Osveta (J. E. Polak)
| Osveta J. E. Polak |
| |||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. • dno |
,
| Poglavja | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. • dno |
,
| Poglavja | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. • dno |
Prvo poglavje
[uredi]Tolistobar
1.
[uredi]Bilo je okoli leta 260. pr. Kr. r. ob drugem jesenskem ščipu.
Divja trta, ki se je pela po hodnikih okrog dvorca kneza Tolistobara, je bila od daleč videti kot bi bila posejana s pestrimi cvetovi od najnežnejše rumeno-zlate do plamenastordeče barve.
Raz lopo, ki je objemala vse pročelje precej velikega knežjega dvorca, zgrajenega iz debelih polovičnjakov smrekovih debel, je bil lep razgled proti vzhodu, jugu in zahodu v bližnjo in daljno okolico.
Drevje po bližnjem in daljnem hribovju je bilo že tudi v pestrih barvah. Breze in topoli so bili videti kot pozlačeni, če je posijalo nanje sonce in se je poigraval z njihovimi vejami veter. — V bolj temnih barvah so bile bukve, lipe, gabri, orehi, kostanji in hrasti. Brinje, mecesni, borovci, jelke in smreke pa so bile še vse v svežem zelenju.
Lepo je bilo videti med gozdovi peščene ride, skalnate stene in jase zelenih senožeti.
Tudi njive in travniki po dolinah so bili različnih barv.
Vsa okolica je bila videti kot bi jo bil odel sam Bog z mogočno in pestro preprogo, da jo zavaruje pred zimo, ki so jo napovedovali mrzli vetrovi, težke megle in sivi oblaki.
V temačni sobi, zakaj okna so bila po vseh keltskih domovih majhna in omrežena s plezalkami in ovijalkami vseh vrst, ob veliki hrastovi mizi, ob kateri so stale štiri dolge, močne in težke klopi, so sedeli knez Tolistobar in trije njegovih sinov.
Sobe Keltov, čeprav so bile prostorne, so bile temačne tudi zato, ker je bilo tramovje, ki je podpiralo strop, od dima okajeno in počrnelo in tak je bil tudi strop; zakaj Kelti dimnikov niso poznali; nad ognjiičem, ki je bilo sestavljeno iz oklesanih kamenov, je bila lijaku podobna odprtina; in skozi to odprtino je uhajal dim pod milo nebo. Ume se, da ogenj na takem ognjišču ni grel sobe tako prijetno kakor jo greje sedaj peč, a vendar je bil mraz v nji znosen. Keltov pa tudi zeblo ni; zakaj proti mrazu so bili utrjeni; in oblečeni so bili pozimi v platnene in usnjene obleke; a po vrhu vsega tega so nosili tudi debele in težke kožuhe.
Kockali so Kelti v onem delu sobe, ki je bil določen za jedilnico. Jedilnica je bila okrašena z lovskim in bojnim orožjem in orodjem in z lovskimi in bojnimi trofejami. V jedilnici so Kelti jedli, popivali, veseljačili, igrali, se prepirali in tudi pretepali; in ob tepežih so jih razburjali še posebno pogledi na režeče se lobanje ljudi in živali, ki so bile položene ali pritrjene na tramove in so bile temu delu sobe v okras.
Pripravljali so se h kockanju …
»Začnimo!« veli knez Tolistobar in se ozre po sinovih.
In igralci so vsuli iz usnjenih mošenj kamenčke na mizo predse.
Knez in njegovi sinovi so imeli pred seboj vsak svojo kocko in situlo, v katero so metali v igri dobljene kamenčke.
Igrali so za vino.
Kelti so pili vino mešano z vodo; mešali so ga v kotličkom podobnih situlah, ga zajemali iz njih s korci in z njimi polnili pivske rogove; seveda, kadar je privrelo veseljačenje do vrha, so porabili tudi Kelti ob vinu na vodo.
»Kdo pride sedaj na vrsto?« vpraša knez svoje sinove, ko se vrne v sobo, iz katere ga je bila poklicala njegova žena, kneginja Helvesvinta, in sede zopet k mizi.
»Galimar; tako se vidi meni,« reče Ingubot, najmlajši izmed knezovih sinov.
»Galimar, vrzi!« pozove knez svojega najstarejšega sina.
»Ne, oče; Arjovint je sedaj na vrsti,« se brani Galimar in pokaže s kocko na svojega brata.
»No, Arjovint, pa vrzi ti!« pozove knez Arjovinta, ki je bil po starosti njegov drugi sin.
In Arjovint je vrgel kocko …
Radovedni so vsi čakali, da se kocka ustavi in pokaže, koliko pik je vrgel Arjovint.
»Šest!« se oglase vsi igralci hkrati in upro pogled na Arjovinta.
Arjovint odšteje raz svoj kupec šest kamenčkov in jih vrže v svojo situlo.
Ume se, da so morali igralci ob metanju kamenčkov v situlo paziti drug na drugega; zakaj kakor sedaj, so tudi že takrat goljufali drug drugega, če so le mogli; gorje pa goljufu, če so ga pri tem zasačili; zakaj med igralci so se razvneli kreg, vpitje in bunkanje s pestjo po mizi; in vsemu temu je sledil dostikrat tudi pretep, ob katerem se je pripetilo včasih tudi to, da je obležal kak igralec mrtev na tleh; to pa ni bilo pri Keltih nič posebnega; zakaj mož, ki je padel v takem pretepu, je veljal kot junak, ki je padel v boju, in je smel jezditi na konju in v polni bojni opremi po sedmerobarvni mavrici, po tako imenovanem božjem mostu, naravnost v nebesa med junake, ki so jim bili lov, boj in veseljačenje glavne zabave. Tak poboj je bil Keltom celo všeč; zakaj sledile so mu pogrebne svečanosti, ki so bile pri Keltih polne slovesnih obredov, jedače, pijače, plesa in različnega drugega veseljačenja.
»Za danes dovolj!« reče knez, ko se naveliča igranja, udari s pestjo po mizi in upre pogled na sinove in pazi, ko ti pospravljajo kamenčke v usnjene mošnje.
»Zadrgnite mošnje in na sredo mize z njimi!« veli knez; in on in sinovi so pospravili kamenčke v usnjene mošnje, jih zadrgnili in porinili na sredo mize.
V6e to so izvršili knez in njegovi sinovi tako urno in tako spretno, da je bilo videti na pogled, da so vsi zelo spretni igralci.
Ko so ležale vse usnjene mošnje na sredi mize, veli knez takole:
»Galimar, preštej!«
Galimar zvrne kamenčke iz svoje situle na mizo in šteje.
»Osem in devetdeset!« naznani Galimar očetu in bratoma.
»Galimar, koliko jih mora biti v tvoji usnjeni mošnji?« ga vpraša oče.
»Dvanajst!« meni Galimar.
»Velja!« pritrdi knez. »Arjovint preštej!«
Arjovint vzame v roke usnjeno mošnjo Galimara, jo razdrgne, izsuje kamenčke, jih prešteje in naznani:
»Dvanajst!«
»V redu!« reče knez.
Na podoben način so prešteli kamenčke Arjovinta in Ingubota; Arjovintovih je bilo v usnjeni mošnji trideset, Ingubotovih pa štiri in štirideset; v situli prvega pa sedemdeset, a v situli drugega šest in petdeset.
»In sedaj, oče, še ti!« reko sinovi.
»Samo štiri in štirideseti« se začudi knez in udari s pestjo po mizi, ko so izvršili štetje tudi pri njem.
»Koliko meric vina plača vsak?« vprašuje knez.
Galimar, ki je vrgel največ pik, določa takole:
»Oče štiri in petdeset, Arjovint osem in dvajset, Ingubot dva in štirideset!«
»Sto štiri in dvajset meric?« se začudi knez. »Galimar, danes si imel srečo! Na vsakega pride okoli trideset meric! To bo pijače! Urno v kleti in vsak naj prinese toliko meric vina, kolikor jih je pri igri izgubil! Ti, Arvenulf,« reče oče sinu, ki je vstopil ravnokar v sobo, »pa prinesi situlo, korec in pet pivskih rogov, če hočeš, da bomo slavili tudi tebe!«
In odšli so iz sobe vsi …
Vrnili so se kmalu.
Arvenulf je prinesel veliko situlo in korec, Galimar, Arvenulf, Ingubot in knez pa so prinesli vino.
Ko so sedli okoli mize, reče knez kneževiču Arvenulfu takole: »Arvenulf, ti nisi delal za vino ničesar; da bi pa pil vino kot prisklednik, ne gre; točil boš, da si zaslužiš vsaj s točenjem one pivske rogove vina, ki jih bo popil v naši družbi. Toči!« …
Kneževič Arvenulf vstane, zgrabi z desnico korec in polni iz situle, v katero so nalili vino, pivske rogove.
»Na zdravje bogu trte, bogu grozdja, bogu vin in vseh vinskih duhov.«
Tako nazdravi knez, podrgne z rogom v krogu po mizi, ga dvigne, izprazni na dušek in postavi prav na rahlo na mizo.
Na podoben način izpraznijo prvi rog tudi kneževiči Galimar, Arjovint, Arvenulf in Ingubot; nato pa začno polniti in prazniti rogove drugega za drugim; bili so vedno glasnejši in veselejši in kmalu začno tudi peti.
Ubrano njih petje ni bilo; peli pa so tako, da je zapel vsak svojo kitico iz zdravice; le refren ob koncu vsake kitice, so zapeli skupaj; med petjem refrena so gladili z rogovi po mizi; a ko so odpeli refren, so udarili vsi naenkrat z rogovi po mizi in jih izpraznili na dušek.
Ta zdravica jih je razvnela tako, da so začeli popivati, prepevati in udarjati ob mizo brez konca in kraja.
Začelo se je že mračiti, ko reče knez:
»Fantje, za danes dovolj, zakaj jutri moramo zgodaj na tridnevni lov. Vetrovi kažejo, da bo lepo vreme. Ti, Galimar, naroči stražniku Virdomaru, naj zatrobi na večer, da se bo v večerni tihoti čulo na vse strani in povabilo lovce na lov od blizu in daleč; lov mora biti te tri dni tak, da ga lovci ne bodo pozabili izlepa.«
»In bo tudi!« reče kneževič Galimar in usmeri korake proti izhodu.
Za njim so odšli tudi njegovi trije bratje; bili so junaki od nog do glave, čeprav v višino ni zrastel noben od sinov tako, da bi se meril z očetom, ki je bil junak, da bi se metal lahko z medvedom.
Na korakih pa se je kneževičem poznalo, da so pili precej čez mero …
2.
[uredi]Za sinovi je hotel oditi tudi knez Tolistobar.
Kar mu pride nasproti njegova žena, kneginja Helvesvinta.
Žene Keltov niso bile grde: bile so majhne in nežne rasti; v mladosti bile tako sveže, da jih napete ustnice niso prav nič kazile in je ta mali nedostatek utonil v prijaznem pogledu modrikasto-sivih očeh in v lepih potezah obraza v okviru bujnih plavih valovitih las.
Kneginja Helvesvinta pa ni bila ne majhna in ne drobna žena; a proti svojemu možu je bila otrok. Lase je imela goste. Barva las je bila konstanjeva, a je prehajala, če so se zapletli vanje sončni žarki, na temnozlato. Barva njenih oči je nagibala bolj na smaragdno nego na modre barvo. Poteze njenega obraza so bile lepe in plemenite. Oblečena je bila kneginja v preprosto domačo obleko, ki pa je bila videti na njenem vitkem, visokem a stasitem telesu kot bi bila zanjo vlita; narejene je bila iz belega platna; prepasano je imela s pasom iz belega usnja, spetega z umetelno izdelano sponko iz brona, ki je bila okrašena s kamenčki bele, modre, rdeče, črne in zelene barve. Okoli vrata je nosila Helvesvinta ogrlico iz jantarov, med kateremi je bil najdragocenejši največji; a ne zaradi velikosti, temveč zato, ker je bila v jantar zalita čebelica, ki je bila videti tako razločno kot bi jo gledal človek skozi prav rahlo nadahnjeno steklo. Na nogah je imela kneginja obute bele cipelice iz jančkove kožuhovine.
Ko je vstopila kneginja v sobo, kjer so ravnokar igrali njen mož in njeni sinovi, se knez ni mogel načuditi, kaj je privabilo kneginjo k njemu ob tako neobičajnem času.
»Helvesvinta, kaj te je povedlo k meni ob tem času?« vpraša knez radoznal svojo ženo.
»Sanjala sem tako čudne sanje,« začne pripovedovati kneginja.
»Kdaj pa si jih sanjala?« vprašuje knez smehljaje.
»Danes po kosilu sem malo legla in zadremala,« pripoveduje kneginja dalje. »Zaspala sem trdno in zasanjala grozne sanje.«
»Grozne?« ji seže knez v besedo. »Kaj takega pa se ti je sanjalo? No, Helvesvinta, sedi in pripoveduj; a ne zameri, če ti povem, da na sanje ne dam nič: zakaj ljuba moja Helvesvinta, nisem babje-veren!«
Medtem sta knez in kneginja sedla. Kneginja pa začne pripovedovati tole:
»Tolistobar, poslušaj! Sanjalo se mi je, da si bil na lovu. Na tem lovu te je napadel velikanski medved. Ti si stal ob drevesu, medtem pa je objel tebe in drevo in te stisnil tako, da ti je strl ves prsni koš in zagrizel se je v tvoj vrat teko, da je začela brizgati kri na vse strani. Ko te je medved izpustil, si se zgrudil in obležal pod drevesom mrtev. Na moj krik je zbežal medved v gozd, jaz pa sem se, menda ob lastnem kriku, prebudila in bila sem od strahu vsa potna. Tolistobar, kaj naj to pomeni?« konča kneginja in pogleda svojega moža z vprašujočim pogledom.
»Helvesvinta, prav nič!« reče knez. »Sanje so sanje!«
»Tolistobar,« prosi kneginja kneza, »sanje nas spominjajo, da bodimo previdni. Tolistobar, ne hodite te dni na lov!«
Zdajci se oglasi rog stražnika Virdomara, ki je stražil ob vhodu v gradišče.
Vhod je imelo gradišče samo eden; ta vhod so zapirali z mogočnimi vrati, ki so bile zgrajene iz močnih tramov in tako težke, da jih je moralo zapirati in odpirati vselej po več mož; toda preden se je prišlo do teh vrat, je bilo treba dvigniti iz močnih goli prirejeno leso- ki se je dala dvigati in spuščati med tečaji iz uglajenih močnih tramov.
Ta vhod je bil zastražen s stražnico, ki je bila podobna iz trt in vrb spleteni z mahom opaženi in z ilovico zamazani kolibi. Ta koliba je bila postavljena na štiri visoke mlaje in do nje je bilo moči priti samo po enoramni dolgi lestvici, ki jo je potegnil stražnik vselej za seboj, in sicer tako visoko, da od tal ni bilo moči izlepa do nje. Da je bila okolica vhoda pregledna tudi ob nočeh brez lune in brez zvezd, so bile stražniku na razpolago baklje, ki jih je prižgal ob takih prilikah.
Ko se oglasi rog stražnika Virdomara ponovno, se ozre kneginja zaskrbljeno v kneza …
»Tolistobar, kaj pomeni to?« vpraša kneginja kneza.
»Da gremo jutri že navsezgodaj na lov, ki bo trajal tri dni,« pojasnjuje knez kneginji.
»Tolistobar, ne hodi jutri na lov! Lepo te prosim! Tolistobar, ne hodi!« prosi kneginja in sklene ob prošnji svoji lepi roki.
Kar so se začeli oglašati rogovi od vseh strani in naznajati, da so vabilo razumeli in ga poslali v tihi noči v druga naselja.
»Helvesvinta, nič se ne boj,« tolaži knez ženo; »na lovu sem vedno previden; še bolj bom te dni, ker me prosiš ti; sicer pa ne morem več nazaj, če bi tudi hotel; zakaj vest je poslana v svet; in vesti, ki jo je poslal v svet knez Tolistobar, knez Tolistobar ne prekliče več; zakaj taka menjava misli ni vredna onega, ki noče umreti doma na skrinji in iti peš, brez konja in orožja, k boginji pekla, da ga zapre za temni plot, kjer ni več luči, lova, boja in veseljačenja, temveč samo tema, ki jo vidiš lik pred seboj, a je ne moreš zagrabiti; zakaj taka zamenjava misli ni vredna moža, ki hoče po smrti pojezditi na konju in v polni bojni opremi preko božjega mostu v nebesa k bogu, ki nam daje na zemlji dan in noč, a v nebesih še po smrti luč, lov, boj in veseljačenje, ki mu ni ne konca, ne kraja.«
Kneginja je molčala; zakaj vedela je, da bi bila vsaka nadaljnja prošnja zaman; sosebno zato, ker je stražnik Virdomar zatrobil iznova in naznanil, da se je vrnila vest, ki je oznanila, da sta umela poziv kneza dol in breg, in se mu bodo jutri navsezgodaj odzvali vsi oni, ki se jih le-ta poziv tiče.
Tako obveščanje, s trobenjem na turov rog, je bilo za časa Keltov podobno našemu današnjemu obveščanju potom telefona ali radija. Sicer to obveščanje ni bilo tako hitro, a že v nekaj urah je bila vest razglašena na vse strani; zakaj Kelti so razbrali že načina trobenja, kaj pomeni trobenje stražnikov; zato pa so za stražnike izbirali le vojnike, ki so imeli dober vid in tenak posluh.
Pred odhodom iz sobe reče kneginja knezu še tole:
»Tolistobar, lahko noč! Bodi te dni na lovu skrajno previden!«
»Helvesvinta, bom!« tolaži knez kneginjo, ko jo spremlja do izhoda sobe. »Lov bo v teh treh dneh tak, da ga lovci ne bodo pozabili izlepa!«
»Da bi ne bil konec lova žalosten,« reče kneginja, objame kneza, ga poljubi in mu stisne ob slovesu obe roki.
Tiste noči kneginja Helvesvinta ni mogla izlepa zaspati; zaspala je šele proti jutru. Proti jutru pa je zaspala tako trdno, da ni čula, kdaj so lovci odšli, čeprav je bilo na knežjem dvorcu tistega jutra precej klicanja, ropota, rezgetanja in lajanja.
3.
[uredi]Knez Tolistobar se ni motil, ko je prejšnjega večera trdil, da bo večeru, odetemu v žarečo večerno zarjo, sledil krasen sončen dan.
Stražnik Virdomar je zatrobil v mlado jutro in oznanjal, da se bo treba odpraviti na lov.
Bilo je še precej mračno. Po dolinah so se valile goste, težke in sive megle, da je bilo raz hribe in griče videti kot bi po dolinah valovilo svinčeno morje in se zaganjalo s svojimi valovi med drevje po gričih in hribih, ki so bili videti v tem meglenem morju kot otoki in polotoki; zakaj za časa naše povesti raz hrib, na katerem stoji sedaj cerkev svetega Miklavža, ki je videti od daleč kot labod, stegujoč svoj dolgi vrat proti nebu in ozirajoč se na hribe, griče in polja, ni bilo videti nobenega polja in nobenega travnika; zakaj ozemlje, kjer so sedaj polja in travniki, je bilo poraslo z gozdovi in močvirnatimi lokami; močvirnat je bil svet v podnožju hriba, pa tudi dalje od tod proti jugu, vzhodu in zahodu; sosebno ob pomladi in jeseni, ko so se razlile vode studencev in potokov preko ozkih in plitvih strug in so vdrle tudi podtalne vode pod milo nebo.
Na pristavi gradišča je bilo vse živo; hlapci so osedlavali konje in jim privezovali na določena mesta kopja, kije in sekire; kar pa je bilo manjšega orožja in orodja za lov, so nosili lovci sami; zakaj prač, torb s kameni za prače, ročnih sekiric, nož in lovskih rogov niso pritrjevali in privezovali na opremo konj.
Gonjači so črede konj komaj krotili zakaj vsi psi so že instinktivno čutili, da pojdejo na lov, kjer se dobi lahko lep kos svežega mesa, oblitega še s toplo krvjo; lajali, zavijali, cvilili in zaganjal so se tako kot bi hoteli potrgati vsi povodce in se razliti po dolinah in bregovih.
Zdajci se oglasi rog stražnika Virdomara iznova in njegov glas se razlije pi vsej pristavi.
»Mir! … Mir!« …
Takoj so mirili gonjači pse in jih pretepali z dolgimi in tankimi brinjevimi bičevniki.
»Knez, kneževiči in lovci prihajajo!« opozori Alpavnef, vodja lova, hlapce in gonjače.
Hlapci so začeli urejevati na konjih še to in ono, čeprav so vedeli, da je vse v redu in ne nedostoje ničesar.
Zdajci se pojavijo na pristavi knez Tolistobar, njegovi sinovi in lovci.
Zdaj so umolknili celo psi …
Kelti so bili močni ljudje, a samo srednje rasli; knez Tolistobar pa je bil človek izredne velikosti, moči in spretnosti; njegovo kopje ni zgrešilo izlepa cilja; če je zadel ž njim srnjaka ali jelena v polno, ga je predrlo: njegova velika bojna sekira je preklala glavo staremu medvedu; njegov težki in okovani kij je omamil tura, če je ž njim udaril na pravo mesto med rogova; kamen iz njegove prače ni zadel samo zajca v tekli, temveč tudi ptico v poletu; njegova mala sekira, če je zadela v polno, je razbila nerescu čeljusti tako, da je bil za napad nezmožen; volka in risa pa se je otepal, če ni šlo drugače, s samim lovskim nožem.
»Vse v redu?« vpraša knez in se ozre po navzočih.
Namesto odgovora udari Alpavnef, vodja lova, s kijem ob bronasti ščit, ki je visel na lipi; in zadonelo je gromko po pristavi in oznanilo, da je vse v redu in pripravljeno za odhod na lov.
»Na sedla!« veli knez; in že zajaha svojega izredno velikega, močnega in težkega konja.
Raz konja se ozre še enkrat po navzočih in veli:
»Naprej!«
In sprevod lovcev na konjih se je začel pomikati po kolovozu, ki se je vil kot leno plezajoča kača iz pristave skozi loke in gozdove proti današnjemu Javorju pri Vagenšperku.
Na čelu lovskega krdela je jezdil knez Tolistobar in njegovi štirje sinovi: tem so sledili velmožje in letem ostali lovci; gonjači pa so odšli s psi peš, in sicer po bližnjicah.
Konji, na katerih so jezdili lovci, so bili težke pasme; zakaj Kelti so uporabljali konje za delo in boj; za navadno ježo so jih uporabljali samo ob času lova in pa tedaj, kadar so jezdili na posete v oddaljene kraje. Opremljeni so bili njih konji z močnim jermenjem, ki je bilo okrašeno s kovinastimi izdelki; na mestih, kjer bi utegnilo to jermenje konja žuliti, so podlagali krpe od kožuhovine; sosebno še pod sedla, ki so imela spredaj in zadaj visoke kljune, na katere so privezovali ali natikali nekatere vrste orožja in pratež; a ob času vojne vence glav sovražnikov, ki so jih pobili v vojni in jim posekali glave; glave so nabirali v vence na močnih trtah ali vitrah.
Dospevši na kraj današnjega Javorja, so lovci na jasi razjahali, oddali konje hlapcem, jim naročili, naj se vrnejo domov, čez tri dni pa jih naj pričakujejo v dolinici, kjer stoji sedaj cerkev Matere božje v Dednem dolu in kapela Božjega groba, ki ju oklepajo kapelica sv. Križevega pota in venci šumečih gozdov.
Ko so lovci pobrali raz konje na sedlo pritrjeno in privezano orožje in orodje za lov, so se vrnili hlapet s konji domov.
Gonjači so odšli na svoja mesta, lovci pa so posedli v travo, da se malo okrepčajo; zakaj morda do večera ne bo več prilike za to.
Megla je začela izginjati; le po dolinah se je valila in izginjala kot voda ob povodnji, ko se začne odtekati. Po hribovju in gričevju pa je bilo videti le še tu in tam posamezne lise megle. Te posamezne lise megle so bile podobne valovom, ki so se odtrgali od morja in se zapletli med drevje in grmovje tako, da niso mogli več nazaj k svojim vodam in so se končno raztopili v zlatih, čeprav ne več vročih, jesenskih sončnih žarkih.
4.
[uredi]Po kratkem oddihu in skromni lovski zakuski reče knez Tolistobar:
»Možje, sedaj pa na stojišče in na delo!« —
In lovci so odšli v gozd …
Ko so bili lovci na svojih stojiščih, je zatrobil knez na svoj lovski rog, ki je bil narejen iz turovega rogu in umetelno okrašen.
Kot bi zajokale po gozdovih gozdne pošasti, tako je bilo slišati male in velike lovske pse, ki so zalajali, zacvilili in od radosti zajokali, ko so jih izpustili gonjači, da so se razlili po gozdu in začeli slediti in goniti zajce, lisice, srne, jelene, neresce, volkove, medvede in ture; celo divje mačke, kune in risi so splezali proti vrhovom dreves; tudi vrane, srake in šoje so zavreščale med vejevjem. Visoko nad gozdovi v sinjem zraku pa so zaplavali kragulji, sokoli in orli in dajali s svojimi prodirnimi kriki znamenje, da so na preži.
Psov so imeli Kelti dvoje vrst; ena vrsta teh psov je bila izučena za pogon, ena pa za napad; oni za pogon so bili srednje velikosti in so imeli kratko dlako, oni za napad pa so bili veliki in so imeli dolgo dlako; le-ti so bili tudi izborni čuvaji, ki se niso ustrašili ne človeka, ne živali in ne zveri; brez strahu so se lotili še tako pobesnelega tura; bila pa je ta vrsta psov zelo krvoločna.
Zabrenčal je kamen, vržen iz prače, in obležal je zajec …
Zasvištelo je kopje, in zadeli srnjak ni mogel pobegniti …
Po gozdu je šinila mala bojna sekira, in zvrnil se je jelen ali pa je padel raz drevo divje pihajoči in jezno hlastajoči ris …
Težka bojna sekira in še težji okovani bojni kij sta podrla tu volka, tam n-resca; in če je bila lovcem lovska sreča še posebno mila, je padel tudi medved in včasih celo tur, ki pa se mu je tudi pogumen in spreten lovec raje umaknil nego bi se ga lotil …
Mnogo dela je imel na lovu tudi lovski nož; omaljeno žival je bilo treba zaklati, mrtvim živalim pa je bilo treba pobrati one dele drobovja, na katere so čakali lisjaki, volkovi in ptice ujede. Žlahtne dele drobovja: pljuča, srce, ledvice in želodec, pa so nabirali kuharji na trte in jih ob koncu lova pripravljal za pojedino.
Lovski rog kneza Tolistobara je dal znamenje, da je prvi pogon končan, naj gonjači zbero pse, lovci pa naj se napote na nove postojanke.
Lovski rogovi gonjačev so se začeli oglašati; vabili so pse, naj se zbero okoli njih. Večino psov so gonjači zbrali, a marsikateri od lovskih psov se je vrnil domov šele po končanem lovu; zakaj ob preganjanju divjačine se je zatekel. Nekaterega psa pa sploh ni bilo več domov; zakaj tega so raztrgali volkovi, onega je pobil medved s šapo, temu je razparal neresec trebuh, nekteri pa je bil naboden, vržen ob tla in poteptan od jelenov in turov. Tudi ris je skočil kakemu psu za vrat in mu izpil kri.
Precej časa je trajalo, preden so se zbrali lovci na novih postojankah …
Že na večer je šlo, ko je bil lov za prvi dan končan.
Na povelje kneza so lovci posedli in kuharji so začeli pripravljali večerjo iz žlahtnih delov drobovine.
Ognjišče so pripravili kuharji na mah; zakaj v ta namen so izkopali v zemljo štirioglato jamo in jo obložili s ploščatimi kameni; na dveh koncih jame so zabili tla vsako stran po eno močno rogovilo; na rogovili so položili močan drog, ki so mu na sredi obesili kljuko, na katero so obešali tri pramene verige, na katerih je bil pritrjen kotel za kuhanje.
Da je čas lovcem med kuhanjem večerje hitreje mineval, so si pripovedovali lovske dogodke izza minulega dne; menim, da mi ni treba omenjati še posebej, da so lagali vsi.
Knez Tolistobar pa je bil slabe volje; niti razgovarjali se ni hotel, zakaj prvega dne na lovu ni imel sreče, in to mu je vzelo vso dobro voljo.
Po obilni večerji so lovci še nekaj časa kramljali; toda utrujeni od stanja in hoje so kmalu polegli in zaspali.
Glasno smrčanje se je razlivalo po loki …
Drugega dne so se napotili že navsezgodaj na nove postojanke, ki pa so bile od lovišča prvega dne precej oddaljene.
Že prvi dan je padlo nekaj zajcev in srnjakov; vmes sta bila tudi dva jelena. Divjačino, ki je padla prvega dne, so znosili gonjači na močnih drogovih na zbirališče drugega dne, od tod na zbirališče tretjega dne in od tod v dolinico dedendolsko.
Še obilnejši je bil lovski plen drugega dne; in ko so se zbrali lovci na jasi sredi gozda, je bil knez Tolistobar že bolj dobre volje; zakaj s svojo težko bojno sekiro je preklal glavo precej velikemu kosmatincu; in ob lovskem leganju med pripravljanjem večerje je lagal tudi on, da se je kar kadilo.
Še bolj zgodaj nego drugega dne so vstali lovci v jutro tretjega dne; zakaj do novih lovskih postojank je bilo še dlje nego pa je bilo od postojank prvega dne do postojank drugega dne.
Ko so dospeli lovci na nove postojanke, ki so objemale prilično ozemlje od Leskovca do Police nad Višnjo goro, je dal knez Tolistobar gonjačem s svojim lovskim rogom znak za prvi pogon tretjega dne.
Tretji pogon tega dne pa je bil za kneza Tolislobara usodepolen.
Svoje stojišče je imel knez ob tem pogonu v gozdu v podnožju Kuclja visoko nad današnjim Dednim dolom; nestrpen je čakal; zakaj vse okoli njega je bilo tiho …
Kar se začne lajanje lovskih psov napadalcev. Lajež le-teh je naznanjal knezu, da so psi izsledili in pognali v beg nekaj posebnega.
»Kaj če je tur?« vpraša knez sebe samega, odloži vse lovsko orožje in orodje in zgrabi za težki in močno okovani bojni kij.
Pogled je uprl knez na grmovje, ki je obkroževalo jaso pred njim. Zdajci se zgane grmovje in skozenj pokuka glava tura. Knez stisne kij in čaka nepremično. Iz gostega grmovja se prerine tur, pogleda s krvavimi očmi na kneza, zapiha in obstane. Knez se ne gane. Tur se razkorači, skloni glavo k tlom, gleda kneza izpod čela in začne opletati s čopastim repom po lakotnicah. Knez dvigne kij, se razkorači in upre na noge. Zdajci zatuli tur na ves glas in se zažene proti knezu. Knez zamahne in udari z vso močjo proti turu, da bi ga zadel med rogova. Udarec je bil silen. Toda v tistem trenotku je tur, kot bi trenil, odskočil v stran in kij je potegnil kneza za seboj; in knez je padel. Tur pa je skočil h knezu, ga pritisnil s čelom k tlom, stopical z nogami tja in sem kot bi hotel kneza pohoditi. Po knezu bi bilo, da niso prihiteli za turom trije veliki psi napadalci, zacvilili, zalajali in zajokali so tako strašno, da je zaprhal celo tur; a popustil ni. Kar napadejo tura vsi trije psi hkrati; prvi se mu zakadi v rep in mu ga pregrizne; drugi se mu zakadi med zadnje noge; tretji plane turu za vrat in se mu zagrize vanj. Tedaj pa tur popusti, skoči od kneza, zatuli od bolečin in se spusti v divji beg.
In psi za njim …
Knez Tolistobar poskuša vstati, a ne more; v prsih ga boli in ima občutek, da mu je strl tur ves prsni koš; rad bi zatrobil na rog, a mesto sape se mu je vdrla iz prsi kri.
In knez Tolistobar je omedlel …
Mrak je že legal na zemljo, a knez še ni dal znaka, da je lov končan. Lovcem se je videlo to čudno in Alpavulf, vodja lova, je zatrobil na svoj lovski rog.
Nobenega odziva —
»Knezu se je moralo nekaj pripetiti,« reče Alpavulf okolu njega zbranim lovcem. »Poiskati ga moramo!« —
In lovci so se napotili proti knezovemu stojišču …
Ko so zagledali lovci kneza, nepremično ležečega na tleh, se jih je lotil strah.
»Mrtev?«
Noben od navzočnih ni izpregovoril tega vprašanja, a vsakemu je bilo čitati raz obraz.
Obstopili so ga …
Zdajci stopi k njemu kneževič Galimar; poklekne poleg njega, se nagne nad kneza in mu položi glavo na prsa.
Vsi so čakali v strahu, kaj bo —
»Še živi!« reče kneževič Galimar in dvigne desnico v znak, naj molče.
In položil je iznova glavo na knezova prsa …
»Naredite urno nosilnico in urno k druidu Lugetumundu ž njim!« veli kneževič Galimar, ki vidi, da knez še živi.
Druid Lugetumund je imel svoj dom v loki dedendolski.
Druidi so bili keltski duhovniki, preroki, čarovniki in zdravniki; imeli pa so Kelti tudi druidinje, ki so zavzemale iste položaje kot njih tovariši moškega spola, a so bile, kar se tiče čarovnij, prerokovanj in zdravljenja tu in tam v še večjem čislu nego druidi.
Ko je odhitel sel, da obvesti o nesreči, ki je zadela kneza Tolistobara, druida Lugetumunda, so začeli lovci prirejati nosilnico.
5.
[uredi]Odsekali so dve močni bukovi veji, ju oklestili in prisekali na primerno dolžino; na obeh koncih teh dveh vej so pritrdili s trtami po en močan oklešček, in okvir za nosilnico je bil narejen; ta okvir so prepletli križem in kražem s srebrotom; na to mrežo iz srebrota so naložili nekoliko bukovih in smrekovih vej in jih nastlali z mahom in listjem; in nosilnica je bila gotova.
Na nosilnico so položili lovci kneza kar le moči rahlo, a knez se je iz omedlevice le prebudil; trpel je hude bolečine, a niti zaječal ni.
»Kam?« zašepeče knez, ko so ga naložili.
»K druidu Lugetumundu,« mu pojasni sin Galimar.
»Čemu?« zašepeče knez iznova in zamahne z desnico kot da hoče reči: »Saj ni nič! — Saj ni trebal« —
Vsi navzočni pa so vedeli, da je to neobhodno potrebno; in kneževič Galimar da znamenje z desnico za odhod.
In kneza so odnesli po kozjih stezah v loko dedendolsko …
Ker je druida Lugetumunda obvestil o nesreči sel že prej, je imel le-ta, ko so prinesli kneza do žrtvenika, v katerega je bila vzidana plošča z reliefom sonca, na žrtveniku že grmadico iz suhega fratovja pripravljeno.
Kneza so postavili pred žrtvenik tako, da je bil obrnjen z obrazom proti reliefu. Šlo je že na noč …
Drevje okoli dolinice je zašumelo; in to šumenje se je družilo z žuborenjem bližnjega potoka, ki je bil zaradi prejšnjih deževnih dni močno narastel. Sonce je že davno zašlo; tam nad hribovjem za sedanjo Višnjo goro pa je zaplaval ščip, ki je bil zaradi svoje rdečerumene barve podoben velikanski pomaranči.
Vsi so molčali …
Druid Lugetumund pa je začel moliti — Nekaj svečanega je bilo v tej molitvi; zakaj svečanost je povzdigovala druidova starost, njegova dolga siva brada, njegovi dolgi sivi lasje, ki so se mu vsipali valovito po ramah, in dolga kot sneg bela, platnena, lepo nabrana halja, ki je bila prepasana z belim usnjenim pasom, spetim z dragoceno zaponko. Halja je bila spodaj obrobljena s tenkimi pisanimi prameni in je pod prameni prehajala v dolge rese; na podoben način je bila druidova halja okrašena tudi ob koncu dolgih in širokih rokavov in okoli vratu.
Vsa okolica je bila odeta v mistično tajnost, ki jo je povečaval večerni veter, ki se je poigraval z vrhovi dreves, da so šelesteli v tiho noč po gozdovih, od lune le deloma razsvetljenih.
Zdajci zažge Arnid na žrtveniku grmadico iz fratovja —
Modrikasti dim se je dvignil naravnost proti nebu: a zdajci je zavel močan veter in ga potlačil k tlom …
Toda plamen je zaplapolal naenkrat tako živahno, da se je dvignil ž njim še dim iznova naravnost proti nebu …
V tem pa se je pripetilo nekaj čudnega —
Velika sova se je pognala v kres na žrtveniku in si osmodila perje; toda urno, kot je priletela, je odletela kot duh in zaukala na bližnji visoki bukvi tako zaleglo in otožno, da so navzoči v strahu pogledali drug drugega.
In plamen na žrtveniku je nenadoma ugasnil …
Navzoči so prebledeli …
Arnid Lugetumund pa se je obrnil proti knezu Tolistobaru in reče svečano: »Knez Tolistobar, še boš živel; a na lov ne boš hodil na jesen nikoli več!« —
Navzoči so v mislih ugibali, kaj je hotel Arnid Lugetunuimd povedati, a pravega ni uganil nobeden izmed njih …
6.
[uredi]Takim večdnevnim lovom je sledilo ob zadnjem večeru veseljačenje, ki se je zategnilo pozno v noč in dostikrat tudi do prihodnjega dne; po tem lovu pa ni bilo običajne večerje z obilno jedačo in še obilnejšo pijačo; v kotlu nad ognjiščem so skuhali samo nekaj drobovine; raženj tega večera sploh ni prišel do uporabe; kruh in vino pa so pripeljali hlapci na dvokolnicah; zakaj lete so poslali od doma zato, da pripeljejo na njih divjačino, ki so jo lovci na lovu nastrelili, oziroma pobili.
Vozovi Keltov so bili težki, neokretni in grobo izdelani; imeli so samo po dve kolesi, a vsak voz je imel po dve ojesi, med kateri so upregali močne konje. Kolesa teh voz niso imela ne obode, ne rob in ne pestišča; zakaj nažagana so bila iz debelih goli in močno okovana na obodu, v osišču in na obeh plateh pa v obliki križa. Nastavek nad osiščem je nosil podolgovatemu košu podobno vozišče, spleteno iz šibovja, podobno našim dvokolnicam, oziroma malim košem za gnoj; pri nekaterih sosebno močnih in zato zelo težkih vozovih pa je nosil nastavek nad osiščem iz tramičev zbito podolgovato in našim trugam zelo podobno vozišče. Na teh vozovih so prevažali potrebščine za ljudi in živali; ob času lova divjačino; ob času selitve ali potovanja pa žene, otroke, starce, starke in obnemogle može, fante in dekleta.
Med opravilom Arnida Lugetumunda in med kuhanjem večerje so prišli tudi gonjači s psi in z obilnim lovskim plenom, ki so ga nosili na ramah, obešenega na močne in živalim primerno dolge drogove.
Ko so razložili gonjači obilni lovski plen okoli kneza Tolistobara, se je leta zadovoljno nasmehnil in dal lovcem z desnico znak, naj jedo in pijejo.
Knezu tega večera nista dišala ne jed in ne pijača, čeprav je bil ob drugih takih prilikah, kar se tiče jedače in pijače, vedno prvi med prvimi; zakaj, ko so mu ponudili jedače in pijače, je oboje z obema rokama odklonil in se bolestno nasmehnil. Govoriti skoraj ni mogel; zakaj v prsih ga je bodlo, in ko je govoril besede: »Škoda, da ni še tura med lovskim plenom,« je skremžil obraz od bolečin in se prijel z obema rokama za prsa.
Večerja je bila tega dne kmalu pri kraju; zakaj nobenemu lovcu se ni ljubilo ne jesti in ne piti, čeprav so veseljačili Kelti ob drugih prilikah tako, da so zamenjavali luno s soncem in sonce z luno. Na težke dvokolnice z dvema ojesoma so naložili bogati lovski plen; in lovski izprevod se je začel pomikati proti domu.
Vračali so se domov, zaradi kneza, ki sta ga nosila na nosilnici dva konja, zelo počasi, da bi mu guganje nosilnic ne povzročalo prehudih bolečin. Kot bi šli za pogrebom tako je bil ta lovski izprevod tih in brez običajnega glasnega prepevanja in veselega ukanja.
Rog gradiškega stražarja Virdomara se je oglasil in naznanil gradiščanom, da se je pripetila na lovu nesreča.
Kneginja Helvesvinta, ki je ležala v svoji sobi na skrinji, postlani z dragoceno kožuhovino in odeta s platnenimi, kot sneg belimi, rjuhami, plane ob teh glasovih Virdomarovega rogu kvišku in prisluhne —
Kar se oglasi Virdomarov rog iznova in še bolj zateglo.
»Nesreča!« —
Tako vzdihne kneginja Helvesvinta in se prime z obema rokama za glavo.
»In če se je zgodilo Tolistobaru kaj?« doda vprašanje sami sebi.
Že je hotela kneginja iz sobe na hodnik, da bi izvedela, kakšno nesrečo in komu naznanja nesrečo Virdomarov rog; a v tistem hipu vstopi v sobo njen ljubljenec, najmlajši sin, kneževič Ingubot.
»Mati, na lovu se je pripetila nesreča,« reče Ingubot, stopivši v sobo.
»Komu?« vpraša kneginia svojega sina in ga prime z obema rokama za desnico.
»Očetu,« reče kneževič Ingubot. »Pa ni nič hudega,« doda urno, da bi potolažil razburjeno mater.
»Hvala bogu, ki nam daje dan in noč!« reče kneginja in hoče iti knezu nasproti.
»Mati, počakaj: oče želi, da prideš k njemu, ko ga bodo položili v njegovi sobi na skrinjo,« jo zadržuje kneževič Ingubot in jo tolaži, da knezu ni nič hudega.
Kneginji so se videli trenotki čakanja cela večnost; trepetala je od hrepenenja, da odide k možu.
Zdajci vstopi kneževič Arvenulf in reče: »Mati, oče te pričakuje!« —
»Ah,« je zavzdihnila kneginja in odhiti k svojemu možu.
»Tolistobar, kaj se je zgodilo?« vzdihne kneginja, poklekne k skrinji, na kateri je ležal knez, in prime svojega moža z obema rokama za desnico, ki ji jo proži v pozdrav z rahlim nasmehom.
»Nič hudega,« reče knez. »Pokliči sina Arjovinta in on ti bo povedal vse; zakaj danes govorim težko.«
Med čakanjem na kneževiča Arjovinta je kneginja božala svojega moža in mu rahlo očitaje govorila: »Vidiš, Tolistobar, da sanje vselej nekaj pomenijo!«
»Da le tako hudo ni bilo kot si sanjala,« se opravičuje knez.
Zdajci vstopi kneževič Arjovint in se ozre na očeta in mater kok bi se hotel opravičevati, če je prišel prezgodaj: ko pa vidi. da sta ga že komaj čakala, vpraša: »Oče, mati. Kaj želita?«
»Arjovint, povej materi, kako se je na lovu nesreča pripetila; zakaj sam ji ne morem, ker težko govorim,« reče knez sinu Arjovintu; a raz obraz mu je bilo čitati, da mu povzroča govorjenje bolečine; kljub temu da knez kneževiču z očmi znamenje naj zadevo, kar le moči, olepša in omili.
In kneževič začne pripovedovati na dolgo in široko; in slikal je dogodek s tako živimi barvami kot bi doživel nesrečo sam; ko konča, pa reče kneginja tako hvaležno in udano, da se je ob tem storilo inako še možu in sinu:
»Srčna hvala bogu, ki nam daje dan in noč, da se ni pripetilo kaj hujšega!« …
Res, čudni ljudje so bili Kelti; zakaj v boju so bili pogumni kot levi, na lovu krvoločni kot risi, proti tujcu brez mej; doma po družinah sta jih bila sama duša in srce; to velja še sosebno za ženske. Te lastnosti Keltov so užgale v njih strast osvete do skrajnosti; to še sosebno nasproti onemu, ki se je drznil poseči z drzno roko v njih družinske in ljubezenske razmere; v tem tudi ženske za moškimi niso za las zaostajale.
Zato ni bilo nič izvanrednega to, da je presedela kneginja pri knezu ure in ure; odevala ga je, da bi ga ne zeblo; obračala mu je kožuhovinasto, v belo platneno vrečo zavilo, blazinico, da bi mu v glavo ne bilo prevroče; nosila mu je čaj, ki ga je naročil kuhati za kneza Arnid Legetemund; in devala mu je na prsa obkladke, kakršne je določil leta.
Knez ni mogel zaspali: zakaj v prsih ga je zbadalo in kuhala ga je vročino, da se je potil kot še nikoli. Kneginja mu je menjavala platnene srajce drugo za drugo; to je delo knezu dobro.
In proti jutru, ko so začeli peti petelini, je knez zaspal …
7.
[uredi]Na eno izmed skrinj je legla tudi kneginja; zakaj postelj, v našem pomenu besede, Kelti niso poznali; za posteljo so uporabljali skrinjo, na katero so polagali kožuhe svojih divjih in domačih živali; take postelje so bile pozimi tople, a poleti niso bile vroče. Del sobe, ki so ga uporabljali za spalnice, so okraševali pri moških z različnimi trofejami, pri ženskah pa z različnimi doma izdelanimi umetninami, kar je bilo razvidno iz okornosti izdelave okraskov in kričečih barv, čeprav je bilo videli, da so vedeli že tudi Kelti, kako prilaga barvo barvi narava sama. Ume se, da je bilo vse to pri vel-možeh, knezu, kneževičih, kneginji in princesah okrašeno in izdelano ličnejše; zakaj pri teh so bile razvrščene dragocenosti, ki so jih donašali in poklanjali v dar velemožem, knezu in kneginji trgovci iz Grčije in Italije; s takimi darovi so si pridobivali leti trgovci naklonjenost knezov in velemož in pravico, da so smeli graditi skladišča za blago, s katerim so trgovali po kneževini in v katera so vlagali blago, ki so ga dobivali v zameno.
Na skrinji je kneginja ležala, dremala, a zaspati ni mogla; zakaj mučile so jo sanje; a ko so minile te, so jo mučile misli, kaj bo treba storiti, da knez zopet popolnoma okreva; na misel sta ji prišla druid Pirevint, ki je imel svoj dom nad današnjim sliškim samostanom, in druid Albarot, ki je domoval v okolici današnje Muljave; tudi k druidu Visoguntu, ki je živel v okolici današnje Krke in k še slavnejši druidinji Bijanizi, ki je domovala v okolici današnjega Sv. Duha nad Višnjo goro, so ji uhajale misli; in v dremavici je delala načrte, sklepe in obljube toliko časa, da je zaspala še sama; in v sanjah je romala od Albarota do Pirevinta in od Visogunta do Bijanire tako vztrajno in s tolikim zaupanjem, da je bila ubita in utrujena, ko se je zjutraj prebudila.
Ko se je kneginja dvignila in pogledala proti knezu, je bil ta že zbujen. S pogledi sta se srečala in knez ji je prijazno nasmejal.
»Tolistobar, kako ti je?« ga vpraša kneginja skrbno.
»Danes je že mnogo boljše,« jo potolaži knez. »Diham in govorim lažje.«
»Kaj pa bolečina«? vprašuje kneginja dalje.
»So še; a tudi te bodo s časoma ponehale,« meni knez.
»Dal bog, ki nam daje dan in noč,« vzdihne kneginja.
»Tolistobar, s čim ti naj postrežem?« vpraša kneginja kneza po kratkem molku, ga prime z obema rokama za desnico in ga pri tem pogleda tako lepo, da je bil za kneza že ta pogled več vreden nego najdražji balzam, kar jih je donašal trgovec Špartak knezu in kneginji iz svoje daljnje -domovine, Grčije.
»Ničesar ne želim in ničesar ne potrebujem, draga moja Helvesvinta,« odgovori knez.
»Kako to, da ne?« se čudi kneginja. »Saj že dva dni nisi ničesar jedel!« —
»Morda je prav to dobro,« meni knez.
»Preveč bi oslabel,« ugovarja kneginja.
»Dišalo bi mi morda kaj prav lahnega …«
»Dala bom napraviti malo drobovine s svežo krvjo; včasih ti je taka jed dobro teknila; in tudi težka ni,« ugiba kneginja.
»Saj res,« reče knez.
In kneginja je odšla, do mu pripravi to jed sama …
Kelti so bili praznoverni ljudje; sosebno ženske; in to je napotilo kneginjo, da je izbrala od drobovja pljuča, srce, želodec, obisti in jetra; od vsakega je vzela kosec, ga razrezala na drobno, potrosila s soljo in z različnimi zelišči in dala v kotliček, v katerem je pripravila praženje. Drobovina se je počasi dušila in kneginja jo je mešala in zalivala, da se ni prismodila, zdaj z vodo, zdaj s svežo krvjo junčke, ki so ga v ta namen zaklali. Dušenje drobovine je trajalo izredno dolgo; zakaj kneginji je bilo največ do tega, da dobi čim več močnega soka.
Ko je bila jed gotova, jo kneginja precedi v malo situlo in jo nese knezu …
»Tolistobar,« reče kneginja, ko vstopi z jedjo v sobo, »tole ti bo gotovo teknilo; in tudi okrepčalo te bo.«
»Kdo pa je jed pripravil?« vpraša knez.
»Sama,« mu pojasnjuje kneginja.
»Helvesvinta, potem je gotovo tečna in krepilna,« reče knez in že se hoče dvigniti, da bi sedel.
»Tolistobar, počakaj no, da ti pomagam,« zakliče kneginja in postavi situlo z jedjo na mizico poleg skrinje, na kateri je ležal knez.
In že pribiti knezu na pomoč, ga dvigne in mu z blazinami podloži hrbet.
»Sedaj bo pa dobro,« reče knez, pogleda kneginjo in se ji hvaležno nasmehne.
»Tolistobar, srebaj počasi; zakaj sok je še vroč,« ga opozarja kneginja, ko mu proži situlo s sokom.
In knez začne sok srebati …
»Izboren je,« pohvali knez kneginjo.
»Kaj ne, da je?« vprašuje kneginja smehljaje; zakaj moževa pohvala ji je bila všeč.
»Tako zna kuhali samo moja Helvesvinta,« hvali knez kneginjo in sreblje sok dalje.
»Da bi te jed le okrepila,« želi kneginja.
»Bo me bo,« zatrjuje knez; in sreblje sok počasi in previdno; zakaj sok iz drobovine je bil vroč.
»Helvesvinta, lepa hvala ti,« reče knez, ko posreblje sok in postavi situlo na mizo. »Sedaj bom pa zadremal; čutim, da mi je zelo odleglo.«
»Tolistobar, vse bo spet dobro,« ga tolaži kneginja, mu prireja zglavje in ga odeva; potem pa vzame raz mizo situlo, poboža kneza in se pripravlja za odhod.
»Tolistobar, le dobro zaspi,« mu želi pred odhodom, mu pomaha z desnico in se mu nasmehne.
Na enak način se ji odzove knez raz skrinjo.
Kdo bi umel te ljudi! —
Možje so bili junaki od peta do temena. Noben Kelt ni maral umreti doma na postelji; če ni umrl v boju, na lovu ali v pretepu, si je zabodel raje sam nož v srce; samo da bi ne umrl zaradi bolezni na svojem ležišču; okrašen z vencem krvavečih glav, ki jih je v boju porezal sovražniku, se je vračal domov; a doma v družini je bil krotek kot jagnje; gostu, s katerim si je segel v roke nad domačim kotlom, v katerem je vrela jed, in se je iz jedi dvigala sopara, je stregel tako kot bi bil on tujčev suženj, gorje onemu, ki bi drznil žaliti tako sprejetega gosta; pa naj je bil ta gost Kelt, Ilir ali Rimljan, ki so jih Kelti najbolj sovražili in jim najmanj zaupali. Dane besede Kelt ni prelomil nikoli; ali vsaj izlepa ne.
Keltske žene in dekleta, ki so znale ljubiti tako, če ne še zvestejše kot znajo danes naše najboljše, so bile možem, kar se tiče poguma in odločnosti, enake med enakimi. Na lovu žene ni bilo strah nobene zveri; in v boju je odlegla če je bilo treba, za dobrega moža vojnika; na domu je bila otrokom mati, možu sužnja, gostu angel varih; gorje pa onemu, ki bi jo užalil; osvetila se mu je prej ali slej in brez strahu kot si je brez strahu porinila nož v srce, če je le slutila, da bi bila po moževi smrti brez veljave.
Kmalu po odhodu kneginje Helvesvinte je knez Tolistobar trdno zaspal; in spal je skoraj dopoldne; zakaj v spanje ga je zazibalo drevje, ki je, majano od močnih jesenskih vetrov, glasno šumelo in se družilo s svojim šumenjem s šumenjem dežja, ki je začel padati v gostih pramenih izpod sivega neba in peti uspavanko po škodljastih strehah dvorca kneza Tolistobara …
8.
[uredi]Tistega leta je zapadel sneg okoli tretjega jesenskega ščipa in je obležal do pomladi …
Raz dvorca kneza Tolistobara je bil lep pogled na bližnjo in daljnjo okolico.
Doline, gričevje in hribovje, vse je bilo odeto v bel plači, v katerem so se videli iglasti gozdovi kot hermelinovi okraski na belem kožuhu.
Keltom lepota zimske pokrajine ni bila dosti mar; zakaj pozimi, če niso hodili na lov, so posedali najraje po svojih v srce, samo da bi ne umrl naravne smrti na postelji.
Knez Tolistobar je do zime precej okreval, a je že čez zimo, kljub semu, najdomovih; najraje v onem delu sobe, kjer je bilo ognjišče.
Okoli ognjišča so stale okrogle lesene klade; in na teh kladah so posedali možje.
Tu so reševali možje gospodarska, upravna, vojaška in druga važna vprašanja, ki morajo priti na dnevni red narodnega zbora; tu so pripovedovali možje navzočnim dogodivščine iz svojega življenja in življenja zlih in dobrih duhov, ki so jih poznali mnogo in različnih vrst; in kdo ve, koliko takega in podobnega blaga so prinesli v naše kraje že Kelti, ki so bili v kljub svojemu pogumu in svoji bojevitosti po veliki večini praznoverni, in zaradi te tudi plahi ljudje. To pa ni bilo nič čudnega; zakaj ta in oni je znal pripovedovati tako živo in strašno, da so se otrokom in ženam, ki so imeli svoj prostor v kotu na lesenem in malo dvignjenem odru, ograjenem s posebno ograjo iz tramičev, med pripovedovanjem ježili lasje, čeprav keltske žene niso bile boječe. Kaj bi! Saj se je nekateri moški ozrl na levo, na desno in nazaj, če je moral od soseda v pozni noči domov; in to moški, ki mu je bil pogled na odsekano in še krvavečo glavo sovražnika nekaj vsakdanjega; in to moški, ki si je porinil brez strahu nož raje polegal; rad je posedal ob ognjišču in se razgovarjal z velmožmi, ki so ga pridno posečali; z letemi je v jedilnici rad popival, igral in veseljačil, toda do one razbrzdanosti, kot včasih, ni več prišlo.
»Da bi le zima minila, pa bo boljše,« je trdil knez ob takih prilikah.
»Pomlad prebudi, poživi in pomladi vse, pa bo, knez, tudi tebe,« so mu pritrjevali gostje.
Ko pa je knez zakašljal in izpljunil kri, se je nekteremu izmed gostov porodila misel:
»Knez ne bo več dolgo …«
Ume se, da te misli ni izrekel noben izmed gostov glasno; in vsi navzočni so ga tolažili, da je imel tako in podobno bolezen že ta in oni pred leti, a je danes že čvrst kot hrast.
»In s čim se je zdravil?« je posegla ob takih prilikah v pogovor kneginja Helvesvinta.
Ta je povedal to, oni je svetoval ono, kneginja pa si je zapomnila vse; in kuhala je knezu danes ta, jutri druga zdravila; končno pa je mešala in kuhala skupaj jagodovec, robidovec, malinje, pelin, brinje, suličasti tropotec, slez, kamilice in bezeg; zdaj jih je sladila zdravila z medom, zdaj jih je kisala s kisom iz drnulj, česmina in bezgovih jagod; in ob tem je upala in čakala, da ozdravi svojega moža.
Zdravila so knezu prijala in včasih se mu je videlo, da je čisto zdrav. Čez nekoliko dni pa ga je začelo dušiti iznova; in natirati so mu morali hrbet s kisom iz samega česmina in mu polagati na prsa zdaj sveži kravji sir, zdaj tenko plast stolčene sveže ilovice. In knez se je umiril; lažje je dihal in tudi krvi ni več pljuval.
»Samo da pride pomlad, pa bo zopet vse dobro," je tolažil knez sam sebe.
»Da, pomladi in sonca je treba,« mu je pritrjevala kneginja.
Ko pa sta obmolknila in je knez malo zadremal, je pohitela kneginja v mislih od druida Lugetumunda do druida Pirevinta, od druida Albarota do druida Visogunta in od tega končno tudi k druidinji Bijaniri —
»Da, povsod pojdem in povsod bom darovala bogu, ki nam daje dan in noč; nekje bom že izvedela, kaj bo vrnilo knezu prejšnje zdravje.«
Take in podobne so bile misli, s katerimi se je tolažila kneginja Helvesvinta ob trenotkih, ko je odleglo knezu Tolistobaru po hudem napadu in je zadremal.
In v taki družbi, ob takih razgovorih, ob takem zdravljenju in ob takem ugibanju so minevali mrzli zimski dnevi in dolge zimske noči …
9.
[uredi]Dolgo je bila pomlad v tujini; a končno se je začela vračati tudi v kneževino kneza Tolistobara.
In kakor se vrača pomlad v naše kraje sedaj, tako se je vračala že tudi pred več nego dva tisoč leti.
Veti so začeli južni vetrovi in v beli snežni odeji so se začele prikazovati umazane lise, da je bilo videti kot bi se trgala od vlage preperela bela odeja. Na krajih, ki so obrnjeni proti soncu, se je topil sneg še hitreje; in cvesti sta začela kot jabolčno cvetje nadahnjeni teloh in rdeča resa, pobarvana tako lepo kot svila temnorožnate barve. Umazano lise v belem snegu so se večale vsaki dan, prilezle raz hribe v gričevje in raz gričevja, v doline. Trava po pašnikih, senožetih in travnikih je začela zeleneti,; in zacveli so zvončki, trobentice in vijolice. Tudi po pašnikih, senožetih in gozdovih so se pojavile prve pomladanske gozdne in planinske cvetice. Popovje po vejah dreves se je začelo napenjati; in kadar je zavel močan veter, je zašumelo drevje glasno; a to šumenje je pelo bolj vesele melodije nego bučanje v mrzlih zimskih dneh. Ko pa se je to šumenje ponehalo, so se oglasili prvi drobni pevci, ki so oznanjali, da prihaja čas pomlajanja, hrepenenja in ljubezni.
Sneg se je topil bolj in bolj in pomladanske vode so naraščale. Struge studencev in potokov so se napolnile: ko lete vse vode niso mogle objeti, se je razlila voda po njivah, in travnikih, ki so ležali v dolini. Mnogo vode je privrelo pod milo nebo tudi iz ogromnih podzemeljskih vodnih shramb, ki so jih polnili presihajoči studenci in potoki leto in dan in jih napolnijo ob jesenih in pomladih tako, da prekipe in bruhajo vodo izpod zemeljskih globin; in z vodami se napolnijo ob takih prilikah tudi rupe, ki so videti potem, ko se voda raz njive in travnike odteče, kot mali ribniki.
Nobena od teh rup ni bila za časa kneza Tolistobara tako znana nego je bila rupa »Povodnega moža«. Jeseni ali spomladi, ko se je leta rupa napolnila z vodo, je bila podobna malemu ribniku; voda v letem ribniku je bila zelenkasto-modra in tako mirna in gladka, da se je videla v nji vsaka stvar tako jasno in razločno kot v brušenem zrcalu.
Okoli te, z vodo do vrha napolnjene rupe, je bilo lepega pomladanskega jutra vse tiho; bilo ni vetra, ne šumenja dreves in ne petja ptic; samo voda v rupi je zdaj in zdaj zagrgrala; in njena gladina se je stresla kot bi zaplaval preko nje rahel veter.
Kar se začujejo stopinje …
Nekdo se je plazil previdno skozi gosto grmovje, ki je obrobljalo jaso okoli rupe.
Zdajci stopi na jaso keltski vojnik …
Bil je kneževič Galimar, najstarejši sin kneza Tolistobara.
Malo je bilo med Kelti junakov, ki bi se upali ob takem času k rupi, »Povodnega moža«. Kneževič Galimar pa se ni bal ničesar, čeprav so pred rupo svarili druidi in druidinja, in jih ostrašili s svojim svarjenjem tako, da se je ognil lete rupe vsak, in je šel mimo nje raje daleč naokoli, čeprav je imel po poli mimo rupe mnogo krajšo pot do tja, kamor se je napotil mimo lete rupe.
In še sedaj, če greš v noči mimo lete rupe, ki leži v bližini šentvidske postajice, in pogrgrava v rupi voda, se ti vidi, da otepava po vodi človek, ki se utaplja in bruha iz sebe vodo, ki sili vanj, da bi ga zadušila.
Kneževič Galimar se za taka svarila druidov in druidinje ni menil; zakaj ob različnih prilikah je opazil pri njih to in ono, kar mu ni bilo všeč; in zato jim ni dosti verjel. Ali praznoverstva se tudi kneževič Galimar ni mogel otresti; in zato je verjel, da se prvo jutro po prvem pomladanskem ščepu, če je rupa polna vode,, vidi v vodi obraz onega, ki bo v rodbini tistega leta umrl, pa tudi obraz onega, ki bo prišel tistega leta v rodbino na novo; bodisi po rojstvu, bodisi po ženitvi, bodisi po možitvi ali vzprejemu.
Počasnih korakov stopa kneževič Galimar proti vodi, se ozira na levo, na desno in nazaj; in ta negotovost ga vznemirja in plaši. Ko pa pride k vodi, obstane in upre pogled na gladino vode; ker ne opazi ničesar, sede na skalo ob rupi in čaka …
Zdaj in zdaj, ko je voda zagrgrala, se Galimar strese; zakaj domisli se povodnega moža, ki so se ga Kelti od vseh zlih duhov najbolj bali; ko pa vidi, da ni nič, prekriža z desno nogo levo, nasloni na desno koleno komolec desne roke, opre na dlan desne roke brado in gleda pazljivo na gladino vode —
Zdajci prileti iz gozda sova in sede na vejo drevesa, ki se je zrcalila v vodi …
»Smrt!« reče kneževič Galimar sam sebi.
In uprl je pogled še bolj na gladino vode —
V tem prisije sonce in upre svoje zlate žarke na gladino vode; in gladina vode zablesti tako, da je bilo kot bi bil vrgel nekdo na gladino vode šop zlatih las, ki ga je prej na široko razčesal …
»Ženske?« vpraša kneževič Galimar sebe samega.
Še je sedel in gledal; a ker ni opazil ničesar več, je zamrmral nekaj predse in odšel v gozd.
10.
[uredi]Medtem, ko je hodil kneževič Galimar okoli rupe »Povodnega moža«, se je vzpelo zlato sonce visoko na nebesni svod in je ogrevalo premrle ude knezu Tolistobaru, ki je ležal na klopi pred svojim dvorcem.
Zamislil se je …
Spomin mu je slikal slike izza leta 280 pr. Kr. roj., ko je dobojeval boje z Iliri-Barjani in si izbral po dobljeni zmagi grič, na katerem je postavil mogočno gradišče. Okoli dvajset let je minilo od lega, in v tej dobi se je izpremenilo marsikaj. In ni ga slikarja, ki bi slikal dogodke izza minulih let tako pestro nego jih zna slikati spomin; zakaj jasno je videl, kako nastaja mogočno gradišče.
Podirali so drevje, odstranjevali grmovje in izkopavali kamenje in skalovje; iz podrtih dreves so napravljali tramove za staje in za domove; prirejali so tudi po več metrov dolge kole, ki so jih zabijali v dveh vrstah globoko v zemljo; iz zemlje štrleče dele kolov so prepletali na gosto z vejevjem; med obe mreži vejevja so metali skale in kamene in zasipali reže med njimi z ilovico, ki so jo sproti namakali in zbijali z močnimi tolkači. Ko je bilo ogrodje nasipa gotovo, pa so ga začeli obdelovati z ilovico v obliki mogočnega nasipa, ki so ga obdelovali z močenjem in tolčenjem z loparjem podobnimi tolkači dan za dnem; na nasip iz ilovice so nanosili prsti in go debelo nasuli, v nasuto in steptano prst so nasadili trnje, robidovje, plezalke vseh vrst in rastline sploh, ki so tekom let povezale med seboj nasip tako, da je bil skoraj neprehoden in težko zavzeten. Tako ograjeni prostor, ki je zavzemal ozemlje med današnjim Gradiščem, Mekinjami, Virom, Znojilami in Dolom pod Gradiščem, so razdelili v tri dele.
Največji je bil spodnji del; zakaj leta del je bila pristava in v tem delu so bile staje za živino in domovi za hlapce in dekle. Drugi del, ki se je nahajal med pristavo in vrhom, kjer je bilo zgrajeno domovanje za kneza in njegovo rodbino, je obsegal domove za velmože in vojnike; mnogo domov za vojnike in njih družine pa je bilo razvrščenih ob notranji strani nasipa. Posamezni deli gradišča so bili ločeni drug od drugega z nasipi, ki niso bili nič manj močni nego obkroževalni nasip vsega gradišča.
Ves rod Keltov pa ni stanoval v glavnem gradišču, temveč mnogo jih je stanovalo tudi v onih gradiščih, ki so stražili dohode do glavnega gradišča; tako gradišče je bilo nad današnjo Višnjo goro in drugje. Stanovali pa so tudi po špiljah v gozdovih in v podzemeljskih jamah kot v onih nad izvirom reke Krke in drugje.
Dela, ki jih je slikal spomin knezu Tolistobaru v naglici, so trajala v resnici mesece in leta …
Zdajci se knez predrami iz svojih misli; predramila ga je kneginja, ki je prišla iz dvorca.
»Kako mi to dobro de,« reče knez Tolistobar in se stegne na svojem ležišču pred dvorcem.
»Saj sem rekla, samo sonca je treba in vse bo zopet dobro,« pritrdi kneginja Helvesvinta in mu podloži blazinice tako, da je knez lahko sedel.
»Ti meniš, da bi bilo dobro vprašati še koga drugega?« vpraša knez kneginjo.
»Druida Lugetumund in Pirevint sta svoje že povedala,« meni kneginja »Na vsak način moramo vprašati še druida Albarota in Visogunta in druidinjo Bijanizo.«
»Torej prav vse, kar jih je v moji kneževini?« vpraša knez kneginjo.
»Več ljudi več ve,« meni kneginja »Res je pa tudi to, da bog, ki nam daje dan in noč, ni vsem druidom in druidinjam enako naklonjen.«
»Menda res,« reče knez šepetaje, ker ga jo zbodlo v prsih.
»Tolistobar, te je močno zabolelo?« ga vpraša kneginja v skrbeh.
»Niti zdaleka ne tako, kot me je včasih pozimi,« jo tolaži knez.
»Da bi bil le kmalu že popolnoma zdrav,« mu želi kneginja iskreno.
»H komu nameravaš iti najprej?« vpraša knez kneginjo po kratkem molku.
»Najprej se nameravam napotiti k druidu Albarotu,« pojasni kneginja.
»Ta je star in izkušen,« doda knez »Morda bo vedel on še kaj boljšega nego sta vedela druida Lugetumund in Pirevint.«
»Prav gotovo,« pritrdi kneginja.
Obmolknila sta …
Knez in kneginja sta se zamislila —
Obema so hitele misli da druidov in do druidinje; in tipanje na le-te in na keltske bogove jima je polnilo dušo.
»Kdaj pa nameravaš iti?« vpraša knez.
»Takoj po ščepu,« reče kneginja.
»In ta bo?« vpraša knez.
»Po treh menah,« reče kneginja.
In zopet sta obmolknila …
»Kje pa je danes Galimar?« prekine molk knez. »Danes ga nisem še videl.«
»Odšel je že navsezgodaj od doma,« pojasnjuje kneginja.
»Tako nekam čuden se mi vidi že nekaj dni,« meni knez.
»Tolistobar, kaj si češ; pomlad se je vrnila in le-ta vpliva tudi na mladino,« ga miri kneginja.
»Pa še kako!« reče knez in se nasmehne.
»Mladost je norost!« doda kneginja.
»Da bi le ne znorel!« se šali knez.
»Za Galimara se ne bojim,« ugovarja kneginja.
»Zakaj ne?« ji seže knez v besedo.
»Je preveč resen,« zagovarja kneginja svojega prvorojenca.
»Saj sem bil resen tudi jaz,« ugovarja knez.
»No, zato pa znorel nisi,« meni kneginja.
»Sem, sem!« hiti knez.
»Kdaj?« se začudi kneginja.
»To pa veš bolje ti nego jaz,« reče knez in se poredno zasmeje.
»O ti porednež ti!« ga kara kneginja mu položi roko za tilnik, da bi mu olajšala kašljanje, ki se ga je lotilo.
»Spet kri!« reče knez nejevoljen, ko je pljunil na tla.
»Pljuča se čistijo,« ga tolaži kneginja.
»Da bi se le čisto ne izčistila,« reče knez.
»Kako meniš to?« ga vprašuje kneginja v skrbeh.
»Tako, da jih sčasoma ne bo prav nič ostalo,« doda knez.
»Beži, beži!« ga kara kneginja.
»Pa bo najbrž tako,« trdi knez.
»Pa ne bo!« ugotavlja kneginja.
»Kako to, da ne?« vprašuje knez.
»Zato ne, ker te bomo zdravili in ozdravili, dragi moj Tolistobar,« zagotavlja kneginja.
»In če me ne boste vi, me bo gotovo …«
Knez je umolknil.
»Kdo?« ga vpraša kneginja boječe.
»Nož!« reče knez in zasope globoko.
Obmolknila sta …
Kneginja sklene roke in se ozre v daljo proti današnji Muljavi, od tod v smer proti Krki in končno po grebenih hribovja na hrib, kjer stoji sedaj cerkev sv. Duha, podobna sivi golobici, ki si hoče dvigniti raz zeleno senožet v sinje zračne višave.
Tudi knez se je zamislil —
Dušo mu objame žalost; zakaj lotila se ga je misel, da ne bo umrl v boju, na turnirju ali na lovu, in ne bo mogel jezditi preko mavričnega mostu na konju in v polni bojni opremi k bogu, ki daje dan in noč, in po smrti veseljačenje v nebesih, ki mu ni ne konca ne kraja …
11.
[uredi]Bilo je jutro po drugem pomladanskem ščepu.
Po dolinah so se valile goste megle. Hladno je bilo. Vse pa je kazalo, da se bodo megle dvignile in bo lep pomladni dan.
Na dvoru kneza Tolistobara je bilo vse živo; zakaj kneginja Helvesvinta se je odpravljala na pot k druidu Aibarotu, ki je imel svoje domovanje v bližini današnje Muljave.
Na knezovi pristavi so osedlavali konje za kneginjo in za njeno spremstvo; sosebno dosti dela so imeli s pripravljanjem darov za druida, brašnja in z okraševanjem enoletnega junčka, ki ga je kneginja nameravala darovati bogu, ki daje dan in noč.
Ta junček je bil izredno lepa žival; barve je bil črne; na čelu je imel belo liso; njegov gobček je bil rožnato nadahnjen; rožnate barve so bil tudi junčkovi parklji in komaj pojavljajoči se rogovi; šop žime na koncu repa je bil bele barve.
Junček je bil zelo živahen; hlapci so ga komaj krotili, ko so ga okraševali. z venci iz zelenja, v katero so bile vpletene pestre pomladanske gozdne in travniške cvetice; to okraševanje junčku ni bilo všeč; zato je stresal z glavo, brcal z zadnjima nogama in skakal sem ter tja; trajalo je precej časa, da so ga okrasili tako kot se spodobi za žival, ki bo darovana bogu za zdravje kneza Tolistobara.
»Tolistobar, na veselo svidenje; odhajam, da ne zamudim prihoda boga, ki nam daje dan in noč, življenje, zdravje in moč.«
Tako reče kneginja knezu pred odhodom, ga poboža in mu seže v roko.
»Opravi dobro; morda bo pa le kaj pomagalo,« reče knez; a pri tem ga posili kašelj.
»Tolistobar, bodi brez skrbi; druid Albarot slovi daleč naokoli; že mnogim bolnikom je izprosil zdravje, pa ga bo tudi tebi,« tolaži kneginja kašljajočega kneza.
»Da bi mi ga,« doda knez, ko kašelj popusti. »Nerad bi umrl; še posebno nerad na skrinji!«
»Tolistobar, ne delaj si nepotrebnih skrbi; uverjena sem, da boš kmalu popolnoma ozdravel,« zatrjuje kneginja.
In odšla je …
Knez je pogledal skozi okno v jutranji mrak; v dušo mu je legla tegoba, ko se mu je ustavil pogled na njegovih bojnih in lovskih trofejah; sosebno dolgo je gledal na dolgi lovski nož, ki je visel na steni ob njegovi skrinji.
»Če me ne bodo ozdravili druidi in druidinja, me boš ti,« reče knez sam sebe, pogladi z desnico nož in se bridko nasmehne.
Stražnik Virdomar je zatrobil in oznanil, da je čas za odhod.
Knez se je dvignil; rad bi bil pogledal skozi okno; toda omahnil je in obležal.
»Kako sem slab!« vzdihne knez. »To pride najbrž od večnega ležanja in poleganja.«
Konji so zarezgetali v jutranji hlad in izprevod se je začel pomikati proti današnji Muljavi.
Spredaj so vodili hlapci okrašenega junčka; za temi je jezdila četa oboroženih vojnikov; tem je sledila kneginja Helvesvinta s svojimi spremljevalci in s spremljevalkami; za kneginjo pa je jezdila zopet četa oboroženih vojnikov.
Ob potu jim je žuborel potok. Po gozdu je šumelo drevje, okrašeno z nežnim pomladanskim zelenjem. Na smrekah so požvižgavali kosi in delali kratek čas kosovkam, ki so urejale še zadnja dela pri gradnji doma za njih mladi rod.
Pri Muljavi so krenili v gozd na jaso.
Na jasi, pod zaščito treh mogočnih lip, je stalo svetišče druida Albarota. Ob lipah so bile zložene butare fratovja, okleskov in pa skladovnica bukovih polen. Ob žrtveniku pa so stale velike lončene posode z vodo.
Zdajci stopi iz koče, ki je stala v gozdu, oddaljena dvajset do trideset korakov od žrtvenika, častitljiv starček; lase je imel dolge in bele kot sneg; vsipali so se mu v dolgih, valovitih in gostih pramenih na rame; preko čela in okoli glave je imel povezan bel trak iz platna; tudi lasje njegove brade so bili gosti, valoviti in beli kot lasje na glavi; halja, v katero je bil oblečen, je bila iz platna; segala mu je do tal; okoli ledij jo je imel prepasano s pasom iz platna, ki pa ni imel običajne keltske zaponke, temveč je bil tako dolg, da ga je povezoval druid v tri rahle pentlje, ki so stale druga nad drugo; rokavi halje so bili dolgi in široki; obut pa druid ni bil.
Zdajci stopi druid pred žrtvenik, se ozre po navzočih in jim da z rokama znamenje, naj obstopijo žrtvenik v krogu. Navzočni so žrtvenik obstopili. Kar da druid hlapcem znak, naj pripeljejo junčka pred žrtvenik. Hlapci so izvršili nemo povelje. Zdaj se obrne druid h kneginji in jo vpraša:
»Kneginja, kaj želiš« —
»Albarot, zdravja za kneza Tolistobara,« pojasni kneginja.
»Zdravje dajejo samo bogovi,« pripomni druid.
»Albarot, poprosi jih ti,« poprosi kneginja.
»Naj se zgodi tvoja volja,« reče druid svečano. »Potrpi malo; čas še ni prišel; zakaj bog, ki nam daje dan in noč, zdravje in moč, se na vzhodu šele smehlja, a ni še pogledal s svojimi plamtečimi očmi na nas. Kneginja, potrpi malo!« —
Mučen molk se je razlil po teh druidovih besedah po vsej okolici; še keltskim vojnikom, ki so bili vajeni, gledati smrti v oči, je bil v tem trenotku tesno v duši in okoli srca.
Kar se prikaže na vzhodu izza hribovja zlato sonce v vsej svoji krasoti in oblije s svojimi žarki žrtvenik, druida in vse navzočne.
V tistem trenotku je dvignil druid svoji roki, jih stegnil proti nebu, zamižal, dvignil obraz proti nebu in začel moliti —
Ko je druid odmolil, je povesil glavo in roke, se obrnil proti navzočnim, odprl oči in se zagledal v junčka, ki je poskakoval nemirno sem ter tja kot bi slutil, da ga čaka smrt.
Zdaj da druid z obema rokama hlapcem znamenje, naj privedejo junčka tik do žrtvenika.
Ko so hoteli hlapci izpolniti to nemo povelje, se jim je začel junček upirati; vlekli so ga s povodci, ga rinili z rokami, toda junček se je upiral, skakat sem ter tja, se spotaknil ob stopnico pri žrtveniku in padel na koleni.
To se je videlo druidu dobro znamenje; zakaj obrnil se je zopet proti soncu, dvignil roke, jih iztegnil, zaprl oči, dvignil obraz proti soncu tako, da mu je sijalo sonce v obraz, in molil —
Medtem so privlekli hlapci junčka tik do žrtvenika: kot bi trenil so mu predrli smrček, utaknili v predrti smrček konopec, in mu nategnili glavo tako, da je prišel vrat junčka na žrtvenik; in v tistem hipu je prerezal druid z ostrim nožem junčku vrat.
Močan curek krvi je začel teči na žrtvenik …
Junček se je začel tresti; poskočil je še enkrat in že se je zgrudil na tla pred žrtvenikom; svetle oči upre v žrtvenik, odpre gobec in pomoli jezik iz gobca; še enkrat se strese, brcne s sprednjima in zadnjima nogama kot bi hotel uteči; brcne še parkrat z zadnjima nogama in se iztegne; bil je mrtev.
K žrtveniku sta stopila dva Albarotova pomočnika; eden od pomočnikov začne s kuhalnico mešati kri v kotlu nad žrtvenikom, drugi pa veli hlapcem, naj obrnejo junčka na hrbet, ga primejo za noge in mu jih razkrenejo.
Ko se je to zgodilo, odpre leta pomočnik s spretnim zamahom z dolgim in ostrim nožem junčku vamp, in začne iz junčka pobirati drobovino.
Ko je bilo to urejeno, naložita Albarotova pomočnika na žrtvenik suhe trave, na to fratovja in nato okleske in polena v obliki male grmad; na grmado sta naložila junčkovo drobovje, a izločila od tega srce, pljuča, ledvice jetra in vampe; zakaj vse to sta razrezala na drobne kose, zmetala lete v kotel, kjer je bila že kri, zalila vse z vodo, dodala soli in zelišč vseh vrst, in zanetila ogenj.
Zdaj pristopi h grmadi, na kateri je bilo zloženo junčkovo drobovje, druid Albarot.
Navzočni so uprli poglede v grmado; in v upu in strahu so čakali, kaj se bo zgodilo …
Dim se je začel dvigati iz grmade proti nebu; vijugasti plamen, podoben dvema dolgima jezikoma, je dim požrl; širiti se je začel neprijeten vonj po zapaljenih črevah; ali za keltske nosove je bil to občutek kot ga imamo mi ob prijetno dišečem kadilu.
Druid začne peti z zateglim glasom; njegova pomočnika sta mu odgovarjala, mešala s kuhalnicama kri in drobovino, in dolivala zdaj in zdaj vode, da bi se jed ne prismodila.
12.
[uredi]Dolgo je trajal ta obred …
Navzočni so medtem obredom molčali, gledali na žrtvenik, na druida in njegova pomočnika, in vdihavali zanje tako prijeten vonj po zapaljenih črevah in po juhi iz drobovine. Tu in tam je ušel komu od vojnikov pogled na mrtvega junčka in rad vztrajal pri dolgočasnem obredu; zakaj misel na to, kaj po obredu pride, mu je krajšala čas.
Ko je bil obred končan, se je obrnil druid proti navzočnim in rekel svečano:
»Kneginja, doma te čaka veliko presenečenje!« —
To naznanilo si je razlagal vsak po svoje; a večina tako, da bo knez ozdravel: in med temi je bila tudi kneginja Helvesvinta; zakaj prej tako otožni obraz se ji je nenadoma razvedril.
Keltski vojniki so posedli krog žrtvenika, kneginja Helvesvinta pa je odšla z druidom Albarotom v kočo letega, da mu izroči darove.
Da so vojniki na meso lažje počakali, je dobil vsak kos kruha, zajemalnico juhe iz drobovine in merico vina; ume se, da so imeli Kelti v ta namen male situle in pivske rogove vedno s seboj.
Medtem sta pomočnika žrtvenik osnažila in ga z vodo temeljito umila; sonce pa, ki se je v žrtvenik uprlo, ga je hitro posušilo; samo vonj po zapaljenih črevah, po juhi iz drobovine in krvi in mrtvi junček so pričali, da se je godilo v tej gozdni samoti nekaj posebnega.
In sedaj je prišel na vrsto še junček; hlapci so ga dali iz kože in ga razsekali na kose, pripravne za raženj. Vsak kos mesa, ki so ga pekli, so natrli poprej s soljo in z različnimi zelišči in dišavami in ga namazali s svinjsko mastjo, ki so jo imeli za take prilike, kot kruh in pijačo, vedno s seboj.
Kruh za take prilike so pekli Kelti na poseben način in mu dajali tudi posebno obliko; bil je okrogel, nizek, okoli srede je imel včrtane pramene, ki naj bi pomenili sončne žarke; bil je precej podoben našim mlincem.
Meso je bilo kmalu pečeno; zakaj Kelti ga niso spekli nikdar popolnoma, temveč samo na pol.
Medlem se je vrnila kneginja …
Kneginja, njeno spremstvo, druid in njegova pomočnika so sedli na vzvišen prostor jase; leti so bili pogoščeni z mesom, kruhom in vinom najprej; nato pa so dobili mesa, kruha in vina tudi vojaki in hlapci. Porcije vsega tega so bile tako obilne, da se jim je začelo kolcati; in z glasnim kolcanjem so Kelti pritrjevali brez besed, da so siti mesa, kruha in vina.
In začelo se je veseljačenje in rajanje, petje in vzklikanje podobno nekoliko našemu ukanju.
Pozno popoldne je že bilo, ko so se začeli pripravljati za odhod.
Pred odhodom je izročil druid kneginji vrečico izbranih zelišč, ki naj jih kuha knezu za čaj; dal pa ji je tudi malo amfico kisle tekočine, prirejene iz samih gozdnih sadežev, listovja in korenin, z opombo, naj meša to tekočino med vodo, namaka v nji otiračo, s katero naj natirajo knezu trikrat na dan ves život, roke in noge.
Nato sta se kneginja in druid poslovila; in izprevod se je vračal v istem redu in po isti poti domov.
Ko so jezdili že proti domu, so začuli iz dalje zalegli glas Virdomarovega rogu.
»Kaj na to pomeni?« vpraša kneginja svoje spremljevalce.
»Nekdo je umrl!« ji pojasnijo le-ti.
»Kdo neki?« vpraša kneginja; in objame jo zla slutnja.
Zdajci se oglasi rog stražnika Virdomara iznova.
Ni trajalo dolgo in začeli so se oglašati rogovi na vseh koncih in krajih …
Vse spremstvo je obstalo in uprlo poglede v kneginjo —
Kneginja pa dvigne desnico, izpodbode konja in veli;
»Poženite! … Urno! … Domov!« …
In ves sprevod je splaval na konjih proti dvorcu kneza Tolistobara …
Druid Albarot je napovedal prav; zakaj kneginjo je čakalo doma res veliko presenečenje.
Knez Tolistobar je umrl —
Umrl pa je knez Tolistobar tako kot umre Kelt, ki se boji, da bi umrl navadne smrti na skrinji, in bi ne mogel na konju in v polni bojni opremi pojezditi preko mavrice v nebesa k svojim prednikom in njih vojnikom, kjer se vrče boji, lovi, turnirji, igranje, pirovanje in veseljačenje brez konca in kraja.
Kašelj, kateremu se je pridružila že naduha, mu ni dal miru; tistega dne pa, ko je odšla kneginja k druidu Albarotu, mu je v grlu nenadoma zastala gosta slina, pomešana s krvjo in začela ga je dušiti. Knez plane raz skrinjo; ker ne more do sape, se ustraši, da bo umrl na skrinji.
»Ne, tega ne!« —
Teh besed knez Tolistobar ni govoril, temveč jih je samo mislil; in v teh mislih je zgrabil dolgi in ostri nož, ki je visel na steni ob skrinji in si ga je zasadil v srce.
In tako je pojezdil tudi knez Tolistobar na konju in v polni bojni opremi v nebesa, kjer so mu prišli naproti njegovi predniki in njih vojniki, ki so ga pozdravljali z veselimi vzkliki in z močnimi udarci ob bronaste ščite; in ob teh udarcih je grmelo tako, da sla se stresala nebo in zemlja.
13.
[uredi]Ko je vstopila kneginja Helvesvinta v sobo kneza Tolistobara, se ji je nudil žalosten prizor …
Ob skrinji je ležal knez mrtev; ležal je vznak in v mlaki krvi; nož je imel zasajen v prsih; držal ga je krčevito z desnico.
»Tolistobar,« vzklikne kneginja in se zgrudi na kolena poleg mrtvega kneza.
»Tolistobar, kaj si storil?« —
In začela mu je dvigati glavo in ga poljubovati na čelo …
Ali knez je molčal in gledal z odprtimi očmi v strop —
Pri Keltih je bila navada, da k mrliču ni smel nihče drugi nego njegovi najbližji sorodniki; najbližji med temi mu je moral zatisniti oči in odvzeti orožje, s katerim se je umoril.
»Tolistobar, kaj si storil?« —
Mučen in dolg molk se je razlil po knezovi sobi …
Kneginja pa je začela odpirati knezu krčevito stisnjeno desnico; odpreti pa mu je ni mogla drugače nego tako, da je potisnila knezu med dlan in prste leseno zagozdo, ki je ležala na knezovi mizi; s pomočjo te zagozde mu je začela dvigati krčevito stisnjene prste od dlani; ko je bila s tem gotova, mu je potegnila nož iz prsi.
In iz rane se je pocedilo še nekoliko goste, črnikaste in z vodo pomešane krvi …
Ko je hotela kneginja knezu s palcema zatisniti oči, jih ni mogla; poizkusila je trikrat, a vselej zaman; zakaj vselej, ko je popustila, je pogledal knez z osteklenelimi očmi tako čudno, da je kneginjo izpreletel mraz.
»Nekaj bi Tolistobar še rad videl! … kaj neki?« — tako vpraša kneginja sama sebe; kar se domisli sinov in jih začne klicati: »Galimar, Arjovint, Arvenuet, Ingubot!« —
Ti so stali že pred vratmi; zakaj čakali so, da jih mati pozove, ko opravi ob mrliču prve keltske mrliške obrede.
Vstopili so …
»Oče ne more zapreti oči,« reče mati svojim sinovom. »Najbrž bi vas rad še enkrat videl, preden pojezdi v nebesa k svojim prednikom.«
V tem trenotku je zdrsnila knezu desnica sama po sebi ob život; a glava se je slučajno in sama po sebi nagnila proti sinovom.
Navzočni so pogledali drug drugega —
Galimar odide, a se kmalu vrne in prinese materi zaželjeni ploščici.
Medtem pa je nagnila kneginja glavo knezu tako, da mu je ležala vznak.
Nemo so zrli sinovi na mater, ko jo zatisnila očetu veko za veko in mu položila na vsako oko po eno železno ploščico …
»Oče je mrtev,« reče kneginja in vstane.
Sinovi stopajo drug za drugim k očetovemu ščitu in vsak udari enkrat z očetovim kijem po očetovem ščitu, da je po sobi rezko zazvenelo …
In po udarcu na ščit je izpregovoril vsak izmed sinov; »Oče je mrtev!« —
Po kratkem razgovoru v sobi pri kneginji so razposlali sled do druidov Lugetumunda, Pirevinta, Albarota in Virogunta.
Drugega dne, že pred sončnim vzhodom, so bili na dvoru kneza Tolistobara zbrani vsi štirje druidi in so dajali navodila za knezov pogreb.
Opravil pri tem je bilo toliko, da je legal na vso okolico že večerni mrak, ko se je oglasil Virdomarov rog in oznanjal, da leži knez Tolistobar na mrtvaškem odru.
Z rogom Virdomarovim so se začeli oglašati tudi drugi rogovi stražnikov iz bližnje in daljnje okolice; vabili so vojnike na pogrebne svečanosti, ki se bodo pričele takoj po sončnem vzhodu.
In vojniki so se začeli zbirali od vseh strani. Še preden je sonce vzšlo, je bilo na dvorcu kneza Tolistobara zbranih no stotine vojnikov.
14.
[uredi]Jutro je bilo lepo …
Lahek veter se je poigraval z vejami mogočnih lip, da so tajinstveno šumele. Gozd v bližnji okolici je šumel, da ga je bilo slišati kot bi tekla po gozdu med skalovjem mogočna reka. Na visokih smrekah so požvižgavali kosi, po ostalem drevju pa so prepevali drobni pevci loko glasno in veselo, da se njih petje ni prav nič prilegalo resnemu obredu, ki se bo pričel v ranem jutru.
Zdajci so prišli iz knezovega dvorca druidi Lugetumund, Pirevint, Albarot, in Virogunt; stopili so pred žrtvenik.
Kar začne vzhajali sonce …
Druidi začno opravljati svoje molitve, ki jim je sledil vedno en in isti refren z vsebino, da je odšel knez Tolistobar lep kot mlado jutro v nebesa k svojim prednikom.
Ob koncu vsakega refrena so udarili vojniki s kiji na ščit; glasen žvenket se je razlil po vsej okolici; s temi udarci so vojniki povedali brez besed;
»Tako jel … Tako se zgodi!« …
Iz knezovega dvorca jo prišla tudi druidinja Bijanira; umerjenih korakov se je približevala žrtveniku; ko pride do žrtvenika, obstane in upre pogled proti vzhodu; nekaj hipov gleda v to smer nepremično, potem začne moliti tudi ona in konča svoje molitve z refrenom, ki je bil po vsebini podoben onemu od druidov.
Ob koncu refrena po so udarili vojniki s kiji na ščite tako močno, da je splaval glasen žvenket v gozd in se vračal iz gozda mehak kot odmev …
Zdaj zapali druidinja Bijanira grmado na žrtveniku. Grmada je živahno zagorela. Dim se je dvigal naravnost proti nebu; tudi jeziki plamena so sikali kot veliki, rdeči kačji jeziki proti nebu.
Ob tem prizoru so začeli moliti druidi in druidinja iznova; a sedaj so molili skupaj, in sicer tako, da je refren ponavljala druidinja.
Ob koncu vsakega refrena so udarili vojniki s kiji tako močno, da se je razlil žvenket raz hrib v doline, travnike in polja in se zibal preko teh dalje in dalje in utonil končno v obrobnih gozdovih …
Po končani jutranji svečanosti so odšli druidi in druidinja v knežji dvorec, vojniki pa so posedli po ravnici, po gozdu in obronkih hriba, na katerem je stal knežji dvorec; hlapci in dekle pa so jim začeli donašati jedače in pijače.
Podobna pogrebna svečanost se je ponovila tistega dne še dvakrat; prvič opoldne, ko je stalo sonce najvišje na nebu, drugič pa proti večeru, ko je sonce zahajalo in je začel legati mrak na dol in breg.
Noč je bila lepa in mirna; le tu in tam se je oglasila sova; motile so jih baklje, ki so razsvetljevale bližnje predele gozda.
Drugega dne pred sončnim vzhodom so se začeli pogrebni obredi.
Pred žrtvenikom so se zbrali druidi Lugetumund, Pirevint, Albarot in Virogunt; čakali so na sončni vzhod …
Po sončnem vzhodu pa so se začele molitve, ki so bile podobne molitvam izza prejšnjega dne; in podobno kot prvega dne so jim pritrjevali vojniki z udarci na ščite.
Po končanih molitvah so začeli urejati pogrebni izprevod …
Na konju je prijezdil Alpavulf; na dolgem kopju je nosil nasajeno lobanjo knezovega največjega sovražnika; za Alpavulfom so vodili knezovega najljubšega konja; za tem konjem so jezdili trije vojniki, ki so držali v rokah vsak po en venec lobanj, ki so bile nabrane na močnih trtah; te lobanje so bile lobanje onih sovražnikovih velmož, ki jih je v vojnah potolkel knez Tolistobar z lastno roko. Tem trem vojnikom je sledil močan trop vojnikov pešcev. Pešcem so sledili velemožje, ki so nosili knezovo truplo; za temi so korakali druidi. Druidom je sledila kneginja z druidinjo Bijaniro; tema so sledili kneževiči Galimar, Arjovint Arvenuef in Ingubot: tem so slediti odposlanci knezov in velmož, ki so bili prijatelji umrlega kneza; za temi so se vrstili domači velmožje; za temi pa so korakale množice vojnikov. Hlapci in dekle so stali na cesti, ker se pogreba in pogrebnih svečanosti niso smeli udeleževati.
Pogrebni izprevod je krenil mimo današnjih stiških Mekinj proti Stični, od tod na Vir, iz Vira v Griže in od tod proti današnjim Gomilam; zakaj pokopališče za kneza in velemože je bilo tod okoli; in še sedaj pričajo holmi tod okoli o tem, dasi je večino teh holmov razrila in prekopala kneginja meklenburška in razprodala dragocene najdenine v Nemčijo in v Ameriko; le malo od tega je ostalo pri nas doma; in še to, kar je, so izkopali in izrovali kmetje po okoliških njivah, kjer so Kelti pokopavali manj odlične mrtvece.
Ko so prinesli knezovo truplo na prostor, ki je bil določen za knezovo gomilo, je bil šator za knezovo posmrtno domovanje že zgrajen; zgradili so ga iz močnih tramov; na že pripravljeni prestol so mu naslonili vse njegovo orožje, pred noge pa so mu položili vence lobanj; na levo stran prestola so postavili situlo, napolnjeno s krvjo živali, ki so jih zaklali nalašč zato. Na desno stran prestola pa so postavili situlo z jestvinami; v ozadje prestola so postavili knezovega konja; ko je bilo vse to urejeno, so s tramovi zadelali še odprtino spredaj; in tako je dobil knez Tolistobar v nekaki leseni grobnici svoje zadnje domovanje.
Pred tako zaprto grobnico so se vstopili kneginja Helvesvinta in njeni štirje sinovi; še enkrat so zapeli druidi z zateglim in grgrajočim glasom svoje molitve in konec je bilo pogrebnih obredov.
Vojniki so udarili s kiji trikrat ob ščite, zatrobili na rogove in začeli odlagati orožje; samo ščitov niso odložili.
Hlapci so začeli nakopavati zemljo, vojniki pa so jo začeli nalagati na svoje ščite in jo nanašali okoli šatora in ga zasipati; zasipali pa so šator toliko časa, da so ga zasuli popolnoma; potem so nasipali prst na šator dan za dnem; in tekom dni so jo nanesli toliko, da je izginil šator v gomili, ki je bila podobna precej obsežnemu in visokemu holmu; zakaj čim bolj se je prst usedala, tim več so je nanašali.
Ko je bila gomila tekom dni zgrajena, so se začele nove svečanosti z obredi, ki so jih opravili druidi in druidinja skupno; zakaj nobene svečanosti niso Kelti začeli in končali brez molitev k boga, ki jim je dajal dan in noč; šele po končanih molitvah so začeli pirovali in veseljačili- so ob takih prilikah po tri dni in tri noči.
DRUGO POGLAVJE
[uredi]Galimar
1.
[uredi]Bližal se je prvi ščep po kresu …
Med Kelti je bila navada, da je sledil vladarju po njegovi smrti njegov prvorojeni sin; imel pa je vladar pravico, da je že časa svojega življenja določil za svojega naslednika koga drugega, če prvorojenec ni bil sposoben za vladarja; pri tem so gledali v prvi vrsti na duševne in telesne sposobnosti; zgodilo se je včasih tudi to, da oče za svojega naslednika ni določil nobenega izmed svojih sinov, temveč kakega sposobnega bližnjega ali daljnjega sorodnika; in če tudi med temi ni bilo sposobnega moža, je imenoval za svojega naslednika koga od najzmožnejših velmož; še sosebno, če je bil leta dober in hraber bojevnik.
Kneza Tolistobara je nasledoval njegov prvorojeni sin Galimar; zakaj, če kdo, je bil on vreden naslednik svojemu očetu.
Po rasti je presegal Galimar vse svoje sovrstnike; bil je vitek in raven kot jelka v planini, a njegove mišice so bile jeklene; obraza je bil izrazito moškega, a v okviru polnih plavih las je bil videti obraz lep; tudi brada, enake barve kot lasje, je pristajala temu obrazu; oči je imel kot sinje nebo modre barve, a pogled teh oči je bil oster; govor mu je bil kratek, odločen in odsekan.
V bojevanju kneževiču Galimaru ni bilo para; nihče ni zadel ptice v poletu s kamenom iz prače tako sigurno nego jo je zadel on; nihče ni vrgel kopja v določeno smer tako daleč nego ga je vrgel on; zlepa se ni zgodilo, da bi njegova mala bojna sekira šinila mimo zaznamovanega debla; z veliko bojno sekiro je razklal tnalo, ki so ga drugi klali z udarci z batom na sekirino uho; z enim zamahom bojnega kija je ubil medveda ali omamil tura; ščit, ki ga je obračala njegova levica, je bilo videti kot da ga suče veter na vse strani.
Kljub vsem tem vrlinam kneževič Galimar ni mogel zasesti prestola svojega očeta prej, preden ga ni potrdil za kneza zbor vojnikov; zakaj, če ga je odklonil leta, mu ni pomagalo ne prvorojenstvo in ne njegove duševne zmožnosti in telesne sposobnosti; da se dožene tudi to na zboru vojnikov, je razposlal kneževič Galimar sle po kneževini.
Res je, pisati in čitati, v besede današnjem pomenu, Kelti še niso znali; saj črk in številk niso poznali; njih pisava je bila se najbolj podobna klinopisju; zakaj v leskove palice so vrezavali različno ležeče zareze in lubje iz teh zarez obelili; bila je ta pisava nekak tesnopis, ki je povedal na malem prostoru mnogo.
Ko je bilo vabilo na zbor vojnikov v palice vrezano, so ga raznesli sli po vsej kneževini, da povabijo tako na zbor vojnikov vse vojnike na določeni prostor in ob določenem času; zakaj s trobenjem na rogove tega vabila niso mogli oznanjati, ker so bili znaki na rogove prikladni samo za obvestila, ki so obsegala le par besedi: tako vabilo pa je obsegalo povabilo in program.
Ko so raznesli sli po kneževini vest o zboru vojnikov, se je začelo vrvenje po vsej kneževini; zakaj sosed je stopil do soseda, da ugibata o kneževiču Galimaru; podobno kot ugibajo možje še sedaj pred važnimi dogodki; in povsod se je čulo mnenje, da knezu Tolistobaru ne bi mogli najti boljšega naslednika nego je njegov prvorojeni sin kneževič Galimar.
»Samo nasilen, nagle jeze in maščevalen je,« meni ta in oni.
»Saj današnje dni ko pred Rimljani ni miru, bo tak mož še najboljši,« ga opravičuje tretji.
»Ta, če bi združil vse Kelte, bi bil kos celo takim, ki so nekoč pri Telamonu pobili vse naše dede in pradede,« meni četrti.
»Saj!« se mu pridruži peti.
Med takimi in podobnimi ugibanji so minevali dnevi.
In prišel je dan pred prvim ščepom po kresu …
Kot bi se odpravljali na vojno so odhajali bojevniki v polni bojni opremi od svojih domov proti izvini naše lepe dolenjske Krke; zakaj tam je bil določen kraj za zbor vojnikov.
Vsa svoja važna zborovanja so imeli Kelti ob jutrih po ščepu; za taka zborovanja so izbrali kraje, kjer je šumela voda in je bila dolina v zatišju gričev, porastlih z drevjem; tak kraj je bil v loki pri izviru Krke; in v tem zatišju, pod domovanjem druida Virogunta, so se začeli zbirali bojevniki. Število bojevnikov se je množilo od ure do ure; a zjutraj, še preden je vzšlo sonce izza hribov na vzhodu, je v okolici izvira reke Krke vrvelo vojnikov vse živo; zbralo se jih je na stotine; zakaj kneževina kneza Tolistobara je bila gosto naseljena.
2.
[uredi]Kelti niso začeli nobene vazne zadeve, ne da bi se prej priporočili bogu; in tako so začeli tudi z volitvami novega kneza.
Nad izvirom reke Krke je imel druid Virogunt svoje domovanje; še pred končnim vzhodom je stal pred žrtvenikom, ki je stal v loki kraj izvira, v praznični obleki in čakal sončnega vzhoda …
Častitljiv mož je bil druid Virogunt; Bil je precej visoke rasti in vitek; nekaj posebnega na njem je bilo to, da je bil temne polti in je imel črne lase in črno brado; valovite lase, ki so se mu vsipali na rameni, je imel povezane okoli glave z belim platnenim trakom; oblečen je bil v belo platneno haljo, ki jo je imel prepasano z belim širokim pasom, spletenim iz konopnenih pramenov; pas je imel spet 2 umetelno izdelano keltsko sponko, ki je bila okrašena z zelenimi, modrimi, belimi, rdečimi in črnimi kamenčki; bos pri tem opravilu druid Virogunt ni bil; zakaj na nogah je imel nekake copate, narejene iz bele kožuhovine; obraza je bil lepega; pogled njegovih oči je bil izredno živahen, dasi mu je bilo videti, da je mož že v letih.
Vojniki, ki so oddali konje čuvajem, so se zbrali s pešci vred okoli žrtvenika.
Komaj se je začelo sonce izza hribov na vzhodu dvigati, že je iztegnil druid Virogunt svoji roki in obrnil dlani obeh rok proti nebu; zdajci zamiži, dvigne obraz proti nebu in stoji v tej pozi nepremično.
Svečan molk se je razlil po vsej obširni loki; motilo ga je samo šumenje vode in drevja …
Ta molk je prekinil druid Virogunt s trikratnim zateglim in grgrajočim vzklikom; začel je moliti; med molitvijo je polagal roke na oči in jih zopet izlegoval; molil je precej časa; ko je odmolil, je povesil roki, odprl oči, se ozrl po navzočih vojnikih in zaklical; »Galimar! … Galimar! … Galimar! … «
Zdaj so udarili navzočni vojniki s kiji na ščite tako močno, da se je streslo vse ozračje in je zaplavalo žvenketanje iz loke in se razlilo po dolini.
In začel se je drugi del obreda …
Trije pomočniki druida Virogunta so prignali pred žrtvenik tri enoletna bela žrebeta in tri enoletne črne junčke; pred žrtvenikom so jih zaklali in ujeli kri v veliko situlo in jo prelili nato v veliko amforo, ki je stala na levi strani žrtvenika; na grmado, ki so jo priredili pomočniki druide Virogunta že prejšnji večer, so polagali čreva zaklanih živali; v kotel, ki je visel nad žrtvenikom, pa so polagali razrezane koščke src, pljuč, jeter, ledvic in želodcev zaklanih živali; tem kosom so dodali masti, soli, raznih zelenjav in dišav; vse to so zalili z vodo, zmešano z moko in med zalivanjem urno in temeljito mešali z dolgimi kuhalnicami; kotel so pokrili s pokrovom in jed se je začela polagoma kuhati in dušiti; pokrov so dvigali le tedaj, če je eden od druidovih pomočnikov mešanico iznova premešal, da bi se jed ne pripalila.
Medtem so se palila no grmadi čreva in razširjala dušljiv duh, ki pa so ga vdihovali vojniki z naslado, da so se jim zbirale sline v ustih …
Kri v amfori so redčili druidovi pomočniki s toplo vodo in jo mešali, da bi se jim ne strdila.
Ko so čreva pogorela, sta bila jed in pijača pripravljena. Vojniki so začeli korakati drug za drugim mimo druida Virogunta in vsak je dobil v svojo malo situlo zajemalnico jedi, ki so jo zalivali druidovi pomočniki s krvjo iz amfore.
Toda vse to je bla samo skromna zakuska; zakaj priprave za pojedino so se šele začele …
Pristopili so hlapci, dali živali iz kože, jih razsekavali na primerne kose za pečenje na ražnju, jih mazali z mastjo, soljo, zelišči in dišavami in jih natikali na ražnje.
Prijeten vonj po pečenem mesu se je razlival po loki in ščegetal nosove vojnikov, ki jim je mala zakuska želodec samo razdražila.
Medtem se je vršil tretji del obreda.
Najstarejši med vojniki je stopil na holmec zemlje, ki so jo nanesli vojniki že pred leti in ki naj bi služila za vse čase v ta namen. Kelti so si namreč tudi v svoji novi domovini izbrali prostor za potrjevanje svojih knezov od strani vojnega zbora; in ta prostor so si izbrali ob izviru reke Krke.
Ko je stopil stari vojnik na holmec, je udaril s kijem ob ščit …
Vsi navzočni so umolknili.
In stari vojnik zakliče: »Kdor želi, da gospodari Galimar, naj v ščit udaril« —
Ko je stari vojnik to zaklical, je nastavil ščit in udaril s kijem po ščitu.
Vsi navzočni vojniki so storili isto.
To je ponovil stari vojnik še dvakrat, in obakrat so se mu navzoči vojniki odzvali kot prvič.
Zdajci stopijo h Galimaru štirje junaški velmožje, mu odvzamejo ščit in ga posade nanj; ščit z Galimarom dvignejo na svoje rame in ga neso trikrat v krogu okoli vojnikov . Rogovi so zatrobili; in trobenje rogov so spremljali vojniki z udarci na ščite.
Po tretjem obhodu so krenili velmožje z Galimarom na holmec in tam poslali …
Zdajci zamahne Galimar s svojo težko bojno sekiro na vse štiri strani neba; nato pa vrže v vsako stran neba po eno malo bojno sekiro; lete male bojne sekire so mu podajali velmožje, ki so ga džali na ščitu; to je bilo znamenje, da je Galimar sprejel izvolitev in hoče z orožjem v roki braniti vso kneževino proti vsem in vsakemu.
In s tem je bil ves slavnostni obred končan.
Pečenje mesa je bilo medlem dovršeno; zakaj Kelti se jedli najraje samo na pol pečeno meso.
Pojedina se je pričela …
Vsak vojnik je dobil lep kos mesa in kruha; obojega je bilo na pretek; zakaj kruh in vino so pripeljali hlapci za vojniki na vozeh.
Ko so se vojniki najedli in napili, so začeli rajati in veseljačiti.
Ob trobenju rogov in ob udarjanju s kiji ob ščite, so plesali Kelti svoje bojne plese in igrali svoje bojne igre, ki so obstajale v metanju kopja, malih sekir, kamenja s pračo, klanja tnal z veliko bojno sekiro in udarjanja s kiji po ščitu nasprotnika; vmes pa so jedli in pili in peli svoje bojne pesmi ki pa so bile nejasnih besedi in zamolklo grgrajoče; in tako so jedli in pili in peli in igrali in pirovali in veseljačili pozno v noč.
Ves izprevod se je začel vračati na dom novega kneza šele v pozni, a lepi mesečni noči; kdo je dospel do današnje Ivančne gorice, so ga že od daleč pozdravljali kresovi in baklje, ki so goreli in so plamtele po vsem hribu od današnjega Vira, od današnjih Griž in od današnjega Dola pa tja do vrha, kjer stoji sedaj cerkev sv. Miklavža.
Ko je dospel sprevod na knezovo pristavo, so oddali vojniki konje hlapcem; vsi vojniki pa so odložili orožje in se razlili po obronku okoli dvorca; tu so pirovali, plesali in veseljačili še polnih osem dni.
Ni čudež, da so se koncem koncev vračali vojniki na svoje domove zaspani, in je čutil ta in oni še čez osem dni, da so pred petnajstimi dnevi volili kneza Galimara.
Kelti niso plesali svojih plesov samo pod milim nebom z noži, s sekirami, s kiji, s kopji ali ščiti, kar so bili nekaki njih turnirji v malem, temveč so plesali radi trdi po svojih domovih, in sicer v onem delu sobe, ki je bil največji in zato namenjen za delavnico; ume se, da so za ples delavnico izpraznili. Ti plesi v delavnici so bili še najbolj podobni našemu kolu; zakaj oni z orožjem so bili podobni bojnemu plesu divjih in bojevitih narodov. Imeli pa so Kelti več vrst plesov; ta vsak ples posebej so se okrasili plesalci na poseben način z venci in s šopki: torej plesi Keltov niso bili samo plesi v našem pomenu besede, temveč so bila rajanja, ki so imela obeležje nabožnih obredov. Izvajali pa so večina teh plesov s strastjo in naglico, ki je utrujala ne le ženske, temveč tudi najkrepkejše moške.
3.
[uredi]Trgovci s pokrajin današnje Italije in Grčije so imeli po kneževinah Keltov skladišča, v katera so prinašali in dovažali blago, ki so ga razprodajah med Kelti; tako blago so bile različne tkanine, posode, orodje, orožje, nakit, sol, začimbe in vino; in to zadnje je bilo med Kelti še posebno v časti; trgovali so tako, da so zamenjavali blago za blago; trgovci so dajali Keltom tkanine, posode, orodje, orožje, nakit, sol, začimbe in vino, Kelti pa so nudili trgovcem kožuhe zajcev, lisic, kun, polhov, veveric, jazbecev, risov, volkov, medvedov, nerescev in turov; pa tudi kože domačih živali in različne gozdne koreninice, gobe, jagode in zelišča.
V kneževini kneza Galimara je imel svoji skladišča Grk Špartak; imel ga je nekje ob povirku v soteski za današnjim stiškim samostanom.
Prihod trgovca Špartaka je bil na dvoru kneza Galimara vselej vesel dogodek; zakaj on ni prinesel samo lepih daril za kneza kot najemnino za skladišča, temveč je prinesel tudi nešteto novic od blizu in daleč; in dnevi njegovega bivanja na dvoru kneza Galimara so bili dnevi trgovanja, veseljačenja in pripovedovanja; zakaj Špartak ni pripeljal z blagom samo vina, temveč tudi jestvine, ki jih Kelti niti poznali niso, kamoli, da bi jih znali pripravljati sami. Še več veselja nego vino in jestvine pa so prinesla na knežji dvorec dragocena darila in pisane vesti.
Ume se, da so se morali z novim knezom skleniti novi trgovski dogovori, oziroma stari obnoviti in podaljšati; in tako sta sedela lepega dne v sobi kneza Galimara trgovec Špartak in knez Galimar sama in se pogovarjala.
»Špartak, ti trdiš, da ni lepšega dekleta nego je Albasvinta, hči kneza Tektosagunta«, vpraša knez trgovca po kratkem molku.
»Galimar, mnogo sveta in mnogo deklet sem videl, a tako lepe nego je Albasvinta, hči kneza Tektosagunta, še nisem videl nikjer,« trdi Špartak.
»In koliko pomladi ima?« vprašuje knez dalje.
»Dvajset jih gotovo še nima,« ugiba trgovec.
»Špartak, kdo te, če ne nosi Albasvinta v svoji duši in v svojem srcu že podobo koga drugega?« vpraša knez trgovca.
»Menim, da ne,« seže trgovec knezu v besedo; »toda kaj čisto zanesljivega ti o tem ne morem povedati; čul sem samo to, da je knezu Trokmaru izredno všeč; a kaj več tudi o tem ne vem.«
Knez se je zamislil; in molk je zaplul po sobi, v kateri sta sedela knez in trgovec …
»Škoda, da mi ne veš povedati o tem nič natančnega,« prekine knez molk.
»Galimar,« mu seže trgovec urno v besedo, »o vsem tem ti donesem lahko zanesljivih vesti; zakaj pot me bo vodila še letos na dvorec kneza Trokmara, na dvorec kneza Belgunda in na dvorec kneza Tektosagunta; pri vseh teh bom imel, kot rečeno, še letos opravka in upam, ko se vrnem zopet k tebi, da ti prinesem o vsem tem natančnih in zanesljivih vesti.«
»Tekom letošnjega leta?« vprašuje knez trgovec počasi in zateglo. »V tem se bo ponovil ščep še petkrat! Dolgo bom moral čakati na tvoje obvestilo!«
»Galimar, če ti ustrežem, se napotim takoj jutri do njih in odložim druge posle za kasneje,« ga tolaži zviti trgovec; zakaj vedel je, da mu bo knez tako zamenjavo njegovih trgovskih poti plačal knežje; in še sosebno v tej zadevi.
»Seveda bi mi ustregel,« seže knez trgovcu v besedo.
»Saj imam itak nekaj nujnih opravkov tudi pri knezih Trokmaru, Belgundu in Tektosaguntu,« doda trgovec.
Knez Trokmar je imel svoj dvorec na današnjem Primskovem, knez Belguna v bližini današnjega Sv. Križa pri Litiji, knez Tektosagunt pa na današnjem Gradišču v bližini Dola pri Litiji.
»špartak,« reče knez po kratkem prevdarku, »ti praviš, da bi se, če treba, napotil že jutri zjutraj?«
»Galimar, tvoja želja je meni povelje,« pritrdi trgovec.
»Špartak,« nadaljuje knez, »veseli me, da sva si segla v roke nad kotlom, v katerem se je kuhala jed za goste.«
Knez se je po teh besedah zamislil …
Nad visokim kletskim ognjiščem se je pel železen široko razpet trinožnik, ki je imel tam, kjer so se njegove glave v vrhu stikale, močan železen kavelj, na katerem je visel, obešen na tri železne verige, velik kotel. Ta kotel ni bil važen samo zato, ker so kuhali v njem jedi za vso družino, temveč še bolj zato, ker so se ob tem kotlu sklepala prijateljstva, zaveze in zaščite; kdor je v kotel, v katerem se je kuhalo vino, potočil par kapljic svoje krvi in pil prijateljstvo, ga je zadelo pregnanstvo, če je zapustil prijatelja v sili; kdor je sklepal zavezo na ta način, da je segel svojemu zavezniku v roko v sopari prevrete studenčnice. ga je zadelo pregnanstvo, če se je zavezi izneveril, pa uj bi bil to sam knez.
Tujec, ki je sedel nad kotlom v roko hišnemu gospodarju, ko se je kuhalo v njem kosilo, je bil med Kelti dotične rodbine varen; zakaj gospodar sam, pa tudi vsak odrastli član dotične rodbine bi se dal raje ubiti nego da bi kdo gosta dotične rodbine žalil; kamoli, da bi se ga lotil dejanski. Taka in podobna prijateljstva in zaščite so beležili Kelti v tramove svojih sob s posebnimi znaki, pa tudi s posebnimi zarezami v kije, kopja, toporišča malih in velikih bojnih sekir in v ročaje nožev.
Zdajci se predrami knez iz svoje zamišijenosti in nadaljuje: »Verjamem ti, da mi boš povedal vse po resnici tako kot je; sosebno ono, kar boš izvedel zaradi morebitnega razmerja med Albasvinto in knezom Trokmarom,« je dokončal knez šele po daljšem molku.
Ob imenu Trokmar so oči knezu Galimaru vzplamtele, a njih plamen ni obetal nič dobrega …
»Bog, ki nam daje dan in noč, ki se sedaj poslavlja od nas in se skriva na griče, mi je priča, da ti bom prinesel jasno obvestilo o vsem; in še posebno o morebitnem razmerju med Albasvinto in knezom Trokmarom.«
Tako je prisegel trgovec in prožil desnico proti zahajajočemu soncu …
»Špartak, verjamem ti,« reče knez slovesno. »Nagrada za tvoj trud ne bode majhna; o tem si lahko uverjen; bo to nagrada v posebnih pravicah, ki jih boš imel med trgovci v moji kneževini; poleg tega dobiš nagrado v blagu; zakaj dragocenih kožuhov imam obilo in pri prodaji leteh ne bom štel tako natančno nego jih štejem običajno.«
»Galimar, za tako malenkost ni treba plačevali še posebej,« se je branil zviti Špartak; na tihem pa je že ugibal o posebnih pravicah in tudi kožuhe, ki jih bo dobil povrhu, je že štel; zakaj Špartak je vedel, da je Galimar eden izmed najpremožnejših barjanskih knezov, čeprav njegova kneževina ni bila največja med kneževinami barjanskimi.
»Kar sem rekel, sem rekel!« reče knez Galimar odločno, »In knez Galimar ni še nikoli prelomil dane besede!«
»Galimar«, reče Špartak slovesno, »to ni znano samo tod pri vas, temveč tudi daleč doli pri nas, od koder se ob jutrih vrača k vam bog, ki vam daje dan in noč!«
Knez je pogledal trgovca tako, da je bilo videli že ob pogledu, da mu je pohvala všeč; zakaj napolnil je pivska rogova iznova in rekel je: »Špartak, da mi doneseš dobrih vesti!«
»Da ne bom slabih, to vem že danes,« doda trgovec.
»Vse je mogoče!« podvomi knez.
»Vse, le slabo ne!« trdi trgovec.
Špartak pa je vedel še mnogo drugih novic in zato se je zategnil njim razgovor v pozno noč.
Šlo je že na polnoč, ko sta legla spat; zakaj to noč Špartak ni šel domov v svoje skladišče, temveč je ostal na dvoru kneza Galimara.
4.
[uredi]Drugega dne je odjezdil trgovec Špartak že navsezgodaj proti današnjemu Primskovemu, kjer je imel svoj dvorec knez Trokmar.
Tudi knez Galimar je vstal drugega dne že zarana in odjezdil brez spremstva proti rupi »Povodnega moža«.
Ko je prijezdil Galimar do rupe, je razjahal in pustil konja, do se je pasel po zeleni jasi okoli rupe; sam je sedel na skalo ob rupi in se zagledal v rupo.
Rupa je bila brez vode. V dnu rupe je bilo kamenje, pomešano s suhim listjem, fratovjem, krepelci in tudi z večjimi vejami. Vse okoli rupe se je videlo knezu Galimaru tega jutra tako nekam tiho, tajinstveno, pusto in dolgočasno, da še izlepa ne tako. Knezu pa je bila ta tišina, tajinstvenost, puščoba in dolgočasnost všeč; zakaj vse se je prilegalo nastrojenju njegove duše; misel mu je splavala za trgovcem Špartakom in ž njim na dvorec kneza Tektosagunta; slišal je že večkrat pripovedovati o lepoti njegove hčere Albasvinte, a priložnosti še ni imel, da bi se ž njo sestal; zakaj že kot otrok je odšla na dvor svojega sorodnika Helvara, ki je imel svoj dvor v bližini današnjega Samobora; šele pred dobrim letom dni se je vrnila k svojemu očetu knezu Tektosaguntu; a med tem časom knez Galimar še ni bil pri knezu Tektosaguntu.
Iz teh misli predrami kneza Galimara njegov konj, ki je dvignil glavo, glasno zahrskal in zarezgetel …
Knez se dvigne urno raz skalo in se ozre po jasi; kar zagleda moža, ki je stal ob grmovju kraj jase.
Knez stopi urno h konju, vzame malo sekiro in jo zavihti v krogu nad svojo glavo; zakaj mož, ki ga je zagledal pred seboj, je bil pregnanec.
V tem pa je mož urno iztegnil desnico in obrnil dlan proti nebu.
Knez sekirice ni vrgel; povesil je roko, v kateri je držal sekirico, in dal ž njo možu znak, naj pride bliže …
Pregnanec, ki je bil brez orožja, je vedel, da je izročen na milost in nemilost ne samo vsakemu keltskemu vojniku, temveč tudi vsakemu hlapcu in vsaki dekli, se je približal knezu na tri korake, obstal, pokleknil na desno koleno, sklonil glavo na prsa, iztegnil obe roki in obrnil dlani proti nebu.
»Vstani!« zapove knez z reskim in odločnim glasom.
Tujec vstane …
»Kdo si?« vpraša knez resno.
»Knez Galimar, vojnik Gelot sem iz rodu, ki mu gospodari knez Trokmar,« odgovori mož.
»Trokmar?« vprašuje knez zateglo.
»Trokmar!« pritrdi Gelot.
»Zakaj so te pregnali?« vprašuje knez dalje.
»Moji sovražniki so me obdolžili, da svojemu sosedu Arvenutu na lovu nisem priskočil na pomoč,« pojasnjuje Gelot.
»In zakaj mu nisi?« seže knez Gelotu v besedo.
»Knez Galimar, nisem mogel,« reče Gelot.
»Kako, da nisi mogel?« vprašuje knez dalje.
»Ni bilo več treba,« odgovori Gelot.
»Kdo te uniči« reče knez nejevoljen. »Nisem mogel! … Ni bilo treba! … Kdo le ume!« …
»Dovoli knez, da ti obrazložim,« prosi Gelot.
»Govori, a govori resnico!« veli knez strogo.
»Pri bogu voda, ki me zdaj čuje, ti prisegam, knez Galimar, da bom govoril resnico,« prisega Gelot »če bom izgovoril le eno laž, naj me požre bog voda pri priči!«
»Govori!« veli knez iznova.
»Knez Galimar, bili smo na lovu v gozdovih za Savo. Jaz in Arvenut sva bila na lovu soseda. On na odkazanem mu mestu ni ostal. Kar začujem divje rjovenje in za letem strašen krik. Urno planem v smer, od katere sta prišla do mere rjovenje in vzklik. Ko pritečem na malo gozdno jaso, se mi nudi strašen prizor; medved je držal v objemu Arvenuta in mu odgrizaval glavo. Arvenut ni niti trenil več. Videl sem, da Arvenutu ponoči ni več treba; zakaj mrliču ne more pomagati nihče več. In moj sosed Arvenut je odjezdil po mavričnem mostu v dom naših bogov …«
»Zakaj pa ti nisi napadel medveda?« mu seže knez v besedo. »Si se ga zbal?«
»Knez Galimar, Gelot ne pozna strahu« odvrne Gelot ponosno. »Lotil pa se nisem razdraženega medveda zato, ker sem v naglici, s katero sem planil v smer rjovenja in vzklika, pustil na svojem stojišču vse težko orožje in sem imel s seboj samo lovski nož. Vem knez, še nekaterega medveda si podrl z enim samim udarcem svojega kija; morda bi se ti, a samo ti, knez Galimar, lotil razdraženega medveda z nožem; knez, jaz se ga nisem; zakaj dobro vem, kakšen je boj z razdraženim medvedom!«
»Zakaj pa, nisi skočil po kako težje orožje?« mu seže knez v besedo.
»Knez, ne misli, da nisem; sem, a medved je med tem časom pobegnil; psi so ga pregnali,« se opravičuje Gelot.
»In samo zato so te pregnali?« se čudi knez.
»Knez Galimar, samo zato!« pritrdi Gelot.
»Ne morem umeti,« dvomi knez.
»Z Arvenutom sva bilo sprta; zato so pri sodbi vsi trdili, da sem ga pustil namenoma brez pomoči,« pojasnjuje Gelot dalje.
»In če te sprejmem med svoj rod?« ga vpraša knez Galimar.
Gelot se obrne proti soncu, dvigne pest desne roke in reče: »Bog, ki nam daje dan in noč, mi je priča, da ne bom razmišljal niti za hip, če bi bilo treba dati življenje zate, knez Galimar!«
Knezu Galimaru je bil lepi in krepki mož všeč; všeč so mu bile tudi besede, ki jih je govoril Gelot med priseganjem.
»Gelot, velja!« reče knez in mu seže v roko.
Ob tej priliki je knezov konj glasno zarezgetal, in Galimaru se je videlo to dobro znamenje …
»Priveži si vrv preko ramen in pridi proti večeru v naš tabor,« mu naroča knez.
Gelot molči, poklekne na desno koleno, upre pogled v kneza, sname vrv raz vrat, si jo poveže preko ramen, položi levico na srce, iztegne desnico in obrne dlan proti nebu …
In to je pomenilo med Kelti več, nego ploha besedi.
Knez Galimar je zajahal konja, izprožil desnico Gelotu v pozdrav in odjezdil proti domu; misli so mu na poti proti domu uhajale tja, kjer so se bile tistega dne pričele; in med te misli se je naenkrat vpletel še Gelot; in knezu Galimaru se je videlo dobro, da je osvobodil Gelota pregnanstva in ga sprejel med svoje vojnike.
V mraku pa je Gelot res prišel v tabor kneza Galimara …
Za čas, ki ga rabi ena lunina mena do druge, je moral živeti Gelot sam v gozdu med drevjem in hoditi k očiščevalnim obredom; ko pa je minil ta čas, je šel z druidom Pirevintom k potoku; tu ga je druid opral od peta do temena, vojniki pa so ga oblekli v obleko vojnikov, mu dali orožja in konja; in vrnil te je na konju in v polni bojni opremi v tabor vojnikov kneza Galimara.
Tu je čakal Gelot na prihod kneza. Zdajci se pojavi knez Galimar, Gelot skoči urno raz konja. Knez stopi h Gelotu, položi obe roki na Gelotovi rameni in reče slovesno: »Gelot, od danes naprej si vojnik kneza Galimara; pazi, da ne prideš pred vojno sodišče; zakaj pregnanstva drugič ni; a kaj to pomeni, ti je znano!«
»Knez Galimar, raje smrt kakor to!« reče Gelot s povdarkom.
Navzočni vojniki so udarili s kiji ob svoje ščite, stražnik Virdomar pa je zatrobil na svoj rog.
Temu trobenju so se odzvali rogovi po hribih, gričih in dolinah; in kmalu je izvedela vsa kneževina, da je sprejel knez Galimar pregnanca med svoje vojnike.
To oznanilo se je čulo kot odmev tudi preko mej kneževine kneza Galimara. A tam so ga umeli samo v kneževini kneza Trokmara.
5.
[uredi]Bližal se je tretji ščip po kresu … Res je, poletni čas se je nagibal že proti koncu, a dnevi so bili še vedno vedri in topli tako kot bi minila šele ena in ne že tri mene po kresu.
Knez Galimar in trgovec Špartak sta sedela zopet sama v knezovi sebi in se zaupno pogovarjala.
»Špartak,« začne knez, »dolgo te ni bilo nazaj!«
»Oprosti knez; imel sem posla čez glavo se opravičuje trgovec. »Še bolj pa me je mudilo to, ker dolgo časa nisem mogel dognati, kako in kaj je med knezom Trokmarom in Albasvinto.«
»Omenil si, da kupne pogodbe knez Trokmar, v zadevi Albasvinle, še ni stavil?« vprašuje knez trgovca dalje.
»Ne, te še ni stavili« potrdi trgovec. »Sicer pa,« nadaljuje trgovec, »kdo se mere meriti v bogastvu s teboj, knez Galimar; ne knez Tektosagunt, ne knez Belgunt, in še posebno ne knez Trokmar!«
»To je res« pritrdi knez; »a kdo pozna dušo in srce Albasvinte!«
»Kako meniš to?« vpraša trgovec.
»Če ima Albasvinta kneza Trokmara res rada, lahko pobegne z njim na njegov dvor,« pojasnjuje knez.
»Ti meniš, da se shajata ob kaki rupi in tožita ob lepih in tihih nočeh drug drugemu duševne in srčne boli?« vprašuje trgovec kneza.
»To je lahko,« meni knez; »in taki razgovori imajo včasih večjo vrednost nego denar in darovi.«
»A kaj bi porekel k temu njen oče, knez Tektosagunt?« vprašuje trgovec kneza.
»Njen oče?« reče knez in se zamisli. »Če jo ima res tako rad kot govori, ji dovoljuje in odpušča vse,« doda knez po kratkem molku.
»To je res.« pritrdi Špartak. »ali …«
Zdajci zatrobi stražnik Virdonov trikrat.
Knez in trgovec prisluhneta —
»Sel je prišel,« reče knez.
»Saj res; čakaj no; ravnokar sem ti hotel povedati tole,« hiti Špartak.
V tem pa vstopi v sobo Nervijot, poveljnik Galimarove telesne straže, in naznani tole; »Knez Galimar, sel je prišel!«
»Kdo ga pošilja?« vprašuje knez radoznal.
»Knez Tektosagunt,« pojasnjuje Nervijot.
»Naj vstopi!« veli knez.
»Naj odidem?« vprašuje Špartak.
»Ostani!« veli knez. »Saj itak ne bo nič posebnega.«
Sel vstopi in se pokloni knezu …
»Tvoje ime?« vprašuje knez sla.
»Turigunt«, reče sel.
»Kdo te pošilja, Turigunt?« vprašuje knez sla dalje.
»Moj gospodar, knez Tektosagunt,« pojasnjuje sel.
»In kakšne vesti prinašaš?« mu seže knez v besedo.
»Pozdrav od kneza Tektosagunta in tole,« reče sel in izroči knezu leskovo palico.
»Hvala!« reče knez slu; poveljniku svoje telesne straže pa naroči takole; »Nervijot, ti pa skrbi, da bo odšel Turigunt raz dvor kneza Golimara zadovoljen in vesel!«
»Knez Galimar, kot si velel, tako se bo zgodilo,« reče Nervijot.
In sel Turigunt in poveljnik knezove telesne straže sta odšla.
»Kaj neki bo takega?« vprašuje Špartak radoznal, ko sta Turigunt in Nervijot odšla.
Knez Galimar molči, obrača leskovo palico in čita na tihem …
»Vabilo,« reče knez, ko prečita poslano mu vest.
»Saj se mi je videlo,« doda Špartak.
»Kako to?« se začudi knez.
»Že za časa svojega bivanja na dvorcu kneza Tektosagunta sem čul, da bo njegov najmlajši sin, Anderot, zdaj enkrat polnoleten in ga bodo sprejeli na najslovesnejši način med vojnike in mu opasali meč,« razlaga Špartak.
Knez čita medtem vabilo še enkrat …
»Da, saj ravno to je,« pritrdi knez.
»Namreč?« vprašuje trgovec.
»To je, kar si ravnokar pripovedoval,« razlaga knez. »Vabilo je na proslavo sprejemanja knezovega najmlajšega sina Anderota med vojnike.«
»In to bo?« vprašuje trgovec.
»Prvo jutro po tretjem ščipu po kresu,« odgovori knez.
»To bo pa kmalu,« reče Špartak.
»Samo še sedemkrat bo vstalo sonce,« doda knez.
»Galimar, ob tej priliki pa se boš sestal tudi z Albasvinto,« reče Špartak.
»In ti, Špartak?« vprašuje knez. »Kaj se ti res tako mudi?«
»Galimar,« razlaga trgovec, »pot me vodi po kupčijah še daleč proti severu; tja daleč čez visoko gorovje grem v deželo, preko katere vali svoje valove mogočna reka Drava.«
»Greš torej še preko meja dežele, preko katere vali svoje valove zelena Sava?« vprašuje knez trgovca.
»Da, v pokrajine reke Drave grem: od ondot pa me bo vodila pot v sončne pokrajine reke Soče tja doli do morja, od koder se popeljem z ladjo v svojo sončno domovino Grčijo,« razlaga Špartak.
»Naj ti bo pot v domovino srečna,« želi knez trgovcu.
»In tebi, Galimar, naj bo pot srečna na dvorec kneza Tektosagunta; in še srečnejša z Albasvinto domov na tvoj dvorec.« se zahvaljuje Špartak in se priklanja knezu Galimaru skoraj do tal.
« Špartak, na veselo svidenje « reče knez in mu proži roko.
»Galimar, in da te najdem takrat že v družbi kneginje Albasvinte,« želi ob slovesu trgovec knezu.
Knez na to ni odgovoril; le zgenil je z ramama; in v tej gesti je bilo jasno čitati;
Kdo ve? —
Knez je spremil trgovca do vrat; tod sta se še enkrat poslovila in se razstala …
Nato je odšel knez na hodnik, uprl pogled proti vzhodu in v duhu je gledal srečo, ki prihaja v podobi lepe Albasvinte na njegov dvorec.
6.
[uredi]Od dneva, ko je dobil knez Galimar povabilo od kneza Tektosagunta, so tekli dnevi knezu Galimaru tako počasi, da še nikoli ne loko; minili pa so le.
In lepega dne se je napotil knez Galimar od doma; za spremstvo si je izbral četo najlepših in najpogumnejših velmož. Konji, obleka, oprema in orožje so bili izbrani; tudi konji, ki so nosili darove za kneza Tektosagunta, so bili izbrani; zakaj kneza Galimara bi. bilo sram, če bi ljudje ugibali, da je izbral za nosače darov kljuseta zato, da bi ne bilo treba dajati preveč darov.
Rog stražnika Virdomara je naznanjal odhod kneza Galimara in njegovega spremstva; ko so odjezdili, je bilo megleno jutro; a megla je obetala lep dan.
Spredaj je jezdil knez Galimar; na desni in levi sta ga spremljala brala Arjovint in Arvenulf; za temi tremi pa je jezdil brat Ingnbot; za Ingbotom pa je jezdila četa izbranih velmož; ta četa sicer ni štela več nego petdeset mož, a ti so bili bojevniki, ki bi se v slučaju na pada uprli tudi četi sovražnikov, ki bi štela desetkrat toliko mož.
Drevje je bilo že v poznem poletnem zelenju; jesensko hladan veter ga je majal, da je mogočno šumelo; tu in tam se je utrgal kak velik list, plaval je nekaj časa po zraku, potem pa je padel na tla in čakal, da zvene še bolj in ga ponese veter med one, ki so prihajali že v temno-rjavo barvo, ki je oznanjala prehod v trohnenje, razpadanje in gnitje.
Galimar je molčal; da bi ga ne motila sta pojezdila Arjovint in Arvenulf naprej, ko pa sta prijezdila na klanec, na katerem stoji sedaj cerkev Matere božje na Zaplazu sta se ustavila in dala Galimarju z dvignjenima levicama znak, naj ustavi konja in četo; ko se je to zgodilo, prijezdita Arjovint in Arvernulf nazaj in povesta Galimaru, da jezdi pred njimi v dolino četa vojnikov.
»Čigava?« vpraša knez Galimar.
»Nisva mogla ugotoviti,« reče Arjovint.
»Zavili so ravnokar za klanec, ko sva jih zagledala,« doda Arvenulf.
»Poizvedite, kdo so,« naroča Galiamar. Arjovint in Arvenulf sta pojezdila v diru za četo, ki je jezdila pred njima …
»Ha-lo! … Ha-lo! … Ha-lo! … « tako sta zaklicala Arjovint in Arvenulf, ko sta se približala četi na lučaj kamna iz prače.
Četa se je ustavila in vojniki so zaklicali: »Ha-li! … Ha-li! … Ha-li! … «
Arjovint in Arnenulf sta ustavila svoja konja …
Nasproti so jima prijezdili trije vojniki iz čete in se ustavili kakih deset konjskih dolžin pred njima.
»Kdo tam?« vprašajo, ko ustavijo svoje konje.
»Knez Galimar!« zakličeta Arjovint in Arvenulf.
»In tam?« vprašujeta brata. »Knez Trokmarl« odgovore vojniki. Iztegnili so drug proti drugemu desnice, obrnili dlani proti nebu in se razšli; ta gesla je povedala, da drug proti drugemu nima zlih namenov in ne jezdijo na vojni pohod, temveč na prijateljski sestanek.
Ko sta se vrnila brata h knezu Galimaru, sta mu javila, kdo je pred njimi.
»Trokmar?« ponovi Galimar zateglo; a že iz poudarka, kako je spregovoril ime Trokmar, je bilo videti, da mu nekaj ni všeč.
»Trokmar!« pritrdita brata.
Galimar obmolkne in da z levico znak, da mu ni za družbo …
In četa kneza Galimara je krenila dalje; a jezdila je počasi, ker ji ni bilo za družbo vojnikov kneza Trokmara.
V dolini pod Čatežem, tam kjer se obrne sedaj cesta od Sv. Križa pri Litiji proti Brezovemu, se jim je pridružila četa vojnikov kneza Belgunde; oboji pa so došli v Bistrici, pod sedanjimi Dolemi pri Liliji, četo vojnikov kneza Trokmara; tu so se knezi Galimar, Trokmar in Belgund vljudno pozdravili in jezdili skupaj na čelu vseh treh čet vojnikov preko današnjih Dola pri Litiji na današnji dolski Kal in od tod proti dvorcu kneza Tektosagunta.
Kar se oglasi v dalji rog kneza Tektosagunta in začne z glasnim trobenjem oznanjati, da se bližajo tujci; temu trobenju so se odzvali rogovi vseh treh čet in naznanjali, da prihajajo gostje; in se je zajezdila četa vojnikov kneza Tektosagunta konje in zdirjala v urnem diru gostom nasproti: ko so se sestali, so se vljudno pozdravili, in vojniki kneza Tektosagunta so javili knezom Galimaru, Trokmaru in Belgundu, da je prišel že tudi knez Sabarot, ki je imel svoj dvorec v bližini današnjega Mokronoga.
Ko so prijezdili knezi Galimar, Trokmar in Belgund na dvorec kneza Tektosagunta, je tam vojnikov kar mrgolelo.
Hlapci kneza Tektosagunta so odvzeli došlim knezom in vojnikom konje in na konjski opremi pritrjeno orožje, knez Tektosagunt pa je povabil goste na večerjo; zakaj bilo je že pozno popoldne, ko so prišli zadnji povabljeni gostje na dvorec kneza Tektosagunta; in mala zakuska ob prihodu vsake čete ni dosti zalegla.
Gostišče so priredili na dvorcu kneza Tektosagunta pod milim nebom; zakaj ravnica okoli dvorca je bila za to zelo pripravna; v tla so zabili kole in na kole so pritrdili plohe za mize in stole; ume se, da je bilo to prirejeno samo za odlične goste; zakaj preprosti vojniki so posedli po bližnjih obronkih.
Za obešanje orožja in konjske opreme so zabili v tla po dve močni rogovili; na rogovili so pritrdili tram z lesenimi klini; In obešalniki so bili gotovi. Preprosti vojniki so odložili svoje orožje po tleh poleg sebe; ko so vsi posedli, so začeli hlapci in dekle donašati jedi in pijače; vsega je bilo na pretek, in gostje so bili kmalu židane volje; živahnost se je razlila mednje in govor je bil vedno glasnejši in njih kretnje vedno živahnejše v noč, razsvetljeno od neštetih bakelj, je splavala pesem; gostje so napivali drug drugemu, se objemali in se režali drug drugemu, če ie ta in oni izustil kako grobo zabavljivo.
Veseljačenje in pirovanje se je izvleklo v pozno noč. Gostje ob mizah in po obronkih so začeli podremavati, a ne toliko zaradi zaspanosti, nego zaradi obilo zaužite jedi in pijače; tu in tam je zdrsnil kdo raz klop pod mizo, se strkljal po obronku na ravnico, a se še zbudil ni; zakaj spal je dalje tam, kjer je obležal.
Še mesec je bil v tej noči videti kot da je vinjen; zakaj bil je nekam zabubel nenavadno rdeč in smejal se je tako čudno, da človek ni vedel, ali se smeji od veselja, ali se joče od žalosti.
VII.
[uredi]Jutro je bilo megleno, a je obetalo lep jesenski dan …
Po dolini se je vlačila gosta megla, da je bilo videti kot bi tekla po njej težka svinčena reka, ki je planila tu in tam iz struge in oblizovala gozdnate bregove; tam, kjer so bila široka polja, je bila megla videti kakor jezera katerih voda je bila v sredini mirna a je butala ob bregovih tako visoko, da je bilo odtrgano meglo videti kot bi se od jezera odtrgal velik val, se zaplel med drevje in gosto grmovje, med katero se je zataknil tako, da ga je od jezerske gladine odtrgalo in je ostal osamljen med drevjem in grmovjem in ni mogel več nazaj.
Sonce še ni izšlo izza hribovja na vzhodu.
Domači druid Evburon je že stal ob žrtveniku, gledal proti vzhodu in čakal sončnega vzhoda.
Lipe okoli žrtvenika so tajinstveno šumele; in tako je bil trenutek, pričakovanja še svečanejši.
Na vzhodu so žareli oblaki bolj in bolj; videti je bilo kot bi daleč nekje za hribovjem gorela cela pokrajina in bi se odsvit ogromnega plamena zrcalil v oblakih.
Zdajci dvigne druid Evburon obe roki, ju iztegne proti vzhodu, dvigne glavo proti nebu in zameži in zlato soncejie priplavalo kot mogočna žareča krogla izza hribovja na vzhodu.
Druid Evburon povesi roki, se obrne k žrtveniku, odpre oči in zaneti ogenj v grmadi na žrtveniku.
Grmada se vname, dim se dviga naravnost proti nebu in plamen, ki je udarjal za njim v obliki žarečih jezikov je bil videti kot bi ga hotel s svojim oblizovanjem privabiti nazaj na žrtvenik.
Druid Evburon pa je začel moliti … Ko je druid odmolil, je dal svojim pomočnikom znak, naj priženo pred žrtvenik živali, ki so namenjene v dar bogu, ki daje dan in noč.
In hlapci so prignali pred žrtvenik belega žrebca in dva črna junca z belo liso na čelu …
Na običajen način so zaklali in darovali vse te živali, izvedli proceduro s krvjo, črevami in drobovino, pripravili in razdelili med navzočne prvo jutranjo zakusko, dali vse tri živali iz kože, jih razsekali, namazali s soljo, mastjo in domačimi začimbami in jih pekli na ražnjih; posebnost svečanosti pa je bilo to, da so odrezali vsem trem živalim glave, tik vretov, jih nasadili na drogove in jih ponesli v svečanem sprevodu na kraj, ki je bil določen za veseljačenje in za keltski turnir. V luknje, določenih tnal, so zasadili drogove, na katerih so bile nasajene glave darovanih živali.
Vojniki so posedli po obronkih, velmožje pa okoli miz: prvi in drugi so čakali željno na zakusko, še bolj pa na vino; zakaj žeja po pirovanju v minuli noči je bila hudo; in to so na dvoru kneza Tektosagunta vedeli; zakaj še prej, preden je bila pripravljena jed, so začeli nositi hlapci in dekle velmožem in vojnikom pijače na pretek; ob pogledu na vino so se Keltom obrazi razlezli in na ustnice jim je legel nasmeh, ki ga zna nanje pričarati samo bog vina; na dvoru kneza Tektosagunta pa so vedeli tudi to, da človek ob obilni pijači prejšnjega dne rod pozabi na jed; in je zato drugega dne želodec neugnan.
Ob pijači in jedači se je razvnelo kmalu novo življenje: zakaj na dvoru kneza Tektosagunta je bilo vsega na pretek; in knez Tektosagunt je hotel na dan, ko bo njegov sin Anderot sprejet med vojnike, proslaviti tako, da ga bodo došli gosti pomnili dolgo časa in raznesli vest o tem na vse strani; in pili in peli in pirovali in veseljačili so tja do popoldneva.
Zdajci zatrobi stražnik Trakund trikrat na rog in da znak, da se pričenja oni del svečanosti, ko bo kneževiču Anderotu opasal meč oni izmed zbranih knezov in velmož, ki se bo na turnirju najbolj izkazal; in knezi in velmožje in vojniki so se napotili na prostor, ki je bil za turnir določen.
Prostor za turnir je bila ravnica, ki so jo pokosili v la namen prav na kratko; spredaj so bili trije drogovi, zataknjeni v luknje, ki so bile izvrtane v debele in težke tnale; na teh drogovih so visele glave žrebca in juncev; ob levi in desni strani ravnice so zavzeli prostor vojniki, zadaj pa so se razvrstili tekmeci; za temi je bil vzvišen prostor za ženske, kneze in velmože, ki niso tekmovali.
Med navzočimi ženskami lepi Albasvinti ni bilo para: in ko je sedla ona na svoj prostor, so se uprle vanjo oči vseh navzočih zakaj Albasvinta je bila res cvet med cvetovi: njej takrat med Barjankami ni bilo para, čeprav je imel nekteri knez med Barjani čedne hčere; boginja ljubezni ni mogla biti lepša nego je bila princesa Albasvinta.
Med navzočimi knezi, kneževiči, velmožmi in vojniki pa po lepoti ni bilo para knezu Trokmaru; v rasti se res ni mogel kosati s knezom Galimarom, ali kljub temu je bilo videti, da je on edini, ki v tekmi ne bo zaostajal za njim.
Kar se oglasi rog stražnika Trakunde iznova …
Navzoči so se pomirili in tekme so se pričele; udeleževali so se jih knez Galimar, njegovi trije bratje, knezi Trokmar, Belgund in Sabarot, in še nekaj polnoletnih bratov in sinov leteh in navzočih velmož.
Trikratni udarec s kijem na težak in velik bronast ščit, ki je visel na veji mogočne lipe, pa je otvoril tekmovanje.
VIII.
[uredi]Za tekmovanje je bilo določeno sledeče orožje: prača, kopje, mala sekira, velika sekira in kij.
Prva tekma je bila, kdo zadene s kamnom, vrženim iz prače, enega izmed rogov juncev, in ga odbije. Glavi juncev so zadali vsi, rog je zadel knez Trokmar, a odbil ga je samo knez Galimar.
Druga tekma je bila, kdo zadene e kopjem oko v glavi žrebce. Vsi tekmovalci so glavo zadeli, a oko je zadel samo knez Galimar.
Tretja tekma je bila, kdo zadene pokonci in ne debeli lipov tram z malo sekiro; tega so zadeli vsi.
Četrta tekma je bila, kdo zasadi bojno sekiro v bukovo tnalo do njenih ušes; to je dosegel samo knez Galimar.
Zadnja tekma pa je bila, kdo pobije bika z enim samim udarcem s kijem na tla. Pri udarcih največ tekmecev se je za udarec njemu določeni bik opotekel; pri udarcu kneza Trokmara je bik klecnil na kolena; a ko je udaril po njemu določenemu biku knez Galimar, je klecnil bik na kolena, omedlel in se zvrnil.
»Galimar! … Galimar! … Galimar!« …
Tako so začeli vriskati navzočni vojniki in odskakovati od tal; pritrjevanja zmagovalcu pri tekmah ni bilo ne konca ne kraja.
Knez Galimar se je ozrl po navzočih; ob tej priliki sta se srečala pogled kneza Galimara in pogled princeze Albasvinte; princesa je zardela in povesila glavo.
V spremstvu kneza Tektosagunta je prišel njegov sin kneževič Anderot h knezu Galimaru. Za njima je stopala princeza Albasvinta in nosila meč svojega brata Anderota. Kneževič Anderot je pokleknil na desno koleno pred kneze Galimara; leta mu je položil na njegovo levo ramo svojo desnico in mu velel: »Anderot, vstani!«
Kneževič je vstal …
»Kneževič Anderot, kaj želiš?« ga vpraša knez Galimar.
»Knez Galimar, da mi opaše meč junak med junaki,« mu odgovori kneževič Anderot.
Zdaj pristopi princeza Albasvinta in izroči meč knezu Galimaru …
Knez Galimar in princeza Albasvinta sta se pogledala; in pri izročanju in sprejemanju meča sta se dotaknila drug drugega z rokama; pri tem je imela princeza občutek kot bi se dotaknila žerjavice; pogledala je kneza Galimara še enkrat, se mu poklonila in odšla na svoje prejšnje mesto med gledalce.
Knez Galimar dvigne meč, ga pokaže kneževiču Anderotu in ga ogovori takole: »Kneževič Anderot, glej, to je meč, ki ti ga poklanja tvoj oče, knez Tektosagunt; nosi ga kot junak; naj te zaradi tega tega meča ne zadene nikdar sodba starešin in velmož tvojega rodu; naj ti ne bo ta meč nikdar v prekletstvo, ki mu sledi pregnanstvo iz domačega rodu!«
Tem svečanim besedam je sledil kratek molk.
»Nikdar!« reče kneževič Anderot in dvigne v pest stisnjeno desnico.
Navzočni vojniki so udarili s kiji trikrat ob svoje ščite
Zdaj stopi h kneževiču Anderotu knez Galimar in mu opaše meč.
Kar se oglasi rog stražnika Trakunde in oznani, da je glavni del svečanosti končan, in se začenja pirovanje in veseljačenje.
In začelo se je pirovanje in veseljačenje, ki mu ni bilo ne kraja ne konca; trajalo je tri dni in noči neprenehoma: piti in jesti so prenehali samo tedaj, kadar so zaplesali vojniki svoj bojni ples, ki je bil zaradi plesa po udarcih na ščite in urnih kretenj ob uporabi meča in ščita divje lep in strašen; naličil je docela bojevanju v vojni.
Poleg bojnih plesov so plesali vojniki tudi druge plese; v ta namen so si okrasili kučme z zelenjem, se zgrabili za roke, naredili krog, in se vrteli zdaj na levo, zdaj na desno, in korakali zdaj nazaj, zdaj naprej, brcali z nogami na vse strani in vriskali tako na glas, da so glasovi odmevali od bližnjih hribov in gozdov in se valili daleč doli v doline, kjer so se porazgubljali v rahlo ihtenje …
Prizori iz teh plesov so bili še posebno slikoviti ob nočeh pri svitu lune in neštetih bakelj; in bilo je v njih nekaj demonskega; posebno takrat, ko se je vriskanju vojnikov odzivalo zavijanje volkov, lajanje lisjakov in skovikanje skovirjev; toda kdo se je ob takih prilikah menil za volkove, lisjake in skovirje; pozabili so vsi in na vse; vdajali so se veselju, petju, plesu, vriskanju, pijači in jedači.
Četrtega jutra po tej slovesnosti pa so se začeli knezi pripravljati na odhod; ob odhodu je brnelo vsem po glavah kot v ulnjaku; in grla, ki so jih namakali tri dni in tri noči, so bila zopet suha kot izsušene gobe; še govoriti se ni ljubilo nikomur; zakaj vsem so uhajale misli na dom, kjer se bodo spet naspali in odpočili in si pogasili žejo vsaj z vodo, če že ne s kakšno bolj žlahtno pijačo.
Žalostne so se vračale čete na svoje domove; in vsako četo je bilo videti kot bi se vračala domov po izgubljeni bitki.
Tudi knez Galimar je bil tih; jezdil je na čelu svoje čete sam; misli so mu uhajale na dvor kneza Tektosagunta in k njegovi lepi hčeri, princezi Albasvinti …
»Ta, ali nobena!«
In kar je sklenil knez Galimar, to je mogla preprečiti samo smrt.
IX.
[uredi]Na dvoru kneza Tektosagunta je ostal samo knez Trokmar in nekoliko velmož iz njegovega spremstva; zakaj po praznovanju polnoletnosti kneževiča Anderota so nameravali praznovati tudi zaroko princeze Albasvinte s knezom Trokmarom; a to svečanost so želeli praznovati v najožjem rodbinskem krogu; in zato niso ob slovesu zadrževali nobenega kneza in nobenega izmed velmož, ki so se udeležili svečanosti, ko je bil kneževič Anderot sprejet med vojnike.
Zaroka naj bi se izvršila ob luninem svitu.
Ko so se na dvoru kneza Tektosagunta gostje poslovili, sta odšla knez Trokmar in princeza Albasvinta v bližnji gozd; pot ju je vodila med visokimi in košatimi bukvami. 2ir je obrodil tistega leta izredno dobro; zato je bilo v drevju vse polno živahnih veveric; lovile so se po vejah raz drevo na drevo; res je, da so bile pri tej igri zelo spretne, toda tej ali oni veverici je izpodrsnilo in padla je raz drevo na tla; a že med padanjem je zakrmarila s košatim repom tako, da se je obrnila na noge, jih pomolila od sebe in priletela kot žoga na tla, se odbila, in že je z bliskovito naglico splezala na drugo drevo.
Nekje v gozdu se je oglasil zaspani skovir …
Knez Trokmar in princeza Albasvinta sta pogledala drug drugega.
»Trokmar, kaj pomeni to?« vpraša princeza kneza.
»Da se imava rada!« jo tolaži knez in jo objame z desnico krog pasa.
»Pa vendar!« ugiba princeza.
»To so samo vraže!« trdi knez, čeprav tudi njemu ni bilo všeč, da se je oglasil skovir čez dan; zakaj Kelti so verjeli, da pomeni skovikanje skovirja čez dan nesrečo.
Knez in princeza sta se kmalu pomirila in knez je nadaljeval njun prejšnji razgovor.
»Albasvinta,« ogovori knez princezo iznova.
»Kaj lepega mi boš povedal, moj dragi Trokmar?« vpraša princeza kneza, mu seže z roko pod pazduho in ga radovedno pogleda.
»Knez Galimar mi je prišel na misel,« reče knez.
»Zakaj?« se začudi princeza.
»Ali nisi opazila, kako te je ogledoval?« vpraša knez princezo.
»Sem,« pritrdi princeza in zardi.
»To pomeni nesrečo,« meni knez.
»Zakaj?« je začudi princeza.
»Zdi se mi, da si mu zelo všeč,« razlaga knez.
»Kaj zato!« reče princeza in zamahne z desnico.
»Če ponudi kupnino zate?« vpraša knez in jo pogleda.
»Ali je nisi že ti?« odklanja princeza.
»Sem,« pritrdi knez, se malo zamisli in doda: »Kaj pa, če ponudi on več?«
»Ali ne stopiva danes v krog?« meni princeza.
»Res je,« pritrdi knez.
»Ali ne bova dala že danes v krogu drug drugemu prvi poljub, dragi Trokmar moj?« vprašuje princeza dalje.
»Tudi to je res,« meni knez.
»Trokmar moj, in kaj to še skrbi?« sili princeza v kneza, ko vidi, da se knez ne more umiriti.
»Knez Galimar je nasilen,« razlaga knez dalje, »dobro ga poznam; in za kar se on odloči, izvede izlepa, ali pa izvede izgrda!«
»In kaj nama more, ko bom tvoja žena?« tolaži in miri princeza kneza.
»Nič!« reče knez odločno.
»Tako je!« doda princeza.
»Sonce zahaja,« opomni knez in se ozre proti nebu. »Vrniti se morava domov!«
»Saj res,« pritrdi princeza.
»Da ne bova mudila,« meni knez.
»Pa se vrniva!« reče princeza.
In knez Trokmar in princeza Albasvinta sta se vračala proti domu; in med potom sta ugibala, kako bosta rešila to in ono zadevo, da ne bo zamere in jeze ne tu ne tam.
X.
[uredi]Na domu so za zaroko že vse pripravili …
Žrtvenik so krasili z zelenjem in poznim jesenskim cvetjem; na žrtveniku so zgradili lično grmadico, za darove pa so pripravili samo izbrane sadeže vrta, sadovnjaka, polja in vinograda; namenjeni so bili boginji ljubezni in rodovitnosti.
Okoli žrtvenika so se zbrali na noč samo domači.
Druid Evburon je stal pred žrtvenikom in čakal, da se dvigne luna izza hribovja na vzhodu, roke pa je imel oprte na žrtvenik; in ko se je začela luna dvigati izza hribovja na vzhodu, je začel Evburon moliti; v molitvi je prosil boginjo ljubezni m rodovitnosti, da bi mlademu para naklonila mnogo sreče in mu dala mnogo potomcev.
Ko je druid Evburon odmolil, se je obrnil k navzočim, vzel kopje, ki je ležalo na žrtveniku, mu zarisal s konico kopja okoli kneza Trokmara in princeze Albasvinte ozek krog; ko je zarisal okoli mladega para krog, je stopil predenj in m« govoril tole: »Ozek je krog vaju krog, vendar vidi ga naš bog!« — Po kratkem molku pristopi druid Evburon zopet k žrtveniku in prižge grmadico; ko se je grmadica vnela, se obrne druid iznova k navzočim in govori: »Dim in plamen, zdaj oba dvigata se do boga!«
In dim se je res dvigal naravnost proti nebu; za njim se je xxxx plamena v obliki xxxx xxxx xxxx xxxx menilo, po mnenju Keltov, srečo za mladi par; ali zdajci zaveje tako močan veter, da je drevje glasno zaječalo; veter pa je potihnil tako hitro kot je privihral; začele so padati debele deževne kaplje; sprva so padale prav redko, a kmalu za njimi se je vlila ploha, ki je razgnala od žrtve-nika vse navzočne in je pogasila na žrtveniku veselo plapolajoči ogenj.
»Slabo znamenje,« reče knez Trokmar princezi Albasvinti.
»Niti do poljubov ni prišlo,« je dodala ona žalostno.
Kot je nevihta prišla, tako je odšla; na žrtveniku so zložili novo grmadico, jo prižgali in dim in plamen sta se dvignila naravnost proti nebu.
Knez Trokmar in princeza Albasvinta sta stopila zopet v krog. Druid Evburon pa je stopil pred žrtvenik in jima govoril tole: »»Šibka trta kol objame, zdaj objami moža! Mož poljub naj prvi vzame, vez je večna za oba!«
Po teh druidovih besedah je objela princeza Albasvinta kneza Trokmara, knez Trokmar pa je poljubil princezo Albasvinto na njeni lepi in vroči ustnici.
In obred zaroke je bil končan.
Po zaroki se je razvila domača zabava, pri kateri je bilo pijače, jedače, petja in plesa na pretek; in tistega večera so šli na dvoru kneza Tektosagunta pozno spat; kljub temu so vstali drugega dne že zarana; zakaj knezu Trokmaru se je mudilo domov; In ko so zasedli konje, je zasedla svojega tudi princeza Albasvinta, da pospremi nekoliko svojega zaročenca; jezdili so po poti skozi bukove gozdove; drevesa so glasno šumela; to je oznanjalo, po mnenju Keltov, mlademu paru burno življenje.
»Obetajo se nama viharni dnevi,« začne razgovor princeza.
»A po nevihti so najlepši dnevi,« jo tolaži knez.
»Da bi ne bilo prehudih,« doda princeza.
»Ljubezen premaga vse,« trdi knez.
»Vse,« mu pritrdi princeza odločno.
Medtem so prijezdili do razpotja; knez in princeza sta ustavila svoja konja, se nagnila drug k drugemu, se objela in poljubila za slovo.
»Na skorajšnje snidenje,« zašepeta princeza knezu v uho.
»Pridem čimprej,« ji obljubuje knez.
In knez in princeza sta se razšla …
Počasi je jezdila princeza proti domu v spremstvu svojega brata Anderota; ta je v njenem razmišljanju ni hotel motiti, in zato je zaostal za njo.
Zdajci ustavi princeza konja in prisluhne; začula je pesem, ki je v besedah in v melodiji izražala vse ono, česar sta bila polna tudi njena duša in njeno srce; pogled upre proti nebu, ga usmeri nato v ono smer, v katero je odjezdil knez Trokmar, in reče sama sebi »Trokmar, sedaj me loči od tebe samo smrt ali sila; ni pa sile, ki bi je ne strla Albasvinta iz ljubezni do tebe, Trokmar moj …!«
Še enkrat je uprla princeza pogled v ono stran, v katero je odjezdil knez Trokmar, še enkrat proži roke za njim, potem pa požene konja in odjezdi urno proti domu.
Teman oblak je zaplaval pod nebom; po zemlji pa je lezla senca, podobna pošasti, ki jo vidiš, a je zagrabiti ne moreš.
XI.
[uredi]Kelti niso bili možje, ki bi se zaljubili v dekleta tako, da bi tožili svoje srčne in duševne boli ob tihih in jasnih nočeh luni in zvezdam; najmanj pa je bil za take sanjarije dovzeten knez Galimar. Niti eden od njegovega spremstva ni opazil, da se je knez Galimar zagledal v lepo Albasvinto, četudi so uhajale vse misli kneza Galimara na dvorec kneza Tektosagunta in k lepi princezi Albasvinti; in vselej, kadar so mu jo naslikale misli tako, da jo je videl kot živo pred seboj, je rekel sam sebi: »Ta, ali nobena!«
Ume se, da so mu take misli pričarile v spomin tudi kneza Trokmara; a ko se je domislil tega, so mu vzplamtele oči, stisnil je pesti, zaškrtal z zobmi in rekel sam sebi: »In če bi mu jo iztrgal iz objema, mora biti moja!«
Knez Galimar je vedel, da mora hiteti, če noče, da ga prehiti knez Trokmar; niti sanjalo pa se mu ni, da ga je le-ta že prehitel.
Na dvoru kneza Galimara se dvorjani niso mogli načudili, čemu knez z izbiranjem najdragocenejših predmetov tako hiti.
»Pa ne, da bi se ženil?«
»Morda meniš, da jih izbira zate!«
Taka in podobna vprašanja so si zastavljali knezovi dvorjaniči, a nihče ni mogel ugeniti pravega.
Knez Galimar pa je izbiral in kopičil dalje in dalje; izbiral in kopičil je predmete iz domačega blaga in domačega dela, še bolj pa predmete iz blaga in dela Grčije in Italije; in ko so bili predmeti izbrani, je radovednost knezovih dvorjaničev še večja.
»Kaj neki pomeni ta velika izbira najdragocenejših predmetov?« ugiba prvi.
»Kdo ve!« odgovarja drugi in naznanja z gibanjem ram, da ne ve.
»Morda pa so to darovi za odkup neveste,« pojasnjuje tretji.
»Ta bo draga!« se čudi četrti.
»Draga!« pritrdi peti.
»Kje neki jo bo iskal?« vprašuje šesti.
»Kdo ve!« reče prvi in naznanja z gibanjem ram, češ ne vem.
»Odkar se je vrnil raz dvorec kneza Tektosagunta, se mi vidi čisto spremenjen,« pojasnjuje drugi.
»Morda si je izbral princezo Albasvinto?« ugiba tretji.
»Ta je baje že oddana,« meni četrti.
»Komu?« se čudi peti.
»Govore, da knezu Trokmaru,« razlage šesti.
»Je ne bo dobil!« odloči prvi.
»Zakaj ne?« vprašuje drugi.
»Če se odloči zanjo naš knez, mu jo ukrade raz skrinjo,« trdi tretji.
»Res je!« doda četrti.
»Zakaj?« vprašuje peti.
»Kaj ga ne poznaš?« »e čudi šesti. »Za kar se odloči knez Galimar, to se mora izvesti, pa če bi stalo to življenje njega samega!«
Še mnogo je bilo vprašanj, še mnogo odgovorov, a še več ugibanja; nihče pa ni mogel trditi, da je odgovoril prav, ali vsaj uganil prav …
Lepega jutra pa se raznese po dvoru kneza Galimara vest, da odhaja velmož Armar na dvor kneza Tektosagunta, da odkupi za kneza Galimara lepo princezo Albasvinto.
In še tistega jutra je krenil velmož Armar na pot …
XII.
[uredi]Odposlanstvo kneza Galimara do kneza Tektosagunta je bilo res knežje; na čelu odposlanstva je jezdil velmož Armar, za Armarom so jezdil bratje kneza Galimara; bratom je sledila četa vojnikov, četi vojnikov pa so sledili konji, obloženi z darili za odkup lepe princeze Albasvinte; tem konjem je sledila zopet četa vojnikov.
Stražnik Virdomar je zatrobil, sprevod se je začel pomikati v dolino in je kmalu izginil v megli.
Odhod sprevoda so opazovali vsi dvorjani; in niso se mogli načuditi lepim vojnikom, lepim konjem in bogatim darilom.
»Nihče ne more plačati tako drago, nego bo plačal knez Galimar,« meni eden izmed gledalcev.
»Kako neki!« mu pritrdi drugi.
»Zakaj bi je ne,« meni tretji. »Saj je baje tako lepa, da ji ni para med dekleti in ženami, kar jih premorejo rodovi Barjanov …!«
In kdor koli je srečal in videl ta sprevod, se ni mogel načuditi njegovi lepoti in njegovemu bogastvu.
Ko je prišel Armar na dvor kneza Tektosagunta, je sprejel le-ta njega in njegovo spremstvo zelo prijazno; a videti mu je bilo, da je v veliki zadregi; zakaj uganil je na pogled, da gre za odkup hčere Albasvinte, ki pa je že oddana knezu Trokmaru; zakaj dala mu je poljub v krogu, in sedaj jo loči od kneza Trokmara samo smrt in sila; in le-te zadnje se je knez Trokmar prestrašil; zakaj poznal je kneza Galimara, vedel je, da mora njegovo ponudbo odbiti, a vedel je tudi to, da bo tej žalitvi sledilo prej ali slej maščevanje.
»Knez Tektosagunt,« začne Armar, »prinašam ti izbrana in dragocena darila od kneza Galimara.«
»In kaj naj pomenijo le-ta?« vprašuje knez.
»Ta ti pošilja knez Galimar za odkup tvoje lepe hčere princeze Albasvinte,« pojasnjuje Armar.
»Armar, nimam nobene hčere Albasvinte, ki bi bila še prosta,« se izgovarja knez Tektosagunt.
»Nimaš?« se čudi Armar.
»Nimam!« ponovi knez.
»Ne umem!« meni Armar, »Ali ti je v teh dneh tvoja lepa hči Albasvinta umrla?«
»Ni mi umrla, a doma je ni več,« pojasnjuje knez; »pred tremi dnevi jo je odpeljali knez Trokmar na svoj dom.«
»Potem je bila naša pot zaman?« vprašuje Armar.
»Armar, zelo žal mi je, da moram temu pritrditi,« reče knez.
»Sporočil bom to žalostno novico svojemu knezu Galimaru,« doda Armar.
»Armar, sporoči mu pa tudi to, da mi je neizrecno žal, da je priliko zamudil,« naroča knez.
»Knez Tektosagunt, sporočil bom,« obljubuje Armar; »a kaj bo knez Galimar na to ukrenil, tega ne vem!«
»Reci mu, da ga iskreno prosim, naj ne bo zaradi tega nejevoljen name in na kneza Trokmara; zakaj bog, ki nam daje noč in dan, njegova žena luna in njuni neštevilni otroci, zlate zvezde, so določili tako,« naroča knez dalje.
»Sporočil mu bom tudi to,« obljubuje Armar, se poklanja knezu in da odposlanstvu znak, naj konje zopet zajezdi; ko se vrne tudi sam na konja, da odposlanstvu znak za odhod in prezre knezovo vabilo na zakusko.
Knez Tetkosagunt je gledal molče za odhajajočimi; dušo so mu objele težke misli; zakaj bal se je kneza Galimara, ki bo užaljen, dasi ni temu kriv ne on, ne Albasvinta in ne knez Trokmar.
In knez Tektosagunt se ni bal zaman.
Ko se je vrnil Armar domov in je po poročilu Armara knez Galimar uvidel, da je izbiral in izbral lepe in dragocene darove zaman, se ga je lotil tolik srd, da so se bali celo domači, kaj se bo zgodilo, ko se knezova jeza, navidez, potolaži; vedeli so le-to, da odklonitve, ki jo je smatral knez Galimar za največjo žalitev, ki bi mu jo mogel kdo prizadeti, ne bo pozabil in ne odpustil; in res je ni.
XIII.
[uredi]Knez Galimar doma ni več strpel; zjutraj je od doma odhajal in na noč se je vračal; med dnevom pa je ugibal, kako bi se osvetil; nič pametnega mu ni hotelo v glavo; kar se domisli Gelota.
Gelot se je izkazal za vojnika izrednih sposobnosti; vsi vojniki so ga ljubili; še posebno rad ga je imel knez Galimar; zakaj po osvoboditvi mu je bil vdan kot pes in zanj bi tvegal celo življenje brez premišljevanja.
Lepega dne povabi knez Galimar Gelota k sebi in ga začne izpraševati to in ono.
»In tajni vhod na gradišče kneza Trokmara je tebi znan?« seže knez Galimar Gelotu v besedo.
Gelot se zamisli …
Tajnih izhodov je imelo vsako gradišče po več. Za vse te tajne izhode pa niti vsi vojniki niso vedeli. Vsak izmed onih pa, ki je za te tajne izhode vedel, je moral priseči, da jih ne bo izdal nikoli in nikomur. Kazen za tako izdajstvo pa je bila strašna; zakaj takega izdajalca so pokopali, če so ga dobili, živega in mu tako onemogočili pohod preko mavričnega mostu v dom junakov, kjer rajanja, veseljačenja, popivanja in ljubezni ni ne konca ne kraja.
»Ti je znan?« vzdrami Galimar Gelota iz njegove zamišljenosti.
»Nihče ne ve, da mi je znan, čeprav ga poznam tako kot le malokdo drugi; zakaj moj rajni oče mi je pokazal vse tajne vhode in izhode,« odgovori Gelot.
»Gelot, ali bi mi ta tajni vhod izdal?« vpraša knez Gelota.
Gelot se zamisli in molči.
»Gelot, govori,« sili vanj knez.
»Knez Galimar, to bi bilo izdajstvo lastnega rodu,« meni Gelot.
»In kdo te je izgnal iz domačega rodu?« sili knez v Gelota. »Gelot, in izgnal po krivici, kot si pripovedoval meni!«
»Ljudje domačega rodu!« reče Gelot in se zamisli iznova.
»Gelot, in kdo te je osvobodil?« vprašuje knez.
»Knez Galimar, ti!« reče Gelot in upre pogled v kneza.
»Gelot, sedaj se lahko maščuješ za vse žalitve!« ga vzpodbuja knez.
Gelot molči in gleda kneza.
»Gelot, vsak pravi vojnik mora zasramovanje maščevati; in če mu pomaga pri tem sam satan!« sili knez iznova v Gelota.
»In če si nakopljem še večje sovraštvo?« vprašuje Gelot.
»Gelot, sedaj si moj vojnik in nič več vojnik kneza Trokmara!« sili vanj knez.
»Strah me je!« reče Gelot.
»Česa?« se čudi knez.
»Pokolja!« odgovori Gelot.
»Kaj te je strah krvi in odsekanih glav?« ga zbada knez.
»Ne, knez Galimar!« reče Gelot ponosno.
»No, torej?« vpraša knez odločno.
»Velja!« reče Gelot.
»Gelot, kaj velja?« vpraša knez.
»Knez Galimar, pokažem ti skrivni vhod v gradišče kneza Trokmara!« odgovori Gelot.
In Gelot je bil po tem razgovoru uvrščen med one dvorne velmože, ki jih je smel imenovati knez sam, in sicer brez vsakih pojasnil.
XIV.
[uredi]Na dvoru kneza Galimara so začutili, da se pripravlja nekaj izrednega; danes so odšli šli v to stran, jutri v drugo; in to se je godilo dan za dnem do novega ščipa: na dan pred novim ščipom pa je trobil stražnik Virdomar drugo za drugim in oznanjal, da prihajajo vojniki od vseh strani.
In res so prihajali vojniki iz podolja, bregov in hribov iz vse kneževine kneza Galimara; do večera se jih je nabralo okoli pet sto; in to je bila za takratne čase že močna vojska.
Zbirali so se pod lipami okoli žrtve-nika; tu so veseljačili pozno v noč; zjutraj pa so vstali zarana in čakali na sončni vzhod.
Druid Pirevint je že stal pred žrtveni kom; tudi on je čakal na sončni vzhod; in ko je sonce vzhajalo, je molil takole: »Kdor užalil je Boga, naj kaznuje ga leta; kdor pa žali Galimara, kneza, je navada stara, da kaznuje ga le-ta, kakor ve in kakor zna!«
Navzočni vojniki so udarili s kiji ob ščite s tako silo, da se j« streslo vse ozračje v bližnji okolici dvorca kneza Galimara.
In s tem je bila napovedana vojna knezu Trokmaru …
Vojniki so vescljačili in ves tisti dan in dolgo v noč; drugega dne, že na vse zgodaj, pa se je začela vojska kneza Galimara pomikati proti današnjemu »Mišjemu dolu«.
Oboroženi so bili pešci in konjeniki precej enako: njih orožje je bilo: ščit, meč, kopje, kij, bojna sekira, sekirica za metanje, nož, lok, tulec za pšice, prača in usnjena torba za kamenčke.
Rasti so bili pešci in konjeniki srednje, a bili so močni in čokati možje; na glavah, z dolgimi plavimi in valovitimi lasmi, so nosili kučme, ki so bile izdelane tako, da so uhlji ali rogovi živali, od katere glave je bila kučma narejena, štrleli v stran ali kvišku; nad čelom je režal gobec, posejan z zobovi dotične živali; okoli vratu so nosili ogrlice, ki so bile narejene tako, da so na močne vrvice, spredene iz prediva konopelj, nabirali kremplje ali pa zobe divjih živali; preko leve rame so obešali železno verižico in na tej je visel rog, narejen iz rogov govedi, ovac, koz ali tura; s trobenjem na ta rog so se sporazumevali na lovu in v vojni; oblečeni so bili v dolge suknjiče iz kožuhovine, ki so jih prepasovali s pasom iz usnja; ta pas so spenjali z zaponko iz brona, ki je bila umetelno izdelana in okrašena s kamenčki različnih barv; pri knezih in velmožeh pa tudi z jantarji, od katerih so bili redkost in velika dragocenost onih, v katerih je bila za lita kaka žuželka. Posebna zaponka je nenjala suknjič pod vratom; ta je bila izdelana še posebno umetelno in je bila izredno dragocena. Hlače so nosili iz jerhovine; segale so jim samo do kolen. Čevlji so bili narejeni iz usnja, a bili so podobni bolj današnjim grobo pletenim nogavicam dokolenkam nego pa škornjem; od gležnjev do kolen so jih povezovali križem in kražem s širokimi jermeni.
Ko je prišla Galimarova vojska v današnji »Mišji dol«, jo je razdelil knez Galimar na tri dele, da bi napadel gradišče kneza Trokmara, ki je stalo na današnjem Primskovem, od treh strani; toda, kakor po vseh keltskih gradiščih, tako so bili strežniki čuječi tudi na gradišču kneza Trokmara; zakaj že nekaj dni so prihajale na le to gradišče vznemirljive vesti.
In začeli so se oglašati rogovi …
Gradišče kneza Trokmara je oživelo kot mravljišče, če dregneš vanj s palico; vanj so bili privreli vojniki že pred dnevi od vseh strani. Zdajci je na gradišču kneza Trokmara vse potihnilo; ali ta tišina je bila mučna; zakaj bila je tišina pred viharjem; in le-ta je strašnejša od viharja samega …
Kar se začujejo udarci na ščite. Žvenket ščitov se razlije po okolici. Odmevom tega žvenketanja se pridružijo na treh straneh gradišča divji bojni vzkliki: »Galimar …! Galimar …! Galimar!«
Vojniki kneza Galimara so navalili z vso silo in od treh strani na gradišče kneza Trokmara. Naval ni uspel; zakaj gradišče je bilo močno in imelo je precejšnje število branilcev; zakaj knez Trokmar je bil od kneza Tektosagunta opozorjen, naj knezu Galimaru ne zaupa; tudi vesti, ki jih je knez Trokmar dobival že nekaj dni, so ga silile k previdnosti; in slučaj je hotel, da so bili na dan napada na gradišče kneza Trokmara tudi knez Tektosagunt, njegov sin Anderot in knez Belgund s svojimi malimi spremstvi; prišli so h knezu Trokmaru na njegovo povabilo; zakaj praznovati so nameravali dvajseto pomlad kneginje Albasvinte.
Z navali na gradišče vojniki kneza Galimara niso odnehali ves dopoldan; ali gradiče se jim je upiralo močno, odločno in uspešno.
Da bi se z osvajanjem gradišča ne mudil predolgo, da bi ne izgubil preveč vojnikov, in bi ne prišla oblegancem pomoč iz sosednih kneževin, se odloči knez Galimar za zvijačo.
»Gelot, vodi!« zapove knez Galimar Gelotu.
Četa izbranih vojnikov je odšla z Gelotom proti skrivnemu vhodu. Vhod je bil zastražen; le nenadnemu napadu so se morali zahvaliti, da niso stražniki skrivnega vhoda oznanili s trobenjem na rogove, da se bliža sovražnik gradišču po skrivnem vhodu. Ta skrivni vhod je bil prav za prav izhod v sili, a so ga v sili, sosebno za časa vojne, uporabljali tudi kot vhod.
Ko so Gelotovi spremljevalci odvalili skale in odstranili kamenje, se jim je prikazala neznatna špilja; v nji pa je bil vhod v podzemeljski rov. Rov je bil toliko širok in visok, da je šel po njem lehko posamezni vojnik v popolni bojni opremi. Gelot in vojniki so stopali počasi in previdno, da bi z orožjem ne ropotali; in prišli so do vhoda; toda tudi vhod je bil zastražen; in kdo ve, če bi se bilo Galimarovim vojnikom posrečilo napasti stražo nenadoma, da se ni razvil takrat eden izmed najhujših napadov na gradišče. Presenečeno stražo so Gelot in njegovi spremljevalci pomorili, in vhod v gradišče je bil prost …
»Galimar! … Galimar! … Galimar! …«
Ko so opazili branilci gradišča sovražnika tudi za svojim hrbtom in v gradišču samem, so ostrmeli. To zmedo je opazil knez Galimar in dal je povelje za odločilni napad …
»Galimar! … Galimar! … Galimar! …«
Kot razbesnele zveri so planili Galimarovi vojniki na glavna vrata in jih razbili; še prej, predno so se branilci zavedli, kaj se je zgodilo, se je začelo klanje, da takega na gradišču kneza Trok mara še ni bilo.
»Trokmar! … Trokmar! … Trokmar! …«
Neustrašeno se je borila četa, ki je bila zbrana okoli knezov Trokmara, Tektosagunta in Belgunda in kneževiča Anderota; stala je kot zid in umaknila se ni nobenemu navalu; zdajci se zakadijo vanjo knez Galimar in njegovi bratje kneževiči Dugubot, Arjov in Arvenut. Kamor je udaril knez Galimar s svojim kijem, tam je nastala praznina; že so se ga lotili Trokmar, Tektosagunt, Belgund in Anderot; takrat pa so planili nanje kot pobesneli turi Galimarovi bratje; in pogumni branilci so padali drug za drugim …
»Galimar! … Galimar! … Galimar! …
Tako so vzklikali napadalci in praskali na branilce huje in huje; ali nit eden od branilcev se ni hotel podati; ni jih bilo veliko, a upirali so se napadalcem do zadnjega moža.
Bojna sreča se je odločila za Galimara …
Po končanem boju so sekali padlim branilcem glave, jih nabirali na pripravljene močne trte in spletali iz glav strašne bojne vence Keltov.
Tudi knez Galimar je splel tak venec iz glav knezov Trokmara, Tektosagunta, Belgunda in iz glave kneževiča Anderota.
Kri je kapala v debelih kapljah izbojnega venca kneza Galimara …
TRETJE POGLAVJE
[uredi]Albasvinta
1.
[uredi]Zdajci se domisli knez Galimar kneginje Albasvinte.
»Kje je ona?« tako vzklikne knez Galimar in se ozira po gradišču.
Ni mu je bilo treba iskati: sama mu pride nasproti, se ustavi pred njim, ga gleda kot bi švigale strele iz njenih oči, pokaže z desnico na glave moža, očeta, brata in na glavo kneza Belgunda in ga vpraša obtožujoče: »Galimar, zakaj si storil to?«
»Tako plačuje razžaljenje knez Galimar!» reče knez Galimar mrko.
»Knez Galimar, kdo te je žalil?« se čudi kneginja Albasvinta.
»Vsi tile!« reče knez in potrese svoj strašni bojni venec, ki ga je držal v levici.
»Nobeden od teh!« mu ugovarja ona.
»Vsi« ponovi knez še odločneje.
»Bog, ki nam daje dan in noč, je bil tako odločil« reče kneginja.
»A jaz, knez Galimar, odločam drugače,« reče knez ponosno.
»In ti odločaš?« vprašuje kneginja.
»Teh ni več!« reče knez in pokaže z desnico na venec glav, ki ga je držal v levici.
Albasvinta je molčala; pogled je uprla v krvaveče glave in se jim poklonila …
»Galimar, kaj si storil?« vprašuje kneginja; in solza ji spolzi po lepem, a bledem obrazu …
»Pot sem ti odprl na svoj dom,« reče knez.
»Meni?« se čudi kneginja.
»Albasvinta, tebi!« ponovi knez.
»Nikoli!« odvrne ona in hoče oditi.
»Še danes, in sicer takoj!« reče knez in udari s pestjo ob ščit.
Še predno se je Albasvinta zavedla, že so jo nesli Galimarovi bratje v nosilnico, razpeto med dvema konjema, in zamreženo tako, da je bila v nji čisto prosta, a pobegniti iz nje ni mogla.
»Na konje!« tako je velel knez vojakom.
Vojniki so zajahali konje; a ne vsi; zakaj nekaj jih je moralo ostati na gradišču, da pokopljejo mrtvece in spravijo na njih domove ranjence iz svojega rodu; teh skoro ni bilo; zakaj vsak si je, če je le mogel, raje zasadil nož v srce nego da bi hiral in umiral doma na skrinji po tako slavni zmagi; kar pa je bilo ranjencev iz rodov Trokmara, Tektosagunta in Belgunda, so pomorili zmagovalci vse, da so nabrali čim več glav za svoje strašne bojne vence.
Orožje je zažvenketalo, konji so zarezgetali in vojska kneza Galimara se je vračala proti domu …
Strašno je bilo videti jezdece, okrašene z venci glav, od katerih je kapala še kri. Duh po mrličih se je širil povsod, kjer je jezdila ta zmagovita vojska; ali zevajoče rane, kaplje krvi in duh po mrličih ni motil vojnikov, da bi ne prepevali bojnih pesmi in se ne norčevali iz glav, ki so jih nabrali na močne trte, in jih bodo doma občudovali, kot bojne trofeje, starci, starke, žene, dekleta in otroci, dokler ne bodo določeno število darovali druidi bogu vojne.
Ko so se vrnili vojniki domov, so jih burno pozdravljali starci, starke, žene, dekleta in otroci; in začelo se je veseljačenje, ki mu ni hotelo biti ne konca, ne kraja; trajalo je teden dni. Venci glav, ki so jih razobesili na drogove, ao Sirili po okolici zavdajajočd duh po mrličih, toda Keltom ja bil ta duh prijeten; zakaj spominjal jih je slavne zmage in veseljačenja in pirovanja ob priliki, ko jih bodo, določeno število, darovali bogu vojne.
Samo glav knezov Trokmara, Tektosagunta in Belgunda in glave kneževiča Anderota ni bilo videti nikjer; zakaj knez Galimar jih je izročil druidu Pirevintu, da jih prekuha in obeli; obeljene glave je nameraval knez Galimar pritrditi na debel lipov panj; in leta lipov panj naj bi bila knezova nova miza zmagoslavja, ob kateri bo lahko popival in gladil s polnim pivskim rogom vina po gladkih lobanjah štirih mož, ki jih je zmagal slavno na en dan, kar se še ni pripetilo nobenemu knezu Barjanov.
Pa minila je tudi ta bojna opojnost …
Vojniki so se začeli vračati na svoje domove; in zlato sonce se je smehljalo raz jasno nebo tako prijazno kot bi se ne bilo, pred dobrim tednom dni, na gradišču kneza Trokmara ne zgodilo nič posebnega, nič hudega.
2.
[uredi]Miru pa ni bilo v duši in v srcu kneginje Albasvinte; kot ujela risinja je begala po sobi, ki jo je odkazal knez Galimar za bivališče kneginji Albasvinti; zdajci obstane pri oknu; misli ji splavajo proti severovzhodu in se ustavijo najprej na dvorcu njenega rajnega moža Trokmara; in misli ji slikajo vse one lepe dni od prvega sestanka z lepim Trokmarom pa do dneva, ko je padel v boju zaradi nje; solza se ji utrne in ji spolzi po bledem, a še vedno lepem obrazu …
Zdajci se spači kneginji Albasvint obraz; vanj sta legla žalost in jeza; stisne pesti, se zravna in reče polglasno sama sebi: »Trokmar, prisegam ti pri Bogu, ki nam daje dan in noč, da se bom za tvoje smrt maščevala tako kot se še ni noben: kneginja Barjanov … Galimar mora umreti, pa če bom morala za to žrtvovat vse …! In če bom morala za to žrtvovat sama sebe in svoje življenje …! Nič ne de …! Knez Galimar mora umreti …!«
Po tej prisegi sta se žalost in jeza v duši in v srcu kneginje Albasvinte nekoliko polegli; ko pa ji splava misel še dalj proti severovzhodu in se ustavi na dvorcu kneza Tektosagunta ob njenem očetu in bratu, ji objameta znova žalost in jez njeno dušo in srce; in solze žalosti in jeze se ji vdero.
»Galimar …! Galimar …! Kaj si nam storil!« zakliče kneginja Albasvinta glaso.
»Albasvinta, ti me kličeš?« vprašuje knez Galimar in vstopa v sobo.
Kneginja upre pogled v kneza, ga premeri s pogledom od vrha do tal, a ne spregovori niti besede.
»Albasvinta, klicala si me, in zdaj sem tu,« reče knez kar le moči prijazno.
»Klicala? Jaz? Tebe?« se čudi kneginja.
»Da, klicala si me,« trdi knez.
»Ne …! Nisem te …! In te tudi niko ne bom!«
»In vendar si me klicala!« trdi knez dalje. »Morda se ti je izvil klic samo v sanjah?«
»Da, sanjala sem, a sanjala nisem o tebi!« ga zbada kneginja.
»O kom pa?« vprašuje knez.
»Si radoveden, knez Galimar?« ga vpraša kneginja s trpkim nasmehom.
»Seveda sem,« pritrdi knez.
»Da te pomirim, ti povem, da sem sanjala o svojem možu, očetu in bratu!« odgovori kneginja izzivajoče.
»Jih res ne moreš pozabiti?« zbode tudi knez kneginjo.
»Ne morem in nočem!« reče ona odločno.
»Čas zaceli vse rane!« se norčuje knez.
»Vse; le ene ne!« reče kneginja.
»In ta bi bila?« vprašuje knez.
»One, ki nam zaduši ljubezen!« odgovori kneginja.
»In jaz ti nisem nič, lepa Albasvinta?« vprašuje knez nežno.
»Manj nego pes!« reče ona ponosno.
Knez se zdrzne, a vendar zaduši naval svoje nagle jeze.
»In vendar je žrtvoval ta pes vse samo zate, lepa Albasvinta,« govori knez še vedno nežno.
»Zame?« se čudi kneginja.
»Zate!« pritrdi knez.
»In zato si mi umoril moža, očeta in brata?« mu očita kneginja.
»Moža res; a oče in brat sta padla po nesreči,« se opravičuje knez.
»In zakaj moža, ki ti ni storil nič žalega?« vprašuje kneginja.
»Lepa Albasvinta, drugače bi ne bila nikdar moja,« se izgovarja knez.
»Saj tudi sedaj nisem in nikoli ne bom!« reče Albasvinta ponosno.
»Čas zaceli rane,« po tolaži Galimar.
»Posebno v zaporu, kaj ne?« vprašuje kneginja s trpkim nasmehom.
»V zaporu? Kako meniš to?« se začudi knez.
»Ta novi dom je zame samo ječa!« razlaga kneginja knezu. »Saj ne smem niti pod milo nebo!«
»Lepa Albssvinta. reci samo, da si moja, in svobodna boš kot ptica pod nebom,« obljubuje knez.
Mučen molk se je razlil po tej obljubi po sobi. Gledala sta drug drugega: a obema je bilo čitati z obraza, da bi rada uganila misli drug drugemu.
Albasvinta je uganila Galimarove misli, a Galimar ni uganil Albasvintinih.
»Albasvinta,« prekine molk Galimar.
»Galimar, želi še kaj?« ga vpraša kneginja: a njen glas je bil prijaznejši.
»Zakaj molčiš tako trdovratno?« vprašuje knez kneginjo skoraj proseče.
»In kaj naj rečem?« meni ona.
»Da si, da vsaj boš moja,« prosi knez
Mučen molk se je razlil iznova po sobi.
»Govori, lepa Albasvinta,« prekine molk zopet knez.
»Tako sama in zapuščena sem!« potoži kneginja.
»Sama si temu kriva,« trdi knez.
»Ne razumem!« se začudi kneginja.
»Bodi moja in dal ti bom življenje kakršnega še ni imela nobena kneginja Barjanov!« razlaga knez.
»Galimar, sam si rekel, da zaceli čas vse rane,« ga opomni kneginja.
»Da, rekel sem …! In kar sem rekel, je resnica!« trdi knez.
»Če je, potem čakajva; zakaj, če se kaj izpremeni, se mora izpremeniti temljito; in če se izpremeni temeljito …«
Kneginja obmolkne.
»Potem?« sili vanjo knez.
»Potem, knez Galimar, se lahko dogodi da ti lepega dne priznam, da te imam rada in bom tvoja,« mu obeta kneginja.
»Lepa Albasvinta, osreči me!« prosi knez.
»Galimar, počakajva …! Čas zaceli vse rane!« ga tolaži ona.
»Rad!« obljubuje knez vzradoščen. »Samo, do si mi dala, lepa Albasvinta, vsaj malo upanja!«
»Galimar, sedaj bi bila rada sama, da premislim natanko to, o čemer sva govorila ravnokar,« poprosi kneginja.
»Lepa Albasvinta, tvoja želja je meni povelje,« reče knez, se pokloni in odide.
3.
[uredi]Ko je knez Galimar odšel, je legel na ustnice kneginje Albasvinte zmagoslaven nasmeh; zakaj vesela je bila, da je uklonila moža takega kova kot je bil knez Galimar; še bolj pa je bila vesela misli, ki ji je pokazala pot, na katero mora speljati kneza Galimara, da se mu osveti in ga pogubi.
Od tega dne je bil knez Galimar ves spremenjen. Dvorjani se njegovi spremembi kar načuditi niso mogli; zakaj veselje se je razlilo po dvorcu kneza Galimara, in začeli so se zopet lovi, igre in veseljačenja; in to v taki meri in v takem sijaju, kot je bilo mogoče samo na dvoru kneza Galimara.
Seveda so dvorjani uganko o spremembi kneza kmalu uganili; zakaj opazili so veliko spremembo tudi na kneginji Albasvinti; a še bolj so se jim odprle oči, ko so opazili, da jezdarita knez in kneginja skupaj na sprehode, na lov in celo na posete.
Lepega jesenskega dne je bilo, ko sta jezdila knez in kneginja mimo rupe »Povodnega moža«.
»Galimar,« ogovori Albasvinta Galimara.
»Albasvinta, kaj te plaši?« vpraša knez kneginjo, ko opazi, da jo nekaj plaši.
»Zdelo se mi je kot bi čula glasno in globoko grgranje,« omeni kneginja.
»To ni bilo drugega nego grgranje v špiljah, po katerih priteka voda v rupo in jo polni,« pojasnjuje knez.
»In kje je ta rupa?« vprašuje kneginja.
»Na jasi, levo od najine poti,« dopoveduje knez.
»Galimar, pokaži mi jo,« poprosi kneginja.
»Zakaj pa ne,« reče knez smeje in krene s konjem v gozd.
Kneginja Albasvinta jezdi počasi in previdno za knezom …
Zdajci obstaneta konja ob rupi.
Galimar in Albasvinta razjahata konja in sedeta na skalo ob rupi.
Po jasi se je razlil molk; motilo ga je samo muljenje konj …
»Lepo je tukaj,« meni kneginja po kratkem molku.
»In čudno včasih,« doda knez.
»Čudno?« se začudi kneginja. »Kaj meniš s tem reči?«
In knez začne kneginji pripovedovati o čudni prikazni, ki jo je videl nekoč na vodi v tej rupi …
Ob kneževem pripovedovanju se je lotil kneginje nemir, ki se ga ni mogla obraniti.
Res je, kneginja Albasvinta je bila ženska; a zato ni bila nič manj pogumna nego moški; strahu ni poznala; če bi bilo treba, bi zgrabila za katero koli orožje, s« branila in bojevala tako pogumno in spretno kot vsak keltski vojnik; ali tajinstvenost vraže je plašila tudi njo.
»Res čudno,« pritrdi kneginja, ko je knez končal s pripovedovanjem.
»In če bi pogledal sedaj iz te vode povodni mož?« podraži knez kneginjo.
Ta ni odgovorila ničesar; pač pa je stopila urno k svojemu konju in ga zajezdila; ni čudež; zakaj od zlih bogov se Kelti niso bali nobenega tako, nego so se povodnega moža.
Ko je knez Galimar videl, kako je s svojim vprašanjem prestrašil kneginjo Albasvinto, se je sicer nasmehnil, a tudi sam je urno zajezdil svojega konja. In odjezdila sta proti domu …
4.
[uredi]Čas je mineval; in knez Galimar se je vdajal misli, da se rana celi, in ni več daleč čas, ko bo pozabila kneginja Albasvinta na žalost in z njo na moža, očeta in brata in bo stopila z njim v oni ozki krog, ki ga začrta druid Pirevint pred žrtvenikom okoli njega in okoli lepe Albasvinte, ki mu bo dala v tem ozkem krogu poljub, ki ju bo zvezal do smrti.
Kako težko je čakal knez tega dne!
Težko je čakala tudi kneginja Albasvinta; a ta je čakala na nekaj drugega; zakaj misli so ji uhajale neprestano na dom rajnega moža in na dom rajnega očeta in rajnega brata; slutila je, da mora priti dan, ko se bodo vojniki knezov Trokmara, Tektosagunta in Belgunda maščevali in jo osvobodili; ugibala je in ugibala dan za dnem, kaj je temu vzrok, da s tem tako dolgo odlašajo; a uganiti pravega ni mogla …
Sli so sicer vedno oprezovali in iskali prilike, de jo o tem obveste, a ugodna prilika za to se jim ni hotela nuditi; in dolgo časa je o tem niso mogli obvestiti, čeprav je kneginja Albasvinta večkrat tudi sama pojezdila do rupe »Povodnega moža«.
Končno pa so jo sli le opazili …
Lepega pomladanskega dne prijezdi kneginja Albasvinta zopet k rupi; ko razjaha konja in sede na skalo, se silno prestraši, ko stopi nenadoma k nji oboroženi vojnik in ji da molče leskovo palico in odide tako nenadoma kot je prišel.
Kneginja vzame palico in začne čitati: »Ko prečitaš, uniči takoj …! Bodi pripravljena; na dan zadnjega pomladanskega ščipa boš maščevana in osvobojena!«
Ko prečita, se ozre, če jo kdo vidi.
Bilo ni nikogar. Kneginja vzame nož, ki ga je imela vedno pri sebi, obreže znake na leskovi palici, razreže palico na kosce in jih pomeče v vodo, da jih pogoltne, ko bo usehnila.
Zdajci požene konja in odjezdi … »Mož moj …! Oče moj …! Brat moj …! Knez Belgund …! Osveta prihaja …!«
In prijezdila je na dvorec kneza Galimara tako vesela, da se ji knez, ki jo je zagledal, kar načuditi ni mogel; sam ji je pomagal raz konja in jo spremljal na njen dom.
»Albasvinta, dobre volje si danes,« začne knez razgovor.
»Seveda sem, Galimar,« pritrdi ona smeje.
»Kaj se je zgodilo, Albasvinta?« sprašuje knez radovedno.
»Pri rupi sem bila,« odgovori ona.
»In potem?« sili knez vanjo.
»Mislila sem nate,« reče ona in ga pogleda tako lepo, da mu je bilo kar toplo okoli srca.
»Name?« se začudi knez.
»Da, nate!« pritrdi kneginja.
»Ne umem te prav,« reče knez.
»Bliža se veseli dan,« razlaga ona.
»Se celi rana?« vprašuje knez nežno.
»Galimar, čas zaceli vse rane!« odgovori ona in izgine v dvorec.
Na dvoru kneza Galimara je bil ta dan dan izrednega veselja; a nihče na dvoru ni mogel uganiti, kaj je kneza tako razveselilo; in veseljačili so in piro-vali, kot so znali samo na dvoru kneza Galimara.
Kneginja Albasvinta pa je veseljačila po svoje; zakaj veseljačila je v mislih in tudi govorila samo v mislih …
»Knez Galimar, kmalu bo pirovanja in veseljačenja konec; kmalu boš spoznal, kako neizmerno te ljubi in te ima rada od tebe tako oboževana Albasvinta! … Trokmar, Tektosagunt, Anderot, Belgund, osveta prihaja; in na dan osvete bom priredila pirovanje in veseljačenje, ki bo prekosilo vsa pirovanja in veseljačenja kneza Galimara; in na ta dan bo moja radost neizmerna! … Knez Galimar, kako težko že čakam, da stopim s teboj v krog, te objamem in poljubim; ali objela in poljubila te bo kneginja Albasvinta tako, kot zna samo ona! … Knez Galimar, dan osvete, dan veselja prihaja! … Da, knez Galimar, čas zaceli vse rane! … Hahaheha! …« in zasmejala se je tako glasno, da se je prestrašila svojega smeha še sama.
Po tem samogovoru v mislih leže kneginja Albasvinta na mehko postlano skrinjo in upre pogled v strop; in na strop začne v mislih slikati slike tako grozne kot jih znajo slikati samo čopiči, namočeni v krvi osvete, kakršno si je zamislila osramočena in užaljena kneginja Albasvinta.
In od tega dne je bila kneginja Albasvinta popolnoma prosta; lahko je hodila po gradišču in njegovem okolišu in nihče je ni več nadziral; lahko je jezdarila po bližnji okolici in nihče drugi je ni spremljal nego trije veliki psi, močni in divji tako, da bi se lotili tudi medveda ali tura; kneginji pa so bili udani tako, da bi raztrgali vsakega, ki bi se je lotil, če bi jih poklicala na pomoč; zakaj to so bili oni trije psi, ki jih je imela Albasvinta že na dvoru svojega očeta tako reda, da jih ni pustila doma, ko je odšla na dvorec kneza Trokmara, od koder so po bitki pobegnili in prišli za kneginjo na dvorec kneza Galimara.
Samo takrat, kadar je jezdilo kneginja kam dalje, jo je spremljala poleg treh psov četica vojnikov; deloma zaradi varstva, deloma zaradi časti; zakaj kneginja Albasvinta na bila boječa; in enega samega moškega bi se ona ne ustrašila.
Kneginja Albasvinta je posebno rada jezdarila k druidinji Bijaniri, ki je imela svoje domovanje v okolici današnjega Sv. Duha nad Višnjo goro; tej je darovala bogate darove; in in ta ji je za te darove rada prerokovala to in ono.
Lepega pomladanskega dne je bila kneginja Albasvinta zopet pri druidinji Bijaniri.
»Ti bi rada pijače, da se oni, ki jo pije, ne zbudi nikoli več?« vprašuje druidinja kneginjo.
»Da, take pijače bi rada, Bijanira,« pritrdi kneginja.
»Povej, dete moje, čemu jo rabiš?« vprašuj« druidinja dalje.
»Bijanira,« začne pripovedovati kneginja, »doma imam pse, ki moje tri pse tako sovražijo, da bi jih najraje raztrgali; in te pse bi rada zastrupila.«
»Pse?« se začudi Bijanira.
»Da, pse!« ponovi Albasvinta.
»Čemu pa imaš hlapce in te kije?« se zareži druidinja.
»Psi se mi smilijo in ne bi rada, da bi jih pobili kot divje zveri,« se izgovarja kneginja.
»Smilijo?« se čudi druidinja.
»Da!« trdi kneginja.
»Hihihi!« se je zasmejala druidinja. »Kako me je pogled varal; menila sem, da kneginja Albasvinta ne pozna usmiljenja!«
Kneginja je molčala …
»Albasvinta, če rabiš strup za živali, ti ga dam, da umori že nekaj kapljic tega strupa tudi človeka; tudi človeka, ki se je morda že nekateremu strupu privadil; Albasvinta, bodi torej s tem strupom previdna, zelo previdna,« razlaga in svari druidinja.
»Bijanira, bodi brez skrbi!« miri Albasvinta druidinjo. »Strup bo samo za pse!«
Zdaj odide druidinja v svoj posebni odelek …
Iz tega oddelka se Bijanira kmalu vrne: s seboj prinese spodnji konec deblega gosjega peresa, ki je bil na obeh koncih zamašen s smolo črne barve; v cevki gosjega peresa pa je bilo videti neko tekočino, ki je bila čista kot voda bistrega studenca.
»Albasvinta, tu imaš strup,« govori druidinja, ko ji izroča s črno smolo na obeh koncih zamašeni debeli spodnji konec gosjega peresa. »Toda še enkrat ti povem, da je ta strup nevaren za živali in ljudi!«
»Bijanira, razumem!« jo miri kneginja.
»Ne pozabi tega!« jo posvari druidinja kljub temu še enkrat.
»Le nekaj me skrbi,« se zamisli Albasvinta.
»Kaj neki?« vprašuje Bijanira.
»Živali imajo dober vonj in okus,« meni kneginja.
»To naj te ne skrbi,« jo miri druidinja; »ta strup nima ne okusa in ne vonja; zakaj tak je kot voda; lahko ga pomešaš med jed ali pijačo, nihče ga ne zasluti; a kdor ga pije, ta zaspi, in se iz tega spanja ne zbudi nikoli več; nikoli več, si razumela?« ponovi Bijanira.
»Sem!« pritrdi kneginja.
Kar začne gledati druidnja kneginjo tako prodirno, da je bilo tej to kar mučno; da se reši zadrege, ji da bogato nagrado in urno odide.
»Albasvintal« jo pokliče druidinja nazaj.
»Bijanira, želiš?« vpraša kneginja in obetane.
»Za kakega človeka tega strupa nisi vzela?« podvomi druidinja.
»Ne, Bijanira!« trdi kneginja. »Samo za pse bo, ki mi ne dajo miru!«
In kneginja Albasvinta odide od druidinje Bijanire.
Kosec gosjega peresa je Albasvinta skrbno skrila v nedrije; zakaj bala se je, da bi ga kdo opazil; ko je zajahala svojega konja, so zajahali svoje konje tudi njeni spremljevalci.
Psi so zalajali, ubrali pot v dolino, in za psi je pojezdil proti domu tudi sprevod kneginje Albasvinte.
6.
[uredi]Doma je kneginja strup skrila, se preoblekla, pogledala skozi okno proti severovzhodu in rekla sama sebi: »Trokmar, Tektosagunt, Anderot, Belgund, ni več daleč čas, ko boste maščevani vsi štirje!«
Zdajci vstopi knez Galimar.
»Danes si jezdila zgodaj od doma?« vprašuje in se čudi knez.
»Imela sem važen opravek,« se izgovarja kneginja.
»Albasvinta, kje pa?« vprašuje knez radovedno.
»Pri druidinji Bijaniri sem bila,« reče kneginja.
»Ta dobro prerokuje,« meni knez.
»Zelo dobro,« pritrdi kneginja.
»Kaj je tebi?« vpraša knez.
»Nekaj zelo veselega,« pravi kneginja.
»Za koga?« sili vanjo knez.
»Samo zame,« se izmika ona.
»Pa menda ne o tem, kar sem izvedel jaz?« vpraša knez in jo mrko pogleda.
Kneginja Albasvinta vztrepeta, malo prebledi, a se hipoma pomiri in vpraša: »No, in kaj si izvedel?«
»Da te nameravajo osvoboditi!« reče knez in jo pogleda tako kot bi jo hotel s pogledom predreti.
»Osvoboditi? — Kdo?« se čudi kneginja.
»Trokmarovi, Teksaguntovi in Belgundovi vojniki,« razlaga knez.
»Čemu?« se zasmeje ona.
»Ne vem!« reče knez.
»Galimar, meni je pri tebi všeč,« trdi ona; »mož, oče in brat so mrtvi; in kaj me brigajo zdaj drugi; jaz ostanem pri tebi!«
»Albasvinta, tebi verjamem,« nadaljuje knez; »ali bojim se zate; ne meni, da ti nameravam kratiti prostost; želim pa, hočem in zahtevam, da ostajaš do prihodnjega ščipa na gradišču; zakaj svoje sovražnike poznam in jim ne zaupam ničesar, ker sem o njih nakanah bolje poučen, nego domnevajo oni; da, moji vohuni so izborni; sled sovražnika ti izslede prej, nego izslede sled divjačine lovski psi.«
»Galimar, kakor boš odločil ti, tako bo,« pritrdi ona.
»Saj bo nevarnost kmalu minila; in potem bo spet vse dobro; in prosta boš spet kot si bila doslej,« obljublja knez.
»Da, tudi jaz sem uverjena o tem, da bo nevarnost kmalu minila, in bom spet prosta kot sem bila doslej,« pritrdi ona.
Knez je obrnil te njene besede v svoj prid, dele so mu dobro in zato je odšel ves zadovoljen od kneginje …
Po odhodu kneza Galimara je bilo kneginji Albasvinti čitati raz obraza, da je padla velika in težka skala skrbi mimo nje; globoko je vzdihnila in reklo sama sebi: »Že sem mislila, da je vse izdano in izgubljeno!«
Nekaj pa je moral knez po svojih ogleduhih le izvedeti; zakaj od vseh strani so prihajali na gradišče vojniki, in sicer posamezno in tiho, če so prihajali v skupinah; zakaj tako je bilo povelje kneza Galimara, ki so ga raznesli sli po kneževini …
7.
[uredi]In prišel je večer pred zadnjim pomladanskim ščipom …
Močan veter je vel od severa in oznanjal, da bo po deževju, ki ga je bilo res že preveč, nastopilo lepo vreme. Drevje, odeto v temno, že skoraj poletno zelenje, je mogočno šumelo; toda ko je veter ponehal, se je razlila po gozdu tišina; in čuti ni bilo drugega nego ropot orožja, ki se je oglasil zdaj in zdaj.
Kneginja Albasvinta te noči ni mogla spati; zakaj čakala je, kaj se bo zgodilo; obetala pa si ni ničesar dobrega; zakaj knez Galimar je bil čuječ in nabral je na svojem gradišču vojnikov za močno vojsko.
»Kaj bo?«
Ta misel je mučila kneginjo.
»Naj le pridejo …«
Tako je govoril knez Galimar sam sebi; zakaj tudi on ni spal; ogledoval je postojanke svojih vojnikov, jim dajal zadnja navodila in čakal na napad.
Minilo je že polnoči, a znamenja za napad še ni bilo; ko pa je priplavala izza oblakov polna luna in razsvetlila gradišče kneza Galimara, so se razlili po vsej okolici divji bojni vzkliki: »Trokmar …! Teksagunt …! Belgund …!«
Napad je bil silen; ali gradišče kneza Galimara je bilo tako močno, da so bili zaman vsi napadi.
Zdajci potihne bojni vihar … Tišina pa, ki je nastala, je obetala še hujši naval; toda ta naval ni prišel od zunaj, temveč iz gradišča kneza Galimara. »Galimar …! Galimar …! Galimar …!«
Med ta bojni klic se je pomešalo lajanje divjih psov napadalcev; in začelo se je trganje, klanje in pobijanje brez konca in kraja. Galimar in njegovi trije bratje so bili in morili tako, da so cepali pod njih udarci sovražniki kot muhe; kjer je bil boj najhujši, tja so udarili ti štirje; krvaveli so že vsi štirje; a to krvavenje jih je razkačilo tako, da so divjali kot zveri; njihov zgled je podžgal še ostale bojevnike; navalili so na sovražnika s tako silo, in bili in klali so tako divje, da je končno sovražnik omagal in se spustil v beg.
»Galimar …! Galimar …! Galimar …!«
Kot bi nagnal čredo divjih zveri nad ljudi, tako so navalili zmagovalci na premagance in drli za bežečimi; kar so jih zmagovalci došli, vse so pobili; mrliči so ležali posamič in tudi v dručah.
Boj je trajal več dni; zakaj premagane sovražnike so preganjali zmagovalci do njih domov; in kdor se ni hotel predati, je bil ubit; ker pa so bili Kelti pogumni in se smrti niso bali, se razume, da jih med pogonom ni bilo pobitih manj nego v bitki sami.
Zmaga kneza Galimara je bila popolna in tako odločilna, da je zavladal tudi v kneževinah, v katerih so še pred kratkim vladali drugi knezi.
Bil je na višku moči in slave! In ni ga bilo med Barjani kneza , ki bi se lahko meril s knezom Galimarom …
Strašni so bili zmagovalci, ko so se vračali na gradišče kneza Galimara; zakaj na trtah so imeli nabranih glav padlih sovažnikov toliko, da še zlepa ne toliko; duh, ki je vel iz teh bojnih vencev, je bil ogaben; a ta ni motil zmage pijanih vznikov; zakaj v vence nabrane glave so stresali, da so udarjale druga ob drugo, in prepevali so ob tem svoje divje pesmi.
»Albasvinta!« zakliče knez Galimar, ko stopi po dobljeni zmagi v sobo kneginje. »Zmaga je moja in svojo oblast sem razširil na vsa ozemlja pobitih sovražnikov!«
Ob tej vesti je kneginja Albasvinta vztrepetala …
»Kajne, lepa Albasvinta, tega se ti nisi nadejala?« jo vpraša knez, ko opazi njeno zadrego.
»Presenečena sem,« se izgovarja Albasvinta.
»Presenečena?« se čudi Galimar.
»Kako bi ne bila!« trdi kneginja.
»Veselo?« ji seže knez v besedo.
»Seveda!« pritrdi ona.
»Kaj naj bom žalostna, če zmaga knez Galimar?«
Kneginja se je pri teh besedah tako mojstrsko obvladala, da knez ni niti malo slutil, da sta ji duša in srce žalostna do smrti.
»Še bolj vesela boš, ko bomo slavno zmago proslavili tako, kot jo zna proslaviti samo knez Galimar!« reče knez in odide.
Kneginja je ostala sama …
Strašen boj je bojevala Albasvinta v svoji duši; težko je sopla in grudi so ji valovile burno; stisnila ]e pesti, se zravnala in govorila sama sebi: »Da, Galimar, omagal si in uničil vse; le mene še nisi in me ne boš; tebe bom uničila jaz in če bi se ti morala za to vdati; strašna bi bila ta žrtev; zakaj ni je žene, ki bi sovražila koga tako, nego sovražim jaz tebe, knez Galimar: studiš se mi; v tvojem objemu bi občutila, kako objemam smrt; ne, samo umreti ne od žalosti, sovraštva in studa; strašna bo morda žrtev, a tem slajša bo osveta; in ta morda ni več daleč; Galimar, poznam te; napil se buš; kdo ve, kaj ti pride vinjenemu vse na misel; naj ti pride kar koli, vzdržala bom; a potem, Galimar, vedi, da nisi opazil igre, ki jo igra kneginja Albasvinta, da osveti moža, očeta, brata in plemenitega kneza Belgunda in sebe; Galimar, gorje ti; na višku tvoje moči in slave te bo pogubila ženska in pojezdil ne boš v polni bojni opremi preko mavričnega mostu k bogu, ki nam daje dan in noč; Galimar, gorje ti!«
Kneginja Albasvinta je dvignila obe roki kot k prisegi; a v tistem hipu se je zgrudila na tla; omedlela je …
Kneginja Albasvinta je bila Keltinja; in tem ženskam ni strlo duše in srca ne trpljenje, ne žalost in ne veselje; in tudi kneginja Albasvinta se je iz omedlevice kmalu zbudila.
Po slavni zmagi so na dvoru kneza Galimara veseljačili in pirovali brez konca in kraja; zakaj pijače in jedoče je bilo na pretek; nikjer pa ni bilo takega veseljačenja in pirovanja kakor v družbi velmož, ki so se jim pridružili tudi knez Galimar in njegovi trije bratje; veseljačili in pirovali so kar rod milim nebom v senci šumečih lip.
Pod lipami je stala tudi miza zmagoslavja; leta ni bila drugega nego ogromno lipovo tnalo, v katero so bile umetelno vdelane lobanje knezov Trokmara, Tektosagunta in Belgunda in kneževiča Arderota, in sicer tako, da je bila v sredi tnala vdelana lobanja kneza Trokmara, okoli le te pa so bile vdelane lobanje Taktosagunta, Belgunda in Anderota.
Zdajci se dvigne knez Galimar, ki se je od preobilo zavžite pijače zibal na vse strani, zgrabi z desnico do roba napolnjeni pivski rog in reče takole: »Tale pivski rog, ki mi ga je napolnil moj točaj z vinom do roba, naj velja vam, velmožje in vojniki moji, ki ste mi pomagali j premagati in uničiti sovražnike moje!«
In knez Galimar stopi k mizi zmagoslavja, pogladi s pivskim rogom najprej lobanjo kneza Trokmara, potem pa še ene knezov Tektosagunta in Belgunda in kneževiča Anderota, dvigne pivski rog, se ozre po navzočih in ga izprazni na dušek do dna.
»Galimar! … Galimar! … Galimar! …«
Tako so vzklikali velmožje in vojniki in praznili polne pivske rogove vina na dušek do dna.
Zdajci vstane starešina vojnikov Konopar in govori takole: »Velmožje, vojniki, napolnite svoje pivske rogove z vinom iznova do roba!«
In napolnili so jih vsi …
»Pivske rogove, ki ste jih napolnili z vinom do roba,« nadaljuje starešina Konopar, »dvignite!«
In dvignili so jih vsi.
»Velmožje, vojniki, vsak naj sledi mojemu zgledu!« poziva starešina Konopar velmože in vojnike.
In starešina Konopar je stopil k mizi zmagoslavja, pogladil s polnim pivskim rogom lobanje kot jih je pogladil pred njim knez Galimar in se vrnil na svoj prostor.
Kar je storil starešina Konopar, so storili tudi velmožje in vojniki; a vsi ti na svojih prostorih in samo simbolično, ker drugače bi trajala ta procedura predolgo.
In starešina Konopar je napil knezu Galimaru takole: »Tale z vinom do roba napolnjeni pivski rog, ki ga bomo izpraznili na dušek do dna bomo izpraznili na zdravje našega kneza in vojskovodje Galimara, ki mu ga med knezi in vojskovodji Barjanov ni para; naj živi naš knez in vojskovodja Galimar!«
»Galimar! … Galimar! … Galimar! …«
Tako so se odzvali navzočni, dvignili pivske rogove in jih izpraznili na dušek do dna.
Kar se dvigne knez Galimar iznova in reče močno vinjen: »Velmožje in vojniki moji, grdo bi bilo, če bi na naše slavje ne povabili kneginje Albasvinte!«
»Albasvinta! … Albasvinta! … Alba-svinta! …«
Tako so pozdravili navzočni domislek kneza Galimara.
»Ingubot!« pokliče knez Galimar svojega najmlajšega brata.
»Galimar, velevaš?« vpraša Ingubot, ko stopi pred kneza.
»Ingubot, stopi h kneginji in reci ji, da jo vabi knez Galimar na slavje,« naroča knez Ingubotu.
Le-ta se pokloni in odide …
Mučen molk se je razlil po vsej okolici; zakaj vsi navzočni, velmožje in vojniki, čeprav so bili že močno vinjeni, so na tihem ugibali, ali bo prišla, ali ne bo prišla. —
9.
[uredi]In prišla je v spremstvu kneževiča Ingubota …
Albasvinta je bila res kneginja; njeni rasti in njeni lepoti ni bilo para; bila je v praznični obleki; zelo bleda je bila, a ta bledost jo je delala še mikavnejšo.
»Galimar,« ogovori kneginja kneza, »povabil si me, kaj želiš?«
»Nič hudega, lepa Albasvinta,« govori knez v presledkih, ker se mu je od preobilo zavžite pijače spahovalo; »danes praznujemo dan zmage; dokaži, da si vesela zmage tudi ti!«
»Knez Galimar, kako naj ti to dokažem?« vpraša kneginja in se zdrzne, ko pogleda na mizo zmagoslavja.
»Točaj!« zakliče knez.
»Knez, velevaš?« vpraša točaj, ko prihiti h knezu.
»Napolni moj pivski rog do roba!« veli knez točaju.
Točaj izvrši povelje …
Knez dvigne rog, ga ponudi kneginji in reče odločno: »Vzemi moj pivski rog, pogladi z njim lobanje knezov Trokmara, Tektosagunta in Belgunda in kneževiča Anderota in izpij ga na zdravje kneza Galimara, njegovih velmož in njegove vojske!«
Vsi navzočni so utihnili in ugibali, ali, bo pila, ali ne bo pila …
»Knez Galimar, ne zahtevaj tega od mene,« ga prosi kneginja Albasvinta.
»Zakaj ne?« vpraša knez resno.
»Te lobanje so lobanje mojega moža, mojega očeta, mojega brata in prijatelja teh treh,« se opravičuje kneginja.
»Kaj zato!« reče knez. »Dokaži, da si naša in se veseliš zmage z nami!«
»Ne morem in ne smem, knez Galimar,« prosi kneginja.
»Ne moreš in ne smeš?« vprašuje knez zateglo.
»Ne morem in ne smem!« reče kneginja odločno.
»Ali naj te prisilim?« vprašuje knez.
»In kako me hočeš prisiliti?« vpraša ona.
»Albasvinta, poglej te može,« reče knez Galimar rezko in pokaže na najbližje velmože, ki so stali okoli njiju; »na en sam moj migljaj ti bodo stisnili le-ti možje moj pivski rog v desnico, pogladili z njim vse štiri lobanje, ti odprli usta in te z vinom zalili do grla!«
»Galimar, prosim te, ne stori tega,« prosi kneginja kneza.
»Zakaj ne?« se razvname knez.
»Ne zasramuj živih in ne žali mrtvih!« svari kneginja.
»In kdo so ti živi?« vprašuje knez.
»Jaz, knez Galimar!« reče ona ponosno.
»In mrtvi?« vprašuje knez dalje.
Kneginja pokaže z desnico na mizo zmagoslavja in molči …
»Ne bojim se ne živih in ne mrtvih!« se raztogoti knez. »Albasvinta, stori sama, kar sem velel, da te ne bodo k temu prisilili drugi!«
Kneginja je vztrepetala; videla je, da ni pomoči …
Zdajci stopi Albasvinta k mizi zmagoslavja, prime s tresočo se desnico knezov pivski rog, se ozre po navzočnih, pogladi s pivskim rogom vse štiri lobanje in omoči ustnici v vinu; po licih sta ji spolzeli dve debeli solzi in kanili na mizo zmagoslavja; zajokali sta jih žalost in jeza …
»Albasvinta! … Albasvinta! … Albasvinta! …«
Tako so vzklikali navzočni; ali marsikateri vzklik med temi je bil bolj vzklik inakosti nego vzklik navdušenja in veselja; zakaj tudi med Kelti so bili možje, ki jih je ganila žalost lepe žene.
»Galimar,« ogovori kneginja kneza in ga pogleda od vrha do tal.
»Kaj želiš, lepa Albasvinta?« vprašuje knez.
»Menim, da me k takemu dejanju ne boš silil nikoli več!« reče ona odločno.
»Lepa Albasvinta, samo še enkrat!« reče knez.
»In to bo?« vpraša ona.
»Onega dne, ko stopiš z menoj v krog in mi daš poljub, ki naju zveže za vedno,« pojasnjuje knez.
»Galimar, nikar!« prosi ona.
»Albasvinta, samo še takrat!« sili vanjo knez.
»In potem?« vpraša ona.
»Nikoli več!« obljubuje knez.
»Da, nikoli več!« reče Albasvinta in hoče oditi.
»Albasvinta, počakaj še malo,« poprosi knez.
Kneginja obstane …
»Meopar,« veleva knez starešini velmož, »tvoja skrb bodi, da bodo po tem veseljačenju lobanje knezov Tektosagunta in Belgunda in kneževiča Anderota iz mize zmagoslavja odstranjene in pokopane kot veleva naš običaj za pokop knezov!«
»In lobanja kneza Trokmara?« vpraša Albasvinta.
»Ta ostane v mizi zmagoslavja do onega dne, ki sem ti ga omenil prej, lepa Albasvinta,« pojasnjuje knez.
»In zakaj ravno ta?« se čudi kneginja.
»Zato, ker me je prehitel in mi vzel to, kar bi moralo biti samo moje,« reče knez trdo.
Kneginja Albasvinta se mu pokloni in odide …
Po odhoda kneginje je dobilo veseljačenje in pirovanje še večji razmah; pili in razlivali so tako, da je teklo vino po tleh; prepevali so bojne pesmi in plesali divje bojne plese; petje in žvenketanje orožja se je mešalo s šumenjem drevja, ki ga je zibal veter tako močno, da je šumelo kot bi tekla mimo gradišča med skalovjem velika reka in sipala svoje vode nekje v dalji v globoko brezno, v katerem je voda divje ihtela in iskala izhoda iz penečega se tolmuna …
10.
[uredi]Šlo je že čez polnoč, ko je začelo veseljačenje in prirovanje ponehovati …
Opiti velmožje in vojniki so cepali po tleh kot težke jesenske muhe; po tleh so pospali in tam smrčali, da sta se zemlja in ozračje okoli opitih velmož in vojnikov stresala tako kot bi po gradišču prevažali težko naložene vozove.
Opotekajo se in s samogovorom se je prizibal knez Galimar v svojo sobo; tu je omahnil na mehko postlano skrinjo in zaspal mimogrede.
Vse po knezovi sobi je potihnilo; tihoto je motilo samo knezovo smrčanje.
Zdajci vstane kneginja Albasvinta raz svojo skrinjo in se napoti proti sobi kneza Galimara; pred vrati obstane.
Vse je tiho. Le smrčanje knezovo moti tišino.
Ko vstopi kneginja v sobo kneza Galimara, je bil razlit po sobi še gost jutranji mrak; toliko pa le vidi, da ima knez, kot običajno, na mizi poleg skrinje svoj veliki pivski rog, napolnjen z vinom skoraj do roba; ob takih prilikah mu ga je postavil tja knezov točaj, da ga je imel knez takoj pri rokah, če bi ga prebudila iz spanja žeja.
Na tihem stopi kneginja k mizici, vlije v vino ves strup, kar ji ga je dala druidinja Bijanira, in odide iz sobe tako tiho kot je vanjo prišla.
Zjutraj, ko se je začelo svitati, je odjezdila kneginja na izprehod.
Vse je še spalo; čul je samo stražar Virdomar ob glavnem vhodu; ta se za kneginjo ni zmenil; zakaj vajen je bil na take zgodnje Albasvintine izprehode.
»Knez Galimar, igro sva končala!«
Tako reče kneginja Albasvinta sama sebi in zajezdi proti današnji Stični, da pobegne proti Krki in od tod ob Krki in Savi na dvorec kneza Helvara, kjer je preživljala svoja lepa mladostna leta pred vrnitvijo na očetov dom.
Izprve je jezdila kneginja počasi, da bi ne vzbujala suma; dospevši v dolino pa je jezdila hitreje in hitreje …
Sreča ji je bila mila; nihče je ni srečal; že je menila pognati konja v divji beg …
Zdajci se razlije raz gradišče kneza Galimara vpitje in kričanje kot bi navalil na gradišče sovražnik …
Na dvorcu kneza Galimara je vrelo kot na razdraženem mravljišču; vzrok temu je bila smrt kneza Galimara; zakaj kmalu potem, ko mu je kneginja Albasvinta nalila v vino strupa, se je knez prebudil; žejalo ga je, da še izlepa ne take; dvignil se je raz skrinjo, zgrabil za pivski rog in ga izpraznil na dušek; popil je vse vino; opazil ni ničesar; ves še v omotici je legel nazaj in zaspal; a zbudil se ni nikoli več; umrl je doma na ležišču kot umre pijanec in ne vojnik; pot preko mavričinega mostu mu je bila zaprta; in to je dvorjaniče, velmože in vojnike razburjalo najbolj.
»Knez Galimar je mrtev!«
Ta strašna vest se je razlivala po vsem gradišču kneza Galimara.
Vsi na dvorcu so bili zbegani; eni so trdili, da ga je zadušila boginja smrti, drugi pa so trdili, da je bil zastrupljen.
»Kje je kneginja Albasvinta?«
Pretaknili so vse gradišče, a našli je niso nikjer; šele stražnik Virdomar jim dopove, da je jezdila kneginja že navsezgodaj na izprehod.
»Pobegnila je! … Izpustite pse! … Za njo; ona je kneza zastrupila! …«
Tako so klicali dvorjaniči, velmožje in vojniki; in že medtem so osedlavali konje, jih zajezdili, izpustili pse in se pognali s konji za le-temi.
Njeni trije psi so izsledili sled za njo najprej; zateglo so zacvilili in se pognali za sledjo v dolino; psi in jezdeci so pohiteli za njimi …
Rogovi so se oglasili in divja gonja se je pričela.
Kneginja Albasvinta je pognala svojega konja v divji tek …
»Izgubljena sem!«
Tako je rekla kneginja sama sebi in obrnila konja v gozd; v divjem diru je jezdila po znani ji gozdni poti proti rupi »Povodnega moža«, ki je bila zaradi obilnega pomladanskega dežja polna vode; že med begom je sklenila, da se v rupi utopi, da ne pride živa v roke razkačenih Galimarovih bratov, velmož in vojnikov; zakaj vedela je, da bo, če jo dobe živo v roke, njena smrt strašna; zakaj živo bi bili pokopali v gomilo poleg gomile kneza Galimara.
Lajež psov in topotanje konjskih kopit je bilo čuti bliže in bliže …
Ko se kneginja v diru za hip ozre, opazi, da so psi že blizu nje; oddahnila pa se je, ko je videla, da so na čelu psov njeni trije zvesti čuvaji; dohiteli so jo in bežali z njo; v tem pa so jo došli tudi drugi psi; začeli so napadati konja, da bi ga ustavili; med psi se razvname boj; to je zadržalo pse toliko, da jim je ušla; vsa upehana je prijezdila do rupe »Povodnega moža«; tam je urno razjahala in planila k rupi.
»Trokmar! … Tektosagunt! … Anderot! … Belgund! … Maščevani ste! …«
Tako vzklikne kneginja Albasvinta, si porine nož v srce in plane v vodo.
Nič več je ni bilo na površje; najbrže se ji je med fratovjem pod vodo zataknila obleka.
Galimarovi bratje, velmožje in vojniki, ki so kneginjo zasledovali, so našli ob rupi »Povodnega moža« samo njenega konja.
»Prepozno!«
Tako so vzdihnili bratje, velmožje in vejniki in obstopili s konji rupo »Povodnega moža«.
»Kar je vzel povodni mož, tega se ne sme dotakniti nihče več!«
Tako je bilo povelje Menopara.
Počasi so odjezdili bratje, velmožje in vojniki proti domu; in vsem se je čitalo na obrazu, da njim je žal, ker so zaradi ženske izgubili kneza, ki mu ga ni bilo para med vsemi knezi Barjanov, in je prav ta knez umrl tako, da ne more preko mavričinega mostu k svojim slavnim prednikom.
Rupa »Povodnega moža« je bila zopet osamljena; le trije psi kneginje Albasvinte se niso mogli ločiti od nje.
Na dvorec kneza Galimara se ti trije psi niso vrnili nikoli več; najbrže so zašli med volkove in med njimi zdivjali …