Osodepolna polunočnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Osodepolna polunočnica
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 1 (4. januarja) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Milo je na sveti večer leta IHiO. Zu| D k cerkve sv. Štefana na [lunaju sedel je v svoji gorki sobi ler pobo/no čilal iz svoje molitvene knjige Osiveli lasje nad visokuu čelom so mu 2e redko krili njegovo glavo. Leta so mu upogmla njegovo telo, a Žive oči. ki so včaaih v nenavadnem ognju za/arelc izpod . aočnikov, pričala so o njegovi Živahnosti in Milosti. Za nekaj ča*a starček zapre knjigo ter zamišljeno gleda pred-»e. V tem hipu nekdo na ln*nem zvoncu uiočno pozvoni.

Kaj ja to? N«jbr*e zopet kak bolnik«, reče /upnik, odloži knjigo ler vstane s stola. Kmalu nato zaAknpl,ejo vežne duri in za nekaj časa vstopi vaa zasop.bana ženska reko«"-:

O, častitljivi gospod Župnik, prosim pojdile brž z menoj, da ne bo prepozno! Ite*ite du^o ubozega grelnika, ki je mnogo hudega prizadejal ljudem 0, bog na* varnj nagle in neprevidene smrti'« Itil-i je to »tura Jera, pridna in delavna Ženska, ki »e je živila z delom svojih rok. Nesrečne/, za katerega je priAla skrbna Zenica prosit pomoči v smrtni nevarnosti, zval se je Ambrot Kol&r. I'o pravici je bil ta mo* znan po v»ej okolici kot neznansko trd in skop človek. Vsak se ga je ogibal, kajti marsikomu je trdosrčm skopuh v svoji neugasljivi strasti, če je le mogel, prizadejal kaj hudega.

Stanoval je skoraj na koncu mesta v precej veliki, po zunanjosti »e precej čedni InAi. Prebival je prav pod streho osumljen od vseh. kajti z nikomur ni prijazno občeval. On se je ljudij ogibal, ljudje pa njega. Na sveti večer že imenovanega leta začutila je sosedinja Jera, kako je v akopuhovi sobi nekaj nenavadno trdo padlo in kako je nato nekdo pretresljivo klu-al na pomoč. Skrbna Jera hitela je takoj v Kolarjevo sobo in naftla je na svoje veliko začudenje onemoglegu starca na tleh. Srepo je revež gledal proti vratom ter milo stokal. Z veliko težavo ga je Jera položila na borno postelj, jela mu zrni vati čelo in senci ter ga tolažila, kolikor ga je reva vedla in znala. Ko se je KolAr malo zavedal, jel je ječali s tresočim in mthkitu glasom

Predraga — sosedinja — Jera! Po meni je' Mrtvoud' — Kazen božja! — Pojdite mi —brž po du — hovnika! Pojdite brž — za božjo voljo — duhovniku! — Moja hči — !

V lem lupil omahne mu glava nazaj na bluzino in bolnik jame zopet hropeti tn grgrati. znamenje, da smrtni godci že gred<'>. Jero jelo je bili strah, da bo slarec umrl brez Moga, zatorej »e urno zavije v g« rko volneno ruto pa hili v tiipni*« e

Precej, ko je žuotuk zvedel to novico, poslal je po cerkvenika, kateri je kmalu prilutel s cerkveno *vetilnieo in zvončkom.

Za nekaj ča*a hitele so po »labi cesti Iri osebe, prva stara Jera kot vodnica s slabo brlečo cerkven«! svetilno-o. njej »tu pa sledila stari zupmk s sv. zakramenti za iiimrujoče in cerkovnik z zvoncem v premrli desnici ter stopali proti lii*i bolnikovi.

OoAedAi v bolnikovo sobo na»el je župnik KolArja 2e čisto brez zavednoMi. Slabo brleča cerkovnikov« sveiilnica razsvetlila je borno in unia/ano »tameo bolnikovo Župnik je položil tresočo roko na bolnikovo čelo. katero je oblival mrzel pot, ter prisrčno molil za bolnikovo du*o. Kur odpre Kolar svoje motne oči, in njegovo obličje se razjasni, ko zagleda zraven sebe duhovniku Hoče izpregovoriti u ne tnore. Z veliko težavo se skloni ter pokaže pod svojo blazino. Postrežljiva Jera poseže brž pod blazino 111 na veliko zučudenje pričujočih privleče kos starega platna, na katerem je bil naslikan obraz mlade deklice z angeljsko-nežnuni potezami. IJolmk zbere vse moči ter se/e po podobi. Goreče jame poljubovati nežni obraz, in solze, katere so bile prve po dolgih dolgih letih, rosile so vela starčeva licu. Nihče izmed navzočih si m mogel razjasnili lega bolnikovega obnafianja.

Toda nakrat oblede lica Kolarjeva. Slarec- se je jel borili s smrtjo. Stokajoč tedaj stegne svojo velo roko ler pokaže na skrinjo, katera je stala zraven njegovepo-telje. Odprli HO jo in našli v njej cekinov in srebrnikov do vrha Istnice so ne mu jele pregibati, kakor da bi hotel nekaj važnega poveduti; »kuAa nekaj spregovoriti. u ne inore. Pokaže tedaj najprvo na podobo, nato nn skrinjo, želeč * tem naznaniti, da naj bi ne bli 4čeči zakladi izročili deklici, katera je tu na platnu naslikana. — Duhovni sturček mu dft znamenje, da bode ustregel njegovi želji; nato stsne umirajočemu Koliirju sveta razpelo v roke.

Toda naenkrat treSči KolAr križ z vso silo od sebe. I'ene. pomešane z krvjo, jamejo se nesrečnežu siliti iz ns' Nihče okolu stoječih ni vedel, kuj bi utegnilo biti temu vzrok Mogoče, da sta ga mučili jeza in obupnost znto, ker ga je smrt zasačila tako nespravljenega s svetom ali pa. d a je v smrtnem boju zblaznel. Ilolnik nekaj časa z o steklenimi očmi gleda okolu sebe. a nakrat vrže odejo ra/ »ebe ter hoče \-tati iz postelje. V tem hipu straSno zakriči. onemogel omahne nazaj in izdahne svojo duSo. Zaradi jasnosti stvari zdi se mi potrebno, da po- / eni nekoliko desetletij nuzaj v življenje umrlrga stan a K' ar j a Kot mladenič o/cnil se je z blago iti pošteno i erjo nekega ubogega Dunajčana. Toda moževa lakomnost je h!i>gi ženi grenila življenje pri njem. Za leto iltii, povila mu »e krasno hčerko, ungeljsko milo Anko. A n• dolgo potem umrla je mladi Anki njena skrbna mati h 1. erka b la je prepuščena skrbi trdega 111 skopega • <1 Ko je Anka s polnila Šestnajsto leto, ukazal jej je • r m oče naj gre kam v kako hita služit za deklo, , . r on ne mar.i dalje skrbeti za-njo. Toda v tem se pr i« i nekaj, kar je imelo hude posledice za očeta in i er Nekega dne zapazi obličje Ank:no ua cesti italian- ki slikar, ki «e je ti| rav tisti čas mudil na Ihinaju. > kar u se je posrečilo pregovoriti Anico, da mu je dovolila naslikati jo

Ko je bila slika dogotovljena. stopil je mladi Itn* ,ui j.red Ankinegu očeta, izročil ntu je sliko njegove h err ter resno poprosil očeta za Ankino roko. Ko Ko ar sliši ahkurjevo proAnjo, mu ves razsrjen zapreti, naj se pobere i/pred očij; v svoji lakomnosti namreč je menil, rlu mladi Italijan gleda le po njegovem težko pridobljenem uiietku in da ga hoče pod to pre t \ e/ j oropati le njegovih blisčečih cekinov. V divjem srdu jiograhi na mui ležeč nož ter hoče razre/ati |iodobo. Ko umetnik to vidi. zaboli ga v sne, da bo njemu lako dragu podob« vničenu in v trenoiku pokončan trud tolikega časa.

Z nekako nenaravno močjo skoči torej nad KolArja, da bi mu iztrgal dragoceno sliko iz rok. Kolftr bori se nekaj časa z okretnim Italijanom, toda nakrat ga sune z ostrim nožem s tuko ailo v goilanec, da se nesrečni slikar oblit s krvjo mrtev zgrudi na tlu. Da ne bi ga pravična kazen zudela, pobegne Kolar takoj z vsem svojim imetjem zDunuja, Anka pu »topi v samostan, kjer malo let pozneje umrje od žalosti nad nečloveškim zločinom svojega očeta. — —

Minulo je med tem kakih dvajset let. Zvili zločinec Kolftr nustunil se je uepoznan zopet na Dunaju, kjer se je preživljal kakor krojač. V svesli si je bil, da ga ne bode zasledovala pravica.

Toda neka čudna nevidna moč ga je zadrževala, da ni pokončal Italijanove slike. Vzel jo je s seboj, kajjiada sam jo ni hotel nikoli pogledati, ker ga je spominjala na njegovo zločinstvo. Vendar jo je imel tako varno sjiravljeno kakor svoje zaklade. Kako pa si je KolAr pridobil toliko bogastva, o tem ni vedel nihče — Jako vznemirjen povrnil se je župnik domov. V svojo sobo doAedši pade na klečalnik ter pošilja goreče molitve k Bogu, naj se usmili nesrečnega Kol&rja. Posebno je pa prosil Vsegamogočnega, naj obvaruje tudi njega naglo neprevidene smrti.

Okiepčan in potolažen v srcu poda se utrujeni starček k počitku. Ko tako leži pol v snu, pol bdeč. razsvetli se nakrat po sobi. In v tem nebeškem žaru zazdi HO župniku, da sloji pred njim KolArjeva hči, s prav takim angeljsko milim obličjem, kakor ga je malo poprej videl naslikanega na platnu pri umrlem Kolfirju. Dekle se skloni in izpregovori: »Hvala ti, častitljivi služabnik božji, da si mojemu očetu ob njegovi smrtni uri na Htrani stal ter ga tolažil! Neskončno usmiljeni Bog je uslisal tvojo molitev. Todaj poslušaj, kaj ti imam Se povedati: Vsako božično noč o polunoči zber6 se duhovi onih na zemlji se živečih ljudij, ki bodo umrli prihodnje lelo do bodoče svete noči«. To izgovorivAi prikazen izgine.

V tern hipu jame v zvoniku cerkve svetega Štefana mrtvaški zvon klenkati sam od sebe. kar je pomenjalo da bode veliko Dunajčanov pomrlo v prihodnjem letu. Župnik skoči prestrašen iz postelje ter jame moliti. Ni minulo pet minut, ko nekdo prav glasno potrka na okno njegove spalnice. Župnik se zgane ter v strahu hiti gledat k oknu, kuj da je. Boječe odpre okno ter s tresočim glasom zakliče ven v temno noč:

Kdo je V«

Častitljivi gospod, nekaj čudnega, da, neumevnega se je dogodilo! NaSa cerkev je vsa razsvetljena in kakor se mi dozdeva, polna pobožnih uiolilcev, slišal sem namreč kako ubrano pojd N spremljevanjem orgelj. Toda gospod župnik, ključ od cerkvenih vrat je v mojih rokah in jaz HI ne morem tega raztolmačiti. Mogoče, da straši. — I'raje ravno odbila polunoč. nastopila je sedaj ura duhov«. Tuko je pripovedoval župniku s tresočim glasom prestrašeni cerkovnik.

Pojdetn pogledat ijekaj«. reče župnik poluglasno, ter zapre okno.

Hitro nn opravi, vzame ključ od cerkvenih vrat ter hiti, kolikor so mu dopuAčale slabe moči, proti cerkvi, Mnlo ga je bilo grozo, ko je odprl cerkvena vratn ter se prepričal na lastne oči, da je cerkovnik govoril resnico. Molčeč in strmeč postaji župnik nekaj časa na cerkvenem pragu. Pa kmalu se zopet zave in osrči; reče samemu sebi: »Bog je tebi to hišo izročil v oskrb, da jo varuješ in braniš pred vsakim onečaSčenjem. Ne obotavljaj se! Vstopi! —

Pogumno torej vstopi v hram Gospodov. Toda kaj »gledajo njegove oči? Veliki altar ae vea bliiči v luči voičenih sveč. Orgije pojO v najlepših in v najbolj ubranih glasovih ; a po cerkvi je vae natlačeno ljudstva — moških in tenakib, starih in mladih. Obrazi vseh so mu znani, saj ao aamo njegovi tupljani, njemu v akrb izročene ovčice. ,

Ko je videl župnik, kako velika množiva izmed njegovih ljubljenih ovčic bode prihodnjo leto plen krvoločne morilke, neizprosne smrti, zalcskctah »ta mu v očeh svetli solzi ter |>adli, kakor dva blesteča bisera na tla. Tu vidi celo množico cvetočih otrok, deklet in mladeničev. a tam ic vočo množico postarnih žensk, krepkib možakov in *lal>otnih starcev, in vse IKHIC prekosila arepa smrt Ko ivatlalje okolu gleda, zre nekaj časa nepremično na veliki alL.tr Strmeč zapazi župnik pn altarju. kjor navadno le on opravita presveto daritev, sivega in upoglega starčka maš« vati. Ko ga župnik gleda, obrne se maAnik nazai proti vernikom, da In jih blagoslovil koncem preuvetega opravila z znamenjem avrtega knža. Župniku zastane kri p" žilah — in njegov oliraz obledi, kajti maAnik, ki je opravljal presveto daritev, m bil nihče drugi, nego — on sam

V UMII hipu mu zabliiči preti njegovimi očmi. in preti njim atoji zopet ono dekle, katero se mu je prikazalo živo v njegovih sanjah. Dekle izpregovori z milo donečim glasom

Iktg je uslital tvojo molitev, kajti obvaroval le je nagle in neprevidene smrti. Sedaj lahko ve A, da ne I«>d«-A učakal prihodnjega l«>žiča. •

Temu letu sledilo je drugo, 134? leto, katero je veselim Dunajčanom prineslo mnogo hudega Večletne slabe letine provzročile so Iiunajčanom žalostne čase, draginjo in bolezen Č r n a kuga s« Je vgnjezdila v veselem m<-stu in pomorila ljudij na tisoče. Ni je bilo bilo, kjer ne bi pobrala grozna morilka jod ne ali več žrtev iz družine. V tej IIIAI umrla je možu ljuhlji-na soproga, ondu žalujočim stariArm vsi otmel. drugodi nedoraslim otrokom ljubljeni »tariAi. Večkrat je bil videti na ulici jako žalosten prizor: za vozom, kjer se jo peljala cela skladalnica rakov velikih in malih, drvila sc je jokajoč in jadikujoč cela tolpa nedoraslih otrok, katerim bodo pokopali ljubljeno »tariAe Tako hudo y> divjala ta kuga. — katero HO Dunajčanje imenovali »črno smrt« — da so |M> nekaterih hišah izumrle kar cele družine. In Ae mnlaj so Dunajčan z nekakim nepopisnim strahom spominja na njo. tlasiravno je /•- od takrat preteklo več nego p e t s t o let A stari župnik pri sv. Štefanu je neumorno delal v vinogradu («o»podovem: po dnevi m po noči |<- obiskoval liolne svoje ovčice, j s la tolažil, umirajoče p« pripravljal ua bližnjo umit. Izvanredno »krh pa j<- imel za zapuščen«! otroke. »krliel jim je za obleko iu hran — Ko pa je nastopila huda zima, jela je tudi kuga ponehavati m koneCno je meseca decembra 1. 1.J47 preneliala pop<dno,

A vendar župnik ni umrl. dam je bil vedno pri pravljen stopiti pred sodnji stol božji; in da«i je bil akoro vsak dati pri holntli svojih ovčicah Sedaj mu je bilo jasuo, zakaj je bilo na božično N. M* V polusi"či toliko IjutUtva zbrsn<-ga v cerkvi. Vse je p..brala gr /ua smrt. le njega, otarčka, jc Ae pustila, (lurrtc je hvalil lioira. ker ira jo obranil toliko časa živega. da Je tu l'-1 toliko umirajočim podeliti tolažila ob smrtni uri. Nj<' govo življenje bilo je podobno življenju svetnika. PrtAel jo zopet sveti veter. Župnik je onrinog«! klečal pri svojem molitveniku ter goreče molil. /.oj»«-t z«-vkleiika mrtvaški zvon, a sedaj lahno in milo, ne tak • kakor leto (»sorej. — Kar nastane Zopet kakor pred letom v sobi nelteAka svetloba in v tem svitu »topi predenj ZojM-l ono th-kle Z angeljskilll obličjem rek""' »Prišla »eni po te, častitl|ivi služabnik božji, da t«' po sklepu Ifcjga NajviM tra spremim pred božji si I — Idi z menoj!«

Pripravljen sem — in zahvalim tu- ti — da morem reči — — pripravljen sem!« izpregovori stari župnik ter mirno zaspi v t »ospodu. — — Drugo jutro našli so domači župnika mrtvega o|> njegovem klečalniku. Njegove mrzle ustnice izražale « zadovoljnost in poliožno vdano»t v božjo voljo. Spolnilo iw> je, kar je napovedala — osedopolna polunočiiica pri sv. Štefanu.