Osodepolni zajec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Osodepolni zajec.
Fr. Procházka
Prevajalec: –c.
Izdano: Slovenec letnik 12, št. 93-98, 1884
Viri: dLib 93, 94, 95, 96, 97, 98
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Čudovita tišina je vladala nad pokrajino, kakor je to mogoče le v času temne noči, ko iz oddaljenih vasi čuješ samo votlo lajanje psov, ali pretrgane odmeve človeškega glasú, o kterih brzo dvomiš, ali si jih v resnici zaslišal. Taka tišína! — in bil je vendar smehljajoč predpoldan nekega najlepših jesenskih dni. To molčanje v prirodi je včinilo, da je mladi pohajovalec po drevoredu se v sredi pota vstavil in pogledal nekako začuden okrog sebe. Ni slišal druzega, kakor odmev svojih korakov in to ga je predramilo iz zamišljenosti, da bi se prepričal, a li v resnici koraka v naseljenem kraji. Priroda je bila enaka onemu detetu, ki jo na pol dremaje pri krdelu belih gosi s čutilom popolne blaženosti se ogrevalo. Kakor globok dolgi oddušek, zapihljal je vetrič po drevoredu, in preminil brez sledu, kakor nasmehljaj na lici; le ponekje se še trese listek na veji, podoben težko čakajočemu mladiču pri kraji gnjezda, ki hrepeni poleteti v neznani svet. In zopet je tiho. Ta čudna, globoka tišina, ki privablja srcu nekako tesnoto in tlači trepalnice v spanec!

Na temnozeleni planjavi, ki so jo delale korunova stebla, zagugal se je venec belih cvetov in čez ogroblje, preko brazde se raztezajoče, je previdno pokukala glava zajčeva. Poostren sluh, in zvedave oči niso se dvignile iz skrivališča nad potrebo, da bi pregledale ravno podolgasto dolino z velikim delom ceste, čije konec je požiral gost gojzdič z jelšami in gabrovjem zarasten.

Žvekaje polagoma kakor sladkosnedec perje svežega in krhkega graha, čegar seme je po nekakem naključji semkaj došlo, postal je zajec nekoliko pri tem delu in srpo gledal na ktero stran; le kakor vsled spomina, pomignil je enkrat, dvakrat s čeljustmi ali ovohaval z nosnicami. Bilo je pa tudi na kaj gledati. Nebo je bilo podobno velikemu morskemu zrkalu, po kterem so se spreletavale včasi lastovke, na pogled majhne, kakor roj komarov, ali pak plavalo važno sivo krilo sokola, kakor osamljeno jadro čolnarjevo na širokem morju. Ne visoko nad glavo je, brenčal tenko zvoneč glas mušic v neprestanem plesu, in komaj korak dalje od zajca začel je velik zelen kobiličnjak, viseč na krompirjevem steblu, tako presunljivo čvrčati, da se je zajec od strahu zganil in mlado tenko grahovo luskino z grahom iz zob spustil. Kakor od zavisti začel je tam nekje pri meji peti tudi čvrček, in hitro za njim drugi.

„Ej kakšna godba!“ mislil si je zajec in sklopil ušesa, a še rajši se skrčil v brazdo. Mala jašarica je plazila okrog in otepaje z vitkim truplom pogledala nekolikokrat z zbadljivimi očmi na zajca, ki je nehoté nogo vmikal.

„Kaj pa ta tukaj hoče?“ padlo mu je na um in dvignil je glavo iz brazde, da bi pogledal, kam neki ta čudna stvarca leze.

Sem od meje se je oglasila zaspana pesem dekleta, ktere ni bilo videti, in vsled teh glasov je prenehal krik kobilic in čvrčkov.

Veliki čmrlj, žolto pasast kakor husar, vsedel se je na cvet osata s trušom in tako silo, da se jo ves osat zagugal in nekoliko malih čmrljev preplašenih raz cvetja odletelo. — Zajec si je vgriznil zopet novo stebličje v žvečilo. Ojstro bučenje na zemlji ga je zopet vznemirilo. Sklonil je glavo in videl zanimiv prizor: Osa je sedela kakor požrešen ropar na premaganem trotu, ter pikala in grizla ga, kar je največ mogla. Njegovo brenčljivo jadikovanje družilo se je z besnim krikom strastnega morilca. Šum in obramba napadenega je polagoma potihovala. Osa se mu je zagrizla v krilo pri korenini in nagibaje jo sem in tje, trgala mu je vèn iz oprsja. Krilo se je sklonilo kakor odlomljeno in čez trenutek odpadlo. Ropar se je lotil druzega. Poleg teh borilcev gomazil je po ogonu navzgor mravljinec, noseč manjšega vjetega mravljinca, ki je bil ves zvit, in grude prsti so se valile mu izpod nog tje doli k osi.

„Tako malo je, pa se že bojuje. Vse na svetu se bori“, pomišljeval je zajec in se obrnil v stran od borilcev, v skrbéh si za lastno varnost. Na koncu zelenega polja, pri samem drevoredu z rumenkastim ovočjem opazil je belo utico iz slame. Dva fanta, čijih eden je imel lase kakor izbeljena konopljina, sta igrala kot jezdeca, jahaje eden na drugem okolo stavbe. Na desno je ležal mož, z lakti ob glavo podprt, med rumenimi in rudečimi kupi sadja, ter gledal v plamen, ki je oblizoval mali viseči kotlič. Zamodreli dim pomešan s páro, dvigajoče se iz kotla in tvorečo iz vsega nekak prezvin vlažen prod, povznašal se je naravnost kviško, kjer se je zgubival. Za njim se je videlo vse vlažno; tudi listje in veje z žoltim ovočjem in v novo izorane brazde na strani, a belo zidovje na griču.

Po cesti je prihajal s počasnim korakom neki mož. Imel je na sebi novo lovsko opravo, najlepšega troja, klobuk z repom divjega petelina, novo torbo na strani in leskečo puško čez pleča. Od daleč vzbadajoče so bile njegove visoke leskeče škornje, snegobelo perilo in naočniki, ki so se kar žarili, ako je solnce vanje prisijalo. Krasen lovski pes vlekel se je na vrvi za njim po prašni cesti, svoj jezik dalječ iz gobca moleč. Pri utici snel je mož z elegantno gibčnostjo puško iz rame in stopil v zeleno krompirjevo stebličje, ki je zakrilo leskečo obutev. Zajec, naj se je tudi previdno prituknil, ni mogel vendar obrniti oči od njega.

„Kake oči!“ strmel je zajec — „kako se mu svetijo!“ Od strahu se je skrčil k zemlji, toda radovednost ga je zbadala. Pokukal je spet.

„Ne, takšne oči!“ čudil se je, „kako neki vidi ž njimi!“ Mož se je ustavil. Snel je naočnike in čedil jih s svilnatim robcem. Zajec je dvignil vso glavo nakviško. „Evo, čisti si jih — na kolenih — sedaj jih je zopet nasadil — eh!“ Od samega strmenja je zdrevenel zajec z izbuljenim pogledom na te iskreče velike oči, ki se dajo čistiti na kolenih. Glej, sedaj je dvignil mož svoj dolgi stroj in ga nesel k glavi. Kaj je to? Kam se jo to dejalo? Bilo je videti tako dolgo, lesketajoče, a sedaj ni videti nič, nego malo črno kolesce.

Ubogi zajec ni slutil, da je nastal zanj grozni trenutek. Doslej je varovala postava mlado njegovo življenje pred strelnim orožjem, in zato ni vedel o njega strahovitosti druzega, kakor nekaj malega iz pripovedovanja starcev, kteri so pripovedovali v resnici neverjetne pravljice o preganjanji svojega rodu. Zares bilo je podobno neresnici, ker so tudi pripovedovali, da se spominjajo dôbe, ko ni bilo ničesar zelenega videti po zemlji, kakor le nekoliko temnozelenkastega jegljičja, ki je, kakor sploh cela raván, bilo pokrito z belo iz neba spadlo odejo.

Dalje, da solnca po več dni ni bilo videti in da je povsod bril ojster, mrzel veter, da so se kar udje krhali ...

Mož, ki je ravno meril s puško, bil je profesor iz mesta, strastni lovec. Doslej sicer ni vstrelil nič razun nekoliko vrabcev, pa imel je celo skladanco orožja, bogato knjižnico o orožji in lovu vseh vrst divjačine in blizo en tucat lovske oprave, med njimi tudi ono sibirskega, planinskega in škotskega lovca. Po dolgih študijah znanostij o orožji, s kterimi je pričel s sarmatskim lokom, belearskim prahom (fračo), avstraljsko sulico, dospel je k lastni iznajdbi, k popravljenim patronom sisteme Lefoša. Po dolgih poskušnjah je znašel moč smodnika, ki jih je delal v možnarji svoje gospé, namreč da ima drobnozrnati in enakozrnati smodnik večjo moč kakor grobozrnati ali vsaj neenakozrnati, čegar večina celó nespalena izleti iz cevi. Množino prahu za eden strel je dognal na algebraične dokaze, ki se ima strinjati z razmerami velikosti in oddaljenosti zverine, vsled česar si je izgotovil razne patrone za določeno oddaljenost, a za merjenje daljave pristroj, ki je pri oddaljenosti 100 korakov povznesel cev za en korak. Za svojo iznajdbo si je naročil lastno, po modelu sestavljeno puško iz Anglije. Komaj je dočakal prvega dne, ko je bilo po postavi dovoljeno poskusiti svojo iznajdbo na premični tarči in osoda je zadela na našega ubogega zajca.

Bil je to letos prvi ojstri strel v naši dolini, a zato bil njega včinek velik. Priroda, kakor bi se bila prebudila po njem iz dremote in odprla začudene oči. Dekletce pri meji je od strahu zakričalo in vstalo. Tudi gosi so prenehale pobirati ovseno latje ter dvignile s kričanjem glave kvišku ne veliko manj sem, kakor takrat ko so pred stoletji Rim rešile. Čvrčanje kobilic in grilcev je vtihnilo, kakor od strelnega glasu požrto, zato pa se je doli na travniku vzdignil celi mrak preplašenih vran s krokanjem ter letel k ribniku bližnjega mlina. Na polji in lokah so se dvigale žene, trgajoče travo, in pastirji, ter gledali na dotično krompirjevo njivo, nad ktero se je vzpenjal lehak plavkasti oblaček.

Tudi nepremičen mož tam pri kupih ovočja je vstal polagoma od ognjišča, da bi se po vzgledu fantov ogledal po nasledku strela.

„Beži ali leži“, rekel je pri tem s hladnokrvim vzdihljejem.

In imel je prav v obojem. Zajec je bežal in lovec je ležal; le nekoliko cevi in rokav z zelenim robom (okrajcem) sta molela iz trave. Prvo, kar je iz tega lenega moža prišlo, bilo je začudenje, potem pak jo sledil nek občutljej sočutja ob enem z mislijo, kaj bi lahko vse nastalo, ako bi pritekel v pomoč temu, na videz, močno ponesrečenemu lovcu, a hitel mu je vendar v pomoč.

Ta je začudeno pogledal na prihitečega moža in se dal ugodno vzdigniti. Prvo njegovo vprašanje, je bilo: kje je zajec?

Od prišleca nič gotovega poizvedevši, je čez kratko opazil, da mu iz nabuhlega lica teče kri, ki jo je začel s svilnatim robcem obrisovati. Podpirajočemu čuvaju je potem razodel, da njegova iznajdba zahteva še radikalne poprave. V potoku za poljem si je izpiral potem okrvavljena usta. Žene, tam blizo travo trgajoče so govorile nekaj o dveh izbitih zobeh. Na večer se je govorilo že o četirih zobeh, kar pa lahko vsak smatra za prazno klepetanje.

Vrnimo se k zajcu. Iz temnega kolesca, kakor se mu je videvala namerjena puška, švignil je blisk in skoro v tem trenutku, ko se je zamogel spametovati, je začutil pekočo bolest v glavi in boku, ki ga je omamila.

Bližeče se lajanje psa, ga je zdramilo. Poskočil je in se zaletel z mogočnimi skoki v nasprotno stran, od koder je zaslišal pasji glas Kam? to ni vedel, kajti ob enem s skelečo bolestjo vred je opazil, da namesto sedanje dnevne svetlobe se mu je privalila globoka tema v oči. Pes se je sicer kmalo vrnil s praznega lova, toda zajec za to ni prenehal teči. Nemara je mislil na hranilni les, ali namesto da bi tekel k njemu, nameril je v polukrogu k vasi. S težkim skokom jo padol v cestni graben, a izkobacavši se tekel po njej. V teku po cesti puščal je prah za seboj, ob enem pa ga je spremljalo vriskanje pastirjev, ki so pasli čedo kraj nje. Čez trenutek se je zdelo, da ga trda tla pod nogami varajo. Zaobrnil se je naravnost na desno ali ravno tam se je tudi cesta z drevoredom zakrožila na to stran, tako, da je zajec bežaje tekel sedaj med drevoredom. Omoten zavil je čez kratko na levo, ali kakor nalašč je bil tudi tam cestni ovinek, ktera ga je sedaj peljala naravnost v vas.

Pri kraji vasi grel se je na solncu stari šepav pes in spal. Le včasih je zganil kožo ali pomahal z repom, da bi odgnal muhe, kar ga sicer ni motilo v spanji, ki mu je bilo naravnost trdno, da jo kar žvižgal z nosom. A v tem ga je zbudil zajčji tek. Dôba, ko je ta starec še za zajci tekal, zdela se mu je kakor meglene sanje. Sedaj ko na take zabave nič več ne misli, približala se mu je zopet divja strast mladosti. Vstal je, ne verječ sam sebi, ter pozabivši na šepavo nogo in mršavo telo tresel se je od veselja. Storil je nekoliko skokov naprej, da bi po stari skušenosti pretekel zajca, ako se ta hipoma obrne, ko vgleda neprijatelja. Pri tem obratu bi mu ne smel uiti. Toda načrt tega starega veterana razbil se je po nesluteči okoliščini. Slepi zajec, ne videč čakajočega psa, vrgel se je v skoku naravnost na njega, da je ta nepripravljen na tak napad, pri tem ves skoprnel in pustil mimo svojega skoro brezzobnega gobca dalje iti poslednji plen, ki bi ga znal v svojem življenji še vloviti. Razsrjen po tem nezaslišanem skoku, spustil se je s hripavim lajanjem za dolgoušnikom, pa kmalo po nekoliko skokih jo začutil svinčeno težo v udih in vlekel hromo nogo za sabo potén jezik od sebe moleč. Zajec in on sta se zapletla pod noge konjarju, ki je korakal poleg z otavo obloženega voza in od tod pod konje. Ti so se preplašili in pričeli dirjati. Konjar je tekel za zajcem, ki jo tekel v krogu okoli. S tem so se konji še bolj preplašili in voz visoko naložen, zvrnil so je v prikop. Zajec je tekel že daljo, v tem ko se je pes pletel še pod konji. Konjar je v svoji osupnjenosti in strahu obstal, dejal si palec na usta, kar že svojih trideset let ni storil.

Prva njegova jeza se je razlila nad neblagim veteranom, ki jih je dobil toliko za svojo gonbo, da jo cvileč od bolesti komaj pête odnesel. Kaj podobnega se mu ni pripetilo v celem življenji.

Zajec je tekel dalje.

Iz visoke bele šole na vasi, poluzakrite z lipami, prihajali so ravno otroci, dva po dva, v najlepšem redu. Sivolasen postaran učitelj, držé v roci dolgo merilo, stal jo pri vratih smejoč se in polglasno prigovarjajoč k lepemu miru in redu. V tem se je pokazal pri potoku nasproti šoli zajec in z edino svojo prikaznijo razdrl vso avtoriteto gospoda učitelja. Kakor burja, zagnal se je ves zbor učencev po ubogem slepcu, ki je komaj dobil časa, da se je tikoma otrok obrnil in zaletel drugam. V gnječi je nastal metež in plačljivi krik. Nekoliko mlajših je bilo povaljenih k zemlji. Bilo je slišati lomljenje kamenitih tablic, strtje dveh ali treh tintnikov s črnim učinkom in eden podedovani abecednik, iz kterega si je cela rodovina pridobila prvo znanosti, razletel se je kakor jesensko listje po blatnem potoku. Celó nos je imel eden učencev krvav in najkrepkejši fantje, ki so se poslednji z lova vrnili, so bili od gospoda učitelja zaprti po šoli. Temu vestnemu in vseskozi praktičnemu možu je bilo v resnici žal, da so otroci splašili zajca, kajti računal je, da bi mu bil v svojem prvotnem smeru gotovo pritekel v dvorišče ali vsaj na vrt, z gostim plotom ograjen.

Kjerkoli se je kak pes na solncu stezal ali po sledu sledil, pritekel je že na prvi plašni krik veteranov in podal se na lov za plenom. Ti, ki so bili privezani, spremljali so gonbo s tulenjem. Sreča je bila za zajca, da je bilo v tem času prav malo odraslih ljudi v vasi; le redko kje je pohajalo kako otroče blizo ceste in se hitro spustilo v jok, opazivši, kako se je proti njemu podila lajajoča družba. Na drugem koncu vasi, kamor je zajec z nezaslišano srečo pritekel, zabavala sta se dva soseda, razgovarjaje se na ulici. Tu sta zagledala gonbo in oba enih misli segla po orožji. Enemu se je posrečilo dobiti v roke kij, v tem ko je drugi sekiro za toporišče zgrabil. Stopil je naprej, zamahnil in vrgel.

Prebolestno zacvilenje prvega psa za zajcem, kteremu je bil po kiju križ zlomljen in okoliščina, da se je drugi sosed prijel z obema rokama za koleno, sta jasno pričala o veliki moči sosedove roke.

„Zajec v vasi — čudna reč“, začel je okorni metavec nekako plašno govoriti. „Slišal sem vedno, da to pomeni brzi požar. Kaj pravite sosed?“

Srečno zapustivši vas, tekel je zajec na polje. Pod nogami se mu je podirala naorana prst, tam dalje je bilo pohojeno strnišče, pak zeleno repišče in s travo obrasle „zóre“, stekaje se enako potokom v dolino. Dasi je zajec tu a tam naletel tudi na kak vzvišen breg, ostali so vendar njega preganjalci dosti zadej, ker breg je bil v zvezi z gričem, ter je podajal slepemu smer, kam se je imel podati.

Na livadi pred lesom se je pasla čeda ovac. Ovčar stal je poleg njih in podpirajo se od zadej z močno palico se vkvarjal z zažiganjem svoje pipe kresajoč si na kamenu ogenj, pri čemur se je močno čudno držal. Njegov pes je sedel pred njim ter ni pustil pipe z oči, kakor bi hotel reči: „Počakam, da ti prižgeš, potem pa še jaz!“

Vsred tega posla sta zagledala oba, kako se je krdelo psov zagnalo med ovce in jih razganjalo je na vse strani. Vzroka te prikazni sicer nista uganila, pa to ni zabranjevalo, da bi napadnike kolikor najhitreje mogoče s krvavimi glavami ne odpodila.

Zajec, sam ne vedoč kako, izmotal se je iz gnječe ovac, kamor je bil zašel. Od nikogar več preganjan, začel je počasneje teči. Čez nedolgo je začul nad sabo šum visokega lesa. A baš ko je hotel, čuteč se v varnosti, se po prestalem teku in strahu nekoliko oddahniti, trešil je z glavo ob drevo in se prekobicnil.

Ko se je zopet spametoval, slišal je nad seboj šum, kakor se to čuje v visokem jegličastem gozdu. Iz razbitega gobca in nosu tekla mu je po kapljah kri in na to, kakor tudi na ranjeni bok, na rano po strelu izbitih oči, vsedala je množica sitnih muh, proti kterim je le s težavo branil bolestna mesta z otiranjem ob gosto vejevje in visoki mah, proti kteremu se je podal sedaj pozorno naprej. To nadlegovanje mu je bilo tolikanj čudnejše, ker je čutil okrog sebe temno noč. V resnici pak se je solnce še le nagibalo k zapadu, skrivaje se za hrib, ob kterem se je les razprostiral, ter se poigravalo z bogatim svojim zlatožarnim leskom z vrhovi jegličastih dreves, sipaje med temnejše sence bogate prôde svojega gorečega dežja. Obširni grm ostrožnic, na pol še cvetoč, ki je stal v takem produ, bil je od tega enak svetleči kroni, izdelani iz velikih, temnorudečih granat.

Tega vsega zajec ni videl, pač pa slišal v globoki tišini pad iverja od smrekovega storža, ki ga je veverica zgoraj luščila, brenčanje muh nad glavo in letanje hrošča z gluhim zvukom, ki ga je za takega razodeval. Duh lesa je bil dišeč, vlažen, tih, kakor dihanje spavajočega otroka, toda njegova slast je bila ranjenemu neznana. Skeleča bolečina ga je gnala iz enega prostora na druzega, dokler se ni naposled znašel pri žuburečem potočiču, kjer si je hladil svoje rane na vlažnem mahu in kolesnici.

Polagoma je umolknilo brenčanje muh v nastalem večernem mraku in vkupno z zaspalostjo bolesti počelo se je glasiti utrujenje. Zajec je zadremaval, toda vsaki čas se strašil iz snà. Tu se mu je zdelo, da vidi velikansko žolto pasasto oso, razdirajočo brenčečemu trotu ud za udom, tam so ga zopet strašile grozne lovčeve oči, žareče kakor ogenj in pri bolestnem zapalu v glavi menil je videti švigniti blisk iz malega temnega krožka (kolesca). Ko se je prebudil, bil je že polni dan. Topla gorkota jutranjega solnca vdarjala je v stoterih prôdih v lesno tišino, a sèm od kraja gozda se je glasilo radostno petje škerjancev. Nad glavo se je zbudil zopet brenčeči roj muh. Iz daljave sèm so leteli po gojzdu jasni vdarci détala, tožno žvižganje drozga a semkaj od močvirja poleg ribnika glas osamele čaplje.

To vse, kakor tudi topli solnčni žarki, ki so na njega padali, spominjali so zajca na dan, ali za oči je bila naokrog noč — temna in globoka. Podal se je toraj pazno naprej, da bi ob česa ne butil, ali vkljub temu zapletel se je v ojstro trnje ojstrožnic, padel v jamo, tokljal se od debla v deblo in naposled padel kakor iz kakega strmega brega. Bila je noč tako grozna in dolga, kakoršne se še ni mogel spominjati. Kam je neki šlo solnce, ki ga je tako naglo z oči zgubil — kakor bi ga bil tisti blesk uničil ? Kaj neki delajo sedaj ljudje v tako dolgi noči — kako neki letajo ptiči v tej temi? Spomin na ljudi podil ga je dalje v les, pa tudi glad ga je silil, naj bi poiskal paše, toda pot mu je bila brzo zagrajena. Nahajal se jo ravno na prostoru, kterega so v velikem polukrogu obdajale strme skale. Ta kotanja, žalostna že sama od sebe, postala je njegova ječa, kajti naj se je podal, kamor je hotel, povsod je naletel na hladen zid z mahom obraslih skalin. Pri viru, pršečemu iz skale na sredi te kotanje, se je vstavil po vsakem poskusu dospeti od tod. Tukaj je stal mogočen hrastov panj, okrog kterega je bilo ovešenih nekoliko obrazov (slik) znabiti, kakor je navada — na spomin kake nesreče, ktere se nihče ni več spominjal. Rekalo se je tu pri „božji martri“. Tam kjer je po blisku razdrapan dob, ki mu je strela vrh raznesla, raztegal svoje najnižje veje, viselo je razpelo brez glavo in desne roke, oprano po dežju tako, da ni bilo več sledu po nekdanji barvi in pozlačenju. Pod njim je bila slika božje porodnice, slikana po nevešči roki, najbrž od kakega otroka, kajti mati božja je na vsaki roki, ne vemo zakaj, držala kronanega otroka. Najnižje je bil še nov obrazek (slika) sv. Antona (kakor je pod njim napisano) znabiti od ravno tega mojstra, s kosom uvelega venca. Ta svetnik na sliki je imel velike, čudno naprej stoječe oči, kakor bi se čudil in ena polovica obraza veliko večja od druge in rudeče pobarvana. V tem svetišču zdrževal se je sedaj naš nesrečni četirinožni puščavnik. Nekoliko kisle zajčje detelje, ki jo je po naključbi pri potoku našel, pregnalo je najhuji glad; na to se je vsedel v grmičje pred „božjo martro“, upajoč, da naposled premine ta strašljiva noč. Na dobu med vejami vsedel se je ptiček. Kakšen je bil, to zajec ni videl, a pel je tako krasno, tako ganljivo, kakor bi hotel vso bôl in vso tugo njegovega srca v eno samo melodijo zliti. Zajec ga je razumel: pel je o razkošni krasoti dneva in veličastnih žarkih solnca, od dišečosti rož in sladkih dnevov mladosti. Ko je vtihnil, bilo je zajcu še tožnejše nego poprej. Čakal je še, da zopet zapoje, vzdigal svojo težko glavo, pa v gozdu je vladal mir z večnim šumom drevesnih vrhov. Le par grlic se je božalo nekje tam zgoraj in grgotalo si v detinski milini, da je toliko blaženstva kar omračevalo nesrečnega zajca, kteri ni zamogel zapopasti, kako se drugi v tej noči radovati zamorejo.

Pred večerom šla je tukaj po stezici stara žena z butaro. Bila je splošno znana osoba v kraji. Molila je neprenehoma in na glas, ter nosljala iz velike tobačnice tobak pomešan z razdrobljenim ogljem, in poznala po krstnem imenu kake štiri milje vsakega človeka na okrog, ne izvzemši otrok, vsled česar je imela tudi vedno priliko voščiti komu za god.

Prekrižala se je, glasno moleča očenaš pred znamenjem, ko je opazila med tem pred seboj poskakovati zajca, ki je skoro pri vsakem skoku postal. Stari je padlo v glavo, da je obstreljen. Vrgla je butaro z rame, ter pohitela za njim. Nastal je čuden lov. Spredaj je poskakoval zajec nekako bojazljivo in zmoteno sem in tje, držaje se neprestano malega kroga; za njim pak je hitela starica, govoreča pri tem glasno očenaš za očenašem, kajti še ta redki slučaj ji ni zamogel za malo časa odpraviti te dolgoletne navade.

Ker se je vse to godilo pred „britko martro“, zato je zamogla ta prikazen postati za opazovalca nekako čudovita. Naposled je starka vsa vpehana obstala. Tudi njej je počelo biti zajčevo obnašanje nevganljivo, kajti skakal je čvrsto, kakor bi ne bil ranjen, in postajal pri tem le, kakor bi se ji posmehoval. Pri tem se je vršil lov vedno v malem krogu pred „božjo martro“.

Nekako strahupolno čutilo jo je prevzelo, zatoraj je hotela, pobravši breme zopet od tod. V tem pa je zajec, privabljen od nastale tihote, in neznajoč pota, prihopkal zopet blizo k osupnjeni starki, obstal in jel gledati k njej, s praznimi votlinami v glavi. Solnce se je nagnilo ravno k zapadu. Ptičje petje je potihnilo in v gojzdu je vladala tišina. Starki so se počeli ježiti sivi lasje in očenaš se ji je v čudnih besedah glasil z ust, ki niso bile v stanu spraviti pravega glasu od sebe. V neizrekljivi grozi se je ozrla nazaj na znamenje. Toda razpelo breg glave in roke, božja porodnica z dvema sinovoma na rokah in sv. Anton z velikimi očmi, vse to je dovršilo njeni strah. S presunljivim krikom je pobegnila od tod.

V lesu so je vgnezdil zopet prejšnji mrtvi nočni mir. Samo netopirova krila so šumela včasi zajcu nad glavo in iz visokega drevesa odpadla kaka davno že zlomljena vejica. Nastala je v resnici pravcata noč. Slabi vetrič je šumel v jegličji, čegar melodija je bila pretrgana le po padu kakega storža ali po žalostni pesmi čuka v skalovji. Zajec je zaspal. Ko se je prebudil, bila je zopet noč — strašna — grobova noč. Dolgo si ni bil svest, ali spi, ali bedi; bilo mu je kakor bi se prebudil iz ene noči v drugo.

Nad lesom je svetil mesec v polni svetlobi ščipa. Neba obok je bil čist, brez oblaka. Ozračje jasno, hladno. V modrem svitu lune, dvigale so se iz drevesne sence gola trupla skalin; vršičje dreves se je pokrilo s srebrno, čarodejno obleko, ki se je po nekje raztezala tudi na kosove debel kakor bogate franže“, ali na grmičje in proste prostore mahovišja kakor žareče ogrinjalo. Bila je bajepolna noč. Kakor glas iz druzega sveta glasil se je v njeni tihoti glas sovikajoče sove in renčeče lajanje lisic, ki so se morda rovale za plen. Zajec je sedel kakor poprej žalosten na svojem prostoru pred „božjo martro“, gledaje s praznimi votlinami na obrazu. Bilo jo pri tem nekaj neizrekljivega, nekaj groznega kakor težko očitanje nesreče, kar je zrlo iz teh ugasnelih oči k svetim obrazom, nekaj tako čudnega, da je bilo videti, kakor bi sam sv. Anton hotel po mesečni luči z bledim obrazom in velikimi očmi doli stopiti. Globoko gorjé se je žarilo v slepčeve prsa. Njegovemu obupu je bila enaka le ona noč, ki ga je na veke prevzela.

V takšnih mesečnih nočeh, kakor je bila ta, družil se je navadno zajec sè svojimi vrstniki na mikavnih lesnih tratah v zanimivih igrah, poln sreče in radosti. Tam ga je čakala tudi njegova družica. Čaka ga še sedaj? Znabiti se vrstniki vkljub tej temi bavijo tudi sedaj skupaj — in se ne spominjajo nanj. Ha, eden je tekel mimo — slišal je njegov glas. Slepec se je oglasil in vrstnik se je približal. Silil ga je, naj bi šel ž njim, ker radovanje že dolgo traja, in se je že on sam zapoznil.

„Kako je mogoče — v tej temi?“

„Saj sveti mesec kakor po dnevi!“ se je čudil vrstnik in zginil v urnih skokih. Slepec je hotel pohiteti za njim, a brzo je vdaril ob panj in skalo. Še žalostnejši se je povrnil. Še le sedaj je spoznal, da ta grozna tema in noč velja le za njega; — a drugi da vidijo kakor navadno, le on je na vedno vgreznjen v to temo.

Do ranega jutra prebil je zajec v tem položaji, otrpnjen kakor iz kamena in pogreznjen v misli. Ni opazil, kako je žar mesesa polagoma ugaševal, kako so se vrhovi dreves proti vzhodni strani vedno razločneje kazali. Nekaj prazničnega se je zdelo počivati v tem svežem duhtečem duhu lesa, v teh prvih prodirajočih žarkih solnca, nad kterih drznostjo se je vse rudeti začelo. Niti kak otročji krik, ali lom suhih vej pod nogami, ropot koles ali pad sekir ni se glasilo v lesu. Le polagoma se je dvigal tam nekje v daljavi sivi dim oglarja v jasno tiho višino in odbijal se od raznih stinov modrine, gor in oblakov.

Gojzd je bil prepuščen sam sebi in njega bivalcem. Niti iz pokrajine za njim se ni glasil noben vznemirjajoči glas — le dvakrat, namreč kmalo pri izhodu solnca in potem ko so drevesne sence se krčile že k petam debel, zadoneli so iz daljave veličastni glasovi zvonov, toda tako tiho in ganljivo, kakor bi se vetrič ob strune na harpi dotikal.

Gojzd je imel svoj praznik.

Na ogreti kameniti plošči pogrevala se je v leskeče kolo zatočena belouška in pomolila včasi malo glavo v senco kolesnic. Lesni aristokrat — srna z malim pegastim mladičem, je korakala, kakor svetu na ogled, s koketnim korakom po mahu in se v gibčnih obratih čestokrat ogledala po mladiču, ki je po šegi otrok povsod obstajal in se zabaval. Malo je manjkalo, da ni stopil na slepca, ki se je bil skrčil v visoki cvetoči vrés in sedaj prestrašen izkočil. S tem je prestrašil tudi mladiča, ki je sedaj s presunljivim žvižgom pobegnil k materi in na polovici pota se radovedno nazaj ozri. Srna je prihitela k njemu z glasom ne razločujočim se od lajanja velikega psa, in dasi tudi je hitro na to z mladičem zginila, preplašila je vendar sè svojim glasom vso okolico. Slepec je obletel v splašenji dvakrat svojo ječo. V znožju pod veliko skalo zginilo je naenkrat več rujavih lisičjih glavic, ki jih je mati k igri na beli dan pripeljala; kardelo ptičev je zletelo raz visoke bukve in zginilo tam nekje v divjem kriku. Črna mala veverica, ki je ugodno sedé na zemlji vrtila v prednjih tačicah oreh in grizla ga, pognala se je z urnimi skoki po deblu navzgor in v drznem velikem skoku spustila se čez mlade jelko v košato smreko, kjer se je za vejami skrila. Ta se je prva spametovala. Doli z vej so molele le koničasta ušesa, zvedave oči in čez kratko cela glava. Ko je bilo vso mirno, skočila je lahno na konec suhe veje nad samim zajcem, pocepetala zlobno z nožicami, potem pa je jela obirati velik smrečji storž.

Velike lesne mravlje so tekale kakor vedno po svojih pohojenih stezah, ki so se od velikega kupa mravljišča na vse strani raztezale. Ti zamišljeni republikanci, ravnaje se po strogih zakonih, niso poznali nobone nedelje in tekali vsled tega kakor drugekrati za svojim poslom.

Pri potoku so se snidli k veselici gozjdni pevci. Pili so, kopali se, podili, norčevali, peli in bavili se kakor gostje v toplicah. Zarudela penica, neprestano se smejé sè svojim tankim glasom, se je zagnala včasi pri zabavi za muho in se vsedla pri tem pogrizku nasproti neskušenemu liščeku, ki se je šopiril pri potoku, da je bil za polovico večji videti; brez dvoma, da je hotel s to umetnostjo nje pozornost ná-se obrniti.

V sredi tega veselja in zabav dolgočasil se je naš nesrečnik, ki ni imel niti pojma o vseh teh krasotah, ktere je jesensko solnce po lesu razprostrlo. Zanj je bil tudi ta prazniški dan tako poln sreče in brezskrbne blaženosti le daljše nadaljevanje one nespremenljive noči, ktero je menil da ne preživi več. Veseli trušč okrog njega je vpljival nanj tako, kakor pesem norca nad novim grobom. K vsemu temu ga je še stiskal trpki glad. Ne s pogledom niti z ovohanjem ni zamogla ranjena glava hrane najti. Naj je tudi se vklanjalo mnoštvo biljk, zagrizel je slepec v toplo, čudno duhteče jelkino, in v neprijetno kolesnico. Časih se je opraskal do krvi v ostrogi ali pak bil preganjan po besnem napadu mravelj, blizo čijih bivališča se je bil nevedoma vsedel.

Sence so se bile že znatno podaljšale, ko se je v tej romatični kotanji oglasila človeška govorica. Bila je to mestna rodbina na izletu. Naprej je šel zaljubljen, neprestano se smejoči par, za njima debela gospa, ki je vodila na vrvi za sabo malo hrtico, in se globoko vdihovala, postajajo pri vsakem koraku. Najbolj zadej je sopihal enako rejen mož, nesoč v jerbasu nekoliko steklenic, razgledovaje se na vse strani, iskaje najbrž prostora, kjer bi se vlegel.

„Ah tu je nekako močvirje“, vzdihnila je gospa, težko izdiraje čevelj iz žolte glinovice. „Prosim vas, prenesite Belinko na drugo stran, da bi se ne omazala“.

Mladi mož spredaj se je obrnil, da bi ji spolnil željo.

„Ne, ne“, ugovarjala je gospa — „vam svoje Belinke ne zaupam. Vi ste krutni do živali, pa bi jo nalašč spustili v vodo“. Mladi mož se je zasmejal in pohitel za dekletom.

„Prosim te, mili mož, prenesi jo ti!“

Stari gospod je brez promene svojega dobrotljivega lica vzdihaje dvignil hrtico in jo previdno prenašal sledovan s skrbnim pogledom svoje soproge, ki se je temu izvršenemu poslu blaženo nasmijala.

„Samo, da bi ta mladeneč ne bil tako okruten“, je vzdihnila tiho k potrpežljivemu možu. „Ne vem ali mu vendar smem zaupati svoje dete? Pomisli — ono-le krat je spuščal Belinci celo dim iz cigare v nos in oči. Zato se ga tudi živalica tako boji; ona dobro razloči dobre ljudi od zlobnih.“

Stari gospod je vravnaval steklenice, obrisal si pot in zopet gledal za ležiščem.

V tem se je spredaj oglasil dekličji krik. Zajec je skočil pred njo in pretrgal zaljubljeno govorico. Spremljevalec, da bi so maščeval, pohitel je z rokami ploskaje za njim. V njega strmenje vendar zajec ni tekel hitreje, marveč spustivši se v krog hitel starima zakonskima nasproti, s čemur je močno prestrašil staro gospo in mehkužnega psička, ki se je v prvem hipu skril za gospo in še le potem jel lajati, ko se je zajec obrnil in zopet k mladenču nameril. Vsa družba je gledala to redko dirjanje ter se spustila za zajcem več iz zabave kakor zarod drugih namenov. Mladi mož je hotel pokazati svojo gibčnost in urnost, ter se namenil ga vjeti. Tudi stari gospod je odložil steklenice in hlačal za njim v smehu, odvračajo bližje došlega s krikom. Tudi hrtica je postala pogumnejša in ščevkavjoč naganjala zajca. Stara gospa se je smijala, da so ji solze tekle po licu, v tem ko je gospodična tleskala z rokama in mahala sè svojim solnčnikom. Ves upehan in prestrašen, tekel je zajec v krogu naokrog, ali pak se zaletaval ob skale in drevesa in postajal le, ko so tudi njegovi preganjalci opešali.

Naposled je ves utrujen obstal in se v obupnosti udal vsemu. Prva je bila pri njem hrtica, ki je ne zaupaje zajcu in takšnemu lovu, od daleč stala in lajala bojazljivo nanj, čegar oslabljena boka sta se po strahu in sapi silno dvigala.

Za psom sta najprej tu stala stara zakonska in mlada deva, kteri vsi navzeti sočutja k preganjanemu plenu, so se s pomilovanjem k njemu sklonili.

„Moj Bog, slep je!“ jo zaklicala deva in strmé sklopila roke.

„Slep!“ sta ponavljala zakonska s sočutjem.

V tem je prihitel tudi spremljevalec, globoko oddihajoč se in videč, da se je ganec ganil, je popadel solnčnik, ki je poprej gospodični iz rok odpadel ter vdaril z držajem iz slonove kosti zajca po glavi.

Krik strmenja in nevolje oglasil se je vsem navzočim kakor z enega grla, kterim vsem se je žival usmilila. Zajec je padel na stran. Njegove nogo so se tresle in nategnile. Vsled njegovih muk je bil sedaj konec.

Nad njegovim toplim trupom nastala je za trenutek bolestna tišina. Stara zakonska in mlada deva pogledali so na mladiča s pogledom, s kakoršnim sprejema čednostna družba naglo odkritega zločinca, ki si je do tega hipa znal priljubljenost pridobiti. Mlademu možu v začudenju tonečemu, se je zdelo, kakor bi bila njegova sreča naglo razpela krila in zginjevala v megleni daljavi.

„Pojdimo domú!“ rekla je čez nekej hipov mučne tišine gospa z mrzlim glasom, ne zmeneča se za mladenčeve ugovore.

Stari gospod je vzdihnil in poslušno dvignivši jerbas in psička, se še žalostno ogledal po prostoru, kjer se je namenil vleči.

Ubijavec se je laskaje približal k devi, toda ta se je hladno obrnila od njega in šla ob strani svoje matere.

Mladi človek je osamel kakor v sanjah pri svojem plenu.

Tretjega dne šel je tukaj kolovratnik iz bližnje vasi. To je bil človek, ki je srečno rešil zagonetko: ne delati in vendar živeti. Da bi se težjemu delu izognil, popravljal je raje stenske ure, harmonike in kolovrate, oskrboval hiše z mladimi pesmi in mačkami, privajal služkinje, bil strižec, brivec in čebelar, prodajal je penice in golobe, ki jih je lovil po polju in na sadonosnikih; po zimi pa je navadno delal coklje in pletel koše.

Ako je pa dal svojemu staremu stroju igrati starodavno pesem, bilo je vasi obupati, kajti ponavljal jo je neštevilnokrat druga za drugo. Enkrat ga je sosed za božjo voljo prosil, naj ga ž njo dalje ne muči, saj mu ja ni toliko žalega storil, kar je za nohtom črnega. Vsa vas je bila toraj vesela, ako se je podal s svojim kolovratom za nekaj dni na tuje.

Tega mu je dal v popravo stari berač, ki pa je še pred popravilom stroja umrl v bolnišnici. Umetnik je podedoval sedaj kolovratek, ki je pak igral le eno pesem: „Poleg gozdiča“, in še to je za polovico piskal, polovico trobil, vkljub temu je bil dosti plodonosen.

Umetnik se je po naključbi s svojim bremenom pred „božjo martro“ vstavil. Prišlo mu je na um, naj bi si s pobožnim činom zagotovil srečo tega dné.

Brez dvoma ga je k temu spodbodla tudi zaupljivost objasnjena na prostosrčnem licu sv. Antona in dal je, kar je imel: postavil na tla svoj kolovrat, da bi zaigral svojo „Poleg gozdiča“. Sv. Anton, kakor se je videlo, je imel iz tega radost, gledal je na kolovratek z velikimi očmi z nezakrito radovednostjo in pokojem.

Ko se je umetnik pripravljal dvigniti zopet breme na hrbet, zagledal je pred seboj ubitega zajca. Vriskaje ga je pozdravil in pogledal hvaležno k sv. Antonu. Tako bogato ga za pesem še nihče ni obdaroval. Na to je vrgel zajca v žep pri kolovratu, da mu jo samo glava ven molela.

To je opazil na kraju lesa sledeč lovec — bil je to po naključbi gosp. profesor. Nasledek kratkega razgovora je bil, da se je zajec preselil v lovsko torbo profesorjevo in dobil umetnik za to nekoliko srebrnjakov. Čez kratko premišljevanje se je odločil „ne iti v svet“, marveč se povrnil naravnost v gostilnico, kjer sije dal pripraviti celo gostijo, namreč klobas, belega kruha, sira in za to kar je ostalo, še piva. Ko je še napravil pri tem kupčijo za nekaj vjetih tičev, je s poslednjič imenovanem predmetom gostijo še nadaljeval. Ako se pa opijanost po pivu imenuje mučeništvo, zvedel je to tistokrat ta ubožec, ki je v tej priliki razdrl svoj kolovrat in razdal pišalke fantom, ki jih nikdar ni več skupaj spravil.

Gosp. profesor, če tudi za to ni vedel, ponašal se je sedaj po pravem, da je vstrelil zajca, in njegova gospa je napravila iz njega juho, da še sedaj obtožujeta nad želodčinem prehlajenjem.