Oskrbnikov sin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Oskrbnikov sin. Povest.
Peter Bohinjec
Izdano pod psevdonimom J. M. Dovič.
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (53. zvezek), 1901
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. dno

I.[uredi]

Krvava zarja se je vzpenjala po nebesnem obroča ter potegala za goré poslednje žarke zahajajočega solnca. Po vrhovih so se še lesketali biseri na sneženih plasteh, dolino pa je objemal mrak. Hladen veter je gibal golo vejevje, in studenci so vreli od vseh stranij z gorá ter se stakali v potok, ki je šumel po sredi jarka.

V tem jarku med Besnico in Selci je bilo leta 1817. kakih deset posestnikov. Ob gorskem robu na ravninici je stala lesena hiša, obdana na levo s hlevom, na desno s kozolcem. Nad vrati je visela deščica, na kateri je bila vžgana številka peta v Nemilji vasi.

Žena pri tridesetih letih je stala na pragu in se ozirala nestrpno po poti, ki drži v Selce. Močna ženska je bila, visoke rasti, dolgega obraza in prekanjenega pogleda. Oblečena je bila v črno mezlanko, in zelen nederc se je tesno oprijemal raznesenega života. Razkrita, z dolgimi kitami in razmršenimi lasmi je zrla motnih očij za ovinkom. Pogostoma se je prestopala z bosimi nogami. Dasi je bilo že mračno, vendar se je poznalo na njenem obrazu, da mu skrb in beda razjedata lice, in pod očmi so se poznali sledovi pričetih gubá. Žena nekdaj ni stradala; a zdaj se ne more reči o njej, da se ji godi dobro. Težko je stala na nogah, in skoro bi mislili, da potrebuje počitka ali česa drugega.

»Ali ga še ni videti?« se oglasi v veži votli glas njenega moža. Žena se umakne, in on stopi na prag.

Tudi njemu se ni dobro godilo. Stal je sicer čvrsteje na pragu kakor njegova žena, toda obraz ta je kazal siromašne poteze! Debele gube so se kopičile na njegovih licih, dasi je bil komaj pet let starejši od žene. Bolestno je stiskal ustne, trdo potegnil robove plašča okrog sebe in žalostno nadaljeval:

»Da bi le Jurce ne opešal. Pot je dolga, in on je slaboten. Pa je menda saj kaj dobil v Selcih za med zobe! Res da niso tudi tam Bog ve kako založeni, ali kaj malega se pa že dobi v malinu.«

»Presramežljiv je, da bi prosil, naš Jurče.«

»Saj ni več otrok ... Najbrž je moral čakati v malinu, ker ni bilo še zmleto. No, mi se utegnemo že še preživiti to pomlad, ker slame ima naša liska še za par tednov in nekaj mleka še zmeraj daje od sebe. Ali naš gost, ta Andrej, kaj bo z njim? ... Saj ga veter zmeraj okrog nosi. Ravno letošnjo zimo, ko nam gre tako trda za živež, pa je moral obležati. Verjemi mi, Katra, da nas Bog tepe radi njega.«

»Ne bodi nespameten! Popotnih ljudij ne smemo zaničevati. Dobrega nam je pa tudi že dosti storil.«

»Ti se zmeraj vlečeš za tega človeka. In vendar nimamo sreče, odkar prihaja on k nam.«

Žena umolkne na moževe besede in odide v izbo.

Na klopi pri peči je ležal človek pri štiridesetih letih. Kolikorkrat so se odprle hišne duri ali je zaškripala deska pod nogami, je ta človek zaječal. In vendar ga ni bolelo nič. Le na želodec je pritiskal svoje suhe prste in tožil, da ga nekaj tišči. A kaj ga hoče tiščati? Saj je bil želodec skoro prazen, in bolnik bi bil rad okusil žlico juhe, ko bi bila. Nekaj usnja je včeraj odtrgal od črevlja in ga hlastno pogoltnil. A to usnje mu je obtičalo v želodcu. Gospodinja mu je pač dala vsak dan par žlic mleka, a kaj je to za takega možaka? Nič mu ni bilo, in vendar je ležal. Zdrav je bil in še hoče biti, a vendar se ne more držati po koncu. Lakota ga je trla, in od lakote je ležal na klopi. Zgrbana koža se je nabirala v vzporedne vrste na njegovih licih. Sive oči so mu bile udrte, medle; nos je bil tanek in potegnjen, brada pa se mu je zasukala navzgor. Suhe ustne je težko odpiral, in ušesa so molela daleč strani. Rjavi lasje, pomešani s sivimi, so štrleli na vse strani, in že davno neobrita brada ga je delala strašnega. Vrat se mu je potegnil, in roke so kazale kost in kožo.

»Ah, Bog se nas usmili in mati božja! Zaslužili smo, zaslužili ... Koliko hudodelstev leži na moji glavi, koliko se jih je treslo pred mano, koliko jokalo, koliko trpelo, koliko stradalo? In zdaj? Prišla je vrsta name. Božji kazni se ne uide. In ti, ljubi Žan, ti se maščuješ mrtev nad mano, ker se živ nisi mogel! Tvoja kri vpije, me preganja, mi ne dá miru! Oh, Bog bodi milostljiv njegovi in moji duši! Katra, Katra, kaj bo z nama?«

Tresel se mu je glas in je prenehal.

»Molči, in ne govori mi o tem! Kaj tlačiš še mene v svoje homatije?«

Bolnik umolkne. Čutil je stopinje po veži in vedel, da nekdo v prihaja. Zaupen je bil le do hišne gospodinje.

»Že gre Jurče!« zakliče hišni gospodar, stopivši v izbo.

Vsem se je obraz razjasnil. Celó Tonček v zibelki se je vzbudil in zaklical »mama!«

Ali mati ni več slišala sinčkovega klica. Hitro zleti za možem, in oba hitita naproti Jurčku, ki je nosil malo vrečo na rami.

»Nekaj otrobov sem dobil, a še te komaj,« reče sin in izroči vrečo očetu.

»Da je le nekaj, bo že!« reče oče.

»In z gospodom Matijem sem govoril. Šli so ravno mimo malina, ko sem jaz stal na pragu. Vprašali so me, ali je še tisti tujec pri nas.«

»Kaj pa jih to briga?« se zadere žena osorno.

»Ne govori tako o božjem namestniku! Ali nimajo pravice, poprašati za bolnike po župniji ?« svari mož ženo.

»In kaj so še rekli gospod Matija?« popraša žena pohlevneje fanta.

»Dejali so, da bi vi, mati, prišli v nedeljo po sv. maši k njim. Imajo vam nekaj povedati,« odgovori Jurče.

»E, jim je že kdo natvezel kake čenče!« se obregne hišna gospodinja in hiti v kuhinjo pripravljat za peko.

Kruh iz otrobov — Bog da je bil!

II.[uredi]

Andrej Sulec je bil jedini sin Florijana Sulca, oskrbnika šentpetrskega gradú pri Kranju. Oče je bil domá nekod na Tolminskem in je že izza mladih let prišel v te kraje, dokler se ni povzpel s svojo spretnostjo in žilavostjo do grajskega oskrbnika. Grajščak ga je čislal, ker mu je bil skrajno vdan in je umel grajske podložnike dobro držati v strahu. Ti pa ga niso cenili. Na tihem so škripali z zobmi in ga preklinjali v dno pekla. Toda Florijan se ni menil za opravičene tožbe trpinov, in dovolj mu je bilo, da je le ustregel svojemu gospodarju. Kar pa je znal on, tega se je naučil tudi njegov sin Andrej. Bil je neusmiljen, maščevalen, oduren, sovražen, nezaupen, bil je pustolovec in lahkoživec. Ljudje so se ga bali in izogibali. Dobro je vedel, da se čuti varnega za očetovim hrbtom, in nihče si ga ni upal zatožiti pri očetu. Grajščak pa se ni spuščal med ljudi, da bi slišal o krivicah oskrbnikovih. Verjel je vse svojemu oskrbniku in se zanašal le nanj.

Sin Andrej je bil vedno med ljudmi in je poznal slabosti podložnikov. Te slabosti je spretno ovajal očetu. Ta ga je zató ljubil in je bil nanj ponosen. Da bi pa čul tudi nasprotne glasove, in da bi od ljudij pozvedel, kako živi njegov sin, tega mu ni bilo mar. Sin ni imel strahú, in njegova hudobnost je zgodaj dozorela. Pač ga je oče tudi posvaril, kadar se je pozno v noči priklatil domú, toda Andrej je imel vselej tehten izgovor.

Doli pod gradom je bila krčma vdove Pelke. Tam je Andrej prečul dneve in noči. Imel je nekaj prijateljev, ki so mu znali govoriti na srce, in ti so živeli dobro na njegov račun. Laskali so se mu in pripovedovali vsake vrste dogodke iz bližnjih vasij. In te dogodke je Andrej nosil na ušesa svojemu očetu.

Krčmarica je imela več hčerá za možitev, in najstarejšo Katrico bi bila rada vrinila Andreju. Ta sicer ni bil izbirčen v ljubezni, vendar pa je kazal nekaj več nagnjenja do Katrice, kakor do drugih. Imel pa je sovražnika tudi v krčmi sami, in to je bil domači sin Žan. Ta je večkrat opomnil mater, naj se čuva oskrbnikovega sina. Ali krčmarica je bila drugačnih nazorov.

»Andrej je oskrbnikov sin,« je modrovala, »in ima dovolj denarja. On plačuje, drugi pijó. Ako bi tudi Katrico pustil na cedilu, dobiček meni vendarle ne uide. Če pa imam jaz denar, dobi Katrica tudi lahko moža.«

Ako je krčmarica Pelka imela take nazore o poštenosti, si lahko mislimo, da sta se z Andrejem dobro razumela. Andrej je dajal pridno za pijačo, Katrica mu je govorila na srce, Pelka je štela denarce, prijatelji pa so pili in peli, hvalili Andreja in tožili grajske podložnike. Le Žan se je izogibal te družbe in ni hotel »trotiti« pri oskrbnikovem sinu.

Neko nedeljo je bilo mnogo pivcev pri Pelki. Dva godca sta sedela za pečjo: jeden je pritiskal na meh, drugi pa piskal na piščal. Gostje so plesali, da se je kadilo od prahu in duhana. Bili so največ fantje, ki so se izkušali, kdo se bo znal najbolj postaviti. Andrej se je vrtel na sredi izbe s Katrico, z dolgimi peresi za klobukom. Plesal je »štajeriš« in hotel, da drugi prenehajo, dokler ne izpleše plesa do konca. Prevzetno vrže godcema staro ‚cvancgarico‘ na peč, povabi Katrico na rahlo izza mize, in začela sta se vrteti, sukati, zvijati in upogibati v najraznovrstnejših podobah. Ali Žan ni mogel mirno in občudujoče zreti na plešočo dvojico kakor drugi fantje. Vstane izza mize, izreče nekaj zaničljivih besedij in odide iz hiše. Ko pa je stopil mimo Andreja, mu nastavi nogo, da se plesalec spotakne.

Oskrbnikov sin zakolne surovo in priloži Žanu krepko zaušnico. Takrat pa nastane prepir in pretep. Takoj se napravita dve stranki, jedna za Andreja, druga za Žana. Ta pa zgrabi oskrbnikovega sina in ga pahne pri durih na plano. Pretep se je nadaljeval pred hišo. Noži so se bliskali v zraku, polena so frčala okrog hiše, kletev se je vrstila s pretilnimi besedami, in ječanje se je tudi slišalo.

Toda Andrej se kmalu povrne v hišo. Tudi fantje njegove strani so se zbrali krog njega in potolažili domače. Žana in njegovih pa ni bilo nazaj.

Toda Andrej ni več plesal. Pošepetal je Katrici nekaj na uho — in izginil.

Iz temne noči pa so se kmalu začuli glasovi: »Žan je ubit!«

III.[uredi]

Od tiste nedelje ni oskrbnikovega sina nihče več videl, niti slišal o njem. Preiskava je dognala, da je Andrej ubil Žana, mahnivši ga s polenom po sencih, da se je takoj mrtev zgrudil na tla.

Pri Pelkovih se je od takrat mnogo izpremenilo. Andrej je bil izginil, prijateljev njegovih ni bilo več, krčma je ostala na slabem glasu. Zató pa je Pelka zastonj čakala, da bi omožila svoje hčere. Le Katrici se je posrečilo, da je dobila moža, a ne domá, ampak drugod. listi Težič v Nemilji vasi se je že več let ženil, a ni mogel dobiti neveste. Ko je zahajal po opravkih doli v Kranj, se je večkrat ustavil pri Pelki. Tej je razodel svoje želje, in krčmarica mu je ponudila Katrico. Težič bi bil sicer rajši izbral katero njenih sester, toda Pelka mu je dokazala, da najbolje stori, ako vzame Katrico. »Vidiš, Jože,« mu je rekla, »te stvarce so záte prenežne, ne bi se navadile hnbov. Katrica pa je že polnoletna, in njen sinček Jurček ti bo kmalu pomagal pri delu. Doto ji bom že dala tako, da te bodo sosedje zavidali. Saj veš, mlade, nedolžne, bogate in pridne pa ti ne boš dobil.«

In Katrica je znala Jožetu tudi lepo govoriti na srce. Zmeraj bolj mu je bila povšeči, in Jurček ga je kar klical za ‚ateja‘.

»E, star si dovolj, ženil si se zadosti, lep nisi, domačija tvoja je zadolžena in ne Bog vé kako velika. Kar vzemi jo, pa je,« mu je nekaj reklo.

Pred pustom so naredili.

Težičev Jože je pripeljal nevesto na svoj dom. Katrica je gospodinjila na Težičevem.

* * *

Jože ni dosti vedel o Katričini preteklosti. Tudi se ni mnogo brigal za to. Vesel je bil, da se je oženil. Pridno je obdeloval svojo zemljo, nosil koš na njive in raz njive, vodil s seboj Jurčka, ki se mu je zeló priljubil. Pač je slišal praviti o oskrbnikovem sinu in o Petkovem Žanu, toda kaj se je menil on za stražiške razmere! Nekaj tlake je že hodil delat vsako poletje v šentpetrsko grajščino, a ni je bilo dosti. Tudi grajskega oskrbnika je dostikrat videl, a govoril je malo z njim. Samo enkrat mu je rekel stari Florijan:

»Ali je ta fant tvoj?«

In pri tem je pomeril Jurčka od vrha do tal.

»Moj je, moj, zmeraj pa ni bil,« odvrne Težič.

»Čigav pa je bil poprej?«

In oskrbnik je Težiču ostro pogledal v oči. Spoznal ga je na očeh in na odgovoru, da ne ve, kdo je Jurčkov oče.

»Ona ga je prinesla za balo. In prav vesel sem ga bil, ker mi že zdaj dosti pomaga pri delu. Čigav je, e — kdo to vé? Pri gostilni zmeraj ljudje prihajajo in odhajajo.«

»Ali si ti tudi zahajal prejšnja leta v Pelkovo gostilno?«

»Vsake vrste je bilo. Saj veste, gospod oskrbnik, kako je pri mladih ljudeh! Vse izvohajo, vse obetajo, samo da so v družbi in dobre volje.«

Oskrbnik je Težiča zadovoljen odpustil. Tudi pri tlaki ga ni nikoli posebno priganjal. Sploh so pravili, da se je stari Florijan poboljšal. Skrb, sramota, starost in druge take nadloge so se ga prijemale. Čim starejši je bil, tem pogosteje se je spominjal svojega Andreja. Bog vé, kje je? Ali je še živ? In da bi se vsaj njemu — očetu dal pokazati! Vse bi bil storil zanj, samo da bi ga našel. Kako rad je gledal mlademu Jurčku v obraz! Saj je bil tako podoben njegovemu sinu. Taiste oči, taisti lasje, taista hoja, taista živost, taista premetenost! In vendar — sramoval se je Težiču razodeti svojo ljubezen, svoje sorodstvo ...

Ko bi bil Težič bolj bistrega duha in pogleda, kakor ni bil, bi bil lahko opazil, kako sta si njegov tujec Andrej in njegov Jurče podobna! In ko bi bil natančneje opazoval obnašo svoje žene proti tujcu Andreju, bi bil našel marsikaj, česar si ne bi mogel razlagati! In ko bi proučil obrazne črte Andrejeve ter jih primerjal s črtami starega oskrbnika, zasvitalo bi se mu bilo v glavi. In ko bi izpraševal Andreja previdno in pretkano, spoznal bi v njem Kajna, ki se je potikal okrog in iskal miru, a ga ne našel. In ko bi staremu oskrbniku povedal, da se v njegovi hiši oglaša že več let in večkrat v letu neki popotnik, ki ga kličejo za Andreja, in ki je popolnoma podoben Florijanu in Jurčetu, dobili bi bili že davno v pest ubijalca Pelkovega Žana.

Tako pa vsega tega pri Težiču ni bilo, in zato je popotnik Andrej brezskrbno prebil po več dnij v Nemilji vasi, dasi se drugim ljudem ni rad pokazal. Po noči je prišel in po noči je odšel.

Ali zdaj se je imelo pozorišče nekoliko izpremeniti. Andrej Sulec je obležal, in lakota ga je trla kakor vse druge v Nemilji vasi. Ni si mogel pomagati in vezan je bil le na Težičevo družino. Pač Andrej ni bil nikoli brez denarja. Tihotapil je duhan in sol črez mejo in s tem si je precej pridobil. Vendar je puščal svoj zaslužek zvečine po gostilnah, kolikor mu je pa ostalo, je prinesel k Težiški. Tudi tisto pomlad, ko je obležal pri Težiču, je hranil za pasom še precej tolarjev. A kaj so mu pomagali, ker v Nemilji vasi tudi za denar ni bilo dobiti živeža.

A ne samo skrb za živež je trla Andreja. Vedno bolj je slabel, in vest se mu je oglašala. Težiška ga je sicer znala tolažiti, a potolažila ga ni. Že par krat je povedal na tihem svoji zaupnici, da se želi spraviti z Bogom. Ali Težiška ni marala slišati o tem. Kaj bo, si je mislila, ako se zvé, kdo je ta Andrej? Kaj bo, ako se zvé, da je ubijalec, da je sin šentpetrskega oskrbnika, in da je ona nekdanja izvoljenka ... Odtod njena nezaupnost do moža, odtod njena zaupnost do tujca, odtod njena odurnost proti kaplanu Matiju, ki je Jurčka poprašal za tujega moža! In če že kaj vedó, če že kaj sumijo, če ga poprašujejo, če — ni si upala misliti dalje!

In vendar! Gospod Matija jo kliče k sebi. Čemu? Nekaj mora vendarle vedeti. Kar tako zlepa, brez vzroka je ne bo klical. Morda je pa vendar boljše, misli zopet dalje, ako grem in povem gospoda kaplanu, kako je. Nekaj mu povem, nekaj zamolčim — in vse se bo dobro izteklo. Najlepše se tako izteče. Ali ta naš Jurče, preblebetav je. Morda je on kaj izklepetal? Morda je kaj opazil, ta nepridiprav? Zvedav je silno in prebrisan tudi, dasi šteje komaj deset let. Izkušala ga bom. Morda kaj zvem.

Tako je Katra premišljala od tistega dne, ko je Jurče prišel iz malina, noč in dan in ni bila mirna. Tudi njena zastarela vest se je oglašala vedno huje. Kar nič več ni mogla živeti. Skrb, beda, nemir in lakota so jo mučili. Zamišljeno je hodila okrog, možu je odgovarjala redkobesedno, Andreja se je izogibala, Jurčka je izpraševala — še preveč.

Ali mirú ni bilo — ni bilo nikoli.

IV.[uredi]

Leta 1817. je bila na Kranjskem huda lakota. Večletne vojske so opustošile deželo, ljudstvo obubožale, polje zanemarile, kupčijo zatrle. Slabe letine so se vrstile leto za letom, zlasti l. 1816. kmetje niso skoro nič pridelali. Zategadelj je pretila huda lakota osobito po krajih, ki so bili oddaljeni od velikih cest in mest. Saj je veljal takrat mernik pšenice 6 gld., ajde 7 gld., ovsa 2 gld., v tem ko je leto pozneje, ko je bila zopet dobra letina, mernik pšenice veljal 1 gld. 40 kr., ajde 1 gld. in ovsa 40 kr.

Tudi v Nemilji vasi je bilo tako. Kmetje vsled raznih uim niso pridelali skoro ničesar, in zveze z mesti in velikimi cestami ni bilo skoro nobene. Le po kozjih stezah so Nemiljci donašali, kar so ravno potrebovali. A takih potreb takrat ni bilo mnogo, ker so kmetje vse potrebno za živež in obleko pridelovali domá. Zató pa je lakota tem hujše pritisnila, ker so bili navezani le na svoj dom.

Našli pa so se tudi takrat dobri ljudje, ki so stradalcem pomagali, kakor so vedeli in znali. Tako v cerkvici sv. Petra blizu šentpetrskega gradú (Schrottenturn) v šmartenski župniji pri Kranju še zdaj visi na zidu zgodovinsko imeniten kositren korec in pod njim deska, na kateri slovenski in nemški napis pové, kako so s tem korcem l. 1817. delili stradalcem »rumfordsko juho«. Dobrotljivi ljudje so namreč delili v Stražišču vsak dan petdesetim najpotrebnejšim takozvano »rumfordsko juho«. Za 50 ljudij je bilo potreba: 40 funtov vode, 22 lotov soli, 53 lotov kisa, 10 lotov krompirja, 2 funta in 50 lotov graha, 2 funta in 30 lotov ječmena in 2 funta in 50 lotov kruha.

Tudi Težičevi so zvedeli za to delitev v šentpetrski grajščini. Ker je bil Težič tudi grajski tlačan, je bil opravičen, poslati po juho. Jurčeta bi bili radi poslali, toda ta je znal le pot v Selce. Prerekali so se precej časa, kdo pojde v St. Peter. A kakor skoro vselej, obveljala je tudi to pot materina, da naj gre oče v Stražišče po »rumfordsko juho«. To juho kuhati so Kranjce naučili francoski vojaki.

Bila je skoro velika noč. Ganljivi dnevi velikega tedna so se bližali, priroda se je oživila, po travnikih so že trobentice in marjetice pomaljale rumene in bele glavice izpod zelene ruše. Solnce je prijazno svetilo in ogrevalo otrplo zemljo.

Ali Težiča ni zanimala pomlad. Zamišljen je korakal po gorskih stezah in senčnatih dolinah proti Stražišču. Premišljeval je svojo družino, kako jo bo preživil do poletja. Liska, njegov jedini up, je prišla popolnoma ob mleko, in s slastjo je žvečil zjutraj travo, ki mu jo je skuhala žena. Večkrat je sedel na kak kamen in počival Slabosti so ga napadale. Ali velik lonec, ki ga je nosil v roki, mu je dajal nove moči, da je nadaljeval svojo pot. Nobena cvetlica ob gorskem porobu mu ni ušla izpred očij, da bi je ne odtrgal. A trgal ni cvetlic, kakor jih je trgal kot malo dete, da jih nese materi pokazat; trgal jih je za to, da jih je užival.

Naposled zagleda pred seboj gradič, ki se je lesketal ob solnčnih žarkih. S prerojeno močjo podviza svoje korake. Že vidi pred gradom množico, ki se je gnetla okrog starikave lipe in rožljala z ilovnatimi lonci in lesenimi skledami. Bili so ljudje, ki so čakali na »rumfordsko juho«. Bilo je dosti šumenja in govorjenja, a to ni bil brezskrben smeh in zadovoljna govorica, ampak glasovi nestrpnosti, zavisti in žalosti. Klaverni obrazi so se ozrli proti novemu prišlecu.

Iz grada pa se je valil gost dim proti nebu.

»Kaj pa ti hodiš semkaj? Saj nisi domačin.«

»Pa sem,« odgovori Težič in se rine med množico.

V tem hipu se pokaže pred grajskimi vrati Florijan Sulec, za njim pa grajske dekle, ki so nosile v rokah velike posode. Mračen, pa še vedno mogočen obraz oskrbnikov napravi hipoma tišino med čakalci. Z velikim korcem v roki stopi Florijan pred množico in začne klicati čakalce po imenih.

Naštel jih je petdeset, ali Jožeta Težiča m bilo vmes.

»Gospod oskrbnik, ne pozabite tudi mene,« se oglasi Težič izza lipe in pokaže svoj lonec.

Oskrbnik ostrmi, a takoj odgovori:

»Počakaj!«

Dekle so oddelile vseh petdeset čakalcev, ki so se hitro razšli na svoje domove.

»Zdaj pa nalijte še temu-le juhe, in jedna naj prinese hlebec kruha iz moje sobe.«

Težič je že tiščal lonec na usta, ko je dekla prvikrat korec poveznila na lonec. Kako se začudi, ko sliši naklonjene besede oskrbnikove!

»Bog vam povrni stokrat, gospod oskrbnik!«

Dekle so odšle v grad, Florijan in Težič ostaneta sama.

»Še tá-le hlebec vzemi za Jurčeta,« nadaljuje oskrbnik.

»Ali smem dati nekoliko prigrizniti tudi našemu gostu, ki je najbolj potrt od lakote. Oni dan je pogoltnil kos usnja, ker je bil tako lačen. A obležal mu je v želodcu, ki že ni mogel več prebavljati tako težke stvari. Leži že več tednov pri peči, in ne vem, kaj bo z njim.«

»Kdo je ta gost?« popraša oskrbnik zvedavo. Težič, nič hudega ne sluteč, pripoveduje v svoji preprostosti o Andreju vse, kar je vedel.

Oskrbnik je gledal divje okrog sebe, barve so ga izpreletavale, nemirno je prestopal, obraz se mu je raztegnil, ustnice so koprnele, a premagal se je vendarle in poslušal možaka do konca.

Nató sede ob lipi na klop.

»Le pojdi domú in daj svojemu gostu kruha in juhe,« izpregovori naposled mirno, dasi se mu je tresel glas.

In Težič odide, staremu Florijanu pa je padla solza na plašč.

Nekaj časa sedi in premišljuje. Hipoma vstane in omahujoč se povrne v svoje stanovanje. Napiše pismo in pokliče hlapca.

Pol ure pozneje je že hlapec s pismom odjahal proti Selcem.

V.[uredi]

Že so v selskem župnišču ugasnili luč, ko potrka nekdo na vrata. Nevoljno pogleda kuharica skoz okno, češ, kdo trka ob tej pozni uri.

Hlapec odda pismo za gospoda župnika skoz okno.

Kmalu je bila župnikova soba razsvetljena.

Župnik Jožef Gogala sedi v naslanjaču in čita pismo grajskega oskrbnika.

»Častiti gospod!

V Nemilji vasi, št. 5., Vaše župnije, leži bolan neki tujec Andrej. Zbolel je vsled lakote. Stari spomini me domišljajo marsičesa, in zdi se mi, da ima ta tujec Andrej svojo preteklost, ki je z mojo v naj ožji zvezi. Zanašam se na Vašo previdnost ter Vas prosim, da pošljete jednega svojih gospodov kaplanov prej ko prej v Nemiljo vas ter mi sporočite, kaj ste zvedeli in opravili. Obetam Vam Vašo prijaznost poplačati z dejansko hvaležnostjo. Prosim pa stroge zaupnosti in molka.

Roko poljublja Vaš pokorni služabnik

Florijan Sulec,

oskrbnik šentpetrskega gradú.«

Župnik čita to pismo in čita, nato vstane, sede k pisalniku in spiše odgovor:

»Spoštovani gospod oskrbnik!

Vaše pismo sem prejel in bom opravil, kakor ste mi naročili. Jutri večer naj pride sel in dobode točen odgovor. Vaš vdani

J. Gogala, župnik.«

Hlapec je odjahal s pismom. Župnik pa še dolgo ni mogel zaspati in je premišljal vsebino oskrbnikovega poročila.

Ko pa se zdani, je že gospod kaplan Matija držal v roki oskrbnikovo pismo.

»Eh, eh, zdaj mi je marsikaj jasno,« govori gospod Matija.

Ali veste, kdo je ta človek?« popraša župnik.

Ljudje so mi pravili, da sta ta Andrej in Težiška že stara znanca. Govorili so tudi, da se predobro razumeta, in da je Težič slep mož, ki ne vidi, kaj se godi v njegovi hiši.«

»Aha! Skrbite torej, gospod Matija, da se pohujšanje odstrani,« reče naposled župnik. Gospod kaplan pa je zamišljen, s pismom v roki, zapustil župnišče.

Nekaj časa pozneje ga že vidimo korakati od doma. Imel je sv. mašo pri bližnji podružnici in odtod se je napotil v Nemiljo vas.

Že je pomladansko solnce stalo visoko na nebu, ko je stopal proti Nemilji vasi. Ne ustavi se, ne ogleduje se okrog sebe, ne poprašuje. Naravnost jo zavije proti Težiču.

»Ali so vaši domá?« popraša Jurčka, ki je cepil drva pred hišo, in mu pomoli kos kruha.

Z nepopisno radostjo se deček nasmehne znanemu gospodu in brzo odgovori:

»Domá so, domá. Ali tisti naš Andrej je hudo bolan in ne more več jesti.«

»Pa kaj mu je?«

»V želodcu ga tišči, in nobena stvarca ne ostane v njem. Pravijo, da bo umrl.«

»Ali nimate nič jesti?«

»O, zdaj je že bolje. Oče bodo hodili odslej v Stražišče in prinašali juhe. Tudi kruha in še marsikaj drugega jim bo dajal grajski oskrbnik. Silno dober gospod je. Ali Andrej ne more jesti. Še juhe čisto malo zaužije.«

V tem se prikaže na pragu hišni gospodar. Z veseljem sprejme gospoda kaplana in ga prijazno nagovori:

»Prav je, da ste prišli, gospod Matija, tudi k nam pogledat. Bolnika imamo, in ne vem, kaj bo z njim. Nič se mu ne izboljša. Mislili smo že poslati po vas.«

Ali obraz gospoda kaplana je ostal resen.

»Odkod pa je ta človek?« popraša hišnega gospodarja, stopivši v vežo.

»Že več let prihaja po večkrat na leto k nam. Dober človek je tako.«

»A s čim se peča?«

»Menim, da je nosil po svetu okrog iz Trsta vsakoršne reči, ki se ne dobé v teh krajih.«

»Odkod pa je domá?«

»Poprašal ga nisem, odkod je ravno domá. Mislim pa, da je Tolminec.«

»Ali se nista z vašo ženo že poprej poznala?«

»To bo pa ona vedela povedati.«

»Ali je žena v hiši?«

»Nak! Katre pa ni domá. Šla je k svoji žlahti doli v Stražišče.«

»Pa poglejmo bolnikal« reče gospod kaplan in stopi v izbo.

»Andrej, čuješ, gospod Matija so te prišli pogledat!«

»Aha! Prav, prav! Saj bi se rad izpovedal.«

Gospod kaplan vzame iz torbice malo steklenico in veli bolniku, da naj nekoliko pokusi.

Veselje se je razlilo po Andrejevem obrazu in s hvaležnim srcem je izročil steklenico darovalcu, rekoč:

»Hvala vam! Bog vam povrni!«

»Oče Težič, pa stopite malo ven kaj, da se midva z Andrejem sama nekoliko pomeniva.«

Nekako nerad se je Težič odstranil in ni se mogel premagati, da bi v veži pri vratih ne bil poslušal, kaj se menita onadva v izbi.

Jezilo ga je, da ni mogel nič slišati.

Gospod Matija in Andrej pa sta se menila dolgo časa. Dvakrat ju je zvedavi Jože prišel vprašat, ali sta že pri kraju.

Pa še nista bila.

VI.[uredi]

Že je bilo solnce porumenelo ob gorskih vrhovih, ko se je gospod Matija povrnil v selsko župnišče.

Za ograjo pa je že stal privezan konj grajskega hlapca iz Št. Petra.

Gospod župnik je sedel pri pisalniku in pisal pismo nastopne vsebine:

»Spoštovani gospod oskrbnik!

Kar ste slutili, se je uresničilo. Gospod Matija, moj prvi kaplan, se je na svoje oči preveril, da je tisti tujec v Nemilji vasi Vaš sin — Andrej. Vsled lakote je opešal tako, da ne more nikamor, in kakor ga je gospod Matija presodil, ne bo več dolgo živel. Želodec ima pokvarjen, in vročnica se ga oprijemlje. Jutri zjutraj bo previden, in ko ga hočete videti še živega, podvizajte se v Nemiljo vas, št. 5.

Vaš vdani

J. Gogala, župnik.«

V Selcih, 5. rožnika 1817.


S tem pismom je sel še tisti večer odjahal proti domu.

Ko pa je začela zora rumeneti na nebu, je že šentpetrski oskrbnik Florijan Sulec jahal svojega šarca proti Nemilji vasi. Mož se je silno postaral, in počasi je korakal njegov stari prijatelj šarec po gorski dolini. Večkrat je prišlo oskrbniku slabo, in njegov hlapec ga je moral držati na konju. Barve so ga izpreminjale, srce mu je tolklo neredno, naduha ga je trla, in noge so se mu tresle. Dasi je bil obilen črez pas, vendar je bil njegov obraz upadel in bled. Njegove oči — tiste oči, ki so prodrle vsakega človeka s še hujšim pogledom, so bile motne in trudne.

Ni bilo več rose na travnatih bilkah, ko se Florijan približa Nemilji vasi.

Tam s hriba doli pa se začuje zvonček. Zmeraj bolj se oglaša, zmeraj razločneje se čuje duhovnikova molitev, in oskrbnik ne dvomi več, da se njegovemu sinu nese sveta popotnica.

Hlapec prime oskrbnika, ki je omedlel, in ga položi na travo.

»Prosi za nas grešnike zdaj ob naši smrtni uri. Amen,« je odmolil cerkovnik, ko zagleda, stopivši izza bukve, dva človeka in dva konja.

Hlapec je močil čelo in sence oskrbniku z mokro cunjo.

Stari Florijan izpregleda. Milo upre oči v duhovnika, in solze se mu uderó po licih.

Gospod Matija takoj spozna položaj, namigne cerkovniku, da se odstrani, popraša nekaj besedij hlapca, ki se tudi odstrani, in duhovnik pa oskrbnik sta sedela sama v zeleni travi.

Le šarec je stal v bližini in zadovoljno prikimaval z glavo.

Četrt ure pozneje namigne duhovnik cerkovniku, ki se približa in posluša naročilo.

Oskrbnika je opominal mrtvoud. Cerkovnik je poklical ljudi, ki so na nosilnici iz vej odnesli starega Florijana v Težičevo hišo.

Oče in sin — sta se spoznala.

»Jaz sem ti kriv nesreče, ker sem ti dajal potuho,« reče še oče, in spomin ga je zapustil.

»Jaz sem ti ubil tvojega brata Žana,« je izpovedal očitno Andrej, obrnivši se do hišne gospodinje Katre.

Še je prejel stari oskrbnik sveto popotnico iz roke gospoda Matija. Solze so mu drle po licih, solze kesanja in veselja. Kmalu pa so se te solze izpremenile v mrtvaške, in gospod kaplan je rekel pričujočim:

»Molimo za rajnega!«

Tudi Andrej je prejel sveto popotnico. Z velikim kesanjem in še večjim trdnim sklepom se je pripravljal na smrt.

»Odpustite mi vsi, kar vas je tukaj. Velik grešnik sem pred Bogom in ljudmi. Ubijalec sem, zapeljivec sem, tat sem, hinavec ...!«

Sapa ga je prekinila. In zopet je začel:

»Božja kazen ne izostane. Moj oče je neusmiljeno zatiral podložnike, jaz pa sem mu pomagal. Izstradal je ljudi, njegov sin pa umira lakote. Ni ljubil svojih podložnikov in zdaj je umrl daleč od njih.«

Andrej je prenehal. In zopet je nadaljeval:

»Katra, Katra, spokori se, ker ti Bog prizanaša! Midva sva kriva toliko nadlog ... In ti Jurče, moje drago dete! Vzgleduj se nad stariši, kako ne smeš biti; bodi pošten, bodi pameten, bodi priden, ne pozabi božjih zapovedij!«

»Vam pa hvala neizmerna, božji namestnik! Vam se imam zahvaliti za vse, vam naj Bog povrne, da ste me spravili z Bogom, in da popravim, kar se da še popraviti. Vse očetovo imetje naj dobi Sv. Martin!« —

Tako je govoril v pretrganih stavkih oskrbnikov sin še ves dan in vso noč.

Ko pa je jutro napočilo, je tudi njegova duša šla pred večnega sodnika ...

Katra je postala pametna žena, Težič jo je ubogal še bolj kakor poprej, Jurče pa je pridno delal ter pridno zahajal v cerkev, in gospod Matija ga je večkrat postavil za vzgled drugi mladini.

Čednost se plačuje, pregreha kaznuje.