Osmica iz vrvice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Osmica iz vrvice
Tone Čufar
Izdano: Sodobnost, letnik 5; številka 6, 7/8 (1933)
Viri: dLib, dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. dno

1.[uredi]

Vrvež, ki ga je izzval opoldanski ričet, se je polegel. Jetniki so pospravili vsak svojo porcijo s kosom kruha. Ordonanc, jetnik, ki opravlja hišna dela in hodi samo zvečer v svojo sobo, je prišel po skodele.

Vseh se je lotila lenoba. Večina se je zleknila po pričnah. Drugi so posedali na kraju ležišč. Teh je bilo devet, a jetnikov petnajst. Na deske so lezli tudi zategadelj, ker jih je zeblo na betonskih tleh. Mala parna ogrevalnica iz nekaj cevi ni grela niti zraka v svojem kotu. Zunaj je gospodarila že zima. Mraz ni bil hud, vendar bledo februarsko sonce ni moglo dati toplote prostorom za meter debelim zidovjem. Težka megla je pritiskala na mesto. Zato se je v sobi zgodaj mračilo. Skozi edino okno, vzidano precej visoko pod stropom in zamreženo z močnimi križi, je bilo videti kos pustega neba.

S hodnika so zaslišali korake in govorjenje. Obetala se je bežna sprememba. Novincev ni nihče z veseljem pričakoval. Že itak je primanjkovalo prostora za spanje. Vsi so pa želeli, da kdo kaj prinese; če ne drugega, vsaj malo cigaretnega prahu v žepih.

Zarožljali so ključi.

Na eni izmed srednjih pričen se je dvignil šibak mladenič — sobni starešina. Bledica na obrazu je pričala o njegovi bolehnosti. Čim se je zravnal, je hripavo kliknil na ležišče ob nasprotni steni:

„Na noge, Ilija! Zamenjaj me!“

„Dobro, Maks!“

Ilija je rad prevzel starešinstvo. Brž se je spravil pokonci. Prav tako naglo se je znašel na tleh — dasi je imel odrezani obe nogi pod kolenom. Bil je presenetljivo uren. Sicer je bil dobro razvit, močan mož. Razen odrezanih nog je imel značilen, brezizrazen pogled. V njegovih očeh je ležalo nekaj zamolčanega, otopelega. V rokah je imel kratko močno palico, ki je pa pri hoji ni nujno potreboval.

Odprla so se vrata.

Vstopili so trije mladiči. Najmlajši od njih je počakal med podboji in se naslonil na zapahnjena vrata. Borna obleka mu je že cvetela, a na roki se mu je svetil pristan. Ilija in jetniki, ki so gledali prišlece, ga niso prezrli. Druga dva sta hotela po sobi, pa jima je Ilija požugal s palico in ju ustavil. Oba sta bila dobro oblečena. Močnejši je nosil suknjo, šibkejši dežni plašč. Prvi se je dobrodušno smehljal in kimal jetnikom v pozdrav. Ilija mu je s tolikim zamahom odgrnil suknjo, da bi mu jo kmalu strgal s širokih ramen. Zarezal se je mikavni najdbi. Izpod suknje se je prikazal precejšen zavoj. Zadišalo je po jestvinah.

„Aha, prelisičil bi nas rad!“

„Ni tako, starešina. Vse razdelimo.“

Te besede so razgibale jetnike. Toda Ilija jim je brž pregnal veselo pričakovanje z obrazov. Gručo jetnikov, ki so se nagnetli za njim, je opsoval. Od vseh godrnjačev se mu je zares uprl samo bolje oblečen, okrogel, redkolas možakar s kakšnimi štirimi križi na grbi.

„Svinjarija!“ se je pridušal. „Vse rekvirira zase. Največji falot je zmeraj sobni starešina. Kdo mu je sploh naklonil to čast?“

„Maks, pojasni plemenitemu gospodu!“ je zagrčal Ilija.

Maksu ni bilo treba dvakrat reči. Presenetil je upornika s krepko zaušnico. Ilija ga je še s palico sunil v rebra, da se je opotekel proti oknu. Zastokal je, zaklel in hotel navaliti na oba. Ilija mu je pomolil palico pod nos.

„Pri priči ti ga razbijem, pijandura gosposka!“ je zagrozil. „Če ne maraš barab, ne hodi med nas. Mir, ali pa pojdeš s stražarjem v klet!“

„Na tvojo komando že ne!“

„Molči!“ se je zadri Maks, vzel Iliji palico in začel preizkušati njeno trdnost na gospodovih plečih.

Novinca v suknji je prizor vznejevoljil. Posegel je vmes in razdvojil nasprotnika. Gospod je obsedel pod oknom in se tiho pridušal.

Ilija je z očmi preletel prične, da bi našel za novinca primerno mesto. Dišal mu je zavoj. Hotel je nagnati nekaj razcapanih mladeničev z desk. Mladi mož bi rad sedel, pa mu ni dal robat, plečat jetnik s širokim koščenim obrazom.

„Gregor, pamet!“ ga je posvaril Ilija. „Ta se spozna na naše postave. — Onile je bolj sumljiv. Z njim se potrudi.“

Položil je roko na prišleca v dežnem plašču, na drobnega, skrbno negovanega mladeniča z živo črnimi očmi. Fant je bil bolj podoben prikupni deklici kakor mladiču.

„Kaj si v civilu?“ ga je trdo vprašal Gregor.

„Jurist.“

„Roke kvišku!“

Jurist ni dvignil rok. Pač pa je Gregorju dovolil, da mu je prevrnil vse žepe. Bili so prazni. Gregor in Ilija sta se namrdnila in se potem lotila novinca s prstanom. Tudi pri njem sta imela smolo. Skoraj v vsakem žepu je ušla roka skozi luknje, a v neraztrganih ni bilo ničesar razen umazanih svaljkov.

„Koliko cigaret hočeš za prstan?“ je vprašal Ilija.

„Ne prodajam.“

„Pa ga vsaj pokaži.“

Silila sta vanj, toda fant se jima je izmikal. Držala sta ga za roko, mu pulila s prsta prstan in ga poškodovala. Vzeti mu ga nista mogla. Naposled se ju je le ubranil. Stopil je od vrat in se našobil, ko je pod oknom ogledoval zveriženi, ob rubinastem vložku nalomljeni obroček.

„Človeka bi najrajši slekli,“ je potožil juristu.

„Drag spomin?“

Fant se mu je pomilovalno nasmehnil. Tudi mnogi drugi so ga gledali kot nevedneža in ga obmetavali z jedkimi dovtipi. Veselili so se, da je cepnil med nje. Prišel je na prakso. Preden jih bo sodil ali branil, se bo že navadil razlikovati ukradene stvari od spominov. Med tem je Maks priganjal novinca v suknji, naj izpolni svojo obljubo. Ves nemiren je stal ob njem in pasel oči na salami in kruhu. Mladi mož je vse skupaj porinil predenj.

„Na! Razdeli! Kak grižljaj pusti zame!“

Največ jetnikov je tedaj vstalo. Pogumnejši so pristopili, bolj boječi so gledali le od daleč. Polotilo se jih je vznemirjenje, ki zgrabi lačne zveri kadar zavohajo plen. Bili so najrazličnejši ljudje. Stari znanci zaporov, ki žive v stalnem navskrižju s paragrafi, in taki, ki so bolj slučajno zašli sem. Zavoljo prestopkov ali pa zato, ker niso zmogli denarja za majhne, nekaj dnevne kazni. Nekateri so prvič čepeli za mrežami. Med njimi so zdeli tudi delavci brez dela, na prisilnem potovanju v rojstne občine. Potem še nekaj tujih državljanov, ubežnikov in mednarodnih klatežev. Pisano, z vseh vetrov natepeno druščino so pri pogledu na kruh in salamo prešinjale iste misli. Visakemu se je zahotelo čim večjega kosa. Oči so jim silile iz jamic. Zavidali so Maksu, da je mahoma zagospodaril nad tolikimi dobrotami.

„Zdaj ga nič ne ščiplje, falota!“ je sovražno zabrundal gospod pod oknom.

Maks ga ni poslušal. Razlomil je kruh, raztrgal salamo in povabil jetnike na pojedino. Najbližji — v prvi vrsti Ilija, Gregor in Maks sam — so naglo hlastnili po zakuski, za počasneže ni ostalo nič. Gostitelju to ni bilo všeč.

„Pravično bi razdelil,“

„Zadnjega zmerom psi koljejo. — Evo, tu imaš!“

Maks je pokazal na ostanek, ki ga je prihranil zanj. Zavil ga je v papir, položil na oknico in se potem zleknil po prični. Mladi mož, ki je že slekel suknjo in je odpočival na deskah, je samo prikimal. Ilija ga je ves čas gledal. Sedel je na kraju svojega ležišča, se držal za rob in bingljal s polovičnimi nogami.

„Ti, pravičnik!“ se je oglasil. „Zakaj vsega ne razdeliš? Sam bodi pravičen!“

Pravičnik se je nasmehnil. Sprva se je ozrl na oknico, nato je privlekel in žepa šop cigaret in jih razmetal jetnikom. Razveselili so se jih kakor lačni otroci kruha. Kmalu so vsi kadili. Ilija se je brž vzrepenčil.

„Preveč bo dima!“

„Če sam kadiš, privošči še drugim,“ mu je oporekal pravičnik. „Ne misli le nase!“

„Kdor gobezda o pravici, vselej laže!“

„Za salamo in cigarete ga pita z norcem,“ se je oglasil gospod.

Ilija je poskočil s prične. Da mu niso ubranili drugi, bi njegova palica spet ravnala gospodove kosti.

„Toliko časa bo brusil gobec, da mu ga skazim!“

Spravil se je nazaj na ležišče. Z nog je potegnil obuvalo, prikrojeno nalašč zanj. Čohal si je stegna in si gladil zavito kožo pod koleni, dobro zrastlo s kostmi in mesom. Tu pa tam so se poznali ubodljaji od šivov. Pri ogledovanju nog ni mogel zatajiti svoje zagrenjenosti. Nekatere je prevzela odvratnost, druge sočutje. Marsikoga se je polotila rahla zadrega. V primeri z Ilijo so bili vsi na boljšem. Imeli so vse ude, če že ne svobode in dobrega življenja.

„Komu sem sploh še potreben?“ je modroval Ilija. „Dela še zdravi ne dobe. A kaj bi z njim? Garaš ves dan in zaslužiš komaj za dva ričeta. Ali ni boljši en sam ričet na račun davkoplačevalcev?“

„Ne misliš prav,“ ga je zavrnil pravičnik. „Boljši je zasluženi kruh. Samo svet je narobe. Vsakomur delo in kruh! Ne pa enim brce in lakoto, a izvoljencem nebesa na zemlji.“

„Vidiš, nisem se zmotil,“ se je razveselil Ilija. „Politika te ima na vesti. Pri meni nič ne poskušaj! Ne vtepeš mi druge pameti v glavo.“

„Kje si prišel pa ob noge?“ ga je vprašal pravičnik.

Ilija se je trpko spačil. Zamahnil je z rok in na obraz mu je legla mehkoba, ki je mnoge presenetila.

„Da bi takrat izgubil glavo,“ je čez čas spregovoril. Potem je hitro legel in si s površnikom pokril glavo. Kmalu je z njegove prične odmevalo enakomerno smrčanje.

Pravičnik je dolgo buljil v človeški zvitek na prični. Maks mu je pravil o Iliji. Ženo je imel in tudi lepa je bila. V mladosti se je nekaj šolal, pa je vse skupaj obesil na klin. Potem je bil marsikaj, delavec na stavbah in pisar. Po luknjah so ga vlačili zaradi pobojev in tatvin. Prvič so ga prijeli po nekem gostilniškem pretepu. V zaporu se je spajdašil z raznimi premetenci in začel hoditi njihovo pot. Vendar je bil izbirčen glede pajdašev. Neusmiljeno je mrzil tiste, ki ne preneso navskrižnega izpraševanja in ki izdajajo tovariše. Ljubil pa ni niti zaščitnikov pravice. Pred leti se je hotel izmakniti njihovi roki. Da bi se znebil orožnikov, je v vlaku zrahljal lisice na rokah in skušal uteči. Skočil je iz vagona in se znašel pod kolesi.

Zunaj je umiral mračni popoldan. Potihnila je vsa soba. Kdor ni spal, se je pogreznil vase. Nekatere je čakalo še zasliševanje in morda sodnija, samotna celica, ječa ali pa prostost. Bili so kakor na trnju. Vse je pa morilo vzdužje zapora. Obupno počasi se je premikal čas.

2.[uredi]

V sobi je znova oživelo.

V pravokotni vdolbini nad vrati je zagorela medla žarnica. Po vratih je poropotal ordonanc. Najbližji so pristopili, a Ilija jih je brž odrinil in zaukazal popoln mir. Sam se je naglo dogovarjal. Šlo je za nakup cigaret. Kdor bi jih rad, je moral pripraviti denar, če ga je pač imel. Razen Ilije je en sam jetnik premogel nekaj beličev. Skrival jih je v vozlu žepnega robca. Preden ga je razvezal, se je pozanimal za ceno. Za dinar bi dobil cigareto, kječjemu za dva dinarja tri. S cigaretami sta zaslužila stražnik, ki jih je kupoval in tihotapil ter ordonanc, ki jih je prodajal. Pa tudi starešina je vselej poskrbel zase. Fant je pomislil in se ni odločil. Zavozljal je robec in ga spravil nazaj v žep. Ilija mu je zagrozil s pestjo. Nato se je s tovarišem uprl v vrata in skozi špranjo spodaj pri vratih potisnil svoje dinarje na hodnik. Ko se je oddahnil, se je ustavil pred jetnikom z zavozlanim robcem.

„Ali ne veš, da so v zaporih samo stenice in uši poceni?!“ je zavpil. „Ljudje plačujejo po pet, po deset dinarjev za en sam čik. Pa še več! Stiskač! Če boš beračil za ogorke, te naklestim po vseh predpisih!“

Jetnik ga je mrko poslušal. Z nobeno besedo ga ni zavrnil, z nobeno kretnjo se ni premaknil. Obsedel je ko štor. Ilija se je polotil mladeniča s pisanim robcem okoli vratu. Obenj se je obregnil ob vsaki priliki. Očital mu je nenaravna ljubezenska nagnjenja do moških. Klical ga je za Elzo, ga ščipal, pretepal in preganjal s pričen. Oni se je branil mišičastih rok, cvilil in vpil, vendar le nekam navidezno jezen. Včasih mu je uhajal smeh in tudi oči so se mu kdaj pa kdaj poredno zasmejale. Če se je kdo zmerno zaletaval vanj, mu je kar godilo. Le pod prehudimi prijemi je zaječal in vpil. A Ilija mu ni prizanašal.

„Elza, tebi pa pustimo kak čik, če boš priden,“ mu je govoril. „Na sodniji so te obračali za pet cigaret, zame boš bolj poceni. Nič ne de, če imaš za tri križce pokvarjeno kri!“

„Kaj ti veš! Za sebe skrbi!“

„Vem, vem! Pa so še drugi, ki poznajo tvoje grehe.“

Jetniki okoli Gregorja so veselo prikimavali.

„Očeta si okradel,“ je zagrčal Gregor.

„Pravil si, da se rad zaljubiš v črne študente.“

„Slišiš, slišiš!“ je kričal Ilija in si radostno mel roke. „Če ni črnih študentov, smo pa mi! Saj nismo iz lesa. Oče že ve, zakaj te je dal zapreti. Kar za dolgo naj te zašijejo. Med nami se ti bo godilo kakor filmskim divam med miljarderji.“

Hrupen smeh je odmeval po sobi. Elza jo je popihal na drugi konec, Ilija pa za njim. Jetniki so se zabavali. Slednjič se je Ilija le unesel. Ko pa je Elza zlezel na ležišče, je bil takoj spet pri njem. Brž ga je postavil na noge. Elza se mu je zares uprl in Ilija je vzrojil. Parkrat ga je lopnil po licu, dasi je bil fant zelo visok. Njegova spretnost je osupnila jetnike. Čudili so se, da mu sploh doseže glavo. Oni je pa ukazoval:

„Ne boš lenaril! Pripravi se za pospravljanje!“

„Vedno samo jaz. Sinoči sem, davi spet —“

„Pa še zdaj! — Alo, prični! Hitro! — Vidva pa pomagajta! Eden naj pomete, drugi oriba stranišče! Marš!“

Pokazal je novinca s prstanom in fanta z denarjem v robcu. Jetniki so vstajali. Kdor je spal, ga je Ilija prebudil, kdor se ni takoj dvignil, mu je s palico pomagal na noge. Tudi hodnik je oživel. Odpiranje vrat, hoja, glasovi. V sobi so zložili prične drugo na drugo. Stražnik je odprl vrata, izpustil jetnike na hodnik in jih postavil v vrsto. Elza je dobil metlo, ščetko, krpe in posodo za vodo. Ilija je nadziral. Ordonanc, suh, a žilav črn moški z izrazitim koščenim obrazom mu je prinesel cigarete. Ko se je stražnik vrnil, so uredili prične in ljudje so se zgnetli nazaj v sobo. Ilija je nekaj časa ukazoval, kam naj kdo leže, ko pa mu ni vse obveljalo, se je pobrigal zase in je utihnil na ležišču.

„Vsakdo se enkrat užene,“ je pripomnil gospod na njegov račun.

Bil je v družbi jurista in pravičnika. Ugnezdili so se blizu okna in vdihavali čistejši zrak.

„Težko bo vzdržati med temi ljudmi,“ je potožil jurist.

„Ali ste res jurist“ ga je spraševal gospod.

„Res. V šestem semestru.“

„Kaj so vaši starši?“

„Trgovci.“

„Z limonami?“ se je zbadljivo vmešal pravičnik.

„Prosim, naša trgovina ni navadna branjarija. Podružnice imamo.“

„No, če je tako, potem vam je res nerodno tukaj. Kako ste zašli v naš hotel?“

„Zaradi potnih listov. Pravijo, da nimam vsega v redu.“

„Čisto mogoče!“ je pritrjeval gospod. „Torej malenkost. Prav za prav nič! Tudi popolnoma nedolžni zdrsnejo pod ključ.“

Iz nejasnega vzroka, kakor bi se opravičeval, je razlagal, zakaj ga včasih zapro. Pred leti je živel slab zakon. Moral se je ločiti. S tem je izgubil oba otroka, od tedaj se pa včasih tudi sam izgubi. Pijača! Po teden dni in še delj se ne strezni. Venomer kolovrati okrog, hodi iz gostilne v gostilno in samo sredi noči zadremlje za kakšno uro. Zadnje dneve prav nič več ne ve, kaj počenja. Tedaj se požvižga na vso dostojnost. Ko se izkoplje iz vsega tega, je zdrav za nekaj mesecev. Po navadi prepozno. Prva takšna romanja so ga spravila ob imenitno službo v banki. Pozneje se je udinjal drugam, seveda za manjšo plačo. Čim je prišel njegov čas, je pozabil na vse.

„Z mano se godi kakor s kitajskim lirikom, ki je v cesarskem plašču ležal v obcestnem jarku,“ je tolmačil svoja početja. „Ko se lepo oblečem in bi lahko živel kot dostojen meščan, ne morem po vsakdanjem tiru dalje. Tudi to pot sem iztiril. Pa so me kar za dvajset dni!“

„Precej!“ je sočustvoval jurist.

Pogovor je zastal. Tedaj je pravičnik povedal, da mora čez mejo. Doma je pustil ženo, ki pride morda za njim. Jurista ni strpelo brez nasvetov. Govoril je, da se človek prej upogne kakor železni zakon. Zato se je bolje izogibati nevarni politiki in vsem nepremišljenostim.

„Kje bi stal danes svet,“ ga je vprašal pravičnik, „če bi se ljudje vselej vsega izogibali? Niti pravljice o Noetovi barki bi ne poznali. Še manj Ameriko ali kakšno drugo, imenitnejšo deželo.“

Gospod mu je pritrdil. Pobirala ga je že dremavica. Mnogi so že spali. Ilija je še nekajkrat zarenčal, naj bo mir. Pravičnik je vzel z okna ostanek salame in kruha. Hotel je deliti z gospodom in juristom, pa nista marala. Bilo je malo, vendar ni vsega pospravil. Pičli ostanek je dal nazaj na okno.

„Če se komu zljubi, tukaj ga čaka.“

Precej utrujen se je zleknil počez na kraju pričen. Tudi gospod se je spravil na ležišče. Ob zidu se je zagozdil med speče. Jurist se je razgledoval po primernem prostoru. Legel bi na tla, pa se mu je smilila obleka in bal se je mraza. Buljil je skozi okno v temo, hodil med pričnami in pogledoval ležeče tovariše. Telo mu je postajalo vse težje. Na srečo je nekdo vstal, ki ni mogel spati. Odstopil mu je svoj prostor in se je pozneje, ko je spet legel, stisnil kar k njemu. Preden je jurist zlezel na deske, je poškilil na okno, segel po papirju, ga razvil in použil preostalo salamo. Potem se je zleknil po deskah.

Noč se je vlekla v neznosnost.


3.[uredi]

Zjutraj zarana, še preden se je prav zdanilo, je Ilija budil jetnike in jih metal s pričen. Za pospravljanje je določil sinočnjo trojico, ki se mu je brez velikega upiranja pokorila. Marsikdo bi rad še ležal, lažje je za človeka, če čas v zaporu prespi, Vsem je krulilo v želodcih, a ričet je bil še tako daleč. Odpiranje vrat jih je razgibalo. Sprememba! Umivanje, dirindaj po hodniku, stražnikovo vpitje, tihotapsko pogledovanje v druge sobe in na dvorišče, kjer človek vidi svobodne ljudi, življenje po pisarnah in vežah. Takoj je lažje kakor v zaklenjenem prostoru. Jurista je zamikala soba, kjer so vreščale ženske. Dvignil je zaklopec pred lino na vratih. Mnoge so bile samo na pol oblečene. Od vseh se je odražala sloka, razkuštrana blondinka. Razen nekaj mestno opravljenih žensk, so bile vse siromašne, beraške. Poleg odrevenelih stark je videl živahne ciganke. Ilija ga je osorno napodil. Težko se je ločil od line. Vsi skupaj so se pa neradi vrnili v sobo. Uredili so prične. Maks je obstal pod oknom in gledal na prazno oknico. Ostro se je ozrl po jetnikih.

„Sramota! Zadnji košček salame je nekdo pouzmal.“

„Ali je tvoja?“ je zadirčno vprašal Ilija.

„Od človeka je, ki nam je sam vse razdelil. Krono bi ukradel s Kristusove glave, te salame pa ne bi vzel.“

Juristu je udarila kri v glavo. Razložil je Maksu, da mu je pravičnik dovolil vzeti. Maks se je pomiril. Soba je zaživela v pomenkih. Govorili so o jedi in si dramili lakotna poželenja. Vsem je čas prepočasi potekal. Nekateri so se prerekali zavoljo političnih nazorov. Izmišljevali so si zajedljive dovtipe in se zbadali z njimi. V kotu je nekdo pripovedoval iz svojega življenja. Gregorja je obšlo, da so tudi jetniki ljudje, ki morajo skrbeti za svojo zunanjost in se očediti. Iz površnika je privlekel skrito rezilo za brivski aparat. Med poraščenimi možmi je vzbudila najdba mnogo radosti. Od pričen so odkrušili košček lesa, izdelali nekakšen ročaj in s sukancem pritrdilo nanj rezilo. Ilija je dal milo in jetniška soba se je na mah spremenila v brivnico. Na vratih je vselej kdo zaslanjal lino, da bi jih ne zmotil nezaželen stražnikov pogled. Brili so drug drugega.

Drugi so medtem počivali. Na deskah so našli mnogo več prostora kakor čez noč in so se lahko poljubno raztegnili. Na eni krajnih pričen je zadremal fant z denarjem v robcu. Ilija je nekajkrat poškilil nanj. Ko so bili jetniki najbolj zaverovani v pomenke in britje, je mimogrede obšel drnohajočega fanta. Brž se je prepričal, v katerem žepu ima robec. Spretno mu ga je izmaknil in ga naglo razvozljal. Kovance je stisnil v svoj žep, stopil v stran in vrgel robec pod ležišča. Ko je okradenec pogrešil svoje beliče, se je prejšnji vrvež že polegel. Sprva sploh ni verjel, da je ob denar. Nerodno si je pretipal žepe, buljil je okoli sebe, potem pa skočil pokoncu. Bil je zbegan, nič ni vedel, kam naj se obrne.

„Nekdo me je okradel,“ je zatarnal.

Skoraj nihče se ni zmenil za njegovo nesrečo. Njega je pa grabil vse večji nemir, najrajši bi vse od kraja pregledal, pretipal vsakogar, pa se ni upal lotiti niti najbližjih sosedov. Slednjič je stopil k Iliji.

„Starešina!“

„Kaj bi rad?“

„Denar so mi vzeli.“

„Briga me tvoj denar!“

Malomarno mu je pokazal hrbet. Ker pa okradenec le ni odnehal in ga je vztrajno moledoval, naj preišče jetnike in poskrbi za njegove groše, se mu je grdo spačil pod nos.

„Čudna reč! Starešina ni zato tukaj, da sedi skopuhom na žepih! Sam glej na svoje kristuže! Pokliči stražnika. Ta te poduči, da se denar oddaja v pisarni. Zahtevaj preiskavo! Mojstri tako skrijejo, da sto agentov lahko vse preišče, pa nič ne opravijo.“

Nekaj jetnikov se je zahihitalo. Fant ni vedel, koga naj zasumi. Čutil je, da bi vsi planili nadenj, če bi komu kaj očital. Potrt je obsedel na ležišču. Bolj iz dolgočasja kakor iz resnične potrebe so jetniki začeli mešetariti s svojim bornim premoženjem. Pomerjali so si pokrivala, zamenjavali razne kose oblek, se pričkali in barantali. Najbolj je silil Gregor v kupčije. A tudi barantanja je bilo konec in vsakdo je preganjal počasne dopoldanske ure, kakor je vedel in znal. Iznenada je Ilija vzkliknil:

„Fantje, igrajmo!“

Skočil je s svojega ležišča in se utaboril pod oknom. K lini v vratih je postavil čuvaja. Na prično je položil obrabljen svilen šal in nekaj cigaret.

„Kdo položi še kaj?“

„Jaz!“

Oglasil se je neznaten, škilast jetnik. Vrgel je na prično svoj površnik. Ilija je potegnil iz žepa dober meter dolgo, na obeh koncih zvezano vrvico. Položil jo je na prično in jo z rokami napel, da sta od enega do drugega kazalca tekli dve vzporedni vrvici kakor tračnici. Z desnico je vrvico nekajkrat zasukal, izmaknil nato roke in jo razpotegnil v širjavo, da je bil zunanji krog vrvice podoben elipsi. V notranjosti, v polovici ob desni roki, je nastala arabska osmica iz dveh krogov. V igri je šlo za to, da nasprotnik vtakne prst v enega teh krogov. Ilija sme potegniti vrvico tam, kjer je bila poprej njegova levica. Če vrvica ne zadrgne nasprotnikovega prsta, zmaga Ilija, če se ujame na prst, dobi nasprotnik. Po tem pravilu je vse zaviselo od tega, kam vtakne igrač svoj prst, v prvi ali drugi krog osmice. Sreča in smola ga je čakala v obeh krogih. Jetnike je zanimala igra. Prvič je škilec kar na slepo srečo vtaknil prst. Dobil je Ilija. Igrala sta drugič. Ilija je zastavil vse kakor prvič in še dobljeni površnik. Škilec je priložil svoj telovnik. Dolgo je preudarjal, vsaj zdelo se je, da preudarja. Tudi drugič je zgubil. Vendar je stavil še tretjič. Za srajco. Ilija pa za dobljeni površnik in telovnik. To pot je škilec pogodil. Prišel je spet do svojih stvari in ni hotel več igrati.

„Kdo poizkusi srečo?“

Igra je zanimala jurista. Od vseh jo je najbolj vneto opazoval. Ilija je zastavil šal in cigarete kakor poprej, a jurist je položil kratke gamaše na prično. Gospod ga je šepetaje posvaril.

„Treba je poznati matematiko,“ ga je zavrnil jurist.

Prvič je zahteval poizkusno igro. Ilija je pripravil osmico. Jurist jo je dolgo pregledoval in naposled postavil prst v zadnji krog. Dobil je. Drugič, ko je šlo zares, se je še bolj zamudil z ogledovanjem. Prst je vtaknil v prvi krog. Ko je Ilija potegnil, ga vrvica ni zadrgnila. Juristu se je zresnil obraz. Potem sta igrala več poizkusnih iger in jih dobila vsak po nekaj. Pri igri, ko je šlo drugič zares, je jurist zastavil volnen jopič, Ilija pa vse, za kar sta prvič igrala. Tudi to pot je dobil. Jurist je žalostno gledal za izgubljenimi stvarmi.

„Prosim, to diši po goljufiji,“ je zašepetal.

Ilija si je pomerjal jopič in si ga obdržal kar na sebi. Z gamašami je pa barantal po sobi. Jurist si je opomogel od prvega malodušja. Nagovarjal je nasprotnika za novo igro. Najbrže je želel svoje stvari nazaj. Hotel je sam pripraviti osmico. Tega mu Ilija ni dal. Ni se pa protivil, da jurist potegne za vrvico.

„Samo brez poskusov,“ je opominjal. „Saj nismo otroci. Kdor se loti igre, ve kaj dela. In kar si izgubil ne smeš prositi nazaj. Kdor od mene kaj izsili nazaj, se opeče.“

„Kako, prosim?“

„Preden kaj vrnem, razrežem. Suknjiču odtrgam rokav.“

Jurist je prikimal, češ da razume in da se strinja. Gospod ga je sočutno pogledoval. Stal je s pravičnikom vred med opazovalci.

„Fanta bo treba rešiti,“ mu je šepnil. „Do golega ga sleče, falot.“

„Šest semestrov ima, naj misli z lastno, glavo,“ je dejal pravičnik. Vendar je stopil k juristu:

„Ali imate doma še dovolj oblek?“

„Dovolj, dovolj! Različnih.“

Jurist se je ozlovoljil, ker ga je motil. Pravičnik se mu je samo še smehljal.

„Naj le igra,“ je rekel gospodu. „Če izgubi, ne bo na škodi. Trgovino imajo doma, bodo že pokrili izgubo. Sicer se pa zanaša na matematiko.“

Jurist se je obotavljal, vtakniti prst v enega izmed krogov osmice. Ilija ga je priganjal, oni pa je najnatančneje pregledoval zvito vrvico. Dognal je goljufijo. Vrvica je bila to pot tako zvita, da sploh ni mogla oviti prsta, pa če bi ga vtaknil v prvi ali drugi krog. Jurista je pogrelo; vzkipel je, vendar se je ovladal.

„Prosim, zdaj sploh ne morem dobiti,“ je govoril z visokim glasom. „Naj dam prst sem ali sem, igra ne more biti moja. Protestiram! To ni priigrano, to je prigoljufano.“

Ilija ga je debelo pogledal. Razdrl je osmico, vrvico pa vtaknil v žep. Kadar so poizkušali, je vrvico pravilno pripravil, če je šlo zares, je pa goljufal. Vendar ga je obtožba sveto ogorčila.

„Čudna reč! Kaj si izmisli? Pravi paragrafar! Ali sem te prosil, da igraš? Sam si silil! Kaj morem za to, če drugi dobe, ti pa ne? Ko si poizkušal, bi igral zares!“

Jurist je bil poražen. Nekaj časa ni vedel, kaj naj stori, potem je pa Ilijo spet pregovoril za nekaj poizkusnih iger. Večkrat je dobil. To ga je podžigalo za pravo igro. Tedaj mu je Ilija zbežal na prično.

„Zares ne igram! Ne maram, da me po krivem razglasiš za goljufa!“

Dolgo se ni dal pregovoriti. Slednjič sta se domenila za zadnjo stavo. Jurist je založil plašč, Ilija pa vse, kar je že priigral in še cigarete. Vsa soba je prisluhnila. Ilija je igral samo pod pogojem, da jurist ne bo dolgo preudarjal. Napetost je rasla. Vsak čas se je moral pokazati prst na prični. Jurist ga je vtaknil v prvi krog. Ilija je potegnil. Vrvica je ostala v njegovi roki. Veselo je zamahnil z njo po zraku in hahljaje se pograbil dobitke. Jurist se je nerad ločil od plašča; ni mu moglo v glavo, da ni več njegov.

Dopoldan je mineval. Glad je vedno bolj kisal obraze jetnikov. Opoldan je stražnik poklical nekaj najmočnejših mož. Ko so se vrnili, so tožili nad težkimi kotli.

Ričeta pa še vedno ni bilo.

Šele dolgo potem so se odprla vrata. Jetniki so odšli na hodnik. Vsakdo je vzel napol umito skodelo s seboj. Ilija je urejal vrsto, vpil nad jetniki in tu pa tam koga oplazil z žilavo roko. Ordonanc je delil ričet. Vsakemu po eno zajemalko. Razcapan fant jim je dajal kruh.

Kosilu je sledila opoldanska lenivost. Vsi so čakali na izklicevanje za odgon in ga dočakali. Klicani so bili tisti, ki so jih drugo jutro odvedli na razne kraje. Na hodniku so odprli vrata vseh sob. Ilija se je postavil k svojim. Kadar je bil kdo klican iz njegove čete, ga je z udarcem pahnil na hodnik. Tudi nanj je prišla vrsta. Pograbil je svoje stvari in se odzibal. Jurist je strmel za njim, ko ga že davno ni več mogel videti. Njegov nemir je rasel od sekunde do sekunde.

„Ta šola je bila draga za vas,“ mu je dejal gospod.

„Upam, da prejmem vse nazaj. Stražniku porečem.“

„Prepozni ste.“

„Samo da mi ne odtrga rokava!“

Ko je stražnik zapiral vrata, mu je razložil, kaj bi rad. Kakor Goljat visoki mož se sprva ni zmenil zanj, potem pa le poslal po Ilijo. Prignali so ga z drugega hodnika. Še preden so mu povedali, naj vrne plašč, je zavohal, za kaj gre. Mirno se je izprsil pred stražnikom.

„Gospod, sam me je spravil k igri!“ je zatrjeval. „Pa pisma je hotel iztihotapiti. Maslo ima na glavi, goden je za luknjo!“

„To ni nič res, gospod,“ se je plaho branil jurist. „Ničesar nisem pošiljal.“

„Gospod stražnik, na državo in ministre je zabavljal!“

„Ni res, ni res! Laže!“

„Mir!“ je zaukazal stražar. „Ilija, pojdiva po plašč!“

Jurist je hotel reči še za jopič in gamaše, pa mu je pred nosom zaklenil vrata.

„Za nekaj me bo vendarle ogoljufal,“ se je jezil. „In še ovaja me, izmišlja si, laže!“

„Je pač otrok tega sveta,“ ga je dražil pravičnik. „Kjer vse laže in goljufa, nima smisla iskati poštenja. Ječa več velja kakor vsi vaši semestri in matematika!“

Jetniki, ki so ostali v sobi, so se nehote smejali. Jurist je nestrpno čakal. Tudi gospod je bil radoveden. Najbolj pa dopoldne okradeni fant. Bil je najbližje vrat, kakor da bi on pričakoval zaigrane stvari. Pravičnik je hodil po sobi.

„Povejte mi,“ je trdo prijel jurista, „ali bi vzeli cigarete, če bi izpadla igra vam v prid?“

Jurist se ni nadejal tega vprašanja in ni dal odgovora.

„Vi bi vzeli cigarete,“ ga je pestil pravičnik. „Prav gotovo bi jih vzeli. To bi pa ne bila goljufija, kaj ne! Samo malo več logike, gospod!“

Juristu ni dišala ostrina teh besedi. Iz zadrege ga je rešilo odklepanje vrat. Stražnik je privedel Ilijo, ki je moral osebno vrniti plašč. Ko ga je izročal juristu, je gledal v tla. Okradenec se je pa zastrmel naravnost vanj. Potem je odločno stopil pred stražnika.

„Gospod, meni so danes ukradli denar. Nihče drugi ga ni kakor ta goljuf!“

„Ne laži, hudič!“

Ilija je stisnil pest in divje oplazil okradenca. Stražnik ga je potegnil na hodnik in zapahnil vrata. Okradenec se je sesedel na prično in bolestno zastokal. Iz ust mu je silila kri.

Sobo je temnil vedno gostejši mrak.