Orjaška slivarska jama „Dimnice“
| Orjaška slivarska jama „Dimnice“ Josip Hočevar |
| |||||||||||||
Kaki dve uri hoda od postaje v Herpeljah - Kozini na progi Trst - Sv. Andrej - Divača nas dovaja lepa cesta skozi prijazno vas Materijo do vasice Markovščine. Tu se odceplja od glavne ceste dobra občinska pot, ki vodi v severnovzhodni smeri proti divno ležeči vasici Slivjam. Ko si po tej poti dospel na kake tri minute oddaljeno najvišjo točko 588 m nad morjem in zreš tam proti vzhodu, se ti razprostira pred očmi skalnat greben, popoln Kras, slika uničene narave.
A kdo bi si mislil, da tu, pod to razdrapano odejo počiva v budnem spanju krasota vseh krasot, ki jih pokriva plast slovenske zemlje?! Dragocenih rud seve ne bomo iskali pod kraškimi razvalinami, ali tu se raztezajo prostori, ki jim gre po njih čarobnosti prvo mesto med vsemi prirodnimi čudesi. A dasi sta navpični luknji, ki vodita v te podzemeljske prostore, komaj za streljaj oddaljeni od poti, vendar sta bili dosedaj skoraj neznani. Nihče si ni upal v temno podzemlje. Prebivalci so ju opazovali le od zunaj, in ker se ob vremenskih izpremembah iz ene luknje kadi soparica, so ju imenovali »Dimnice«, in sicer Male in Velike Dimnice.
Pred kratkim časom pa se je posrečilo nekaterim preiskovalcem jam prodreti tudi v te votline in si ogledati še neznana veličastna čudesa. Med temi je bil tudi naš vrli rojak g. Egidij Čeh, učitelj - voditelj v Slivjah. Ker je videl, da gre tu za zelo zanimivo stvar, nam je takoj sporočil o tej jami in prosil, naj naše društvo prevzame v oskrbo ta krasni prirodni stvor. Sklenili smo takoj, da si ogledamo, kar nam je opisal gospod Čeh tako zanimivo.
Dne 28. januarja na večer smo se odpravili na pot trije odborniki: tajnik g. Miroslav Pretner, blagajničar g. inženir Ign. Šega in jaz. Pridružil se nam je v Hrpeljah g. prof. Ivan Macher, ki ga je bil na naše obvestilo poslal osrednji odbor Slov. plan. društva v Ljubljani, a v Slivjah smo še dobili našega znanega botanika in prijatelja narave, gosp. R. Justina, učitelja iz Vrem. Četudi se je bila na večer pri možatih Slivarjih razvila in nadaljevala pozno v noč zabava, kakršna je možna, ako so se sešli najboljši prijatelji, smo bili dne 29. v jutro na klic »v jamo!« vendar že vsi na svojem mestu.
Plezali smo drug za drugim po vrveni lestvi v 30 m globoke »Velike Dimnice«. Tu na tleh, kjer nas je že objemal podzemeljski mrak, smo si prižgali sveče in hajdi naprej! Že ob prvem koraku smo izprevideli, da se nahajamo v 40 m široki in zelo dolgi dvorani, ki ji podpira strop orjaški steber - kapnik. Po kakih 150 korakih v temni noči po tej prostorni dvorani je naenkrat zadonelo iz globočine šumenje vode. Preplazivši pečine, smo stali pri potoku, ki se zbira v podzemeljsko jezerce in se izliva v tolmunu — kje in kam —, to ni še znano. Strop jame, ki je na tem mestu nizek, je poln kapnikov, ki segajo skoro v vodo. Ko se nam je posrečilo priti ob vodi daleč proti tolmunu in se je vse razsvetlilo, smo gledali v čarobno krasoto. Toda nismo se smeli dolgo muditi tu. Plezali smo po strmem pečevju navzgor; med kapniki, ki se leskečejo kakor biseri, hodili smo kakor črez hribe in doline ter dospeli v velik prostor, ki je menda, kolikor se je pogodilo dosedaj, najlepši v »Dimnicah«. Ko smo korakali po tleh, posutih z biseri, so odsevali žarki naših sveč od stropa, sten in tal. Prozorni kapniki se prekrasno lesketajo in sploh napravlja ta jama nekak vzvišen vtisk na obiskovalca.
Prišle so nam na misel vse one pravljice o gradovih, ki jih je prokletstvo izpremenilo v prah in katerih prostore krijejo le razvaline, pod njimi pa spe zakleti grajščaki. In res, tu v ospredju v ravni vrsti, tu so vitezi okameneli — tam v ozadju, pri lesketajočem se slapu iz samih kapnikov, stoji na velikanski skali nežna princesinja, ki jo je prekletstvo izpremenilo v ponosno, pravkar razcvelo kamenito rožico. Pride li vitez, ki jo vzbudi iz spanja in jo posadi zopet na prestol?
Ali prebudil nas je iz sanj opomin našega vrlega voditelja g. Čeha, češ, da moramo brzo naprej, ako hočemo priti še kdaj iz jame. Le v hitrici smo šli še do vodne jame, ki leži zelo globoko (premerjena ni) pod nami, a pregloko jezero je oviralo našo nadaljno hojo. Ogledali smo si še podzemeljski prehod od Velikih Dimnic do Malih. To vam je krasota, ko so vam kapniki beli, prozorni, kakor bi bili zrasli črez noč!
Toda pozno je bilo že. Trudni po šesturnem plezanju brez pravega počitka smo morali še plezati po vrveni lestvi 30 m visoko, predno smo zazrli zopet naše ljubo solnce.
Pregledali smo si jamo v hitrici površno, ali bili smo vsi prepričani, da je to biser, ki je vreden prvega mesta med vsemi biseri, ki jih šteje v svojo last naša mila domovina. V svesti smo si bili takoj, da tega bisera slovenske zemlje ne smemo izgubiti. Zato smo sklenili s Slivarji, na katerih ozemlju leži vsa jama, pogodbo, po kateri je naše društvo vzelo jamo v svojo oskrbo in v izključni najem.
Ali kaj sedaj? Jama je velika, krasna, zanimiva radi mnogovrstnih kapnikov in vode, da, še celo v znanstvenem oziru, kajti našle so se le v podzemlju živeče živalce, nadalje tudi rogovi živali iz predpotopne dobe. Pustiti je torej ne smemo v temi kakor dosedaj; pokazati jo moramo vsakemu, ki se zanima zaprirodo! Ali kako v jamo priti? Po lestvi plezati v tako globočino, je možno le najboljšim turistom. Napraviti bo torej treba primeren dohod. Podružnica je že poskrbela, da se v to svrho sestavijo načrti, od katerih se izberejo seveda najprimernejši in najcenejši.
Za vse to pa treba denarja, mnogo denarja, a podružnica nima tega mamona, ki prebija tudi železna vrata. Sklenili smo torej založiti zaklad, iz katerega bi se plačevali stroški za jame sploh, in zato se obračamo s posebno prošnjo na drugi strani do vseh prijateljev prirode, da pripomorejo vsak po svoji moči z doneski za ta namen. Ko bo dohod izgotovljen, skrbela bode područnica, da se jama popolnoma preišče, da se napravi nje obris in popoln opis, ki bo v zadoščenje vsakemu, ki bo podpiral to naše podjetje.