se ne gre za to, kdo sveti cerkvi več škoduje, jaz ali vi, nego za to, da blagoslovite mrliča, ki leži tu pred vami. Prič njegove smrti ne morete zaslišati, ker jih ni, a dovolite in poslušajte, da se izpovem jaz v njegovem imenu javno, pred vsem ljudstvom.«

V tistih časih je bilo dovoljeno za slučaje nenadne smrti, da so smeli sorodniki ali prijatelji opraviti javno izpoved za mrliča in je bil mrlič v takih slučajih cerkveno pokopan.

»Dokler je mrlič v cerkvi, ne bom poslušal ne vas, grof Sternberg, ne koga drugega,« je nevoljno zaklical župnik Lavrencij. »Nesite truplo najprej iz cerkve, potem bom poslušal vašo izpoved, grof Sternberg,« In ker se ni nihče ganil, je župnik Lavrencij srdito zaklical: »Spravite truplo iz cerkve, kaj ne čutite, da že smrdi v teh blagoslovljenih prostorih po krivi veri.«

Bernardu Sternbergu je začela vreti kri. Pristopil je nekoliko bližje altarju in zaklical grozeče:

»Pazite, župnik Lavrencij, da blagoslov, ki ga odrekate temu mrliču, ne izzove prokletja na vas in na vaše pristaše, prokletja, ki vam bo sledilo še v večnost. Nikdar bi se jaz ne obrnil do vas, župnik Lavrencij, da me ni hrabri plemič, ki leži zdaj mrtev pred vami, tega posebno naročil. Žalostno znamenje časa pa je, da mi, ki nas imenujete preganjalce cerkve, zvesto izpolnujemo verske dolžnosti, vi pa, ki hočete biti branitelji vere in cerkve, pa svojih verskih dolžnosti nočete izpolnjevati.«

Ljudstvo je tiho mrmraje pritrjevalo grofu Sternbergu, kar je župnika Lavrencija tako razkačilo, da je izgubil vso oblast nad samim seboj. Ves besen je zakričal nad ljudstvo:

»Malo vredni ljudje, kaj ste že tako prešinjeni krivoverskega duha, da res ne slušate besed svojega pastirja in da res ne spoštujete božjih ukazov? Ali je hiša Gospodova postala krčma, v katero sme vsak priti, kdor hoče? Sramujte se, če ste sploh še kristjani. Jaz pa poznam svoje dolžnosti in hočem ostati v milosti božji, zato ukazujem: ven z mrličem iz cerkve, ven s krivoverci in z omahljivci.«

In ker se ni nihče ganil, je župnik Lavrencij zapustil svoj prostor pred altarjem in je stopil h krsti.

»Če ne odnesete mrliča takoj iz hiše božje, potem izrečem nad njim prokletstvo za vso večnost. Ne pozabite, kaka oblast je dana duhovnikom s Kristusovimi besedami: Kar bodete zvezali na zemlji, bo zvezano tudi v nebesih; kar bodete razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.«

Tudi grof Bernard Sternberg je pristopil h krsti in je obrnivši se k množici zaklical:

»Plemenitaši in mestjani! Vsi ste bili priča, kako sem se potrudil, da bi izprosil blagoslovljenje trupla plemenitega viteza Krištofa Zlatopoljca, ki je izdihnil svojo dušo v sveti deželi v boju za zmago svetega križa.«

Župnik Lavrencij ni vedel, je li prav slišal ali ne.

»Kaj pravite, grof Sternberg? Če sem vas prav razumel, potem ste izrekli predrzno laž in grdo bogokletje. Jaz sam sem Krištofa Zlatopoljca še pred nekaj dnevi videl živega in čvrstega v Mengšu in tu v Kamniku so ga tudi videli različni možje. In vi se upate trditi, da je umrl v sveti deželi v boju za zmago svetega križa?«

»In vendar sem povedal resnico,« je odgovoril Bernard Sternberg. »Krištof Zlatopoljec je izdihnil svojo dušo v sveti deželi, samo njegovo telo se je vrnilo v domovino. V tem truplu so prebivali hudobni duhovi in to truplo je begalo po svetu iskaje duhovskoga blagoslova in počitka v blagoslovljeni zemlji.«

Župniku Lavrenciju je zastala sapa. Ni vedel, pri čem da je. V duhove je tako trdno verjel, kakor vsi ljudje njegove dobe in niti trenotek ni dvomil, da je to mogoče, kar je povedal grof Bernard Sternberg. Samo če je to tudi resnično, tega ni vedel. Spomnil pa se je, da je napravil Krištof Zlatopoljec v Mengšu nanj in na vse druge takrat navzoče ljudi uprav čeznaraven vtisk. Če je bilo njegovo telo res prebivališče zlih duhov − potem si je rekel − se ni čuditi, da je vse pred njim trepetalo.

»Grof Sternberg − vprašam vas na čast in na vest: je-li to truplo res truplo Krištofa Zlatopoljca?«

»Ker ste Zlatopoljca videli na svoje oči šele pred nekaj dnevi, ga bodete pač lahko spoznali − prepričajte se sami,« je previdno odgovoril Bernard Sternberg in vzdignil platno, ki je bilo položeno čez odprto krsto, v kateri je ležal Krištof Zlatopoljec.

Župnik je pristopil h krsti in se nagnil nad truplo − spoznal je takoj Krištofa. Spoznal je obleko, spoznal smrtnobledi obraz, ki je bil obvezan z veliko obvezo in spoznal dolgo, črno brado.

»Da, res ...«

Bernard Sternberg je zopet pokril krsto in potem osorno rekel:

»In zdaj bodi konec praznih besedi, gospod župnik. Vprašam vas zadnjikrat: ali hočete blagosloviti in pokopati truplo Krištofa Zlatopoljca ali ne?«

V krsti je ležala samo še obleka in belo platno, s katerim je bila prej ovita glava mrličeva − glave in brade ni bilo več − obleka pa je bila preparana.

Krvosrd je vzel grofu Bernardu meč iz rok in je z mečem vrgel iz krste zlatopoljčevo obleko pred altar. Vse ljudstvo je videlo, da trupla ni več v krsti in je obupno kričaje in se prekrižaje bežalo iz cerkve in z ljudstvom vred je bežal tudi župnik Lavrencij.

Prav tedaj je prijezdil na krasnemu konju po trgu vitez v srebrnem oklepu z modrimi peresi na šljemu. Ustavil se je pred cerkvijo in zaklical:

»Župnik Lavrencij − danes čez tri leta ti pripeljejo zopet truplo Krištofa Zlatopoljca v to cerkev.«

Pri teh besedah je vitez odjezdil v diru iz mesta v tem, ko je župnik Lavrencij trepetaje zrl za njim.

»Če je to Krištof Zlatopoljec ... če je vstal od smrti .... če so se hudobni duhovi zopet naselili v njegovem telesu − potem gorje meni − gorje meni, gorje kolovškim, gorje vsem kristjanom.«

Krvosrd je smehljaje gledal ta prizor in stiskal v rokah kos voska in klopčič črnih las. In njegove ustne so šepetale: »Prava sreča, da so ti ljudje tako trdni v veri in ne pojmijo, kako se iz umetno napihnjene obleke izpusti zrak in kako se iz voska napravi človeški obraz.

Župnik Lavrencij je bil kakor omamljen strahu. Trdno je verjel, da je Zlatopoljčevo telo vstalo v novo življenje. Prevzel ga je blazen strah. S tresočimi se ustnami je dal svojima duhovnima pomočnikom nekaj naročil, potem pa je šel v cerkev po najsvetejše in oznanil pred cerkvijo:

»Prebivalci kamniškega mesta, bratje in sestre v Gospodu! Bog je preklel vaše mesto. Vzel je celo svoj blagoslov iz božjega hrama, tako da imajo zdaj zli duhovi v njem svoje zavetje in da morejo iz cerkve pred altarjem peklenski služabniki odnašati mrliče in njihova trupla vzbujati v novo življenje. Za služabnika Gospodovega ni več prostora v tem mestu, dokler ne bo ta tempelj prodrt, in dokler ne bo sezidana nova cerkev in dokler ne bodo vsi prebivalci zopet deležni božje milosti. Kristjani, ki hočete rešiti svoje duše večnega pogubljenja, zapustite v tej uri z menoj to nesrečno mesto, ki je je zadela božja jeza.«

Ko bi bil župnik Lavrencij le eno uro prej grozil s svojim odhodom, bi ga najbrže nihče ne bil zadrževal, niti njegovi ožji pristaši ne. Toda zdaj, spričo groznega čudesa, ki se je zgodil s truplom Krištofa Zlatopoljca, je bilo ljudstvo tako zbegano, da se je ustrašilo grožnje župnikove, misleč in verujoč, da je res Bog izlil svojo jezo nad Kamnik in da je njihovo rodno mesto preklel. Ljudje so začeli padati na kolena in moliti ter prositi župnika, naj jih v tej strašni uri ne zapusti, naj ostane na njihovi strani in naj jim pomaga, saj je z blagoslovi prejel čeznaravno oblast in saj ima moč, da pridobi mestu zopet božjo milost in da zagovori in izžene zle duhove. Celo možje s črnimi čepicami niso vsi ostali trdni in so začeli omahovati, največ zaradi tega, ker je župnik hotel seboj odnesti najsvetejše in žnjim vred vse zakramente.

Bernarda grofa Sternberga so ti dogodki popolnoma zbegali. Njegov namen je pač bil, prisiliti župnika Lavrencija, da s svojimi ožjimi pristaši vred zapusti Kamnik in zato je tudi v cerkvi župnika na vse načine izzival in sploh silil, dogovorno s Krvosrdom da mora župnik blagosloviti mrliča. Toda, ko je truplo izginilo in ko je župnik, hoteč odnesti iz mesta najsvetejše in vse zakramente, spravil ljudstvo v strah in je s tem zvabil na svojo stran, si Bernard ni vedel več pomagati.

Zatekel se je Krvosrdu in ga je vprašal za svet.

»Če gre župnik zdaj iz mesta, mu sledi skoro vse ljudstvo in mi smo z mestom vred izgubljeni; če ostane, nam bo zdaj laglje kot kdaj poprej škodoval ker bo imel ljudstvo na svoji strani in pomagal bo Kolovškemu. Kaj naj storimo, gospod Krvosrd; svetujte mi, jaz si ne vem sveta.«

Vsled župnikovega ukaza so zdaj zapeli vsi zvonovi. Oba duhovska pomočnika sta se postavila poleg Lavrencija, ki je držal najsvetejše v rokah, pred duhovnike pa so se postavili možje s cerkvenimi banderi.

»Ljudstvo kristjansko, pojdi za menoj, če hočeš biti deležno sreče na zemlji in večnega zveličanja, je patetično velel župnik. Sprevod se je začel počasi pomikati po trgu in mogočno je oril »de profundis,« ki so ga peli duhovniki.

»Zaprite mestna vrata in ne pustite nikogar iz mesta, dokler se ne vrnem,« je rekel Krvosrd in hitro odšel. Bernard Sternberg ni ničesar več vprašal, nego ukazal svojim vojakom, naj zapro in zasedejo vsa vrata, sam pa je šel k vratom, proti katerim se je pomikal župnik z ljudstvom.

Še predno je dospel sprevod do vrat, sta prihitela tja Krvosrd in vitez Pyrso. Slednjega je poklical na pomoč Krvosrd, vedoč, da nima v Kamniku nihče tolikega ugleda in tolikega vpliva kakor ta Kamničanom vedno zvesti prijatelj.

Pyrso se je postavil na kamenito klop poleg mestnih vrat. Trenotek pozneje je dospel sprevod do njega in je župnik Lavrencij zapazil, da so vrata zaprta.

»Kaj naj to pomeni,« je vprašal župnik s temnim pogledom viteza Pyrsa. »Ali hočete v svoji krivoverski predrznosti celo živemu bogu zapreti pot.«

»Ne imenujte božjega imena po nemarnem,« je resno in strogo odgovoril vitez Pyrso. »Ukazal sem zapreti vrata, ker zahteva občna korist, da opozorim ljudstvo, ki Vam sledi, na veliko nevarnost.«

»Ljudstvo ne potrebuje svetov krivih prorokov in odpadnikov; ljudstvo ve, da največja nevarnost, ki mu preti, je, da pahne svojo dušo v pogubljenje.«

Župnik je slutil, da poskusi vitez Pyrso ljudstvo zadržati v mestu in poznavajoč Pyrsovo veljavnost pri Kamničanih, se je po pravici bal posledic, če bi Pyrso mogel z ljudstvom govoriti. Zato je jezno zahteval:

»V imenu križanega Izveličarja − odprite vrata, sicer bom primoran prekleti Vas in celo mesto in vsakega posameznika, ki bi se nam ustavljal.«

»Zdaj ga imam,« je zadovoljno šepnil vitez Pyrso na uho Bernardu Sternbergu. Potem pa se je obrnil do ljudstva, ki se je gnetlo pred vratmi in je rekel:

»Prijatelji, Kamničanje! Župnik Lavrencij grozi s prokletjem. Župnik Lavrencij obeta, da prekolne Vaše rodno mesto, ki se je s trudom in znojem sezidali Vaši dedje, ki ste je Vi slavno branili proti vsem sovražnikom, kjer ste doslej živeli srečno in zadovoljno in kjer so rojeni Vaši otroc.i A ne bojte se prekletja župnika Lavrencija. Če župnikovi blagoslovi nič ne pomagajo, potem tudi njegova prokletja ne morejo nič škodovati.«

Lavrencij je zarjul in začel kričati nad Pyrsom, toda Pyrso se ni dal motiti in je s povzdignjenim glasom nadaljeval svoj govor.

»Pravim Vam in prisegam Vam na to, da je župnik nevreden služabnik našega Gospoda in Izveličarja. Ali ima le eno samo tistih čednosti, ki jih zahteva božja postava od vsakega kristjana, kaj šele od duhovnika?«

»Nima je,« se je kar naenkrat oglasilo več oseb.

»Res je, ne ene nima. In zato ga je Bog kaznoval in mu vzel vse oblasti in vse moči, ki mu jih je podelilo mašniško posvečenje.«

»Kdo pravi to? Vi krivoverski prerok in preganjalec Kristusov − dokažite to.« Župnik je bil ves bled in tresli sta se mu roki, držeči najsvetejše, silne razburjenosti.

Pyrso se ni dal motiti. Videl je napeto pozornost, s katero je ljudstvo čakalo njegovih pojasnil in videl globoki vtisk, ki so ga napravile njegove besede celo med župnikovimi pristaši.

»Poslušajte ljudje in sodite sami,« je nadaljeval Pyrso. »Videli ste, kaj se je zgodilo danes v hramu božjem, čigar čuvar je župnik Lavrencij. Iz božjega hrama, izpred velikega altarja, spričo Najsvetejšega, so zli duhovi odnesli mrliča in se naselili v njegovem truplu. Vsi veste, da ena sama kaplja blagoslovljene vode prepodi tisoče hudobnih duhov, in da beže pred njo celo peklenski poglavarji. Kako torej, da so hudobni duhovi mogli priti v cerkev in odnesti mrliča. Kar stoji zemlja, se to še ni zgodilo. Tu v Kamniku se je zgodilo, gotovo samo zato, ker župnik nima več tistih čeznaravnih moči, ki jih je prejel z mašniškim posvečenjem. Bog je zapustil najsvetejše in cerkev ter vzel župniku vse njegove oblasti, gotovo ker ve, da jih župnik ni več vreden. Bog je hotel s tem kaznovati župnika, ne Kamnika in njegovih prebivalcev.«

»Laž, laž, to je vse grda laž,« se je togotil župnik.

»Če je laž, pa pojasnite, zakaj se je zgodilo strašno čudo z Zlatopoljcem v blagoslovljeni cerkvi, pred velikim altarjem in spričo Najsvetejšega,« je mirno rekel Pyrso. »V cerkvi ste vendar Vi gospodar, župnik Lavrencij, ne kamniški mestjani; Vi ste namestnik božji, a če se je čudo zgodilo v Vaši navzočnosti, je čisto gotovo, da je Vaša čeznaravna moč ni mogla preprečiti in da Vas neskončno dobri Bog neče več pripoznati za svojega namestnika. Če ponesete sedaj najsvetejše iz mesta, Vam jaz tega ne bom branil, ker v Najsvetejšem, ki ga Vi držite v rokah, ni več Boga, ker to ni drugega, kakor iz srebra in zlata narejena posoda, ki nima za mestjane nobenega pomena več.«

»Odprite vrata,« je zarohnel župnik Lavrencij, ker ni vedel, kaj naj bi odgovoril na Pyrsove dolžitve, in ker se je bal, da se mu ljudstvo popolnoma izneveri, če bi Pyrso mogel nadaljevati s svojim vplivanjem.

»Takoj, župnik Lavrencij, dam odpreti vrata in svobodno bodete odrinili, kamor Vas je volja. Samo še ljudstvu imam nekaj povedati.«

»Kdor je kristjan, naj ne posluša tega krivoverca,« je vpil župnik ali nihče se ni zanj več zmenil, vsi pogledi so bili uprti na Pyrsa.

»Kdor hoče iti z župnikom − naj gre; nihče mu tega ne bo branil,« je s povzdignjenim glasom oznanil Pyrso. »Samo na nekaj Vas opozorim. Kar nas ostane v mestu, bomo branili samo svoje imetje, ne pa tudi imetja tistih, ki odidejo. Prav danes sem dobil sporočilo, da pride Nikolaj Kolovški že v nekaterih dneh in da se takrat vname boj za Kamnik. Župnik Lavrencij hoče Nikolaju olajšati zavzetje Kamnika, zato Vas skuša izvabiti iz mesta. Jaz pa Vam povem: V tistem trenotku, ko sprevidimo, da se Kolovškega ne ubranimo, poberemo vse vrednosti in dragocenosti, kar jih bo v mestu, naše in Vaše, in se umaknemo v gore, mesto pa užgemo. To je vse, kar sem Vam hotel povedati. In zdaj − odprite vrata.«

Zaškripala so vrata in se odprla. Župnik je vzdignil najsvetejše in zakričal:

»Za menoj, kristijani, naj zadene krivoverce tista usoda, ki so jo zaslužili.«

Župnik je s svojima pomočnikoma zapustil vrata ali sledilo mu je komaj nekaj moških in žensk, vsi drugi ljudje so zaostali in sami pomagali, da so hlapci vrata zaprli za župnikom.

Bernard Sternberg pa je veselega obraza pristopil k vitezu Pyrsu in mu stisnil roko:

»Hvala vam, hrabri in modri vitez, dosegli ste več, kakor smo vsi pričakovali.«

VII.[uredi]

Pozno ponoči je stopil v dolg črn plašč zavit mož pred samotno enonadstropno hišo, ki je stala na sedanjem Sv. Petra nasipu v Ljubljani. Potrkal je z železno pripravo, ki je bila pričvrščena na vratih; potrkal je dvakrat in trikrat, ali okence v vratih se ni odprlo. Nemirno je mož hodil pred hišo nekaj časa gor in dol in se skrbno oziral, če ga kdo ne gleda. Toda nikjer ni bilo zapaziti nič sumljivega. Vladala je smrtna tihota in globoka tema.

Mož je začel z nova na vso moč trkati in končno se je na okencu pri vratih res nekoliko zasvetilo in je vprašal globok glas:

»Kdo je?«

»Tisti, ki ga pričakujete,« je odgovoril mož, ki je prej trkal in je zdaj stopil tik pred vrata.

»Jaz vedno koga pričakujem,«

mora vedno pričakovati, da se mu zgodi kaka nesreča, kajti svet je pokvarjen in hudoben.«

»Prihranite si ta vodena modrovanja,« je odgovoril mož pred vratmi in spustil svoj plašč, ki ga je držal. Zdaj se je videlo, da je plemenitaš, kajti imel je meč, z zlatom okovan pas in ostroge. »Kdo da sem, to veste, saj je bil to jutro pri vas mož, ki vam je naznanil moj prihod. Sicer pa mora ta moj odposlanec že celo uro pri vas biti, ker je tako dogovorjeno.«

»Nekaj resnice ste povedali,« se je zopet čulo iz okenca, »davi je prišel semkaj človek in mi je povedal, da želi imeniten plemenitaš z menoj govoriti. Domenila sva se tudi, da pride sem in da počaka tu, dokler ne pride napovedani plemenitaš. Toda moža ni in jaz vas ne poznam in vam ne morem zaupati. Počakajte, da pride vaš odposlanec; ako mi ta potrdi, da ste res tisti, ki ga čakam, potem vam bom rad odprl.«

»Bedak,« se je jezil mož s plaščem. »Ali ne veš, kdo da sem. Saj poznaš vendar moje ime in mene samega.«

»Oh, da, Vas poznam tako do

slali k meni. Poznam vsa vaša imena, prava in neprava in poznam Vašo osebo, dasi ne nosite več svoje dolge črne brade. Toda − ali mi ne veste ničesar povedati, kar bi me pomirilo glede Vaših namenov?«

Tuji plemenitaš se je zasmejal na ves glas.

»Glej, glej − kaj je vsa tvoja znanost in vsa tvoja modrost tako plitva, da ne moreš sam videti človeku v srce in trebaš šele besed, praznih, ničevih besed, da veš, pri čem da si. Revež, prav smiliš se mi. Sicer pa jaz tako nisem nikdar verjel v tvojo znanost in sem se vedno smejal tvojemu izreku: »Zlato je namen vseh znanosti.«

Pri poslednjih besedah so se vrata tiho odprla. Na pragu se je prikazal star mož z velikimi očali na nosu, z dolgo sivo brado in z nekakim turbanom na glavi. Mož, ki je imel na sebi talar, je držal goli meč v rokah, kar pa je napravilo samo smešen vtisk. Komaj je tuji plemenitaš vstopil v hišo, je starec že zaprl hišna vrata in je zavaroval z močnim zapahom.

»Blagovolite iti z menoj,« je povabil starec tujega plemenitaša in ga peljal držeč v eni roki svetilko, v drugi pa meč, po ozkih stopnicah v prvo nadstropje.

Vstopila sta v veliko sobo, napolnjeno z vsakovrstnimi nenavadnimi stvarmi. Ob strani so stala okostja različnih živali, na mizi se je v zidu svetil triangel, okrog katerega je bilo napravljenih vse polno kabalističnih znakov, sredi sobe pa je na dolgi mizi ležalo človeško okostje. Tuji plemenitaš je v prvem trenotku mislil, da je to okostje naravno in šele ko je je natančno ogledal, je videl, da je umetno narejeno.

»Čudim se, da mojega odposlanca še vedno ni tu,« je rekel tuji vitez, ko si je sobo površno ogledal, pri čemer ni skrival, da mu vsa ta šara prav nič ne imponira.

»Jaz se tudi čudim.«

»Za kdaj pa sta napovedala svoj prihod dva plemenitaša iz Mengša?«

»O polnoči morata biti tu.«

»Torej moramo še pol ure čakati. Moj odposlanec se je gotovo kje prav živinsko napil in je pozabil vse moje ukaze.«

»Čemu ga potrebujete, tega odposlanca, ko sem vas že spustil v hišo. Prišli ste vendar semkaj, da bi tu nekaj gledali in nekaj poslušali. Ker niste ne gluhi ne slepi, res ne umejem, zakaj se Vam tako toži po onem odposlancu.« Mož s turbanom je pri teh besedah nekoliko privzdignil meč, ki ga ves čas ni položil iz rok in sploh govoril tako nezaupno, kakor bi imel pred seboj skrajno nevarnega razbojnika. »Skrili se bodete v sosedno sobo in tam vse slišali in videli, kar bom govoril z Adamom Kolovškim in njegovim prijateljem Bosiom. To pa vendar zanima samo Vas, ne pa tudi Vašega odposlanca.«

»Zdi se mi, da Vam je moj odposlanec povedal ne le kdo da sem, nego da vam je razkril tudi še druge stvari, ki vas pravzaprav nič ne brigajo. Čuješ, stari oderuh, z menoj ni dobro zbijati šal. Zapomni si to.«

»Zapomnite si vi, da jaz nisem stari oderuh, marveč Aron, sin Ecehila, slavni alhimist in zvezdoslovec, ki le iz dobrosrčnosti posoja denar, ker je kristjanom posojanje prepovedano. Kar se pa tiče vašega odposlanca ali hlapca ali kuharja ali norca, ali kar že je − razume se na vse − vam prisegam na Mojzesove zapovedi, da mi ni izdal ne imena, ki ste ga nosili do teh dni, niti imena, ki ga nosite zdaj.«

»Molči, oderuh − sicer pridejo v nevarnost tvoje čeljusti,« je zakričal tuji vitez in je dvignil pest proti Židu. »Jaz imam samo eno ime: zovem se Marko plem. Pilin.«

Žid se je vsedel za mizo, položil svojo roko človeškemu okostju okrog vratu in rekel nekako melanholično: Meni je naposled vseeno, kako se zovete in če hočete, da vas kličem za Marka pl. Pilina, vam tudi to prijaznost rad izkažem. Žal pa mi je za vas, resnično žal. Kaj hočete ves svoj denar in svoj čas potratiti zato, da se maščujete za dejanja, ki se ne dajo več popraviti? Bodite pametni. Kdo pa vam jamči, da bodete sploh kaj dosegli z osveto, za katero se toliko pehate. Pomislite: osvetnik, ki ne doseže svojega namena, je še nekoliko smešnejši, kakor snubec, ki ga pošlje izvoljenka njegova s košaro domu.«

Tuji vitez je vstrepetal jeze.

»Zdaj vidim, da vam je moj odposlanec izdal vse moje tajnosti, tudi največje. To je vzrok, da se ta lopov zdaj ne upa sem. Čujte Aron, vi veste preveč o meni in kar veste, ste mi povedali na tako neprevidni način, da je očitno, da imate pri tej neprevidnosti svoje posebne namene. Povejte mi odkritosrčno: Ali me je mož, ki je bil davi kot moj odposlanec pri vas, izdal?«

Žid se je porogljivo nasmejal.

»Izdal? Kaj se pravi to? Ali hočete s tem reči, da mi je več povedal, kakor ste mu vi povedati naročili?«

»Da.«

»Potem vas ni izdal. Prišel je k meni in mi rekel, naj ga poslušam. Govoril je na tisti brezobrazen način, ki se ga nadarjeni služabniki nauče pri svojih brezobrazenih gospodarjih in na kateri način tako radi občujejo z drugimi ljudmi. Povedal mi je na ta brezobrazni način, da sta bila plemenita gospoda Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio včeraj prav gospodsko pijana. Prišla sta se bila v Ljubljano kratkočasit. Postrežljiv človek jima je za denar preskrbel nekaj lahkoživih žensk, s katerima sta popivala več ur. Ko sta pa bila pijana, sta prišla dva duhovnika, dva izvrstna častivredna duhovnika, ki imata še veliko prihodnjost, ker sta oba prijatelja dobrega vina, lepih žensk in veselih iger. Zabava se je nadaljevala in pokazalo se je, da sta bila duhovna gospoda v pijančevanju in v ljubezni vsaj taka junaka, kakor Adam Kolovški in Andrej Bosio. Naposled so začeli kockati in tudi v igri sta duhovna gospoda pokazala, da daleč prekašata svoja nasprotnika. Odvzela sta jima vse, kar sta imela, vse do zadnjega groša. Adam in Andrej sta jima zastavila svoja meča in svoje ostroge, svoja konja in svoja šljema in tudi ta denar izgubila v igri do zadnjega vinarja. Morala bi iti peš domov, osramočena za vse življenje. Nikdar več bi se ne smela prikazati v plemenitaški družbi, nikdar več bi ne smela nositi orožja in ostrog. Tuja duhovnika sta bila pripravljena jima povrniti meča in ostroge, šljema in konja, če jima plačata trikrat toliko, kolikor so te stvari vredne, a takoj, češ, da morata nemudoma nadaljevati svojo pot. Obupana sta begala Adam in njegov prijatelj več ur po mestu in vpraševala ter poizvedovala, kje bi mogla dobiti denar na posodo. Končno sta naletela na prijaznega zgovornega človeka, ki jima je rekel, naj se oglasita pri meni. Tvoj odposlanec me je pravočasno obvestil o njiju obisku. Zatrdil sem mu pri vseh prorokih izraelskih, da nimam nič denarja, a on mi je na brezobrazen način rekel, da ga ni treba, češ, da mi preskrbi on denar, ki ga naj posodim Adamu in Andreju in da dobim povrh še prav bogato nagrado, če dobro izpeljem svojo nalogo. To mi je povedal tvoj odposlanec, ki je ob enem vaš norec, vaš hlapec in vaš prijatelj; ni-li to zvest in molčeč, udan in zanesljiv človek?«

»Ali res ni ničesar druzega povedal,« je z vidno nezaupnostjo vprašal Marko pl. Pilin.

»Ničesar,« je odgovoril Žid. »Niti z besedico mi ni izdal, da sta bila ti in on tista tuja duhovnika, ki sta odvzela v igri Adamu in Andreju imetje in čast, tudi mi ni z besedico omenil, da sta igrala s ponarejenimi kockami, ki sta jih prinesla iz svete dežele. Kocke so iz slonove kosti, a na eni strani je v njih nekaj svinca. Tudi namena, iz katerega sta speljala Adama in Andreja v slabo družbo in v igro mi ni izdal.«

»Slepar,« je zakričal Marko plem. Pilin in v tistem hipu zgrabil Žida za vrat. »Kar ti je moj hlapec povedal, je vse izmišljeno; mož je bil pijan. Gorje njemu, da je govoril; gorje tebi, da si poslušal.

Žida Arona je držal tuji vitez tako trdno za grlo, da je komaj sopel. Grgraje je stokal:

»Milostivi − gospod − izpustite me − jaz − sem − Luka.«

Pri teh besedah je Žid strgal z obraza masko in brado in Marko pl. Pilin je na svoje začudenje spoznal Luko.

»Luka − kaj si res!« 

»Da, milostivi moj gospodar vitez Krištof Zlatopoljec; nekoliko me je še, a skoro bi me ne bilo nič več, zakaj manjkalo je prav malo, da me niste zadavili.«

»Čudno, da te nisem spoznal vsaj po glasu,« je menil Krištof. »Kako si svoj glas spremenil?«

»Za zobe sem si privezal dva tenka odrezka kože. Napel sem jih kar se je dalo, kakor struni, in to premeni človeski glas, da ga skoro ni spoznati.«

»A čemu si se tako našemil in čemu si igral z menoj to komedijo?«

»Iz dobro prevdarjenih nagibov, moj milostivi gospod,« je odgovoril Luka. »Prvi je bil ta, da sem Vam hotel pokazati tiste svoje zmožnosti, ki jih doslej niste poznali. Če sem Vas mogel skoro pol ure varati in Vas z namigavanji pripraviti do tega, da ste posredno izdali svoje najtajnejše namene − opravil bom kaj takega še veliko laglje pri Adamu Kolovškem in Andreju Bosiu. Drugi nagib pa je bil ta, da sem Vas hotel posvariti in Vam dokazati, da ste storili veliko nepremišljenost, ko ste me s svojim naročilom poslali k židu Aronu. Svojih tajnosti naj človek ne zaupa niti Bogu, niti hudiču, niti grofu. Žid bi se bil gotovo s kako neprevidno besedo izdal; Adam Kolovški in Bosio bi jo bila popadla in če treba z batinami prisilila Žida, da bi jima vse povedal,kar sploh ve.«

»Žid torej ničesar ne ve?« je hlastno vprašal Krištof, ki je uvideval, da ima Luka prav.

»Če kaj ve ali če ničesar ne ve, to je zdaj že vseeno,« je menil Luka in popravljal voščeno masko z dolgo brado. »Glavno je, da ne more ničesar povedati.«

»Torej misliš ti sam nastopiti kot žid Aron in obravnavati z Adamom in njegovim prijateljem?« 

»Sam, milostivi gospod; name se lahko zanesete.«

Krištof je še vedno nekoliko omahoval, končno pa je vendar pritrdil Luki.

»Bodi torej. A povej mi Luka, ali res trdno upaš, da izvabiš iz Adama in iz Andreja tajnosti, ki jih hranita v svoji duši?«

»Največjo tajnost vsakega človeka je lajlaglje uganiti. Ugane se po tem, da žrtvuje človek zanjo tudi svojo čast, ki jo sicer skrbno varuje in brani. Lačnemu treba hrane, žejnemu pijače. Poiščite, kar je kakemu človeku v gotovem času najbolj treba in že poznate njegovo tajnost.«

»Mar misliš, da bodeta Adam in Andrej za denar prodala svojo čast?«

»Če sta jo zaigrala na kocke, zakaj bi je ne prodala za gotovo plačilo?«

»Ah, kako podli so pač ljudje,« je bolestno zavzdihnil Krištof.

»To je pa resnica, milostivi gospod,« se je smejal Luka in gledal svojega gospodarja tako porogljivo, da bi bil gotovo dobil izdatne batine, če bi bil Krištof zapazil te poglede.

Trkalo na hišnih vratih je zapelo in čulo se je tudi govorjenje.

»Prišla sta sovražnika,« je patetično rekel Luka. »Zdaj je treba zbrati vse moči. Milostivi gospod, stopite tu v sosedno sobo, sedite za mizo in glejte nepremično na vrata. Ne čudite se ničemur; naj se zgodi karkoli, Vi se ne smete premakniti in niti en vzdih ne sme priti čez Vaše ustne. Če bi Vas celo pokazal sovražnikoma, se ne smete ganiti.« Krištof se je nekoliko obotavljal. Rad bi bil vedel, kaj da Luka namerava, ali trkalo na hišnih vratih je zopet zapelo in Luka je hitel iz sobe.

Krištof je odmaknil zaveso, ki je zakrivala vrata in je vstopil v sosedno sobo. Komaj je utegnil se ozreti po sobi in za vse slučaje pripraviti svoje orožje, ko je že čul po stopnicah korake. Luka je pripeljal Adama Kolovškega in Andreja Bosia v svojo sobo.

»Sedita, gospoda mlada, sedita,« je sladko dejal Luka in ponižno primaknil dva stola. »In zdaj prosim izkažita mi izredno čast in mi povejta, s čim vama zamorem posreči jaz, ubogi in od vsega sveta zaničevani starček.«

Adam in Andrej sta si bila očividno napila poguma, da sta se upala prestopiti prag židovske hiše, v kateri je po občnem mnenju prebival čarovnik. Viteškega orožja nista imela pri sebi, pač pa debele palice in za pasom nože.

»Čemu vprašuješ, sin Luciferjev,« je surovo kričal Bosio, ne da bi se vsedel. »Prišla sva, da te zadaviva, da te obesiva ali da te razsekava na drobne kose. Si-li pripravljen?«

»Plemič Bosio − kogar vi obiščete, ta mora biti vedno pripravljen na taka presenečenja, kakor jih meni obetate,« je z resnim povdarkom odgovoril za Žida preoblečeni Luka.

»Dobro si odgovoril, stari čarovnik,« se je smejal Adam. »Ker poznaš mojega prijatelja, poznaš gotovo tudi mene in najbrž tudi slutiš, po kaj sva prišla. Povej brez ovinkov: ali nama moreš posoditi toliko zlata, kakor ga potrebujeva?«

»Posodim vama lahko nekaj denarja,« je menil Luka »ali saj nas poznate, Žide, da ne damo denarja iz rok, dokler nimamo zagotovila, da ga dobimo tudi nazaj. Mene tu v Ljubljani vse zaničuje, sovraži in preganja; ljudje me tepo, kjer se prikažem ali vsaj pljujejo name − ali je čuda, če pri svojih kupčijah zahtevam zanesljivega varstva?«

»Mislim, da je najboljše varstvo moja viteška beseda,« je ošabno rekel Andrej Bosio.

»No, če je viteška beseda tako zanesljiva, pa jo dajte tistima dvema duhovnikoma, ki hočeta od vas denar in ne bo vama treba delati pri meni dolga.«

»Ne bodi nesramen, Žid, drugače se znaš hitro preseliti k svojim prednikom in prorokom,« je grozil Adam. »Povej, če nama posodiš denar, ki ga potrebujeva?«

»Posodil bi ga, prav rad bi ga posodil, če bi se mogel zanesti na Vašo besedo,« se je sladkal Luka. »A kako naj se zanesem na besedo.«

»Kak dokaz pa hočeš?« Bosio je bil nagle jeze in domnevanega Žida nezaupnost mu je razgrela kri. »Ne pozabi, da sva v tvoji hiši in da sva sama s teboj, ne pozabi, da potrebujeva tisti denar, ki ga imaš ti, kakor si sam priznal.«

»Tako hočeta obravnavati z mano, mlada gospoda. Vidva pač mislita, da smeta s starim Židom storiti, kar hočeta! A motita se. Svarim vaju! Pazita, da se ne razjezim.«

»Kaj si blazen, Žid, da tako govoriš,« se je smejal Adam. »Pomisli, midva sva mlada in krepka, ti pa le še napol živ starček.«

»Blazna sta vidva, plemenita moja mladeniča, ko mislita, da sem vaju pustil v hišo, ne da bi se bil zavaroval za vse slučaje. Poznam Vas,


Vidva si domišljata, da imata mene v rokah, v resnici pa imam jaz vaju. Kako sta kratkovidna. Ali nista nič mislila, da se znajo stopnice pod vašimi nogami umakniti, če jaz hočem; da se znajo pogrezniti tla, če jaz mignem. Ali moreta sploh misliti, da vaju bi bil pustil čez prag, ko bi ne imel moči, da vaju vsak hip uničim? Zato nikar ne pozabita, da sem jaz gospodar v svoji hiši, da je v moli oblasti, kdor prestopi moj prag, in ravnajta se po tem. Sedaj pa povejta, kaj hočeta?«

Sigurnost, s katero je govoril za Žida preoblečeni Luka, je mladima vitezoma tako imponirala, da nista vedela, kaj bi rekla. Spoznala sta, da s svojo drzovitostjo ničesar ne opravita in da je treba ubrati druge strune.

»Saj sva se samo šalila,« je po dolgem molku izpregovoril Adam Kolovški. »Poštena plemenitaša sva, ne razbojnika. Prišla sva k vam, da nama posodite tisoč cekinov. Kaj naj Vam zastaviva kot jamstvo za ta denar?«

»Gospoda se še vedno šalita,« je menil Luka. »Star žid nima moči, da bi izterjal kak denar, pa že bi mu bilo zastavljenih, deset graščin. Na svetu vlada samo pravica večje moči. Kdor se zna bolje vojskovati, je gospodar, jaz pa se še nisem nikdar dotaknil ne meča ne sulice. Prosim vaju, ponudita mi drugo jamstvo za moj denar.«

»Kako jamstvo naj Vam dava. Če vidite, kako se nama mudi, plačati duhovnika, ki sta imela srečo v igri, pač lahko verjamete, da se bodeva podvizala, poravnati tudi Vašo terjatev.«

»Ali res? Lej, lej, kako dobro znate govoriti, gospod Adam Kolovški,« se je rogal Luka. »Pozabili ste samo eno stvar: da poznam jaz jako dobro vse kranjske plemenitaše in tudi njih razmere. Pomislite, kolikokrat je že vaš oče, vitez Nikolaj Kolovški, poplačal za vas dolgove. Dasi ima mnogo gradov in mnogo denarja, se je vendar naveličal tega plačevanja in zarotil se je, da ne plača za Vas niti vinarja več. Koliko upnikov sta se vidva že iznebila z mečem! Duhovnikov se vidva ne upata lotiti, ker sta blagoslovljena in ker bi se vsa Ljubljana za njiju zavzela. Saj Ljubljana tako sovraži Vaš rod in zlasti Vašega očeta in kdo ve, če ne pride še do boja med ljubljanskimi mestjani in Vašim očetom.«

»Daj Bog, da se to čim prej zgodi; ej, to bi bilo veselje!« je vzkliknil Adam Kolovški. »Jaz bi že posvetil tem nadutim mestjanom.«

»To se pravi − izpraznili bi mestjanske žepe in blagajne,« se je rogal Luka. »Toda ne pozabite, vitez Adam, da vaš oče niti s prelatom Orsanom ne deli pošteno narejenega plena. Samogolten je Vaš oče in vtepel si je v glavo, da hoče postati mogočnejši in bogatejši mož, nego je mejni grof Kranjski ali grof Goriški, ali grof Celjski.«

»Vem,« je smehljaje menil Adam Kolovški. »Moj oče je res skopuh, ali nekega dne ...«

»Umrje Vaš oče in zapusti Vam svoje imetje, kaj ne?« je prekinil Luka mladega viteza, a je previdno stopil nazaj, sluteč, da bi ne bilo dobro, če bi bil preblizo Adamovi pesti.

»Lopov židovski,« je zakričal Adam, ki je bil res zamahnil s pestjo po Luki, a ga ni zadel. »Ne imenuj imena mojega očeta, ker nisi tega vreden. Povej, kako jamstvo hočeš imeti za svoj denar in v kakem času ti ga morava vrniti.«

»Posojilo mi morata plačati letošnjo božično noč, jamstvo za to pa je samo eno: zaupajta mi svojo najtajnejšo misel in željo.«

Adam Kolovški in Andrej Bosio sta se zasmejala na glas.

»Velja, velja, stari Žid,« sta kričala in se tolkla po kolenih.

»Moja najtajnejša misel in želja je, da postanem ban hrvatski,« je zaklical Adam.

»Moja pa, da postanem patrijarh oglejski,« je dostavil Bosio.

»Oba se norčujeta,« je menil Luka. »Prehitro in preglasno sta to povedala, da bi Vama mogel verjeti.«

»Meni se zdi, da se vi hočete iz naju norčevati,« se je jezil Adam. »Kaj hočete mar bolje poznati najine najtajnejše želje kot midva sama?

Sicer pa ali ni naravno, da vsak človek želi doseči to, kar mu da največ moči, največ veljave in s tem največ užitka?«

»Gospoda, to so same prazne besede,« je izjavil hladno Luka. »Pogoj moj je, da mi zaupate vsak svoj najtajnejši namen, tisto misel, ki je ne bi zaupala niti najboljšemu prijatelju, niti najlepši ljubici, niti svojemu sokrivcu, ki ga ne razodene človek na glas niti če je sam sredi morja. To mi razodenita in dam Vama zlata kolikor ga hočeta.«

»Ali govoriš resno, Žid,« je vprašal Adam in svoj ostri pogled vprl v Lukove oči.

»Na mojo dušo in na Mozesove postave Vama prisegam, da govorim resno.«

»Potem ti zaupam svojo najtajnejšo misel in ti jo pismeno potrdim,« je izjavil Adam Kolovški. »Toda to ti povem: vse muke peklenske so otročje zabave proti tem, ki ti jih jaz poskrbim, če ne molčiš kot grob.«

Luka je izročil Adamu Kolovškemu kos pergamenta in gosje pero.

»Sedite semkaj, vitez Adam, in zapišite svojo najtajnejšo misel. Toda povem Vam: jaz poznam Vašo najtajnejšo misel tako dobro, kakor Vi sami. To isto velja tudi za plemiča Bosia. Če ne zapišete gole in čiste resnice, Vam ne posodim ne pol vinarja.«

Adam je odložil pero, ki je je bil že pomočil v črnilo, vprl je glavo ob roko in čez nekaj časa vprašal:

»Povejte, Aron, kako jamstvo pa je to, če Vam izdam tajnost svojega življenja?«

»Edino, ki ima zame kaj veljave. S takim priznanjem imam v rokah Vašo čast in Vaše življenje in jaz posojam plemenitašem denar samo na tako jamstvo.«

Ali mar sumiš, da je moj najtajnejši namen − hudodelskega značaja?« Adam se je delal, kakor bi bil razžaljen, meril je Luko s srditimi pogledi, a ti niso napravili nikakega vtiska.

»Prepričan sem, da nameravate hudodelstvo,« je hladnokrvno odgovoril Luka, držeč se pri tem v primerni razdalji od mladih plemenitašev.

»Če je tako, potem nimam s teboj, nesramni Žid, ničesar več opraviti.« Adam je vstal tako hitro, da je stol odletel več korakov nazaj. Tudi Bosio je bil planil pokonci in bi bil najbrže dejanski napadel domnevanega Žida, da ga ni zadržal Adam Kolovški.

»Če nimata z menoj nič več opraviti, pa idita, saj je itak že jako pozno. Tako mi ostane moj denar, za izgubljeni čas pa sem dobro plačan z zavestjo, da se ne upata zapisati svojih najtajnejših namenov. Sodim, da je to spoznanje precej dragoceno.«

Luka je pri teh besedah vstal in vzel svetilko v roke, da bi mlada plemenitaša spremil iz hiše. Oba sta bila v veliki zadregi in nista vedela, kje bi dobila denar, kako bi se rešila iz svojega obupnega položaja.

»Povejte vsaj, kakih zločinov nas imate na sumu,« je vprašal Bosio.

»Tudi to Vama povem: Oba mislita na umor.«

Adam Kolovški in Andrej Bosio sta se ustrašila te besede in spreletel ju je mraz. Prisiljeno sta se zasmejala.

»In koga sodite, da hočem z umorom spraviti iz sveta.«

»Tu se ne bo imenovalo nobeno ime. Če hočeta, zapiši ta svoj namen in če me določeno božično noč plačata, ne izve nihče na svetu, kaj je vajin namen. Samo če mi božično noč ne odštejeta denarja in obresti, smem jaz razglasiti, kar bodeta zapisala.«

»Ko bi vsaj količkaj slutil, koga misli, da hočem jaz umoriti ...« Bosio je govoril sam seboj in niti zapazil ni, da ga je Aron slišal in razumel.

»Če hočete, Vam celo pokažem obraz tistega, ki bi ga radi umorili, ko bi Vam le prišel v roke,« je z neusmiljeno ostrostjo rekel Luka. »Ali imate pogum, pogledati v ta obraz?«

Bosio je malo omahoval, a videč, kako začudeno ga gleda njegov prijatelj Adam Kolovški, je zaklical:

»Dobro, jaz imam ta pogum, če imaš ti moč, da mi pokažeš dotični obraz.«

»Pojdite sem, plemič Bosio,« je velel Luka in je odgrnil preprogo, ki je visela nad vratmi v sobo, kjer je sedel Krištof Zlatopoljec. Bosio je pristopil k vratom. Samo malo je pogledal v poltemno sobo, kjer je videl nepremično sedeti v črn dolg plašč ovitega moža. Obraza skoro ni mogel razločiti, ali iz poluteme se je svetilo dvoje očes s tako intenzivnim ognjem, da je Bosio preplašen odskočil.

»To je ...«

»Ne imenujte nobenega imena,« je ukazal Luka in je spustil zaveso. Potem pa je s porogljivim usmevom siknil: »No, plemič Bosio, kaj ste hrabri le tedaj, kadar je treba silo delati mladim dekletom in onemoglim starčkom? Povejte zdaj, ali vem, koga hočete spraviti s sveta.«

»Ti si satanov sin,« je zaklical Bosio, »in kdor ti izpihne luč življenja, stori dobro delo.«

»Mogoče! A satanov sin nisem, ker nimam kopit nego človeške noge. Morda pa je satan v moji službi? Toda − povejte zdaj, plemič Bosio, ali hočete zapisati in podpisati izjavo, kakor sem jo zahteval ali ne.«

Bosio ni več premišljeval.

»Če je moj najtajnejši namen zapisan samo v tvojem spominu ali tudi na koscu pergamenta, je pač že vseeno.«

Luka je stopil k omari in vzel iz nje vrečico denarja.

Zvenket cekinov je prebudil Adama Kolovškega iz njegovih sanj. Poželjivo je gledal vrečico, ki jo je spravil Andrej Bosio v svoj žep.

»Kaj si videl v oni sobi, ga je bil še med pisanjem tiho vprašal Adam, nakar je Bosio odgovoril:

»Resnico.«

Ko je Bosio imel svoj denar, ni mogel več ostati v hiši Žida Arona. Kar trepetal je, da bi že prišel iz te sobe na sveži zrak.

»Podpiši, Adam,« je šepetaje rekel Bosio, »Aron itak vse ve.«

»Počakaj še malo ... Ne, tu ne ... počakam te zunaj pred hišo.«

Bosio je hitel iz sobe; vrata so se sama odprla in za njim zopet zaprla in Bosio je zavzdihnil, ko je prestopil prag. Bil je vesel, da je bil zopet na prostem ...

Adam je še vedno omahoval, bi-li izpolnil Aronov pogoj ali ne. V rokah je držal pergament in pero in zamišljen zrl predse. Spreletavala ga je slutnja, da podpiše svojo smrtno sodbo, če stori, kar zahteva Aron.

»No, plemeniti vitez Adam Kolovški − ali se še vedno niste odločili?« je čez nekaj časa vprašal Luka. »Morda bi tudi vi radi videli tistega, kateremu želite smrt?«

»Ne,« je ves potrt odgovoril Adam. »Naj se izpolni moja usoda že kakorkoli − tvoje zlato, stari Aron, je zame predrago.«

»Predrago? Kako ste čudni vitez Adam.« Duhovnik zahteva dušo, če da odvezo. Jaz vam dam za Vašo dušo veliko več, pravih, čistih, neobrezanih cekinov in povrh zahtevam Vašo dušo le za nekaj časa.«

»Da, ali duhovnik mora molčati še čez grob o vsem, kar se mu je zaupalo v spovednici, ti Aron, pa si hočeš pridržati pravico, da smeš mojo izpoved javno razglasiti, če ti do božične noči ne vrnem posojenega denarja.«

»Potem naj ti pomaga kristjanski bog, da si ne zlomiš vratu, predno prevzameš graščine svojega očeta.«

Nastal je molk. Luka je vrečico cekinov, ki jo je bil pripravil za Adama Kolovškega, vzel v roke, jo pogladil, kakor lice kake ljubimke in potem stopil k železni omari, da bi vrečo shranil.

Adam Kolovški pa še ni hotel pretrgati pogajanj.

»Povejte mi, Aron, kaj ste prej pokazali mojemu prijatelju Bosiu.«

Adam je domnevanega Žida zdaj tikal, zdaj vikal, a se tega sam ni zavedal.

»Bosiova tajnost ni moja in jaz je ne smem izdati,« je odgovoril Luka in vabljivo žvenketal s cekini.

»Sicer pa − ali res mislite, da bom kupčijo z Vami začel s tem, da izdam vašega prijatelja? Kdor se meni zaupa, je lahko brez skrbi. Tudi Vašo tajnost poznam in če hočete pokažem tudi Vam obraz tistega, ki ga hočete umoriti.«

Pri teh besedah je stopil Luka k veliki skrinji in jo odprl. Ko je odgrnil platno, se je prikazala človeška glava.

»Milost! Bodite milostni,« je zaječal Adam, ko je zagledal glavo in se smrtnobled obrnil v stran.

Nastal je vnovič dolg in mučen molk.

»Koliko ste posodili Andreju Bosiu?« je končno še vedno trepetaje vprašal Adam.

»Še enkrat toliko, kakor je zahteval!«

»In koliko bodete meni posodili?«

Trikrat toliko, kolikor ste zahtevali.«

»Dobro! Prodam ti svojo dušo,« se je odločil Adam Kolovški in je začel pisati svojo izpoved, med tem ko je Luka mrmral:

»Svojo dušo, da, a samo za ta čas, kot boš živ; po tvoji smrti zapade hudiču in vsi blagoslovi te ne morejo več rešiti.«

Počasi, s tresočo roko je pisal Adam svojo izpoved, ko je končal, je izročil Luki pergament.

»Tu − in zdaj, kje je denar?«

»Evo ga.«

»Dobro in lahko noč.« Adam je pograbil vrečico, jo stisnil pod svoj plašč in bežal iz hiše, kakor bi mu gorelo pod nogami. Luka je udaril v smeh, in je tleskal po kolenih, kakor bi bil iz sebe veselja.

»Zdaj pa le sem, milostivi gospod,« je zaklical Krištofu, ki je stopil iz sosedne sobe. »Tu imate dokumente, da jih boljših ne morete želeti. Evo pisanja Andreja plemiča Bosia, ki priznava, da hoče Vas umoriti; in evo pisanja Adama Kolovškega, ki v njem priznava, da hoče umoriti svojega lastnega očeta, ker se boji, da bo prikrajšan pri dedščini.«

Krištof Zlatopoljec je pazljivo prečital obe izjavi in jih potem shranil v svojem žepu.

»Zdaj je treba starega Žida poplačati. Kje pa je?«

»V tej-le skrinji,« je ravnodušno odgovoril Luka. »Moral sem mu izpihniti luč življenja, ker ni hotel sprejeti kupčije, ki sem mu jo ponudil. Služil mi je prav dobro. Napravil sem mu masko Nikolaja Kolovškega in ko je Adam zagledal to masko, je bil tako zbegan, da je hitro stopil v nastavljeno past. Kdo ve, če bi nama sicer ne bil ušel.«

»Grozno,« je vzdihnil Krištof. »Tega ti nikdar ne odpustim Luka.«

»Ah − milostivi gospod, nikar ne govorite tako. Pri nalogi, ki jo hočeva midva izvršiti, pač ne pride v poštev življenje starega židovskega oderuha in čarovnika. Resnično molčeč je samo grob in jaz zaupam vse svoje tajnosti samo grobu. Tega prepričanja sta tudi Adam Kolovški in Andrej Bosio. V njiju očeh sem to čital in kmalu bodete videli, da je res tako. Le brž zapustiva to hišo.«

Luka je vrgel masko starega Žida od sebe in je upihnil luč. V temi je vzel pod pazduho precejšnjo jako težko vrečo − premoženje umorjenega Adama.

Ko sta prišla po stopnicah je šepetaje dejal Luka:

»Dajte mi roko, gospod, in idite tiho za menoj, če se prikaževa pri vratih, sva izgubljena.«

Peljal je Krištofa v klet in od tam sta pri malem okencu splezala iz hiše in hitro odkorakala. Nista bila še daleč, ko je proti nebu udaril plamen in razsvetlil vso okolico in deloma tudi na desnem bregu Ljubljanice ležeče mesto.

»Kaj je to?« je vprašal Krištof in se stisnil v senco v ozadju maloštevilnih lesenih hišic, ki so bile raztresene po sedanjemm Šentpetrskem predmestju.

»Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio sta užgala hišo starega Arona, da bi grob shranil njiju tajnost. Ali nisem prav storil, da sem ju prehitel. Kakor vidite, bi bil stari Aron na vsak način danes izdihnil svojo dušo.«

Ker je v mestu začelo biti plat zvona, sta Krištof in Luka hitro odšla v temo.

Naslednjega dne se je čudila vsa Ljubljana, ker je ponoči zgorela lesena hiša Žida Arona in ni bilo dobiti niti najmanjšega sledu njegovega denarja, dasi so ljudje, iskaje zlato, prebrskali ves pepel.

VIII.[uredi]

Že dobrih štirinajst dni je stal Nikolaj Kolovški s svojo vojsko pred Kamnikom in poskušal mesto zavzeti. Vsi njegovi poskusi so se doslej izjalovili. Tabor njegove vojske je stal na južni strani mesta, tako da je lahko dobival živil in drugih potrebščin kolikor je hotel in je imel odprto pot na vse strani. Mestjani so bili obkoljeni tako, da jim je za vse slučaje bil omogočan samo beg v gore in v gozde, kjer bi se pač ne mogli dolgo skrivati pred svojimi zasledovalci, kaj še se jih uspešno braniti. To je bilo za Nikolaja Kolovškega prav ugodno, a to je bilo tudi edino, s čimer je bil zadovoljen, zakaj v drugih ozirih je bil položaj njegove vojske, broječe nad tisoč mož, prav malo ugoden. Vse naskoke

Kamnik po dnevi ali po noči, ob vsaki uri so bili mestjani pripravljeni in borili so se tako hrabro in neustrašeno, da je začelo v Nikolajevi vojski ginevati upanje na zmago in na obljubljeni bogati plen.

Prelat Orsano je storil, kar je bilo v njegovih močeh, da bi pridobil Nikolaju čim več bojevnikov. Obetal je udeležnikom vojne vse polno odpustkov in vzpodbujal vse duhovnike v okolišu kamniškem, naj spodbujajo ljudstvo na udeležbo. Res je Nikolaj na ta način zamogel nadomestiti izgube, ki so zadelo njegovo vojaštvo pri raznih naskokih na Kamnik, ali vzlic temu ni prišel niti za las bližje svojemu cilju, kar ga je toliko huje peklo, ker je veljal za najhrabrejšega in najspretnejšega vojskovodjo med vsemi kranjskimi velikaši.

Solnce je vroče pripekalo na zemljo in vse vojaštvo je ležalo v svojih šotorih, da se odpočije od brezuspešnega ponočnega naskoka na Kamnik. Šotori so bili leseni in kriti s slamo in razpostavljeni so bili v dolgi vrsti v polukrogu. Za šotori so bili improvizirani hlevi za konje, vse

Sredi taborišča je stala velika koča, raz katero sta vihrali dve zastavi, v znamenje, da stanujeta tukaj Nikolaj Kolovški in prelat Orsano.

Obed je bil minil in prelat Orsano je počival v svoji sobi, kjer sta mu dve mladi ženski delali kratek čas. Nikolaj Kolovški pa je sedel pred svojo kočo in jezno gledal pred se v tla. Togotil se je, da se mu je novi naskok na Kamnik zopet ponesrečil in da je pri tem naskoku izgubil petdeset najhrabrejših svojih mož. Poleg Nikolaja je sedel plemič v izvanredni krasni opravi, ki je mirno in ravnodušno zrl v zrak, kakor da je vročina edina skrb, ki ga tare. Plemiču pred nogami je ležal velik pes z zlatim ovratnikom. Plemič se je igral z ovratnikom svojega psa, pri čemer se je videlo, da je ovratnik sestavljen iz različnih pregibljivih delov, polnih zarezanih znamenj. Nikolaj ni zapazil, da je plemič igraje se z ovratnikom prestavil posamezne dele, skrbno pazeč na zarezana znamenja, kakor da bi ta znamenja, sestavljena na gotov način, pomenila nekaj posebnega.


lovški pokonci in je pokazal na prostor, kamor še niso segali solnčni žarki.

»Kadar posije solnce tjakaj-le, bodo vsi tu.«

»Kadar posije solnce tja, bo tu senca in ne bo več treba, peči se na božjem svetu tako, kakor da bi bili v peklu,« je odgovoril tuji vitez, ne da bi se premaknil s svojega mestu.

»Kaj ne morete niti trenotek ostati resen in me pozorno poslušati?« je nevoljno vprašal Nikolaj Kolovški.

»Odkar ste me dali iz opoldanskega spanja zbuditi, da mi razložite svoja povelja, vas poslušam pozorno. Ves čas samo vzdihujete, kolnete in bijete z nogo ob tla. Kaj naj pomeni ta igra?«

»Slušajte Marko,« je dejal Nikolaj Kolovški in prisedel k svojemu tovarišu. »Že štirinajst dni oblegam Kamnik; moje vojaštvo je vsled neprestanih naskokov že vse utrujeno in je postalo vsled vednih neuspehov skoro popolnoma malodušno. Lahko rečem, da sem vse naskoke uprizoril tako dobro in spretno, da bolje ni mogoče. Že davno bi bil zavzel

jeno mesto, samo tu se trudim zaman. Bernard grof Sternberg in vitez Pyrso sta pač hrabra in spretna vojščaka, ali mojih načrtov vendar ne moreta uganiti. In glej − vedno sta s svojimi možmi ravno tam, kjer bi jih nikakor ne pričakoval. Ni mogoče drugače − med nami mora biti izdajalec.«

»To je lahko mogoče. A morda ste si bili preveč svesti zmage in ste se premalo pripravili na boj. Svojega sina Adama in njegovega prijatelja Bosia ste poslali z dvesto možmi nad Smlednik, svojo hčer ste pustili v Mengšu in ji dali v varstvo sto mož − tako ste razkropili svoje moči, dočim so Kamničanje najbrže zbrali, kar so dobili vojaštva in so vsled tega kos vaši vojski, na kar vi pač niste mislili.«

»Še nocoj bodeta tudi Adam in Marija Saloma tu in ž njima vred vse vojaštvo, kar sem ga jima poveril. Tudi iz Ljubljane dobim še dvesto mož.«

Nikolaj Kolovški je govoril šepetaje, kakor bi se bal, da bi ga slišal kak izdajalec.

Marko plem. Pirin je ves presenečen pogledal Nikolaja Kolovškega, a v istem trenutku je na njegovem licu že zopet ležal izraz običajne nebrižnosti. Začel se je zopet malomarno igrati z ovratnikom svojega psa. Samo nad vse pozoren opazovalec bi bil videl, da se mu prsti nervozno tresejo. Premikal je posamezne dele ovratnika, prestavil vrezane znake in potem psu navidezno slučajno stopil na vrat. Pes je zacvilil in pobegnil.

»Če pride vsa ta pomoč, imeli bodete krasno armado. Kakih 1500 mož. Kamničanov je komaj 500. Kaj mislite storiti?« Marko pl. Pirin je govoril kakor običajno z veliko brezbrižnostjo ali Nikolaj Kolovški je bil tako razburjen, da je vsaka malenkost vzbudila njegova nezaupnost.

»Čemu me vprašujete, vitez Marko Pirin?« Nikolaj je govoril osorno, opiraje se pri tem z obema rokama ob svoj velikanski meč. »Kaj so vam mar moji načrti? Ali vam nisem že prej povedal, da morajo biti med nami izdajalci. Škoda, da jih pozna samo nebeški oče in ne tudi jaz.«

Nikolaj je umolknil za hip, potem pa dostavil z vso odločnostjo:

»Nihče ne izve več za moje načrte; ne vi, ne moj sin, niti prelat Orsano, kaj še kdo drugi. Hotel sem se z vami posvetovati, toda premislil sem si to. Zdaj res ne vem, komu naj še zaupam.«

Marko pl. Pirin je vstal in se postavil pred Nikolaja.

»Uvideti morate, da mi je v takih razmerah nemogoče, udeleževati se še nadalje vojne proti Kamniku. Iz vaših besed posnemam, da imate tudi mene na sumu, da sem izdajalec in zato dovolite, da zapustim jutri zjutraj s svojimi možmi vaš tabor.«

»Ah, kaj vendar mislite, če greste vi, še ni odšlo iz mojega tabora tudi izdajstvo.« Nikolaj Kolovški, ki je bil sicer mrzlosrčen morilec in nad vse ošaben velikaš, je bil ves potrt, ker je slutil, da ima v svoji bližini izdajalce, a m vedel, kje bi jih iskal. Skoro mehko je rekel Pirinu: »Sicer pa, ne zamerite mi, če mi je ušla kaka neprevidna beseda. Bolest in jeza sta me prevzeli tako, da nisem v stanu preudariti vsake besede.«

»Prosim, povejte mi kratko, ali ste imeli mene v mislih, ko ste govorili o izdajalcih, ali koga drugega,« je ostro in izzivajoče vprašal Marko Pirin. »Vedeti moram natančno, pri čem da sem.«

»Na nikogar nisem mislil,« se je opravičeval Nikolaj. »Na vas, Marko Pirin, pa sem še najmanj mislil, saj bi vam sicer ne bil povedal in zaupal, kak sum da imam.«

»Ali − vsak sum se mora vendar nanašati na kako določno osebo,« je še vedno z isto ostrostjo menil Marko Pirin.

»To je že res, ali v tem slučaju niti pojma nimam, kdo bi zamogel biti izdajalec. Moj sum ne leti na nikogar, omenim samo, da so moji neuspehi posledica izdajstva, ker drugače ni mogoče.«

Nikolaj Kolovški je bil tako vznemirjen, da ni imel več samega sebe v oblasti.

»Le poslušajte vse dalje, Marko Pirin, in potem sodite sami, če ni moj sum opravičen. V začetku smo o vseh korakih sklepali na sestankih, katerih so se udeleževali vsi plemenitaši, kar jih je v mojem taboru. Vsak teh sklepov je bil v dobri uri znan v vsakem šotoru in znan tudi našim sovražnikom v mestu. Vsled tega so plemenitaši sami želeli in v to privolili, naj jih vse zastopa pet zaupnikov v vojnem svetu. Storjeni sklepi so bili znani le tem zaupnikom, meni in prelatu Orsanu. V taboru se res ni ničesar razvedelo o teh sklepih, a v Kamniku so vendar vse vedeli, zakaj, kar so ukrenili, priča vse, da so vedeli, kaj mi nameravamo. Ali ni moj sum opravičen?«

Marko Pirin ni odgovoril na to vprašanje, nego rekel:

»Povejte mi, čemu ste me poklicali?«

»Da bi vam razodel svoj sum in se z vami posvetoval, kaj naj storim.«

»Hvala vam za to zaupanje, toda z menoj se ni treba posvetovati, ker se jaz ne udeležim več vojne proti Kamniku.«

»Zdaj me ne morete in ne smete zapustiti,« je ugovarjal Kolovški. »Saj sem prav vam namenil poveljstvo pri današnjem naskoku.«

»Naj me zadene večno pogubljenje, če sprejmem to poveljstvo,« je osorno izjavil Pirin. »Časa imate še dosti, da najdete drugega poveljnika za ta naskok. Prišel sem k vam, ker me veseli vojskovanje, a nisem se zavezal, koliko časa ostanem. Drugim so obljubljeni odpustki, meni ne, drugi so si izgovorili delež na plenu, jaz ničesar. Ugajalo mi je vojskovanje do današnjega dne, zato sem ostal; zdaj mi več ne ugaja in zato odidem.«

»Najboljši meč, kar jih je v armadi, me hoče zapustiti? Vedno sem vas postavljal v zgled vsem plemenitašem in hvalil sem vas pred vsemi znanci in pred svojo hčerjo tako, da komaj čakajo, da Vas spoznajo.«

Marko pl. Pirin je zardel kakor mlado dekle.

»Storil sem, kar sem mogel. Hvala vam za vaše priznanje, ali to priznanje ni obrnilo od mene vašega suma, in ker tega nočem prenašati, zato odidem.«

Nikolaj ni utegnil takoj odgovoriti, ker je v tem trenutku čul lajanje in obrnivši se je zapazil Pirinovega psa, ki se je z mogočnimi skoki bližal svojemu gospodarju. Za psom se je dvigal proti nebu gost dim in kmalu je udaril plamen proti nebu.

»Moj bog − tabor gori,« je zakričal Nikolaj in trdi mož je prebledel in je zatrepetal po vsem životu.

Plamen se je čudovito hitro razprostiral. Šotori so bili leseni in za njimi je ležalo polno slame in mrve, tako da je bilo kar naenkrat vse v ognju. Vojščaki so bežali iz šotorov napol oblečeni, prepustivši ognju orožje in živila in bežali so na ono stran tabora, ki je ležal proti mestu. Zmešnjava je bila strašna. Konji so se strgali od uzd in begali po taboru sem in tja, iskaje izhoda, ljudje so kakor blazni dirjali sem in tja in kričali, da ni bilo slišati povelj Nikolaja Kolovškega.

»Kamnik mora biti v božji milosti. Drugače bi mu ne bila došla pred glavnim naskokom ta pomoč,« je rekel Pirin prelatu Orsanu, ki je bil skoro ves gol prisopihal iz svoje sobe. Potem pa je vzel meč v roke in je skočil k Nikolaju Kolovškemu.

»Čujete li divje klice, ki prihajajo od mesta? Ali veste kaj pomenijo?«

Nikolaj je stopil na klop pred hišo in pogledal čez ograjo. Kar je videl, ga prevzelo tako, da je za trenotek omahnila roka njegova, ki je držala zastavo. Kamniški mestjani z vsem svojim vojaštvom so dirjali proti gorečemu taboru. Z divjim kričanjem so naznanjali svoj prihod.

»Kristjani − za menoj, sovražnik je tu,« je zakričal Nikolaj. Spoznal je nevarnost in to spoznanje mu je dalo hipoma zopet vse moči. »Kristjani − za menoj.« Mogočno je donel ta Nikolajev klic čez tabor in ljudje so tekli skupaj, vzeli v roke, kar se je dalo rabiti za orožje ter planili na sovražnike, ki so že skakali čez ograjo. Sovražniki so trčili skupaj in vnel se je boj, ljut, neusmiljen boj.

Razoglav, držeč v eni roki zastavo v drugi meč, se je zapodil Nikolaj Kolovški med sovražnike. Bil je silen in neustrašen mož, neusmiljen v boju kakor v življenju, ki pa tudi sam ni iskal usmiljenja. Zavedal se je, da je vse izgubljeno, a to je vzbudilo v njem krvoločno besnost. Divjal je med sovražniki tako, da je hitro ležalo vse polno trupel okrog njega.

Bojevniki so se bili razdelili na več skupin, in vsaka se je borila zase in vsak hip je kdo zletel v mogočni plamen, ki se je za temi skupinami dvigal proti nebu, podoben gorečemu poluvencu, položenem okrog Kamnika.

Naenkrat je Nikolaj zapazil, da ni nobenega sovražnika več v njegovi bližini. Deloma jih je bil premagal in usmrtil, deloma so se bili umaknili. Toda v tistem trenutku je pritekel od strani vitez z rdečim peresom na šljemu in Nikolaj je dvignil svojo zastavo.

»Hej, tu je vitez Nikolaj Kolovški.«

»Hej, tukaj Bernard grof Sternberg.«

Pozdravila sta se z meči in potem skočila drug proti drugemu na boj na življenje in smrt.

Marko pl. Pirin je smehljaje nekaj trenotkov opazoval ta boj, potem je s hitrimi koraki šel na levi konec tabora, kjer je stalo petdeset oboroženih in za boj pripravljenih jezdecev, ki so nemirno opazovali boj svojih tovarišev in nestrpno čakali povelja, naj vzemo meče v roke in se zapode med sovražnike.

Vodja te čete je zapazivši Marka Pirina vzpodbodel svojega konja in jezdil vitezu nasproti.

»Milostivi gospod − koliko časa bomo pa še tu zijala prodajali? Niti možje niti konji niso vajeni gledati takega boja le od daleč.«

»Luka − ne pozabi da je Krištof Zlatopoljec, ki ni mogel videti nobenega boja, da bi se ga ne udeležil, mrtev tudi zate. Moja ura še ni udarila. Čakajte mirno mojih povelj.«

Luka ni bil zadovoljen, ali odgovoriti ni utegnil, ker je njegov gospodar hitro odšel in stopil v platneni šotor, ki je stal na koncu tabora, kamor se plamen še ni bil razširil. V šotoru je sedel deček čudovito lepega obraza, oblečen po orijentalski šegi, ki je veselo vzkliknil, ko je Marko Pirin vstopil v šotor.

»Ah, Krištof, torej si se vendar srečno vrnil,« je rekel deček in podal vitezu obe roki.

»Ne imenuj me tako. Krištof Zlatopoljec je tudi zate mrtev; tudi zate sem le Marko Pirin. Ali te je strah?«

»Da. Ostanite pri meni. Bojim se za Vas.«

»Ne boj se; v tem boju se mi ničesar ne zgodi. Toda ti ne moreš tod ostati. Luka te odpelje na varen kraj in tam se kmalu zopet vidiva.«

Krištof Zlatopoljec, ki se je zdaj imenoval Marko pl. Pirin, je govoril nežno in mehko, obenem pa je hitel nadeti si oklop in šljem ter srebrne rokavice in se oborožiti s sulico in z bojnim mečem.

Lepi dečko, ki je bil kvečjemu sedemnajst let star, se je molče pokoril in je šel iz šotora ter zajahal pripravljenega konja. Poslovil se je od Zlatopoljca s pogledom, polnim toplote in ko je odjezdil, je iz njegovih milih oči kanila solza. Krištof se je delal, kakor bi ne bil zapazil te solze ter je odjezdil v tabor, koder je še vedno divjal najhujši boj, dasi je bilo od daleč razločiti, da zmagujejo Kamničanje.

V najnevarnejšem trenotku, ko so že omahovali Kamničanje, katerih je bilo po številu dosti manj, nego njihovih sovražnikov, je bil prihitel Krvosrd z večjo četo oboroženih kmetov in z divjim naskokom razpodil vojsko Nikolaja Kolovškega.

»Krvosrd je tu,« se je razlegalo po taboru in zavladal je strah med vojščaki in med plemenitaši. Krvosrdova četa je divjala med utrujenimi in izmučenimi oblegalci tako, da so bila tla hitro vsa preplavljena s krvjo. To je dalo Kamničanom novega poguma. Združili so se s Krvosrdovo četo in končno pognali v beg ponosno vojsko.

V tem trenotku je prijezdil Zlatopoljec in sredi med armadoma se je vnel navidezno ljut boj med njim in med Krvosrdom, ki je trajal toliko časa, da sta se rešila Nikolaj Kolovški in prelat Orsano.

»Dovolj, brate,« je končno zaklical Zlatopoljec in dvoboj je bil končan.

Ogenj je bil končal ves tabor. Upepelil je vse koče, vso krmo, vsa živila, uničil mnogo ljudi in konj. Čez tleči pepel je jezdil Marko Pirin za bežečo armado Nikolaja Kolovškega, dočim so se Kamničanje ponosno vriskajo in prepevaje vračali v mesto, da primerno proslave svojo veliko zmago nad nepremagljivim junakom Nikolajem Kolovškim. Kjer je poprej stal mogočen tabor, je bila zdaj puščava.

Sredi pota med Kamnikom in Mengšom se je ustavil Nikolaj Kolovški in prievrstil na bližnje drevo svojo zastavo. Ko so posamični plemenitaši sklicali svoje ljudi, kar jih niso uničili sovražniki in ogenj, so se zbrali okrog svojega poveljnika na posvetovanje, kaj jim je zdaj storiti.

»Najprej se moram zahvaliti Vam, vitez Marko Pirin, da ste v najusodnejšem trenotku priskočili meni na pomoč in mi oteli življenje,« je rekel Nikolaj Kolovški. »Ranjen sem na obeh nogah, Krvosrd in njegovi ljudje pa so se s tako silo zaganjali vame, da bi bil gotovo podlegel, če bi Vi ne bili priskočili in zadržali Krvosrda.«

Marko Pirin je odklonil vsako zahvalo in tudi čestitke posamičnih vitezov, ki niso prikrivali svojega občudovanja, kako se je Marko sam srečno zoperstavil celi četi in jo prisilil, da je s svojim hrabrim vodjem morala odnehati od boja.

Nikolaj je naredil tem pogovorom konec s tem, da je začel izpraševati posamične plemenitaše o postanku ognja, ki je upepelil ves tabor. Vsak je povedal, kar je vedel, in strmenje je postajalo vedno večje, zakaj razvidno je bilo iz teh izpovedi, da je ogenj nastal, ko so bila vsa vrata v tabor zaprta, ko je bila ograja skrbno zastražena in ko daleč naokoli ni bilo videti živega bitja.

»Torej je mogel ogenj zanetiti le kak človek, ki je bil v našem taboru, a pravzaprav jih je moralo biti več, ker je ogenj nastal obenem na več krajih,« je rekel Nikolaj Kolovški in, motreč vse zbrane plemenitaše s strašnim pogledom, ki je napovedoval grozne muke in še groznejšo smrt, je dostavil: »Izdani smo bili.«

»Brez dvoma − zgodilo se je izdajstvo,« so pritrjevali plemenitaši in začeli drug drugega gledati nezaupno ter se odmikati drug od drugega.

»A kdo je izdajalec?« Nikolaj Kolovški je zopet pregledal vse obraze, kakor bi mogel vsakemu posamezniku videti na dno duše in stiskal in grizel je ustne, kakor je bila njegova navada, kadar se je pripravljal na klanje svojih žrtev.

»Vsak posameznik naj pove in s pričami dokaze, kaj je delal čez dan in kje je bil, ko je začelo goreti,« je nasvetoval prelat Orsano, ki je ves čas jokal, da mu je ogenj uničil vse, kar je imel seboj in da je izgubil vse nade na ogromni plen, ki bi ga bila naredila vojska v Kamniku. »Izdajalca je treba neusmiljeno kaznovati,« je dostavil prelat Orsano in zamahnil z roko, kakor bi hotel pokazati, kako bi on izdajalcu odsekal glavo.

»Jaz že ne morem dokazati, kaj sem delal čez dan,« se je oglasil Marko Pirin. »Nekaj časa sem zamudil z opravkom, ki Vam ga na noben način ne povem.«

»Torej ste vi izdajalec in kot izdajalec zaslužite smrt,« je zavpil prelat Orsano. »Videl sem vas v trenotku, ko smo začeli bežati; tedaj ste se borili s Krvosrdom. A kje ste bili in kaj ste delali tedaj, ko je začel tabor goreti?«

»Poleg mene je sedel in mene poslušal,« se je oglasil Nikolaj Kolovški. Davno predno se je začel požar, sem ga bil poklical k sebi. Prav ko sem mu hotel razložiti svoj načrt, kako naskočimo danes zvečer Kamnik, je udaril plamen kvišku. Ne dolžite viteza Pirina po krivici.«

»Ker sedaj takoj zapustim Vašo vojsko, mi je vseeno, če mi gospodje delajo krivico ali ne,« je dejal Marko Pirin. »Zavest imam, da bi ne bil nobeden utekel, če bi ne bil jaz zadržal Krvosrda.«

»Ali izdajstvo se je moralo zgoditi na vsak način,« je zaklical Nikolaj Kolovški. »Kar sem živ, mi se ni bilo tako težko pri srcu kakor danes. Prvič v svojem življenju sem bil poražen. Izgubili smo toliko moštva in orožja, toliko konj in živil, da za sedaj ne moremo misliti na dalnje obleganje Kamnika. Kar kri mi vre, če pomislim, kako nas bodo posmehovali ti kamniški mestjani, ki od nekdaj sovražijo plemstvo in duhovništvo. Za sedaj naj se naša armada razide. Vsak plemič naj gre s svojim moštvom na svoj grad in naj ga zavaruje, čez štirinajst dni pa pridite vsi v Mengeš, da tam pripravimo, kar treba za novo vojno proti Kamniku.«

Plemiči so bili s to odredbo zadovoljni in razšli so se s svojimi četami na različne strani.

»Jaz grem najprej na Kolovec, da tam zberem kar mogoče moštva in da je dobro oborožim in oskrbim z živili,« je rekel Nikolaj Marku Pirinu. »Ali pojdete z menoj?«

»Ne! Dokler se ne bo priznalo, da služi moj meč pravični stvari, dotlej ga ne vzamem več v roko.« Marko Pirin je to rekel z nekim tajinstvenim usmevom, ki ga izmed navzočnih nihče ni razumel.

»Kam pa mislite iti?« Nikolaju Kolovškemu je bilo očividno mnogo na tem, da ostane Marko Pirin vsaj v njegovi bližini. »Pojdite za nekaj časa v Mengeš. Tam sta moja žena in moja hči, ki Vas bodeta z velikim veseljem sprejeli.

»Za nekaj dni bi bilo res najbolje, če bi šel v Mengeš,« je po kratkem razmišljevanju menil Marko Pirin.

»Idite takoj,« mu je prigovarjal Nikolaj. »Čez nekaj dni se tamkaj vidiva.«

Segla sta si v roke in se razšla. Nikolaj je s svojim moštvom odjezdil na Kolovec. Marko Pirin pa se je obrnil proti Mengšu.

Že je bila noč, ko je Zlatopoljec prijezdil do kraja, koder so ga čakali njegovi ljudje, ki jih je bil še med bojem poslal iz taborišča pred Kamnikom. Zali deček, oblečen v izredno dragoceno odelo, je prvi pozdravil Zlatopoljca.

»Hvala Bogu, da ste srečno utekli vsem nevarnostim,« je dihnil deček, ko je svojo drobno mehko roko položil v srebrno kovano roko Zlatopoljčevo. »Strah me je bilo za vas. Kako lahko bi se vam bilo kaj primerilo.«

»Hvali ti za tvojo skrb in ljubezen,« je nežno odgovoril Krištof. »Nevarnost ni bila velika. Sicer pa imam s teboj govoriti o važnih in resnih rečeh.«

Zali deček je proseče pogledal Zlatopoljca, toda tema je bila že tolika, da tega pogleda ni nihče videl, niti tisti, kateremu je bil namenjen.

»Luka,« se je obrnil Zlatopoljec k svojemu slugi, poglej, če iztakneš kje v bližini kake koče, kjer bi mogli prenočiti. Že če bi mogel le kako uro počivati na kaki mrvi, bi bil vesel, tako sem utrujen in izmučen.«

»Da ste trudni In izmučeni, temu se ne čudim, saj prihajate iz ljutega boja. Čudim se pa, da niste lačni in žejni,« je menil Luka. »Jaz se nisem bojeval, a vendar sem žejen tako, da bi pil še vino, ki je tako slabo, da bi morali ž njim biriče obhajati, in tako sem lačen, da bi jedel še zamorska ušesa z jesihom in oljem ali pa prekajene pajke.«

Kadar je Luka govoril o jedi in pijači, ni mogel nehati.

»Sicer pa že poskrbim, da ne bomo brez večerje,« je zadovoljno nadaljeval Luka. »Kar je vojska, se zmanjšuje prebivalstvo, divjačina pa se množi. Tisti, ki ostanejo pri življenju, bodo nekaj let lahko jako dobro živeli. Zajcev in srn, jerebic in prepelic kar mrgoli. Na svojem meču vam jih spečem tako fino in ukusno, da bi se jih veselil še oglejski patrijarh, ki je pred Bogom in pred ljudmi eden največjih požeruhov naših časov.«

»S teboj se vendar ne more primerjati,« se je smejal Zlatopoljec. »Ti si gotovo še na dan smrti svojega očeta mislil samo na jed in pijačo.«

»Da, to ste pa uganili, milostivi gospod. Ob smrtni postelji svojega očeta sem snedel dve pečeni raci, da bi očeta kratkočasil in ko so ga pokopali, sem si dal na njegovem grobu napraviti imeniten obed. Storil sem to očetu na čast in da se izkažem kot njega vredni sin.«

»Zdaj idi, Luka, in preskrbi večerjo in prenočišče.« Zlatopoljec je stopil s konja in je sedel v travo. Zali dečko je sledil njegovemu izgledu in sedel poleg njega.

Večer je bil topel in prijazen ali Krištof Zlatopoljec se ni utegnil zanimati se za lepoto narave in čar tega poletnega večera. Prijel je dečka, ki je sedel poleg njega, za roko in ga stisnil k svojemu srcu.

»Manfred, ljubi,« je rekel tiho in mehko, »to življenje, ki je zdaj, vidim, ni zate. Preveč je naporno in preveč je nevarno. Bolje bi bilo, da bi ti odšel v Ljubljano in tam živeč v miru počakal, da bo konec te vojske in tem bojem, v katere sem se tako zapletel, da ne morem več nazaj.«

»Ali sem se kdaj pritožil, da mi je to življenje prenaporno?« je vprašal deček. »Kaj ne veš več, koliko sem že prestal sledeč tebi po Sveti deželi in po grških otokih?«

»Vem, Manfred, vem, ali ti boji, to krvoprelitje je vendar grozno in vest me peče, če pomislim, da moraš zaradi mene svojo mladost preživeti v takih razmerah.«

»Krištof − kako zopet govoriš,« je smehljaje rekel deček. »Kolikrat si mi že rekel »ti nisi ženska«, a zdaj mi govoriš, kakor bojazljivi ženski, ki se boji zvoka mečev in trepeta pred vsako kapljo človeške krvi. Ali ti nisem že opetovano pokazal, da ne poznam strahu.«

Govorila sta v jeziku, ki ga ni razumel nihče izmed vojščakov, ki so sedeli ali ležali okrog njiju.

»Strahu ne poznaš? Morda pa ti daje ljubezen moč, da premaguješ naravni ženski strah pred boji in pred krvoprelitjem. Ah, sladka moja Manfreda, na duši mi je samo ena skrb, da tebe obvarujem vsake nesreče.«

»Imenuješ me zopet svojo sladko Manfredo? Moj Krištof ...«

Zlatopoljec je skočil pokonci, kakor bi se prebudil iz sna.

»Izpozabil sem se. Nisem več Krištof nego samo Marko plem. Pirin in ti nisi več Manfreda, nego grški moj suženj Manfred. In dokler moje maščevanje ne bo izpolnjeno, dokler nisem izvršil svoje osvetniške dolžnosti, ne poznam za naju drugih imen.«

»Maščevanje! Osveta! Kaj je to važnejše in slajše kakor ljubezen?«

»Važnejše, da, a grenko, da je ni na svetu grenkejše stvari. Moja osveta je smrtna bolest mojega srca, muka moje duše in trpljenje mojih možgan. Osveta − to je žeja tistih, ki so prokleti. Ti tega ne pojmiš. Osvetoželjnost − to je najstrašnejše hrepenenje, kar jih pozna človeška duša. A kaj še, če ne izvira iz užaljenosti, nego če je sveta naloga in vzvišena dolžnost. Tam v Sveti deželi me je časih trpinčila grozna žeja. Prsi so mi bile izsušene in mislil sem, da se zadušim same žeje. Če bi bil takrat moj lastni brat hotel pred menoj izpiti najostudnejše mlako, jaz bi ga bil umoril. Prav taka je sedaj moja žeja po maščevanju. Osvetnik sem in drugega nič. Zadostiti hočem svoji žeji po osveti, naj velja kar hoče, in ko bi moral umoriti svojega lastnega brata.«

Manfreda je prebledela in z milim pogledom se ozrla na Zlatopoljca.

»In ker nimaš brata, ki bi ti branil, zadostiti svoji osvetoželjnosti, hočeš mene odstraniti, smatraš mene za tisto oviro, ki ti brani, doseči svoj smoter?«

Vsa žalost, ki je navdajala Manfredo, je odmevala iz njenega glasu. Zlatopoljec se je sklonil k nji in ji pogladil lice.

»Ne, ne, motiš se. Nečem te odstraniti, ker se bojim, da bi me ovirala pri mojih namenih. Toda tvoja navzočnost v teh borbah je zame nova bolest in jaz jih moram že toliko trpeti, da jih komaj prenašam.«

Manfreda je sklonila glavico in je tiho zaihtela.

»Moja navzočnost ti je bolest?«

»Da, Manfreda,« je nežno a odločno rekel Zlatopoljec in zopet sedel v travo. »Moral bom gledati groznih reči ...«

»Tudi jaz jih bom prenesla. Močna sem, da sem le pri tebi. Ljubim te, in ta ljubezen mi daje čudovite moči. Če hočeš bom hodila s teboj tudi v oklopu in pojdem tudi v boj.«

»Ne gre za to, ljubo moje dete. Časi velikega telesnega trpljenja so minuli. Kaj to, če pride do kakega malega boja. To nič ne šteje. A čakajo me druge grozovitosti in rad bi te obvaroval bolesti, ki bi ti jih provzročile te grozovitosti.«

»Meni?« Manfreda sije otrla solze in jasno pogledala Zlatopoljcu v oči. »Kaj naj provzroči meni bolesti?«

»Različni dogodki. Na primer ljubosumnost.«

»Jaz bi morala postati ljubosumna? Ali ljubiš drugo? Krištof, govori odkritosrčno.«

»Ljubim samo tebe, moja Manfreda. Vsa ljubezen, ki je je zmožno moje srce, je posvečena edinole tebi. Prej sem poleg tebe ljubil še svojo sestro in svojega očeta, svojo domovino in svojo vero − zdaj si ti vsa moja ljubezen. Toda lahko se zgodi, da me boš ti slišala govoriti kaki drugi ženski tako, kakor zdaj govorim tebi, postala boš ljubosumna, trpela boš in tega bi te rad obvaroval. Zato želim, da se nastaniš za nekaj časa v Ljubljani. Pusti me, da sam izvršim svojo osveto.«

Manfreda ni več slišala zadnjih besed.

»Ti hočeš drugi ženski reči, da jo ljubiš?« je vprašala in glas se ji je tresel silne razburjenosti in iskrene žalosti.

»Morda bo treba.«

»In rekel ji boš to s takim glasom, kakor meni, tako mehko, nežno, da vselej kar zakoprnim po tvojih poljubih in bi za en poljub dala življenje?«

»Da, Manfreda, ravno tako.«

»Boš-li to sploh mogel storiti.«

»Če bo treba, bom tudi mogel; kar bo treba, bom storil.«

»Ali pa bo treba?«

»Ne vem; na vsak način hočem doseči svojo osveto.«

Manfreda se je zamislila. Težko ji je bilo pri srcu in le s težavo je zaduševala solze, ki so ji silile v oči.

»Dobro, Krištof,« je končno rekla z globokim vzdihom. »Če je tako, pa bodi: vedela bom, da je vse le igra in spletka in se smejala.«

»Ne, Manfreda, smejala se ne boš. Jokala boš in trpela boš velike muke. Morda bodo tvoje muke celo tako velike, da bodo premagale tvojo ljubezen. Obšla te bo želja po osveti in kdo ve, morda izdaš celo mojo tajnost in ugonobiš mene in sebe, predno izvršim in dosežem svojo osveto.«

»Jaz − da bi se maščevala?« Manfredo je očitno žalila ta Zlatopoljčeva domnevanja. »Ah, Krištof, kako malo me še vedno poznaš. Ne, ne! Maščevala bi se gotovo nikdar ne. Osvetoželjnost je čuvstvo, ki zamori srce.«

»Ljubo dete! Ti še nisi trpela, ti še ne poznaš ljubosumnosti, zato govoriš tako. Trpi najprej, potem boš drugače sodila. Pomisli, Manfreda, kaj bi bilo, če bi me videla klečati pred žensko, ki se s teboj še primerjati ne more, če bi bil jaz primoran, postopati s teboj žaljivo in poniževalno, dasi se imam samo tebi zahvaliti, da sem še živ in da sem svoboden, in če bi s teboj grdo in morda celo kruto ravnala hudobna ženska, ki ni vredna, da ti obriše prah s čevljev.«

»Pa saj bi bila to samo igra, kaj ne, Krištof?«

»Ali pa boš ti sploh mogla verjeti, da je vse to le igra, le zvijača, potrebna za dosego mojega namena? Vem, da me ljubiš, moja Manfreda in zato nimam vere, da bi mogla to prenesti.«

»Poskusiti hočem, Krištof,« je rekla Manfreda, toda z glasom, ki je kazal, da že sama sebi več ne zaupa.

»Ne poskušaj tega, Manfreda, saj bi podlegla. Premlada si še za take grozovite izkušnjave. Glej, golobica moja! Zame in zate bo najbolje, da me za nekaj časa zapustiš. Če greš v Ljubljano, se bodeva lahko večkrat videla in ob novem letu se zopet združiva − za vse življenje. Pojdi, Manfreda, zakaj jaz čutim, da bi ne mogel storiti vsega, kar bo treba, če bom v svoji bližini gledal tebe in čital v tvojih rosnih očeh bolest in očitanja.«

»Med tem ti lahko umrješ. Morda te umore. Ne, ni mogoče jaz te ne zapustim, in če bi vedela, da moram storiti smrt.«

Zlatopoljec je obupaval, da pregovori Manfredo. Žalostno je povesil glavo in se ni zganil, dasi se je Manfreda trepetaje stisnila k njemu in mu poljubljala roko z vso ljubeznijo in vdanostjo, katere je bila polna njena duša.

»Ne gre in ne gre, Manfreda,« je čez nekaj časa zopet povzel Krištof. »Težave bi bile prevelike. Pomisli še nekaj. Boj bo trajal še več mesecev. Ti ne boš imela v tem času nobene druge zaslombe in opore kot mojo besedo, ki sem ti jo danes dal. Če ostaneš pri meni, nama ne bo ves čas sojena niti ena ura, ko bi se mogla nasloniti na moje srce. Veljala boš za mojega sužnja, za krivoverskega dečka, ki sem ga v jutrovih deželah kupil in prisiljen bom s teboj tako ravnati, tudi če bi mi krvavelo srce.«

»In ko bi morala veljati za tvojega psa, ostala bi pri tebi,« je vzkliknila Manfreda. »Potovala sem s teboj celo leto v moški obleki in vsi me smatrajo za dečka, vsi mislijo, da sem tvoj suženj, vsi me kličejo Manfred. Rekel si mi že, da si tudi zame samo še Marko pl. Pirin in res si se ves izpremenil od dneva, ko sva vesela in srečna prijadrala v Trst. Žrtvoval si svojo brado in jaz sedaj niti ne vem, kaki so tvoji poljubi, ki so me nekoč opijanjali. Tvoje lice je postalo resno, tvoji pogledi so zdaj mrki. A jaz te vendar ljubim, kakor le kdaj. Tvoja sem in tvoja ostanem in zato te ne zapustim, naj se zgodi z menoj karkoli.«

»Bog te čuvaj in ti daj moči, da bi mogla prenesti vse ure bolesti in vso trpko žalost, ki te čaka,« je zavzdihnil Krištof, potem pa stisnil dekle na svoje prsi in pil z njenih vročih usten slaj ljubezni tako strastno, kakor bi vedel, da je to zadnjikrat.

Peket konjskih kopit je prebudil Krištofa in Manfredo iz njiju ljubezenske razvnetosti.

»Evo me,« je kričal Luka. »Dolgo sem se zamudil, zato pa sem tudi vse dobro poskrbel.«

Krištof in Manfreda sta zajezdila svoja konja in z vojščaki sledila Luki čez polja in travnike do precej velike na samoti ležeče koce, kjer jim je bil Luka preskrbel prenočišče in večerjo.

Zlatopoljčevo vojaštvo se je nastavilo na skednju in v hlevih, Krištof in Manfreda sta pa dobila prenočišče v hiši, kjer sta ostala do pozno popoldne naslednjega dne.

»In zdaj − v Mengeš,« je zaklical Zlatopoljec, ko je zopet sedel na svojem konju in je zdirjal naprej, dočim je Manfreda obrnila konja in nekoliko zaostala. Ko je nihče ni videl, je pobrala drobno arabsko bodalo, ki je je bil Krištof izgubil, ter je skrila v svojih nedrih.

X.[uredi]

V Mengšu je vladalo živahno življenje. Velik del svojih čet je bil Nikolaj Kolovški poslal naravnost tja in le nekaj mož vzel seboj na Kolovec, da bi bil grad zavarovan proti vsakemu presenečenju. V Mengeš došlo vojaštvo se je deloma nastanilo v gradu, večinoma po kmetskih hišah in ker ni imelo opravkov, je ves dan popivalo in razgrajalo, zalazevalo žene in dekleta in pretepalo kmete, v veliko veselje v gradu nastanjene gospode. Adam Kolovški je tem povodom dokazoval zbrani gospodi na vse načine, da je pravičen in pošten pregovor, ki pravi: »Meso vitezu, kosti psu, kmetu pa palico,« in da se zaradi tega ne sme braniti vojaštvu, da se zabava kakor ve in zna.

Proti večeru je bila vsa grajska družba zbrana v prostorni sobani, iz katere je bil razgled čez celo vas in daleč okoli po poljih in travnikih.

»Od tod se bo najbolje videlo, kaj počenja naše vojaštvo,« je menila Marija Saloma, ko je določila to sobano za shajališče gostov in domačih ljudi in tudi prelat Orsano je bil s tem jako zadovoljen, ker je nad vse rad gledal »živahne prizore«.

Med najživahnejšo zabavo je prihitel v sobo mladi vitez Bertonja in naznanil, da je videl z grajskega stolpa v daljavi četo, ki se bliža Mengšu.

»Četa sicer ni številna, ali močna je, ker šteje same jezdece in ker nima nič voz,« je pravil Bertonja in obrnivši se h gospe Kolovški je tiho pripomnil: »Morda že prihaja vaš soprog.«

Gospo Kolovško je ta pripomnja močno zbegala. Nekam razburjena je vstala in stopila k oknu, odkoder je dolgo časa pazljivo motrila četo, ki se je bila Mengšu že nekoliko približala. Končno je rekla tako tiho, da jo je umel samo Bertonja:

»Ne, moj mož to ni. Sporočil mi je, da naj ga tukaj čakam, a sporočil mi je tudi, da ga še ne bo tako kmalu semkaj. Njegov odposlanec mi je povedal, da se zbero vsi zemlje in plena željni plemenitaši, ki jih pridobi moj mož za vojno proti Kamniku. To bo trajalo še nekaj časa, zlasti ker mora moj mož prepotovati velik del dežele, da pregovori in pridobi zadosti vojnih sil. Prestrašila sem se, ko ste rekli, da je morda moj mož že tu, zakaj če bi prišel, bi mogla to povzročiti samo kaka nesreča.«

Stisnila je ustne in z dolgim žalostnim pogledom dostavila:

»Samo kaka nesreča ali pa kak sum.«

»Kak sum? Zdi se mi, da ima Nikolaj Kolovški sedaj mnogo preveč skrbi in dela, da bi se mogel zanimati za sumničenja. Sicer pa ne vem, kdo naj vas sumniči.«

»Vsak človek ima sovražnike in največkrat jih niti ne pozna. Res je sicer, da ima moj mož sedaj mnogo skrbi in dela, in znano vam je tudi, da se le bore malo zanima za svojo ženo. Ali to zahteva, da moramo ohraniti njegovo ime neomadeževano. Ko bi kaj slišal o najinem razmerju, bi njegov ponos razvnel v njem tako ljubosumnost, da bi žrtvoval vse, da bi vse popustil in prihitel semkaj in potem − gorje meni in gorje vam.«

»Motite se gospa. Naj je Nikolaj Kolovški tudi močan in mogočen mož, jaz se ga ne bojim, ker nima čezme nobene oblasti.«

»Vem, da te ne more tožiti ne soditi, toda bodi prepričan, pozval bi te na dvoboj in Nikolaj je kot bojevnik strašen.«

»In jaz pravim še enkrat, da se ga ne bojim in če me pozove na dvoboj, bo to njegova lastna nesreča.«

»In kaj bo potem z menoj?« je očitajoče vprašala Katarina Kolovška in se naslonila ob zid, kakor bi jo ta misel popolnoma prevzela.

»Katarina, zanesi se name,« je šepetal Bertonja. »Iz ljubezni do tebe bom molčal, iz ljubezni do tebe bom previden, iz ljubezni do tebe bom ponižen in bom prenašal izzivanja tvojega sina in pikrosti tvoje hčere in bom celo sodeloval pri grozodejstvih tvojega soproga, a kdo naj me spričo temu sumniči, da imam s teboj ljubezensko razmerje?«

»Vem, da boš zame storil kar bo mogoče, da me obvaruješ nesreče,« je s hvaležnim, ljubezni polnim pogledom odgovorila gospa Katarina in stisnila Bertonju skrivaj roko. Potem pa je dostavila glasno: »Zapustiti vas moram, moj vitez. Tuja četa je dospela že do vasi in jaz kot gospodinja moram sprejeti njenega voditelja in mu odkazati stanovanje.«

Katarina Kolovška je zapustila sobano, drugi gostje pa so ostali pri oknih in pazljivo zrli na četo, ki se je bližala gradu. Vsi so občudovali lepo orožje in krasne konje te čete, zlasti pa so posvečali največjo pozornost voditelju, ki je jezdil tej četi na čelu.

»Ta vitez ... Kako je bilo že ime tistemu krivoverskemu vitezu, ki smo ga zalotili pred nekaj tedni na izprehodu? Vi, Bosio, se bodete spominjali imena, saj ste njegovo sestro menda dobro poznali?«

Marija Saloma je svoje velike žareče oči obrnila na plemiča Bosia poredno in izzivajoče, kakor je bila že njena navada.

»Ne vem, koga imate v mislih.« Bosio ni bil nič vesel stavljenega vprašanja in se je hotel umakniti vsakemu razgovoru o tej stvari, ali stopil je zaman k drugemu oknu, kajti Marija Saloma mu je sledila tudi tja.

»Kaj se več ne spominjate tistega viteza, ki se ga niste upali razorožiti? Adam, pomagaj mi, saj ti se gotovo spominjaš tistega moža.«

»Najbrže meniš tistega drznega krivoverca, ki ga samo zaradi tega nisem javno kaznoval, ker je svoje dni najini materi izkazal veliko uslugo?« je ošabno vprašal Adam Kolovški. »Da, tega se spominjam.«

»Kaznoval ga res nisi,« se je smejala bratu Marija Saloma, »a pred menoj se ni treba bahati. Jaz vem, da ga nisi kaznoval, ker si se ga bal. A kaj to. Povej, kako se je imenoval.«

Še predno je mogel odgovoriti Adam Kolovški, se je že oglasil vitez Bertonja.

»Tudi jaz se spominjam tistega viteza; bil je to neustrašni Krištof Zlatopoljec.«

»Da, da, tako se je imenoval,« se je veselila Marija Saloma. »Spomnila sem se nanj, ko sem zagledala tujega viteza, ki je ravnokar prijezdil s svojo četo. Malo sta si podobna. V tolažbo svojemu bratu in plemiču Bosiu vam naznanjam, plemeniti gospodje, da je Krištof Zlatopoljec umrl.«

»Toliko bolje,« je siknil Bosio polglasno in se ozrl na Adama Kolovškega, da vidi, kak vtisk je nanj napravila ta vest.

A že je zaklicala Marija Saloma:

»Naznaniti vam moram še nekaj, da je namreč Krištof Zlatopoljec zopet od mrtvih vstal.«

Za trenotek je zavladala v sobani smrtna tihota, potem pa je presenečena družba obsula Marijo Salomo z vsakovrstnimi vprašanji, zahtevajoč hrupno natančnega pojasnila, kako je bilo to mogoče.

»Vprašaj te župnika Lavrencija, ki je bil navzočen, jaz ničesar več ne vem,« je odgovarjala Marija Saloma, ki se je komaj ubranila radovednih gostov, ki so silili vanjo.

Župnik Lavrencij, ki se je mudil v sosedni sobi, je rad in obširno popisal ves dogodek, ki ga je bil doživel v Kamniku, in je potem rekel:

»Ne dvomim, da so to storili zli duhovi. Od tistega trenotka, ko je iz kamniške cerkve izginilo truplo Krištofa Zlatopoljca in je Zlatopoljec živ in zdrav jezdil pred mojimi očmi mimo cerkve, nas je zapustila sreča. Vse sem imel kar najbolje napeljano, da bi večino prebivalstva izvabil seboj iz Kamnika in v zadnjem trenotku se mi je vse izjalovilo. Tudi Nikolaj Kolovški nima več sreče. Ta nepremagljivi vojskovodja, ta strah mestjanov, kmetov in nepokornih plemenitašev, je bil pred Kamnikom premagan. Imel je veliko, dobro oboroženo, z vsem preskrbljeno armado, a Kamničanje so jo razbili in razgnali in večinoma ugonobili. To se ni moglo zgoditi naravnim potom. Zli duhovi so na delu. Kakor ugonobi črv, če se zaje v korenino, naposled tudi najmogočnejši hrast, tako se mi zdi, da ugonobe zli duhovi tudi moč Nikolaja Kolovškega in njegovih zaveznikov.«

»Vi ste vedno pesnik in komedijant,« se je rogala Marija Saloma župniku Lavrenciju, ko je ta končal svoje patetično pojasnilo. »Kdo naj verjame, da je Krištof Zlatopoljec kriv poraza, ki je zadel mojega očeta pred Kamnikom? Ali ste videli Zlatopoljca še pozneje? Ali ste ga slišali govoriti? Ali ste ga videli v boju? Ne! Rajši povejte po pravici, da je bila armada mojega očeta poražena, ker so Kamničanje neustrašni možje in boljši bojevniki, kakor naši vojščaki. Vi sami, župnik Lavrencij, ste mi pred nekaj tedni rekli: Kamničanje so pogumni in žilavi možje, zavedajo se svoje moči in zato so bili vedno nepokorni cesarju in cerkvi. In dalje ste mi rekli: Vsi ljudje so puntarji, če imajo kaj zdrave krvi v žilah; samo slabotniki in strahopetniki se ponižno pokoravajo cerkvi in cesarju! Zato pa jaz ne verjamem, da so zli duhovi provzročili poraz mojega očeta.«

»Kaj se tako šopiriš,« se je zadrl Adam Kolovški na svojo sestro. »Kaj nisi ti omehkužila največ naših plemenitašev in jim vzela veselje za boj. Komur si dala svojo roko, da ti jo je poljubil, vsak je postal tvoj suženj in je le mislil, kako bi se pri tebi zabaval.«

Marija Saloma je nekoliko prebledela, koj nato pa je udaril plamen iz njenih oči in ponosno je zaklicala svojemu bratu:

»Če znam spremeniti svobodnega moža v sužnja s tem, da mu dovolim poljubiti mojo roko, znala bi morda napraviti iz njih najneustrašenejše bojevnike, pa če bi jim morala dovoliti to, kar je iz tebe in iz tvojih prijateljev naredilo strahopetnike.«

Mladi vitezi, sami lahkoživi razuzdanci, so z jeznimi pogledi motrili Marijo Salomo.

»Drži svoj strupeni jezik za zobmi,« je srdito ukazal Adam svoj sestri. »In Vas, prijatelje, prosim, ne zamerite moji sestri njenih besed, saj ni zmožna presoditi njih pomena.«

»Pusti jo,« se je s posmehom oglasil Bertonja. »Morda nam poskrbi Marija Saloma celo vrsto nepremagljivih junakov, obljubivši jim drugih sladkosti, nego so poljubi na njeno roko.«

Marija Saloma se je naglo obrnila k ljubimcu svoje matere.

»Jaz lahko obljubim kar hočem in držala bom vedno svojo besedo. Moje srce je prosto in moja roka je svobodna. Nobenih obvez nimam. In danes Vam povem, da postane lahko moj ljubimec vsak čas, kdor mi pripelje Krištofa Zlatopoljca premaganega ali mrtvega.«

Nekateri vitezi so z veselimi klici vzeli to naznanilo na znanje in prisegali, da premagajo Krištofa Zlatopoljca, pa naj bi jih veljalo tudi glave. Samo Bosio in Bertonja nista zinila besede. Marija Saloma je to koj zapazila in ju vprašala:

»Ali se bojite mrliča, plemič Bosio? Ali se bojite moj lepi bratranec Bertonja od smrti vstalih vitezov, ki so hudobni duhovi, kakor meni župnik Lavrencij?«

»Ne. Hudobnih duhov se ne bojim, toda vojskovati se ne maram ž njimi,« je odgovoril Bertonja mirno, a s tistim posmehom, ki je Marijo Salomo vedno razburil.

Ravno je hotela pikro odgovoriti, ko je vstopila gospa Katarina in vzkliknila:

»Dragi gostje, naznaniti Vam moram veselo novico. Danes bomo imeli pri večerji novega gosta. Vodja čete, ki ste jo videli, je hrabri Marko plem. Pirin, o katerem nam je moj mož toliko lepega in laskavega sporočil.«

»Ah, to je lepo, to me veseli,« se je radovala Marija Saloma. »Torej ga bom vendar spoznala tega junaka, ki pobija krivoverce kakor pse in zaničuje kristjane tako, da še križa neče nositi. A bojim se, da se bo iz nas norca delal. Pravijo, da je neizmerno bogat in da razsiplje zlato in srebro kakor bi je po cesti pobiral. Kaj mu moremo ponuditi v tem starem, siromašno opremljenem gradu in v njega nizkih dolgočasnih sobanah.«

»No, saj ti rada zabavaš vsakovrstne ljudi,« se je oglasil Adam, »glej torej, da se tudi Marko Pirin ne bo dolgočasil. Sicer pa imamo dobro brušene meče in če bi kdo postal nesramen ali žaljiv, ga razsekamo na kose, pa bodi tudi najboljši prijatelj ali prvi izmed protežirancev plemenite gospodične Marije Salome Kolovške.«

»Že zopet govoriš preveč, moj dragi brat. V ostalem pa je mogoče, da si bo znal Marko Pirin pridobiti celo tvoje spoštovanje; jaz bom prav rada delala na to ...«

»Pred vsem pa boš delala na to, da tudi njega premotiš, da se zaljubi v tebe in postane tvoj suženj.«

»Suženj? Lahko postane moj ljubimec, če hoče. Naj le premaga Krištofa Zlatopoljca in vse mu dovolim, kar bo zahteval. Kar sem obljubila vsem drugim plemenitašem, velja tudi zanj in da bo to vedel, mu še danes vse povem.«

»Marija Saloma, bodi previdna.« Gospa Katarina je poznala strastno odkritosrčnost in brezobzirnost svoje hčere in je bila v strahu, da se kompromituje. »Ne govori ničesar, kar bi moglo plemiču Pirinu dati vzrok, da bi o tebi slabo mislil ali se iz tebe norčeval. Zlasti ne govori o tem, kar obetaš premagovalcu Zlatopoljca in najbolje bo, če sploh molčiš o smrti in o vstajenju Krištofa Zlatopoljca, kajti to je očitna bajka in Pirin te bo zasmehoval, če bo videl, da veruješ takim izmišljotinam.«

»Bajke ... izmišljotine ... Ali čujete župnik Lavrencij, kako sodbo izreka moja mati. Vašo pripovedko smatra za pustolovsko izmišljotino.«

»Na mojo dušo, da sem vse po pravici povedal,« je hitel zatrjevati župnik Lavrencij.

»Pustite svojo dušo v miru,« se je naglo oglasila Marija Saloma. »Ali nimate drugega poroka in druge priče? Moja mati sodi, da je Vaša duša tako črna, da se nanjo ni zanašati.«

»Ti si utelešena hudobnost,« je jezno zakričal Adam in je s pestjo srdito udaril ob mizo. Župnik Lavrencij je bil eden najboljših njegovih prijateljev, zato se je s tako vnemo zanj zavzel. »Ti že nisi več ženska, nego demon.«

»Prav, če sem demon,« je ravno tako razburjeno odgovorila Marija Saloma, »saj vidim, da mora priti demon, če hočemo premagati Krištofa Zlatopoljca, kajti navadni vitezi, naj bodo še toliki junaki, niso temu kos.«

Žvenket orožja na hodniku je naredil prepiru konec. Vrata so se odprla in v sobo, kije bila že temna, je stopil Marko plem. Pirin. Pred njim sta šla dva dečka v pestri grški obleki, noseč dve užgani voščenki, za njim pa dva vojščaka, ki sta bila oborožena kakor za boj in sta ostala pred vratmi.

Marko Pirin je na vse navzočne napravil tako mogočen vtisk, da so popolnoma pozabili na dolžnosti vljudnosti in nemo zrli vanj, kakor da je pojav z drugega sveta. Zlasti Marija Saloma je s široko odprtimi očmi vprav zamaknjeno zrla v tujega viteza, tako mogočen in neodoljiv je bil čar njegove osebnosti. Marko Pirin se je nekoliko začuden ozrl po družbi potem je spoštljivo pristopil bliže in se poklonil gospe Katarini.

»Ali me plemenita in premilostiva gospa Kolovška ne smatra vrednim, da ji poljubi roko mož, katerega je njen soprog mnogokrat imenoval svojega najboljšega prijatelja?«

Gospa Katarina, ki je veljala po vseh gradovih daleč naokoli za eno najfinejših dam, je malo zardela, ter je bila pozabila pozdraviti svojega gosta. Hitro mu je segla v roko, a svojega pogleda ni mogla odvrniti od njega in glas se ji je tresel, ko je plašno vprašala.

»Vi ste vitez Marko Pirin − a odkod me poznate?«

Marko Pirin se je malo nasmehnil Bertonji in se potem nagnil ter poljubil gospe Katarini roko. Med tem je tako tiho, da ga je mogla umeti samo gospa Katarina, rekel:

»Spoznal sem vas po popisu, ki ga podaja prelepa ljubavna pesem ... jaz ljubim lepe rime in verujem v resnično ljubezen.«

Gospa Katarina je zardela do las in je vsa razburjena, da pozna ta tujec njeno razmerje z Bertonjo, iztrgala Pirinu svojo roko.

»Gospod vitez ...« je zaklicala z glasom, ki je izdajal njeno presenečenje, njeno nevoljo pa tudi njeno bojazen, a je zopet umolknila in se obrnila na stran.

»Kaj pa je?« Adam Kolovški je bil slišal vzklik svoje matere, zapazil njeno zbeganost in je z dolgimi koraki pristopil, držeč se žaljivo izzivajoče in grozeče.

Toda Marko Pirin se ni zmenil za ta nastop nego se je z najljubeznivejšim usmevom obrnil k družbi ter dejal:

»Oprostite mi, velečastita gospoda ... a Nikolaj vitez Kolovški mi je pri razhodu poveril tajno sporočilo, ki sem je zdaj povedal njegovi plemeniti in premilostivi seprogi.«

Gospa Katarina je bila tako presenečena, da ni vedela kaj bi storila ali odgovorila. Strahoma se je umaknila in odšla k oknu, da bi bila kar mogoče daleč od tega tujega viteza.

Marko plem. Pirin se je potem smehljaje približal Mariji Salomi, ki je sedela za mizo, opiraje svojo brado ob dlan desne roke in nepremično opazovala tajinstvenega tujca. Tudi njej se je Pirin globoko in z odlično spoštljivostjo priklonil.

»Plemenita gospodična, strah me je, da mi ne bodete odpustili, ker nisem imel pravega zaupanja do Vas.«

»Vi − do mene?« je s svojo nedosežno impertinenco vzkliknila Marija Saloma in poskočila s svojega sedeža. »Jaz vašega zaupanja nisem nikdar iskala in ga tudi ne potrebujem.«

»Potem dovolite, da vam vrnem, kar je vaše,« je hladno odgovoril Marko Pirin in snel s prsta dragocen prstan ter ga izročil Mariji Salomi.

Kakor kip je stala Marija Saloma pred tujcem. Roki ste ji upadli in smrtna bledota se je razlila po njenem obrazu, vsled česar so njene črne oči zadobile uprav demoničen blesk. Bila je kakor okamenela, tako da niti prstana ni vzela, ki ga ji je ponujal plemič Pirin.

»Izvolite, plemenita gospodična,« Pirinov glas je prebudil Marijo Salomo iz njene otrplosti. Naglo je vzela prstan.

»Kdo vam je izročil ta prstan?« je vprašala osorno in zdaj, ko je premagala prvo zbeganost, ji je kri zalila lice tako hitro, da je vsa zažarela.

»To vam povem, kadar bodete utegnili na samem z menoj govoriti.«

Adam Kolovški, ki je ves čas z napeto pozornostjo opazoval Pirina, kakor bi iskal povoda prepiru ali celo boju, je hitro pristopil, zopet izzivajoče, in surovo rekel:

»Vi nimate z mojo sestro ničesar takega govoriti, da bi tega ne mogel slišati ves svet.«

»Motite se, plemeniti gospod Adam Kolovški.« Pirin je govoril tako mirno, kakor da se pogovarja z najboljšim prijateljem o najnedolžnejši stvari. »Nekatere stvari so take, da jih ne morem povedati pred pričami. Vem na primer za besede, ki se bodo morda povedale v božični noči, točno o polnoči.«

Adam Kolovški se je tako prestrašil, da je odstopil nekaj korakov in se plaho ozrl na svojega prijatelja in sokrivca Andreja Bosia, ki je bil tudi ves prepadel in je z očmi vpraševal Adama, kaj da naj pomenijo te besede tujega viteza.

Še eden je bil v družbi, ki je nepremično ogledoval Marka Pirina. To je bil kamniški dušni pastir župnik Lavrencij. Pirin je dobro videl to opazovanje in je porabil Adamovo zbeganost, da je pristopil k župniku Lavrenciju in ga vljudno vprašal:

»Velečastni gospod − ali nočete osrečiti s svojim blagoslovom ponižnega plemiča, ki se vojskuje za čast in zmago svete cerkve?«

Župnik Lavrencij se je nepričakovanega in dvoumnega ogovore tako prestrašil, da je povrnil stol, ki je stal kraj njega, in kar pobegnil v kot, kjer se je strahoma stisnil k zidu. Nihče izmed drugih navzočnih ni bil prisoten pri dogodku v kamniški cerkvi, ko je izginil mrtvi Zlatopoljec in se koj na to zopet pojavil živ in zato ni nihče umel župnikovega sedanjega postopanja. Videli pa so njegovo grozno prepadlost in zato vsi umolknili, tako da je nastala mučna tihota. Edini Bertonja si je bil ohranil nekoliko hladnokrvnosti in videč, da je Marko Pirin ves osamljen v družbi in da se vse pred njim umika, je pristopil bliže z namenom, da naredi konec temu prizoru. Dosegel je pa ravno nasprotje.

»Zdi se mi, plemič Pirin, da niste zadovoljni s sprejemom v tej hiši,« je Bertonja ogovoril Pirina. »Tako znamenit junak, kakor ste vi, bi bil res zaslužil prijaznejši sprejem.«

Pirin se je naglo obrnil in naglo odgovoril:

»Bodite zagotovljeni, plemič Bertonja, da mene malokatera stvar razjezi in nobena ne preseneti. Priznam, da je sprejem, katerega sem deležen, skoro žaljiv, vem pa tudi, da me bodo tisti na samem radi poslušali, ki se me zdaj najbolj ogibajo in mi najneprijazneje odgovarjajo. Zato ne bom več motil častite družbe, ki je tukaj zbrana in se umaknem, želeč, da bi se družba še nadalje tako veselo zabavala, kakor pred mojim prihodom, in da bi nadaljevala pogovore o znamenitem načrtu, kako ugonobiti skupnega sovražnika.«

Marko Pirin se je nato lahno priklonil celi družbi in je ponosno odšel. A plahost, ki jo je provzročil s svojim nastopom, ni minila z njegovim odhodom. Molče je zrla vsa družba za njim, ko že ni bilo več slišati njegovih korakov. Šele po dolgem molku se je oglasil mladi plemič Jošt Turn, rekši:

»Ta človek mora biti čarovnik, da nas je vse tako vgnal.«

»Prosim te, Jošt, ne govori o tem človeku,« je srdito zaklical Adam Kolovški. »Ni ga treba ne grajati, ne hvaliti. Ta mož je gost mojega očeta − to je vse, kar nam je treba vedeti o njem. Sicer pa je zdaj čas, da gremo k večerji.«

Nihče ni na to nič opomnil, a tudi nihče se ni ganil z mesta, ne gospa Katarina, ne Bosio, ne župnik Lavrencij niti Marija Saloma, ki menda niti slišala ni, kar je bil rekel njen brat, ker je ves čas nepremično ogledovala prstan, ki ji ga je bil izročil Marko Pirin. Jošt Turn jo je opetovano opozoril, da je čas za večerjo, a zganila se je šele, ko je začutila, da jo vsi gledajo z največjim začudenjem. Tedaj je naglo vstala in z ošabnim pogledom rekla:

»Tako me ogledujete, kakor tlačani valpta, kadar določa kazni ali obeta nagrade. Mislim, da sem Vam danes že obljubila dosti lepo nagrado, zdaj je na Vas, da si jo zaslužite.«

»In zaslužili si jo bomo,« se je oglasil Jošt Turn. »Če je mrtev, Vam ga pripeljemo v krsti, če bo živ, pa v železni kletki, tega viteza Krištofa Zlatopoljca.«

»Kaj ti nisem prepovedal, govoriti o tem človeku?« se je razljutil Adam Kolovški.

»O katerem?«

»O Zlatopoljcu vendar.«

Jošt Turn se je zasmejal na ves glas.

»Kaj ti pa je, Adam, da tako govoriš. Rekel si mi prej vendar, naj ne govorim o Marku Pirinu.«

»Ne govori mi ne o Pirinu, ne o Zlatopoljcu,« je nekako potrto odgovoril Adam Kolovški in odmahnil z roko, kakor bi hotel prepoditi mučne vizije, koj na to pa se zopet razljutil in udaril s pestjo ob mizo ter zakričal: »Kaj zlodja pa se še obotavljate! Pojdite vendar večerjat.«

Jošt Turn se je pridružil Mariji Salomi in ji je spotoma rekel:

»Ali se Vašemu bratu blede? Pil ni ničesar, torej se mu mora mešati, da je tako čuden.«

Toda Mariji Salomi se ni zdelo vredno, da bi mlademu svojemu čestilcu kaj odgovorila. Preveč je imela opraviti s svojimi lastnimi mislimi in tudi med večerjo je ni mogel Jošt Turn razvedriti, dasi je to poskušal na vse načine. Končno je tudi mladi Jošt umolknil in se le še začudeno oziral po družbi, ki je sedela pri bogato obloženi mizi, pa ni ne jedla, ne pila, ne govorila.

»Hudobni duh je moral priti nad nas,« je končno vzkliknil Jošt Turn, »drugače si ne morem tolmačiti Vašega vedenja. Dovolite mi, da grem.«

»Da, čas je, da gremo spat,« je odgovorila gospa Katarina in je vstala od mize in vsi so ji sledili, dasi se ni skoro nihče dotaknil večerje.

XI.[uredi]

Zapihal je veter čez Mengeš in pripodil dež, ki je lil vztrajno in enakomerno uro za uro, da je sicer vedno razsajajoče in popivajoče vojaštvo pobegnilo v svoja prebivališča. Ves Mengeš je počival.

Samo v gradu ni bilo to noč tako mirno, kakor po navadi in še po polnoči so bila razsvetljena različna okna in so stanovalci dotičnih sob nemirno begali iz kota v kot, se nepokojno premetavali po svojih ležiščih ali razmišljevali zatopljeni vase, kakor da jim je še to noč rešiti najtežje probleme.

Vsega tega je bil kriv skrivnostni grajski gost Marko pl. Pirin.

Marija Saloma se je bila zaprla v svojo razkošno opremljeno sobo. Vrgla je raz sebe obleko in v lahni nočni halji z razpletenimi lasmi nemirno hodila po svoji sobi. Čutila se je ponižano v svojem ponosu in žaljeno na svoji dekliški časti, da je tuji vitez, skoro neznani Marko Pirin, vedel za njeno največjo skrivnost, za njeno ljubavno razmerje z mogočnim in bogatim, hrabrim in lepim velikašem Gašparjem Khislom. Bolelo in jezilo jo je to tembolj, ker je nameravala Marka Pirina zapresti v svoje zanke in napraviti iz njega pokornega in vsakemu njenemu migljaju poslušnega čestilca, Pirin pa se ji je koj pri svojem prihodu vsilil kot protektor ali vsaj poznavalec njenega tajnega ljubezenskega razmerja in ji s tem pokvaril vse njene načrte. S to njeno jezo je bil pa združen tudi strah, da bi znal Pirin svoje poznanje njenih tajnosti izkoristiti morda proti nji, in ta dvojna bolest jo je razburjala tako, da je tolkla z nogo ob tla in trgala svojo tanko svileno nočno obleko, da je zdaj jokala vsled spoznanja svoje onemoglosti in se zdaj zopet rotila, da se ne da ukloniti za nobeno ceno na svetu. Na to pa, kar je druge najbolj razburjalo, na čudovito podobnost Marka Pirina s Krištofom Zlatopoljcem, pa Marija Saloma niti mislila ni.

Adamu Kolovškemu in njegovemu prijatelju Andreju Bosiu pa je prav ta podobnost med Markom Pirinom in Krištofom Zlatopoljcem delala največje skrbi. Sicer jima je bil Pirin posvetil le nekaj malo besed ali spoznala sta iz njih strahoma, da mu je znana njiju tajnost, da ve, kaj sta podpisala ljubljanskemu Židu, kateremu sta bila užgala hišo s trdno nado, da z Židom in njiju zadolžnicama izgine iz sveta tudi njiju tajnost.

In kdo je ta Marko pl. Pirin? Jeli res to, kar sam pravi, ali ni to morda Krištof Zlatopoljec, ki je dolžan maščevati očeta in sestro. Prav ta negotovost je delala Adamu in Bosiu največje muke in ju navdajala z nekim blaznim strahom. Rekla sta si večkrat, da bi bilo najbolje, ko bi ga še to noč umorila, a opustila sta to misel, komaj da je bila izrečena. Človeka, ki ga je videlo sto ljudi mrtvega ležati v cerkvi in ki je iz krste izginil in hodi živ in zdrav po svetu, ni mogoče ubiti, sta si rekla Adam in Bosio, zakaj tak človek je gotovo v zvezi s čeznaravnimi silami in vsled tega nepremagljiv. Ko bi ne bil v zvezi s čeznaravnimi silami, kako naj je izvedel tajnost zgorelega Žida?

Adam in Bosio sta ostala vso noč skupaj in se posvetovala, kaj jima je storiti. Dasi sta bila zaklenjena v svojo sobo in sta vedela, da biva Marko Pirin na drugem koncu gradu, se vendar nista upala glasno govoriti. Le šepetaje sta se pomenkovala in umela sta se, ne da bi izrekla ne eno besedo, ki bi mogla izdati njiju tajnost. Šele ko se je začelo daniti, sta se ulegla spat, a nista vedela, kaj naj storita.

Tudi gospa Katarina Kolovška je prišla vsa iz sebe plašnosti in skrbi v svojo sobo in se kar ni mogla pomiriti. Zaprla je vrata skrbno in zagrnila okna, kajti pričakovala je, da jo pride tolažit Bertonja. Res so se kmalu tiho odprla skrivna vratca, vodeča iz spalnice po ozkih stopnicah v klet, in v sobo je stopil mladi vitez Bertonja. Gospa Katarina je klečala pred razpelom in zatopljena je bila v svoje misli tako, da ni čula, ko so se odprla vrata in je stopil Bertonja čez prag. Druge dni je vselej prisluškovala, kdaj začuje po skrivnih stopnicah njegov korak in navadno se je skrila za preproge ob svoji postelji in mu potem prihitela nasproti kakor mlado dekle. Ta dan se ni ganila. Bleda in vsa prepadla je ležala na kolenih in njene ustne so šepetale nerazumljive besede.

»Katarina,« je vzkliknil Bertonja, ko je bil nekaj časa stal sredi sobe in se čudil, da ga njegova ljubimka niti ne zapazi.

Gospa Katarina je obrnila samo glavo in je bolestno in obupno zaklicala:

»Bodite milostni, gospod, na kolenih Vas prosim, bodite milostni in ne izdajte me možu.«

Bertonja se je prestrašil. Silni strah, ki ga je videl na licu in v očeh gospe Katarine ga je hipoma pripravil na misel, da je njegova ljubica zblaznela od same bojazni pred svojim možem. Stopil je k njej, jo objel in dvignil s klečala.

»Katarina, kaj me ne poznaš? Poglej me vendar. Jaz sem tu.«

Gospa Katarina ga je gledala nekaj trenotkov, ne da bi ga spoznala. Šele čez nekaj časa je prišla takorekoč do popolne zavesti. Spoznala je svojega ljubimca in se mu četudi komaj vidno nasmehnila ter svojo glavo naslonila na njegove prsi.

»Bertonja − izgubljeni smo,« je dihnila Katarinam vnovič so ji solze zalile oči.

»Ne umejem te, Katarina,« jo je tolažil Bertonja. »Kako je mogoče, da je ta skrivnostni tujec vzbudil v tebi tako grozo.«

»Torej tudi ti misliš le nanj. Vedel si takoj, da sem mislila njega. Kako si to uganil?«

»Prav lahko. Videl sem, kako je vsakega prevzela groza, s komur je govoril. To mi je uganka, ki me zanima bolj, kakor oseba tega skrivnostnega tujca.«

Gospa Katarina je sedla na blazine, ki so ležale ob zidu in potegnila Bertonjo k sebi.

»Groza me je tega človeka, nepopisna groza. In ti, Bertonja, ali se nič ne bojiš? Saj sem ti vendar že povedala, kaj mi je rekel.«

»Ni mi mar zato,« je pogumno odgovoril Bertonja, »kaj mi mar, če ve za najino razmerje? S svojim dobrim mečem uničim tudi njegova obrekovanja.«

»A saj naju ne obrekuje, saj je govoril resnico. In zato me je groza. Gorje nama, če izve moj mož za najino grešno razmerje. In morda že vse ve. Pomisli Bertonja − kako naj me ne bo groza, ko mi prinese tajno sporočilo od mojega moža človek, ki mi pri prvem sestanku pove, da pozna moj in tvoj greh.«

»Premagaj svoj strah, Katarina. Jutri bodeva vedela, pri čem da sva in se bodeva potem lahko odločila.«

»Kako otročje govoriš, moj ljubček. In če me je moj mož že obsodil zaradi zakonolomstva in mi sporoča po tem strašnem človeku svojo obsodbo?«

»Oh,« je živahno vzkliknil Bertonja, »naj je Nikolaj Kolovški tudi nad vse krut in neusmiljen, krvoločen in neizprosen, na same obdolžitve, na samo sumničenje ne bo obsodil svoje žene, skrbne matere svojih otrok. Sicer pa se ti ni ničesar bati, Katarina. Jaz te ljubim in te bom čuval. Koga naj bi se bala? Tega tujca, ki pravi, da mu je ime Marko Pirin? Jaz ga ubijem. Svojega moža? Jaz te ubranim! Skloni se k meni, sladka moja Katarina, pozabi svoj strah in daj mi piti s svojih usten slaj ljubezni ... A ... kaj ti je, Katarina, zakaj me pehaš od sebe z jezo in z grozo?«

Katarina je zakrila obraz z rokama in bridko ihtela, a odgovorila ni. Bertonja jo je nežno privil k sebi in ji šepetal na uho: »Tako si lepa, moja Katarina, tako si blaga in jaz te ljubim iz dna svoje duše in z vso strastjo svojega mladega srca.«

»Ne govori tako,« se je Katarini izvilo iz prsi, »pomisli vendar, da tebe niti še na svetu ni bilo, ko je na mojih nedrih že počival moj sin Adam.«

Bertonja je povesil oči in ničesar se ni mogel domisliti, da bi odgovoril na ta bolestni vzklik.

»Ali me zdaj razumeš?« je nadaljevala gospa Katarina in hitela otirati svoje solze. »Ali zdaj poznaš, da mi je tvoja ljubezen sicer največja sreča, a da je zame ta moja velika sreča tudi velika sramota. Nikar ne misli, da se bojim posledic tega, če izve moj mož za moje zakonolomstvo. Naj bi bile posledice še tako grozne, tvoja ljubezen me je poplačala v naprej za celo večnost trpljenja. Ali groza me je neznanske sramote, neizmernega preziranja in zasmehovanja, ki me zadene. Umreti pod mečem ali pod sekiro, to ni tako hudo; toda umreti med splošnim zaničevanjem in posmehom, ah, tega ni prestati, to je najhuje, kar me more zadeti ... Kadar si bil še tu v moji spalnici, vselej si se pritoževal, da se te branim, da sem neprijazna, hladna in celo odurna. Zdaj bodeš pojmil tudi to. Vedno in vedno me peče v duši zavest, da me mora zaničevati ves svet, ker jaz, mati odraslih otrok, ljubim dvajsetletnega mladeniča, ljubim dečka, ki je mlajši, kakor moj lastni sin.«

Zopet se je razjokala gospa Katarina in je svojo roko hotela osvoboditi iz Bertonjevih rok, toda mladi vitez jo je privil k sebi in jo peljal pred zrcalo, ki je viselo ob steni.

»Poglej se, Katarina, in potem reci, če bi ne bilo pravo čudo, ako bi te jaz ne ljubil. Kaj mi mar, kdaj si rojena. Jaz te ljubim, ker si lepa in ljubezni vredna, kakor nobeno dekle. Tvoje lice je sveže, tvoje oči blišče, tvoje ustne so kakor ustvarjene za poljube, cvetoče je vse tvoje telo. Tvoja hči se še primerjati ne sme s teboj, kaj šele druga dekleta. O, jaz te ljubim, Katarina, neskončno te ljubim in še nikdar nisem mislil niti opazil, da je med nama kakšna razlika v starosti.«

Bertonja je strastno objel Katarino in ji poljubljal oči in ustne tako vroče in ognjevito, da je kar omedlevala na njegovih rokah ljubezenskega blaženstva ...

»Če bom morala umreti, boš po meni žaloval in zagovarjal moj spomin, kaj ne, moj ljubec,« je pri slovesu rekla gospa Katarina. Bil si moja edina tolažba, ko sem bila zapuščena od svojega moža in ko sem čutila, da me sovraži moja lastna hči, ker sem lepša od nje. In zdaj pojdi, potrebna sem počitka, saj moram jutri govoriti z Markom Pirinom.«

»Da, z Markom Pirinom, če to ni Krištof Zlatopoljec,« je zamišljeno mrmral Bertonja. »Slušaj me, Katarina. Podobnost med Pirinom in med Zlatopoljcem je nad vse sumljiva. Jaz moram na vsak način dognati, kdo je Pirin, kake namene ima in čemu je prišel semkaj. To morava vedeti že zaradi svoje varnosti.«

»To je že res, a kako hočeš to dognati?« je menila gospa Katarina.

»Dovoli mi, da prisostvujem pogovoru, ki ga boš jutri imela s Pirinom.«

»To ne gre, to nikakor ne gre. Pomisli vender, da mi prinaša Pirin naročilo in povelje mojega soproga. Kaj si bo Pirin mislil, videč, da ti, mladenič, lahko vse veš, kar mi ima moj mož ukazati in da lahko poslušaš celo tajna naročila mojega soproga.«

»Pa dovoli, da se skrijem v sosedno sobo in poslušam. Naj si dovoli ta Pirin izreči le eno samo žaljivo besedo, mu prebodem srce na mestu ...«

»Ne sili v me, ljubo dete,« se je branila Katarina. »Kar zahtevaš, ni mogoče. Pirin gotovo ne bo govoril nič drugega, kakor to, kar mu je naročil govoriti moj mož. In kar mi moj mož sporoča, to moram spoštljivo poslušati in se temu vdano pokoriti.«

»Saj nisi sužnja njegova.« Bertonja se je začel razburjati. »Že leta se ne meni zate; zapuščena si bila ... Pa, ne glede na to, jaz te ne morem pustiti same s Pirinom. Nikakor ne. Saj se ga bojiš; sama si rekla, da te je groza, če se le zmisliš nanj. Tudi meni se zdi, da se nam je bati tega človeka.«

Katarina se je oklenila Bertonja, kakor bi na njegovih prsih iskala varnosti pred Pirinom.

»Ah, ti si ne moreš misliti, kako se jaz tega človeka bojim. Prav kakor bi ne bil človek, nego kako čeznaravno bitje. Ko si vstopil v to sobo, si me našel klečečo pred razpelom. Nisem te takoj spoznala. Blazen strah me je tako prevzel, da sem skor izgubila zavest. Čudne podobe so se mi porajale pred očmi, zdelo se mi je, da stoji Marko Pirin pred mano, da mi trga obleko s telesa in me hoče golo spoditi iz gradu, kot zakonolomnlco in prešestnico in sredi med množico, ki se mi je posmehovala je stala moja lastna hči Marija Saloma in je pljuvala na svojo mater. In moj sin Adam je metal kamenje za menoj in moj mož je napodil svoje pse, da me raztrgajo. Vse to sem videla v duhu ...«

»Bile so to blazne sanje, ki so se rodile iz tvojega strahu in iz tvoje silne razburjenosti.«

»Tako sem tudi jaz mislila v prvem hipu, ko sem bila zopet pri popolni zavesti. A zdi se mi, da je bilo to resno svarilo. Pomisli, to se mi je sanjalo po moji skesani molitvi, tu pred razpelom. Opomin je to bil, grozen opomin.«

Bertonja ni vedel na to ničesar odgovoriti in je odšel. Gospa Katarina je ostala sama v svoji sobi a še dolgo ni našla miru. Čim je zatisnila oči, se ji je pojavila vizija, da jo podi Marko Pirin golo iz gradu, da je izpostavljena zaničevanju velike množice, in da jo lastni otroci pode z zaničevanjem v svet ...

Naslednjega jutra na vse zgodaj so se pri Luki, ki je ležal v predsobi svojega gospodarja, oglasili trije sluge. Prvi sluga je sporočil, da je gospa Katarina pripravljena sprejti Marka Pirina opoldne v svoji sobi, drugi je naznanil, da želi gospodična. Marija Saloma govoriti z Markom Pirinom še tekom dopoldneva in tretji je napovedal, da obiščeta vitez Adam Kolovški in plemič Andrej Bosio koj zjutraj viteza Marka Pirina.

Luka je vsa ta naznanila vzel z dostojanstveno resnobo na znanje in se le tiho in zadovoljno smehljal, kakor se smehlja nedolžen človek stvarem, ki jih ne razume.

XII.[uredi]

Marko Pirin je sedel pri zajutreku. Stregla mu je Manfreda, ki je bila oblečena kot moški paž. Miza je bila bogato obložena z raznovrstnimi redkimi jedili, katerih je bil iz Ljubljane pripeljal poseben voznik, toliko množino, da je grajsko osobje iz tega sklepalo, da namerava tuji vitez še dolgo časa ostati v Mengšu. Tudi Luka je bil v sobi in je nadzoroval sluge, ki so donašali jedila.

Dasi je sedel Pirin sam za mizo, je bilo pogrnjeno in pripravljeno še za dve osebi.

Med zajutrekom sta stopila v sobo točno ob določeni uri Adam Kolovški in Andrej Bosio.

»Oprostite, da vas motiva pri zajutreku,« je rekel Adam po prvem jako hladnem pozdravu in se je na tihem jezil sam nase, da ni kako drugače začel pogovora.

»Saj vender vidita, čestita gospoda, da sem vaju pričakoval,« je prijazno odgovoril Pirin. »Izvolita sesti, Manfred, postrezi gospodoma.«

»Nisva prišla sem, da bi z vami zajutrkovala, nego da bi se z vama pogovorila zaradi nekih resnih stvari,« je osorno dejal Adam in z zapovedajočo gesto ukazal Manfredi, naj se odstrani.

»Po zajutreku sem pripravljen se z vama pogovarjati tudi o najresnejših rečeh,« je smeje se vzkliknil Pirin. »Ali na mojo dušo − in jaz imam dušo, pravo neumrljivo dušo − Vama prisegam, da se z Vama ne bom pogovarjal o nobeni stvari, dokler nista pri meni zajutrkovala.«

»Gospod vitez − ali naju hočete žaliti.« Adama je že prevzemala jeza in le teško se je premagoval, da ni kar bruhnil na dan s svojo zahtevo, ki ga je pripeljala k Pirinu.

»S čim naj vaju žalim?« Pirin je govoril popolnoma mirno in s posebno ljubeznjivostjo. »Povabil sem vaju na zajutrek. Morda nista gospoda vajena tako priprostoga občevanja. Jaz prihajam iz dežele, kjer gledajo ljudje, da se drug z drugim čim prej sprijaznijo in čim lepše v prijateljstvo izhajajo. Zlodej vedi, kaj bo potem, ko ne bomo več živi. Pravijo, da je v peklu še silno mnogo prostora.«

»Pa v peklu ne bomo nikdar tako suhi in sežgani, kakor bo suh in sežgan prasji hrbet, ki se peče, ako ne začnete hitro zajutrkovati,« se je oglasil Luka, ki ga je Adamovo besedičenje jezilo, ker je bilo nevarno njegovemu kuharskemu ugledu. »Če se mi ta prasji hrbet pokvari, vama tega nikdar ne odpustim.«

Lukova opazka je nekoliko pomirila Adama in je dala Bosiu priliko, da se je oglasil.

»Razžaljeni kuharji so najhujši in najnevarnejši sovražniki,« se je smejal Bosio. »Sediva, Adam, in če mi prinese ta časti vredni kuhar makar hrbet tistega prešička, ki je spremljal sv. Antona blaženega spomina, se ga tudi ne bom branil.«

»Tako je prav,« se je zadovoljno smejal Luka in pri tem smehu pokazal svoje dolge ostre volčje zobe. Bosio in Adam sta si rekla, da ima Luka daljša in ostrejše zobe kakor navadni ljudje in obšlo ju je neko neprijetno čustvo, kakor da bi se morala bati in varovati tudi Luke.

»Manfred − natoči gospodoma vina,« je ukazal Marko Pirin, ki se je sploh vedel, kakor da sta gosta njegova najboljša prijatelja.

Začudena sta gledala Adam Kolovški in Bosio kot paža oblečeno Manfredo. Luka je bil grd, kakor pošast, paž je bil lep in cvetoč kakor angelj. Pirin je zapazil te poglede in smehljaje rekel:

»Kaj ne, gospoda, da je ta deček lep. Zdi se mi, da je krasnejši, kakor vsa dekleta, kar sta jih kdaj poljubila. Jaz bi ga ne dal niti za najlepšo ljubico vsega rimskega cesarstva.«

Grda, dijabolična misel je šinila Bosiu v glavo, a rekla nista ničesar, nego jedla in pila, kakor bi bila stara znanca svojega gostitelja. Videla sta, da je Pirin prijatelj vina in da pridno prazni majoliko, ki je stala pred njim. Ne da bi se bila le pogledala, sta se umela in jima je bilo jasno, da ne smeta piti. Vino je bilo plemenito in močno in težko sta se premagovala a sumila sta, da ju hoče Pirin opijaniti, in ta sum jima je dal moč, da sta krotila svoje poželjenje. Pirin pa se je veselo kramljaje pridno krepčal. Kmalu se mu je začel jezik zapletati, kmalu je začel jecljati in se smejati, kakor delajo vinjeni ljudje ter ni več mogel jasno izražati svojih misli. Zaman je skušal Luka izmakniti Pirinu majoliko, zaman je bilo, da paž ni hotel slišati dvakrat in trikrat ponovljenega ukaza, naj natoči vina. Pirin je postal zgovoren, dasi ni mogel ničesar povedati, začel je izlivati vino in preobračati krožnike ter razsajati ...

»Pijan, pijan kakor kak pastir,« je šepnil Bosio prijatelju Adamu na uho, in obema se je zdelo, da jima je zdaj zmaga zagotovljena in da jima Pirin sedaj gotovo ni kos.

»Kaj pa sušljata,« je vprašal Pirin in s težavo vstal s svojega sedeža. »Pri meni ne bosta nobenih šal zbijala.«

»Kdo pa misli na to,« je smehljaje odgovoril Adam in porogljivo meril Pirina, ki se je moral z obema rokama držati za mizo, da ga pijanost ni vrgla na tla. »Bosio mi je samo rekel, da je bil zajutrek kraljevski.«

»Da ... kraljevski ... da ... to je dobro,« je jecljal Pirin in padel na svoj stol. »Za vaju še predober. Za vaju bi bile še podgane predobre ... He, he ... vidva sta poštenjaka ... Luka, hej, Luka ... kaj nama je že povedal tisti bogati Žid v Ljubljani?« 

Luko je to vprašanje spravilo v vidno zadrego. Nekako zbegano se je oziral zdaj na Pirina, zdaj na njegova gosta.

»Oprostite, milostivi gospod, jaz sploh ne poznam nobenega Žida. Jaz sem dober kristijan.«

»Samo parkrat si že zaslužil vešala, kajneda. In Žida ne poznaš ... tistega Žida pred ljubljanskim mostom ... menda mu je bilo Aron ime, ali pa kako drugače ... Sin satanov je bil tisti Žid in tvoj bratranec in poseben prijatelj viteza Kolovškega in plemiča Bosia.«

»Milostivi gospod, pomislite pred kom govorite,« je rekel Luka, ki je bil v največji zadregi, in je hotel Pirina peljati iz sobe. Toda Pirin se mu je iztrgal iz rok.

»Pred kom govorim? Ha, pred tistima veseljakoma, ki jih bom dal jaz na svoje stroške proglasiti za svetnika. Da, svetnika morata postati, in sicer v božični noči, še letos v božični noči, ko poteče tisti rok ... hm ... tisti rok ... kako je rekel Žid?«

»Kdaj ste pa videli tistega Žida,« je tako mimogrede vprašal Bosio.

»Kdaj sem ga videl? ... Hm ... Videl sem ga, da! Kdaj sem ga že videl?« Pirin se je na ves glas zasmejal in zopet padel na svoj stol. Glava mu je klonila na prsa, kakor bi ga prevzemal že spanec, a dvignil jo je zopet. »Kdaj sem ga že videl? Ah, da, tisto noč, ko je s svojo hišo vred zgorel, da tisto noč.«

Bosia in Adama je spreletela zona in oba hkrati sta zaklicala: »Tisto noč, ko je zgorel?«

»Da, da, zgorel je. Užgala sta mu hišo dva bedaka, dva velika bedaka, da, dva velikanska bedaka. Kakor bi bilo hudičevega sina sploh mogoče sežgati. Vina sem! ... Čudna stvar je to bila ... dva imenitna viteza, ki sta že zapadla hudiču . .. dva imenitna gospoda, ki sta že danes zaslužila kolo in vešala ... vina sem ...«

Luka je zopet pristopil k svojemu gospodarju in poskušal, ga dvigniti iz sedeža, da bi ga odpeljal iz sobe, a ker se mu to ni posrečilo se je obrnil do Bosia in Adama.

»Oprostita, plemenita gospoda, mojo drznost, da vaju prosim, pustita mojega gospodarja samega. Kadar mu je vino šinilo v glavo, govori čudne in zmedene stvari ...«

»Nič zato,« je rekel Adam in je hitro stisnil Luki srebrnik v roko. Rada bi poslušala te stvari.«

»Le poslušajta,« se je oglasil Pirin. »Jaz Vama bom takih nabelil, da vaju bo še po smrti po ušesih trgalo.«

»Milostivi gospod, ne pozabite na svojo prisego,« je zaklical Luka z glasom, ki je razodeval največji strah.

»Kdo je prisegel? Jaz sem prisegel? Nikoli. Vina sem! Manfreda, ljubica moja, toči vina in zaničuj moje goste ... Ah da, prisegel sem tistemu staremu židovskemu čarovniku, da bom izkoristil svojo podobnost z nekim strahopetnim kranjskim vitezom ... kako se že piše? ... Zlatopoljec ... da, Zlatopoljec ... Izkoristil podobnost, da bom plašil dva Aronova dolžnika, dva strahopetca. Naj vzame zlodej to prisego in to podobnost. Kaj mi mar, če mi je Žid na to podobnost in na to prisego posodil denarja, naj sam gleda, kako pride do plačila ... Meni nič mar ... Jaz sem Marko plem. Pirin, grajščak na Krasu in v Istri in moj meč zadostuje, da uženem vse svoje sovražnike. Kje pa? Ali se hoče kdo z menoj meriti?«

Pirin je metal krvave poglede okrog sebe, vstajal s sedeža in padal nazaj, dokler naposled ni zdrknil s stola in brez zavesti obležal na tleh.

»Zdaj lahko greva,« je menil Adam in ozrši se še enkrat z neomejenim zaničevanjem na Pirina, zapustil z Bosiom sobo.

»To je torej tisti fini, tisti lepi in omikani vitez, ki so ga razglasili za pravi vzor junaka in plemenitaša,« je odhajaje govoril Adam. »Navaden in še prav surov pijanec je. Vsa njegova tajnost je, da mu je Žid Aron posodil nekaj denarja in mu pri tej priliki izdal najino pogodbo.«

»A kako je mogel ta človek govoriti z Židom še pozneje kot midva, saj sva vendar v ognju pokopala Žida in najini zadolžnici?«

Predno je mogel še Adam kaj odgovoriti, je že prihitel za njim Luka in proseče rekel:

»Oprostita, plemenita gospoda . .. čula sta tajnost mojega gospodarja ... nikar ne povejte nikomu, kar sta slišala, zlasti ne, da je moj gospodar Židu Aronu nekaj dolžan in da je njegov paž − deklica. Sužnja je; kupil jo je od Saracenov.«

»Nebeško je lepa ta deklica in gotovo tudi nesrečna pri svojem gospodarju.«

»Kdo ni nesrečen, kdor je obsojen, služiti Marku Pirinu,« je vzdihnil Luka.

»Zakaj ta deklica ne sprejme kristjanske vere?« je vprašal Bosio. »Čim se spreobrne, postane svobodna in gre lahko kamor hoče. Vi ste pa tako svobodni in se lahko ločite od svojega gospodarja kadar hočete.«

»Ko bi poznali Marka Pirina, ne bi tako govorili,« je menil Luka. »Če bi jaz svojega gospodarja zapustil, preganjal bi me s svojim sovraštvom do konca mojih dni; smatral bi me za svojega izdajalca in bi ne nehal prej, dokler bi me ne videl mrtvega pred svojimi nogami. Tako je tudi z lepo Manfredo.«

V tem, ko sta Adam Kolovški in Bosio še govorila z Luko, so se naenkrat vrata odprla in na hodnik je sigurnih korakov, krasno oblečen smehljaje se ljubeznivo stopil Marko Pirin.

»Ne zamerita gospoda, da vaju ne utegnem več zabavati. Prišla je ura, ko se moram pokloniti milostivi gospodični Mariji Salomi.«

Nemo sta strmela Adam in njegov prijatelj v Pirina, ki sta ga še pred nekaj trenotki videla ležati brezzavestnega od pijanosti na tleh in ki je zdaj stal pred njima trezen in svež, kakor nov človek.

»Prosim − le na eno besedo,« se je v tem obrnil Pirin do Bosia, ga prijel za roko in ga peljal na stran.

»Ako hočete z menoj izprazniti nekaj steklenic dobrega vina, potem, plemič Bosio, pridite sami k meni in ne s kakim nezanesljivim spremljevalcem. Adam je človek, ki bi Vas takoj izdal svojemu očetu, če bi mu to količkaj kazalo. On misli, da poznam njegovo tajnost in se za zdaj ne bo upal izdati moje in Vaše tajnosti.«

Bosio je molče prikimal in da bi mu ne bilo treba povedati Adamu, kaj mu je rekel Pirin, je odšel s hodnika, ne meneč se za namigavanja svojega prijatelja, do čim je Pirin stopil k Adamu ter mu tiho rekel:

»Kako morete priti k meni na razgovor o židovskem oderuhu in o njegovih tajnostih s človekom, kakor je Bosio. Ta je tako neumen, da verjame, da more mrlič od smrti vstati. S takim človekom se vendar ne bom pogovarjal o resnih stvareh. Midva imava pred očmi vzvišene smotre; jaz vem, kaj je Vaš smoter, Adam Kolovški, in zato Vam povem: pridite sami k meni, če hočete z menoj govoriti o resnih stvareh.«

Adam je Pirinu dolgo gledal v oči, kakor bi mu hotel videti na dno duše, potem mu je odhajaje stisnil roko v potrdilo, da mu zaupa in da ga smatra svojim zaveznikom, kakor je bil storil tudi Bosio, ko je zapustil hodnik. Pirin je ostal sam z Luko. Samo pogledala sta se in se do cela razumela.

»In sedaj − dalje,« je rekel Pirin, kakor bi hotel samega sebe vzpodbujati in je poklical grajskega služabnika, da mu pokaže, kje stanuje Marija Saloma.

V svetli prostorni sobi je čakala Marija Saloma z nervozno nemirnostjo na Pirinov obisk. Soba je bila krasna in prenapolnjena z dragocenimi preprogami in pregrinjali, ki jih je bil Nikolaj Kolovški poplenil po kranjskih gradovih, in Marija Saloma je oblekla svojo najlepšo obleko ter se nališpala kakor za svatbo, ker je na vsak način hotela napraviti velik vtisk na tajinstvenega gosta, ki ga ni nihče poznal, ki pa je prvo uro pokazal, da so mu znane najgloblje tajnosti grajskih prebivalcev.

Marija Saloma si je bila napravila natančen načrt, kako se bo vedla in kako bo govorila z Markom Pirinom, a ko je ta stal pred njo in jo ljubeznivo pozdravil, se ni domislila nobene pripravljene besede in je prišla v toliko zadrego, da ji je šinila kri v lice. Tedaj pa jo je premagal njen temperament in kar brez ovinkov, z njej lastno brezobzirnostjo je rekla:

»Vitez Pirin − povejte mi odkritosrčno, kje in kako ste dobili prstan, ki ste mi ga snoči izročili?«

Pirin ni pričakoval tako neposrednega vprašanja, a vendar se ni niti trenotek obotavljal z odgovorom.

»Ta prstan mi je izročil mož, ki ga je bil vitez Gašpar Khisel poslal do Vas z naročilom, naj Vam prstan vrne. S prstanom vred vam je poslal dolgo pesem.«

»Najbrž mu jo je zložil kak izpriden menih,« se je pikro oglasila Marija Saloma.

»Ne vem, kdo je to pesem zložil. Slavospev je na vašo lepoto in ljubeznivost ...«

»Khislovi slovospevi so tako vsakdanji, da bi jih pač ne poslušala, če bi mi vljudnost ne velevala Vam omogočiti, da do konca izvedete prevzeto naročilo. Izvolite mi prečitati Khislovo pesem.«

Marija Saloma se je usedla na blazine, iz katerih je bilo sestavljeno prostorno ležišče in oprši glavo ob dlan svoje roke, je povabila Pirina, naj sede na stolček pred njo.

Pirin se je usedel in vzel iz žepa pergament, ki ga je z dolgim pogledom na Marijo Salomo počasi razgrnil. Pogled Pirinov je bil tako omamljiv, da je Marija Saloma za trenotek zamižala.

»Izvolite poslušati, plemenita gospodična,« je rekel Pirin in potem začel s svojim zvonkim glasom čitati okorne nemške verze, ki jih je bil Gašpar Khisel namenil svoji ljubici. V teh verzih je zaradi svoje razuzdanosti kakor zaradi svojega junaštva znani kranjski velikaš Khisel proslavljal slaj ljubezni in opeval žensko lepoto. Prvi verzi so bili taki, da se je Marija Saloma zadovoljno nasmehnila. Khisel je opeval različne lepotice vseh časov in narodov, a pri vsaki je pristavil, da jo prekaša Marija Saloma Kolovška. Toda konec je bil strašen. Pesem je rekla, da prekaša Marija Saloma vse lepotice sveta po svoji koketnosti, brezsrčnosti in nezvestobi, da zato ni vredna ljubezni plemenitega moža in da je Khisel zato naročil svojemu odposlancu, naj ji vrže njen prstan pred noge.

Trepetajo, z žarečimi pogledi, iz katerih je odsevalo blazno sovraštvo in brezmejno hrepenenje po osveti, bleda ko smrt je poslušala Marija Saloma te verze. Njene roke so se krčevito oprijemale blazin in z njenega lica je bilo čitati, da bi dala v tem trenutku tudi življenje svoje, samo če bi bi mogla Gašparju Khislu zapoditi bodalo v srce.

Mirno in hladno je opazoval Marko Pirin ta nemi in vendar elementarni izraz neskončnega gneva. Marija Saloma kar ni mogla priti do sape. Najraje bi bila kričala in si ruvala lase, tako jo je bolelo to silno ponižanje.

Naposled je zadobila toliko oblast nad sabo, da je zamogla vprašati:

»Kaj sodite o tej pesmi vitez Marko Pirin.«

»Prvi del pesmi je jako dober,« je odgovoril Pirin s poudarkom. »Samo konec bi bilo popraviti. Lahko bi se Khislu v odgovor vrnila tako popravljena pesem.«

»In kako bi vi premenili konec,« je vprašala Marija Saloma in se nagnila h Pirinu tako blizu, da je njen dih začutil na svojem obrazu.

»Rekel bi, da Marija Saloma ni ne brezsrčna ne koketna in da bi darovala svojo ljubezen in svoje telo tistemu, kdor bi ji vrgel pred noge glavo Gašparja Khisla.«

Marija Saloma je planila pokonci. Vsa je bila izpremenjena. Tresoč se po vsem telesu s plamtečimi pogledi, je položila svojo roko Pirinu na ramo in vprašala:

»Marko Pirin − ali bi vi to storili?«

»Marija Saloma − ali bi mi vi potem darovali svojo ljubezen in svoje telo?«

»Da!« Marija Saloma je to zakričala na ves glas. Vse strasti, ki so divjale v njeni notranjosti, so se zlile v to besedo. »Da, Marko Pirin! Bodi človek ali duh, bodi ti kristjan ali krivoverec, bodi plemenitaš ali tlačan − darujem ti svojo ljubezen in svoje telo, če mi prineseš glavo Gašparja Khisla.«

Tedaj so tudi Pirina premagala čuvstva in kot triumfator je zaklical:

»Veseli se peklo, vriskajte hudiči − Marija Saloma bo moja.«

Ta divji, strasti prekipevajoči izbruh je napravil na Marijo Salomo tako mogočen vtisk, da je za trenutek pozabila na svojo globoko užaljenost in na svojo neskončno jezo in se plašno umaknila od Pirina.

»Kdo pa ste, gospod?« Tiho in neodločno se je glasilo to vprašanje. Ponosna Marija Saloma je bila v tem trenutku kakor mala deklica.

Pirin ji je pogledal v oči in zdelo se ji je, da kipe njegove besede iz najtajnejših globin njegove duše, ko ji je rekel:

»Marija Saloma, jaz sem človek, ki ima na svetu en sam smoter: pridobiti si tvojo ljubezen. Mož sem, ki bi zaradi tebe pohodil in onečastii največje svetinje. Mož sem, ki ga bodo imenovali izdajalca in brezčastnika in mu očitali, da se smeje na grobih, ki bi mu morali biti sveti, ki poljublja roko, ki ga je najhuje udarila in ki prebode srce tistemu, ki ga zove svojega brata. človek sem, ki bi moral klicati po krvi, a prosim zdaj ljubezni. Kdor je videl tebe, Marija Saloma, ne pozna več ne rodbinskih ne domovinskih dolžnosti. Ta ima samo še eno domovino, to je kraj, kjer ti prebivaš, in eno dolžnost, služiti tebi. Ali nisi nikdar slišala o možeh, ki so zaradi svoje ljubezni usmrtili lastnega očeta. Ne vprašuj me nikdar ničesar, Marija Saloma. Naj bom v tvojih očeh le mož, ki te bo krvavo maščeval in ki si mu v plačilo obljubila svojo ljubezen.«

Zopet so se pogledi Marije Salome uprli v Pirina, a zdaj resno in vprašujoče.

»Pa ne, da ste ...« Utihnila je za trenutek, potem pa rekla z nekim komaj prikritim zadoščenjem: »In Vaša ljubezen do mene je tako velika, da hočete pozabiti na vse, kar se je zgodilo, na grozno klanje ...«

Pirin je naglo segel s besedo.

»Ne izprašuj ničesar! Ti hočeš imeti glavo Gašparja Khisla in jaz ti jo položim pred noge. Pusti mrliče v njihovih grobeh in pusti strahove razgrete domišljije župniku Lavrenciju. Jaz sem Marko Pirin. Treba je, da me kličeš s tem imenom, ker me kot takega pozna tvoj oče in ker vem, da tvoj oče ne pojmi, kaj je ljubezen.«

»A ... Krištof Zlatopoljec,« je skoro plašno vprašala Marija Saloma.

»Krištof Zlatopoljec je mrtev; ne kliči ga iz njegovega groba.«

Pirin je sedel poleg Marije Salome in tiho položil roko okrog njenega pasa. Ni mu branila, nego za trenotek celo zamižala in se naslonila ob Pirina, a koj na to se je odmaknila od njega in s šegavo ljubeznivostjo rekla:

»Gospod vitez − jaz zahtevam od kavalirjev, ki nosijo moje barve, da so ljubeznivi in da so mi vdani, veseli v veselju in tihi, kadar nisem vesela, sicer pa vedno pripravljeni, pokoravati se mojim željam.«

In z zapeljivim, vse obetajočim pogledom je dostavila:

»Sicer bom pa vesela, če se mi bolj od vseh drugih prikupi tisti, ki sem mu obljubila svojo ljubezen.«

Pirin je poljubil Mariji Salomi roko. Še enkrat sta si pogledala v oči, z vročimi, žejnimi pogledi, potem je Pirin odšel.

Bil je tako razburjen, da mu v gradu ni bilo obstanka. Moral je na zrak. Želel si je svežega zraka in sprehajal se je celo uro med polji in po travnikih. Videl je, da sloni Marija Saloma ob svojem oknu in da ga opazuje, a delal se je, kakor da tega ne zapazi, ter odšel na drugo stran.

Ob določeni uri se je oglasil Pirin pri gospe Katarini Kolovški in bil takoj sprejet. Nastopil je tako spoštljivo in ljubeznivo, da je bilo gospe Katarini takoj laglje pri srcu, a že prve njegove besede so vzbudile ves njen strah.

»Milostiva gospa,« je začel Pirin. »Vi si ne morete misliti, kako neprijetno mi je, kar me je pripeljalo k vam.«

»Govorite − gospod,« je jecljaje rekla gospa Katarina in se vsa zbegana usedla poleg svojega gosta.

»Pred vsem Vam moram povedati, da pravzaprav ne govorim v njegovem imenu, nego v svojem.«

Gospa Katarina je vstrmela nad to izjavo.

»Kaj mi pa imate vi povedati,« je vprašala z negotovim glasom, ker ji ni bilo jasno, govori li Pirin resno ali se hoče šaliti.

»Nekaj važnega, milostiva gospa. A da bi me poslušali dobrohotno, je treba, da mi verujete, Vašega zaupanja pa si ne morem drugače pridobiti kakor s tem, da storim malo izdajstvo.«

»Ne razumem Vas, gospod ...« Gospa Katarina je bila res tako zbegana, da ni pojmila, kaj hoče Pirin.

»De, milostiva gospa, malo izdajstvo moram storiti. Ko sem zapustil Nikolaja Kolovškega, Vašega soproga in mojega poveljnika, mi je z nenavadno bridkostjo zaupal, kar ga najbolj boli. Rekel mi je: Poraz, ki me je zadel pred Kamnikom, se da popraviti. Vojskujem se dovolj dolgo in vem, da je sreča premakljiva. Kdor ima več moči in lahko vztraja, mora končno vendar zmagati. Tudi jaz vem, da bom končno vendarle zmagal, dasi šele po težkem boju. A boli me in greni mi življenje − ponašanje in življenje moje rodovine.«

Gospa Katarina je povesila oči. Zdelo se ji je, kakor da bi ji bil Pirin zabodel v srce fin, tenak nož. Ali premagala je svoja čuvstva in nekako naravno in dostojanstveno vprašala:

»Je-li to vse, kar ste mi hoteli povedati, gospod vitez Pirin?«

»Ne, milostiva, to še ni vse,« je hladno odgovoril Pirin. »Izvolite me še nekaj trenotkov poslušati.« In z dvoumnim usmevom je nadaljeval Pirin svoje pripovedovanje. »Najprej mi je Vaš soprog govoril o svoji hčeri. Vem, da se Marija Saloma ne bo spozabila, mi je rekel Nikolaj Kolovški; Marija Saloma nima toliko srca, da bi jo ljubezen kdaj tako prevzela; ali znano mi je, da govori tako svobodno in se vede tako nedekliško, da imajo ljudje o njej najslabše mnenje. Ljudje je pač ne poznajo dovolj, ne poznajo njenega egoizma, ne vedo, da ljubi le samo sebe v taki meri, da je nezmožna, ljubiti koga drugega in zato sodijo, da je njeno vedenje in govorjenje posledica njene pokvarjenosti. In tako mislijo moji prijatelji. Kaj morajo šele misliti in govoriti moji sovražniki. Dolgo sem ugibal in razmišljeval, kaj naj storim. Strogost bi bila neumestna in krivična. Če bi Marijo Salomo kaznoval za njene nepremišljenosti, bi s tem priznal, da verujem v njeno krivdo, katere v resnici ni.«

Gospa Katarina ni prekinila Pirina niti z najmanjšo besedo, niti z enim samim vzdihom. Ko je končal, je rekla počasi in hladno.

»Je-li zdaj vse, kar mi imate povedati?«

»Ne, milostiva. Nikolaj Kolovški tudi s svojim sinom ni zadovoljen, češ, da ima nevredne tovariše, da pijančuje, da je razuzdanec in da dela sramoto imenu, ki ga nosi.«

»V teh stvareh si ne upam iz reči nobene sodbe,« je po daljšem molku rekla Katarina. »Moja hči ne kaže samo očitno, da me ne spoštuje, nego se trudi, pokazati vsemu svetu, da me sovraži. To me globoko žali in prav zato nečem o njej izreči nobene sodbe, zakaj očitalo bi se mi lahko, da nisem pravična v svoji sodbi. A tudi kar se tiče mojega sina Adama, si ne upam izreči kakega mnenja; ljub mi je in moja ljubezen do njega ga morda oprošča tudi tedaj, kadar mu drugi ne morejo prizanašati. Ako vam je moj mož naročil, naj jaz na svoja otroka bolje pazim, izvolite mu sporočiti, da sta že dorasla in da bi se uklonila samo krepki volji očetovi.«

»Vaš soprog mi ni rekel, naj Vam naročim tako nadzorstvo, marveč me je prosil, naj jaz sam gledam in pazim na njegova otroka.«

»Vam?« Katarina je strmela in čutila se je ponižano in užaljeno, da Nikolaj Kolovški ni njej poveril tega nadzorstva, dasi je bila malo poprej sama rekla, da taki nalogi ni kos.

»Da, meni, milostiva gospa,« je odgovoril Pirin in se lahno naklonil.

»Vam,« se je še vedno čudila gospa Katarina. »Vam poverava moj mož tako nadzorstvo, dasi niti natančno ne ve, kdo da ste, pa Vam izroča pažnjo nad sinom in nad hčerjo?«

»Ne le nad sinom in nad hčerjo,« je z veliko resnobo in posebnim poudarkom rekel Pirin, »marveč nad vsemi člani rodovine Kolovške, ki svojemu imenu ne delajo časti.«

Gospa Katarina je prebledela in prvič se je v njenih očeh prikazal ogenj.

»Gospod − Vi me žalite! Kako se drznete, z menoj tako govoriti?«

»Poslušaj te me do konca, milostiva gospa,« je s trpkim usmevom prosil Pirin. »Kar sem, in naj bom karkoli, Vašemu soprogu se zato nimam zahvaliti, niti komu drugemu. In od nikogar ne potrebujem ničesar. In v svojem srcu imam same spomine. Tudi lepe spomine. Imel sem očeta, ki je postal že v mladih letih vdovec. Dolgo časa smo mu bili otroci edino veselje, ali naključje ga je seznanilo z lepo mlado damo in ta dama je v njegovem srcu razvnela plamen ljubezni. Tako iskrena in vroča je bila ta ljubezen, tako je osrečevala mojega očeta, da je čisto pozabil, da je bila ta ljubezen velik greh. Zakaj dama, ki jo je ljubil moj oče, je bila omožena.«

Tesno je bilo gospe Katarini pri srcu, ko je poslušala to pripovedovanje, dasi ji še ni bilo jasno, katero damo ima Pirin v mislih.

»Moj oče je ljubil to damo iz vse duše in ta dama je ljubila njega, dokler ni prišel lep mladenič, ki je znal v sladkih omamljivih pesmih prepevati ljubezen in žensko lepoto. A moj oče je to damo vzlic temu še vedno ljubil. Ko je imela nekoč sestanek s svojim pevcem, je njen mož za to izvedel ter hitel na dotično mesto, da bi svojo ženo in pevca kaznoval. Moj oče ga je prehitel in nezvesti svoji ljubici zaklical: »Adelajda beži, tvoj mož prihaja.«

»Adelajda,« je vsa presenečena vzkliknila Katarina. »Adelajda Smledniška. Torej ste Vi ...«

»Jaz sem Marko plem. Pirin.« Osorno kakor povelje so donele te besede. »Ime Adelajda je med plemstvom močno razširjeno, to veste sami, gospa.«

»Torej je Vaš oče zadušil opravičeno svojo ljubosumnost, da reši njo, ki ga je izdala?«

»Storil je tako, milostiva gospa. Vedno sem bil prepričanja, da je bilo to nad vse plemenito dejanje in zato sem na grobu te dame prisegel, da bom ravnal kakor moj oče, če pridem kdaj v podoben položaj.«

Še predno je mogla Katarina kaj odgovoriti, se je Pirin že zasmehljal, gromko in trpko, in vzkliknil:

»Kako blazno govorim! Ubogemu Pirinu ni sojeno, da bi postal deležen take sreče. Iz povesti o svojem očetu sem le nekaj malega presadil v svoje srce. Nekdo mi je rekel, da ima svojo ženo na sumu, da mu ni zvesta in jaz pravim tej ženi: Bodi previdna!«

Zatrepetala je gospa Katarina pri tem svarilu in pozabila na vse svoje sklepe, da se ne bo dala presenetiti ali ujeti v kako past.

»Gospod − bodite usmiljeni − kdaj Vam je moj mož to rekel?«

»Ko sem se poslovil od njega in odšel semkaj.«

»Torej pride moj mož semkaj s sumnjo v srcu, da sem mu nezvesta?«

»Vaš mož pride semkaj s tolikim zaupanjem do mene, da mi bo verjel, če mu rečem: Vse je zlagano. In na mojo čast, gospa, jaz mu bom rekel: Vse je zlagano.«

Katarina je zakrila svoj obraz z rokama, da bi Pirin ne videl njenih solza, in tiho ihteč je zavzdihnila:

»Ah, kako sem nesrečna, kako me je sram, da Vam moram biti hvaležna.«

Njena bol je bila tako velika in tako resnična, da je ganila celo Pirina.

»Ni treba, da bi Vas bilo sram, gospa. Jaz sem na svetu toliko trpel in prestal toliko muk, ne da bi se bil komu smilil, da nikdar ne pozabim onega dne, ko ste gledali na-me sicer hladno ali brez sovraštva in brez zaničevanja.«

»Na Vas, gospod, na Vas? Kdaj? Ali, za Boga, povejte vendar, kdo da ste. Saj moram vendar vedeti, kdo mi hoče rešiti čast in s tem življenje! Kaj ste morda vendar ...«

»Marko Pirin sem!« se je glasil hitri in ostri odgovor. »Mož sem, ki ima Vas rad, gospa, ker ste dobrega srca, in ki spoštujete mladega Bertonjo, ker je hraber in plemenit. Reklo se mi je, naj Vas pahnem v nesrečo, a jaz sem si prisegel, da Vas rešim in to se tudi zanesljivo zgodi, če mi bodete zaupali. Ničesar drugega ne zahtevam od Vas, kakor da molčite kot grob, naj se govori o meni karkoli.«

Pirin je vstal in poljubil Katarinino roko.

»Zapuščam Vas, gospa. Kar sem Vam hotel povedati, sem Vam povedal. Zdaj veste, zakaj sem Vam izdal tajnost, ki mi jo je zaupal Vaš soprog. Ne izdajte mojega izdajstva in nikar ne povejte nikomur, da sem Vaš prijatelj.«

Molče je gospa Katarina stisnila Pirinu roko. Ko je odhajal, mu je sledil njen pogled in ta pogled mu je pričal, da mu gospa Katarina Kolovška zaupa, ne da bi vprašala za njegove namene.

Šele Bertonja, kateremu je Katarina natančno povedala, kaj ji je rekel Pirin, jo je opozoril na to. Dolgo sta ugibala, kake skrivne namene more imeti Pirin, a nista ničesar uganila. Njiju strah pred Nikolajem Kolovškim je pa bil tako velik, da je premagal vse pomisleke in da sta sklenila, zaupati Pirinu brezpogojno.

V tem je hodil Pirin po svoji sobi gori in doli, zadovoljnega obraza, a ta zadovoljnost je imela na sebi nekaj neusmiljenega. Manfreda in Luka sta ga dolgo časa molče opazovala, težko čakaje, da jima kaj pove o svojih uspehih, a Pirin ju niti videl ni. Končno se je Luka naveličal tega čakanja.

»Milostivi gospod, ali naj Vam prinesem steklenico vina? Poznal sem v Sveti deželi nekega viteza Krištofa Zlatopoljca, ki je vselej izpraznil steklenico vina, naj se mu je kak namen posrečil ali ne.«

»Prinesi dve steklenici, Luka,« je z divjim veseljem vzkliknil Pirin, »zakaj dosegel sem več, kakor sem pričakoval.«

In ko sta stali steklenici na mizi, si je natočil Pirin poln vrček vina in istotako Luki.

»Trči, Luka! Moji sovražniki so zdaj v mojih rokah. Privezal sem jih nase s tem, kar je v njihovih srcih najbolj skritega in kar je najbolj sramotnega v njihovih dušah. Nisem jim samo prijatelj; njihov zaveznik in sokrivec sem. Ali umeješ moje zadoščenje, Luka? Držim jih za uzde njihovih strasti. Popeljem jih lahko kamor hočem. Privežern jih lahko svojemu konju na rep in jih poženem v kri in v blato. Trči Luka, trči z mano na srečno in grozno uničenje roda Kolovškega.«

Trčila sta in izpraznila vrča.

»Zdaj sem zopet enkrat videl in slišal Krištofa Zlatopoljca,« je menil Luka in vnovič natočil vrče, zakaj načelo njegovo je bilo, da mora mož piti, dokler ima kaj vina, pa če bo zapil večno zveličanje.

»In kaj praviš ti, Manfreda,« je vprašal Pirin. »Ali se ne veseliš mojih uspehov?«

»Ne, gospod,« je odgovorila Manfreda. »Kako naj se jih veselim, saj ste na lovu za temi uspehi popolnoma pozabili tistih, ki so Vam vdani.«

Manfreda je po teh besedah naglo vstala in pohitela iz sobe.

»Gospod, ta ženska Vam postane še nevarna,« je menil Luka in z obžalovanjem ogledoval že izpraznjeni steklenici.

»Kaj še,« se je smejal Pirin. »Manfreda me ljubi.«

»Milostivi gospod, slušajte moj svet. Vaša želja po osveti je premagala že celo goro ali lahko se zgodi, da se osvetnik spodtakne ob drobnem kamnu in pade v brezno pogube, predno je dosegel svoj smoter. Kdor vas ujame za nogo, vas laglje podere, kakor tisti, ki Vas udari po glavi. Čuvajte se, gospod!«

»Dobro, dobro, Luka; govoril bom z Manfredo. Pojasnil ji bom svoje namene in umela me bo.«

»Kaj še! Ženske so vse enake. V takem položaju bi vsaka ženska umela samo eno, da vam je več za svojo osveto, kakor za njo. Tudi Manfreda bo tako rekla in zato − bodite previdni.«

»A kaj naj storim? Zdaj je ne morem poslati proč.«

»Storite, kar hočete, gospod, a to Vam rečem: Če hoče Krištof Zlatopoljec doseči svojo osveto, naj odstrani vsak najmanjši kamenček na svojem potu.«

XI.[uredi]

Tiho in enakomerno je bilo življenje v mengeškem gradu in tudi navzočnost Pirinova ni provzročila nobene premembe. Pirin si je bil v nekaterih dneh pridobil spoštovanje in prijateljstvo skoro vseh grajskih prebivalcev. Katarina in Bertonja sta v Pirinovem varstvu bila srečnejša in brezskrbnejša kakor kdaj poprej, ponosna Marija Saloma pa je bila še ponosnejša, ker jo je vsak dan bolj prepričaval, kako brezmejno vdan ji je Pirin in kako neskončna je njegova ljubezen do nje. Ta ljubezen jo je tako osrečevala, da se ni nikdar upala vprašati Pirina, kdo da je v resnici, boječ se, da ga užali in prežene od sebe. Sprijaznila se je celo z mislijo, da ni Marko Pirin nihče drugi, kakor Krištof Zlatopoljec in končno ji je postala ta misel še ljuba in je povečevala njen ponos, češ, da mora biti res pristna in nad vse plemenita njegova ljubezen, če ji žrtvuje vse in celo svoje smrtno sovraštvo do njene rodovine.

Marija Saloma si sama ni bila na jasnem, kaka čuvstva goji do Pirina. Dostikrat si je rekla, da ga ne ljubi ne najmanj, a bila je toli odkrita in si tudi priznavala, da bi ga na noben način ne hotela pogrešati. Časih si je mislila, da si želi njegovo vdanost in njegovo ljubezen ohraniti samo zaradi tega, ker nadkriljuje Pirin vse v gradu navzočne plemenitaše v vsakem oziru, torej iz gole ničemurnosti. A če je potem videla Pirina v prijaznem razgovoru z njeno materjo in čutila, kako jo to razburja in ozlovolja, tedaj si je priznala, da so jo na Pirina vezala že tudi druga čuvstva in naposled si je priznala, da je celo ljubosumna na svojo mater, dasi je poznala razmerje med gospo Katarino in mladim Bertonjo. V urah takega spoznanja je plašno zbežala iz družbe in se zaprla v svojo sobo. Pripravljena je bila, darovati Pirinu svoje telo, če ji prinese glavo Gašparja Khisla, a bala se je, da bi se resno zaljubila v Pirina in se trudila na vso moč, da bi nastajajoče nagnenje do skrivnostnega tujca zadušila.

Z Adamom Kolovškim in z Andrejem Bosiom je Pirin sklenil pravo prijateljstvo. Popival je ž njima cele noči in hodil ž njima lovit kmetska dekleta. Kadar sta bila v zadregi, jima je Pirin vselej rad pomagal z denarjem, tako da sta se ga oklenila z resnično vnemo. Pirin je vsakemu posebej pojasnil, da si je dovolil samo šalo, ko je izkoristil svojo podobnost s Krištofom Zlatopoljcem in verjela sta mu tem raje, ker jima dal umeti, da o njiju zvezi z zgorelim Židom Aronom v Ljubljani ne ve drugega, kakor da sta si pri Židu izposodila nekaj denarja.

Edini župnik Lavrencij se ni dal spreobrniti. Trdno je bil prepričan, da je Krištof Zlatopoljec umrl, v njegovo telo pa se je naselil zli duh in hodi zdaj po svetu kot Marko Pirin. Raznesel je to po vsem Mengšu in praznoverne ljudi močno razburil. Zgodilo se je večkrat, da so ljudje strahoma bežali pred Pirinom in se pred njim prekriževali, ali pa se mu skrivaj približevali in ga škropili z blagoslovljeno vodo. Zlasti vojaštvo, ki se ga je zbiralo čedalje več v Mengšu, je bilo Pirinu sovražno, češ, odkar se je ta mož pridružil armadi Nikolaja Kolovškega, jo je zapustila sreča in je armado zadel poraz za porazom, dasi se je vojskovala v znamenju križa in za zmago cerkve nad krivoverci.

Morda bi se bilo to nasprotje še poostrilo, da se ni zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega. Tisti dan, ko je prišel Nikolaj Kolovški v Mengeš, hoteč tu počakati, da se zbero za vojno pridobljeni plemiči s svojim moštvom, so se Kamničanje pod vodstvom grofa Sternberga do cela nepričakovano prikazali pred Mengšem in provzročili med vojaštvom in med prebivalstvom strah in trepet. Kamničanje so vedeli, da Nikolaj Kolovški še nima dovolj moštva, da bi mogel vnovič začeti z obleganjem mesta, dočim sami niso imeli nič upanja, da pomnože svoje vrste. Zato so se po nasvetu Bernarda Sternberga odločili, da napadejo Mengeš, češ, če uničimo Nikolaja Kolovškega in kar ima dozdaj nabrane vojske, je zmaga naša in izostanejo tudi tisti plemenitaši, ki se šele pripravljajo za pridruženje bojevnikom prelata Orsana in Nikolaja Kolovškega.

V tihi temni noči so prišli Kamničanje pred Mengeš. Ko se je začelo daniti, so straže zapazile, da je sovražnik obkolil malo vas in zajel grad in da dela nasipe za redno obleganje tabora in gradu. Zapeli so rogovi in v nekaj trenotkih je bilo vse pokonci in sicer se je neustrašni Nikolaj Kolovški s plahimi pogledi oziral po mnogoštevilni množici svojih sovražnikov, ki so takorekoč prišli v levji brlog, da ugonobe svojega sovražnika. Nikolaj Kolovški ni tajil, da so mu Kamničanje pokvarili vse njegove račune s tem, da niso za svojimi trdnimi in varnimi zidovi čakali njegovega prihoda in napada, nego da so prišli napast njega v času, ko armada še ni bila zbrana in še ne pripravljena za vojskovanje.

Ves dan so se sovražniki samo gledali. Sternberg je svoje ljudi uporabil za to, da so delali okope in nasipe, in isto tako je Nikolaj Kolovški skrbel za utrjenje gradu.

Tudi naslednji dan se sovražni armadi nista genili. Toda v mraku se je priplazilo pred mengeški grad nekaj tujih vojakov in od teh je izvedel Nikolaj, da ga je bila zadela nova nesreča. Sternbergovi jezdeci so bili izsledili plemiča Žrjava, ki je hitel z osemdesetimi možmi z Dolenjskega v Mengeš. Jezdeci so ujeli žrjava in razbili njegovo četo. En del je potegnil na razne strani, drugi del pa se je pridružil Kamničanom, ker so ti obljubili moštvu dobro plačilo in mnogo plena.

V mengškem gradu je zavladala velika potrtost in nikdar ni bilo Nikolaju Kolovškemu tako jasno, kakor tisti večer, da se gre zdaj za življenje in smrt. In jasno je bilo to tudi vsem njegovim vitezom in članom njegove rodovine. A dočim so drugi očitno kazali svojo zbeganost, je ostal Nikolaj miren in je ohranil svojo hladnokrvnost. Vso svojo pozornost je posvetil zdaj pripravam za obrambo. Skrbel je, da je vojaštvo napravilo novih nasipov in ogradilo graščino z barikadami, kakršne so se pač dale v naglici napraviti. Segnal je iz gradu vse kmetske ljudi, ki so se bili tja zatekli, češ, da nima zanje živil, in pazil je skrbno, da se je vse vojaštvo dobro oborožilo. Več ur je pregledoval grajske shrambe in tehtal živila, da bi bilo natančno preskrbljeno, koliko pride na posameznega moža.

Šele precej pozno zvečer je bilo vse to delo končano. Nikolaj Kolovški je imel prepričanje, da se bo mogel vsaj štirinajst dni braniti oblegovalcev in si računal, da mu pride v tem času morda vendarle pomoč, dasi sam ni vedel, odkod da naj mu pride.

Po večerji so stali plemiči pri Nikolaju, da se dogovore o nadaljnem postopanju. Sluge so prinesli na mizo velike vrče in ko so se možje pokrepčali, jim je Nikolaj Kološki mirno in stvarno pojasnil položaj in vprašal za njih mnenje.

Posamični uglednejši plemenitaši so po vrsti povedali svoje nazore in jih utemeljili. Vsi so se, dasi ne z enako odločnostjo, izrekli, da so pripravljeni, če treba umreti ali z mečem v rokah ali vsled lakote, pa tudi pripravljeni, vdati se sovražniku, ako se to zdi Nikolaju Kolovškemu primerno.

Oglasil se je tudi kamniški župnik Lavrencij.

»Razločevati je treba med tistimi, ki so se pridružili vojni zoper krivoverce samo iz posvetnih nagibov, da bi namreč napravili mnogo plena, in med tistimi, ki so se iz verske vneme, iz plemenitega navdušenja za sveto cerkev pridružili armadi in žrtvovali zanjo, kar je bilo v njihovih očeh. Naravno je in ob sebi je umljivo, da ostanejo prvi na strani svojega vojskovodje Nikolaja Kolovškega v vsakem slučaju, naj ukrene kakorkoli; naravno pa je tudi, da mora vsem dana biti možnost, da rešijo svojega imetja, kar se da še rešiti. Tudi jaz, dasi mašnik Gospodov, sem izkušen vojak. Resnica je vse, kar je povedal nas proslavljeni vojskodja, a resnica je tudi, da ne smemo računati na pomoč od zunaj in na rešitev. Znabiti, da se bomo deset ali štirinajst dni uspešno branili, ali dlje ne. Kamničanje so nas napadli, ker vedo, da so močnejši kakor mi in da mi še nismo pripravljeni na novo vojno. Proti temu ni pomoči. Krivi smo mi, ker vzlic opominom Nikolajevim nismo skrbeli za varnost Mengša. Zdaj nam je odprta le pot boja ali pot kapitulacije. Moje mnenje je, da bi bilo častno in pametno, vdati se in skleniti začasen mir.«

In s prekanjenim pogledom in zvijačni usmevom je dostavil:

»Krivovercem ni treba držati dane besede. Čim bomo zopet močni, pride Kamnik vendarle v nase roke.«

»In pod katerimi pogoji bi se vi hoteli vdati gospod župnik,« je z živim sarkazmom vprašal Nikolaj. »Kaj bi vi radi rešili?«

»O pogojih se pomenite med seboj,« je ošabno odgovoril župnik Lavrencij. »Meni ni treba ničesar rešiti. Župnik sem kamniški in dokler bom živ, mi tega nihče ne mor« vzeti. Jaz ne morem ničesar izgubiti.«

»Moja misel je, da o kapitulaciji sploh ne more biti govora,« je z največjo ljubeznivostjo rekel Pirin. »Ostane nam samo boj.«

»In zakaj naj bo kapitulacija nemogoča,« je pikro in izzivajoče vprašal Lavrencij.

»Iz prav preprostega razloga,« je odgovoril Pirin. »Tiste, ki imajo danes nas v rokah, ste časih imeli v rokah že vi, gospodje. Vi se ž njimi niste hoteli nikdar pogajati in jim niste nikdar dovolili milosti. Ali mislite, da bodo ti sovražniki z velikodušnostjo plačevali vašo neusmiljenost?«

»Z velikodušnostjo ne,« je rekel Nikolaj, »ali previdni so in sami se boje prihodnjosti. Prav ti naši sovražniki so mi poslali ponudbo, naj se vdam.«

»Kaj?« Pirin je bil ves presenečen. »Bernard Sternberg se hoče z vami pogajati?«

»Bernard ne, pač pa vitez Pyrso, ki je pravi poveljnik Kamničanov, dasi je vodstvo prepustil Sternbergu.«

Na Pirinovih ustnih se je pojavil izraz preziranja, a hitro ugasnil; odgovoril pa ni ničesar.

»In kaj je tvoje mnenje, ljubi Bertonja,« je vprašal Kolovški ljubimca svoje žene. »Dasi si še mlad, vendar pogumen in razumen in zato bi rad slišal tvojo sodbo.«

»Menim, da bi se bilo treba pogajati, dokler je še čas za to,« je spoštljivo rekel Bertonja. »Ker se žele Kamničanje pogajati, se mi zdi, da jim je bolj za mir in varnost, kakor za zmago in maščevanje.«

Pirin je bil med pogovorom postal nekoliko vznemirjen; bistrooki Nikolaj je to zapazil in postal nekoliko nezaupen.

»Kdo ve, če ni Kamničanom bolj za maščevanje, kakor za najslavnejšo zmago in za najtrajnejši mir,« je menil Nikolaj. »Meni se vse tako zdi ...«

»Če bi bilo Kamničanom za maščevje, ne bi ponujali sprave,« je prekinil Pirin starega Nikolaja. »To se mi zdi vendar jasno.«

»Mogoče je to, mogoče je pa tudi, da se kdo upira in zoperstavlja pogajanju in kapitulaciji, ker bi rad Kamničane podžgal na maščevanje.«

Ostro kakor udarci se je glasila ta opomba. Vsi so čutili, da meri na Pirina in vsi pogledi so se obrnili na njega. Pirin je hipoma spoznal, da se mu je s tem posvetovanjem nastavila past. Videl je izraz nezaupnosti v Nikolajevih očeh in uganil, da je obudil to nezaupnost župnik Lavrencij. Ves njegov načrt je bil s tem uničen. A v njegovi duši se je v tem hipu že začel snovati nov načrt. V nekaj hipih že več ni mislil, ne kje da je, ne kaj se godi okrog njega. Usedel se je na svoj stol in se zamislil. Nikolaj je to s presenečenjem opazoval.

»Vitez Marko Pirin, prosim vas, povejte nam svoje mnenje, kako naj postopamo,« je s povzdignenim glasom rekel Nikolaj Pirinu, ki se je pri tem vprašanju zganil, kakor bi se bil prebudil iz spanja.

»Moje mnenje hočete vedeti? Čemu? Kaj vam more biti ležeče na mojem mnenju? Življenje je zame tolika nesreča, da si ga pač nočem še otežavati z mnenji o posamičnih stvareh. Saj uvidevamo prav sedaj, prav v tem trenutku, kako blazno je bilo moje mnenje, da sem si pridobil nekaj zaupanja pri ljudeh, ki sem jih branil v največji nevarnosti in jim pomagal tedaj, ko so bili moje pomoči najbolj potrebni.«

Pomen teh besed je še povišal žalosti polni pogled, s katerim se je Pirin ozrl po zbrani družbi. A kakor led mrzel molk je bil ves odgovor. Adam Kolovški je bil v toliki zadregi, da je začel gledati skozi okno, kakor bi bil zamaknen; gospa Katarina je v svoji zadregi plaho gledala na Bertonjo, da bi ne izdala, v kaki zvezi da je s Pirinom, Marija Saloma pa je grizla ustne in izraz njenega lica je razodeval njeno preziranje. Nikolaj Kolovški je vse to zapazil z zadovoljstvom. S trdim porogljivim glasom je vprašal:

»Kdo pa so tisti, ki ste jim pomagali v največji nevarnosti in ki so vas zdaj zapustili?«

Zopet se je s svojim živim pogledom ozrl Pirin po družbi in vsi so sedaj povesili oči: Adam Kolovški in Andrej Bosio, gospa Katarina in Marija Saloma. Zdaj je bil Pirin na vrsti, da se je prezrljivo nasmehnil, potem pa je pogledal Nikolaju Kolovškemu naravnost v oči in živahno rekel:

»Vprašujete me, kdo me je zapustil? Vedite torej, prvi, ki me je zapustil, ste bili vi, Nikolaj Kolovški.«

Adam in Bosio, Katarina in Marija Saloma so si oddahnili, da jim je Pirin prizanesel.

»Jaz?« je vprašal Nikolaj Kolovški in videlo se mu je, da je bil v veliki zadregi.

»Da, vi, Nikolaj Kolovški!« Gromko je zdaj donel Pirinov glas. »V bojih pred Kamnikom sem nosil svoje življenje za vas na semenj, rešil sem vam življenje in s suhim zlatom napolnil vašo blagajno. Vi pa niste imeli niti besedice v obrambo za mene, ko so me obrekovali strahopetni zavistniki in smešni bojazljivci v duhovni obleki.«

Obtoženi Pirin je v tem hipu postal tožnik in je s tem prisilil Kolovškega, da je moral nehati z obdolžitvami in braniti samega sebe.

»Ali če je to res, kar se mi je reklo ...«

»Kaj se vam je reklo,« ga je prekinil Pirin, »in kdo vam je kaj rekel.«

Nikolaj Kolovški je bil zopet v zadregi in ni vedel, kaj bi odgovoril.

»Le molčite, Nikolaj,« je z ironijo rekel Pirin. »Vaš molk mi priča, da so proti meni izrečene obdolžitve tako nesmiselne, da se jih ne upate ponoviti, tisti pa, ki so vam jih nanesli na uho, so tako brezčastni strahopetci, da se ne upajo ponoviti svoje obdolžitve vpričo mene.«

Kakor udarci z bičem so se glasile te besede. Ves razburjen je planil plemič Engelbert Rain iz Begunj s svojega sedeža.

»Ni res, kar govorite,« je zaklical, »nisem brezčasten strahopetec in v obraz vam povem, vitez Marko Pirin, da ste izdajalec.«

»Izdajalec − jaz?« Pirin je s stisnjenimi ustnicami stopil proti Engelbertu in prijel za svoj meč.

»Da, da, izdajalec ste,« je za njegovim hrbtom zakokodakal župnik Lavrencij, »izdajalec ste, krivoverec in hudobni duh.«

Pri teh besedah se je župnik Lavrencij previdno stisnil za Nikolaja in Adama, vedoč, da ga tu ne doseže tako hitro Pirin.

»Visokospoštovani vitez Kolovški, prosim vas, pokličite svojega zdravnika,« je vzkliknil Pirin. »Tega duhovnika, ki se skriva za vami, mu izročite, da ga ozdravi očitne njegove norosti; Engelbertu Rainu pa naj zapiše, kar je potrebno človeku, kateremu bom iztrgal jezik, ki je izrekel besedo izdajalec.«

Nikolaj Kolovški je hitro ostal in z vso svojo avtoriteto rekel:

»Tako pa ne, vitez Pirin. Take obdolžitve se ne rešijo z mečem, če ste res izdajalec, nimate pravice nositi meča in ostrog, če ste res izdajalec, nimate pravice zahtevati in dajati zadoščenja; če ste res izdajalec, je itak zapadlo vaše življenje krvniku.« 

»Če sem izdajalec,« je hladno rekel Pirin. »Doslej sem pač že večkrat slišal, da me imenujete izdajalca, a nihče še ni povedal, kakšno izdajstvo sem storil. Na dan ž njim; povejte moj greh. Gospod Engelbert plem. Rain, govorite! Kdor me izdajstva dolži, a ga ne dokaže, ve kaj da je.«

Engelbert Rain je bil še mlad in neizkušen človek. Pirin ga je bil s svojim pozivom spravil v veliko zadrego. Odgovoril je nekako neodločno a vendar briskantno:

»Župnik Lavrencij mi je na svojo vest in na svojo čast zatrdil, da je Marko Pirin izdajalec.«

Nikolaj Kolovški je vrgel jezen pogled na Engelberta Raina, a rekel ni ničesar. Pirin pa se je naravnost obrnil do župnika Lavrencija.

»Govorite torej vi, častivredni župnik Lavrencij, in dokažite mi izdajstvo.«

Župnik se ni upal zapustiti varnega zavetišča za Nikolajem in Adamom Kolovškim. Pirinova zahteva ga je presenetila, a vdal se ni in je z neko srdito odločnostjo začet vpiti.

»Da, da, izdajalec ste. O, dolgo sem molčal, dolgo sem se brzdal. A zdaj bom govoril. Zdaj bom govoril in vse povedal.«

Župnik se je naglo prekrižal in slovesno rekel:

»Predvsem te prekolnem, Marko Pirin! Ti nisi človek, nego hudobni duh. Bodi proklet! Izgubi se izpred mojih oči, pogrezni se v zemljo ali zbeži pri dimniku, sin pekla, otrok satanov.« 

Pirin se je glasno zasmejal, Nikolaj Kolovški pa je nejevoljno pozval župnika, da naj neha.

Preklinjajte in blagoslavljajte v cerkvi, tu pa ni mesto za to; tu se gre za resne stvari. Obdolžili ste Marka Pirina, da je izdajalec; zdaj je treba, da to dokažete. Govorite, gospod župnik, kaj veste o izdajstvu tega viteza?«

»Kaj da vem! Oh, zadosti, več kakor je treba.« Župnik Lavrencij je govoril še vedno kričaje: »Predvsem vam povem, da ta mož sploh ni Marko Pirin.«

»Kdo pa sem?« Pirin je to vprašanje izrekel z mirno ironijo, smehljaje, kakor da župnikova trditev ni vredna resnega uvaževanja.

»Vi niste Marko Pirin, vi niste nihče drugi kakor Krištof Zlatopoljec.«

»Tišti, ki je mrtev.« Pirin se je zopet zasmejal na ves glas, veselo in ponosno, ali tudi ta smeh ni napravil vtiska na navzočne. Molče so gledali zdaj Pirina zdaj Lavrencija, in videlo se jim je na obrazih, da zahtevajo od Pirina popolnega in jasnega dokaza o vseh obdolžitvah, izrečenih proti njemu.

»Ne tisti Zlatopoljec, ki je mrtev,« je namesto župnika zaklical Nikolaj Kolovški z divjim gnevom, »marveč tisti Krištof Zlatopoljec, ki se je zaklel in zarotil, da bo neusmiljeno maščeval svojega očeta in svojo sestro, tako maščeval, da bo svet zatrepetal od groze. Odgovorite: Ste-li vi Krištof Zlatopoljec ali ne. In povem vam naprej, da bom kruto kaznoval izdajalca, ki se je vtihotapil v mojo armado, v moj grad in v mojo družino.«

»Kaj čujem? Celo tak mož, kakor je proslavljeni vojskovodja Nikolaj Kolovški, veruje v take bajke?« Pirin je govoril smehljaje z dobrohotno ironijo. »Ah, mogočni vitez Nikolaj Kolovški, kako ste me razočarali! Kar se da odpustiti omejenemu razumu kakega župnika Lavrencija, se ne more odpustiti enemu prvih velikašev mejne grofije naše. Dovolite mi, da se umaknem in da stopim iz vaše armade. Pridružil sem se armadi v mnenju, da ima ne samo pogumnega, nego tudi prosvetlenega zapovednika. Poguma vam ne odrekam, a da sem v zmoti glede vaše prosvitlenosti, o tem sem se danes tukajle prepričal.«

Pirin je vstal in hotel z lahkim pozdravom zapustiti dvorano. A že so Nikolaj Kolovški in njegov sin Adam, Bertonja in Bosio, Engelbert Rain in drugi plemiči potegnili meče in Pirinu zastavili pot. Vsakdo si je bil svest, da je prišla ura odločitve. To spoznanje je zlasti pretreslo Katarino in Marijo Salomo. Skupna nevarnost je zadušila med njima vladajoče nasprotje in pripeljalo drugo k drugi. A tudi Adam in Bosio sta čutila, kaj se zna zgoditi, če bi se hotel Pirin rešiti s tem, da bi Nikolaju Kolovškemu razkril njiju tajnost, in bledi obraz mladega Bertonje je izdajal ista čuvstva. Vsem se je zdelo neizogibno in naravno, da jih Pirin potegne seboj v pogubljenje.

Pirin je obstal s prekrižanimi rokami pred meči, ki so bili obrnjeni proti njemu. Ozrl se je na Katarino in Marijo Salomo in zdelo se mu je, da se iz strahu pred Nikolajem ne upata izreči besedico njemu v prid. Premotril je Bertonja in Bosia, ki sta zrla v tla in se nista upala dvigniti svojih pogledov in čital je v upadlih očeh Adama Kolovškega nemo grožnjo, da ga na mestu prebode, če izda njegovo tajnost.

Zunaj pred dvorano pa je prisluškoval Luka in imel je vtisk, da je Pirin izgubljen in da nikdar ne izvrši tiste strašne osvete, ki jo je bil obljubil na razvalinah zlatopoljskega gradu.

Pirin je bil miren, kakor da mu ne preti niti najmanjša nevarnost. Uvideval je, da je danes zadel ob eno največjih ovir, kar jih bo moral premagati, ako hoče do konca izvesti svoj načrt, ako hoče triumfirati nad svojimi sovražniki in ako hoče doseči svojo osveto. Spoznaval je jasno, da je v smrtni nevarnosti. Smrti same ga ni bilo strah, ali morila ga je skrb, da ne izvede svojega maščevanja in to mu je stiskalo srce in mučilo dušo tako, da nekaj trenotkov ni mogel izpregovoriti besede.

V dvorani je vladal mučen molk, Pirin je končno vzdignil glavo, ki mu je bila padla na prsi in se obrnil do Nikolaja Kolovškega.

»Nikar ne mislite, da sem že v Vaši oblasti,« je rekel s svojim blagozvočnim glasom. »Res, da Vas je mnogo proti meni samemu, a ni me strah. Razen meča, ki ga lahko potegnem izza pasa, imam tudi v svojem srcu besede, ki Vas bodo razorožile, če pridejo čez moje ustne. Toda − čemu naj bi govoril o drugih ljudeh? Govoril bom o sebi. Ker hočem biti odkritosrčen, zahtevam, da ste odkritosrčni tudi vi. Povejte mi: ali so Vam res Kamničanje poslali ponudbo, da so pripravljeni se z Vami pogajati?«

»Na mojo čast, poslali so to ponudbo,« je odgovoril Kolovški.

»Med možmi, ki se razgovarjajo z mečem v rokah in z nezaupnostjo v srcu, je nemogoče vsako priseganje,« je menil Pirin: »Zahtevam dokazov.«

»Na mojo čast,« je živahno zaklical Bertonja, »da je vitez Pyrso, ki je duševni voditelj Kamničanov, poslal tako ponudbo.«

»Molči, Bertonja,« se je razIjutil Kolovški. »Si-li ti poklican odgovarjati možu, ki je na sumu, da je izdajalec?«

»Nikolaj Kolovški,« je s svarilnim glasom dejal Pirin: »Vaša usoda je bolj v mojih rokah, kakor je moja usoda odvisna od Vas. Dokažite mi, da so ti Kamničanje poslali ponudbo se z Vami pogajati, in izvedeli bodete vse, kar hočete vedeti, in izvedeli bodete tudi, kaj Vas čaka. Lahko me umorite predno zapustim to sobo. V tem imate jamstvo, da Vas ne bom mogel izdati. Kar bodete zaupali mojemu ušesu, pokopljete lahko takoj z manoj vred v zemljo, dokažite mi torej, da ste dobili ponudbo. Dokažite, Nikolaj Kolovški, dokažite in videli bodete čudesa.«

Iz Pirinovih besedi je zvenelo nekaj tako odkritosrčnega in tako mogočnega, nekaj tako obupnega in obenem strašnega, da se ni nihče mogel ubraniti vtisku tega poziva. Tudi ne Nikolaj Kolovški.

»Dobro, dokažem Vam,« je rekel Kolovški po kratkem omahovanju in je strme zapazil, da je Pirin pri teh besedah prebledel, kakor da je zaslišal najstrašnejšo novico. A Nikolaj Kolovški se je motil, sodeč, da se je Pirin prestrašil vsled spoznanja, da se zdaj ne bo mogel rešiti iz svojega obupnega položaja; motil se je, ker je sodil, da upa Pirin, da se mu ne bo mogla dokazati ponudba Kamničanov. Pirin se je ustrašil, ker je spoznal, da bo sedaj moral rabiti zadnje sredstvo, ki je je imel na razpolaganje, da se reši.

Nikolaj je naročil svojemu sinu Adamu, naj pokliče odposlance Kamničanov. Vrata so se kmalu odprla in v sobo sta stopila kamniški mestjan in vodja spokornikov stari David ter zvesti spremljevalec Krvosrdov, mož z iztaknjenim očesom. Ko ju je Pirin zagledal, je skoro omahnil.

»Častita odposlanca grofa Sternberga in kamniških mestjanov,« ju je nagovoril Nikolaj Kolovški, »ponovita svojo ponudbo, da jo slišijo tukaj zbrani plemenitaši in izrečejo o njej svojo sodbo.«

»Ali jim niste že vi sporočili naše ponudbe,« je vprašal stari David z vidno nezaupnostjo.

»Ne. Treba je, da jo slišijo na svoja ušesa. A požurita se, zakaj mudi se za odločitev, naj že bo kakršnakoli.«

»Slušajte torej, plemeniti gospodje,« je rekel David. »V imenu viteza Pyrsa vam predlagam naslednje pogoje miru: Armada, ki jo je zbral vitez Nikolaj Kolovški se razide in vsi plemenitaši prisežejo na svojo čast, da se več ne bodo vojskovali proti Kamniku. Vitez Nikolaj Kolovški vrne vzete graščine in imetje vitezu Pyrsu in vitezu Bertoldu Kamniškemu, drugo ostane njegova last; dalje priseže vitez Kolovški, da so vse proti vitezu Pyrsu izrečene obdolžitve neresnične in končno izročiti grofu Sternbergu kamniškega župnika Lavrencija, ki je pravi vzrok vse vojne in vseh nesreč, ki jih je rodila ta vojna.«

»Brezbožnik, bogokletnik, krivoverec,« je besno kričal Lavrencij. »Vešala zaslužiš!«

»Tiho, župnik Lavrencij,« je ukazal Nikolaj.

»Končno zahteva vitez Pyrso,« je zaključil David svoje pripovedovanje, »da mu Nikolaj Kolovški zastavi Kolovec za toliko časa, dokler ne bodo izpolnjeni navedeni pogoji.«

»Je-li to vse, David,« je polglasno vprašal Pirin, ki je stal v kotu pri oknu.

»Vse,« je odgovoril David in radovedno gledal v kot, kjer je slonel Pirin, zakaj zdelo se mu je, da pozna ta glas.

»Ali veste prav natanko, da je to vse,« je vprašal novič Pirin.

»Da, to je vse,« je odgovoril David in mož z iztaknjenim očesom mu je pritrdil.

Nastala je taka tihota, da se je slišalo Pirina sopsti. Skoro šepetaje se je čulo iz kota, kjer je stal, vprašanje:

»In zbor mestjanov in plemenitašev je zahteval zadoščenja in povrnitev imetja samo za viteza Pyrsa in viteza Bertolda Kamniškega?«

»Samo za ta dva,« sta v eni sapi odgovorila David in mož z iztaknjenim očesom.

»Torej samo za ta dva,« je zakričal Pirin in z mogočnimi koraki stopil pred odposlanca. Iz Pirinovega glasu je odmevala bolest, obupnost in neskončna ljutost. Stari David se je prestrašil moža, ki je zdaj stal pred njim in mož z iztaknjenim očesom se je plaho umaknil, ko je spoznal Pirina.

Vsi so skočili pokonci, misleč, da se Pirin loti odposlancev, ali v istem hipu je Pirin že odstopil in omahuje padel na stol. Prišel je pa takoj k sebi. Iz njegovih oči je udaril tak plamen, da je Davidu postalo tesno pri srcu. Dvakrat in trikrat je uprl Pirin te goreče, strahotne poglede v odposlanca kamniške vojske, potem je ta plamen ugasnil. Pirin je zavzdihnil in na to dejal mirno, z mehkim glasom:

»Dovolj je, Nikolaj Kolovški!«

»Dovolita nam, čestita odposlanca, pol ure časa, da se dogovovorimo o vaših pogojih,« je rekei Nikolaj. David je molče prekimal in odšel s svojim spremljevalcem iz sobe, ne da bi se upal Pirina le pogledati.

Pirin je počasi in težko vstal s svojega sedeža kakor da ga bole vse kosti, in z utrujenimi koraki je stopil pred Nikolaja. Naenkrat ga je nekaj pretreslo. Vzravnal se je ponosno in z jasnim, močnim glasom zaklical:

»In sedaj Nikolaj Kološki, − kaj zahtevate od mene? Ime hočete slišati, prazen glas, ki ga jaz ne maram več slišati, in ki nima več pomena kakor senca. Vaša zahteva je blazna. Ponudim Vam jamstvo za svojo osebo, ne ime, in ne prisege, nego vse nekaj druzega. Čujte me, Nikolaj Kolovški. Pripravljen sem premagati, razgnati in uničiti vojsko, ki vas je obkolila. Ne ponujam Vam obupne brambe niti negotove bitke, ponujam Vam sigurno zmago in osveto nad Kamničani. Sedaj pa povejte, če ste zadovoljni s tem jamstvom in če sprejmete mojo ponudbo brez daljših pojasnil ali ne. Lahko bi Vam sicer dal zadovoljivih pojasnil, a tega ne maram storiti. To je moja zadnja beseda, če hočete, me lahko zdaj na mestu ubijete, samo ne pozabite, da vam lahko še umiraje ranim srce tako, da mi bodete kmalu sledili v grob.«

Nikolaj je najprej Pirina in potem vse druge pogledal izpod čela pogledal jih je z veliko nezaupnostjo, kajti ponudba Pirinova ga je nad vse presenetila, zadnja opomnja njegova pa zabodla v dušo. A videl je na vseh obrazih le veselje nad Pirinovo ponudbo in še predno je mogel kaj reči, je že vzkliknil njegov sin:

»Sprejmite, oče, to ponudbo, sprejmite jo in rešite sebe, svojo čast in veljavo ter čast in veljavo nas vseh.«

Tudi Bertonja se je nagnil k Nikolaju in mu zašepetal na uho:

»Sprejmite ponudbo; Pirin je mož za to, da jo izpolni.«

In tudi Katarini in Mariji Salomi je trepetala na ustnih prošnja, naj sprejme Nikolaj Pirinovo ponudbo.

Nikolaj se še ni mogel odločiti, kajti nezaupnost njegova je bila tako velika, da je niso premagale željo njegove družine in priporočila ž njimi združenih plemenitašev. Ni mu šlo v glavo, da bi mogel Krištof Zlatopoljec pozabiti, kar se je zgodilo njegovemu očetu in njegovi sestri, zlasti ker ni vedel, da so Kamničanje pozabili in prezrli pri svoji mirovni ponudbi prav tistega, kateremu so se imeli zahvaliti za vse svoje velike uspehe v boju proti Nikolaju Kolovškemu.«

»Sprejmite, oče,« je dihnila končno tudi Marija Saloma Nikolaju na uho. »Kdo ve, če ni ljubezen vzrok skrivnostnemu vedenju Marka Pirina.«

Zdaj se je Nikolaj nasmehnil in trde poteze njegovega obraza so dobile prijaznejši izraz.

»Vem, da si lepa, hčerka moja,« je rekel tiho in obrnivši se k družbi je glasno dostavil: »Odločil sem se. Vem, da Vam je vsem za čast in slavo in da bi za njo žrtvovali življenje. In ker mi vsi priporočate, naj sprejmem ponudbo viteza Pirina, se uklonim Vaši želji.«

Stopil je pred Pirina in mu položil roko na ramo.

»V Vaše roke, vitez Pirin, izročam usodo svojo in svojih zaveznikov. Kaj naj odgovorim odposlancema Kamničanov?«

»Povejte odposlancema, da prinesete odgovor na njih ponudbo osebno v Kamnik, ko bo mestno zidovje razdejano in bo na kamniškem cerkvenem stolpu vihrala Vaša zastava in zastave oglejskega patrijarha. Recite jima tudi, da pridejo z Vami vsi Vaši plemenitaši in župnik Lavrencij. In takrat Nikolaj Kolovški, če bo treba, Vam bom povedal v kamniški cerkvi, ob krsti, katere župnik Lavrencij ni hotel blagosloviti, kar želite vedeti. In lahko me tisti dan položite mrtvega v tisto krsto, če ne izpolnim svoje obljube.«

Brez obotavljanja in z najpopolnejšim zaupanjem je Nikolaj naročil svojemu sinu, naj odposlancema Kamničanov sporoči ta žaljivi in poniževalni odgovor. Kakor vsi, tako je zdaj tudi Nikolaj veroval, da izvede Pirin svoje obljube do pičice, dasi je bil zdaj kakor vsi drugi popolnoma prepričan, da ni Marko Pirin nihče drugi, kakor Krištof Zlatopoljec.

»In sedaj, gospodje, pojdite z menoj, da ukrenemo kar treba za zmago.«

Marija Saloma je stopila k oknu in gledala na dvorišče, koder so se zbrali vodje kolovških čet. A njeno oko je viselo samo na enem teh mož in na njenem cvetočem obrazu je žarela sreča in je odseval ponos, da jo ljubi ta junak vseh junakov.

XII.[uredi]

Iz temne noči so se kakor žareče oči svetili okrog Mengša ognji, ob katerih je bilo zbrano moštvo kamniške vojske, dočim je dal Nikolaj Kolovški pogasniti vse luči, tako da ni mogel nihče videti, kaj se godi v gradu in v taboru.

Že je vladal nočni pokoj, ko je mladi Bertonja z malo četo izbranih vojščakov previdno zapustil grad in odšel plezaje po tleh proti sovražnemu taboru. Kmalu mu je sledil Engelbert Rain, tudi samo z malo četo. Marko Pirin je bil oba natančno podučil, kaj jima je storiti, a ni nikomur, niti Nikolaju povedal, kam in čemu je odposlal ti dve četi iz tabora.

Začudenje, ki ga je vzbudilo to skrivnostno postopanje, se je še povečalo, ko je Pirin ukazal, naj se da vojaštvu hrane kolikor je želi, dasi je bila zaloga prav majhna. Vojaki so iz tega sklepali, da pride že naslednji dan do bitke in da je Nikolaj opustil misel, vstrajati v svojem taboru in se omejiti samo na obrambo. To mnenje je še potrdil Nikolajev ukaz, naj bo vojaštvo na vse zgodaj zjutraj pripravljeno na vse slučaje.

Napočil je dan in vojaštvo je nestrpno čakalo, kako povelje izda vojskovodja. Toda Nikolaj Kološki je samo pregledoval orožje svojega moštva, razdeljeval nove meče in bodala ter dal popravljati oklepe in šljeme, sicer pa ni z nobeno besedico povedal, kaj namerava in kaj se zgodi.

»Najbrž poskusi ponoči s celo vojsko pobegniti,« je menilo vojaštvo in dasi je bil položaj vojske v mengiškem gradu naravnost obupen, je bilo vojaštvo vendar nezadovoljno, da naj brez boja, nekako tihotapsko pobegne. Nevolja vojaštva pa se ni obračala proti Nikolaju Kolovškemu, nego proti Pirinu, ki so ga vojaki če že ne sovražili, pa ga vsaj neradi in z največjo nezaupnostjo gledali zlasti sedaj, ko je bilo očividno, da je duševni vodja poveljnika Nikolaja. To nevoljo vojaštva je z vednim podpihovanjem povečeval župnik Lavrencij, ki ni mogel in ni hotel pozabiti, da ga je Pirin objestno razžalil.

Po opoldanskem obedu je bilo zbrano vse vojaštvo na grajskem dvorišču in mrmraje, z mrkimi pogledi opazovalo Pirina, ki je z Nikolajem in z drugimi plemenitaši stal sredi dvorišča in se ž njimi živahno posvetoval.

Mrmranje vojaštva je počasi naraščalo in postajalo čedalje glasneje. Čuli so se porogljivi klici na Pirina in glasovi ogorčenja. »Ta tujec nas ne bo vodil« − »Ta nam ne bo zapovedoval« − »Ta nam je prinesel nesrečo.« Kmalu so se čuli tudi klici »Pirin je izdajalec« − »Pirin je v satanovi službi« − »Najbolje bi bilo, da ga ubijemo.«

Nikolaj je postal nemiren, zlasti ko je videl, da so začeli vojaki vstajati s tal in prijemati za orožje. Spoznal je, da je župnika Lavrencija večdnevno hujskanje rodilo skrajno nevaren sad. Ukazal je pač ostro in z grozečim glasom mir, a vojaštvo ga že ni več poslušalo. Ožji in ožji je postajal krog, ki ga je sklepalo vojaštvo okoli Nikolaja in Pirina. Začeli so blesketati meči v zraku, vpitje se je razvilo v tulenje.

»Smrt izdajalcu! Proč s Pirinom, ki nas popelje v nesrečo! Ubijte ga.«

Pirin je potegnil meč. Isto so storili Nikolaj in Adam in Bosio, dasi so vedeli, da so izgubljeni, če bi se le enega vojaka dotaknili.

Nikolaj Kolovški bil bi v drugih razmerah brez pomisleka žrtvoval Pirina razljučenosti svoje vojske, kajti vedel je, da ni druge pomoči, časih je s klanjem nedolžnih ljudi nasitil krvoločnost divjih tolp, ki jih je vodil, časih s plenom in opustošenjem. Zdaj so te čete zahtevale eno samo žrtev, a Nikolaj jo je moral rešiti za vsako eno, če je hotel rešiti samega sebe, svojo družino, svoje imetje in svojo vojsko.

V tem strašnem trenotku, ko je Nikolaj že obupaval in je le z največjim naporom zadrževal vojaštvo, da ni planilo na Pirina in ga pobilo, se je na grajskem oknu prikazal župnik Lavrencij. Vojaštvo ga je pozdravilo z veselimi klici, iz česar je Nikolaj Kolovški po pravici sklepal, da je Lavrencij iz osebne maščevalnosti naščuval vojaštvo na upor in na uboj Pirina in obšla ga je neskončna jeza, misleč, da se je Lavrencij prikazal na okno z namenom, da vzpodbode in podžge vojaštvo, naj izvrši svoj naklep in naj usmrti Pirina.

»Vse je izgubljeno,« je škripaje z zobmi zaječal Nikolaj, »a prisegam Vam − −.«

»Vse je dobljeno in rešeno,« ga je naglo prekinil Pirin, ki je bil na oknu poleg župnika Lavrencija zagledal svojega slugo Luko in za paža oblečeno Manfredo in bil v tem hipu prepričan, da Lavrencij ni prišel prostovoljno na okno, marveč da je bil v to prisiljen.

Med tem ko je vojaštvo kričaje pošiljalo pozdrave proti oknu, je Luka s svojim dolgim bodalom šegetal župnika Lavrencija po hrbtu in mu s pritajenim glasom govoril:

»Glejte, duhovni oče, teh 250 vojakov, ki krožijo okrog mojega gospodarja, kakor lačni volki okrog svoje žrtve. Ali prisežem Vam, da vas tukaj na mestu denem iz kože, da skuham Vašo glavo in jo snem za telečjo glavo, iz Vašega mesa pa napravim klobase, ki jih podarim svetemu očetu, če vi teh lačnih volkov ne prepodite in ne rešite mojega gospodarja.«

»Rešite ga, za boga rešite ga,« je prosila Manfreda s sklenjenimi rokami. »Kupim vam najlepši kelih, ki bo okrašen z najdražjimi kamni.«

Župnik Lavrencij je sicer trepetal, a vendar je premogel toliko poguma, da je odgovoril Luki s pogledom, iz katerega so švigale strele neskončnega sovraštva. Vesel pa je bil, da ga je Manfreda prosila in mu olajšala izvršitev Lukovega ukaza. Poželjivo je ogledoval Manfredo, saj je slutil, da je deklica in ji milostno rekel:

»Če se posvetiš duhovskemu stanu in stopiš v mojo službo, uslišim tvojo prošnjo in rešim tvojega gospodarja.«

»Prej bo vaš jezik ležal prekajen s hrenom pripravljen pred mano na mizi, kakor postane ta deček vaš služabnik,« se je zadrl Luka nad župnikom. »In zdaj storite, kar sem vam ukazal. Prisegam vam pri svojem krstnem botru Belcebubu, da vas umorim v tistem trenotku, ko se le ena roka dotakne mojega gospodarja.«

Župnik Lavrencij ni imel poguma, da bi se ustavil Luki, kajti dvomiti ni mogel, da izpolni Luka svoje strašne grožnje. Lavrencija pa ni še prav nič mikalo zapustiti ta grešni svet. Zato se je, četudi jeznega obraza, nagnil iz okna in kričaje ter mahaje z rokami ukazal vojakom, naj bodo mirni. Župnik je imel vojaštvo popolnoma na svoji strani. Med vojaki je imel več ljudi, ki so stali v njegovi službi in po njegovih naročilih vplivali na svoje tovariše. S pomočjo teh ljudi je zasejal med vojaštvom toliko nezaupnost v plamteče sovraštvo in naščuval te poldivje tolpe, da so zahtevale Pirinovo smrt.

Sedaj, ko se je župnik Lavrencij z najhujšo jezo v srcu uklonil jeklenemu, ostro nabrušenemu argumentu, ki se je bliskal v Lukovih rokah, sedaj ga je prešinil strah, da morda sam ne bo več v stanu, rešiti Pirina iz rok nahujskanega vojaštva. Zavedal se je, da ima izvršiti skoro nadčloveško nalogo, če noče izkrvaveti pod Lukovim bodalom in zato je ugibal, kako bi to nalogo izpolnil, ne da bi preklical, kar je sam razširil med vojaštvom o Pirinu.

Trajalo je nekaj časa, predno je nastal na dvorišču mir in ta čas je župnik Lavrencij srečno našel izhod iz svoje stiske.

»Vojščaki Gospodovi in bratje v Kristu,« je ogovoril vojaštvo. »Ko sem davi maševal v grajski kapeli, sem slišal iz keliha, ravno ko sem ga nagnil k svojim ustom, nebeški glas, ki mi je rekel: Pazi na viteza Pirina, zakaj zmagal bo sveti križ nad Kamničani le tedaj, če bo na vaši strani vitez Marko Pirin. Rotim vas torej in prosim vas, prizanesite za zdaj vitezu Pirinu.«

Vzlic mogočnemu vplivu, ki ga je imel župnik Lavrencij na vojaštvo, kateri vpliv je bil v verskih stvareh dosti izdatnejši, kakor vsako povelje Nikolaja Kolovškega, se naščuvano in razburjeno vojaštvo ni takoj uklonilo. Kakor konja, ki se je splašil, ni mogoče takoj ustaviti, tako se tudi ljudje, če so enkrat nahujskani, ne dajo več brzdati. Eni vojaki so mrmrajo ugovarjali, drugi so kričali na Lavrencija, naj odide in naj jih pusti, da poravnajo svoj račun s Pirinom in le malo jih je bilo, ki so se čeprav z nevoljo vdali.

Luki se je zdelo, da mora župnika Lavrencija vzpodbosti k večji vnetosti.

»Ali nič ne čutite mojega bodalca, gospod prečastiti?« je vprašal šegavo in obenem pritisnil na bodalo tako, da je prišla njegova ost župniku do živega.

»Nehajte − saj jih umirim,« je zaječal župnik in zopet razprostrl roke ter začel kričati kar je mogel:

»Vojščaki Gospodovi, bratje in prijatelji! Poslušajte me! Da sem vaš zvesti prijatelj, v sreči in v nesreči, to veste. Zaupajte mi tudi zdaj! Zmaga nam je zagotovljena, če ostane Pirin v naših vrstah. Prisegel je vašemu vojskovodju, Nikolaju Kolovškemu, da mu pomore do zmage, če ne zmaga, je njegovo življenje zapadlo krvniku.«

Pri teh besedah je prešinila župnika Lavrencija vprav satanska misel. Raje je žrtvoval celo armado Nikolajevo in korist cerkve, kakor da bi bil udušil svoje sovraštvo do Pirina.

»Slušajte me dalje, bratje in prijatelji,« je kričal. »Pirin vas ne bo vodil v boju in vam ne bo zapovedoval. Njegova ponudba je bila sprejeta s pogojem, da ostane moj jetnik, dokler ne bo bitka dobljena. Da, bratje, moj jetnik bo. Na grajskem stolpu bo med bojem njegovo bivališče in jaz ga bom čuval.«

»Pred vratmi bom pa jaz stal z nabrušenim nožem, gospod župnik,« je grozil Luka. »Čemu − si pač lahko mislite.«

Nikolaj se je tako prestrašil Lavrencijevega naznanila, da je začel grdo kleti in bi se najraje z mečem lotil svojih vojakov. Uvideval je, kako hudobijo je storil Lavrencij s tem, da je Pirinu onemogočil udeležbo pri boju. S tem je rešil Pirina pač za ta dan, a z gotovostjo, da ga drugi dan izroči maščevalnosti in sovraštvu vojaštva.

Pirin pa je bil že popolnoma pomirjen.

»Obljubite jim, kar jim je obetal ta blazni duhovnik,« je dejal Nikolaju skrivaj. »Kar se zdaj vojakom zdi dobro in potrebno, to bodo pozneje spoznali sami kot nepotrebno.«

»In naša zmaga?« je vprašal Nikolaj ves prepaden, ker si sam ni vedel pomoči. »Kako naj zmagamo, če bodete vi na stolpu stali in gledali boj, namesto da se ga udeležite.«

»Ne skrbite za to. Najprej je treba, da se rešim zdaj. Obljubite vojakom vse, kar hočejo.«

Nikolaj se je obrnil do vojaštva, ki se je bilo vsled Lavrencijeve obljube že precej umirilo.

»Slušajte zdaj mene,« je velel Nikolaj, »obetam vam na svojo plemsko čast, da se zgodi vse tako, kakor vam je naznanil prečastiti župnik Lavrencij. Vse to je bilo že prej dogovorjeno in sklenjeno. In slovesno vam obetam, da zapade vitez Pirin smrti, če ne premagamo sovražne vojske.«

Ta obljuba, izrečena z vso slovesnostjo in avtoriteto mogočnega velikaša, je končno pomirila vojaštvo. Prvim, ki so vtaknili meče v nožnice, so kmalu sledili vsi drugi; možje so se počasi začeli odmikati in naredili prostor, da so mogli Nikolaj in Pirin ter drugi prebivalci oditi v v grad.

Komaj so se zaprle za njimi grajske duri, je Nikolaj odpeljal Pirina v stransko sobo.

»Težko mi je, da sem se moral ukloniti Lavrencijevi zvijači in bojim se zdaj za izid boja,« je rekel Nikolaj. »Prisegam vam, če izpolnite svojo obljubo, da vas bom maščeval in da bom tega ravno tako ošabnega kakor hudobnega mašnika tako kaznoval, in ponižal, da bo pomnil vse žive dni. Za zdaj vas prosim, branite in ustavljate se navidezno pogoju, da bodete bitki prisostvovali na grajskem stolpu kot jetnik. Če bi se prehitro vdali, bi znal Lavrencij kaj sumiti in nam vse pokvariti. Domišljati si mora, da nas je s svojo zvijačnostjo vse ujel in ugnal in da nad nami triumfira − le v tem slučaju mi prekrižamo njegove račune.«

Pirin je bil zadovoljen in komedija, ki jo je zamislil Nikolaj, se je izvršila srečno. Nikolaj je grmel nad Lavrencijem kar se je dalo in ga ošteval brezobzirno, dočim se je Lavrencij veselil na vso moč, misleč, da je svoj namen popolnoma dosegel. Radost, da se je rešil Lukovega noža in zvijačno ujel Pirina ter si zagotovil maščevanje nad njim, ga je tako prevzela, da ni nič pazil, kaj je določil Nikolaj glede pažnje na Pirina med bojem s Kamničani. Nikolaj je določil, da bodo stražili Pirina štirje pohabljenci, češ, da v bitki ne more pogrešati nobenega zdravega moža in Lavrencij je bil s tem zadovoljen. Tudi se Lavrencij ni zmenil za to, da bodeta poleg njega samega pri Pirinu tudi Katarina in Marija Saloma, ker ni pomisil, da pri pohabljencih njegova beseda ne bo dosti zalegla, če bodeta Katarina in Marija Saloma drugačnega mnenja. Mislil je, da bodeta Katarina in Marija Saloma ž njim vred molili za zmago križa. Triumfiral je tako, da je preslišal, ko je Nikolaj rekel Pirinu:

»Dal sem Vam zaščitnico, ki Lavrencija ne more trpeti. Marija Saloma vas gotovo obvaruje vsake nesreče.«

Nikolaj Kolovški se je pri teh besedah nasmehnil, kakor bi hotel reči: Marija Saloma te bo varovala, ker te ljubi. In Pirin je na ta usmev odgovoril s pogledom, iz katerega je sklepal Nikolaj, da je njegov migljaj z blaženstvom napolnil Pirinovo srce.

Ko pa je bil zopet sam z Luko, je ugasnil sij njegovih oči in izraz žalosti in bolesti je legel na njegovo obličje.

»Čudna so pota usode,« je menil zdihuje. »Kolovškim se hočem maščevati in zdaj se je Nikolaj Kolovški zarotil z menoj proti svojemu prijatelju Lavrenciju in je postal moj zaveznik pri prizadevanju, da ujamem edino njegovo hčer v svojo past.«

»Izvrstno, imenitno,« se je veselil Luka in tleskal s svojimi obširnimi rokami po kolenih. »Zdaj so naši − z dušo in s telesom. No, s telesom bodete že Vi obračunali, milostivi gospod, škoda, da jaz nisem hudič, da bi jim še dušo raztrgal.«

Pirin je zapazil Manfredo pri vratih sosedne sobe.

»Molči, Luka,« je rekel tiho in z očmi opozoril svojega slugo, da nista več sama.

Luka pa tega opozorjenja ali res ni zapazil ali ga ni hotel zapaziti. Z nedolžnim obrazom je rekel tako glasno, da ga je slišala tudi Manfreda:

»Ne bojte se, milostivi gospod, jaz ne izdam Vaših tajnosti in najmanj Vašo gorečo ljubezen do Marije Salome.«

Pirin ni vedel, je-li ga Luka res ni umel, ali je govoril brez pomisleka, zapazil pa je, da je Manfreda prebledela kakor smrt in ihte zbežala iz sobe.

»Si-li videl Manfredo? Slišala te je!«

»Ah, ta ženska, ta ženska,« je vzdihoval Luka. »Slabotna je, a vendar zna postati za vas tisti lahni vetrič, ki pahne pšico od cilja na stran.«

Pirin je stopil pred Luko in mu pogledal v oči, kakor bi hotel uganiti tajnosti njegove duše.

»Luka − ti sovražiš Manfredo,« je rekel Pirin z ostrim glasom. »Povej, zakaj jo sovražiš.«

Luka se je za hipec potuhnil, a se hitro premagal in rekel mirno:

»Če jo sovražim, dasi je lepa in plemenita, je vzrok samo eden: bojim se, da Vam pokvari vse Vaše načrte in Vas pahne v pogubo.« In z neko srditostjo kazaje svoje volčje zobe, je dostavil: »In kar je mož sklenil v svojem srcu, to mora izvesti, pa če bi ga veljalo tudi to, kar mu je najljubše na svetu.«

Počasi in turobno so tekle ure tega dneva. Grajski prebivalci so se ugibali drug drugemu, kakor bi se zavedali, da so drug druzega varali in da so lagali: župnik Lavrencij, ko je govoril o zmagi sv. križa in o nebeškem glasu iz keliha, Nikolaj Kolovški, ko je Pirinu obetal ljubezen Marije Salome, Pirin in Nikolaj, ko sta igrala svojo dogovorjeno komedijo pred Lavrencijem. Pirin je ležal v svoji sobi in razmišljeval o svoji usodi. Uvideval je, da je od trenotka, ko je pod razvalinami zlatopoljskega gradu ugledal pohabljenega očeta in umorjeno sestro vse njegovo življenje le ena sama laž. Luka je ležal v predsobi in jezno škripal z zobmi, čuteč, da je njegov gospodar uganil vsaj eno malenkost velikih tajnosti, ki jih je nosil v svojem srcu. Samo Manfreda ni imela ničesar prikrivati, kot svoje bolesti in svoje obupanje.

Topla in jasna noč ni oblegancem v mengeškem gradu prinesla pokoja in spočitka. Nemirno so pričakovali naslednjega dne, zibajoč se zdaj v lepih upanjih in trepetaje zdaj groze, da jih zadene poraz.

Končno je jutranja zarja oznanila, da je prišel dan, ko se odloči usoda znamenitega velikaša Nikolaja Kolovškega. Prva svetloba na nebu je prebudila vojaštvo iz spanja in prvi žvenket orožja je pregnal prebivalce z ležišč. In hiteli so na stolp, vsi edini v eni misli, da vidijo bojno polje in sovražni tabor še enkrat, predno se spoprimeta armadi, in da še enkrat sebi v tolažbo preudarijo, koliko je upanja na zmago.

In vsi so se zavedali, da pade ta stolp in ta grad, da nihče več ne bo gledal božjega solnca, da bodo vsi do zadnjega še pred večerom močili to zemljo s svojo srčno krvjo, če zmaga kamniška armada.

Megla je oblegala ravan in videli so se iz nje v jutranji zarji lesketajoči vrhovi gora. Kakor voda na jezeru se je zibala megla, a kamor se je obrnilo oko, povsod je zazrlo v sivi megli temne skupine − nasipe, utrdbe in šotore sovražnikov.

In tesno je postajalo tem ljudem na grajskem stolpu pri srcu in strah jim je legel na dušo, da so spričo strašne nevarnosti pozabili na svoja nasprotnja, na svoje strasti in črne naklepe. Katarina in Marija Saloma sta se stisnili druga k drugi in prvič ju je obšlo čuvstvo medsebojne ljubezni. Župnik Lavrencij je začel obžalovati svojo hudobijo in se kesati, da je Pirinu onemogočil udeležbo v boju, dočim je Nikolaj Kolovški začel misliti, da je morda župnik le previdno ukrenil, ko je onemogočil Pirinu vsaj izdajstvo med bitko.

Še ponoči sta se bila v tabor utihotapila dva odposlanca. Enega je bil poslal Bertonja, drugega Engelbert Rain. Oba sta sporočila, da se je zvijača, ki jo je bil nasvetoval Pirin, docela obnesla. Bertonja in Rain, ki sta bila dan poprej odšla iz Mengša z malimi četami, sta srečno ušla sovražnikovim stražam, najela v bližini nekaj ljudi in napodila pred seboj nekaj žensk, da so vse zbegane hitele v tabor Kamničanov ter tam naznanile, da se bliža Nikolaju Kolovškemu pomoč. Pyrso in Sternberg sta vsled tega odposlala dva močna oddelka novemu sovražniku nasproti; en oddelek je šel na moravsko stran, drugi proti ljubljanski strani. Pyrso je lovil Bertonjo, ki je imel ukaz, da se izogiblje boju tako, da izvabi svojega nasprotnika do poldneva tik mengiških nasipov. Rain je imel enako povelje, le da mora Sternberga zvabiti nekaj ur kasneje v isto past.

Nikolaj je stal na stolpu in motril tabor sovražnikov, ko sta bila prepeljana pred njega Bertonjev in Rainov odposlanec. Na stolpu so bili tudi Pirin in župnik Lavrencij, Katarina in Marija Saloma in Adam Kolovški, pa tudi Luka in za paža oblečena Manfreda. Marija Saloma je videla prvič iz bližine tega paža, o čigar čudoviti lepoti je slišala toliko govoriti. Na prvi pogled jo je spreletel sum, da ta paž ni deček, nego v moško obleko opravljena deklica. Vsaka kretnja in vsaka beseda tega paža je utrdila ta sum in vzbudila v srcu Marije Salome toliko strastnejšo ljubosumnost, ker se je čutila Marija Saloma ponižano pred vsemi, ki so videli, kako si skuša Pirin pridobiti njeno ljubezen. Ponosna in sedaj globoko užaljena Marija Saloma bi bila gotovo zahtevala od Pirina pojasnila, toda v tem resnem in nevarnosti polnem trenotku se tega ni upala storiti inje zadušila svojo jezo, svojo užaljenost in svojo ljubosumnost.

Pirin ni vsega tega ničesar opazil. Pozorno je poslušal Bertonjevega in Rainovega odposlanca. Ko sta končala, je rekel Nikolaju:

»Kar sem hotel in napovedal, se je zgodilo. Na odposlanca se lahko zanašate, saj ste ju sam izbrali. Zdaj mi je izpolniti le še drugi del moje obljube.«

S ponosnimi koraki je stopil Pirin prav na kraj stolp, potegnil meč in zamahnil proti sovražnem taboru.

»Udarila je ura. Vi Kamničanje ste mene zapustili in zato Vas zadene kazen. Zapustite svoj tabor in bežite.«

Topo so gledali vsi, ki so bili zbrani na grajskem stolpu, na Pirina. Gledali so ga, kakor da bi bil zblaznel, zakaj nihče ni razumel, kaj pomenijo te besede in to povelje, ki se je vsem zdelo brezumno. Nihče tudi ni zapazil, da je pri Pirinovih besedah Luka izpustil velikega Pirinovega psa in mu nekaj zaklical, na kar je pes stekel po stopnicah in čez nasipe zbežal v tabor sovražnikov.

Pirin se je naslonil na svoj meč in nepremično zrl v daljavo. Ponovno sta ga vprašala Nikolaj in Lavrencij, kaj da pomeni njegovo postopanje in kaj naj se stori in zaman sta ga opozarjala, da postaja vojska nemirna in zahteva, naj se že začne boj. Pirin ni dal nobenega odgovora. Niti ozrl se ni, kakor da sploh ničesar ne sliši.

Minila je cela ura, ne da bi se bilo v sovražnikovem taboru kaj zgodilo. Solnce je razpršilo meglo in v jasnem svitu je ležal tabor pred očmi na grajskem stolpu zbranih gledalcev. Nikolaj Kolovški je postajal od minute do minute nemirnejši. Prevzel ga je zopet sum, da ga Pirin vara. In ta misel se je porajala tudi Lavrenciju, Katarini in Mariji Salomi. Vsi so mislili, da hoče Pirin žrtvovati samega sebe, samo da uniči Kolovški rod. Plaho se je oziral Nikolaj na Pirina in bridko se je kesal, da je pustil Bertonjo in Raina iz gradu, kajti rekel si je, da bi ga sovražniki zdaj z lahkoto uničili.

Tudi Pirin ni bil miren, dasi je stal nepremično na svojem mestu. Njegov lepi moški obraz je začel upadati in razlila se je po njem smrtna bledost, kakor da bi mu odtakala kri. Saj je vedel, da ga lahko pahne v pogubo najmanjša stvar in da najneznatnejša ovira lahko uniči ves njegov načrt. Naj mu kak vojak iz hudobije ali prešernosti ubije ali samo zadrži psa − je vse izgubljeno.

Luka je zapazil, kako bledi Pirin. Uganil je mislil svojega gospodarja. Tiho je pristopil in mu rekel:

»Milostivi gospod − jaz sem ga videl, ko je prišel na cilj.«

Župnik Lavrencij, ki je z največjo napetostjo pazil na Pirina, je zaslišal te Lukove besede. Priskočil je, prijel Luko za ramo in razburjen vprašal:

»Koga si videl, da je prišel na cilj.«

»Satana, prečastiti duhovni oče,« je smeje se s svojo običajno nesramnostjo odgovoril Luka, poglavarja vseh hudičev. Ko bi ga ne poznal že davno, bi ga bil spoznal po tem, da je Vam podoben, kakor bi bil Vaš brat.«

Morda bi jo bil Luka za svojo drznost hudo skupil, da ni v tem trenotku v sovražnikovem taboru nastal nepopisen vrišč in splošna zbeganost. To je obrnilo vso pozornost nase. Videlo se je, da gonijo kmetje živino iz tabora, da zbirajo svoje stvari, da tovorijo vozove in se pripravljajo na odhod. Nikolaj bi bil najraje zavriskal veselja. Skočil je k ograji in nastavil rog, da bi dal vojski znamenje, naj plane nad sovražnika. Pirin pa mu je strgal rog izpred ust.

»Čakajte še,« je ukazal »nered še ni tako velik, da ne bi mogla sramota nad begom sovražnika ustaviti.«

Ni bilo treba dolgo čakati in Pirin se je obrnil in mogočno je zaoril njegov klic:

»Zdaj!«

Nikolaj Kolovški je potegnil svoj meč in dal toli težko pričakovano znamenje. Zadonele so trombe in kričaje in vriskaje se je usulo vojaštvo iz gradu na nasipe in se zapodilo na sovražno armado ...

Na grajskem stolpu je stal Marko Pirin in gledal ljuto, neizprosno bojevanje in beg sovražnikov.

Ni se bil zmotil. Krvosrd je ravnal po Pirinovem naročilu. Raznesel je v taboru vest, da sta poražena in ujeta Pyrso in Sternberg in ker Kamničanje niso imeli pravega poveljnika in ker se Sternberg in Pyrso nista vrnila ob določenem času, so se vdali nasvetom Krvosrdovih tajnih zaveznikov in se začeli umikati. In tedaj je planila nanje armada Nikolaja Kolovškega, jih premagala in jih pognala v beg.

Še pol ure ni trajal ves boj. Krvosrd je znal nastalo zmešnjavo na razne načine povečati in izvršil je to tem laglje, ker sta bila oba poveljnika odsotna in sta daleč od tabora lovila spretno bežeči četi Bertonje in Engelberta Raina.

Kamničanje so bežali proti svojemu mestu, vedoč, da so za njega močnimi utrdbami zavarovani tako dobro, da bi jim tudi večja armada nego jo je imel Nikolaj Kolovški ne mogla priti do živega.

Srečen in ponosen se je vrnil Nikolaj Kolovški na čelu svojih čet v tabor, da tu pričaka, kakor je bilo domenjeno, Bertonjo in Raina zasledujoča sovražna oddelka pod vodstvom viteza Pyrsa in grofa Sternberga. Ponosen in srečen je bil Nikolaj Kolovški tako, kakor še nikdar, saj je utekel gotovemu porazu in gotovi smrti, in hvaležno je stisnil roke možu, ki mu je pripomogel do zmage.

Pirin je odklonil zahvalo, odklonil pa tudi vsako pojasnilo, kako je sovražnika pripravil do bega, dasi je Nikolaj na vso moč silil, naj mu to pojasni.

»Izpolnil sem svojo obljubo,« je rekel Pirin, »in to naj Vam zadostuje. Zmagali ste. Sovražnikove utrdbe so v Vaših rokah, sovražna armada je razpodena in pot za odhod Vam je prosta. Tudi je nastavljena past Pyrsu in Sternbergu. V to past prideta gotovo, ali nikar ne pozabite, da sta to dva junaška moža, ki se ne bodeta dala tako lahko premagati, kakor kamniška vojska. Dva tigra sta Pyrso in Sternberg. Zvabil sem ju v past a zdaj je na Vas, da ju premagate in ne zadene mene nobena odgovornost za izid tega boja.«

A že se je oglasil župnik Lavrencij, ki je vsled prve zmage postal ošaben in mogočen, kakor da je sam razpodil sovražnike.

»Stojte, vitez Pirin,« je zaklical Lavrencij. »Tako se nismo domenili. Vi ste Nikolaju slovesno obljubili zmago, popolno zmago in za to nam jamčite s svojo glavo, dokler nista premagana tudi Pyrso in Sternberg.«

Pirin ni maral odgovoriti Lavrenciju, pač pa se je obrnil do Nikolaja Kolovškega in ga očitajoče vprašal.

»Kaj mislite tako držati svoje obljube? Čuvajte se, Nikolaj Kolovški! Z mano se ni šaliti. Kdor je mogel razgnati kamniško vojsko, jo lahko tudi znova zbere in jo popelje proti Vam. Kakor sem imel moč Vas rešiti, tako imam tudi moč Vas ugonobiti.«

Nikolaj, ki ga je navdajala neka bojazen pred tajinstvenim tujcem, ki je celo armado pripravil do bega, ne da bi se ganil s stolpa, se je Pirinove grožnje resnično ustrašil. Popeljal ga je s stolpa v svojo sobo in mu rekel:

»Zanašajte se name in bodite prepričani, da ostanem mož beseda. Kaj Vam nisem rekel, da ste na stolpu v varstvu moje žene in moje hčere popolnoma varni? Če hočem ohraniti med svojimi vojaki red, se mora pač to zgoditi, kar jim je obljubil Lavrencij. Potrebno je to, zakaj vojaštvo je sedaj zmage pijano, vojaštvo je videlo, da se vi niste boja udeležili in meni, da je zmagalo iz lastne sile. Zaradi tega mora ostati pri tem, kar je Lavrencij obljubil. Ta zlobni človek ima toliko vpliva na vojaštvo, da je lahko vsak trenotek naščuje na upornost in na punt. S tem moram računati.«

Pirin ni ničesar odgovoril, ali čudil se je, da prenaša Nikolaj Kolovški to odvisnost od kamniškega župnika in spominjal se je Lukovih besed, da človek, ki je srečno premagal visoke gore in preplaval globoke vode, lahko spodrsne ob malem kamenčku na ravni cesti in se ubije. In zato je molčal in se po obedu vrnil na stolp, kamor so kmalu prišli Nikolaj in Lavrencij, Katarina in Marija Saloma, nestrpno pričakujé zadnjega dejanja velikega boja za rešitev Kolovškega rodu.

Končno se je v daljavi pojavil oblak prahu in kmalu so je razločilo, da se podita po polju dva viteza.

Bertonja je bil s svojo četico res zapeljal izkušenega Pyrsa, da ga je trdovratno zasledoval. Pyrso je imel lepo četo in je vedel, da muči nasprotnike do zadnjega, če jih le dohiti. Begali so sem in tja in končno se je Bertonjeva četa po ukazu svojega voditelja razkropila in so možje bežali na vse strani. Bojna strast je bila prevzela Pyrsa in sledil je poveljniku sovražnikov Bertonji, da ga doide in premaga. Začela se je blazna gonja. Bertonja je jezdil naravnost proti mengeškemu gradu in Pyrso mu je s svojo četo sledil.

Že se mu je bil približal, že je mislil, da ga zajame, kar so iz zasede, izza okopov planili Nikolajevi vojaki in obkolili Pyrsa in njegove spremljevalce. Ujeli so se v nastavljeno past. Bertonja je bil pribežal na kraj, ki mu ga je bil določil Pirin. Zapodil se je bil v pesek med dvema okopoma ki sta bila na strani zavarovana. Pyrso in njegovi spremljevalci niso mogli ne naprej ne nazaj.

Vnel se je ljut boj. Vzlic vsi hrabrosti mengeških vojščakov se je Pyrso s svojo četo vrlo držal. S tistim nadčloveškim pogumom, ki ga da je obup, so se Pyrso in njegovi ljudje zaganjali v svoje rovražnike in če jih niso mogli razgnati, so jih vsaj pobili toliko, da so bila tla kmalu s krvjo napojena.

Prihitela sta Adam Kolovški in Bosio, a tudi ta dva nista mogla pomagati. Tiger je bil pač zajet ali do živega mu ni nihče mogel.

Trepetaje so na grajskem stolpu zbrani gledali prizor. Zlasti Pirina je bila minila vsa mirnost in preudarnost. Dasi ni zinil besede, se je vendar videlo na njegovem obrazu, kako občuduje izredno hrabrost in spretnost viteza Pyrsa in kako se veseli, če se Pyrsu posreči kakega napadalca podreti na tla.

Župnik Lavrencij tudi v najrazburljivejših trenutkih ni umaknil očesa od Pirina. Zapazil je ogenj v v njegovih očeh in izraz njegovega obličja in srdito siknil:

»Zdaj vidim, da ste res izdajalec, vitez Pirin. Kar z očmi pijete krščansko kri in srce vam vriska, da naši ljudje niso kos krivovercu Pyrsu.

»Poglejte, poglejte,« je v temi trenutku zakričal Nikolaj, »star tiger Pyrso je naskočil mladega leva Adama. Zadel ga je na šljem. Adam pa ga zadene v srce, glejte, Pyrso krvavi.«

»Da, Pyrso krvavi, a stari Pyrso se drži krepko na svojem konju, mladi lev Adam pa omahuje.«

Pirin je izrekel te besede s takim porogljivim zadovoljstvom, da je zavrela kri Nikolaju.

»Gorje vam, če ste naše ljudi zapeljali v past in jih vrgli Pyrsu pod meč.«

»Nikolaj Kolovški − ne razburjajte se po nepotrebnem. Povedal sem vam v naprej, da sta Pyrso in Sternberg dva tigra. Zdaj imate opraviti s starim Pyrsom. Pripravljeni bodite, da se bo mladi Sternberg še vse drugače branil.«

»Gorje vam, vitez Pirin, če ne zmagamo,« je rekel Nikolaj sicer tiho, a s tako grozečim glasom, kakor bi hotel Pirinu napovedati najstrahovitejše muke.

Potem pa je zgrabil Nikolaj svoj ščit, nadel šljem in zapustil grajski stolp. Šel je sam v boj, da s svojim ugledom, s svojo vojaško slavo vzpodbode svoje vojaštvo in če treba z lastno roko premaga nasprotnika.

Vriskaje je vojaštvo pozdravilo svojega poveljnika in z novim pogumom se je vrglo na sovražnika. Vsem je bil na čelu Nikolaj Kolovški, ki se je z nekim blaznim srdom lotil boja in s svojim vzgledom podžgal svoje viteze in svoje moštvo, da so vprav besneli.

Vojna sreča se je zdaj obrnila. Upehana in izmučena Pyrsova četa, ki so ji sulice zapirale vsak izhod, ni mogla več kljubovati premoči kolovških čet.

Pirin je zatisnil oči. Ni hotel gledati poraza hrabrih junakov, ki so bili njegovi prijatelji, a so ga bili iz dali, in ni hotel videti zmage tistih ljudi, ki jih je duša njegova sovražila, katerim pa je sam pomagal, da se maščuje onim, ki so se mu izneverili.

Ko je zopet pogledal na bojišče, je videl, da je bil večji del Pyrsove čete pokončan in da se vojskujejo samo še posamezniki, med njimi Pyrso, ki so ga napadali Nikolaj, Adam in Bertonja, ne da bi ga mogli premagati.

Tedaj se je zaslišalo z nasprotne strani kričanje vojaštva. Vsi pogledi so se obrnili tja. In zagledali so Engelberta Raina, ki je dirjal čez poljane proti preseku v okopih, da spelje grofa Sternberga v tisto past, v kateri je umirala Pyrsova četa.

Kakor burja mu je sledil Sternberg s svojo četo. Ni zapazil krvavih sulic, ki so se pri njegovem prihodu razdelile. Sledil je kakor brezumen Rainu na širni prostor za okopi in tam zagledal trupla poraženih sobojevnikov in starega Pyrsa, zapletenega v boj na življenje in smrt.

A Sternberg se ni ustrašil premoči nego se zagnal z divjo odločnostjo v boj. Njegov meč in meči njegove čete so divjali med Nikolajevim vojaštvom da je bila groza, in da se je vojaštvo začelo cepiti na male skupine in se ogibati boju. Tedaj je Pirin začel slutiti, da se zna zmaga obrniti na stran tistih, katerim se je hotel maščevati, ker so ga bili izdali.

Naenkrat se je začul od zadnje strani gradu klic:

»Krištof − bodi pripravljen − bliža se pomoč.«

Kakor pšica, ki zadene v živo, je vplival ta klic na vse, ki so bili zbrani na stolpu.

Čez okope se je priplazilo nekaj mož, njim na čelu Krvosrd, ki se je bil, izpolnivši Pirinovo naročilo, ločil od pobegle kamniške armade in se vrnil, da osvobodi Pirina.

»Krištof − − Krištof Zlatopoljec?« je z blaznim glasom zaklicala Marija Saloma, dočim se je Lavrencij prekrižal in namignil čuvajem, naj se pripravijo, da se polaste Pirina.

V deliriju svojega srda, svojih bolesti in svoje osvetoželjnosti se zdaj Pirin ni mogel več premagovati. Ponosno je dvignil glavo in na ves glas, kakor bi si odvalil morečo tajnost s srca, zaklical:

»Da, da, jaz nisem Marko Pirin, jaz sem Krištof Zlatopoljec.«

In vesel, mlad glas je vzkliknil: »Da, zopet Krištof Zlatopoljec!« in Manfreda je pristopila ter Pirinu izročila njegov meč, ki je bil stal v kotu.

»Krištof, kličejo te bratje,« je vpil Krvosrd.

Krištof se je ozrl na svoje sovražnike, na Lavrencija, na Katarino in na Marijo Salomo in prešinila ga je misel, da stori najbolje, če jih sedaj usmrti ter gre na bojišče maščevat se Nikolaju, Adamu in Bosiu.

»Krištof − kličejo te bratje,« je zopet vpil Krvosrd, ki je bil premagal straže in se je bližal stolpu. »Prišla je ura osvete.«

Marijo Salomo je pretresel ta glas, dvignila je glavo in z gorečim pogledom zaklicala:

»Krištof Zlatopoljec, jaz sem ti obljubila svojo ljubezen in svoje telo, če mi prineseš glavo Gašparja Khisla.«

Zlatopoljec je obstal. Ni ga premamila zapeljiva obljuba Marije Salome, prevzela ga je le misel, da z usmrčenjem rodu Kolovškega ni zadosti maščeval rodu Zlatopoljskih, da mora biti njegova osveta groznejša.

»Čuj, Krištof,« se je oglasila Manfreda, »Krvosrd je vlomil vrata v stolp. Čas je, da greš. Osveta te kliče.«

»Prizanesite nam, Krištot Zlatopoljec,« je jokaje prosila Katarina Kolovška, videč, kako je Krištof dvignil svoj meč.

Nekaj hipov je Krištof še premišljeval in z mrkim pogledom rekel: »Ne bojte se,« in je odšel z Luko s stolpa.

Ravno ko sta hotela Krvosrd in stari David s svojimi spremljevalci vdreti v stolp, se je na koncu stopnic pred razsekanimi vratmi pojavil Krištof Zlatopoljec in dvignil svoj meč ter zaklical:

»Nazaj! Komur je življenje ljubo, naj se umakne.«

»Krištof − kaj me ne poznate,« je vzkliknil Krvosrd. »Jaz sem tu, Krvosrd. Prišli smo Vas osvobodit.«

Krištof se je zagrohotal, prezirljivo in srdito.

»Povej, Krvosrd, kamniškim mestjanom in njihovim voditeljem, da nisem več njih prijatelj. Izdali so me in prodati so me hoteli in to izdajstvo se zdaj nad njimi maščuje.«

Krvosrd je skoro omahnil, tako so ga presenetile Zlatopoljčeve besede.

»Krištof, kaj si tudi mene varal, ko si mi naročil, da provzročim, da se kamniška vojska umakne izpred Mengša.«

»Tudi tebe, Krvosrd. Svojo osveto hočem. Kdor ni z mano, je proti meni in kdor je proti meni, tistega ugonobim. Zakaj se nisi ločil od Kamničanov, ko so sklenili, ponuditi Nikolaju Kolovškemu mir in so pri določbi pogojev pozabili zahtevati zadoščenja zame, ki sem jih rešil, ko je bil Kamnik že izgubljen.«

Iz vojnih čet, ki so se gnetle v bližini, se je začul čez vse žvenketanje orožja obupni klic:

»Na pomoč, Krištof Zlatopoljec, na pomoč!«

Tedaj se je Krištof odvrnil od Krvosrda in starega Davida, zdirjal čez dvorišče in čez vrt ter se zapodil, visoko vihteč svoj meč, med vojskujoče se sovražnike.

Stari David je gledal za Krištofom in grozeče za njim dvignil svojo pest.

»Le hiti pomagat, izdajalec, a tvoj oče je v mojih rokah in pri večnem bogu ti prisegam, da bom nad njim maščeval tvoje izdajstvo.«

»Ne prisegaj, David,« je siknil Krvosrd in prijel Davida za roko.

»Prvi in glavni izdajalec si ti, zakaj ti si kriv, da Pyrso in Sternberg pri mirovni pogodbi nista zahtevala zadoščenja za Zlatopoljca, dasi mu je to bilo slovesno obljubljeno. In da ne boš mogel izpolniti svoje prisege in se maščevati nad Krištofov m očetom, ostaneš v tem stolpu toliko časa, dokler ne spravim starega Zlatopoljca v varnost.«

Krvosrd je potegnil Davida v temno vežo stolpa. Z eno roko ga je držal, z drugo se je branil proti spokornikom, ki so bili spremili njega in Davida in so zdaj hoteli pomagati svojemu načelniku.

»Ti si izdajalec vseh izdajalcev. Smrti ne utečeš. Pri večnem bogu ...«

David je s prosto roko potegnil izza pasa bodalo in je zavihtel proti Krvosrdu. Ta je še o pravem času zapazil nevarnost in je treščil Davida ob tla, ravno ko je ta zamahnil. David je padel na svoje lastno bodalo in si je zasadil v prsi.

»Bodi proklet, izdajalec,« je zaječal. »Koliko ti je dal Kolovški, da si me umoril.«

Krvosrd se je nagnil nad Davida. Izdrl je bodalo in vlila se je kri. Krvosrd je videl, da staremu spokorniku ni več pomagati.

»Ne sodi me krivo, stari David,« je rekel Krvosrd. »Bliža se ura, ko se loči tvoja duša od telesa. Vedi torej, da je moje mesto v sreči in v nesreči vedno na strani Krištota Zlatopoljca, kajti jaz sem njegov nezakonski brat.«

Krvosrd je govoril tako tiho, da ga pred vratmi stoječi spokorniki niso umeli. David je zasopel in zagrgral, kakor bi hotel nekaj zavpiti, a napete grudi so mu upadle, oči so ugasnile, izdihnil je in vzel s seboj na drugi svet Krvosrdovo tajnost.

Krvosrd je poslal Davidove spremljevalce domov in je ostal sam pri truplu umrlega spokornika, da tu počaka izida boja.

Srditi boj, ki se je med nasipi in okopi bil že celo uro, se je bil končno obrnil Kolovškim na korist. Odločil je to Krištof, ki se je bil z ljuto silo zapodil med sovražnike in sekal glave, da so bila tla vsa namočena od prelite krvi. Utrujeni in od dolgega boja že izmučeni sovražniki niso bili v stanu, kljubovati silnemu vitezu v srebrnem okovu in z belim peresom na šljemu. Potrlo jih je tudi, da je nenadoma prihitela z gradu pomoč, kajti mislili so, da v gradu ni nobenega bojevnika več. Sternberg je šele zdaj spoznal, da mu je bila nastavljena past in da utegne imeti Nikolaj še rezervo, pripravljeno, da priskoči v poslednjem trenotku in uniči vse sovražnike do zadnjega. Naglo se je porazumel s Pyrsom, ki je bil že tako utrujen, da se je komaj držal na konju in sklenila sta, da poskusita pobegniti s svojim moštvom, kar sta ga še imela.

Odslej je bil njiju boj samo še navidezen. Imel je le še namen, spraviti kolovške bojevnike od preseka med nasipoma in si zagotoviti prosto pot na polja ter omogočiti beg. Končno se je to vendar posrečilo. Predno je še Zlatopoljec pridirjal do preseka, sta bila Pyrso in Sternberg pobegnila s tistim malim krdeloem, ki jima je bil še ostal od prej tako močnih čet. Kolovški jim niso utegnili slediti, ker so se skoro vsi vojskovali peš.

Zlatopoljec se je povspel na vrh nasipa in je gledal za bežečimi vojskovodji in njih maloštevilnimi bojevniki. Z zadoščenjem je gledal za njimi, saj je videl, kako je kaznoval neverne zaveznike, ki so ga bili izdali s tem, da so prelomili svojo obljubo in hoteč skleniti mir prezrli njega in niso zanj zahtevali zadoščenja. Zadovoljstvo Krištofa Zlatopoljca bi se bilo še postoterilo, ko bi bil vedel, da sta Pyrso in Sternberg ta večer odpovedala Kamničanom zvezo in jih zapustila, dolžeč jih, da so postopali izdajalsko, ko so v njiju odsotnosti zbežali izpred Mengša.

»Izdajstvo je postalo v zadnjem času vsakdanja stvar,« je menil stari Pyrso, a kjer se izdajsko postopa, tam nimam jaz ničesar iskati.«

Ta večer je bil konec ponosni kamniški vojski. S Sternbergom in Pyrsom so odšli tudi vsi drugi plemiči, nemirni duh, ki je vodil in navduševal kamniško mestjanstvo pa je ležal mrtev pod stopnicami grajskega stolpa v Mengšu.

Radost, da so premagani in razgnani sovražniki, je vse tako prevzela, da je zavladala vprav svečana tihota na bojišču. Nemo so zrli vitezi in vojščaki za bežečo četo.

Tedaj je pristopil Krvosrd in je šepetaje rekel:

»Krištof − treba je misliti na varnost tvojega očeta, predno se ga spomnijo Kamničanje. Jaz ne vem zanj drugega zavetišča, nego razvaline zlatopoljskega gradu.«

»Ne boj se,« je odgovoril Krištof, »jaz mu odprem gradove Nikolaja Kolovškega.«

Ta tihi pogovor je kakor iz sna prebudil zmagovalce. Z glasnimi vzkliki so se usuli okoli Zlatopoljca in se mu zahvaljevali ter mu čestitali na njegovem čudovitem junaštvu in na slavni zmagi. Nikolaj Kolovški mu je stiskal roke in ga imenoval svojega sina, Adam ga je klical svojega brata, Bertonja ga je prosil, naj mu bo prijatelj, Engelbert Rain je z mladeniško vnemo obžaloval svoja sumničenja.

Zlatopoljec se je ljubeznivo zahvaljeval ali pri srcu mu je bilo zdaj težje, kakor poprej, ko je divjal bojni krik, ko je žvenketalo orožje, ko je tekla kri in so padale glave hrabrih bojevnikov. Luka je bil edini, ki je vedel, kako težko se je Zlatopoljec delal srečnega in veselega in kako mučno mu je bilo stiskati roke ljudem, ki jih je duša njegova sovražila. Tedaj pa je Luka sklenil, da naredi temu prizoru konec in s svojim hripavim glasom je vrgel med družbo besede, ki so vsakega zadele kakor udarec s kolom.

»Blagor očetu, ki ima takega sina, kakor je Krištof Zlatopoljec!« je zaklical Luka. »Srečna sestra, ki ima takega brata.«

»In temu očetu je dal Nikolaj Kolovški izrezati jezik in to sestro so njegovi vitezi in vojščaki onečastili.«

Kar odskočili so ti krivci spričo Lukovih besed, prebledeli in umolknili, Krištof pa se je ločil od njih in videč, da ga pred grajskimi vratmi čakata Katarina in Marija Saloma, odšel ven na polje, da si ohladi glavo in razburjeno srce. Zdaj ni bil več v stanu, igrati svoje vloge, zdaj ni mogel več prenašati teh ljudi, ki jih je hotel vse uničiti.

Ko se je vrnil, je naletel na Nikolaja Kolovškega.

»Čakal sem te, moj ljubi sin,« je rekel Nikolaj. »Vem, da si bil potreben samote in zato te nisem zadrževal in ti nisem sledil. A predno se vrneva v grad, ti moram nekaj povedati. Tebi se imam zahvaliti, da danes ni propadel in v krvi utonil kolovški rod. Tebi se imam tudi zahvaliti, da sem se mogočno približal svojemu cilju. Danes si ti postal meni ne le prvi plemič moje vojske in njen prvi nedosežni junak, nego tudi najbližji prijatelj mojemu srcu. In čim bolj sem prej dvomil o tvoji zvestobi, toliko večje je zdaj moje zaupanje. A ker nočem, da bi ostal kar si zdaj, ker te hočem povzdigniti tako visoko, kakor tega sam ne slutiš, zato ni dovolj, da ti zaupam samo jaz. Zaupati ti mora tudi moje vojaštvo. Midva se ne ločiva nikdar več in zato moram ukreniti kar treba, da bo vojaštvo tebi tako udano, kakor meni. Obljubil sem ti, da uničim vpliv verskega fanatizma, ki ga ima župnik Lavrencij v svojih rokah. Pomagaj mi pri tem. Kdor hoče imeti veliko moč, mora vedeti, da njegova prva naloga ni, premagati sovražnike, nego izpodbiti njihovo nezaupanje.

Krištof ni koj razumel, kako misli Nikolaj Kolovški doseči svoj smoter. A ko sta prišla do gradu, mu je bilo hipoma vse jasno. Nikolaj je pred gradom odložil meč in šljem, sezul škornje in krvaveč − kajti bil je v boju večkrat ranjen − s križem v roki šel proti grajski kapeli. Zdaj je Krištof pojmil, kako misli Nikolaj Kolovški v svojih rokah združiti oblast vojskovodje in oblast dušnega pastirja.

»Ne pusti Lavrenciju možnosti, da te obrekuje,« je resno poživljal Nikolaj svojega spremljevalca. »Posnemaj moj zgled. Vojaštvo te smatra za krivoverca in Lavrencij ima tako moč, da ji vse moje prijateljstvo do tebe ni kos.«

»Pa bodi še to,« je po kratkem pomisleku odločil Zlatopoljec in je kmalu potem gologlav in bos s križem v roki korakal ob Nikolajevi strani mimo vsega vojaštva v grajsko kapelo.

Tudi Katarina in Marija Saloma sta se odpravili, da prisostvujeta zahvalni molitvi v kapeli, čakali sta bili pred stolpom, da ju pride pozdravit junak tega dneva, a čakali sta zaman. Ko je Zlatopoljec odšel z Nikolajem v kapelo, se je Marija Saloma obrnila do Manfrede, ki je bila, oblečena za paža, ostala pri grajskih damah tudi po Krištofovem odhodu v boj in ji je rekla:

»Deček, sporoči svojemu gospodu mojo zahvalo in reci mu, da mu je Marija Saloma pripravljena darovati, kar je obljubila.«

»In kaj ste obljubili,« je naglo in zvedavo vprašala Manfreda.

»To, kar je zahteval,« je mirno odgovorila Marija Saloma in odšla.

Manfredi so solze zalile oči in bridko je zavzdihnila za odhajajočo grajsko gospodično:

»Vi ga torej ljubite, gospodična?«

Marija Saloma že ni več slišala tega bolestnega vprašanja, pač pa je slišala gospa Katarina in se ustavila.

»Če ga Marija Saloma ljubi, tega ne vem, vem pa, da sovraži tebe.«

»In − on,« je živahno vprašala Manfreda. »Ali jo ljubi − on?«

»Zdaj, ko poznam tebe, tega sama ne vem in ne pojmim,« je menila gospa Katarina in je pohitela v cerkev, prepustivši Manfredo svoji žalosti in svojemu obupu.

Manfreda je sedla na stopnice, vodeče na grajski stolp in jokala. Zakrila je obraz z rokama in ni zapazila, da se je priplazila senca in se stisnila za vrata. Bil je to Luka. Prišel je, da po Krištofovem naročilu odstrani truplo starega Davida, a ko je zagledal jokajočo Manfredo, se je naglo skril v temni kot za vratmi. Niti dihati se ni upal. V očeh njegovih je žarel tajinstven ogenj in kazal je svoje dolge volčje zobe, kakor v trenotkih, ko ni več mogel prikrivati svojih čuvstev.

Kaj je rojilo v tej glavi, kaj je divjalo v tej duši, kake strasti in kaka poželjenja so se iskrila v tem srcu − tega ni izdal Luka z nobeno kretnjo in z nobeno besedo. Slonel je v kotu, dokler niso težki koraki na dvorišču naznanjali, da je zahvalna molitev v grajski kapeli končana. Tedaj je mirno stopil iz svojega skrivališča in ne da bi se zmenil za Manfredo, prav kakor da bi je niti ne zapazil, je pograbil truplo starega spokornika Davida in je odnesel iz veže in čez vrt tja, kjer se je pred nekaj časom bil še boj na življenje in na smrt, ter je vrgel med druge mrliče, ki so jih začeli vojaki kar na bojišču pokopavati. Manfreda pa je po Lukovem odhodu plaho

XIII.[uredi]

Ko je Krištof Zlatopoljec posvetil svoje življenje maščevanju, se je zavedal, da bo moral neizmerno mnogo prestati in žrtvovati, predno uresniči svoj namen. Pripravljen je bil na vse mogoče slučaje in računal je z vsemi mogočimi okoliščinami, a vzlic temu si je dostikrat rekel, da ga čakajo še velike doslej nepoznane ovire in da mora biti pripravljen na vsakovrstna presenečenja, tudi na taka, ki bi znala vse njegove namene hipoma uničiti.

Krištof Zlatopoljec je mislil o tem tudi v trenotku, ko je gologlav in bos korakal proti grajski kapelici. To spoznanje ga je napotilo, da se je sploh vdal prigovarjanju Nikolaja Kolovškega in posnemal njegov zgled. Bilo je dobro in koristno, da je tako storil, zakaj za vratmi grajske kapelice je prežal župnik Lavrencij in se pripravljal, da pri zahvalni molitvi napade Krištofa in da naščuje proti njemu vojaštvo. Nameraval je od velikašev in plemičev zahtevati poseben dokaz verne vdanosti cerkvi in duhovščini, posebno ponižanje pred vsem vojaštvom, da tako povzdigne svojo veljavo in svoj vpliv, obenem pa izzove ponosnega Zlatopoljca na odpor. Računal je, da je Zlatopoljec sovražen cerkvi, ker je dovolil patrijarhov zastopnik, prelat Orsano, da je Nikolaj Kolovški porušil zlatopoljski grad in računal je, da se bo Krištof zanašal na svoje uspehe v bitki tega dneva in se ne bo hotel ponižati prav pred onim, ki je bil najbolj ščuval proti njemu in ga najhuje sumničil kot krivoverca in izdajalca.

Župnik Lavrencij je togote škripal z zobmi, ko je videl, da sta Nikolaj Kolovški in Krištof Zlatopoljec iz lastnega nagiba storila to, kar jim je nameraval ukazati kot namestnik bolnega prelata Orsana. Jezilo ga je, ker v tem dokazu vernosti in vdanosti ni bilo nič poniževalnega, saj se Nikolaj in Krištof nista pokorila kakemu ukazu, nego se prostovoljno odločila za ta korak.

Župnik Lavrencij ni imel najmanjšega povoda, da bi bil mogel reči kako zlo besedo o Krištofu. Po zahvalni molitvi je imel izpred altarja govor, v katerem je hvalil hrabrost in junaštvo vseh plemičev in vsega vojaštva, ne da bi razen poveljnika koga posebej omenil. S tem pa je župnik le napeljal vodo na Zlatopoljčev mlin. Vojaštvo je na svoje oči videlo izredno hrabrost Zlatopoljčevo in vedelo je natančno, da je bil sovražnik poražen samo vsled tega, ker je bil Zlatopoljec v zadnjem hipu priskočil na pomoč. Vojaštvo je to zdaj toliko višje cenilo, ker je bilo prej Zlatopoljcu zabranilo udeležbo pri boju in ga prisililo, da je ostal med bojem ujetnik župnika Lavrencija. Hvaležno mu je bilo, da je utekel iz tega ujetništva v tistem trenotku, ko je bila nevarnost največja in da je prihitel na pomoč tistim, ki so mu malo ur prej stregli po življenju. Vojaštvu ni bilo prav, da župnik Lavrencij v svojem govoru ni omenil Zlatopoljca, zlasti ker je ta prišedši bosonog in gologlav v grajsko kapelo pokazal, da ni niti s hudobnim duhom v zvezi, niti privrženec krivoverskih spokornikov.

Sprejem, ki so ga plemiči in vojaki priredili Krištofu Zlatopoljcu, ko je zapustil grajsko kapelo, je bil tako presrčen, da Krištof zdaj ni več dvomil, da so premagani vsi sumi, ki so vladali proti njemu in da ima zdaj med armado Nikolaja Kolovškega tako zaslombo, da se bo lahko z velikimi koraki približal svojemu smotru.

Zvečer so se zbrali vsi plemiči v veliki grajski dvorani na proslavo izvojevane zmage. Te pojedine sta se udeležili tudi gospa Katarina in njena hči Marija Saloma in ves večer je vladala v družbi vesela prijaznost in zaupnost ter je vsakdo skušal drugim delati prijetne te urice. Najveselejši je bil Nikolaj Kolovški. Videl je, da igra njegov sin na kocke in da se je njegova žena Katarina zapredla v skrivnosten pogovor z Bertonjo, a niti to mu ni pokvarilo večera.

Mladina se je večinoma sukala okrog Marije Salome, ali kmalu se je začela od nje oddaljevati, zgolj iz namena, da bi mogel Krištof Zlatopoljec z njo svobodno občevati. Vsem tem mladim vitezom se je zdelo, da so dolžni dati Zlatopoljcu priliko, se zabavati z Marijo Salomo, ne da bi kdo nepoklicani motil to zabavo.

Krištof ni bil vesel. Prva radost nad doseženimi uspehi se je kaj hitro razkadila. Najraje bi se bil umaknil iz družbe. Toda zavedal se je, da tega ne sme storiti na noben način in zato je ostal in se trudil kar mogoče, da bi bil vsaj navidezno vesel in zabaven.

Sedel je poleg Marije Salome. V njenih očeh je čital ljubezenske obljube in ljubezensko hrepenenje. Videl je, da je tudi pri Mariji Salomi zmagal. Ni slutil, koliko ga bo veljala ta zmaga, nego si le prizadeval, da bi v srcu Marije Salome razvnel ljubezensko strast do viška, da bi potem mogel doseči svoj namen.

Marija Saloma ga je s slastjo poslušala.

»Moj lepi vitez,« mu je rekla z najljubeznivejšim usmevom, »pripravili ste me tako daleč, da zdaj verujem v resničnost vaše ljubezni do mene.«

Krištof je vedel, da pomeni to ravno toliko, kakor če bi bila Marija Saloma rekla: »Jaz vas ljubim.«

»Da lepi vitez,« je nadaljevala Marija Saloma. »Danes ste mi dokazali svojo ljubezen tako, da o njej ne morem in ne smem več dvomiti. Ali žensko srce je že tako, da hoče vedno novih jamstev in dokazov, če naj veruje. Tudi jaz želim takega novega jamstva. Malenkostno je, a vendar si ga želim iz vse duše.«

»Govorite, plemenita gospodična, je silil Krištof, »povejte, kaj je vaša želja. Sicer sem se šele vrnil iz težkega boja, a če ukažete, vzamem zopet orožje v roke in grem v nov boj.«

»Ne, take žrtve nikakor ne zahtevam.«

»Kaj bi vam torej moglo biti nov dokaz moje ljubezni,« je vprašal Krištof. »Če se da ta dokaz dobiti za zlato ali z dejanji − za vas, o Marija Saloma, storim vse.«

»Ah, lepi vitez,« je menila Marija Saloma. »Kaj res mistite, da ženska ne more zahtevati drugih dokazov ljubezni, kakor da gre kdo zanjo v boj ali ji prinaša dragocenih daril. Borili ste se zame danes. Prav! Toda, povejte mi, bi-li ne šli istotako v boj za najmanjšo svojo pravico, če bi vam jo kdo hotel vzeti? In kaka žrtev naj so darila, ko vam je vsled ogromnega vašega bogastva prava malenkost, deliti taka darila. S tem, česar imate v izobilju, mi ne morete dokazati svoje ljubezni. Poiskati je treba nekaj takega, kar bo za vas res žrtev, česar ne bodete mogli nadomestiti.«

Kadar ženska v ljubezni kaj zahteva, prevzame s tem obveznosti − si je mislil Krištof in zdelo se mu je, da bolj ko vsi pogledi pričajo te besede, da ga Marija Saloma resnično ljubi. Kaj bi utegnila Marija Saloma zahtevati, tega si Krištof ni mogel misliti, in zato je molče čakal, da nadaljuje Marija Saloma svoje razlaganje.

Po kratkem molku je Marija Saloma z dolgim, vročim pogledom in nagnivši se h Krištofu rekla:

»Da me ljubite, vem. Rekli ste mi to in vaša beseda mi zadostuje. Imam pa neko željo, a če mi je ne morete izpolniti, povejte mi to brez ovinkov.«

Zdaj je bil Krištof Zlatopoljec tam, kamor ga je hotela s svojimi zvijačami spraviti Marija Saloma.

»Vse ste pripravljeni zame storiti? Verujem Vam, lepi vitez! Kdor resno ljubi, je pripravljen svoji ljubezni žrtvovati celo − drugo ljubezen.«

Krištofu se je začelo svitati, a Marija Saloma mu ni dala govoriti, marveč je naglo nadaljevala:

»Da, ko bi se vi mogli ločiti od srca, ki vam je resnično vdano, ki vas istinito ljubi, ki se je zaradi vas odpovedalo vsemu svetu − potem bi bil to zame dokaz, da me ljubite nadvse na svetu. In jaz zahtevam tako ljubezen.«

Marija Saloma je po teh besedah nagnila glavo h Krištofu, da je čutil sapo in da mu je njen vse razkošje sveta obetajoč pogled proti njegovi volji razvnel kri.

»Tega, kar zahtevate od mene, plemenita gospodična, imam res malo ali pa nič. Ko bi mi bil kdo tako od srca vdan, kakor ste govorili, jaz bi vam žrtvoval tudi to vdanost in to ljubezen. Ali takega bitja, ki bi bilo vredno, da se nanj s svoje visočine ozre Marija Saloma Kolovška, takega bitja ni. Nimam ne staršev, ne bratov, ne sester, da bi vam jih mogel žrtvovati, nimam ne znancev, ne prijateljev, ki bi mi bili resnično vdani. Nikogar nimam razen nekaj najetnikov, ki mi bodo služili, dokler jim bo kazalo in me zapustili, kadar jim bo to kazalo. Edino bitje na svetu, za katero gojim v svojem srcu čuvstvo ljubezni, to ste vi, plemenita gospodična.«

Nekako sanjavo, a zapeljivo in nežno je skoro polglasno menila Marija Saloma:

»Nimate ne sorodnikov, ne prijateljev, na katere bi vas vezalo vaše srce? Nikogar ni, ki bi vas ljubil? Jaz sem edino bitje, ki je ljubite? Dobro, žrtvujte mi torej tisto bitje, o katerem jaz mislim, da vas ljubi. Moje srce hoče imeti ta triumf, moja duša koprni po takem zadoščenju, moja ljubosumnost zahteva, da mi žrtvujete svojega paža, tistega otroka, ki se kliče Manfred in o katerem sem prepričana, da ga neskončno ljubite, bolj kakor mene, četudi se morda sami tega ne zavedate. Verujem vam, da me ljubite, ali dokler mi niste tega dečka žrtvovali, nisem prepričana.«

»Ali − kaj hočete s tem nesrečnim dečkom?« je vzkliknil Krištof. »Ta deček je moja last, je moj tlačan, kajti kupil sem ga in ga plačal.«

»Mogoče,« je menila Marija Saloma, »ali da to ni navaden tlačanski otrok, to je gotovo. V njegovih žilah se pretaka plemenitejša kri. Odkar sem tega dečka videla, se mi dozdeva, da ni vaš, da nimate vi nad njim nikakih pravic, nego da vam sledi prostovoljno, iz ljubezni. Prisegam vam: nikdar nisem mislila, da spada ta Manfred med tista zavržena bitja, ki jih prodajajo v Carigradu pohotnikom. Ne. To je najbrž sin kake žene, ki ste jo vi ljubili in ki vam je na smrtni postelji poverila usodo svojega otroka. Ali pa je celo sad vaše ljubezni s kako imenitno in krasno damo iz jutrovih dežel. Tako prijateljstvo kakor veže vas in Manfreda, je mogoče le med enakovrednimi ljudmi in izvira iz srca, nikdar pa ga ni med mogočnim plemičem in sužnjem ali tlačanskim otrokom. A naj se že motim ali naj imam prav, žrtvujte mi Manfreda, če hočete naj bom do dna duše prepričana, da bi se iz ljubezni vdala vsaki vaši želji! Žrtvujte mi Manfreda, kajti kar veruje ljubosumno srce, je dostikrat močnejše, kakor sama resnica.«

Krištof je menil, da govori iz Marije Salome samo ženski ponos. Mislil je, da iz golega ponosa ne more trpeti, da bi njenega čestilca kakršnokoli čuvstvo vezalo še na kako drugo bitje; sodil je, da zahteva, naj živi izključno in edinole zanjo in njej na ljubav pretrga vse druge vezi, ni pa slutil, da je uganila Marija Saloma že davno, da je Krištofov paž − ženska.

»Čemu vam bo ta deček?« je vprašal Krištof. »Meni je Manfred ljub in drag. Manfredova vdanost mi je bila vedno močno opora, zlasti v časih, ko sem brez svojcev in brez prijateljev taval po svetu, ko sem si moral vsak dan vnovič z mečem zagotoviti življenje in ko mi je bil ves svet sovražen in me je ves svet obrekoval. Odkritosrčno vam povem, da sem Manfredu hvaležen, ker mi je bil zvest in vdan v naj težjih urah mojega življenja.«

Marija Saloma je nevoljno vstala s svojega sedeža.

»Vidim, da sem Vas zaman prosila,« je rekla nekako bridko. »O, saj sem slutila, da na žrtve od vaše strani ne smem računati, da bi mi izpolnili le tiste želje in prošnje, ki bi vas nič posebnega ne veljale.«

Hotela je oditi, a Krištof jo je zadržal.

»Motite se, Marija Saloma« je rekel Krištof. »Nisem vam odrekel, kar ste zahtevali. Le to bi rad vedel, če bi mi taka žrtev dala gotovost, da dosežem smoter svojega hrepenenja, edino stvar, ki jo želim, da si s to žrtvijo pridobim Vašo ljubezen. Manfred je Vaš, Marija Saloma. Ali dobim za to žrtev tudi kako plačilo?«

»Žrtev je torej za Vas tako velika, da bi je ne storili brez plačila?« je vprašala Marija Saloma.

»Jaz cenim to žrtev tako visoko, kakor ste jo cenili Vi sami. Rekli ste, da je to edina žrtev, ki bi Vas prepričala, da Vas resnično ljubim, da je to edina stvar, s katero bi mogel dokazati svojo dejansko udanost. Rekli ste sami, da na najdragocenejša darila ničesar ne daste, ker sam bogat in da Vam tudi čini junaštva nič ne pričajo. Ko bi Vam jutri prinesel glavo Gašparja Khisela, kdo ve, če bi ne rekli, da sem storil le to, kar bi storil vsak drugi in da to ni nobena žrtev z moje strani.«

Spomin na Gašparja Khisela je hipoma premenil Marijo Salomo. V njenih očeh je zasvetil ogenj sovraštva, njen obraz je zadobil trd in neusmiljen izraz.

»Kar se tiče Gašparja Khisla, ostanem pri svoji besedi in ko bi morala sramote in bede umreti. Kdor mi prinese glavo Gašparja Khisla, temu darujem svoje telo in svojo ljubezen in če bi bil to sam krvnik.«

Potem pa je mehko in nežno dostavila:

»Kar pa sem danes zahtevala od Vas, tega nisem zahtevala ne iz ponosa in ne zaradi osvete nego samo iz strahu, da me ne ljubite tako resnično in neizmerno, kakor si jaz želim, če naj bom srečna. Žrtvujte mi Manfreda, da utolažite mojo ljubosumnost.«

Pogledala ga je zopet goreče in omamljivo in Krištof je vzkliknil:

»Jutri je Manfred Vaš. In zdaj, povejte mi, Marija Saloma, ali me ljubite?«

Prijel jo je za roko in ona mu je ni odtegnila. Obrnila je glavo nekoliko na stran, kakor bi bila v zadregi, potem je z jasnim usmevom rekla:

»Če Vas ljubim, še ne vem, a srečna sem, neizmerno srečna, ker sem zdaj res prepričana, da me ljubite.«

Stekla je od njega in se stisnila k svoji materi. Njen obraz je bil tako solnčnojasen, da Krištof ni več dvomil o svoji zmagi.

Zmagoslavje je bilo doseglo svoj vrhunec in radost je začela že pozabljati na meje dostojnosti, ko se je na vratih v dvorano prikazal tuj plemič. Ves je bil zaodet z železjem in vizir mu je zakrival obraz. Na šljemu je imel dolgo črno pero, v rokah pa je držal meč, kakor da si je moral vstop v dvorano šele priboriti.

Vsa družba ja ostrmela nad tem nepričakovanim gostom in Nikolaj Kolovški je vstal s svojega sedeža in šel tujcu nasproti. Med tem pa se je bil tujec že ozrl po dvorani in šel naravnost in ne da bi se za koga zmenil na ono stran, kjer je sedel Krištof Zlatopoljec in le temu molče izročil košček popisanega pergamenta.

Nekako plaho se je ozrl Krištof na moža v železju, ki je ravno in nepremično stal pred njim.

»Marku Pirinu − Krištof Zlatopoljec,« je bilo zapisano na pergamentu in mesto podpisa je bilo s krvjo naslikano človeško oko.

Krištof je pogledal, na tujca, je vstal in se mu približal, kakor bi hotel skozi železni vizir spoznati njegovo lice. Tujec je za trenotek odprl vizir, a ga tako hitro zopet zaprl, da nihče ni videl njegovega obraza, dasi so bili vsi pogledi vanj obrnjeni. Ob enem se je tujec obrnil, pozdravil z mečem celo družbo in zapustil dvorano.

Vsi so se približali Krištofu, kajti vsak je pričakoval, da pove, kdo je skrivnostni tujec, kaj da želi in kam da je šel, toda Krištof se je umaknil vsem vprašanjem s tem, da je vzel v roke pergament, ki mu ga je prinesel tujec, in se vanj zaglobil, kakor da obsega kdo ve kake tajnosti ali važnosti.

Nikolaj Kolovški naposled ni mogel več premagovati svoje radovednosti, nego je pristopil h Krištofu in mu rekel:

»Sporočilo, ki ste je dobili na tako nenavaden način, mora biti posebne važnosti in posebno neugodno, ker sta postali naenkrat tako zamišljeni in zlovoljni. Ali Vaš prijatelj Nikolaj Kolovški ne sme vedeti, kaj poroča ta pergament?«

Te besede so prebudile Krištofa iz njegovih misli.

»Nič ni posebnega,« je odgovoril. »Priporočilo od prijatelja ...«

»A morda je prijateljevo željo in priporočila težko izpolniti,« je menil župnik Lavrencij, ki je že ves čas nezaupno krožil okrog Krištofa in ki bi bil silno rad izvedel, kaj poroča skrivnostni pergament.

»Kar mi je izpolniti, je dolžnost, a prijetna dolžnost,« je s povdarkom odgovoril Krištof, »in zato se lotim koj sedaj izpolnitve te dolžnosti.«

Krištof se je naglo poslovil od družbe, ki se je itak že pripravljala, da se razide, in je zapustil dvorano. Odhajajeje namenoma izpustil iz rok pergamentič, ki mu ga je bil prinesel skrivnostni vitez; župnik Lavrencij je listek pobral in ga hotel skriti v žep svojega talarja, toda Marija Saloma je videla, kaj se je zgodilo in je hitro rekla:

»Pa ne da je to tisto pismo, ki je je bil ravnokar prinesel neznani železni plemič?«

»Najbrž,« je odgovoril župnik Lavrencij, ki ga je Marija Saloma spravila v veliko zadrego s svojim vprašanjem. »Pobral sem pismo, da je vrnem lastniku.«

»Ali pa da bi je na skrivnem prečitali in če mogoče izkoristili za nove obdolžitve in nova obrekovanja,« je osorno menil Nikolaj Kolovški, ki je bil ta večer precej mnogo pil in vsled tega ni več mogel zatajevati svojih čustev, kakor je sicer znal.

»Pa recimo, da sem hotel to pismo na skrivnem prebrati,« je jezno rekel župnik Lavrencij. »A čemu? da bi Vam dokazal da je ta človek Vaš in naš vseh smrtni sovražnik. Čitajte sami to pismo, Nikolaj Kolovški.« 

»Sramota tistemu, ki se drzne sumničiti človeka po takih dejanjih, kakor smo jih doživeli danes,« je zakričal Nikolaj in je s pestjo udaril ob mizo. »Ne bom ga čital tega pisma, in če bi obsegalo mojo smrtno obsodbo.«

Obrnil se je k svoji hčeri, ki je bila vzela pismo Lavrenciju iz rok.

»Ali morda ti kaj sumiš in hočeš iskati pojasnil v tem pismu?«

»Ne oče,« je z jasnim usmevom rekla Marija Saloma, »jaz ničesar ne sumim in nimam nobenih dvomov.«

Stopila je k mizi in počasi na goreči plamenici sežgala pismo. Seveda je to izvršila tako, da je mogla obenem čitati zapisane besede:

»Marku Pirinu − Krištof Zlatopoljec.«

Nasmehnila se je na tihem in toplo ji je postalo pri srcu, da jo je ljubil Marko Pirin, to je bilo zanjo že častno in laskavo, a da se skriva za tem imenom Krištof Zlatopoljec in da jo ljubi ta vzlic vsemu, kar se je zgodilo njegovemu rodu, to je bil zanjo pravi triumf, ki ji je napolnil srce in dušo z radostjo in s ponosom.

Veseleč se sedanjosti in trdno zaupajoč v še veselejšo prihodnjost se je bila to noč razkropila mengiška grajska družba. Samo en član te družbe je legel ta večer potrt in žalosten k počitku: to je bil Krištof Zlatopoljec.

»Tako se dostikrat zasučejo stvari, ki jih zasleduje človek z največjo vnemo in strastjo,« je menil Krištof sam pri sebi. »Človek misli, da se spočije, ko se enkrat približa svojemu smotru, a mesto do počitka zaide v obup.«

Ko je bil Krištof Zlatopoljec pod tujim imenom prestopil prag mengeškega gradu, so ga vsi grajski prebivalci sovražili in ga imeli na sumu, da jih hoče ugonobiti. Zbegal je vse s svojo drznostjo in s svojimi opomnjami o raznih tajnostih, in potem mirno počival, dočim so tisto noč vsi prizadeti grajski prebivalci trepetali strahu.

Zdaj je dosegel Krištof, kar je želelo njegovo srce in za kar se je toliko trudil in prestal toliko nevarnosti in nadčloveškega duševnega in telesnega napora. Postal je zaupnik Nikolaja Kolovškega in njegov najboljši prijatelj; užival je neomejeno zaupanje Nikolajeve rodovine in njenih prijateljev, ljubila ga je Marija Saloma. Bil je gospodar Kolovškega rodu, imel je zdaj v rokah vse niti, da je mogel splesti iz njih tisto strašno osveto, ki jo je prisegel na razvalinah zlatopoljskega gradu in vendar je bila ta noč za njegove sovražnike noč brezskrbnega in zadovoljnega miru, zanj pa noč tuge in bolesti.

Prišedši v svoje stanovanje je našel Krištof v obednici skrivnostnega viteza, ki mu je prinesel na zmagoslavlje tajinstveni pergament. Tujec je bil odložil šljem.

»Oče,« je vzkliknil Krištof Zlatopoljec in je hitel proti staremu možu, da bi ga objel in pritisnil na svoje srce, a starec je naglo vstal in se umaknil, njegov pogled je bil tako resen in očitajoč, da je Krištof hipoma obstal in se ni upal stopiti k očetu. Krištof je poskusil uganiti, kaj da je očetu in zakaj se brani sinovega objema. Rad bi bil vprašal, a ni se upal, vedoč, da bi očeta le bolelo, če bi ga sin spravil v zadrego s katerimkoli vprašanjem, saj ni mogel govoriti.

Stala sta drug pred drugim in si srepo gledala v oči. In zdaj so se odprle rane Krištofovega srca. Spomnil se je, kako so očeta ponižali, trpinčili in mu izrezali jezik; spomnil se je, kako so sestro onečaščali, dokler ni umrla in v duhu je videl razvaline zlatopoljskega gradu, pod katerimi je po dolgih letih videl očeta − pohabljenega in sestro − umorjeno.

Zdaj je tudi uganil, kaj da je očetu, zakaj ni pustil, da bi se mu sin približal, uganil je, da mu oče več ne zaupa, ker si ne zna tolmačiti sinovega postopanja, ker ima sina na sumu, da je pozabil na svojo sinovsko dolžnost, na strašno zlo, ki je zadelo njegovo rodovino, na zapriseženo osveto. Jasno je bral sedaj v očetovem pogledu očitanje, da je izdajalec svojega rodu in da se je prodal tistim, ki jim je obljubil osveto za njih vnebovpijoča hudodelstva.

Začel je begati po sobani, kakor bi bil iz uma, do čim se je starec stisnil v kot pri peči, in je s temnimi nezaupnimi pogledi sledil sinu.

»Ah, oče, oče; jaz vam ne morem ničesar povedati in ničesar razložiti,« je končno vzkliknil Krištof in se prijemal za glavo ter si pulil lase. Ko se starec ni zganil, je začel Krištof znova drveti brezpokojno po sobi in si mučil glavo, kako bi očeta pomiril in si zopet pridobil njegovo zaupanje.

Uvideval je, da mu zna očetova navzočnost postati nevarna pri njegovih prizadevanjih, da mu zna oče vsled svoje nezaupnosti ravno v najvažnejših trenotkih pokvariti vse načrte in bridko je obžaloval, da sta ga ponos in veselje nad zmago prevzela tako, da je Krvosrdu zaklical, da odpre očetu vrata Nikolajevih graščin. Zavedal se je, da bi očeta na noben način ne prepričal, tudi če bi mu še tako natančno pojasnil svoj zadnji smoter in še tako dobro utemeljeval nagibe svojemu nenavadnemu ravnanju.

»OČe, oče, jaz vam ne morem ničesar povedati in ničesar razložiti,« je novic vzkliknil Krištof in vsa bolest, ki ga je pretresala in ga davila, je odmevala iz njegovega obupnost razodevajočega glasu. »Zaupajte mi, oče. Verujte mi, da izpolnim svojo prisego, strašneje, kakor si to more predstavljati najsmelejša domišljija. Ni mi mar, kaj govore Kamničanje in njihovi zavezniki. Služil sem jim pošteno in dobro, a izdali so me in zato sem jih kaznoval. Izpolnil bom kar sem se namenil in kar sem obljubil in gorje vsakemu, kdor bi mi stopil na pot ali bi me hotel ovirati. Preveč sem že žrtvoval in preveč sem že trpel, da bi se mogel zadovoljiti z navadno osveto. Smrt mojih sovražnikov, hitra smrt, ni nikakor maščevanje za grozodejstva, ki so jih storili mojemu rodu. To je vse, kar vam morem povedati.« In z mirnejšim glasom, kakor otrok proseče, je dostavil Krištof: »Oče − zaupajte mi; ne bodete se varali.«

Starec je stal še vedno nepremično v kotu. Njegov obraz je bil kakor izklesan iz kamna. Nobena najmanjša poteza ni razodevala njegovih misli in njegovih čuvstev. Nič ni več kazalo, da sinu še kaj očita, a isto tako ni nič kazalo, da so sinove besede napravile nanj le najmanjši vtisk. Krištof je to dobro zapazil in duša se mu je krčila žalosti. Razburjenost ga je prevzela in je zaklical z neskončno bolestjo:

»Ah, oče, čemu ste prišli sem?«

Užaljen je ostal stari Zlatopoljec, del na glavo svoj šljem in vzel v kotu sloneči svoj meč. Hotel je zapustiti sina − toda Krištof je pohitel za njim in ga siloma zadržal.

»Ostanite, oče, prosim vas, ostanite. Saj ne vem, kaj govorim. Če hočete, vam vse razodenem. Kadar vas obide sum, da sem se izneveril svoji dolžnosti in svoji prisegi, pa se na vsak način spomnite, kar vam bom sedaj povedal. Tisti dan, ko bodete prepričani, da sem izdajalec, storite brez usmiljenja z menoj tako, kakor so z vami storili vaši sovražniki. Ali ste me razumeli, oče? In zdaj ostanite tu in bodite mirni ali idite počivat, kakor pojdem tudi jaz.«

Krištof je poklical Luko in mu poveril skrb za očeta, sam pa se je umaknil v svojo spalnico. Utrujen je bil na smrt, duševno in telesno, tako utrujen, kakor žival, ki je noben bič ne spravi več na noge, ki raje pogine, kakor da bi nesla še dalje svoj tovor. Legel je na svoje počivališče, toda pokoja ni našel, ker ga je navdajala zavest, da svoje naloge tega dneva še ni izvršil. Nemirno se je premetaval po svojem ležišču, toliko nemirnejše, ker se ni upal, da bi izpolnil to, kar je nekaj ur poprej v sili in stiski obljubil.

Planil je z ležišča in začel hoditi po svoji sobi iz kota v kot. Hodil je s težkimi koraki in se naslanjal ob mize in stole, ker so ga noge komaj nesle.

»Končam − danes ali nikdar,« so šepetale njegove blede ustne in omahuje je stopil k vratom vodečim v sosedno sobo in jih rahlo odprl.

»Manfreda,« je zaklical polglasno in se na prstih bližal postelji, a ko je nanjo posvetil, mu je skoro plamenica padla iz rok, tako se je prestrašil, videč, da je postelja prazna.

Šel je klicat Luko in ga ostro izpraševal, kje da je Manfreda. A Luka ni vedel ničesar povedati. Videl je bil Manfredo na stopnicah v grajski stolp, ko je prišel iskat ubitega Davida, a potem nič več.

Krištof je mislil, da ga skrb za Manfredo in bolest, da jo izgubi, uniči. Vsa neskončna vdanost in brezmejna ljubezen te deklice ni nikdar napravila tolikega vtisa na Krištofa, kakor ga je napravilo sedaj dejstvo, da je Manfreda izginila. Šele zdaj mu je bilo jasno, da jo resnično ljubi iz vse duše, dasi je v boju za svojo osveto, kateri je vse žrtvoval, skoro pozabil na to ljubezen; šele sedaj se je zavedal, da mu brez Manfrede ni obstanka.

Hitel je iz svojega stanovanja in izpraševal po gradu, če kdo kaj ve o Manfredu. In ker mu ni vedel nihče povedati, kje da je zali paž, je začel iskati po dvorišču, po vrtu in celo po vojaških spalnicah, okrog nasipov in po bojišču, a vse zaman.

Vrnil se je potrt v grad. Prišedši mimo stolpa se mu je zdelo, da sliši šepetanje. Postal je pri vratih in poslušal. Kmalu je spoznal glas Andreja Bosia. Čudno se mu je zdelo, da govori samo Bosio in da nihče ne odgovarja, a vendar ga je prevzela misel, da ima Manfreda na tem stolpu ljubaven sestanek z Bosio, kar ga je do skrajnosti raztogotilo. Vtihotapil se je v stolp in previdno plazil po stopnicah navzgor. Ljubosumnost je vstajala v njegovem srcu in le s težavo je krotil to čuvstvo in si ohranil hladno kri.

Končno se je Krištof priplazil do vrat, ki so vodila na vrh stolpa. Bila so toliko odprta, da je spoznal Bosia, ki je stal na stolpu in da je videl drobne nožice Manfredine.

»Ljubi deček,« je ravno govoril Bosio, »zakaj si tako molčeč. Zdi se mi, da si plemenite krvi in gotovo si prišel le po nesreči v sužnost. Pomisli pa, dečko, da tisti, ki te je prodal tvojemu sedanjemu gospodarju, mu je prodal samo tvoje telo, ne pa tudi tvoje duše. Kaj je telesna sužnost? Nič! Z nekaj zlati se lahko odkupiš, kadar hočeš.«

In ker Manfreda ni ničesar odgovorila, je nadaljeval Bosio še tišje: »Ti nisi deček, četudi nosiš moško obleko, deklica si. Vem, da se ne varam! Tvoj gospodar te je kupil kot deklico, če te je sploh kupil in če si sploh njegova last. A tudi če je res, da si njegova last − kaj za to! Da je le tvoje srce svobodno. Podari mi svojo ljubezen in jaz te odkupim in namesto da bi služila svojemu gospodarju, boš svobodna gospa in imela služkinj, kolikor jih boš hotela in katerim boš svobodno ukazovala, kakor te bo volja.«

Krištof je čutil, da mu teče vsa kri v glavo. Vzel je svoje bodalo v roke in se že bližal vratom, da bi jih odprl in planil na Bosia, ko se je spomnil, da bi bila hitra smrt še prava sreča za tega človeka. Kaj naj bi Bosia, ki mu je sestro onečastil in umoril, kar na kratko z bodalom poslal na drugi svet? Ne! Vtaknil je bodalo zopet za pas in poslušal, kako je Bosio nadaljeval svoje prigovarjanje.

»Ne zameri mi, dražestna deklica,« je govoril Bosio, »da sem ti sledil na ta stolp. Mesečina mi je izdala, da si tu. Opazoval sem te dolgo in zdelo se mi je, da jočeš in da si nesrečna. Smiliš se mi deklica, vem, da si mnogo trpela in da še trpiš, in vem, da te čaka še huje trpljenje. Oh, umejem te. Tvoja nesreča je tako velika, da se ti zdi prijazen pogled tvojega gospodarja že kakor solnčen žarek v zimski megli in tako hvaležna si za tak pogled, da si se iz same hvaležnosti zaljubila v svojega gospodarja in danes ljubi tvoj gospodar drugo in ti trpiš, kakor da bi smela zahtevati, naj tvoj gospodar tudi tebe ljubi. Pozabila si, da je on plemič, ti pa si njegova last, njegova posest, s katero lahko stori kar hoče. A čakajo te še veliko hujše bolesti, proti katerim je preziranje tvoje ljubezni še prava malenkost. Jaz te ljubim, draga deklica, resnično in čisto. Ljubi te pa tudi Adam Kolovški. Jaz bi te rad osvobodil in ti pomagal do sreče; Adam Kolovški pa bi le rad užival tvojo ljubezen in se te hoče polastiti na ta način, da te odkupi in potem pridrži kot svojo priležnico.«

Manfreda še vedno ni ničesar odgovorila.

»Jutri hoče Adam Kolovški govoriti s tvojim gospodarjem in ker ljubi ta Marijo Salomo, se bo gotovo rad prikupil njenemu bratu. Pomisli to, deklica, in preudari kaj te čaka.«

Bosio je pristopil k Manfredi. Rahlo ji je pogladil lice in nežno vprašal:

»Ljuba deklica, povej, ali nečeš biti raje moja, kakor pa Adama Kolovškega?«

»Ne tvoja ne bo, niti Adamova,« je zagrmel Krištof in je planil na stolp. Jeza ga je bila premagala tako, da se je spozabil in stopil pred Bosia. A bilo mu je takoj žal in zato je hitro poskusil, da popravi storjeno napako. »Ta deklica je moja last, jaz sem jo kupil in jutri jo podarim Mariji Salomi.«

Bosio je bil, presenečen Krištofovega prihoda, odskočil in potegnil svoj meč, a Krištof ga je hitro potolažil.

»Spravi svoj meč, prijatelj Bosio,« je rekel s prisiljeno prijaznostjo »in nikar ne obupaj. Marija Saloma si je zahotela to deklico in − saj veš, kako je − moral sem ji jo podariti. A Marija Saloma se bo tega dekleta kmalu naveličala in − no, potem poskusiš lahko svojo srečo.«

Krištof je to govoril tako tiho, da ga Manfreda, ki je bila skočila na stran, ni mogla razumeti. Glasno pa je dostavil:

»Idi zdaj, prijatelj Bosio, in odpočij se; jutri bodeva govorila dalje.«

Segla sta si v roke in Bosio je zapustil stolp. Šele ko so se vrata za Bosiom zaprla, se je Krištol približal Manfredi, ki je slonela ob ograji. Ovil ji je roko okrog pasa in jo stisnil k sebi.

»Manfreda, ljuba moja Manfreda,« je rekel Krištof: »Govoriti moram s teboj. Poslušaj me Manfreda in veruj mi, da izpolnim vse, kar sem ti obljubil.«

Manfreda je pogledala Krištota udano in ponižno − potem pa ga rahlo odrinila od sebe in ga vprašala:

»Kateri dan je danes Krištof?« 

»Danes je prvi dan oktobra meseca.«

»Dobro,« je odgovorila Manfreda, potem pa pozorno nekaj štela pomagajoč si s prsti in na to rekla: »Tedaj bom stara dvajset let. Ah, dolgo je še, dolgo. A − nič za to.«

Potem se je naglo obrnila h Krištofu in s popolnoma premenjenim glasom vprašala:

»Kaj ukazujete, gospod?«

»Ničesar ti ne ukazujem, ljuba moja Manfreda,« je rekel Krištof. »Prišel sem te le prosit pomoči in podpore v mojem težkem boju.«

In sedaj se je pokazalo, da je Manfreda užaljena do dna srca. V vsakem drugem slučaju bi bila rekla, da stori z veseljem vse, kar zahteva Krištof, tudi zdaj je Krištof to pričakoval, toda to vprašanje se mu ni izpolnilo.

»Gospod − Manfrede, ki bi Vam mogla pomagati, ni več; ostal je samo vaš paž in ščitonosec Manfred, ki se bo pokoril vsakemu Vašemu povelju.«

Ta odgovor je razdražil Krištofa, ki si je domišljal, da mora Manfreda vedeti, kaj želi in po čem hrepeni in da se mora posvetiti njegovemu maščevanju s tisto strastjo in požrtvovalnostjo kakor on sam. V tej svoji razdraženosti je ostro in brezobzirno odgovoril:

»Ker si moja last, ker sem te odkupil in plačal, storim lahko s tabo kar hočem, naznanjam ti torej, da sem te daroval plemeniti gospodični Mariji Salomi Kolovški in jutri postaneš njena last.«

»Prav − torej jutri,« je mirno odgovorila Manfreda.

Ta Manfredina vdanost je zapekla Krištofa v srce. Strastno je objel deklico in poljubljajoč ji usta in oči je ječal:

»Ah, saj ni mogoče! Ti, moja edina, ljubljena Manfreda, da bi postala dekla Marije Salome, celo njena sužnja. Ne, ne, to ni mogoče.«

»Osveti − je vse mogoče,« je odgovorila mirno in tiho Manfreda. »Osvetniku ni nobena žrtev prevelika.«

»Torej si me vendarle razumela,« se je veselil Krištof, »in me umeješ tudi zdaj. Hvala ti, Manfreda.«

Krištof je novic stisnil Manfredo k sebi. Kar je bila rekla, se mu je zdelo zadostno pojasnilo njenega nenavadnega vedenja. Zavzet je bil za svojo osveto tako, da se ni mogel poglobiti v misli in v čuvstva lepe Manfrede in tudi ni opazil, da ni z nobeno besedo in z nobeno kretnjo pritrdila njegovemu domnevanju.

Krištof in Manfreda sta skupno zapustila stolp, šla sta roko v roki in Manfreda se je bolestno spominjala, da že mnogo mesecev nista šla tako skupaj. Mirno je trpela, da jo je Krištof objemal in poljubljal, in Krištofu ni prišlo na misel, da mu Manfreda prepušča samo še svoje telo, njena duši pa ni o tem ničesar več vedela ...

Z novim dnevom se je začelo novo življenje za vse, ki so bili zbrani v mengiškem gradu. Nikolaj Kolovški se je z novimi močmi in z novim pogumom posvetil svojim velikim ciljem; za Katarino in Bertonjo se je začela doba brezskrbnega uživanja njiju ljubezenske sreče, zaradi katere sta doslej takorekoč dan in noč trepetala; Adam Kolovški in njegov prijatelj Andrej Bosio sta imela gotovost, da bodeta lahko zopet živela razuzdano in veselo, kakor se jima je hotelo; Marija Saloma je imela zdaj gotovost, da je rešitelj kolovškega roda, Krištof Zlatopoljec, ves njen, tako da lahko ž njim stori in doseže kar hoče; Krištof sam je vedel, da se je znatno približal svojemu cilju in da se z novim dnem začno priprave za zadnje in poglavitno dejanje njegove osvete. In tudi Manfreda se je zavedala, da ji je novi dan prinesel novo življenje in dozdevalo se ji je, da se bo to novo življenje končalo z nepopisnimi grozotami, s krvjo, s požigi in umori.

Tihi, enakomerni jesenski dnevi so minevali Krištofu v sladkem pokoju. Naporov in bojev vajeni plemič se je temu miru udal s tem večjim veseljem, ker je bil izmučen in potreben poživljajočega počitka.

Krištof je imel dovolj prilike, občevati z Marijo Salomo in lahko je spoznaval od dneva do dneva, kako vse bolj se ga oklepa ponosna hči kolovškega velikaša in kako rase in se utrja njena ljubezen do njega.

Niti trenotek ni Krištof obžaloval, da je svoje sovraštvo raztegnil tudi na Marijo Salomo, dasi ta ni bila kriva hudodelstev, ki so jih storili Nikolaj, Adam in Bosio zlatopoljskemu rodu. Z radostjo je opazoval, kako je Marija Saloma vse bolj in bolj trepetala ljubezenskega hrepenenja in vporabil je vse, kar si je le mogel izmisliti, da jo čim bolj priveze nase in razvname njene strasti do tiste skrajnosti, ko sledi človek brez pomisleka svojim čuvstvom in svojim poželjenjem, pa če bi bil potem nesrečen vse svoje življenje. In nikdar ni Krištofa zaradi tega opominjala njegova vest. Zajedel in zagrizel se je bil v svojo osveto tako, da mu je bilo maščevanje kolovškemu rodu najsvetejša stvar, in da je vse presojal samo s tega stališča in opravičeval tudi najnemoralnejše sredstvo, samo da je služilo njegovim namenom.

Nikolaj Kolovški se je le še nekaj časa mudil v Mengšu. Omrzil se mu je bil ta grad, ki si ga je osvojil z brezvestnim umorom, saj ga je vsaka najmanjša stvarica spominjala, da je tu doživel največje ponižanje svojega življenja. Kakor je bil Nikolaj tudi hvaležen Krištofu, da ga je rešil, ošabni velikaš ni mogel prenašati zavesti, da je bil kdaj skoro že poražen in uničen. Zato ni imel obstanka v Mengšu in je silil, da naj se rodovina preseli na drug kraj.

V Mengšu, ki je bil itak ves oplenjen in izropan, je ostala le mala posadka, gospa Katarina pa se je z Adamom in z Marijo Salomo preselila na Črnelo, kamor so ji sledili malone vsi njeni gostje. Nikolaj pa tudi v tem jesenskem času ni miroval, nego je potoval daleč naokrog od gradu do gradu, od kraja v kraj, da si pridobi novih zaveznikov in najame novih vojakov, kajti hotel je Kamnik ponižati in zavzeti za vsako ceno, pa če bi ga veljalo glavo. Toda uspehi njegovih prizadevanj niso bili nič kaj povoljni. Ker ni bilo plana, se je izgubilo mnogo vojakov, in ker ni bilo gotovega denarja, je marsikak plemič ostal doma, tudi če je slovesno in na svoj meč obljubil, da se udeleži vojne.

Kamničanje in njihovi zavezniki bi bili takrat brez posebnih težav lahko ugnali in uničili Nikolaja Kolovškega in njegovo vojsko, ali poraz pri Mengšu je bil preplašil druga mesta, ki so bila v tajni zvezi s Kamnikom in pregnal je tudi kamniške vojskovodje na njihove grajščine. Kamničanje, dasi hrabri in požrtvovalni, niso imeli ne dovolj moštva ne sposobnih voditeljev in zato se niso upali zapustiti ozidja svojega mesta. Na zavojevanje niso nič več mislili, mislili so samo še na obrambo svojega mesta, svojega imetja in svojega življenja.

V takih razmerah ni bilo misliti, da pride v doglednem času do odločilnega boja in do miru. Obe stranki sta se zadovoljevali z malimi napadi in boji. Zdaj je kak plemič izmed Nikolajevih zaveznikov naskočil in oplenil kak grad ali kako vas sovražnikov, zdaj so tako storili zavezniki Kamničanov. Vojne ni bilo, ali ropanje in ubijanje je bilo na dnevnem redu in krvavela je vsa mejna grofija kranjska, zakaj vsa dežela je bila takorekoč dan in noč v vojnem stanju.

Tedaj pa se je Krvosrd odpravil na pot, da pridobi Kamničanom kar mogoče prijateljev in zaveznikov in da prouzroči odločilni boj, ki naj ima že katerikoli izid, samo da prinese deželi in prebivalstvu toli potrebni mir. Romal je od grada do grada s svojo malo četo in končno vendar pregovoril nekaj uplivnih plemičev, da so obljubili, stopiti na stran Kamničanov in jim v odločilni uri pomagati z vsemi močmi.

Krvosrd je vedel, da to ne bo všeč Krištofu ali njegova ljubezen do domovine je bila močnejša, kakor ljubezen do brata in zato je storil, kar mu je velevalo srce. Ko je bilo to težko delo končano, se je odpravil v Črnelo, da vse pove Krištofu in se pred njim opraviči.

Prišel je v grad le z veliko težavo. Nikolaj Kolovški je bil ravno ta dan izvedel, da je vitez Pyrso, prejšnji lastnik grada Črnela, vjel mladega plemiča Majnharda Neydeka, grajščaka na Mirni, in ga dal z njegovimi spremljevalci vred obesiti. Neydek je bil zapustil Črnelo, da okrog Kamnika nabere kaj plena in je pri tem izletu zašel sovražniku v roke. Nikolaj je divjal, zlasti ker se mu je sporočilo, da je bil Pyrso obsodil Neydeka ne kot roparja, marveč kot izdajalca domovine.

Ves grad je bil razburjen, ko je prišel tja Krvosrd in moral je postopati skrajno previdno, da ga ni kdo spoznal. Naposled se mu je to res posrečilo in priplazil se je v sobo, kjer je našel starega Zlatopoljca in Krištofa, zatopljena v svoje misli.

Krištof je že vedel, da dela Krvosrd zopet v prid Kamničanov in bolelo ga je to toliko bolj, ker je obsodba Neydeka pričala, da veljajo Nikolaj in vsi njegovi zavezniki za sovražnike in izdajalce domovine.

Brata se nista preveč prijazna pozdravila, a Krvosrd je imel samega sebe v oblasti in je bil vsled tega v stanu jasno in mirno razložiti svoje stališče in nagibe svojemu postopanju. Krištof mu je razburjeno ugovarjal med tem ko je stari Zlatopoljec poslušal z napeto pozornostjo, trepetajo onemogle jeze, da ne more razložiti svojih misli.

»Čemu bi se prepirala,« je končno rekel Krvosrd. »Naj odloči oče.«

In obrnivši se k staremu Zlatopoljcu je nadaljeval:

»Poslušajte me oče. Lahko bodete razsodili, kaj nama je storiti. Že celo leto traja ta nesrečna vojna. Skoro ga ni človeka, ki se mu ni zgodila že kaka krivica; skoro vsaka hiša bi imela vzrok, se maščevati za kako nasilstvo. Nobenemu človeku se pa ni zgodilo kaj takega, kakor vam in hudodelstva, storjena zlatopoljskemu rodu, kriče na ves glas po neizprosnem maščevanju, po izredni osveti. Toda pri osveti za storjena hudodelstva je Krištof pozabil na to, kar veže vse prebivalce te mejne grofije in pozabil je na to, kar je vsem skupno.«

»Samo na ta način dosežem osveto, ki bo primerna storjenim hudodelstvom,« je vzkliknil Krištof. »Vem, kaj namerava Krvosrd, ni torej treba, da mi to razloži. Toda jaz nimam niti volje, služiti tem namenom, niti več moči, skrivati svoje misli o tej stvari. Lepa stvar je mir in blagor naše mejne grofije. A zakaj se gre? za moč in neodvisnost nekaterih mest, za blagor in veljavo nekaterih graščakov. In Krvosrd smatra za svojo dolžnost, se zavzemati za korist teh ljudi proti koristim drugih, njim nasprotnih ljudi in imenuje to domovinsko ljubezen. Moje srce pa je postalo nepristopno takim nazorom.«

Krvosrd je hotel Krištofa prekiniti, toda ta ga je hitro zavrnil:

»Pusti me, da povem, kar mi je na duši. Od svoje domovine jaz ne morem ničesar zahtevati in ničesar dobiti. Ali mi more domovina oživiti sestro in vrniti očeta zdravega in nepohabljenega? Celo božja roka ne more veii popraviti, kar se je zgodilo mojemu rodu. A če domovina ne more zame ničesar storiti, če prepušča meni samemu maščevanje, nimam tudi jaz napram domovini nobenih dolžnostih več. In ta domovina zahteva zdaj celo, da naj se jaz odpovem svojemu maščevanju in naj se posvetim delu za moč in svobodo Kamničanov, viteza Pyrsa, grofov Sternbergov in drugih gospodov. To je blaznost.«

»Krištof − strast te je tako prevzela, da ne moreš več pravično soditi.«

Toda Krištof se ni zmenil za ta Krvosrdov opomin.

»Jaz jih sovražim in zaničujem te Kamničane in njihove zaveznike kakor sovražim in zaničujem kolovški rod in njegove zaveznike,« je z ljuto srditostjo nadaljeval Krištof. »Pomagal sem Kamničanom in jih rešil v v največjih stiskah − a ko so imeli Mengeš z Nikolajem in vso njegovo rodovino vred že takoreč v rokah, so me sramotno izdali. Nase so mislili in na vsakega izmed sebe, mene pa so pozabili, zame se niso zmenili in mi iztrgali osveto iz rok. Jaz si jo moram novič izvojevati. To je zdaj edina moja naloga, edina moja dolžnost, edini cilj mojega življenja in temu cilju sem se posvetil in žrtvoval mu bom vse, prav vse.«

Stari Zlatopoljec je grgraje poskušal dati izraza svojim mislim in svojim čuvstvom in je bolestno stegal roke, da mu to ni bilo mogoče. Poskusil je pantominično igrati svoje mnenje, a Krištof je le odkimaval z glavo.

»Oče, jaz ne razumem, kaj hočete povedati.«

»Jaz pa razumem, kaj pravi oče,« se je naglo oglasil Krvosrd in s slovesnim glasom je dostavil: »Oče ti pravi, da bi pozabil storjeno mu pohabljenje, pozabil onečaščenje in smrt svoje hčere, pozabil na porušenje rodnega gradu, pozabil na vse, da bi bila le domovina močna in srečna.«

Stari Zlatopoljec je s hitrim prikimavanjem pokazal, da je Krvosrd res izrazil njegove misli. Toda na Krištofa ni napravilo to nič vtiska. Ravnodušno, celo nekoliko porogljivo je rekel:

»Sreča − domovina − mir − oj, kako lepe so te besede. A zame so to le besede, nič več. Kaj hočete, da naj storim? Najbrž želita, naj zapustim Nikolaja Kolovškega in se združim zopet s Kamničani? Ali pa naj Nikolaja, Adama in Bosia ubijem in se zadovoljim s tem maščevanjem. Ne! Prisegel sem, da se osvetim kolovškemu rodu tako strašno, da bo zatrepetal ves svet. Vem, da bi hitro nastal mir, če bi jaz Nikolaja spravil iz življenja, ali meni je več za osveto, ko za mir v deželi in zadovoljnost drugih ljudi.«

Krištof bi bil lahko v tem trenotku rekel še več, in povedal bi bil to, kar ga je v resnici navdajalo, ne da bi se tega zavedal. Njemu že ni bilo več toliko na tem, da zatare kolovški rod in da maščuje očeta in sestro; sledil je samo svoji brezmejni strasti, divjemu hrepenenju, izvesti tako grozovito maščevanje, da takega svet še ni videl. Njegova žeja po osveti zaradi osvete same je bila tako mogočna, da je poleg nje zamrlo vsako drugo čuvstvo. Podoben je bil zdaj človeku, ki je iskal v pijači pozabljenja svojih bolesti, a ki pije dalje, tudi če so že pozabljene vse bolesti in zaceljene vse rane.

»Nobeden izmed vaju me ne razume,« je s trpkim glasom rekel Krištof, »in jaz vama ne morem razkriti svoje duše. To pa vama povem: svoji osveti se ne odrečem za nobeno ceno. Nobena žrtev mi ni prevelika, da dosežem svoj namen. Odrekel sem se vsemu, kar me je vezalo na ta svet. Celo očetovo ime sem zavrgel. Postal sem divja zver med ljudmi in raztrgal bom te ljudi brez usmiljenja, naj bi tudi sam sramotno poginil.«

Strast, ki je vladala Krištofa, je prikipela do vrha. Krištof se ni mogel več brzdati. Široko se je postavil pred starega Zlatopoljca in Krvosrda, pred očeta in pred nezakonskega brata.

»O, jaz vaju dobro urnem,« je klical Krištof. »Vidva pozabljata hitro, če vama sovražnik danes kaj vzame, računata svojo izgubo samo po tem, kar sta imela še včeraj. Nikdar ne mislita na to, kar sta prvotno imela. Podobna sta človeku, ki je imel dvanajst otrok in dvanajst hiš. Sovražnik mu je umoril enega otroka in sežgal eno hišo. Mož se je tolažil, češ, enajst otrok in enajst hiš mi ostane še vedno in vdal se je v svojo usodo. In ko je izgubil zopet enega otroka in eno hišo, se je zopet vdal in računal, kakor da je zopet izgubil le enega otroka in le eno hišo. In ko je šlo tako dalje, da ni imel več nobenega otroka in nobene hiše, se je bil trpljenja že tako navadil, da je svojim sovražnikom odpustil njihova grozodejstva in zanje celo molil. Toda jaz nisem drčal počasi navzdol v prepad. Iz največje sreče sem padel kar hipoma, kakor bi me bila zadela strela, v najglobje brezno bolesti in zato kriči moja duša neprestano po osveti. To je cilj, edini cilj mojega življenja. Naj hodim kjerkoli, naj delam karkoli, vedno se mi zdi, da čujem klic: osveta, osveta! Odzval sem se temu pozivu, in dokler moji zobje ne bodo raztrgali plena, dokler ni uničen tisti rod, ki sem obljubil, in s prisego potrdil grozovito maščevanje, dotlej se ne premaknem niti za korak s svojega pota in naj me sovraži in zaničuje ves svet.«

»Ah, Krištof − sedaj šele vidim, kaj je iz tebe postalo,« je z globoko žalostjo vzkliknil Krvosrd.

»Kar sem postal, to ostanem, dokler ni zatrt kolovški rod.«

»Potem si nimava ničesar več povedati,« je tiho rekel Krvosrd. »Od danes naprej sva sovražnika. Zdravstvuj Krištof Zlatopoljec − Krvosrd pojde svojo pot. Ah, zakaj sem si zaupal, ko si mi poslal vest, naj odpravim kamniško vojsko izpred Mengša. Varal si me in tega ti ne odpustim, kakor ti ne morem odpustiti, da ti je več za svojo osveto, kakor za srečo, varnost in mir vseh rojakov.«

Krištofa je to očitanje zadelo tako, kakor da bi ga bil kdo s kolom udaril po glavi. Res, da Krvosrd ni spadal med velikaše in mogočnike v deželi in da njegovo nasprotstvo ni dosti pomenilo za Krištofa, ali vezalo ga je resnično prijateljstvo, ki je bilo še močneje, kakor njiju krvno sorodstvo.

»Kaj − tudi ti me hočeš zapustiti? Poglej, Krvosrd, ta starec, ki ga hočem maščevati, je tudi tvoj oče; tista sestra, ki jo hočem maščevati, je tudi tvoja sestra.«

»Maščuj jih in jaz ti pomagam, ali opusti tiste blazne načrte, katerim hočeš vse žrtvovati in naposled še samega sebe. Maščevanje je hitro doseženo, ali če hočeš svoje načrte uresničiti, mora domovina prej izkrvaveti in zato se ločim od tebe, ako teh temnih načrtov ne opustiš.«

Krvosrd je govoril brez jeze in razdraženosti. Iz vsake besede je zvenela resnična žalost, da bratu ne more dlje slediti, in to je še huje vplivalo na Krištofa kakor bi bile vplivala najsrditejša očitanja.

»Pa bodiva sovražnika − jaz se za nobeno ceno na svetu ne odrečem takemu maščevanju, kakor sem je zasnoval.«

Krištof je pri teh besedah stopil k oknu in pokazal bratu hrbet. Krvosrd je odšel, a prišedši do vrat, je začul za seboj padec. Stari Zlatopoljec, ki ni vedel, kateremu sinu bi dal prav, kateremu bi sledil, se je bil vsled silnega napora zgrudil brez zavesti na tla.

XV.[uredi]

Krištof Zlatopoljec se je čutil osamljenega in zapuščenega, kakor še nikdar v svojem življenju. Vse je žrtvoval svoji osveti, celo Manfredo in Krvosrda, ki sta bila najbližja njegovemu srcu, a ta osamljenost in zapuščenost ga je bolela, kakor da bi bil izgubil največjo svojo oporo.

Nekoliko ga je tolažilo dejstvo, da se Marija Saloma ni dosti zmenila za Manfredo. Dokler je mislila, da Krištof ljubi Manfredo, je bila ljubosumna nanjo in je želela, jo dobiti v svojo oblast. Toda prišla je hitro do spoznanja, da Krištofu ni nič za Manfredo. Izpolnil ji je njeno zahtevo dosti hitro in se ni potem nič več zmenil zanjo. In Marija Saloma je menda vsled tega mislila, da je Krištofu služila Manfreda zgolj za kratkočasje, da pa ga ne veže nanjo nobena srčna vez. To ji je do cela zadostovalo in niti najmanj ni zamerila Krištofu, da si je kupil ljubico in jo vlačil seboj po svetu. Mislila je celo na to, da Manfredo vrne Krištofu, zakaj, o tem je bila prepričana, da ji Manfreda ni nevarna, dočim bi kaka druga ljubica lahko poskusila se polastiti Krištofovega srca in izpodriniti Marijo Salomo. Prav za slučaj, da bi si Krištof izbral novo ljubico za kratek čas, si je Marija Saloma pridržala Manfredo, češ, v takem slučaju mu vrnem dekleta, ki meni ni nevarno, prisilim Krištofa, da odslovi nevarno tekmovalko.

Spričo takega mišljenja je naravno, da je Marija Saloma posvečala Manfredi le malo pozornosti. Pustila jo je celo, da je nosila moško obleko. Manfreda se je ves dan brez dela potikala po predsobah in je imela le eno bolost, da sta jo Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio vedno zasledovala s svojimi ljubezenskimi ponudbami. Krištof tega ni dolgo zapazil in je bil vesel, da je Marija Saloma, ki jo je poznal kot ošabno in neusmiljeno, pustila Manfredo v miru in se ni zanjo zmenila.

Nekega dne je prišel Nikolaj Kolovški obiskat svojo rodovino in je pri ti priliki povabil Krištofa na zaupno posvetovanje. Razvedelo se je bilo, da je Krvosrd pridobil mnogo plemičev, da priskočijo Kamničanom na pomoč ter poskusijo ž njimi premagati Nikolaja Kolovškega in potem ponuditi cesarju in patrijarhu mir. Posebno je Nikolaja razburila vest, da se je končno tudi Gašpar Khisel pridružil Kamničanom in njihovim zaveznikom. Gašpar Khisel je bil eden najmogočnejših velikašev cele dežele, ki se je proslavil v brezštevilnih bojih in je bil Nikolaju nevarnejši, kakor vsi drugi plemiči.

Krištof je dobro vedel, kako mogočen in nevaren sovražnik je in uvideval je, kako velike skrbi dela Nikolaju Kolovškemu, a vendar je bodril svojega prijatelja, naj ne izgubi poguma, ker je to zadnja ovira, ki jo ima premagati, če hoče stopiti med prve velikaše celega cesarstva.

Obupno kričanje iz bližnje sobe je prekinilo to posvetovanje. Krištof in Nikolaj sta tekla gledat, kaj se godi, in sta v eni sosednih sob našla Manfredo, vso razburjeno in trepetajočo, ko je slonela v kotu z bodalom v roki. Blizu nje je stal Andrej Bosio, ves zasopel, kakor človek, ki je dolgo tekel, na drugi strani pa je temnih pogledov, z izrazom največjega srda Bosia in Manfredo motril Adam Kolovški.

Ko sta vstopila v sobo Krištof in Nikolaj, so se odprla še druga vrata, in prihiteli sta gospa Katarina in Marija Saloma. Tudi njiju je bilo privabilo obupno klicanje.

Ko je Manfreda zagledala Krištofa, je zavrisnila in je hotela steči k njemu, a Krištof ji je z zapovedujočo gesto ukazal, naj ostane na svojem mestu.

Kaj se je bilo zgodilo, so vsi navzočni pač takoj uganili. Tudi Nikolaj, saj mu je bilo znano, kdo je Manfreda in kako skušata Adam in Bosio pridobiti si njeno ljubezen. Toda prekanjenemu možu ni kazalo, da bi nastopil kot oče in poglavar družine ter pripoznal, da ve vse. Hotel je, naj ima Marija Saloma kar največ vpliva na Krištofa in zato je sklenil, da prepusti uredbo te stvari njej in se dela, kakor bi ne vedel, za kaj se gre.

»Kaj si za svoje igre in zabave niste mogli izbrati pripravnejše sobane?« je šegavo vprašal Nikolaj: »Idite vendar v obednico − tam se lahko podite, kolikor hočete. Jaz in moj prijatelj imava važne pogovore in želiva imeti mir.«

Na to se je obrnil h Krištofu, in mu rekel:

»Čez uro lahko nadaljujeva svoje posvetovanje, zdaj grem gledat nove konje, ki so jih davi pripeljali.«

Po teh besedah je hitro zapustil sobo in si zadovoljno mel roke, da nemu razgovoru. Komaj so se bila vrata za njim zaprla, je Marija Saloma pohitela sredi dvorane in se postavila pred brata in njegovega prijatelja.

»Kaj sta tu počenjala?« je vprašala osorno: »Kaj sta hotela mojemu pažu? Ali sta ga žalila, ali storila še kaj hujšega? Nekaj posebnega je moralo biti, sicer bi ne bil Manfred klical tako obupno na pomoč. Ali mar mislita, da smeta z mojimi ljudmi delati kar hočeta in da ne vem, na koga se naj obrnem, da vaju kaznuje

»Plemenita gospodična,« je vskliknil Krištof z večjo presrčnostjo, nego je bilo umestno, »nihče se ne bo nekaznovano dotaknil vaših ljudi, če meni poverite, da krivce kaznujem.«

Marija Saloma se je naglo obrnila. Spoznala je hipoma, da je Krištofu vendarle veliko več za Manfredo, nego je mislila sodeč po njegovem vedenju. Tudi Krištof je koj uganil, kaj misli Marija Saloma in spoznal, da se je prenaglil. Zato je hitro dostavil:

»Sicer pa mislim, da je najbolje, če velikodušno odpustite Adamu in Bosiu, saj njiju pregreha ni tako velika, da bi bila vredna tolikih besedi.«

Krištof je govoril smehljaje, brezskrbno in ljubeznivo, toda vse to mu ni nič pomagalo. Marija Saloma je bila nezaupna in je to tudi ostala, saj je bila vse zapazila: kako je Manfreda vzkliknila, videvši Krištofa in kako je hotela pohiteti k njemu, kako ji je to Krištof zabranil in kako se je razburil. Njena ljubosumnost je bila pač zaspala, ali ne ugasnila, njeni dvomi so bili pač pozabljeni ali ne razgnani. Zdaj so se obnovili vsi ti dvomi in ljubosumnost jo je prevzela z vso močjo.

»Prav pravite,« je rekla Krištofu, »zaradi tega paža, ki ste mi ga darovali, pač ni vredno, da bi se prepirala z bratom in s prijateljem. Žal mi je dovolj, da sta se tako iskrena prijatelja, kakor sta Adam in Bosio, sprla zaradi tega paža. Temu mora biti konec. Dala bom Manfreda gospodarju, ki ga bo varoval vsakega žaljenja, da še vsake misli na žaljenje.«

Krištof pa je bil tudi nezaupen. Mislil je, da mu je Marija Saloma nastavila past in rekel je jako hladno in brezbrižno:

»Sodim, da bilo najbolje, če obdržite Manfreda; bolje od vas ga sploh nihče ne more varovati.«

»Ne, dragi gospod,« je z lahno ironijo pripomnila Marija Saloma. »Če bi Manfreda darovala Adamu ali Bosiu, bi bil bolje zavarovan, kakor kjerkoli drugje.«

Krištof je bil navajen vladati samega sebe tako, da je bila malokdaj volja njegova podlegla njegovim čuvstvom. Zlasti kadar je imel kak sum in je bil previden, takrat je skrbno pazil nase, da se ni izdal. Toda zdaj je moral zbrati vse svoje izredne sile, kajti besede Marije Salome so ga ne le popolnoma osupnile, nego ga tudi zapekle tako, kakor da mu je kdo prebodel srce. Ni se upal pogledati Manfrede, ki je slišala vsako besedo njegovega pogovora z Marijo Salomo, zakaj zdelo se mu je, da bi na njenem obrazu videl vso neskončno njeno bolest in ves neizmerni njen strah, v očeh njenih pa najtrpkejše očitanje. Domneval je, da ga mora Manfreda v tem trenotku preklinjati. Ko bi pa bil povzdignil svoj pogled, bi bil videl, da je tudi pri groznem naznanilu Marije Salome ohranila Manfreda tisto nerazumljivo hladnokrvnost, ki jo je kazala vse te tedne, kar se Krištof ni zanjo zmenil. In ko bi bil malo premišljeval, bi bil gotovo spoznal, da se je v duši tega dekleta zgodila velika sprememba in da se je iz užaljenosti, poniževanja in prevarane ljubezni rodil trden, a usodepoln sklep.

Toda Krištof ni imel nobenega pogleda za Manfredo. Gledal je v tla in trpinčil svoje možgane, kako bi odvrnil Marijo Salomo od njenega sklepa in obvaroval Manfredo prežalostne usode, ki ji je bila namenjena, domislil si je, da to doseže še najprej, če izigra svojo ljubezen do Marije Salome.

»Ali cenite moja darila tako malo, da se hočete kar na kratko iznebiti paža, ki sem vam ga dal v dokaz svoje izredne ljubezni. Manfred mi je bil vedno resnično zvest in udan in jaz bi ga pač ne bil daroval nikomur drugemu na svetu, kakor le samo vam.«

»Saj ne želim, da bi mi Marija Saloma darovala Manfreda,« se je oglasil Bosio, »Prinesel sem iz Carigrada prekrasnih tkanin in znamenitih dragocenosti, Marija Saloma si lahko izbere in vzame kar hoče, če mi daruje svojega paža.«

»Nič ne misli na to,« je zdaj zaklical Adam Kolovški. »Za tiste cunje, ki si jih poropal v Carigradu ali kje na potu, in za tiste pozlačene posode, ki ti jih nihče ni hotel odkupiti, ti moja sestra ne bo darovala Manfreda. Dala ga bo samo za plačilo, ki ga ne zmore nihče drugi, kakor samo jaz. Slušaj, sestra, če mi prepustiš Manfreda, ti darujem tisti rožni venec iz samih biserov, ki ga je blagoslovil sam papež in ki si ga časih višje cenila, nego vse očetove gradove.«

»Ti, Adam, imaš rožni venec od biserov,« se je čudil Bosio. »In da ga še nisi poskusil prodati.«

»Ah ne precenjujte mojega brata,« se je porogljivo smejala Marija Saloma. »Tisti dragoceni rožni venec je pač njegova last, toda zastavil ga je pri moji materi. Ko bi ne bil zastavljen, bi ga bil Adam gotovo že davno prodal. Kaj ni tako, mati?«

Gospa Katarina je prikimala in po kratkem pomisleku rekla:

»Zdi se mi, da bi ne bilo častno, če bi moja hči za kakršnokoli ceno prodala paža, ki ji ga je v znak posebne vdanosti daroval najodličnejši prijatelj naše rodovine.«

To je bila pomoč v največji sili. Marija Saloma je malo zardela, kajti sramovala se je, da v svoji jezi in ljubosumnosti ni takoj odbila Adamove in Bosiove ponudbe.

»Mati ima prav,« je končno pridala, če tudi z vidno nevoljo. »Prodala ne bom Manfreda in tudi darovala ga ne bom, ker sem ga sama dobila v dar.«

Priklonila se je lahno, skoro malo ironično pred Krištofom in potem prešerno nadaljevala:

»A vedela bi vendar rada, kako velika je Adamova in Bosiova vnema za mojega paža in kaj bi žrtvovala, da bi ga dobila. Naj sreča v igri odloči, čegav bodi Manfred. Povejta Adam in Bosio, kaj stavita − potem bodemo kockali. Adam govori.«

»Jaz stavim vse svoje pravice, kot sin in dedič Nikolaja Kolovškega,« je s hudobnim smehom odgovoril Adam.

»Jaz pa vso dediščino, ki jo pričakujem od svojih staršev,« je izjavil Bosio.

»To ni ravno mnogo,« je menila Marija Saloma. »A če doda Adam svoja škotska sokola in Bosio svojega arabskega konja − pa naj velja.«

Zdaj šele je Krištof pogledal, kaj poreče Manfreda in ostrmel je, videč, da sloni mirno in ravnodušno s prekrižanima rokama ob zidu, kakor da se je ves ta pogovor nič ne tiče. V njenih očeh pa je čital očitanje: Glej, kaj si iz mene napravil; obljubila sem ti, da bom poslušna, zato molčim in trpim.

Adam in Bosio sta obenem potegnila kocke iz žepa. Smeje se jih je vrgla Marija Saloma v skodelico za igranje in je stopila k mizi, a v tem hipu se je približala gospa Katarina in je sunila v skodelico, da so kocke odletele.

»Sramuj se takega nevrednega početja,« je ogorčeno zaklicala. »Niti največji razuzdanci v očetovi vojski bi se tako brezsrčno ne igrali z življenjem in srečo mladega dečka.«

Jezno se je zasukala Marija Saloma in z njej lastno predrznostjo zaklicala materi:

»A, kaj vas to briga − saj pri našem početju ni udeležen ljubi vaš prijatelj Bertonja.«

Gospa Katarina je spričo teh žaljivih besedi najprej zardela do las in potem prebledela, a zamogla je vendar še z odločnim povdarkom reči:

»Bertonja bi se take igre gotovo ne udeležil, ker ima boljše pojme o dostojnosti. Sicer pa velja moja beseda še vedno nekaj v tej hiši in zato prepovedujem te igre.«

»Kaj − meni hočete to prepovedati,« je z vso strastjo in arogantnostjo zakričala Marija Saloma. »A vedite, da si jaz ne dam ničesar prepovedati in da storim, kar hočem.«

»Vem, da delaš, kar hočeš in da so ti oziri nepoznano stvari,« je z veliko trpkostjo rekla gospa Katarina. »Toda do tebe se tudi ne obračam, pač pa do Adama. Čuj, Adam, bodi boljši kakor je tvoja sestra.«

»Hvala vam, plemenita gospa,« se je veselil Bosio. »Adam je res dober sin; vsaj svojo mater rad sluša. Jaz pa sem zdaj rešen tekmeca. Gospodična Marija Saloma − začniva igro.«

Adam je bil res odstopil, a približal se je Krištofu in mu zašepetal na uho:

»Pomagajte mi, da ne dobi Bosio Manfreda.«

Krištof je še vedno premišljeval in ugibal, kako bi rešil Manfredo, ko mu je Marija Saloma rekla:

»Ali se nečete morda vi namesto mojega poslušnega brata udeležiti igre,« ga je vprašala porogljivo. »Če vam je sreča mila, lahko dobite nazaj tistega zvestega in udanega paža, od katerega ste se tako težko ločili.«

V tem hipu je Krištof sklenil, da usmrti Bosia še ta večer, če bi priigral Manfredo in potem je hladno odklonil povabilo Marije Salome.

»Hvala − igre se ne udeležim, ker je stava previsoka za dečka, ki sem ga lahkega srca daroval in ga več ne maram imeti pri sebi.«

Krištof bi bil v tem trenotku dal vse svoje veliko bogastvo, če bi bil vedel, kaj zdaj misli Manfreda. Ta pa ni trenila in ni niti z najmanjšo kretnjo izdala svojih čuvstev.

»Prav − začniva Bosio,« je zaklicala Marija Saloma in pobrala kocke.

»Sestra − nikar ne igraj,« je prosil Adam, ki se je bal, da bi Bosio dobil in da bi postala Manfreda njegova.

Toda Marija Saloma se ni zmenila za bratovo prošnjo.

»Kako bodeva igrala?« je vprašala Bosia. »Če vam je prav, predlagam, da vrževa vsak trikrat kocke; kdor ima manj pik, je dobil. Ali velja?«

»Velja,« je zaklical Bosio. »Začnite.«

Marija Saloma je vrgla kocke v skodelico. Pogledala je skrivaj na Krištofa in dozdevalo se ji je, da mu dela ta prizor velike muke in velike skrbi. To ji je bilo veliko zadoščenje in hitro je poklicala Manfredo.

»Stopi semkaj, moj lepi paž,« je velela. »Saj te mora vendar zanimati, kdo bo danes zvečer tvoj gospodar. Če izgubim igro, postaneš last plemiča Bosia, če dobim igro, te darujem svojemu bratu Adamu.«

Krištof je z mrkim pogledom premotril najprej Marijo Salomo, potem pa se je ozrl na Bosia in na Adama, kakor bi pri njiju izbiral mesto, kamor enemu ali drugemu zasadi svoj meč. Trdno je bil odločen, da ne dobi Manfrede niti Bosio niti Adam. Za Bosia mu je bilo lahko. Namenjen je bil, ga razžaliti in v dvoboju ubiti. Toda z Adamom je bilo drugače. Na Adama je moral imeti ozire, ker je potreboval za svoje namene njegovega očeta.

»Luka ga mora zastrupiti,« je rekel sam pri sebi in bil tako zamaknjen v svoje misli, da niti zapazil ni, kako teče igra.

»Devet,« je zaklicala Marija Saloma, ko je vtretjič vrgla kocke.

»Devet in prejšnjih dvanajst − je skupaj enoindvajset pik,« se je veselil Adam. »Sestra ti imaš povsod srečo. Pri moji veri, če mi pride še kdaj rožni venec od biserov v roke, ga dobiš v dar.«

»Ne veseli se prezgodaj,« je menil Bosio. »Igra še ni dobljena.«

Vzel je kocke in stresal nekaj trenotkov v kodelici in jih vrgel na mizo.

»Sedem,« je zaklical Adam in se nekoliko prestrašil. »Nadaljuj.«

Bosio je vdrugič stresal kocke in jih vrgel.

»Osem,« je zaklical nekoliko prepaden. »To ni več slučaj, da v igri nimam nikdar sreče.«

»Še enkrat vržeš kocke − naj se že odloči igra,« je ves razburjen kričal Adam in govoril je vsem iz srca, zakaj igra je bila vsem razdražila živce.

Krištof je stopil k oknu, da bi ne gledal tega prizora nebrzdane strasti. A Marija Saloma ga je poklicala, naj pride zopet k mizi.

»Kaj vas nič ne zanima, kdo dobi igro in Manfreda?« ga je vprašala pikro.

»Ne, plemenita gospodična. Take zabave sploh niso po mojem ukusu.«

»Šest,« − je v tem trenotku zavpil Bosio, ki je bil vrgel kocke − »petnajst in šest je enoindvajset.«

»Igra se začne znova,« je zakričal Adam, ki ga je bila strast popolnoma prevzela. »Sestra − začni.«

»Ne,« je odgovorila Marija Saloma. »Igra je končana. Oba imava enako pik − nihče ni dobil, nihče izgubil. Naj obdrži Bosio kar je stavil, jaz obdržim Manfreda.«

Marija Saloma je bila od razburjenja tako iz sebe, da je kar zbežala iz sobe. Krištof je porabil ta trenotek občne zmešnjave, da je tiho vprašal Manfredo:

»Kaj bi bila storila, če bi bila postala last Adamova ali Bosiova?«

»Služila bi mu bila, kakor Mariji Salomi − zakaj obljubila sem, da bom zvesto izpolnjevala tvoja naročila, naj mi bo kdorkoli gospodar.«

Te besede so Krištofu razodele, da se hoče tudi Manfreda maščevati, ker jo jo tako kruto in brezobzirno žrtvoval svojim namenom. Sprevidel je Krištof, da se mora na to pripraviti, ali svojega namena ni uresničil, ker ni utegnil.

XV.[uredi]

Nikolaj Kolovški je imel v Kamniku dva vohuna, ki sta mu vestno poročala, kaj se godi v taboru njegovih sovražnikov. Vesti, ki sta mu jih pošiljala zadnji čas, so ga že močno vznemirjale. Vzlic vsem svojim naporom še ni mogel Nikolaj zbrati take vojske, da bi se upal z gotovostjo zmage lotiti nasprotnikov, vohuna pa sta mu poročala, da se trudijo Kamničanje na vso moč, da bi še v zimi prišlo do odločilne bitke, in poročala sta mu tudi, da zna biti armada Kamničanov in njihovih zaveznikov dosti večja, kakor Nikolajeva armada.

Končno sta vohuna poslala še vest, da so imeli vsi s Kamničani združeni plemiči v mestu posvetovanje, katerega se je udeležil tudi proslavljeni junak, še nikdar premagani velikaš Gašpar Khisel in da so sklenili, iti nemudoma v boj proti Nikolaju Kolovškemu. V poročilu je bilo tudi rečeno, da je vse to sad neumornega prizadevanja Krvosrdovega.

To poročilo je delalo Nikolaju Kolovškemu največje skrbi. Zavedal se je, da pred spomladjo ne bo kos kamniški vojski in da zna bitka v zimskem času biti zanj najusodnejšega pomena.

Kako dobro in srečno je bil vse pripravil. Čez zimo bi bil preskrbel živil, orožja in denarja za novo vojno; na spomlad bi bili prišli plemiči-zavezniki s svojimi četami, prišli že zaradi pomanjkanja živeža in denarja in tedaj bi Nikolaj udaril na sovražnike in jih uničil.

In v sanjah je Nikolaj dostikrat videl sliko, kako prijezdi kot zmagovalec sredi svoje vojske v Kamnik, kako se mu pokloni cesarjev odposlanec in mu ponudi vojvodsko krono, in videl se je tudi v Ljubljani v sijajnem spremstvu, ko s krono na glavi zavzema svoje novo mesto.

Zdaj pa ni bilo vež časa za take sanje. Zdaj − to je Nikolaj dobro vedel − je bilo od izida ene same bitke odvisno vse, kar je pridobil in pripravil tekom dolgih let in zato je nemudoma storil vse, da še to pot prisili srečo, da mu ostane zvesta.

Razposlal je nemudoma sle k vsem plemičem, ki so mu bili obljubili svojo podporo in pozval jih je, naj se takoj zbero in naj pripeljejo seboj kar morejo največ moštva.

Že čez dober teden se je začel kazati uspeh tega poziva. Sicer je mnogo plemičev sporočilo, da jih ne bo, a nekateri so se le odzvali in storili kar so mogli, da bi zbrali čimveč vojaštva.

Kmalu so začele čete prihajati na Črnelo, kmalu jih je bilo zbranih toliko, da so morali v naglici zgraditi zanje posebne koče. A tudi v Kamnik so dan na dan prihajale nove čete z vseh strani in prišel je tja z veliko četo tudi Gašpar Khisel ter prevzel poveljstvo vse kamniško vojske. Vse te žete so puščale druga drugo v miru. Priprave za veliko bitko so se delale, kakor priprave za kak dvoboj, ko se nasprotnika šele spoprimeta, kadar je vsak na svojem mestu.

Oba sovražnika sta varovala svoje vojaštvo in nista hotela v malih bojih izrabiti svojih moči. To je kazalo, da se pripravlja boj na življenje in na smrt, boj do uničenja.

Da hočejo sedaj tudi Kamničanje postopati s tisto brezobzirno neusmiljenostjo, kakor je doslej postopal Nikolaj Kolovški, se je kmalu pokazalo.

Nikolaj je bil poslal pet mož na skriven kraj blizu Kamnika, da bi prevzeli poročila njegovih dveh kamniških vohunov. Slučaj je nanesel, da sta Bernard Sternberg in Krvosrd z malo četo zajela te Nikolajeve odposlance. Sternberg je naročil Krvosrdu, naj odpravi jetnike v Kamnik, toda Krvosrd je to le deloma izpolnil. Prišedši do kamniških vrat, je dal vseh pet jetnikov obesiti na mestni zid, kakor bi hotel s tem pokazati, kako usodo so Kamničani namenili Nikolaju Kolovškemu in celi njegovi armadi. Zaradi tega sta se Krvosrd in Bernard Sternberg trdo spoprijela in se razšla kot neprijatelja, ali obveljal je le nazor Krvosrdov, da je sovražnike brez usmiljenja ugonobiti.

Sneg je bil zapadel visoko in zima je pritiskala z vso silo, ko je Gašpar Khisel popeljal kamniško vojsko na odločilni boj zoper Nikolaja Kolovškega, ki je bil svojo vojsko utrdil med gradovi Črnelo, Volčji potok in Čemšenik in sklenil, da tu počaka na napad sovražnikov. Nikolaj je dal okrog svojih postojank napraviti čvetero vrst nasipov, tako da bi morali sovražniki zavzeti vsak nasip posebej, predno bi prišli do gradu. Seveda je bil grad še posebno utrjen in zavarovan.

Kamniška vojska je šla z zavestjo v boj, da bo sicer krvav in da bo zahteval mnogo žrtev, a končno da jim prinese popolno zmago in deželi toli zaželjeni mir. Kakor sta pa pri obleganju Mengša imela Pyrso in Sternberg premalo poguma in preveč preudarnosti, tako je zdaj Gašpar Khisel imel preveč poguma in premalo preudarnosti. Prej je vsak odločilen korak Kamničanov zadrževal izredni strah pred grozovitim Nikolajem, zdaj jih je neomejeno zaupanje do Gašparja Khisela zapeljalo v brezmejno prešernost. In ta jih je pogubila.

Burja je brila čez ravni, ko je Gašpar Khisel pripeljal kamniško vojsko pred Črnelo in Nikolaju je postalo tesno pri srcu, ko je videl, da je kamniška vojska dosti močnejša kakor njegova. Nikolaj je imel komaj 300 mož na razpolago, kamniška vojska pa je štela nad 500 mož.

Kamničanje so prikorakali v treh skupinah. Srednjo skupino je vodil Gašpar Khisel sam in je na veliko presenečenje Nikolaja Kolovškega začel takoj boj. Nikolaj je mislil, da se Kamničani utabore pred gradom in da ga bodo oblegali in poskusili izstradati, dočim se je bil Gašpar Khisel odločil za takojšnje bojevanje.

Čim je njegova četa prišla do prvega nasipa, se je razstopila in vojaštvo se je zapodilo na nasip ter hipoma premagalo in razpodilo maloštevilne branitelje. Gašpar Khisel je bil prvi na nasipu, a ko so se bili Nikolajevi vojaki umaknili za drugi nasip, je vzel Khisel svoj rog in dal znamenje, da se naj njegovi vojaki tudi umaknejo. Njegovi plemiči niso vedeli, kaj naj to pomeni in so mu očitali, da ravna nespametno, ko sovražniku prepušča že zavzet nasip, a Gašpar Khisel jih je ponosno zavrnil.

»Gospodje plemeniti,« je rekel, »to je že moja navada, da na tak način naznanim svojemu sovražniku, da sem tu in pripravljen na boj. Ko sem bil na jugu v boju, sem še krivoverskim vojskovodjem dal časa, da so se pripravili za boj, koliko bolj kristijanskemu velikašu, ki je moj rojak. Kaj bi vi rekli, gospodje plemeniti, če bi kdo v dvoboju napadel nasprotnika med tem, ko si šele natika šljem in še nima meča v rokah. Rekli bi, da je postopal izdajalsko in nečastno. Tako je tudi v tem slučaju. Nikolaj Kolovški je obveščen, da smo tu in ga kličemo na boj − a zdaj naj ima tri dni časa, da se pripravi na ta boj.«

Gašpar Khisel je bil že po naravi viteškega značaja, a veliki uspehi, ki jih je bil dosegel v različnih vojnah, so še razvili njegov ponos. Žejen je bil osebne glave in ko se je pridružil Kamnicanom, ga je vodilo pri tem pred vsem prepričanje, da poslavi sebe in da si s premaganjem krutega Nikolaja Kolovškega pridobi čast, da je svoji domovini izvojeval toli zaželjeni mir. Nameraval je celo pozvati Nikolaja Kolovškega na dvoboj, češ, naj sama izvojujeta ves boj, da ne bo preveč žrtev in krvoprelitja, in odnehal je le, ker drugi plemiči v to nikakor niso hoteli privoliti.

S tem, da je dal Gašpar Khisel svojim sovražnikom tri dni odloga, je storil Nikolaju Kolovškemu veliko

da se hoče vsa kamniška vojska vreči na Črnelo, je prepustil Čemšenik in Volčji potok svoji usodi in je vse svoje vojaštvo zbral na Črnelem. Stavil je na ta način sicer vse na eno kocko, a računal je pri tem z značajem in z vojnimi običaji Gašparja Khisela in računal je dobro.

Videč nenavadno postopanje Kamničanov je župnik Lavrencij mislil, da bo Gašpar Khisel ponudil Nikolaju Kolovškemu mir in spravo. Vedel je, da bi v tem slučaju nikdar več ne videl Kamnika in hotel je zaradi tega preprečiti mir. Slučaj mu je bil že pred več tedni prinesel v roke pismo Gašparja Khisela na lepo udovo Hildegardo Turjaško. V tem pismu je Khisel naznanjal Hildegardi, da pojde v boj proti Nikolaju Kolovškemu zaradi njenih lepih oči in da stopi pred njo šele tedaj, ko bodeta Katarina Kolovška in njena hči Marija Saloma na njenem vrtu tlako delali. To pismo je vporabil Lavrencij, da je podžgal Nikolaja in vso njegovo rodovino, da vodi boj do zadnje skrajnosti. Zmaga ali smrt, to je bilo zdaj geslo Nikolajevo.

Nikolaj je Khiselovo pismo po

kot čestilca Marije Salome pridobil za najljutejši boj, in pokazal je to pismo tudi Bertonji, prav kakor bi vedel, da stori ta kar bo le mogoče, da obvaruje vsake nesreče − Nikolajevo ženo.

Kamniška armada se je razvrstila okrog nasipov in čakala, da poteče tridnevni rok, ki ga je dovolil Gašpar Khisel sovražniku. V kamniškem taboru ni nihče mislil, da bi se začel boj že poprej. Mislil pa je na to Nikolaj Kolovški. Drugi dan po prihodu Kamničanov se je tiho pripravil na boj. Ko je bilo vojaštvo oboroženo, je župnik Lavrencij pred gradom daroval mašo. Na altar, pri katerem je maševal, je bil Nikolaj položil svoj bojni meč. Tako je župnik orožje kolovške vojske priporočil Bogu in je blagoslovil.

Po končani maši je šel Nikolaj pred altar in vzel svoj meč. Vzdignil ga je visoko in klical proti nebu:

»Moj Gospod in Bog! V tvojo čast in za tvojo zmago sem potegnil ta meč iz nožnice in dokler bom živ, ga ne denem prej iz rok, dokler niso premagani in uničeni tvoji sovražniki

Zavihtel je svoj meč in obrnivš se do vojaštva je rekel:

»Vojaki! Ta moj meč je po posebni božji milosti, kakor meč sv. Mihaela. Sledite mi neustrašno in zmaga bo naša. In zdaj – naprej.«

Navdušeni klici vojaštva so bili odgovor na Nikolajev poziv in navdušeni so se zapodili čez nasipe na sovražnika.

Kamniška vojska ni bila pripravljena na takojšnjo bitko. Sicer se je Khislu in drugim plemičem zdelo sumljivo nenavadno gibanje v Nikolajevem taboru, ali na to vendar niso računali, da pride že ta dan do boja. Šele ko so se sovražniki prikazali vrh svojih nasipov, je kamniško vojaštvo spoznalo nevarnost in je v naglici prijelo za orožje, ne da bi se moglo pravočasno razpostaviti v trdne bojne vrste.

Tudi Gašpar Khisel ni bil pripravljen in oborožen. Skočil je v bližnji šotor in nadel oklep in šljem neznanega viteza ter zasedel njegovega konja. Že ko je sedel na konju, je vitez zapazil, kaj se je zgodilo in je hitel v Khiselov šotor ter vzel

V tem je Nikolajevo vojaštvo prekoračilo zadnji nasip, vrglo se je na kamniško vojsko in začela se je bitka.

Nikolaj je bil vso svojo moč vrgel na sovražnikovo središče, hoteč kamniško vojsko razcepiti na dva dela in vsak teh delov posebe razbiti. Zapustil je v gradu pri svoji rodovini samo tiste ljudi, katerim ni zaupal, da bi zvesto in z navdušenim samozatajenjem sledili njegovemu zgledu in se pokorili njegovim zapovedim.

Nad središčem kamniške vojske je vihral prapor Gašparja Khisla in Nikolaj bi bil najraje zavrisnil veselja, ko je med sovražniki zagledal bogato z zlatom okovani naklep, krasni šljem in s Khislovim grbom okrašeni ščit. To je Gašpar Khisel, je mislil, in se zapodil proti njemu. Sledila sta mu Adam Kolovški in Engelbert Rain.

Ljut, nad vse besen je bil naval kolovškega vojaštva in kakor klin v zagozdo se je zarinil v sovražnikove vrste ter jih razdelil na dva dela.

»Na Khisla,« je zakričal Nikolaj svojima spremljevalcema in se obrnil na stran, kjer je bil vitez s šljemom, z oklepom in s ščitom Gašparja Khisla.

Napad na viteza je bil tako srdit, da se je mož komaj ubranil. Kamniški vojaki so se zapodili okrog njega in s svojimi dolgimi sulicami in težkimi meči zadrževali Nikolaja in njegova spremljevalca. Vitez je porabil to priliko, da se je s svojim konjem umaknil za svoje branitelje, ki so se nrabro zaganjali na sovražnike, a jih niso mogli ne doseči ne pregnati.

V trenutku najljutejšega boja je od strani v divjem diru prijezdil Krištof Zlatopoljec in prevrnil celo kamniško četo, ki je Nikolaja zadrževala, da ni mogel naprej. Sicer so bili ravno tedaj prihiteli tudi Kolovški pešaki, a ker so pritisnili tudi Kamničanje in se je okrog Nikolaja vnel najhujši boj, se ni mogel Nikolaj ganiti z mesta. Krištof pa je bil v tem že prodrl do viteza, ki ga je smatral za Gašparja Khisla, razgnal vojaštvo, ki je bilo okrog njega in se s tako silo lotil viteza, da je ta po kratkem boju, izgubivši sulico, obrnil konja iz poskušal zbežati.

Nikolaj je imel oči samo za domnevanega Khisla, svojega mogočnega tekmeca in sedanjega voditelja njegovih sovražnikov. Vsak hip je poskusil, da bi si med sovražniki napravil pot do Khisla. Pri tem prizadevanju je zašel na stran in naenkrat ga je zadel meč nepoznanega viteza s tako močjo, da je začel na konju omahovati in da se je le z največjo težavo vzdržal v sedlu. Napadalec je bil v tem svoj velikanski meč, ki ga je držal z obema rokama zopet dvignil in je hotel zamahniti. Ko bi bil zdaj zadel, bi bil Nikolaja Kolovškega na mestu usmrtil, ali Kamničanje sami so ga nehote potisnili v stran, ko so vsi zbegani planili nazaj čuvši klic:

»Gašpar Khisel beži.«

Vse se je hotelo zagnati za bežečim vitezom, a tedaj se je zaslišal drug klic.

»Ni mogoče, da bi bil ta strahopetec Gašpar Khisel. Prevarani smo!«

Vitez, ki je to klical, je bil Krištof Zlatopoljec. Čim je domnevani Khisel pobegnil je Krištof vedel, da se je zaman trudil in potratil čas, in da ni imel opraviti s pravim Khislom. S svojim klicem je hotel opozoriti Nikolaja in njegovo vojaštvo, da se ne izplača slediti bežečemu vitezu, a dosegel je ves drug popolnoma nepričakovan uspeh.

»Hvala Vam, nepoznani vitez,« je zaklical glas izmed trume, ki se je borila okrog Nikolaja. »Gašpar Khisel sem jaz.«

Bil je to vitez, ki je malo poprej udaril Nikolaja Kolovškega in ki se je zdaj zagnal proti Krištofu Zlatopoljcu.

Trčila sta s svojima sulicama ob ščite, da je vse okrog njiju odskočilo. A Krištof Zlatopoljec ni bil samo neustrašen, nego tudi hladnokrven junak. V tem, ko je Khisel pognal konja nazaj, da bi se novic s sulico zaletel v sovražnika, je Krištof izpustil sulico iz roke in zapodil konja naprej, da je bil hipoma tik Khisla. In zdaj je zgrabil meč in je vsekal Khisla po glavi s tako silo, da mu je preklal šljem in ga zadel na glavo. Ranjenec je omahnil in padel s konja.

V trenotku je Krištof skočil s svojega konja in stopil Gašparju Khislu na prsa, še predno je ranjencu mogel kdo priti na pomoč. Sicer so takoj priskočili Kamničanje in z blazno jezo poskušali oteti Khisla smrti, a Krištof je besno branil svojo žrtev.

Tedaj pa je Nikolaj Kolovški pokazal svojo vojskovodsko nadarjenost. V trenotku največje zbeganosti je z bistrim očesom spoznal, da mu je zmaga gotova, če porabi to priliko. Naglo je dal na svojem rogu znamenje in vojaštvo njegovo ga je ubogalo in se zagnalo na sovražnike s podvojenim pogumom. In žvenketali so meči, lomila so se kopja in kri je tekla v potokih. In nad vse je grmel bojni klic Nikolaja Kolovškega.

Kmalu so bili razgnani ali pobiti vsi tisti, ki so se trudili, rešiti Gašparja Khisla iz Zlatopoljčevih rok. Krištof je ostal sam s svojo žrtvijo. Videl je, da je Khisel še živ in da se začenja zavedati. Za trenotek je Krištofa obšlo usmiljenje s tem hrabrim in ponosnim junakom, ki je pred njim ležal v krvi in začel je misliti, da svoje zmage ne izkoristi do konca in da pusti Gašparju Khislu življenje. Toda, ko se je ozrl po bojnem polju, ko je videl, da sta grofa Sternberga, vitez Pyrso in Krvosrd obkolili Nikolaja Kolovškega in da se ta le še iz težka brani; ko je videl, da bi znala kamniška vojska vendarle še zmagati vsled čudovite hrabrosti in vsled eneržije svojih voditeljev, tedaj je zasadil Gašparju Khislu svoj meč v srce, potem pa se držeč roko na meč obrnil na stran, kjer je bil boj in zaklical kar mogoče glasno:

»Bežite, Kamničanje, rešite se, Gašpar Khisel je mrtev.«

Nikolaju in njegovim vojakom je to naznanilo dalo novega poguma in novih moči, med Kamničani pa je provzročilo še večjo zbeganost. Novemu naskoku Kolovških niso več mogli kljubovati in začeli so se umikati in kar je bilo najusodnejše, spravili so v nered tudi tiste vojake, ki niso hoteli bežati, marveč nadaljevati boj. Sternberg in Pyrso sta zaman rotila svoje ljudi, naj ostanejo. Strahopetci so bežali in pogumne potegnili za seboj ali pa jih s svojim begom spravili v nered in jih takorekoč vrgli pod kolovške meče.

Tedaj pa je Krištof, ki je vse to dobro zapazil, drugič dvignil svoj glas in zakričal:

»Izdajstvo! Bežite, zgodilo se je izdajstvo.«

To je spravilo zbeganost do vrhunca. Nihče ni vprašal, od kod da prihaja ta klic, nihče se ni zmenil, kdo da je oznanjevaleč teh nesreč − kamniško vojsko je prevzel delirij in v blaznem strahu je začela bežati na vse strani prepustivši svoje voditelje njihovi usodi. In voditelji so se morali udati in oditi z bojišča.

Tedaj pa se je vsula kolovška vojska za beguni. Ne več kot vojska; človek je sledil človeku in daleč na okolu so se razvili boji malih skupin.

Krištof Zlatopoljec je ostal pri svoji žrtvi, pri mrtvem Gašparju Khislu. Storil je, kar je bil obljubil in več ni hotel storiti. Kakor kip je stal poleg trupla Gašparja Khisla zatopljen v svoje misli, dokler ga niso prebudili težki koraki.

Pred njim je stal Krvosrd. Molče sta si gledala nekaj časa v oči, potem je vprašal Krvosrd:

»Je-li že končano tvoje delo?«

»Še ne,« je trdo odgovoril Krištof Zlatopoljec.

Zopet sta se nekaj časa gledala nepremično.

»Brat −,« je dejal končno Krvosrd, »kje sva se videla prvikrat?«

»Pod razvalinami Zlatopoljskega gradu, poleg trupla moje onečaščene in umorjene sestre in pričo najinega očeta, ki so mu bili izrezali jezik.«

»Brat, kdaj in kje se vidiva zopet?«

»Na Kolovškem gradu, v božični noči ob truplu onečaščene in umorjene grajske hčere spričo osramočene njene matere, uničenega sina in ubitega njegovega očeta.«

»Jaz pridem.«

»Jaz te bom pričakoval; poskrbi za razsvetljavo.«

Segla sta si v roke in potem je Krvosrd odšel. Krištof Zlatopoljec je ostal pri mrtvem Khislu. Snežilo je zopet in beli sneg je polagoma pokril trupla ubitih junakov, a Krištof je stražil Khisla, dokler se ni v mraku vrnil Nikolaj Kolovški in so njegovi vojaki odnesli truplo ubitega velikaša v črnelski grad.

XVI.[uredi]

Bližali so se božični prazniki. Zmaga nad Kamničani in njihovimi zavezniki pri Črnelskem gradu je bila tako popolna, da je bil sedaj konec vsakemu odporu. Nikolaj Kolovški je bil gospodar vse pokrajine od Save do grada, od Moravč do Litije pa gori do Kranja. Zavzel je bil hitro grad za gradom, saj ni bilo nikjer resne obrambe in se je končno odpravil v Kamnik. Mesto se je vdalo brez boja, čim se je pred zidovi pokazal prvi oddelek kolovškega vojaštva. Za boj vneti in sposobni kamniški meščanje so večinoma trohneli na poljih med Črnelom in Kamnikom, njih vojaštvo se je bilo razgubilo na vse vetrove in v mestu ni bilo več nikogar, ki bi bil hotel in mogel iti v boj.

Zvonovi kamniške župne cerkve so veselo zvonili, kakor bi oznanjali praznik sreče, a oznanjali so dan največjega ponižanja tako bogetega, svobodnega in ponosnega mesta. Vse hiše so bile okrašene z zelenjem in z zastavami, a v srcih prebivalstva je vladala žalost in je divjal obup.

Pred mestno hišo je bilo zbrano skoro vse prebivalstvo v prazničnih oblekah. Večinoma so bile to ženske in otroci ter nekaj starčkov. Mladeničev in mož ni bilo skoro nič, ker so bili žrtvovali svoje življenje za čast in svobodo Kamnika.

Na glavnem oknu mestne hiše je slonela gospa Katarina Kolovška in smehljaje zrla na množico. Bila je srečna, da je njen soprog končno vendarle dosegel smoter svojega hrepenenja in svojega vojskovanja ter se povspel na prvo stopnjo tiste lestve, ki naj bi ga pripeljala do knežjih časti in oblasti. Upala je, da bo odslej mirneje in brezskrbneje uživala srečo svoje skrivne ljubezni do mladega Bertonje, ki je slonel ob njeni strani na oknu. Bertonja je bil v bitki pri Črnelu težko ranjen in se je dober teden boril s smrtjo. Tedaj je gospa Katarina prestala toliko strahu in prelila toliko solza za ljubljenega mladeniča, da jo je zdaj sreča popolnoma prevzela, ko je videla, da je Bertonja rešen.

Tudi na drugih oknih mestne hiše je bilo videti mnogo plemiških gospa in gospodičen. Plemiči Nikolajeve vojske so bili večinoma povabili svoje žene in hčere v Kamnik. Eno samo okno je bilo prazno in zagrneno, a nihče se ni za to zmenil, kajti vse ljudstvo je nemirno pričakovalo slavnostni vhod Nikolaja Kolovškega.

Po dolgem čakanju so se začuli najprej iz daljave posamični klici. Ljudstvo se je stisnilo k zidovom in vsi glasovi so se združili in zlili v oznanilo: »Že gredo.«

Tedaj je nevidna roka odmaknila preprogo, ki je zagrinjala okno, koder doslej ni bilo nikogar. Na oknu se je najprej v vsem sijaju svoje lepote in bogastvu svoje obleke prikazala Marija Saloma in koj na to je pristopil k nji in se nagnil čez okno Krištof Zlatopoljec. Za trenotek so se vsi pogledi na nasprotni strani stoječega ljudstva obrnili na ta dva krasna človeka, za katerima je stal kakor Kerub mlad paž − Manfreda. Ali že so zadonele trombe in na trgu so se prikazali zastavonosci, katerim je v zlatem oklepu in z zlatim šljemom na glavi sledil srečni zmagovalec Nikolaj Kolovški. Za Nikolajem so jezdili plemiči in potem je korakalo vojaštvo. Sprevod so zaključili jezdeci, ki si jih je izbral Nikolaj kot svojo častno stražo in katerim je poveljeval njegov sin Adam.

Ko so zadonele trombe, se je Marija Saloma z jasnim pogledom, razodevajočim ves njen ponos in njeno radost obrnila do Krištofa Zlatopoljca.

»Sedaj si bodete pač z zadovoljstvom ogledali uspeh svoje hrabrosti in svojega junaštva! − Kaj ne, moj lepi vitez, da ste ponosni na svoje delo?«

»Moje delo? Lepa gospodična − ali ni marveč ta uspeh vaše delo? Kolnite usodo, da je v tej pokrajini tako malo mest in gradov, zakaj sprevod bi bil še imenitnejši in daljši in jaz bi imel toliko več časa, vam povedati, kar mi je na srcu, a česar se doslej še nisem upal povedati.«

»Potem začnite hitro, lepi vitez,« je menila Marija Saloma, a ko je Krištof molčal, ga je vprašala: »Kdo so ti možje, ki korakajo za plemenitaši in pred vojaštvom.«

»Premagani plemiči, oziroma zastopniki podvrženih gradov,« je odgovoril Krištof. »Pred cerkvijo bodo prisegli Nikolaju Kolovškemu zvestobo in pokornost in ga pripoznali za nekakega svojega vladarja. Tako upa vaš oče, da dobi še knežjo krono.«

Sprevod je bil dospel do cerkve. Vojaštvo se je razpostavilo po trgu, plemiči pa so se zbrali okrog Nikolaja Kolovškega in ga z golimi meči v rokah spremili do cerkvenih vrat, kjer je bil napravljen baldahin, pod katerim je stal s škrlatom pregrnjen sedež. Nad sedežem je visel Nikolajev zlati ščit s Kolovškim grbom.

Župnik Lavrencij je pozdravil v imenu kamniškega mesta s slovesnim ogovorom Nikolaja Kolovškega, nakar je ta zasedel prestolu podobni sedež pod balkonom. Glasnik je zatrobil trikrat in pozval premagance in njih zastopnike, naj prisežejo Nikolaju Kolovškemu zvestobo in udanost.

Gologlavi so se približali pozvanci. Prvi je bil kamniški sodnik s tremi mestnimi starešinami.

»Kaj ima Kamnik samo štiri mestnih gospodarjev,« je vprašala Marija Saloma.

»Dvajset bi jih moralo biti,« je rekel s trdim glasom Krištof, »toda zdaj nima celo mesto toliko mož, da bi mogli zavzeti starešinske časti. Padli so v vojni.«

»Tega Kamnik pač mojemu rodu ne bo nikdar pozabil.«

»Tudi jaz sodim tako, še manj pa bo to pozabil katoliški cerkvi. Župnik Lavrencij in oglejski patrijarh sta največ kriva te vojske in kaj takega ne pozabi ljudstvo, ki ima v sebi kaj časti in kaj ponosa.

Priseganje se je nadaljevalo počasi, kajti ceremonija je bila pri vsakem posamezniku dolga. Vselej je glasnik zatrobil, nakar je pristopil tisti, ki je bil pozvan. Župnik Lavrencij je prečital dolgovezno formulo in šele potem se je storila prisega.

»Kaj pa to pomeni,« je presenečena vprašala Marija Saloma. »Glasnik je zatrobil, a nihče ni pokleknil pred mojega očeta, pač pa je nekdo položil pred očeta ščit in prapor in župnik vendar čita svoje dolgočasne litanije.«

Krištof se je nagnil iz okna. Spoznal je grb na ščitu, ki je ležal Nikolaju pred nogami, in spoznal prapor.

»Zdaj bi moral priseči lastnik zlatopoljskega gospodstva ali njegov pooblaščenec.«

Marija Saloma se je zganila.

»Lastnik je gotovo odsoten ali ni mogel pravočasno koga pooblastiti.«

»Ne vem,« je mirno rekel Krištof.

»Veseli me pa, da ni nikogar tu, ki bi v imenu zlatopoljskega rodu poljubil roko Nikolaju Kolovškemu.«

»Lepi vitez − pokleknite in poljubite mojo roko,« je velela Marija Saloma.

In Krištof Zlatopoljec je pokleknil pred hčerjo svojega smrtnega sovražnika in ji je poljubil roko. Ko je nagnil glavo, je začutil, da mu je nekaka kaplja padla na vrat, ki ga je zapekla kakor ogenj. Prijel se je za vrat in čuteč mokroto, jo je okusil; kaplja je bila grenka. Začuden se je ozrl, a Marija Saloma se je bila že zopet nagnila čez okno, Manfrede pa ni bilo več v sobi.

»Zdaj prisegajo mengiški odposlanci,« je rekla Marija Saloma. »Ah Mengeš − kaki spomini mi vstajajo. Vi ste nas rešili vse. Kaj bi pač bilo iz mene, da nam niste vi pomogli.«

»Sovražniku bi vas ne bil izročil,« je z resnim povdarkom rekel Krištof. »Morda bi vas bil raje sam umoril.«

»Jaz sem takrat že sama mislila, da se usmrtim.«

»To vam rad verujem,« je rekel Krištof. »A zakaj bi se bili vi usmrtili? Iz ponosa in ošabnosti, vaša mati pa bi se usmrtila iz ljubezni do Bertonje. Ali pojmite ta razloček?«

»Čemu mi to pripovedujete?« je osorno vskliknila Marija Saloma. »Jaz nisem vaša ljubica, moja mati pa je Bertonjeva ljubica.« 

»Vi bodete moja ljubica, kadar bom to zahteval,« je hladno, a določno odgovoril Krištof.

Marijo Salomo je prevzela blazna jeza. Vsa je prebledela. Stiskala je pesti in se grizla v ustne, iz njenih oči pa so švigale strele.

»Da, Marija Saloma, kadar Vas bom jaz hotel spomniti na storjeno obljubo, tedaj bodete moja ljubica,« je nadaljeval Krištof. »Preveč ste ponosni, da bi prelomili dano besedo. Vsak dan stopim lahko pred vas in vam rečem: Marija Saloma, jaz sem izpolnil vse svoje obljube in vam prinesel tudi glavo Gašparja Khisla, sedaj ste vi na vrsti, da izpolnite svojo obljubo.«

Zopet je Krištofa zadel temen pogled iz globokih, temnih oči Marije Salome Kolovške in s pekočim sarkazmom je rekla:

»Vidim, da niste samo hraber junak, ampak tudi imeniten trgovec.

»Ah, ne, ne! Ne reci tega!« je vzkliknil Krištof ognjevito. »Ti, Marija Saloma, ne smeš tako govoriti.« Prijel jo je za roko in jo potegnil zopet k oknu. »Poglej doli pred cerkev! Ali vidiš vse te plemiče, ki prisegajo tvojemu očetu zvestobo in pokornost ter ga slovesno pripoznavajo za svojega gospodarja? Ali vidiš duhovnike, ki so stopili iz cerkve in se klanjajo tvojemu očetu, kakor bi že bil dosegel, po čemer hrepeni, knežjo krono in vladarsko oblast? Sama si priznala, da je to moje delo, da se ima Nikolaj Kolovški za vse to meni zahvaliti. Še davi mi je ponudil, naj danes sedim na njegovi strani in ponudil mi je, naj si izberem tri njegove gradove v dar, a jaz sem vse odklonil. Dal sem mu vse, kar ima, a zahvale in plačila od njega ne maram. Zakaj, me vprašujejo tvoje oči. Ker zaradi tvojega očeta nisem ničesar storil, vse le zaradi tebe. Tvoj oče žanje danes sadove sijajnih uspehov, ki sem mu jih pridobil iz ljubezni do tebe, Marija Saloma. Poglej ovenčani in z zastavami okrašeni voz, ki ga peljejo zdaj pred cerkev. Ali veš, da peljejo krsto in da leži v tej krsti truplo najodličnejšega velikaša in najhrabrejšega junaka, Gašparja Khisla? Še mrlič mora danes povečevati slavo tvojega očeta. S krste bodo vzeli duhovniki meč, šljem in ščit Gašparja Khisla in vse to bodo položili pred noge tvojemu očetu kot zmagovalcu. Svobodno mu. Ti Marija Saloma veš, da sem Gašparja Khisla jaz premagal, a slavo te zmage prepuščam rad tvojemu očetu zopet le zaradi tebe. Sicer pa ti niti ne veš, zakaj sem se lotil Gašparja Khisla in zakaj sem mu zabodel svoj meč v srce.«

Marija Saloma se je začudila nad temi besedami, saj ni nikdar za trenotek pozabila, da je obljubila svojo ljubezen in svoje telo tistemu, kdor ji prinese glavo Gašparja Khisla.

»Motiš se, Marija Saloma,« je nadaljeval Krištof, »če meniš, da sem te z glavo Gašparja Khisla hotel prisiliti, da bi izpolnila svojo obljubo. Ne! Jaz ne spadam med tiste moške, ki sprejmejo ljubezen kot plačilo za storjeno delo. Ne, ne, Marija Saloma, lahko mi veruješ, jaz te nisem nikdar mislil terjati, da izpolniš, kar si mi obljubila, če ti prinesem glavo Gašparja Khisla. Ako si ti kdaj tako o meni mislila, potem so uničene vse moje nade.«

Trepetaje je poslušala Marija Saloma te Zlatopoljčeve besede. Ni jih natančno umela, a slutila je njih pomen in to ji je pretreslo ves život in v tem močnem in ponosnem dekletu so se porajala čuvstva, ki jih doslej ni poznala.

»Verujem ti,« je rekla po dolgem presledku Marija Saloma. »Nikdar še ni noben moški storil iz ljubezni toliko, kakor si ti storil zame.«

Tikala sta se, ne da bi se tega zavedala, iz naravnega nagona, iz instinktivnega spoznanja, da se pri takem pogovoru ne moreta vikati.

»Obljubila si mi zato največje plačilo, kar jih moreš dati,« je rekel Krištof.

»Da, obljubila sem ti,« − Marija Saloma je bila razburjena, da ni mogla do konca izgovoriti.

»Ali ti je žal, da si mi obljubila svojo ljubezen in svoje telo?«

»Ah − da − žal mi je, žal tako, kakor nikdar za nobeno stvar.«

»Potem te odvezujem storjene obljube in ti vračam dano besedo,« je slovesno in nekako veselo rekel Krištof Zlatopoljec.

V prvem trenotku je Marija Saloma bila tako presenečena, da ni mogla ziniti besede. Nemo je strmela v Krištofa, a ko se je vzbudila iz tega strmenja, se je hitro nagnila in poljubila Krištofu roko.

»Hvala ti, hvala ti iz vsega srca,« je vzkliknila. »Torej sem zdaj zopet svobodna, popolnoma svobodna?«

»Da, svobodna si, tako kakor da mi nisi nikdar ničesar obljubila.«

»In jaz ti nisem ničesar dolžna, tudi hvale ne?«

»Prav ničesar,« je odgovoril Krištof.

Marija Saloma je zagrnila okno. Šla je dvakrat in trikrat po sobi gor in dol, potem se je zopet ustavila pred Krištofom.

»In če te zdaj za vedno spodim od sebe, če bi ti zdaj rekla, da te sovražim in zaničujem − kaj bi mi očital?«

»Ničesar, prav ničesar − na mojo dušo, da ne.«

Marija Saloma je prekrižala roke čez prsi in je stopila tik Krištofa, tako da je čutil njen dih. Gledala mu je nekaj trenotkov v oči, potem sta ji omahnili roki in tiho, ponižno in vdano je rekla:

»Potem vedi − da te ljubim.«

Naslonila se je k njemu in Krištof jo je objel, jo pritisnil na svoje prsi in ji vroče in strastno poljubljal usta in oči, da je kar ginevala ljubezenskega koprnenja in klicala: »Jaz te ljubim in sem tvoja, kadar hočeš, popolnoma tvoja z dušo in telesom.« 

Oklenila se ga je okrog vratu in ga poljubljala tako blazno, kakor bi ga hotela s svojimi poljubi omamiti.

Z ulice se je začulo petje, tožno in slovesno.

»Kaj pomeni to?« je vprašala Marija Saloma.

»Gašparja Khisla so zdaj položili v rakev pod cerkvijo,« je odgovoril Krištof in se spomnil tistega večera, ko je skrit v tej rakvi poslušal posvetovanje Kamničanov in njihovih zaveznikov.

»Prej, ko so pripeljali krsto,« je rekla Marija Saloma, »me je obšla želja, da bi mogla stopiti na krsto in vsklikniti: »To sem jaz provzročila!«

»In zdaj?«

»Zdaj nimam druge želje, kakor da mi rečeš: Jaz te ljubim.«

Zvečer, ko so bile slavnosti končane, je prišel Krištof Zlatopoljec skrivaj pred mestna vrata, kjer je nanj čakal njegov sluga Luka in je imel ž njim dolg skrivnosten pogovor.

»Izpolni, kar sem ti rekel in dam ti kraljevsko plačilo,« je končno dejal Krištof. »Uredi vse natančno. Pismeni ukaz Nikolaja Kolovškega, ki sem ti ga izročil, ti da vso oblast nad Kolovškim gradom. Preglej vse natančno. Izberi tako sobo, da se ne more iz nje slišati noben klic. Pripravljen naj bo strup. Krvosrd naj skrbi, da bo v vsaki sobi lesovje napojeno z oljem in da bo dovolj smole pri rokah. Skrbi tudi, da pride moj oče o pravem času na Kolovec, ne prezgodaj in ne prekasno. Na mojo čast, da dobiš kraljevsko plačilo.« − Luka je samo prikimal.

»Še nekaj, Luka,« je rekel Krištof. »Kje je Manfreda? Od jutra je nisem videl.«

»Jaz sem jo videl pred uro v predsobi gospodične Marije Salome.«

»Dobro,« je menil Krištof. »Tudi Manfreda pride na Kolovec.«

Krištof je odšel, Luka pa je pognal konja in zdirjal v noč.

»Da, moj milostivi gospod,« je mrmral Luka sam zase, »tudi Manfreda pride na Kolovec.«

XVII.[uredi]

Sredi kamniškega hribovja je stal močni in ponosni grad Kolovec. Sezidan na precej visokem hribu in obdan na okoli od gostih temnih lesov, je kljubovalno kipel proti nebu. Vsled svoje oddaljenosti in lege še ni bil nikdar zavzet od sovražnikov, dasi je bil dostikrat oblegan. Vedno je s stolpa tega gradu vihrala samo zastava kolovškega rodu, ki se je bil od malih začetkov povzpel do velike moči in veljave.

Ko je bila vojna s Kamnikom končana, ko so bili podvrženi še tisti plemiči, ki so se tudi po zmagi pri Črnelu upali nadaljevati boj, se je Nikolaj Kolovški na prigovarjanje Krištofa Zlatopoljca odločil, da priredi na svojem rodnem kraju, kjer se je sicer s svojo rodovino le malokdaj mudil, veliko slavje. Pokazati je hotel s tem slavjem ne samo svojo veliko moč, ne samo svoje bogastvo, nego tudi svojo spravljivost in svojo miroljubnost. V proslavo končane vojne in nastalega miru je priredil to slovesnost in povabil je nanjo vse velikaše in plemiče mejne grofije Kranjske.

Nekaj dni pred Božičem so se začeli zbirati gostje. Prihajali so od vseh strani klanjat se novi zvezdi. Vsak je hitel pridobit si naklonjenost novega velikaša, ki je v kratkem času potisnil na stran vse svoje tekmece, ki si je pridobil posebno naklonjenost rimskonemškega cesarja in oglejskega patrijarha, ker je podvrgel svobodna mesta in kljubovalne plemiče ter smel pričakovati, da postane deležen še največjih časti in dostojanstev.

Naval gostov je bil tako velik, da je moral Nikolaj Kolovški dati napraviti okrog gradu vse polno lesenih koč, ker ni imel za došlece drugih prostorov. Za temi, skrbno stesanimi in s kožami obitimi kočami so stali hlevi za konje in bivališča za služinčad.

Na gradu je zavladalo tako veselo življenje kakor še nikdar. Prvi dnevi so bili posvečeni lovu in od zore do mraka so se v temnem gozdu oglašali lovski rogovi in so gonjači-tlačani prinašali v grad silne množine ubite divjačine. Seveda so lovom sledile bogate pojedine z običajnim popivanjem, ki je vedno trajalo toliko časa, dokler niso pivci omagali.

Ko so bili gostje zbrani, so prišle na vrsto viteške igre vsake vrste in Marija Saloma je razdeljevala zmagovalcem nagrade. Njena mati, Katarina Kolovška, ji je rada prepuščala prvo mesto in se je le veselila sreče in zadovoljnosti svoje hčere, saj je bila sama srečna, da se je mogla neovirano posvečevati ljubljenemu Bertonji.

Te igre je zaključilo tekmovanje pevcev in pesnikov, ki so bili prišli ne le iz Ljubljane, nego celo iz Ogleja, ker je bila zmagovalcu poleg venca obljubljena posebna nagrada sto zlatov.

Velika grajska dvorana je bila za to tekmovanje posebno prirejena. Ob zidu je bil postavljen prestol in na tem prestolu je kraljevala Marija Saloma, njej ob vznožju pa je ležala pozlačena krona in pevski grb, na kateri je bila našita nagrada sto zlatov.

»Kaj je prava ljubezen?« − to je bila naloga, ki jo je dala Marija Saloma tekmovalcem in ki so jo ti reševali, kakor je pač kateri znal, ne da bi bil napravil kak poseben vtisk. Marija Saloma je bila v precejšnji stiski, komu naj prizna prvenstvo in izroči krono in nagrado. Omahovala je in premišljevala ter se ozirala po Krištofu, kaj da naj stori, ko se je približala Manfreda, kakor vedno v moški obleki in prosila dovoljenja, da se tudi ona udeleži tekmovanja.

»Dobro, dobro,« je vzkliknila Marija Saloma. »Zapoj nam, lepi dečko svojo pesem o ljubezni, zakaj meni se zdi, da ve le mlado in mehko srce, kaj da je prava ljubezen.«

Krištof Zlatopoljec je slutil, da namerava Manfreda nekaj posebnega. Srepo ji je pogledal v oči, a Manfreda je vzdržala neustrašeno ta ostri pogled in potem vzela harpo ter sedla na stolček Mariji Salomi pod nogami. Lahko so preleteli njeni prsti čez strune in ne čakaje, da bi nastala tihota, je začela peti.

Že pri prvih verzih je vse občinstvo začelo zadrževati sapo, kajti spoznalo je, da poje Manfreda o Krištofu Zlatopoljcu.

V pesmi je bilo povedano, da je hraber plemič iz mejne grofija Kranjske prišel v sveto deželo, kjer si je pridobil ogromnega bogastva. Ko se je vračal domov, je vihar zanesel njegovo ladjo na breg otoka, kjer je vladal kristjanom sovražen kralj. Ta se je polastil kranjskega viteza in ga vrgel v ječo. Kraljeva hči pa je videla viteza in njeno srce je prevzela neskončna ljubezen do lepega in hrabrega tujca. Vsak dan je morala iznova prositi očeta, da je tujcu zopet za en dan podaljšal življenje. Končno se ji je posrečilo rešiti ljubljenemu vitezu življenje in imetje. Zbežala je ž njim. A žrtvovati je morala svoji ljubezni lastnega očeta. Rešila je kranjskega plemiča le, ker je odbila bogatega in mogočnega snubca, ki je vsled tega začel proti njenemu očetu vojno. Premagal je kralja in ko je kralj umiraje klical svojo hčer, je ta hitela rešit ljubimca. Ko sta bila na varnem, je kranjski vitez pokleknil pred kraljevo hčerjo in ji prisegel, da postane njegova žena. In kraljeva hči mu je verjela in ni ji bilo žal, da mu je žrtvovala očeta in domovino, čast in nedolžnost.«

Vsi poslušalci so si bili zdaj popolnoma svesti, da poje Manfreda ne le o Krištofu Zlatopoljcu, nego tudi o sebi sami. Vsi so se stisnili bliže, vsi so so čudili, da že prej niso spoznali, da je ta lepi paž ženska, in so z napeto pozornostjo poslušali drugi del pesmi.

Manfreda, ki so jo opevani spomini kar vidno prevzeli tako, da ni mogla skrivati svojega izrednega razburjenja, je po kratkem presledku nadaljevala svojo balado.

»Kaj je prava ljubezen,« je vpraševala v pesmi. »Ali je mogoča še večja ljubezen, kakor če žrtvuje kraljevska hči, očeta in domovino ter svojo čast in reši ljubca?« In odgovorila je: »Da, kraljevska hči iz vzhodnega otoka,« je nadaljevala Manfreda, »se je preoblekla v paža in je sledila svojemu vitezu v njegovo domovino. Kraljevska hči je služila in stregla malemu plemiču iz čiste ljubezni. Prišedši domov je plemič izvedel, da je njegov rod zadela grozna nesreča. Sovražniki so zavzeli in razdejali rojstni njegov grad, oropali vse imetje, izrezali očetu jezik, onečastili in umorili sestro. A hitro na to je zagledal ponosno in lepo hčer svojih sovražnikov in tedaj je zavrgel ljubico, ki mu je vse žrtvovala. Kraljevska hči ga je prosila, naj ji da svoje pošteno ime. A rekel je, da nima več imena. Prosila ga je, naj ji ohrani vsaj svojo ljubezen, a odgovoril je, da njegovo srce ni več zmožno ljubezni. Prosila je, naj jo obdrži pri sebi vsaj kot svojo ljubico, a niti tega ni mogla izprositi. Nič več ni mogla doseči, kakor da je morala zatajiti svoj spol in smela ostati kot sužnja pri njem. Od tistega dne ni več čula iz njegovih ust besede o ljubezni in končno jo je vitez celo daroval v last hčeri svojih smrtnih sovražnikov. Vdala se je tudi v to usodo in bo svoji ljubezni žrtvovala tudi svoje življenje, a na njen grob naj se zapiše: »Tu počiva dekle, ki je dokazalo, kaj je prava ljubezen.«

Manfreda je svojo sicer okorno sestavljeno, a pretresujočo pesem pela v začetku z neko obupno odločnostjo, proti koncu pa z jako eksaltacijo. Prevzela so jo njena čuvstva, vlile so se ji solze in zadnje besede so se čule le kakor ihtenje.

Nihče se ni ganil, ko je Manfreda končala. Vsi so zadrževali še sapo, tako jih je pretresla ta pesem. Sedaj je razkrila tajnost Krištofa Zlatopoljca − so mislili vsi. Nihče ni dvomil, da je vse resnično, kar je v svoji pesmi povedala Manfreda, nihče ni niti domneval, da je Manfreda sodila le po tem, kar je videla, nihče ni slutil, da so Krištofa pri vsem njegovem postopanju vodili morda le drugi globokejši nagibi, nego tisti, ki mu jih je pripisovala Manfreda.

Ves prepadel je stal Krištof na strani in zrl naravnost pred se, ne da bi koga videl. Vsi pogledi sa bili uprti vanj, zlasti srepo ga je gledala Marija Saloma, kakor bi ga hotela izzvati, da povzdigne k njej svoje poglede, da bi v njih čitala svojo usodo. Manfredino razkritje jo je tako presenetilo, da ji je zastajala kri v žilah. Smatrala je vedno Manfredo za Zlatopoljčevo priležnico in menila, da mu je zanjo malo več, kakor za njegovega psa in malo manj, kakor za njegovega slugo Luko. Sodila je tako zlasti od takrat, ko ji je bil Krištof tako hitro in radovoljno daroval Manfredo v last. Sedaj pa je izvedela, da je ta njega sužnja kraljevskega rodu plemenita in nad vse požrtvovalna, da ima večje pravice do Zlatopoljčeve ljubezni, kakor kdorkoli, dosti večje, kakor Marija Saloma.

»Zdaj se mora Krištof odločiti − ali zanjo ali zame,« si je rekla Marija Saloma in zazeblo jo je v dušo, ko se je domislila, da stisne Krištof Manfredo na svoje srce in pokaže tako pred vsem plemstvom, pred vsemi gosti takorekoČ pred celo deželo, da se je iz Marije Salome pravzaprav le norčeval, ali če že ne to, da je vendar ni ljubil, kakor so mislili vsi, ki so bili sedaj zbrani na Kolovškem gradu.

Čakala je zaman, da bi se Krištof nanjo ozrl. Srce se ji je krčilo od bolesti in užaljenosti, toliko bolj, ker si je bila svesta, da ljubi Krištofa z vsem ognjem svoje mlade sveže krvi, z vso strastjo svoje ponosne duše. Ta ljubezen je bila toliko večja, ker se je razvila le počasi.

Krištof pa je zrl še vedno v daljavo, nepremično, kakor da je na mestu okamenel. Tedaj pa se Marija Saloma ni mogla več premagovati in je s svojim žezlom potipala Krištofa po rami.

Zatrepetal je in se vzbudil iz svoje zamaknjenosti − se ozrl plaho in zbegano, a se ni ganil s svojega mesta.

Počasi ga je obšlo spoznanje, da je njegov položaj obupen. Bil je takorekoč na cilju svojega hrepenenja, iztegniti mu je bilo pravzaprav le še roko, da doseže svoje maščevanje, kateremu je žrtvoval vse, in zdaj naj bi razpadlo vse v nič.

Uvidel je, da zahteva usoda od njega novo veliko žrtev, ako naj ne bo v zadnjem trenotku prevaran za svojo osveto in odločil se je, da stori tudi to žrtev. Počasi, s težkimi koraki je šel na mesto, kjer je stala Manfreda in ji je vzel harpo iz rok. Pod njegovimi prsti so zazvenele strune temno in globoko, kakor bi oznanjale smrt in propast in potem je povzdignil svoj glas in na pol pevaje na pol deklamujoč dal svoj odgovor na vprašanje »Kaj je prava ljubezen.«

»Kdor pravi, da ljubi in žrtvuje svoji ljubezni svoje življenje, nas lahko gane do solz ali prava ljubezen to še ni. Kdor je žrtvoval življenje, še ni žrtvoval vsega kar ima, ker mu ostane čast in ker ga spremi v grob usmiljenje.«

Krištof je bil zdaj prišel popolnoma do zavesti. Kakor Kerub zla je stal med poslušalci in z mogočnim glasom nadaljeval svojo pesem.

»Prava ljubezen je, če kdo priseže umirajočemu prijatelju osveto, a prelomi svojo prisego zaradi ljubljenega dekleta in pritisne morilca na svoje srce, naj potem sodi svet o njem kakor hože. Prava ljubezen je, če vidi kdo brata v verigah in mu onemogoči beg in rešitev, ter ga pahne v smrt, da se prikupi izvoljenemu dekletu. Prava ljubezen je, če domovina kliče na pomoč edinega, ki bi jo mogel rešiti, a ta edini se združi s sovražniki in pomaga premagati svojo domovino; če kdo zapusti vse, ki so mu ljubi, jih izroči nesreči in propasti, in če ravnodušno prenaša zaničevanje vsega sveta, če pahne od sebe čast in slavo in prekolne svojega lastnega očeta − ta ljubi resnično izbrano dekle.«

Krištof je bil pri kraju s svojimi močmi. A ko je povzdignil oči in pogledal Marijo Salomo, je videl, da jo pretresa skoro nenaravno blaženstvo. Vsi poslušalci so umeli Krištofovo grozno izpoved, Marijo Salomo pa je prešinjalo urnebesno veselje, da je Krištof javno izpovedal, kaj je vse žrtvoval, da si pridobi njeno ljubezen.

»Čast zmagovalcu!« je vzkliknila Marija Saloma radostnim glasom, »čast in krono pesništva možu, ki je najbolje pogodil, kaj je prava ljubezen.«

Krištof je bil pokleknil in Marija Saloma mu je dela krono na glavo. Nagnila se je pri tem h Krištofu in mu zašepetala na uho:

»In danes ponoči ti darujem samo sebe; v sobi treh levov bom tvoja.«

»Da, v dvorani treh levov,« je ponovil Krištof in dostavil. »Ah, Marija Saloma, ko bi ti vedela, kako te ljubim.«

Ko je Marija Saloma dvignila glavo, je zagledala kraj sebe Manfredo, ki jo je ostro opazovala, kakor bi hotela uganiti, kaj da sta se domenila s Krištofom.

»Razen zmagovalca v pesniškem turnirju,« je vzkliknila Marija Saloma, »zasluži gotovo tudi moj paž Manfred posebno priznanje in darilo za svojo pesem.«

In obrnivši se do Bertonje ga je prosila, naj ji da svoje dragoceno bodalo, ki ga je imel za pasom.

»Ne maram darila,« se je oglasila Manfreda. »Če nisem zaslužila krone, ne maram ničesar.«

»Poglej vendar, kaj sem ti namenila,« je rekla Marija Saloma in pokazala Manfredi Bertonjevo krasno bodalo.

Ko je Manfreda zagledala namenjeno ji darilo, je stegnila obe roki po njem.

»Ah, bodalo, ah dajte mi ga, dajte mi ga.«

Krištof in Marija Saloma sta v tem trenotku mislila, da se Manfreda zdaj in zdaj zapodi v enega ali v drugega izmed njiju in da krvavo zaključi dramo, ki jo je razkril pevski turnir. Toda Manfreda se ni ganila nego je le z vročimi pogledi ogledovala svoje bodalo. Marija Saloma videč, da je bil njen strah prazen, je na to s primernimi besedami zaključila pevski turnir. Zmagovalec v tem turnirju, Krištof Zlatopoljec, je peljal Marijo Salomo iz dvorane, drugi gostje pa so jima sledili šušljajoč med sabo, da ga ni lepšega para, kakor sta Krištof Zlatopoljec in Marija Saloma Kolovška.

V dvorani sta ostali samo dve osebi, Manfreda in visok vitez, ves v železju z zaprtim vizirjem, ki je bil med turnirjem stal v najtemnejšem kotu prostorne dvorane in se ves čas ni premaknil s svojega mesta. Šele, ko je bil odšel iz dvorane zadnji gost, je železni vitez zapustil svoje mesto in je stopil k Manfredi. Dvignil je vizir in Manfreda je spoznala Krištofovega očeta, starega Zlatopoljca. Poznala sta se pač že dolgo, a starec ni nikdar slutil, kaj veže Manfredo na njegovega sina Krištofa. Izvedel je to šele na pevskem turnirju.

Začudeno je Manfreda pogledala starca, kaj da hoče od nje − in njegov pogled ji je vse razodel. Vrgla se je na njegova prsa in se na njih razjokala, starec pa jo je stiskal k sebi in tudi njemu so solze zarosile oči.

Ostala sta dolgo sama v dvorani v nemem objemu in oba sta čutila, da se ljubita kakor oče in hči.

Končno se je Manfreda izvila starcu iz rok.

»Oče, pojdite z menoj,« je rekla in prijela starca za roko, »povedati Vam imam mnogo.«

Ko sta prišla iz dvorane na hodnik, sta pogledala na dvorišče. Tam so bili zbrani plemiči in njih uslužbenci in so vihteč svoje barete klicali Krištofu in Mariji Salomi: »Živela kraljica tega dne! Živio zmagovalec!«

XVIII.[uredi]

Manfreda je peljala starega Zlatopoljca v oddaljeno sobo in ostala tamkaj ž njim več ur. Njiju pogovora ni nihče motil, saj so bili gostje zbrani na slavnostnem obedu, s katerim je Nikolaj Kolovški zaključil turnir in sploh vsa razveseljevanja, kar jih je bil priredil. Večina gostov je hotela koj po obedu oditi, ker je skoro vsakdo želei, da prebije sveti večer v krogu svoje rodovine.

Ko so se začeli prvi gostje odpravljati, sta Manfreda in stari Zlatopoljec ravno končala svoj pogovor in sta šla skupno v Krištofovo stanovanje, resno in slovesno, kakor da gresta iskat odločitve za vse prihodnje življenje.

Stopila sta v predsobo in tu sta obstala, kajti slišala sta iz sosedne sobe Krištofov glas in koj na to glas Lukov.

»Ti si torej vse natančno tako pripravil, kakor sem ti naročii,« je vprašal Krištof.

»Da, milostivi gospod,« je odgovoril Luka. »Vse je pripravljeno.«

»Ključe do železnih vrat, ki zapro ves grad, si tudi razdelil?«

»Da.«

»Tudi ti si natančno zapomnil, kako moraš nastopiti in kaj govoriti?«

»Da.«

»Tudi zadolžnico, ki sta jo podpisala Alam Kolovški in Andrej Bosio v hiši ljubljanskega Žida, imaš pri sebi?«

»Tudi to.«

»Potem je vse v redu,« je dejal Krištof. »Stori vse tako, kakor sem ti naročil, poplačam te kraljevsko. Vreča, polna zlata, ki stoji v moji sobi, je namenjena tebi. Luka, če mi boš zvesto služil v tej odločilni noči. In zdaj − naj mi Bog pomaga, da se mi vse posreči.«

Čim je Krištof odšel, sta vstopila v njegovo sobo Manfreda in stari Zlatopoljec. Vstopila sta tiho in previ dno in zalotila sta Luko, ko je čepel na tleh, in iz različnih vrčkov zlival neke tekočine v posebno posodo. Zamaknen je bil v svoje delo tako, da se niti ozrl ni, ko so se odprla vrata. Izraz njegovega obraza je bil tak, da sta se Manfreda in stari Zlatopoljec nehote spogledala. Neko divje zadovoljstvo je odsevalo z volčjega lica Lukovega in žarel je v njegovih očeh ogenj, ki je kazal, da pričaknje nekaj izrednega, nekaj velikanskega, uresničenja starih želj in srčnih upanj.

Z enim samim pogledom sta se bila stari Zlatopoljec in Manfreda porazumela. Zlatopoljec je vzel izza pasa svoje bodalo. Z enim samim skokom je bil pri Luki in ga je podrl vznak na tla, potem pa mu pokleknil na prsa in mu nastavil bodalo na vrat. Luka se tudi potem ni branil, ko ga je bilo minilo prvo presenečenje, ako ga je napad sploh presenetil. Celo nasmehnil se je in očividno je bilo, da si ne dela nobenih skrbi zaradi svojega položaja.

Manfreda je pristopila in se sklonila nad Luko.

»Povej mi, Luka, kaj je tvoja najsrčnejša želja?«

»V tem trenotku je moja najsrčnejša želja ta, da bi me nehal vitez Zlatopoljec z bodalom šegetati po vratu. Jaz sem na vratu posebno občutljiv.«

»Zdaj se mi ne norčuj,« je z resnobo ukazala Manfreda.

»Kako naj govorim resno, ko mi kleči na želodcu tako težak mož,« se je šalil Luka. »Moj želodec je najobčutljivejši del mojega telesa.«

»Luka, ti me poznaš še iz časov, ko sem bila kraljevska hči na otoku mojega očeta in ti veš, da izpeljem vse, kar sem sklenila in naj velja kar hoče. Tudi tvoje življenje sem pripravljena žrtvovati, če mi ne poveš, kar hočem vedeti.«

»Kaj naj Vam povem? Da mnogo vem in znam, to tudi za Vas ni nič novega. Ali naj Vam mar povem, kako bi Vam stregel, če bi bila Vi kraljica na tistem dolgočasnem otoku, kjer me je Vaš oče z mojim gospodarjem vred držal v ječi; jaz pa Vaš kuhar?«

»Ti me dobro umeješ in veš natančno kaj hočem izvedeti,« se je razjezila Manfreda. »In, pri večnem Bogu ti prisegam, da ti sama zasadim bodalo v srce, če mi vsega ne poveš. Kaj se pripravlja za nocojšnjo noč?«

»Kje se pa kaj pripravlja?« je mesto odgovora dejal Luka. »Kvečjemu v kleti in v kuhinji. Kar ljudje še sicer na svetu pripravljajo, itak ni vredno truda. Klet in kuhinja to sta edini resnični svetišči.«

Stari Zlatopoljec se je nad bur

začel grgrati in stiskasti svojo žrtev za goltanec, kakor bi hotel Luko zadaviti.

»Govori, Luka, ali pa umri,« je vzkliknila Manfreda. »Kaj naj se zgodi danes po noči v sobi treh levov?«

Luka je zamižal in po kratkem pomisleku vzdihnil.

»Če me umori stari Zlatopoljec ali njegov sin, je naposled vse eno in zato ne izdam tajnosti svojega gospodarja.«

»Jaz in oče Krištofa ti jamčiva s svojim življenjem, da ti Krištof ničesar ne stori, če poveš, kaj se zgodi to noč v sobi treh levov.«

»To je že nekaj,« je menil Luka, ki ga je zopet prevzela želja, da bi pogovor zasukal na smešno stran. »A kaj je samo življenje − ko pa izgubim ugled kot zvest.«

Manfreda je udarila z nogo ob tla.

»Zdaj bodi konec takega besedovanja. Kaj se zgodi to noč v sobi treh levov?«

»Verujte mi, da vam ne morem reči drugega, nego edinole to: Bog

»Tvojih priprošenj ne potrebujem. Reci, ali imata Krištof in Marija Saloma danes po noči v sobi treh levov ljubavni sestanek?«

»Če že to veste, čemu me potem še izprašujete?« se je hudobno rogal Luka. »Kaj se zgodi, če se dva zaljubljenca o polnoči najdeta sama v zapuščeni sobi na posteiji, to menda še veste izza časa, ko ste bila kraljevska hči, Krištof Zlatopoljec pa vašega očeta jetnik.«

Manfreda je zatrepetala po vsem životu, a premagala je svojo užaljenost.

»In kaj se zgodi potem, ko bo ta ljubavni sestanek končan.«

»Kaj naj se zgodi« je menil Luka. »Ko sem bil še v samostanu, sem večkrat slišal, da je po ljubezenskem vžitku vsako bitje žalostno, izvzeti so le petelini in menihi.«

»Oče, umorite ga,« je v največjem srdu zakričala Manfreda in v tistem hipu je stari Zlatopoljec že dvignii svoje bodalo. A predno je še zamahnil, ga je Luka z nadčloveško silo pahnil raz sebe in planil na noge.

»Prokleti vi vsi,« je kakor razjarjena zver kričal Luka. »Tako mislite z menoj narediti? To vam poplačam − vsem skupaj.«

Pri teh besedah je zagrabil Luka sekiro, ki je ležala kraj peči in je planil na starega Zlatopoljca. Še predno ga je dosegel, je Manfreda zavihtela svoje bodalo in je ž njim zabodla Luka v ramo. Luka se je ustavil. Sunek sicer ni bil kdo ve kako močan in ga tudi ni posebno težko poškodoval, a da je to storila Manfreda, krotka, blaga Manfreda, to je Luko tako presenetilo, da se je ustavil, kakor da bi bil sredi pota okamenel.

Manfreda je uganila, da ima Luka v tem trenotku sto misli, kaj bi storil, a zato mu je hotela zapreti vsak izhod. Zapiskala je na piščalko in koj na to so v sobo stopili štirje možje, štirje zvesti vojščaki starega Zlatopoljca in se postavili pred obe vrati.

Luka je začel vihteti sekiro, kakor bi hotel začeti boj tudi proti tem možem. Začel bi ga bil lahko, kajti Luka je bil močan in hraber, zvit in izkušen bojevnik in bi se vsaj toliko časa gotovo uspešno branil, dokler bi ne prišla pomoč in te pomoči je bilo na dvorišču več kot dovolj.

Kako sta se torej začudila stari Zlatopoljec in Manfreda, ko je Luka naenkrat vrgel sekiro iz rok, padel na kolena in prosil:

»Prizanesite mi; pustite mi življenje in vse Vam povem.«

Vsi so bili tako presenečeni, da ni nihče zapazil izraza zaničevanja in tajnega triumfa na Lukovem volčjem obrazu. Gotovo je bil prišel na misel, ki mu je nad vse ugajala.

»Zdaj povej po pravici, kaj se zgodi to noč,« je ukazala Manfreda. »Govori!«

»Ker me silite, ker ste mi hoteli celo življenje vzeti, moram pač govoriti,« je dejal Luka in potem šepetaje pristavil: »Krištof Zlatopoljec in Marija Saloma Kolovška hočeta danes ponoči pobegniti iz grada.«

»Kam mislita iti?« je vprašala Manfreda.

»Natančno tega ne vem,« je odgovoril Luka. »To veste, da ljubezen ni edina strast Krištofa Zlatopoljca.

Meni se zdi, da je Krištof obljubil Mariji Salomi, da jo popelje na otok, kjer bo ž njim vred vladala kot kraljica, na znan otok, kjer je bil Krištof že jetnik ...«

Manfreda je zatrepetala in obupno stiskala bodalo, ki je je držala v rokah. Stari Zlatopoljec si je lomil roke in grgral neumljive besede, a vsakdo je slutil, da se starec jezi nad svojim izdajskim sinom in da ga preklinja.

»Luka − povej, zakaj se snideta Krištof in Marija Saloma ravno v sobi treh levov?«

»Ker je tam najvarnejši kraj, kjer se lahko pomudita nekaj časa in ker pride Marija Saloma opolnoči najlaglje v to sobo.«

»Kako to?« je z napeto pozornostjo vprašala Manfreda.

»V sobo treh levov vodijo tajna vrata,« je pojasnjeval Luka. »Marija Saloma pride iz svojih sob lahko skozi ta tajna vrata v sobo treh levov, ne da bi jo kdo zapazil.«

»Ali ima samo Marija Saloma ključ do teh vrat?«

»Zdaj ga imam še jaz, a vročim ji ga še zvečer, prav kmalu.«

»Daj meni ta ključ, Luka.«

»Čemu Vam bo?« je vprašal Luka z nevidezno nezaupnostjo, dasi je komaj čakal da izroči Manfredi ta ključ.

»Kaj ti mar, čemu mi bo? Daj mi ga, ali pa ti ga iztrgam iz rok, kakor sem ti iztrgala iz srca tajnost Krištofa Zlatopoljca in Marije Salome.«

Luki je kazalo, da se ustavlja, da tako čim sigurneje doseže svoj namen.

»Dam Vam ključ, a le če mi povesta, čemu Vam bo,« je dejal Luka in se začel pripravljati za boj.

Stari Zlatopoljec je koj zavihtel svoje dolgo bodalo in pri vratih stoječi možje so dvignili meče, toda Manfreda jim je zabranila, da bi se lotili Luke.

»Pustite ga,« je rekla Manfreda, »saj ve, čemu da hočem ključ in se le šali, kakor je njegova navada.

In ko je pogledala na starega Zlatopoljca, ter videla njegovo začudenje, je pohitela k njemu in mu ovila svoji roki okrog vrata.

»Ah − oče − dovoli mi, da še enkrat govorim s Krištofom. Ne verjamem in ne verjamem, da bi ljubil Marijo Salomo. Samo če bi mogla pol ure ž njim na samem govoriti, bi ga morda še spravila na pravo pot. Zato moram in moram biti o polnoči v sobi treh levov.«

»Tu imate dva ključa,« se je oglasil Luka, »in če spravite mojega gospodarja na pametna pota, Vam bom tudi jaz hvaležen. Manjši ključ odpre vrata, ki vodijo iz sob Marije Salome v sobo treh levov, večji ključ odpre vrata na nasprotni strani.«

»Dobro,« je vzkliknila Manfreda z divjim veseljem in vzela manjši ključ, dočim je večji ključ izročila staremu Zlatopoljcu. »Vzemite ta ključ, oče; če se v eni uri ne vrnem s Krištofom iz sobe treh levov, potem vstopite z mečem roki v to sobo.«

Zlatopoljec je naglo prikimal in spravil ključ potem pa pokazal na Luko, kakor bi hotel reči; poskrbite, kar treba, da nas ta človek ne izda.

Manfreda je starca takoj razumela in ukazala vojakom, naj Luko uklenejo in privežejo ob težko posteljo v njegovi sobi ter potem zaklenejo vsa vrata. Luka se ni upiral, kajti zdelo se mu je, da ima dovolj dokazov, da se je vdal samo sili.

Ko so se za odhajajočim vojakom zaprla vrata se je Luka zasmejal hripavo in na ves glas, a le za trenotek, potem je umolknil in nič ni izdalo več njegovih misli.

XIX.[uredi]

Prišel je Sveti večer, ki so ga kakor po vseh gradovih tako tudi na Kolovcu vedno kar najslovesneje obhajali. V pritlični dvorani, koder se je vršil pevski turnir, so bile postavljene jaslice in povabljen je bil kamniški župnik Lavrencij, da bi o polnoči v grajski kapeli daroval mašo in podelil kolovški rodovini blagoslov.

Domačini in gostje, kar jih je bilo ostalo čez praznike, so se kmalu zbrali v obednici, kjer je bilo pripravljeno za sijajno pojedino in tu si je razvila živahna in vesela zabava, kateri je po večeri sledila igra s kockami in potem divje pijančevanje.

Krištof Zlatopoljec je bil prvi pri igri in prvi pri pijači. Preskrbel se bil za ta večer še posebnega vina iz Italije. »Kristove solze« je imenoval to vino in točil ga je zlasti Adamu Kolovškemu in Andreju Bosiu tako pridno, da sta kmalu začela razgrajati in se prepirati z vsakim, kdor se jima je približal.

»To je kapljica,« je jecljal Bosio ko je pomaknil svoj vrč pred Krištofa, da mu novic natoči Kristovih solza. »To je vino, ki vzbudi v človeški duši vse hudiče. Škoda, da tratimo to vino v taki družbi. Sami bi morali biti mi trije. Ju, hahaha, kake deklice bi morali imeti pri sebi. To bila zabava. To bi bila noč. Če bi danes iztaknil kako lepo dekle − pri moji veri, da bi dal zato petdeset srebrnikov.«

»Ah − kaj to − jaz vidim v duhu same lepe deklice − pred očmi mi plešejo − ah − cel grad ta dolgočasni kolovški grad bi žrtvoval in povrh še svojega očeta, če bi mogel tako deklico zdaj stisniti k sebi in se opijaniti na njenim ustnih.«

Tako je govoril Adam Kolovški in zdaj in zdaj vstal s stola ter razprostrl roke, kakor bi hotel nekaj objeti, a je brez moči in skoro omamljen padel nazaj na svoj stol.

»To vino mi je kri tako razvnelo, la še nikoli kaj tacega,« je mrmal Bosio. »Sam zlodej vedi, kaj je to, da mi hodi vedno Manfreda na misel.«

»Prijatelj Bosio − zdi se mi, da morate biti pri ženskah posebno nerodni, ker poznate Manfredo že toliko časa, pa še vedno niste ničesar pri njej dosegli.«

»Vi lahko tako govorite,« se je jezil Bosio ... »To prokleto vino ...«

»Če hočete, Bosio, je Manfreda še danes Vaša ...« 

»Kaj pravite?«

Predno je mogel Krištof še kaj reči, se je nagnil k njemu Adam Kolovški.

»Kaj imate z Bosiom? Kaj govorita o Manfredi?«

Krištof ga ni hotel koj umeti.

»Vina sem,« je kričal, »kaj ne vidite, da naši plemiči mrjo žeje.«

»Kaj hoče Bosio od Manfrede?« je silil Adam v Krištofa. »Prisegam Vam, da ne bo njegova. Nikdar! Na svojo dušo Vam to prisegam.«

»Če ga Manfreda ljubi ...«

»Mene ljubi, mene mora ljubiti,« je zavpil Adam in je s pestjo udaril ob mizo.

»Krištof, povej mi, kje je Manfreda,« je vpraševal z druge strani Bosio.

»Čemu naj ti to povem? Ko bi prvič zakričala, bi ti že bežal.«

»Naj me zlodej na mestu zadavi, če sem že v stanu, razločiti molitve od kletve.«

»Ali veš ti, kje da je Manfreda,« je vpraševal Adam. »Tako jo ljubim, da bi vse zanjo žrtvoval, ona pa beži pred mano. Ah, prijatelj, ti ne veš, kako sem žalosten.«

»Vina sem, vina dajte,« je zopet kričal Krištof. »Točite vina. Prvič izpraznimo na čast in v slavo našega gostitelja Nikolaja Kolovškega.«

»Živio Nikolaj Kolovški,« je odmevalo po dvorani in zazveneli so vrči.

»Kje je Manfreda?« je med tem vpitjem vprašal Bosio in položil svojo roko Krištofu na ramo. Bosio je bil ves razburjen in pripravljen na vsako hudodelstvo.

»Pij Bosio in pozabi na tisto žensko,« je rekel Krištof in vnovič natočil Bosiov vrč.

»To vino je hujše kakor strup,« je menil Bosio.

»In mož, ki se boji vrča plemenitega vina, naj se polasti Manfrede?«

Bosio je na en požirek izpil ves vrč vina.

»Gospodje, pijmo na zdravje, na srečo in na čast vsega kolovškega rodu.«

Bosio se ni zmenil za to napitnico. Zopet se je oprijel Krištofa.

»Ali misliš, da je Manfreda sedaj pri Mariji Salomi?«

»Varuj se, Bosio, če razžališ Marijo Salomo s tem, da se vtihotapiš v njeno stanovanje, se ti zna slabo zgoditi.«

»Ubijem jo, če bi mi branila priti do Manfrede,« je rekel Bosio, »da, ubijem jo in za lase bi jo vlekel okrog celega gradu, če bi se upala kaj reči.«

»Ti si norec, Bosio. Pijmo, gospodje. Pijmo zdaj na zdravje Marije Salome Kolovške.«

Bosio se niti zmenil ni za napitnico na Marijo Salomo, nego je s pijansko nadležnostjo silil v Krištofa, naj mu svetuje, kako bi prišel do Manfrede. Na drugi strani pa je tudi Adam Kolovški neprestano izpraševal za Manfredo. V tej pijanosti in strasti sta se naposled začela Bosio in Adam med seboj prepirati in drug drugemu groziti z ubojem in s smrtjo. Krištof, ki ju je sicer previdno ščuval, ju je komaj zadrževal, da se nista začela kar v obednici vpričo vseh gostov klati.

»Bosio, prosim vas bodite mirni,« je končno rekel Krištof. »Manfreda vsaj danes ne bo Vaša, to je nemogoče.«

»Zakaj naj bi bilo to nemogoče?« je vprašal trmoglavi Bosio.

»Zato, ker je Marija Saloma obljubila svojemu bratu Adamu, da dobi Manfredo danes o polnoči v sobi treh levov.«

Bosio je molče vzel svoje bodalo v roke in je hotel planiti na Adama, toda Krištof ga je zadržal z železno roko.

»Poslušajte me, Bosio in vse bo prav,« je rekel Krištof. Prisilil je Bosia, da se je usedel kraj njega, potem pa se nagnil k njemu in mu nekaj šepetal na uho, kar je Bosiu tako ugajalo, da se mu je hitro razjasnil obraz.

»Da, da, tako bo najbolje; Vi ste res dober prijatelj in jako iznajdljiv,« je dejal Bosio. »Le pustite me, jaz že sam najdem v sobo treh levov.«

Vstal je pri teh besedah in se negotovih korakov odstranil iz obednice.

»Vina semkaj, vina dajte,« je z divjim zadovoljstvom klical Krištof in napival po vrsti prisotnim in tudi odsotnim ljudem, pazeč posebno na to, da je Adam pil kar mogoče mnogo.

»Ti si drug mož, kakor Bosio,« je hvalil Krištof pijanega Adama Kolovškega. »Ti vsaj kaj preneseš; Bosio pa ni nič pil in me le nadlegoval s svojo ljubezensko srečo.«

Adama je takoj prevzela ljubosumnost.

»Ali se morda hvali, da ima srečo tudi pri Manfredi?« je vprašal Adam. »To je kraljevska hči in če se Bosio le dotakne njene roke, ga ubijem.«

»Ne bo treba Adam,« je menil Krištof. »Saj vendar poznaš Bosia in veš, da mu ni dosti verjeti, posebno ne kadar govori o svojih zmagah pri ženskah.«

»Ali je govoril tudi o zmagi pri Manfredi?«

»Ves čas me je s tem nadlegoval, češ, da je končno vendar premagal Manfredine pomisleke in si pridobil njeno ljubezen.«

»Bosio je lagal, nesramno je lagal!« je zakričal Adam in začel razbijati po mizi. »Ali verjameš, da je lagal?«

»Gotovo ti verjamem, ljubi Adam,« je rekel Krištof. »Saj poznam Bosia dovolj. Izmuznil se je iz obednice in si kje hladi glavo, kadar bo prišel nazaj, se bo pa hvalil, da je imel ljubezenski sestanek z Manfredo.«

»Kam je šel Bosio,« je vprašal Adam čisto tiho in mirno ter potegnil svoje bodalo izza pasa.

»Rekel je, da gre v sobo treh levov,« je tiho odgovoril Krištof.

»Čemu naj bi šel v to sobo?«

»Najbrž ga tam pričakuje − kraljevska hči Manfreda.«

Adam ni ničesar več vprašal. Obrnil se je in odšel počasi iz sobe. Dasi je popil ogromno mnogo vina, je zdaj hodil tako ravno in sigurno, kakor da je popolnoma trezen.

In v dvorani se je nadaljevalo pijančevanje in med pijanimi gosti so se vneli večkrat prepiri tako, da se je bilo bati najhujšega.

»Naredimo že konec,« je menil Nikolaj Kolovški. »Skoro se začne pomočnica jaz moram iti tja.«

»Ostanite še malo, Nikolaj Kolovški,« je rekel Krištof. »Sedite in poslušajte: zdaj šele se začne največja zabava tega slavnega dne.

Krištof je vzel svoj meč in je ž njim udaril po mizi tako odločno in se pri tem ozrl tako zapovedujoče, da so tudi najglasnejši plemiči utihnili in se radovedno približali kaj da bo.

»Gospodje plemeniti,« je rekel Krištof, »predno se razidemo, vam v slovo uprizorim še zabavo, kakršne pač izmed vas še ni nihče doživel.«

Vsi gostje so se stisnili okrog Krištofa.

»Da pa bodete to izredno zabavo bolje umeli, vam jo moram najpoprej razložiti. Kajti namesto, da bi nastopil posamičen pevec in vam opeval gotove dogodke, nastopi pri današnji naši zabavi več oseb, ki bodo posnemali in izvajali dejanja tistih, ki jih predstavljajo. Neke vrste gledališka predstava bo to; saj ste gotovo že slišali, da so take predstave poganski Rimljani zelo ljubili in jih smatrali

»Zanimive zgodbe Vam uprizorim, plemeniti gospodje,« je nadaljeval Krištof, »gre se za veliko maščevanje.«

»Čujmo, čujmo,« so klicali plemiči, Krištof pa se je ozrl na Nikolaja Kolovškega in je spoznal, da je ta nekako nemiren.

»Gre se za kranjskega plemiča, kateremu so pobili tlačane, razdejali grad, onečastili in umorili sestro in izrezali očetu jezik; ta vitez se je ponižal, prenašal dolge mesece nečuvene bolesti in je žrtvoval vse, kar mu je bilo ljubo na svetu, da se maščuje.«

»Prav je storil,« so zavpili nekateri plemiči in drugi so jim burno pritrjevali, češ, kdor storjene krivice ali storjenega žaljenja ne maščuje, ni vreden, da je plemskega stanu.

»Torej ste enih misli z menoj, plemeniti gospodje?« je z največjo slovesnostjo vprašal Krištof.

»Da, vsi enih misli,« je bil soglasni odgovor.

»Potem, plemeniti gospodje, pojdite gledat, kako igro sem Vam uprizoril,« je dejal Krištof in potem, obrnivši se do Nikolaja Kolovškega, dostavil, »pojdite naprej, plemič Nikolaj − tu, pri teh vratih.«

Nikolaj je pogledal Krištofu natančneje v obraz, in se je prestrašil. Iz teh oči je žarel ogenj brezmejnega tovraštva.

»Idite vendar, Nikolaj Kolovški.«

Ta se je oziral po dvorani in tesno mu je postalo pri srcu, ker ni videl nobenega izmed onih, ki jih je iskalo njegovo oko.

»Kje je moj sin Adam,« je vprašal Nikolaj, »kje sta Bosio in Bertonja.«

»Nič jih ne iščite,« je Krištof porogljivo tolažil Nikolaja, »ti nastopijo v raznih vlogah pri predstavi, ki sem jo priredil.«

Nikolaju Kolovškemu je postalo težko pri srcu, obšla ga je grozna slutnja, da hoče Krištof Zlatopoljec danes ž njim obračunati in zatrepetal je pri tej misli, zlasti ker je bil sam med dvajsetimi vinjenimi moškimi, med katerimi pa ni imel ne enega resničnega prijatelja.

»Idite vendar, plemeniti Nikolaj Kolovški,« je zopet zaklical Krištof, »pojdimo gospodje.«

S teškimi koraki je šel Nikolaj Kolovški poleg Krištofa iz dvorane in za njima se je usula vsa množica Nikolaj se je pač večkrat ustavil, ali Krištof ga je prijel za roko in ga skoro siloma vlekel za seboj.

Šli so po temnih stopnicah in prišli do vrat, ki jih je Krištof odklenil.

»Potrpite malo,« je rekel Krištof, da Vam poiščem plamenic.

Potegnil je Nikolaja za seboj drugih vrat, v istem trenotku pa je zaprl za seboj iz debelih železnih križev narejena vrata, tako da mu nihče ni mogel slediti.

V naglici je užgal nekaj plamenic in jih pričvrstil oh steni. Svetloba se je razlila po dvorani in razkrila grozote, da je Nikolaj strahomoma zakričal in hotel pobegniti. A Krištof ga je zgrabil za roko in ga vlačil za seboj po dvorani. In pri tem se je veselja smejal in je vriskal, kakor da je doživel najlepši dan svojega življenja.

Na tleh pred posteljo, ki so jo nosili trije pozlačeni levi, sta ležala v krvi dva moža. Še mrtva sta držala v rokah bodala, s katerima sta se klala in morila. Na svilenih blazinah pa je ležala gola ženska tudi vsa v krvi in mrtva.

Kakor tiger svojo žrtev je vlačil Krištof Nikolaja Kolovškega po dvorani. Uresničene so bile njegove sanje, uresničene najstrašnejše njegove nade; končno, končno je vender dosegel svoj cilj.

»Kaj vender mislite Krištof,« je naposled vskliknil nad vse zbegani Nikolaj Kolovški: »Kaj pomeni vse to?«

»Jaz nisem zate Krištof Zlatopoljec marveč samo neusmiljeni osvetnik zlatopoljskega rodu!« je zakričal Krištof. »Kar si ti, Nikolaj Kolovški, storil zlatopoljskemu rodu, to se ti danes povrne desetkrat. Oko za oko in zob za zob.«

Krištof se je obrnil do plemičev, ki so stali za železnimi vratmi in vsi zamakneni gledali ta strašni prizor.

»Čujte me, plemeniti gospodje. Prisegli ste zvestobo in pokornost Nikolaju Kolovškemu. Ali ga pa tudi poznate? Ta mož je dopuščal svoji ženi zakonolomsko razmerje z Bertonjo, samo da je ta hrabri mladenič ostal med vojno na njegovi strani. Idite v spalnico gospe Katarine in jaz stavim svojo glavo, da najdete tamkaj Bertonjo. Ali veste, plemenita gospoda, kdo sta Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio? Roparja in morilca sta. V Ljubljani sta pri starem židu izposodila denarja in mu potem hišo užgala. Njiju zadolžnici sta v mojih rokah in iz njih razvidite, da je bila Adama Kolovškega nasrčnejša želja, da bi umrl ali bil umorjen njegov oče. Ah, povem Vam še mnogo takih stvari, a zato je še čas.«

Krištof se je vrnil k Nikolaju, ga prijel za roko in ga vlekel k mrličema, ki sta ležala na tleh.

»No, Nikolaj mogočni, ali poznaš tega plemiča, ki leži tu pred tvojimi nogami?« Krištof je z nogo obrnil truplo, da se je videl obraz. »Lej, to je najboljši prijatelj tvojega sina in tvoje rodovine. Preskrbel sem mu danes tako zabavo, kakor si mu jo preskrbel ti, ko si zavzel zlatopoljski grad. Preskrbel sem mu najplemenitejšo in najponosnejšo hčer tvojega rodu, da jo onečasti in umori, kakor je unečastil in umoril mojo sestro.«

Groza je bila prevzela Nikolaja Kolovškega; tako ga je bila prevzela, da ni imel ne volje več, ne moči, iztrgati se Krištofu iz rok. A tudi ko bi bil to poskusil, bi ne bil imel uspeha. Krištof bi ga bil v tem trenotku z rokama raztrgal, tako velikanske moči mu je dal triumf njegove osvete.

»Pojdi, Nikolaj,« je z divjim smehom zakričal Krištof in potegnil Nikolaja za seboj. »Glej, tu leži drug mrlič. Ali ga poznaš? To je tvoj sin, tvoj Adam, edini dedič tvojega imena, tvoj ponos in tvoja nada. Ta je zgodaj začel delati za čast in slavo Kolovškega imena in zvesto je pomagal onečastiti in umoriti mojo sestro. Zdaj leži tu zaklan. Najboljša prijatelja sta zaklala drug drugega. Ali sta bila vredna častnejše smrti, Nikolaj?«

Zdaj je Krištof potegnil Nikolaja do postelje, na kateri je ležalo golo žensko truplo.

»In poglej to žensko, Nikolaj. To žensko sta nocoj onečastila tvoj sin Adam in njegov prijatelj Bosio. Ta ženska se je najbrž sama usmrtila vsled prevelike sramote. Ali veš, kdo da je ta žrtev pohotnosti. Ta ženska je tvoja hči, Nikolaj, tvoja lepa, ponosna Marija Saloma.«

Kakor zver, ki po dolgem boju zmaga, tako divje je zakričal te besede Krištof Zlatopoljec, planil k postelji in obrnil mrtvo žensko na to stran, kjer je stal z Nikolajem. Zdaj šele je videl njen obraz in zatrepetal je njegov život, izbulile so se mu oči in v trenotku, mahoma je padel pred posteljo brez zavesti na tla kakor da bi ga bila zadela in podrla strela z jasnega.

Mrtva ženska ni bila Marija Saloma, nego Manfreda.

Nikolaj Kolovški morda ni prav umel, kar je videl, ali zavedal se je, kaj mu je bilo namenjeno. Vedel je, da bi morala biti onečaščena od lastnega brata njegova hči Marija Saloma, a kako da je utekla tej usodi in kako da je ta nesreča zadela Manfredo, o tem ni utegnil razmišljevati. Sam je bil nekaj časa kakor okamenel, zavedal se je šele, ko je videl, da je Krištof začel plaho ozirati se okrog sebe in počasi vstajati s tal.

Kar je Nikolaj premogel volje in eneržije, vso je zdaj zbral, zakaj uverjen je bil, da se vname med njim in Krištofom neusmiljen boj in tesno mu je bilo pri duši, ko je videl, da ni upati na pomoč, da bo moral sam dobojevati za svoje življenje odločilni boj. Plemiči za železnimi vratmi so pač že večkrat poskušali dvigniti jih iz tečajev, a ker se jim to ni posrečilo, so končno pohiteli po poti, odkoder so bili prišli in hoteli od druge strani priti v stolp, kjer je bila soba treh levov, in narediti konec groznemu prizoru. Za kaj se gre, tega niti umeli niso. Mislili so, da je Krištof zblaznel. Ko pa so prišli do vrat v stolp, so našli močna železna vrata zaprta in niso jih mogli odpreti.

V sobi treh levov pa sta bila zdaj sama Nikolaj Kolovški in Krištof Zlatopoljec.

Počasi, kakor bi bil na smrt utrujen, je Krištof vstal. Niti ozrl se ni na Nikolaja. Stopil je k postelji in se sklonil na njo; objel je mrtvo Manfredo z obema rokama in jo stisnil k sebi. Jokaje je poljuboval njena usta in njene oči in jo obupno klical v življenje.

Nikolaju je šinil hudoben usmev čez lice. Zdaj je bila prilika iznebiti se groznega sovražnika. Nagnil se je previdno k tlom in vzel svojemu mrtvemu sinu bodalo iz rok. Dolgo in tanko je bilo to bodalo. Nikolaj je skrbno pogledal, če je bodalo ostro in se potem pripravil za svoj napad. Krištof je bil gluh in slep za vse, kar se je godilo okrog njega. Nikolaj je stopil z eno nogo nazaj, zavihtel bodalo ter planil na Krištofa. Z enim skokom je bil pri njem in mu zabodel bodalo do ročaja v hrbet s tako silo, da ga je vsega prebodel. In zdaj ga je prevzela strast in krvoločnost. Potegnil je bodalo iz rane in hotel Krištofa vnovič zabosti, a roka mu je omahnila, ko se je na vratih na nasprotni steni v beli nočni obleki s cvetlicami v razplatenih laseh prikazala Marija Saloma.

»Nehaj, oče,« je zakričala na Nikolaja, »slišala in videla sem vse.« Za Marijo Salomo so vstopili štirje vojščaki, tisti, ki so vedno stražili oni del grada, koder so stanovali Kolovški. Ko je bil Nikolaj Kolovški v največji nevarnosti, tedaj je Marija Saloma hitela klicat te stražarje in je obenem dala zapreti vhod v stolp, da je bila nemogoča vsaka pomoč Krištofu Zlatopoljcu.

Marija Saloma je stopila k postelji.

»Ali je mrtev?« je vprašala očeta in pokazala z glavo na Krištofa.

»Mrtev ni, a smrtno je ranjen,« je odgovoril Nikolaj, ko je v naglici pregledal Krištofa in je videl, da še diha.

Marija Saloma je prijela očeta za roko in z vročim pogledom težko sopeč zaklicala:

»Oče − daruj mi življenje Krištofa Zlatopoljca.«

»Čemu?« je vprašal Nikolaj Kolovški ves presenečen.

»To je moja stvar,« je odgovorila Marija Saloma in obrnivši se k vojakom je ukazala: »Nesite ranjenca v mojo sobo.« − − − − − − −

Čez dobro uro po tem dogodku se je splazil v grajsko klet s temnim plaščem odet človek. V kleti sta goreli dve sveči in med njima je ležal na golih tleh Krištof Zlatopoljec.

»Dober večer, milostivi gospod,« je rekel tujec, »jaz sem tu − Vaš Luka.«

Pri teh besedah se je Luka sklonil in je položil Krištofu roko na srce.

»Mrtev še nisi, Krištof Zlatopoljec,« je rekel tiho. »Hitro in močno bije tvoje srce. Ali upaš še na rešitev? Upaj, Krištof Zlatopoljec, upanje, to je življenje. Grdo so te razmesarili. Iztrgali so ti jezik in odrezali trepalnice in zdaj so te vrgli v klet, da bi te tukaj podgane pri živem telesu raztrgale. To se imaš gotovo zahvaliti Mariji Salomi.«

Luka je sedel kraj Krištofa na tla. Zdaj, ko se je njegovo oko navadilo poluteme, je videl, da je Krištof vklenjen v težka železja, da se ne more ganiti, videl je pa tudi, kako nemirno, pomoč proseče begajo Krištofovi pogledi semintja.

»Ne upaj nič, Krištof Zlatopoljec, da ti jaz pomagam,« je s trdim glasom rekel Luka. »Služil sem ti za hlapca in za norca, dasi sem tebi raven po hrabrosti in krvi. Jaz sem Luka plemič Pele, brat mengeškega graščaka, ki ga je dal Nikolaj Kolovški obesiti. Kakor vidiš, imam jaz svoj posebni račun s Kolovškim in zato sem te podpiral pri tvoji osveti. A tudi s teboj imam svoj račun. Tam na onem otoku, kjer sva bila oba jetnika, sem ti prisegel maščevanje. Ljubil sem Manfredo, a ti si jo odvrnil od mene in jo vzel zase. Najin račun je danes poravnan, Krištof Zlatopoljec; pozdravi angele v nebesih ali hudiče v peklu in povej jim, da sem iz lastne volje postal tvoj dedič. Da, Krištof Zlatopoljec, vse ogromno bogastvo, ki si je naropal v jutrovih deželah, je zdaj moje, ker le jaz vem, kje da je shranjeno.«

Luki se je zdelo, da čuje korake in hitro se je stisnil v kot. Res sta se tiho bližali dve osebi: stari Zlatopoljec in Krvosrd. Ihte se je zgrudil Krvosrd poleg brata. Videl je, da so se še enkrat dvignile mogočne prsi, ujel je še en pogled mil in proseč pogled, potem je Krištof Zlatopoljec nagnil glavo in je izdihnil.

Krvosrd in stari Zlatopoljec sta si pogledala v oči in se razumela.

»Naj počiva tod,« je rekel Krvosrd, »naj bo vsaj kot mrlič priča, da je bila vendarle izvedena njegova osveta.«

Ko sta Krvosrd in Zlatopoljec odšla, se je hotel tudi Luka izmuzniti iz kleti, a vsi izhodi so bili zaprti. Začel je razbijati in klicati na pomoč in klicanje njegovo je postalo blazno-obupno, ko je temna božična noč zažarela v strahotnem svitu. Kmalu so se začuli tudi drugi klici na pomoč, a nihče jim ni odgovoril.

Plamen pa se je širil od sobe do sobe tako hitro, da je bil ves grad v nekaj trenotkih v ognju. Vse je bilo že zdavno poprej pripravljeno za ta požar in vsa vrata so bila tako skrbno zadelana, da se ni mogel nihče rešiti.

Vzhajajoče solnce je posijalo samo še na razvaline, iz katerih so se dvigali oblaki dima. Tedaj pa je prijel Krvosrd starega Zlatopoljca za roko in je rekel:

»Idiva oče; osveta je izvršena in Kolovškega rodu ni več.«