Osel se drsa
| ← Vrček se razbije (zbirka) | Osel se drsa Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Kaj je videl osel, ko je zjutraj vstal? Vsenaokoli je ležal rahel sneg in ribnik se je srebrno lesketal v prvih sončnih žarkih, ej, kako je bilo to oslu všeč. Kar povaljal se je v snegu od veselja, in ko je spet vstal, je v snegu ležalo polno njegovih sivih dlak. Pa se ni nič zmenil za to, da je povaljal lep kos snežene odeje in žrebička še pogledal ni, ko je ta sel mimo in kakor sam zase godrnjal:
Seveda, kjer osel leži, dlako pusti ...
Žrebiček je obstal pred ribnikom in veselo zahrzal:
- Živijo, ribnik je zamrznjen, drsali se bomo!
Osel je žrebička nejevoljno ošinil s pogledom in strogo rekel:
- Drsali, seveda! Jaz se bom drsal. Zato, ker sem prvi zagledal led. Torej je led moj. Sam se bom drsal!
- No, veš kaj, je užaljeno odgovoril žrebiček, od kdaj je pa ribnik tvoj?
Osel je malo pomislil.
- Ribnik ne, ampak led na njem, je pribil in žrebičku pokazal zobe. In že je stopal proti ribniku. Žrebiček je hotel za njim, pa se je osel mahoma obrnil in tako glasno in grozeče zarigal, da je žrebiček kar odskočil.
Osel je ponosno zakoračil na led. Vzel je malo zaleta in se previdno podrsal po vseh štirih kopitih proti sredini ribnika. Potem se je ustavil in domišljavo pogledal na breg.
- Si videl? je zaklical. Tako je treba!
Spet je vzel malo zaleta in se podrsal, malo v loku. Ko se je ustavil, je opazil, da so se medtem na bregu zbrale vse živali s kmetije: krave, voli in teleta, prašiči, kokoši, race, dve mački, pes in zajčja družina. Vsi so gledali, kaj počne osel.
Osel se je izprsil in zavpil:
- No, vi! Glejte me!
Močno se je odgnal in se v loku zadrsal preko ribnika. In pri tem je visoko dvignil levo zadnjo nogo, da bi bilo vse se lepše - in naenkrat je bil na tleh. Kar zabobnelo je in osel je ves potolčen obležal na mrzlem, trdem ledu. Ogorčeno je zakričal.
- Kako slab led! Tak pridite mi no hitro pomagat, vi tamle!
Na bregu se je razlegel glasen smeh. Živali so se kar valjale od veselja, da jo je domišljavec tako skupil. Potem pa so se nekateri le odločili, šli so na led in pomagali oslu na noge.
Osel je previdno odšepal na breg in grdo gledal.
- Ali se zdaj lahko še mi malo drsamo? je hudomušno vprašal žrebiček.
- Lahko, je čemerno rekel osel in se na tihem veselil, kako bodo drugi padali. Pa so se živali zapodile na led. Seveda so padale in se vsevprek kotalile. Ampak kmalu so postale spretnejše. Posebno žrebiček se je dobro odrezal, ves čas se je drsal z eno nogo v zraku in kar lepo krožil sem in tja.
- Pridi se drsat z nami, so živali klicale oslu, ki je slabe volje čepel na bregu in zavistno gledal žrebička. Ni se dal pregovoriti, samo odkimaval je in si mislil: nikoli več!
- Pusti ga, osel gre le enkrat na led, je rekel pujs in se prekopiceval po ledu. Seveda, pujs je padce komajda občutil, saj je zmeraj padel na mehko, rejen kakor je bil.