Orožnova koča na Črni Prsti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Po štajerski Beli na Konja
brez podpisa.
Izdano: Planinski vestnik (1895), letnik 1, številka 3, str. 36-40.
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kakor znano, slovi Črna Prst v Bohinjskem gorovji zaradi krasnega razgleda ter zbok nenavadno lepe in mnogovrstne flore.

Razgled s Črne Prsti, ki je 1845 m visoka, je velikanski. Od tod vidiš Bohinjsko dolino in Bohinjsko jezero, Triglav in vso njegovo družbo, dalje Rožico, Golico, Stol, Storžič, Grintovec, Ojstrico in mnogo drugih vrhov Kamniških in Solčavskih planin, Kranjsko ravnino, Šmarno Goro ter Dolenjsko hribovje. Proti jugu ti pa zre strmeče oko Snežnik, Jadrijansko morje in Beneško ravnino.

Vrh Črne Prsti je proti Tolminski strani v istini podoben botaničnemu vrtu, kakor ga kaj radi imenujejo domači in tuji prirodoslovci. Tod rasto med drobno travo najkrasnejše planinske cvetlice, katerim ni vrstnic nikjer drugod, izmed njih pa se liki ovčice na cvetni trati bleste snežnobele pečnice.

Zaradi tega in ker je na drugi strani Črne Gore stoječa planinska koča postavljena jako neugodno in je brez razgleda, je „Slov. plan. društvo" po nasvetu g. Josipa Ravhekarja iz Boh. Bistrice sklenilo v odborovi seji dne 14. julija 1893. I. zgraditi primernejšo kočo na planini pod Liscem (1346 m). Dva dni po tem ukrepu je odborov pooblaščenec zagotovil društvu stavbišče za kočo. Bohinjska in Saviška občina sta rade volje prepustili potrebni del sveta zastonj.

Prve dni meseca marcija 1894. l. so delavci začeli les sekati in ga na sankah vlačiti na svoj prostor, kjer so ga pozneje obdelali. Težavno in zamudno je bilo to delo, kajti dokaj debel so morali tudi nad uro daleč po najhujših strminah vlačiti, ker v bližnji okolici ni bilo dobiti primernega drevja.

Junija meseca, ko je skopnel sneg, se je pričelo pravo delo. Skalnati stavbinski prostor je bilo treba razstreliti in zravnati, da je bilo moči nanj postaviti kočo. Delavci so navzlic silno neugodnemu vremenu delali tako pridno in uspešno, da je bila, koča gotova prve dni meseca julija. Izdelana pa je iz prav debelih in silno širokih plohov in krita s skodlami. Dolga je 11 1/2 m, široka 6 1/2 m in visoka tudi 6 1/2m. Pred vhodom ima verando, s katere se vstopi v kuhinjo z odprtim ognjiščem in iz kuhinje v sobo, 7 1/2 m dolgo, 6 1/2 m široko in 3 m visoko. Svetloba prihaja v sobo skozi tri okna. V njej stoje velika podolgovata miza, klopi in stoli. Za ležo je pripravljenih na pogradu ob eni celi steni 8 žimnic, 8 blazin in 22 odej. Tu lahko počiva nad 20 oseb, pod streho je pa prostora še za več ljudi. V sobi se nahaja mnogo podob in zemljevidov, nekaj knjig in listov ter skrinja z vsemi potrebnimi zdravili.

Koča stoji na najugodnejšem mestu. Varna je proti silnim vetrovom in proti plazom, a od nje se ti odpira prekrasen razgled na Bohinjsko dolino, na nje divno jezero in na mogočni Triglav. Koča z opravo vred je stala 1008 gld. ter je zavarovana proti nezgodam pri „Banki Slaviji" za 1300 gld. K opravi koče so mnogo pripomogli v blagu ali v gotovini naslednji p. n. gg. dobrotniki: Arko, Auer, Borštner, Dolenc, Goričnik, Grečelj, Jeglič in Leskovic, Kajzer, Kolman, Kosler, Lenče, Lenček, Lozar, Petrič, Petričić, Skaberne, Soss, dr. Tavčar, Tosti, Urbanc, Zagorjan, Zajc, Zalaznik, Zdešar in Seunig. Vsem njim prisrčna zalivala!

Na Črno Prst vodita dva pota iz Bohinjske Bistrice. Najprikladnejši je pot, katerega je „Slov. plan. društvo" popravilo in zaznamenovalo. Pot ta pelje iz Bistrice čez travnike in senožeti, nekaj časa po ravnini, potem pa polagoma navzgor po gozdu mimo pastirskih stanov in dalje po skalnatem svetu proti planini Lisec, na kateri so po leti pastirji in sirarji. Med potjo to vabi na požirek mrzel studenec. Do „Orožnove koče" dospeš iz Bohinjske Bistrico lahko v 2 ½ ure. Hoja je zelo prijetna, ker imaš ves čas krasen razgled na Bohinjsko dolino in jezero, slap Bistriški in na Triglav. Malo korakov od „Orožnove koče" vre močan mrzel studenec. Od koče drži potem pot čez planino Lisec proti sedlu, do katerega prideš v 1/2 ure. Na tem sedlu se vidi ona črnica, po kateri je dobila gora ime Črna Prst. Od tod do vrha je še 1/2 ure hoda. Druga pot, ki jo jo tudi zaznamenovalo „Slov. plan. društvo", pelje iz vasi Polje skozi vas Žlan do Orožnove koče. Tretja pot pa drži iz Sorice čez Petrovo Brdo in Podbrdo na Črno Prst. Ta pot je pač polna divnih krasot, a je zelo dolga.

Kočo na Črni Prsti je „Slov, plan. društvo" slovesno otvorilo dne 15. julija 1894. leta. V soboto dne 14. julija se je z opoldanskim gorenjskim vlakom odpeljalo nad 50 članov in prijateljev „Slov. plan. društva" v Lesce, od tod pa na vozeh, okrašenih z zelenjem in zastavami, dalje skozi Bled in Bohinjsko Belo do Bohinjske Bistrice. V Bohinjski Beli so izletnike pozdravljali s streljanjem, nežne roke pa so jim delile duhteče cvetje. Navdušeni in veseli so se izletniki prepevaje dalje popeljali po divni Bohinjski dolini. Že pred vasjo Nomenj so nekateri hribolazci, katerim je bila lega „Orožnove koče" znana, kazali novo kočo, ki se jako razločno vidi s ceste. Ta pogled je izletnike še bolj navdušil, in veselje je prikipelo do vrhunca, ko so prispeli do slavoloka pred Boh. Bistrico, na katerem je bil prisrčni napis:

„Odpira prva koča se planinska,
Raduje vsa dolina se Bohinjska!"

Gospoda župan in obč. tajnik iz Bohinjsko Bistrice sta tu s prisrčnimi besedami pozdravila izletnike, v katerih ime se je načelnikov namestnik „Slov. plan. društva" g. Krulec zahvalil za prelepi vzprejem.

V Boh. Bistrici je bilo jako živahno in praznično, raz strehe so plapolale mnogobrojne zastave. Izletniki so posedli ob šumeči Bistrici, se pokrepčali in opravili z vsemi potrebnimi rečmi za hojo na Črno Prst. Ob šestih so odrinili ter med 8. in 9. srečno dospeli do koče. Tam jih je društveni načelnik g. prof. Orožen, ki je bil uže zjutraj odšel iz Ljubljane z nekaterimi gospodi, pozdravil prav prisrčno, puške in topiči so pa veselo naznanjali njih prihod. Pred okrašeno kočo je na dolgom drogu vihrala velika slovenska trobojnica.

Vsi so sedaj šli v novo kočo, kjer so jim „Planinski piparji" preljubeznivo postregli z jedjo in pijačo. Bil je prav lep in vesel večer, prvi večer v prvi slovenski planinski koči. Tamburaški zbor „Planinskih piparjev" je igral domače skladbe, pevci so popevali, pod Liscem pa so Bohinjci prižgali velikanski kres, ki je čarobno odseval v temno noč.

Žalibog, da je pričelo deževati: to pa izletnikov nikakor ni spravilo v slabo voljo. Pozno so polegli ter sladko počivali v svoji koči. — Ko so se zjutraj prebudili, je lilo tako močno, da se je moral skupni izlet na vrh Črne Prsti opustiti; le nekateri so šli navzlic hudemu dežju na vrh, a prišli so do kože premočeni nazaj. Občinski tajnik g. Ravhekar je zjutraj iz Bistrice s seboj pripeljal še nekoliko izletnikov; mnogo jih je pa ostalo zaradi slabega vremena v dolini.

Po 8. uri zjutraj je veter toliko pretrgal oblake, da je ponehalo deževati in se je toliko uvedrilo, da se je slavnostna otvoritev koče mogla vršiti.

Društveni načelnik gosp. profesor Fran Orožen je z lepimi besedami razložil pomen turistike, omenil delovanja „Slov. plan. društva" ter stavbe prve koče, v kateri so ravnokar izletniki preživeli nekaj veselih ur. Toplo se je zahvalil občini Bohinjski Bistrici, vsem Bohinjcem, posebno pa občinskemu tajniku gosp. Josipu Ravhekarju za vodstvo in nadzorstvo stavbe te koče in za prireditev lepega vzprejema ter je tako otvoril kočo.

Društveni odbornik gosp, Josip Hauptman je potem hvaležno poudarjal velike zasluge načelnika gosp. profesorja Orožna za razvoj in napredek društva ter je v znak hvaležnosti celega društva prvo slovensko planinsko kočo krstil po prvem načelniku „Slov. plan. društva" „„Orožnovo kočo"".

Prikazala se je sedaj izza. zagrinjala tabla, in na njej je bilo čitati: „Slovensko planinsko društvo". Orožnova koča. 1346 m. 1894. Veselo so zagrmeli streli, tamburaši so zaigrali in pevci zapeli. Načelnik se je zahvalil za to odlikovanje ter dejal, da mu ta dan kot najlepši njegovega življenja ostane vedno v veselem spominu.

Izletnike, pred kočo in na verandi stoječe, je potem fotograf gosp. Lergetporer fotografoval.

Ob 10. uri so se izletniki o prav lepem vremenu vrnili v Bistrico, kjer so obedovali. Bili so povsod prav dobro in prijazno postreženi.

Po treh popoldne so se poslovili od gostoljubnih Bohinjcev in krasne doline ter se odpeljali čez Bled v Lesce. Po celi dolini so jih pozdravljali domačini z veselim streljanjem.

Vsakemu izletniku ostane ta izlet vedno v prijetnem spominu.

Potem izletu t. j. od 16. julija do 9. oktobra I. I. je v kočo došlo še 23 hribolazcev. Eden izmed njih je na prvo stran spominske knjige napisal naslednjo vrstice:

Na Črni Prsti.
Na zračni višavi stojim,
Strmim!
Razgrinja pred mano čarobni se kras,
Smehljajo poljane naproti se mi zeleneče,
Pozdravlja goric zelenečih me pas,
Pozdravljajo hiše me trgov in mest se blesteče,
Pozdravlja me sinje valovje morjá,
Pozdravljajo sive me glave gorá —
Dežela slovenska, dežela čudes, — bodi zdrava!
Po kterej radosti oko se solzeče mi plava,
Ko tu na višavi stojim,
Strmim . . . .