Orehi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Orehi
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, 1950, Orehi, [ilustriral Igor Pleško], uganke, 1950, [Ljubljana] : Mladinska knjiga, 111 str., Zbirka Cicibanova knjižnica.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Knjiga[1] (Ona ti je)[uredi]

Ona ti je zvest tovariš,
v njej nikdar se ne prevariš,
že ko prvič v šolo greš,
pozabiti je ne smeš.


Mravlje[2][uredi]

Po stezicah sem ter tja
jih na stotine miglja.
Do noči od rane zore
težke nosijo tovore.
So udarnice brez dvoma:
v delu vse za blagor doma.


Pajek[3] (Resda)[uredi]

Resda hodil ni v tovarno:
v kotih, kjer je najbolj varno,
tke in prede tanke mreže,
z njimi zid in cvet prepreže.

Rak[4][uredi]

Da, škarjice ima,
pa misliš, da suknjice striči zna?
Črne smo jih iz potoka dobili,
a rdeči so se iz lonca kadili.


Polž [5] (Voliček ni)[uredi]

Voliček ni, rogé ima,
brez nog po svetu tava.
Ne dela nič, počasen je,
a v svoji hiši spava.


Pikapolonica[6][uredi]

Ta pa težka ni uganka,
saj je tvoja stara znanka:
v rdečem krilcu gospodična,
sedem pik, da je bolj lična,
kadar pa zleti v nebó,
gledaš žalosten za njo.

Netopir[7][uredi]

Za nogé v svoj plašč zavit,
se obesil je na zid.
Na večer pa ga razgrne,
jadra z njim, nič ne prevrne.
Ko skoz okno pripotuje,
deca vsa ga ogleduje.
Čudni gost ne reče nič:
ni ne miška, ni ne ptič.

Motor[8][uredi]

Dela, teče dan in noč,
v njem je sila, v njem je moč.


Buča[uredi]

Najprej je peškà vsajena,
potlej žogica zelena,
v soncu se vzredi in zrase –
joj, to bo veselo práse!


Gobe[9][uredi]

Na eni nožici
stojijo v gozdu ti možici.
Širok klobuk so si na glavo dali,
čeprav so v senci si svoj dom izbrali.


Partizan[10][uredi]

V gozdovih dom je bil njegov,
fašist pred njim je trepetal.
Boril se je za vsako vas,
slavil ga bo še pozni čas.


Zemlja[uredi]

Na tej krogli – čuda čudo!
Novi rod zdaj koplje rudo,
spaja morja, niža gôre,
vstvarja nove umotvore.
Ti in jaz, kar je ljudi,
se s to kroglo vred vrti.


Koruzni storž[uredi]

Na polju stoji:
bele zobé, zlate lasé.
Pod streho visi:
zate zobé – brez las.


Ura[11][uredi]

Teče, teče, nima nog,
kaže, kaže, nima rok,
čas računa brez glavé,
kar želiš, brez ust pové.


Krt[12][uredi]

V črni zemlji brez steze
koplje nekdo brez lopate,
nima krampa, ne motike.
veš, kako mu je ime?


Zvezda[13][uredi]

Vam vsem je prav dobro znana,
spremljala je partizana.
Sredi naše zdaj zastave,
je simbol svobode prave.


Kobilica[14][uredi]

Ko skočiš v travico za njo,
za dolgo zgrabiš jo nogo.
Krpan drugačno je imel –
na ramo si jo je zadel.


Sončnica[uredi]

Rumena pogača
se k soncu obrača.
Ko se ga napije,
ga v kaplje izlije.


Kozolec[15][uredi]

Sred polja stoji
s slamnikom preko ramena.
Pod pazduho snope žita drži,
ga slabega čuva vremena.


Mačka[16][uredi]

Kdo pa je ta, kdo pa je ta,
ki prede brez prediva?
In vsako jutro brez vodé
na pragu se umiva?


Gosenica[uredi]

Grda golazen –
kmeta bojazen.
Ko se prelevi,
pod sonce zleti.


Satje[uredi]

Te skodelice oglate,
so do roba polne zate.
Če pa Medo jih pohrusta,
sladka oblizuje usta.


Tramvaj[uredi]

V mestu po železnem traku
teče. V njem je kakor v vlaku.
Je brez dima in brez saj,
imenuje se – no kaj?


Detelja[17][uredi]

Tri – zajčku kosilo,
štiri – sreče obilo.


Kresnice[18][uredi]

Lučke v travici prižgane

dvignejo s e nad poljane. Kadar jih v rokó vloviš –

prstkov si ne osmodiš.


Traktor[19][uredi]

Konjiček zemlje ne tepta,
za plugom kmet več ne gara.
Orjak železen naša polja
obrača, da bo žetev bolja.


Lisica[20][uredi]

To pa že ni več uganka!
Vsem je znana ta pretkanka:
grde njene so navade,
nič ne prosi, samo krade.
Ko gre petelinček spat,
ga zgrabi kar za vrat.


Radio[21][uredi]

Če odprem ga, čujem glas
iz Sibirije do nas.
Iz Kitajske, Himalaje,
se oglašajo postaje.
Kdo lovi po svetu zvok?
Ga poznaš? Povej, otrok!


Mačice[22][uredi]

Kakšne so te mačice?
Srebrne so njih dlačice
in plezajo brez tačice.


Letalo[23][uredi]

Kroži, jadra preko mest,
ni mu treba gladkih cest.
Nad gorâmi, nad vodó –
lahka krila vas nesó.


Telefonska slušalka[24][uredi]

Školjko dvignem na uho:
ga ne vidim. Vprašam: kdo?
Dasi gost ni prišel v vas,
vendar čujem dragi glas.


Žolna[uredi]

S kljunčkom trka in poskuša,
če ne bo pod lubjem suša
če zadene mesto pravo,
bo v gozdovih drevje zdravo.


Jež[25][uredi]

V noči mož ne bo počival.
Kaj bo delal? Bo mar šival?
Igle je zapičil v suknjo.
Si bo z njimi krpal luknjo?


Veverica[26][uredi]

Po orehu urna skače,
bel predpasnik, rjave hlače.
Med vejevjem škrta, žaga,
neprestano šviga, švaga.
Jedrca je vsa pobrala,
tla z lupinami nastlala.


Semena[uredi]

Tesno bratci se tiščijo
dokler v posteljci ležijo.
Ko pa v zemlji vsak je zase,
bratcev sto iz njega zrase.


Čebela[27] (Vsak jo)[uredi]

Vsak jo izmed vas pozna,
saj med cvetjem je doma.
Ves dan neutrudno dela
In ime ji je –

Murn[28][uredi]

Črno je oblekel suknjo
muzikant pred svojo luknjo.
S kljunčkom ne, le s krilci poje,
v soncu svira jo po svoje.


Žirafa[uredi]

Dolga lestev je nje vrat,

splezal nanjo, vem, bi rad. Če bi sedel ji na glavi –

bi skoz ono rekel: Zdravo!


Klopotec[29] (Ko v goricah)[uredi]

Ko v goricah grozd zori,
veter v vrhu ga vrti,
da tatove prepodi.

Sneženi mož[30] (To ti je)[uredi]

To ti je možic možicev,
le pozimi se prikaže
tam vrh klanca med otroci.
Modro vleče ugaslo pipo,
z metlo v roki norce brije …
A če sonce nanj posije,
skloni glavo, plaka, plaka,
in nazadnje stvar je taka,
da na klancu ni možaka.


Sani[31][uredi]

Kolesc res nima ta voziček,
ne vleče konj ga, ne voliček.
Samo navzdol gre, nikdar v breg,
nanj sedeš, ko zapade sneg.


Žoga[32][uredi]

Ciciban jo rad ima,
vendar meče jo ob tla,
bolj ko brca jo in suje,
bolj mu živo poskakuje.


Polž (Hišo)[uredi]

Hišo z vratci je zapahnil,
da bi v zimi se oddahnil.
Ko pa je pomlad prišla –
kje bo našel ključ od vrat?


Kača[uredi]

Jeznorita,
v klobčič zvita,
svetu skrita.
Po trebuhu se plazi,
Pred njo se mi pazi!


Ajda[uredi]

Bela preproga
opojno diši,
dekleta privabi,
ko dozori.


Grozd[33] (Sočen)[uredi]

Sočen in mlad – na kol se opira,
obran in zmečkan –
pa postane močan,
da možake podira.


Strašilo[34] (Kadar koruza)[uredi]

Kadar koruza zori,
se na polju prikaže,
da vrane nalaže.

Metulj[35] (Živopisan)[uredi]

Živopisan v soncu leta,
srka med iz čaše cveta.
Če zares ga rad imaš,
glej, da krilc mu ne zmečkaš!

Zobje in jezik[uredi]

Beli mlinčki
v rdeči votlinčki,
meljejo prav,
da bo Ciciban zdrav.
A mlinar Dolgin –
je ves moker od slin.


Zastava[uredi]

Obesili so jo na drog,
vriskaje sije naokrog.
Najljubša nam je v domovini –
z rdečo zvezdo na sredini.


Srp[uredi]

Grbast možiček,
oster jeziček,
kogar obliže,
mu glavo odstriže.


Zvonček[36][uredi]

Pisan, poveznjen lonček,
dejala bi, da je zvonček.
Čeprav prav nič ne zvoni –
vse v goste k njemu hiti.


Žabe[uredi]

Kadar v suši se oglaša,
Ciciban jo rad oponaša.
V travi, v vodi najdeš spake –
polne so jih vaške mlake.


Oreh[37][uredi]

Okleščen orjak,
strt sinček koščak:
preklani zabojčki –
izropani dvojčki.


Opombe urednice[uredi]

  1. Uganke so nekoč veljale za "slabše vrsto" poezije, še slabšo kot ostale otroške pesmi. Zato so bile uganke natisnjene tudi brez navedbe avtorja, ne le v časopisih, temveč tudi v revijah. Naj navedem nekaj primerov ugank Vere Albreht, ki so bile brez navedbe avtorice skupno z ilustracijami neznanih avtorjev objavljene v reviji Zvonček, kasneje so, nekatere v rahlo spremenjeni različici, izšle v zbirki Orehi: [Vera Albreht], Zvonček: Možici v gozdu [Gobe], 1929, let. 31, št. 2, str. 52; Mačka, 1929, let. 31, št. 3-4, str. 74; Čuden mojster [Rak], 1930, let. 31, št. 6, str. 141; Polž, 1930, let. 31, št. 6, str. 154; Teče, teče [Ura], 1930, let. 31, št., str. ; Uganka [Vrbove mačice], 1930, let. 31, št. 8, str. 208.
  2. V knjigi Orehi ni napisanih rešitev, narisane so na naslednji strani, tu so napisane kot naslovi ugank.
  3. Strani v knjigi niso oštevilčene.
  4. O izidu knjige sta obvestila bralce Slovenski Poročevalec (12. 9. 1950) in Ljudska pravica (10. 12. 1950).

Ležeče besedilo

  1. Ciciban, 1948/49, št. 9, str. 157.
  2. Ciciban, 1948/49, št. 7, str. 137; Slovenske uganke, 1965, str. 68.
  3. Slovenske uganke, 1965, str. 68. Veri Albreht je pripisana tudi uganka Pajek (Dolge so) avtorice Tamare Kranjec Laganin, uganko je uglasbil Peter Šavli (2007, ISKD, 2010 ASTRUM, Tržič).
  4. [Vera Albreht], Čuden mojster [Rak], Zvonček, 1930, let. 31, št. 6, str. 141; Ciciban, 1948/49, št. 7, str. 137. Sedaj je potočni rak zaščiten.
  5. Slovenske uganke, 1965, str. 68.
  6. Slovenske uganke, 1965, str. 69. Začetek uganke je skoraj enak kot pri uganki Pionirska rutka: Ta pa težka ni uganka, / saj je vaša stara znanka –
  7. Veri Albreht je pripisana tudi uganka Netopir (Kdo je to) avtorice Tamare Kranjec Laganin, ki jo je uglasbil Peter Šavli (2007, ISKD, 2010 ASTRUM, Tržič).
  8. Slovenske uganke, 1965, str. 75
  9. [Vera Albreht], Možici v gozdu [Gobe], Zvonček, 1929, let. 31, št. 2, str. 52; Slovenske uganke, 1965, str. 70.
  10. Slovenske uganke, 1965, str.69.
  11. [Vera Albreht], Teče, teče [Ura], Zvonček, 1930, let. 31, št., str. ; Pionirski list, 1950, št. 40, Novoletna priloga, str. 47.
  12. Slovenske uganke, 1965, str. 71.
  13. Slovenske uganke, 1965, str. 69.
  14. Slovenske uganke, 1965, str. 69.
  15. Slovenske uganke, 1965, str. 69, z napako, namesto s slamnikom preko ramena je v objavi s slanikom preko ramena.
  16. [Vera Albreht], Zvonček, 1929, let. 31, št. 3-4, str. 74.
  17. V prilogi Mlada njiva (št. 24, [str. 1]) Ljubljanskega dnevnika (21. 6. 1952, št. 146, [ str. 5]) je namesto Vere Albreht, kot avtorica napisana A. J. iz Radeč pri Zidanem mostu; Slovenske uganke, 1965, str. 73.
  18. Slovenske uganke, 1965, str. 71.
  19. Slovenske uganke, 1965, str. 72, kjer se prvi verz začne z besedo Konjič.
  20. Slovenske uganke, 1965, str. 72.
  21. Slovenske uganke, 1965, str. 71.
  22. [Vera Albreht], Uganka [Vrbove mačice], Zvonček, 1930, let. 31, št. 8, str. 208; Slovenske uganke, 1965, str. 70.
  23. Slovenske uganke</poem>, 1965, str. 74.
  24. V Slovenskih ugankah (1965, str. 72) se 3. in 4. verz glasita: Dasi gost ni prišel v vas, / vendar čujem dragi glas. V izdaji iz leta 1978 (str. 72) je različica iz Orehov.
  25. Slovenske uganke, 1965, str. 72.
  26. Uganko je z naslovom O veverici uglasbil Peter Šavli (Cicido, 2007/2008, št. 1, str. 14).
  27. Vera Albreht je napisala še eno uganko z istim naslovom Čebela (Revna roma). Uganko Čebele (Delavke krilate) avtorja Črtomira Šinkovca nekateri (npr.: v Uganke zavozlanke, 2005) pripisujejo Veri Albreht.
  28. Slovenske uganke, 1965.
  29. Vera Albreht je objavila še eno uganko z istim naslovom, Klopotec (Ni učil se brati)
  30. Ciciban, 1949/50, št. 4, str. 63; Slovenske uganke, 1965, str. 78. - V pesmih Albrehtove se večkrat pojavi motiv snežnega moža: Sneženi mož (Ej, ta možak ), Novi rod, 1922, let. 2, št. 1, str. 2; Sneženi mož (Kakšen pa si), str. 15, Mi gradimo, 1950; sneženi mož v Kaj se hoče, Pionir, 1957/58, št. 7, str. 207. - #pesnici Albrehtovi pripisujejo tudi avtorstvo pesmi Sneženi mož (Smešen debelušen), ki jo je napisal pesnik Vojan T. Arhar.
  31. Ciciban, 1949/50, št. 4, str. 63.
  32. Ciciban, 1949/50, št. 4, str. 63. Objava v slikanici-zgibanki Bomo šli s sanmi po snegu, 1966, brez navedbe avtorice.
  33. Slovenske uganke, 1965, str. 73.
  34. Albrehtova je napisala še eno uganko z rešitvijo Strašilo (Bister).
  35. Albrehtova je napisala še dve uganki z isto rešitvijo: Metulj (Vem, da ga poznaš) in Metulj (Od cveta).
  36. Slovenske uganke, 1965, str. 72.
  37. Slovenske uganke, 1965, str. 73.