Osthajmka ali grmasta višnja
| Osthajmka ali grmasta višnja. |
| |||||||||||||
Večkrat sem že slišal kmeta tožiti: „Čemu mi stoji višnja na vrtu, saj mi skoraj nobenega zavžitka ne daje! Spomladi vsa prceveta, pa kmalo se cvetje ospe, pa ne da bi bilo kajs adu zastavilo! Mine po pet, po deset let, da si ne morem s sadom tega drevesa ust osladiti!“ — Res ne rodi naša višnja vsako leto, ker je v cvetji jako občutljiva; ali pravi vzrok njene malorodnosti je iskati le v nemarnosti mnogih kmetov, ki drevesu prav nič ne strežejo.
Ker vendar višnja v gospodarstvu veliko zaleže, obračamo s tem oči naših gospodarjev na jako rodovitno vrsto visenj, namreč na osthajmko ali grmasto višnjo. Ime je dobila ta višnja po nemškem mesten Osthajm na Frankovskem, ki je po tem drevesu jako obogatelo; njena prava domovina pa je Sierra Morena na Španskem, od koder jo je zdravnik Kirchhamer leta 1714 v svoj domači kraj presadil.
Ta višnja ne zraste pravo drevo, ampak doseže tudi v najboljšej zemlji komej čez deset črevljev; razračša se pa kakor pravi grm. Najbolj po godu jej je topla osojna lega, dobro vendar stori tudi v senci, samo da sad nekaj pozneje dozori in tudi nekaj slajave izgubi.
Osthajmska višnja se množi najbolje po koreninskih odrastkih in se zasaja tudi po najstrmejših robeh; kjer nobeno drugo sadno drevo stati ne more. Kedar jo vsajaš, ravnaj ž njo z enako skrbjo, kakor z drugim sadjem; in če tudi je rastlina le majhna, izkoplji jej vendar prav prostorno jamo. Drugo leto se odrastki za polovico porežejo; tretje leto pa se more to opustiti, ako so dosti krepko pognali. V tretjem letu začne drevesca veči del že roditi; in odslej naprej skor nič nimaš storiti, samo tu ali tam kako osušno ali nepotrebno vejo jej odvzemi. Kedar drevesa bolj ostare, tedaj njih rodovitnost nekaj poneha in tudi sad ni več tako lep in sočen, kakor prejšna leta. Da se vendar spet omlade, odreži jim vse veje celo do starega lesa; drevo bode spet lepo pognalo in z vso staro močjo roditi začelo. Če pregosto poženo, treba je nekaj vej odpraviti, da sadje preveč v senci ne bode. Sadje je opresno (frišno) jako sočno in okusno; posebno pa je posušeno in pokuhano dobro. Poskusite torej, slovenski kmetje, s tem prežlahtnim sadnim drevesom; gotovo vam ne bode žal truda. Na Koroškem se dobe drevesca osthajmske višnje na vrtu c. k. kmetijske družbe za majhen denar. Gotovo se jih pa tudi po drugih boljših drevesnicah ne bode manjkalo.