Oreh (Srečko Kosovel)
← Kdo je hodil | Oreh Pesmi Srečko Kosovel |
Balada (Kosovel) → |
|
Zasadil je stari Torkar
oreh. Dvajsetleten je bil takrat,
pa se že mu je vsesala
v dušo grenka žalost
in z bridkostjo ga pojila
in s sovraštvom, maloupom.
Tako vsi so povečini.
Pa je prišel v šestdeseto,
zagorelo je v poljanah,
zagorelo je po mestih. —
Pa se hrbet mu skrivil je
pa so mu zobje izpali
in lasje se pobelili,
(bili so kot bela volna),
stari Torkar pa kot jagnje
čakal tolažnice Smrti.
Ali glej: nenadoma —
kaj prihaja s svetlim ognjem,
kaj prihaja z blaznim vriskom?
Svoboda vihra na konju
vsa goreča, vsa bleščeča,
(tla pod njo so vsa goreča),
na ognjenem zlatem konju.
In v oktobrskem večeru,
ko da duše izprašuje,
je viharilo v drevesih,
dvigalo je skednjem strehe
in divjalo in divjalo
in še oreh je izrulo.
Pa nenadoma je prišlo
kakor črn oblak. In Torkar
reče sinu: »Vsadi oreh,
o, mogoče še dočakaš,
kar nekoč sem čakal jaz.«