Orehova vejica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šopek lepih pravljic
Feliks Stegnar
Spisano: Katja ropoša
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Orehova vejica.

Bil je jako imovit trgovec. V sled svoje velike kupčije moral je potovati v tuje dežele. Ko se je poslavljal, reče svojim trem hčerkam : "Ljube hčerke, rad bi vas razveselil, ko se bom vrnil; povejte mi torej, česa si želite, da vam prinesem?" Najstarejša pravi: "Dragi oče, meni prinesite lepo bisernico !" Druga reče: "Želim si prstan z leskečim demantom." Najmlajša pa objame očeta in mu pošepeče na uho: "Meni pa krasno zeleno orehovo ve-jico, dobri atej!" "Prav, drage moje hčerice !" odgovori trgovec, "dobro si bodem zapomnil, zdaj pa z Bogom !" in odide.

Njegova pot ga pelje v daljne daljne kraje ter si nakupi mnogo blaga. Vedno pa ima v mislih želje svojih hčera. Dragoceno bisernico je že vložil v svoj popotni kovčeg, da bi žnjo uradostil najstarejšo, in kupil je jednako drag demantni prstan za srednjo hčer. Zelene orehove vejice pa ni naj del nikjer, dasi se je zanjo zelo trudil. Vračaje se domov prehodil je peš mnogo poti ter je upal, ker ga je pot vodila večkrat skozi gozde, da najde prilično kako orehovo drevo; a dolgo je bilo zaman vse zasledovanje, da je dobri oče že skoro obupal. Ves potrt, da skromne prošnje svojega najmlajšega in najljubšega otroka izpolniti ne more, nadaljuje svojo pot proti domu.

Konečno, ko je žalostno korakal naprej, prišel je skozi teman gozd in mimo gostega grmovja; tu je zadel s svojim klobukom na orehovo vejo in zaropotalo je, kakor da bi padla toča nanjo. Ko se je ozrl po njej, bila je lepa zelena orehova veja, od katere je visel šop zlatih orehovo To je moža jako razveselilo, stegnil je svojo roko po krasni vejici in jo odlomil. A v tem trenutku pridrvi iz goščave razljučen tacar, grozovit medved, ter se strašno godrnjaje postavi na zadnji nogi, kakor da bi hotel trgovca razmesariti. S strahovitim glasom je rjovel: "Zakaj si mi odlomil orehovo vejo? In ravno ti, zlobnež? Zakaj? Kar požrl te bom !" Ves oplašen in tresoč se po vsem životu, jeclja nato trgovec: "Ob, ljubi medved, ne pogoltni me in pusti me, da grem svojo pot z orehovo vejico, hočem ti za to dati veliko gnjat in po vrhu še klobas! A medved je zopet rjovel: "Ne potrebujem tvoje gnjati, ne maram tvojih klobas, imej jih le zase! Samo to mi obljubi, da mi daš to, kar bodeš doma naj pred srečal, potem te ne požrem." V to je trgovec rad privolil, kajti spominjal se je svojega psa, kodra, ki mu je navadno naproti pritekel, ko se je vračal domov. No -- si je mislil, tega prav lahko žrtvujem, ako si otmem svoje življenje. "Mož beseda velja!" reče medved ter odcapa zopet v goščavo nazaj; trgovec se oddaIme in gre vesel svojo pot-naprej.

Zlata orehova vejica se je lesketala na trgovčevem klobuku, ko se je bližal svojemu domu. Radostno je priskakljala najmlajša deklica svojemu milemu očetu naproti; za njo pa je koder razposajeno tekal po cesti zdaj sem, zdaj tje poleg starejših hčera in matere, ki so se nekoliko zakasnile, da bi prišleca pozdravile ob jednem z mlajšo hčerko. Kako silno se je trgovec prestrašil, ko je bila njegova hčerka prva, ki mu je prihitela naproti! Otožen in potrt ni hotel, da bi se ga oklenila srečna hčerka. Po prvih pozdravih je trgovec razodel svojcem, kaj se je pripetilo, ko je odtrgal orehovo vejico. V si se bridko jokajo in tarnajo nad žalostno usodo mlade deklice, ki pa se osrči in sklene, izpolniti očetovo obljubo. Materi pa pride pametna misel na um in nasvetuje : "Ne begajmo se preveč, dragi moji, ako bi medved le utegnil priti opominjat te, ljubi mož, na dano obljubo, tedaj mu namesto najmlajše izročimo pastirjevo hčer, žnjo bode tudi zadovoljen." Ta nasvet je obveljal in hčerke so bile zopet vesele, posebno pa mičnih očetovih daril. Najmlajša je nosila svojo orehovo vejico vedno pri sebi: skoro je pozabila medveda in očetove obljube.

Nekega dne pa pridrdra črnikast voz po cesti ter se ustavi pred trgovčevo hišo, in grdi kosmatinec stopi iž njega ter koraka godrnjaje v hišo pred ostrašenega moža, ki mu naj izpolni obljubo. Hitro in skrivaj gredo iskat pastirjevo hčer, ki pa je bila jako grda. Lepo jo oblečejo in posade v medvedov voz. Nato voz oddrdra. Med potjo položi medved svojo razmršeno glavo v naročje pastiričino in mrmra: "Čohaj me, čohaj, Me glava srbi, Sicer te požerem, Zdrobim ti kosti !"

In dekle ga je začela čohati, a medveda to ni bilo po volji in zdelo se mu je, da je bil prevaran, zato je hotel lepo opravljeno pastirico kar požreti, vender se je rešila skočivši naglo v smrtnem strahu iz voza.

Potem se medved pelje zopet nazaj do trgovčeve hiše in terja strašno grozeč, naj mu izroče pravo nevesto. Tako je morala ljubka deklica pristopiti, in po bridkem težkem slovesu odpotovati z ostudnim ženinom. Zunaj na cesti je zopet godrnjaje položil svojo glavo v dekličino naročje, rekoč: "Čohaj me, čohaj, Me glava srbi, Sicer te požerem, Zdrobim ti kosti!"

In deklica ga je čohala, a tako rahlo in lepo, da mu je bilo po volji in da se je njegov grozoviti pogled zjasnil in postal prijazen. Polagoma je uboga medvedova nevesta dobila zaupanje do njega. Peljala se nista dolgo; kajti voz je drdral po bliskovito, kakor vihra po zraku. Kmalu sta prišla v jako teman gozd, in tu se je ustavil voz pred temno zevajočo otlino. Tu je imel medved svoj brlog. 'Oh, kako se je tresla uboga deklica, zlasti ko jo je medved objel s svojima nogama, oboroženima z ostrimi kremplji ter ji prijazno mrmraje rekel: "Tu bodeš bivala, nevestica moja, in srečna bodeš, ako se bodeš lepo vedla, da te moja divja zverjad ne bode raztrgala." Potem odpre vhod in ko gresta par korakov na prej v temnem brlogu do železnih duri, tu stopi z nevesto v sobo, kjer je vse polno strupene golazni sikalo in pomaljalo jezike iz žrela. In med ved je pošepnil svoji nevesti na uho: Na levo, desno ne poglej, Prav mirno stopaj kar naprej, Sicer zverjad ti kaj stori. Te rani ali umori.

Neda bi se kaj ozrla, gre deklica skozi sobo in golazen se ne gane. In tako je šla skozi deset sob, zadnja pa je bila napolnjena z najostudnejšimi pošastmi: zmaji, kačami, strupenimi krastačami, netopirji, kušarji in drugo tako grdobo. Medved je v sleherni sobi mrmral deklici na uho: 'Na levo, desno ne poglej, Prav mirno stopaj kar naprej, Sicer zverjad ti kaj stori Te rani ali umori !"

Dekle se je tresla od strahu kakor trepetlika o vetru, a bila je stanovitna ter svojih oči ni premaknila niti na desno niti na levo. Ko se je pa odprla 12. soba, zazrla sta sijajno razsvetljavo, čula najmilejšo godbo in razlegali so se radostni klici kakor o kaki slavnosti. Pa predno je nevesta prišla do zavesti, videvši prej take grozovitosti in zdaj tako dražestno izpremembo, - udarilo je kakor strela, da je mislila, nebo in zemlja se rušita v razvaline. A kmalu se je zopet vse pomirilo. Gozd, brlog, pošasti, strupena zverjad, medved - vse je izginilo. Krasen grad s pozlačenimi sobami in bogato opravljenimi postrežniki je zavzel prejšnje mesto in medved se je prelevil v lepega. mladeniča, ki je bil knez iu lastnik veličastne palače. Svojo milo nevesto objemši, se ji je sto in stokrat zahvaljeval, da je njega, služinčad in zverjad tako ljubeznjivo rešila iz začaranja.

Zdaj tako imenitna, bogata knjeginja je nosila še vedno pri sebi lepo orehovo vejico, ki ni ovenela nikdar in ki jo je odslej še iskrenejše ljubila, kajti bila je vir njeni brezmejni sreči. Kmalu so stariši in sestre zvedeli o tej ugodni usodi in medvedji knez jih je vzel k sebi, kjer se je vsem prav dobro godilo.