Osveta (Rado Murnik)
| Osveta Rado Murnik |
| |||||||||||||
Težak voz dehtečega sena je pripeljal Bogatajev hlapec Janez pozno popoldne gospodarju na dvorišče. Prav pred skednjem pa je nekaj zahreščalo; zlomilo se je zadnje kolo, voz se je močno nagnil na stran in z razposajenim vriščem so poskakali težaki in dekleta raz seno.
„Naš Janez ima pa srečo,“ je vpila sladkooka Urška in milo pogledovala brhkega fanta. „Vsakemu drugemu bi se bilo pripetilo to sredi pota.“
Janez se ni zmenil za vaško koketo in njene hihitajoče družice. Molče je pomagal pospravljati mrvo na svisli.
V tem je prišel gospodar Bogataj, velik, ramat očanec. Z obritega, jako rdečega obraza se mu je bralo: „Mi imamo! Mi smo mi!“
„Že sam nesem popravit,“ je dejal Janez, še predno je izpregovoril sitni gospodar, ki se mu je bil nagubal gnevni obraz na prvi pogled kakor tepka na peči. „Sam polomil, sam plačal.“
„No prav!“ je pokimal Bogataj in tolsti obraz se mu je zopet razjasnil in zasvetil kakor svila razpetega dežnika, kadar solnce sije, dež megli.
Ko so opravili na svislih in odjužinali v veži, je snel Janez potrto kolo in jo takoj mahnil h kolarju, da bi mu popravil škodo že do jutri. Kolar Cene pa ni prebival v Zajezeru, ampak debele pol ure odtod v Visoki vasi. Bližnjica je vodila Janeza skozi gozd. Večerno solnce se je bilo nagnilo že močno proti zapadnim goram. Počasi, ves zamišljen, je korakal Janez po mehkem igličevju stare hoste. Nič ni poslušal večernic gozdnih kosov in kobilarjev ; niti enkrat ni zaukal, kakor sicer vselej, kadar je hodil todkaj. Včasi se je pripognil, utrgal omamljivo vonjav ciklamen, ga nežno dal k drugim v Šopku in vzdihnil prav, prav globoko. Take in še vse drugačne uganja človek, kadar je zaljubljen.
Janez je ljubil z vsem žarom prve strastne ljubezni Bogatajevo Anko, osemnajstletno hčerko svojega skopega gospodarja. Ljubezen ga je bila prevzela z okrotno, brutalno silo. Vsak dan je čutil živeje in silneje to prej neznano, tako gorjupo in vendar zopet tako sladko pramoč. Anki pa ni črhnil o tem nobene besedice. Dasi čeden in pogumen fant, je bil Janez eden izmed tistih čudnih junakov, ki bi si dali rajši odrezati nos in povrhu še ušesa z dragocenim murčkom vred, preden bi rekli izvoljenki: „Ljubim te!" Kadar so se objestni fantje v Bogatajevi gostilnici naposled v popolnitev domače zabave veselo stepli po stari, častitljivi navadi, tedaj si je tudi Janez zavihal rokave in pometal zmagovalce in premagane vse kar lepo po vrsti brez protekcije iz zadehle pivnice na boljši zrak. Da bi se pa drznil Anki podariti šopek, tega pa ne. Bal se je njenega posmeha; bal se je, da bi ga Bogataj ne zapodil od hiše.
Janez ni bil preprost hlapec. Lahko bi bil igral pri svoji ujni v Visoki vasi vlogo gospodarja ali vsaj nadepolnega dediča. Toda privoščil je stari ujni še prav dolgo življenje na svetu, srečo v loteriji pa pravo pamet na semnjih in doma; on pa je rajši delal tlako Bogataju, samo da je mogel vsak dan videti Anko, solnce svojega Življenja. Pa saj bi bilo vse dobro in prav, če bi Bogataj ne bil tako nazarensko imovit. Samo gozdov je imel mož vrednih dvajsettisoč goldinarjev. Vse ujnino imetje ni pokrilo niti petine tega. Zato Janezu odkritosrčna beseda ni hotela iz ust in zato je nosil ciklamne in druge take nekoristne rastline sam sebi na okno.
Ko je tako ves vtopljen v grenke misli stopal navkreber, je zaslišal na levi moški in ženski glas. Ozrl se je in videl, da je zašel v grajski gozd. Oprezno se je bližal kraju, odkoder je slišal tiho govorico. Počasi je vzdignil vejo. Stresel se je kakor šibka bil v viharnem vetru in obstal ves trd pred izkrčeno frato.
Venomer je strmel tja v Ankin obrazek, ki se mu je zdel, obsevan od krotkih žarkov zahajajočega solnca, s temi milimi, tihimi očmi tako genijivo lep kakor dosihdob še nikdar ne. Poleg Anke pa, na posekanem hrastu, kakor nalašč pripravljenem za idilski sestanek, tam je sedel mladi gospod z Zajezerskega gradu, lajtnant Edgar. Njegov zagoreli obraz je kazal dokaj pravilne moške poteze; le plitva, vendar odurna črta okoli ustnih kotov je kvarila ugodni vtlsk in pričala, da je gospod lajtnant živel preveč v galopu. Bil je vzorno vzrasel in podajala se mu je celo nevatirana civilna obleka, ki povprek izpreminja mlade oficirčke v čudna, astralna strašila.
„Anka, ali me res ljubiš?“ je vprašal Adonis v civilu in ovil lepemu dekletu roko okoli pasu.
Janezu je zavrela kri, da ga je zabolelo v srcu. Nič več ni hotel in ni mogel utepati posluškov. Krčevito je zgrabil okovano kolo. Kakor v omotici je še videl, kako sta se poljubila, nato pa je planil ves besen na frato proti hrastu. Stemnilo se mu je pred očmi. Zdelo se mu je, da je vzdignila nevidna, tuja moč težko kolo in zviškoma udarila ž njim po lajtnantu. Slišal je obupni krik prestrašene Anke in videl, kako se je zgrudil mladi poročnik pred hrastom na tla.
Janez je zaječal in zbežal v mrakotno hosto.
Tri dni je korakal slovenski sedemnajsti pehotni polk Hohenlohe v najhujši vročini od S. Bonifacija pri Veroni proti Pastrengu. Toda tudi tukaj ni bilo nobenega počitka. Od enajstih zvečer do dveh popolnoči je divjala nevihta z viharnim dežjem ; spati ni mogel nihče. Že ob treh zjutraj je odkorakal polk v svojih sivih plaščih in težkih čakah proti Custozzi.
Bila je nedelja, 24. junija 1866.
Nad bujnozelenimi koruznimi in rumenečimi žitnimi polji, tuintam ograjenimi z murvami in girlandami vinske trte, nad griči in holmi kazinami in dvorci so plule lahne jutranje meglice, kakor duhovi avstrijskih in italijanskih junakov, ki so padli na teh hribih in poljanah pred osemnajstimi leti. Krasno junijsko jutro se je smehljalo nad divotno pokrajino, sanjajočo v prazničnem miru. Gospodnji dan … Sredi svečanega pokoja prirode se je pripravljalo nad dvestotisoč mož na brezobzirno moritev.
Polkovnik grof Attems je vodil od vsega polka samo drugi in četrti prapor proti vasi Oliosi. Med temi vrstami je marširal tudi Janez iz Zajezerja.
Takoj oni usodepolni večer je bil šel sam javit, da je ubil graščakovega sina. Poškodba pa ni bila bogve kako huda. Janez je dobil le celo pratiko ječe. Ko se je vrnil v Zajezerje, je zvedel, da je lajtnant Edgar zapeljal Anko in da je nesrečnica umrla od žalosti in sramu. Ob njenem grobu je prisegel zapeljivcu krvavo osveto. Potem je vstopil k sedemnajstemu polku, ki je bival takrat v Dalmaciji, v Dubrovniku. Tam je služboval tudi poročnik Edgar.
Nedeljski mir je počival nad mrtvaško tiho pokrajino veronsko. Molče so korakali trudni vojaki dalje in dalje proti zapadu in za njimi je plul smrtni angel. Prehitela jih je konjeniška patrola. V besnem diru, z vihrajočimi orlovimi peresi na tatarkah, z razpetimi ulankami nad bluzami, s povzdignjenimi sulicami so izginili jezdeci kakor sence v jutranji megli.
Čete so se postavile za naval proti Oliosi. Bilo je okoli šestih, ko je stopil vobče priljubljeni polkovni kaplan Nikola Zitz v svoji duhovniški opravi pred krdela. Vojaki so pokleknili in se odkrili ; duhovnik jih je odvezal grehov in jih blagoslovil.
Še so klečali vojaki na tleh, ko je zagrmel top in prižvižgala prva sovražna granata pred četo.
Pričela se je krvava bitka pri Custozzi. Bataljona sta se dvignila. Do prsi v vodi je prebredel Janez za drugimi potok Tione; udarili so jo po strmem rebrju. Orjaški oblaki dima so zakrivali gorečo vas Oliosi. Samo jako širno in močno poslopje poleg cerkve se je še branilo. Polkovnik je ukazal zasesti vsak kotiček, vsak vdor, vsak zaklon v obližju, odkoder bi mogli vojaki uspešno streljati na sovražnika; takojšnji naskok bi bil zahteval prevelikih žrtev. Toda neudržni Slovenci so le udrli na dvorišče. Iz vsakih vrat so štrlele iz majhnih puškaric italijanske puške inbodala. Kakor toča so padale krogle, neprestano se je pretresala zemlja od pokanja topov v okolici. Slišalo se ni posameznega strela, temveč nepretrgano bobnenje štiristopetdesetih kanonov.
Janez se ni menil za bojni krik in vik, prasket in tresk in grom. Čepel je za jagnedom in čakal, kdaj ugleda poročnika Edgarja.
„Nihče ne bo vedel, da sem ga jaz!“ je mrmral.„Najrajši bi mu zarinil bajonet v srce in ga zasukal prav, prav počasi.“
Kar se je zgenil. Pravkar je hitel lajtnant Edgar s svojim vodom mimo.
Bliskoma je planil Janez pokonci in pomeril. Toda ta trenutek ga je zadela sovražna krogla v desni komolec. Iz rokava je brizgnila kri, roka je izpustila puško.
„Ne uideš mi, zapeljivec!“ je siknil Janez. Slišal je, kako so trobili in bobnali vsi trobarji in bobnarji signal za naskok, videl je bele robce na linah, po ušesih mu je šumelo, zgrudil se je ves krvav in omedlel.
Leto pozneje je sedel Janez nekega jesenskega popoldne sam v prvi sobi zajezerske krčme.
Od vojakov so ga bili odpustili zaradi prestreljene roke. Janez se je vrnil k ujni v Visoko vas. Dobro se mu je godilo tam in tudi roka se mu je toliko popravila, da je mogel delati. Ob vsem tem ni opustil fiksne ideje, da mora ustreliti Ankinega zapeljivca. Nikakor in nikakor ni mogel pozabiti izgubljene mladostne sreče. In danes je napočil dan osvete!
Bivši lajtnant Edgar se je poročil v Ljubljani z bogato gospodično iz Gradca. Vsak čas se je moral pripeljati ž njo tu mimo, ker je hotel na Zajezerskem gradu uživati medene tedne. Janezu je bilo prav povšeči, da ni izvršil svoje osvete prej. Zdaj bo zapeljivec umrl vse težje. Vrata sosednje, gosposke sobe so bila le prislonjena. Janez je mogel slišati vsako besedo.
„I kaj pa ta nevesta mladega graščaka? Ali kaj veste?“ je vprašal hripav bas.
„Ob, pojte no, pojte! Grda je kakor smrtni greh. Tuji lasje, tuji zobje, dolg obraz, debela spodnja ustnica, oči majhne, drobčkane kakor pri izkrokanem pujsku. Tako mi je pravil učitelj. Ta pa ne vem, kje je zvedel vse to.“
„Ejej!“
„Denarja pa na mernike! Tisto pa tisto!“
„Oho! Čast!“
„Ampak skopa, kakor ne vem tu in ljubosumna! Pravi pekel bo imel njo že na zemlji! To ga bo nairhala ta nemškuta!“
Strme je poslušal Janez.
„Le hitro, hitro!“ je prisopihal krčmar. „Se že peljeta!“
Janez je skočil pred vežo. Ob hišah je čakalo nekaj radovednih babnic in otrok, pred gostilno pa je zastopilo osem krepkih fantov pot. Pridrdrala je elegantna ekipaža in ženin je vrgel nekaj denarja med fante.
„Smrten greh je še vseeno lepši, kakor ta strah,“ si je mislil Janez. „Anka, ti si maščevana! Tvoj zapeljivec bo imel pekel že na tem svetu.“
In ko je drdrala kočija mimo njega je zasukal in sprožil samokres v zrak. Slučajno je zadel mlado kokoš na lestvi. Putka je takoj izdihnila svojo blago kurjo dušo, Janeza pa je prijel zajezerski birič Tomaže in ga hotel aretirati. Šele, ko ga je povabil Janez na vino in na pečeno kuro, je izprevrgel barve in je imel kmalu takega matevža, da je kar dremal in kimal in naposled komaj s prijaznim sodelovanjem Janeza aretiral svojo bujno opico.