Orla
| Orla Josip Knaflič |
| |||||||||||||
Tisto zimo sem stanoval v eni onih ogromnih mestnih kasarn, ki se dajo tako dobro primerjati mravljiščem ali ulnjakom, ki so stare in trohnive in ki jim navadno naredi konec požar ali kako napredno županstvo.
Imel sem sobo v četrtem nastropju, vrata so se nahajala na neskočno dolgem in čisto temnem hodniku, okno pa je gledalo oči v oči v okna nasprotne še večje in še grše kasarne.
Pri kom in s kom sem stanoval, zato nisem vedel in za to se nisem brigal. Prvi dan vsakega meseca zjutraj mi je na hodniku zastavil pot mož s potlačeno kapo in bulastim nosom, z leščrbo v eni in s šopom papirjev v drugi roki — plačal sem svoj račun, in zopet se mesec dni nihče v hiši zame ni zanimal.
Pa sem se tudi bal te hiše kakor pekla; bal sem se njenega trušča, njene puščobe, vse njene temne in odurne grdosti ... Odhajal sem zjutraj in prihajal sem pozno zvečer, ko so bila glavna vrata že zaprta in je hiša že spala. Tedaj je bila tiha tudi moja soba in tedaj sem ždel nad knjigami pozno v noč ...
Nič me ni motilo; le tu in tam so se oglasili na hodniku koraki, je zaškripal ključ v vratih; nad stropom so zabobnele včasih težke stopinje, a iz sosednje sobe na desni, katero so ločile od moje z žeblji zabita vrata, se je čulo često še ob pozni uri zamolklo trudno in nerazločno kakor samogovor, kakor molitev, kakor vzdihi... In neke jedkomrzle, zlobne noči je potrkalo tam na vrata in grobnovotlo je poklicalo ...
Preplašen sem šinil s stola in sem poslušal.
Zopet je trkalo kakor s koščeno roko in glas, votel raztrgan in zamirajoč, je prodiral skoz tenko steno:
„Doktor, doktor ! Oj, pomoč" ...
Strmel sem nekaj trenutkov kakor nezaveden v luč, potem sem prižgal svečo, ogrnil plašč in tako sem stopil v sobo nepoznanega soseda, ki me je klical.
Soba kakor moja. Tesna, mrzla in tuja — enako nezdrava za dušo kot za telo, vsa banalna, brez diha ljubezni ... Ob postelji plapola sveča, nekdo leži tam ...
Stopil sem bliže: Oj, človek umirajoč je to! Snežnobel je njegov obraz kakor njegovi lasje, njegova dolga brada, in po globokih gubah in brazdah blešči znoj. Oči so zaprte, tiho hrope ...
Položim uho na njegove prsi: vse potrto! Vezi so potrgane, življenja kolesje se ustavlja.
Molče stojim ob postelji. Svit sveče blodi trepetajoče po sobi ... Debele, črne knjige leže po mizi, na steni visi v velikem okviru doktorska diploma ... In on, nepoznani starec tu pred menoj, z visokim, koščenim telesom, z valovečo belo brado in s slovesno resnobo v obličju, se mi zdi častitljiv modrijan, čigar duh se zdaj poslavja od pozemskega življenja in čigar usta se morajo odpreti še enkrat, da mi sporoče nauke, polne globoke modrosti in resnice ...
In glej, vztrepetalo je telo in starčeve oči so se odprle. Zagledale so me in ustnice so dahnile: „Vendar ... človek!"
Razširile so se oči, zagorele in se uprle v moje; ostroblesteče kakor blisk v temni noči so bile te oči obdane od rdečih plamenov, in bilo mi je kakor da mi sežigajo možgane po glavi in čutil sem divjo bolečino, toda zdržal sem njihov pogled.
Tedaj pa so ugusnile oči, počivale blagoprijazno v mojih, in zaplalo je na starčevih licih kakor usmeh ...
„Ah, kljubuješ, mladi orel?" je rekel. „Vidim: bistro je tvoje oko in drzno tvoje čelo, toda tudi ti boš končal z medlo glavo in hromimi perutmi ..."
„No, leti! Morda boš letel dobro, morda dosežeš solnce ..."
„Obupno se boriš s svojimi sponami, mladi orel, znano mi je to! Ti nisi vedel zame, a jaz sem pazil nad teboj. V samotnih nočeh sem čul tvoj bolestni glas, ki je v spanju klical po svobodi ... Težek je tvoj boj, zato sem te poklical v svoji zadnji uri, da ti povem ..."
Starec je umolknil in zaprl oči. Sveča ob postelji je gorela s svetlim visokim plamenom, slovesen mir se je razgrinjal okrog in okrog ...
In zopet je izpregledal starec, dvignil roko in rekel:
„Veruj vedno le v samega sebe! Nihče ti ne bo pomagal v sili, samo lastne peruti te bodo otele. Prijatelji — to je laž! Katerim boš zaupal največ, te prvi prevarajo. Prava in resnična je edino ljubezen žene. Ženi sami, njenemu telesu, njeni strasti ne zaupaj: tukaj mladi orel, se pogubiš; toda v ljubezen žene, v njeno dušo, vanjo smeš verovati kakor v samega sebe! Ako si si pridobil dušo žene, potem si si pridobil vse, potem moreš leteti k solncu. Kajti duša žene in njena ljubezen je čudo, ki ga ne razrešiš nikdar, čigar moč pa boš občutil vedno. Ona bo razžarjala tvoje srce s plameni poguma in vznešenja, bistrila tvoje oko in vlivala bo v tvoja krila večnomlado moč ..."
„Zato, moj sin, ljubezni nikdar ne zavrzi! Naj ti jo podarja najnevrednejše bitje, ne zavrzi je! Brez ljubezni, mladi orel, ne dosežeš solnca ... propadeš, orel moj — tako zgodi se ti ... tako, da pogineš v jarku, ničvreden, izgubljen in pozabljen ... kakor jaz, orel moj!"
Utrgal se je starcu glas, roka mu je padla na prsi in izpod zaprtih trepalnic se je urtnila svetla solza in se razlila po bledem licu.
Še so govorila umirajoča usta, toda besede so se izgubljale, misli odbegavale in v razvalinah telesa, ki ga je zapuščalo življenje, je že odmeval smrti votli korak ... Plamen sveče je omahnil na stran, se divje premetaval, črne sence so se zgrinjale nad posteljo, in pobegnil sem iz sobe ...
Pobegnil sem nazaj v svoj stan, se zgrudil na stol in glavo zagrebel v roke ... Besede umirajočega starca so mi šumele burno po možganih, moja duša se je tresla in misli, težke in mučne, so navalile name ...
On, nepoznani starec, čigar poslednji zdihi so zamirali tam za steno — ali ni stalo njegovo življenje razločno pred menoj? Življenje njega, ki so ga prijatelji izdali in ki je hodil za strastmi, ljubezen pa je zavrgel? In ki zdaj osamljen, zapuščen in pozabljen žalostno umira ...
In zvenele so njegove besede, njegova oporoka svareče v moji duši, ki je zrla plaho v svoje življenje ... Ah, neizmerne gore kroginkrog in samota in mrak nad njimi, a solnce, ljubezen, moč, peruti — kje, oj, kje je? ...
Končal je stari orel v temni globini skalovja in kraj njega je mladi orel v bolestnem hrepenenju iztegal kvišku slabotna krila ...