Opis Trente

Opis Trente Jože Abram

Jos. Abram

Izdano:	Planinski vestnik april 1907 (4/13), 52-56 Planinski vestnik maj 1907 (5/13), 65-70 Planinski vestnik junij 1907, letnik 13, št. 6, str. 81-86; Planinski vestnik julij 1907 (7/13), 101-103 Planinski vestnik avgust 1907 (8/13), 117-119 Planinski vestnik september 1907 (9/13), 133-135 Planinski vestnik oktober 1907 (10/13), 149-153 Planinski vestnik novmeber 1907 (11/13), 165-168 Planinski vestnik december 1907 (12/13), 181-185
Viri:	dLib 4 dLib 5, dLib 6, dLib 7, dLib 8, dLib 9, dLib 10, dLib 11 dLib 12
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

št.4

I. LEGA.

Vas Trenta leži na severovzhodni strani Primorja. Njenih 65 hiš je raztresenih tri ure na daleč v štirih dolinah, ki se tuintam zožujejo v prave soteske in so vse, izvzemši dohod od Soče in Bolca, zastražene z gorovjem, nad 2000 m visokim. Edini dolinski dohod v Trento vodi ob reki Soči od Bolca, oziroma od vasi Soče. To dolino, ki se razteza proti severovzhodu in se končuje v precej široki in lepi ravni na Logu v Trenti, tvorijo na levi Soče »Plazje« z vrhovi Lopami (2400 m), Voglom (2350 m), Tičarico in s planino Trbiščino, čez katero je prehod k Sedmerim jezerom, na desni Soče pa Grintavec in del pogorja Berebice z erarskim gozdom Strmarico. Dolina je ozka in le tupatam se nahajajo večje in manjše prodne ravni in položne grive, sredi katerih si je Trentar postavil boren dom. Kljub ozkosti doline in razmerno široki prodni strugi Soče pa napravlja ta svet prijeten vtisk na človeka. Dopada se nam lepa zelen, ki se dviga visoko v gore, ugaja nam ravna, šele šest let stara cesta, ki se vije vedno ob vodi proti Logu. Posebno mogočen vtisk pa napravlja na potnika ospredje, slikovito strmo skalno pogorje Razorja, Pihavca in večinoma zaraščenega Ozebnika nad Logom. Proti zapadu, oziroma proti vasi Soči pa zajezuje na videz dolino par visokih, rodovitnih soških planot: Skala, Lomovje in v koncu docela obrasli Črni vrh. Trentski Log je nekako središče Trente. Tu in v bližnji okolici je največ hiš bliže skupaj. Log je lepa, tuintam malo grivasta ravan in je podoben velikemu trgu, s katerega se cepijo tri trentske »ceste«, tri doline: proti Soči in Bolcu, proti Zadnjici in proti cerkvi ter dalje proti izviru-Soče. Na Logu (600 m nad morjem) se končuje cesta, katere je od Bolca do tu 19"97 km. Dokler ni bilo gostilen in planinskih prenočišč v Trenti, je bila tu turistom jako dobrodošla Baumbachova koča, ki je bila naravnost neobhodno potrebna. Zdaj stoji tik koče Zorčeva gostilna »Pri Triglavu« s prenočiščem »Slovenskega planinskega društva«. Lučaj od tu stanuje^ pa široznani vodnik Andrej Komac, vulgo Mota. Na Logu pod Berebico se stekata Soča in Zadnjica, čez Zadnjico pa vodita brv in klanec, ki se cepi pod Cudrovo gostilno »Pri Zlatorogu«, stoječo na prijaznem griču in razgledišču, proti Zadnjici in mimo gostilne izprva kakih 100 m strmo, nadalje pa po ravnem proti cerkvi. Sredi med klancema se pa precej strmo dviga obraslo Čelo, katerega greben se končuje slednjič na 2601 m visokem Razor ju. Pot v Zadnjico ob vodi Zadnjici je na par krajih radi mela grda, sicer pa zložna in radi divjosti kraja zelo prijetna. Tik ob klancu grmi med skalami bistra Zadnjica, nad njo se dviga pretilno naravnost navpik skalni Ozebnik, ki mu vznožje obroblja smrekov gozd. Na levi klanca pa stopa polagoma tudi precej zarasla Kukla ali Mali Prosek, više gori pa Ooličica z golo glavo. Ob tej poti sta samo dve hiši — ker jih več ne more biti. Čez kakih 10 minut hoda dospeš v prijetni erarski gozd Veliki Prosek, po katerem vodi pot dalje v Zadnjico. V tem gozdu izvira in sicer tik pod potjo nad strugo Zadnjice (Velega potoka) najboljša trentska voda Krajcarica kot dobršen potok. Še dobrih 100 korakov, in dolina Zadnjica leži pred tabo v vsej veličastnosti. Kolovoz te pripelje na breg Velega potoka, ki je večinoma suh (voda teče skozi pesek) in izvira 2000 m visoko iz Splevtskega jezera. Ta potok meji tudi erarski gozd. Čez brv prideš potem v pravo Zadnjico, ki je izprva izvečine neobraščena, proti koncu pod Kanjavec in Triglav pa obraščena. Do brvi porabiš od Loga 1/4 ure, od brvi dopod Triglava pa 3/4 ure. Široka je 10 minut do 1/4 ure z obdelovanimi grivami vred. V prvem delu, sprednjem delu Zadnjice, je več trentskih pristaj, kjer bivajo Trentarji z'Loga; poleti kosijo, sečejo seno in obdelujejo onih par bornih njivic krompirja, čomp. Pomladi in jeseni, ko ni živina na planinah, pa pasejo svojo drobnico po pašnikih in grivah tja dopod Triglava. Med pristajami in bornim zemljiščem vodi kolovoz (dasi ni dobiti v Trenti voz razen enega malega z edinim oslom) in po njem prehodiš v 10 minutah ves obdelovani svet. Nato te sprejme šibak gozd in po njem hodiš deloma po ravnem, deloma po srednje strmem klancu dobre četrt ure do lepe ravnice, ki jo je pa potok Zadnjica o povodnjih že nad polovico zasul s prodom. Tu je bil nekdaj stan za drobnico, ko so rabili Zadnjico še za planino. Podrt hlev nas spominja na to. Lepo zeleno ravan krog stana imenuje Trentar »utro« in ime »na utri« se je ohranilo. Čim dalje greš, tem bolj skalovita je pot, vendar pa je vse zaraščeno na vse strani. Nenadoma si na razpotju. Stezica na levo vodi po gozdu v Pihavec proti planini Zajavorju in dalje na Luknjo. Steza je jako strma in do Zajavorja do stana dolga kake pol ure. Napis na razhodni steni pa pravi, da vodi prvotna steza naprej pod Triglav in od tam na Luknjo in na Dlolič. Čez nekaj minut dospemo iz gozda na kamenit in s travo in rušjem porastel svet, ki se polagoma spet dviga, na vse strani pa je obraščen z bukovjem in smrečjem. Pot nam kmalu prestriže izvečine suhi prod »Korita«, ki se vleče od Luknje doli ter se malo niže shaja z Zadnjico. Onkraj »Korit« postaja svet vedno bolj proden in kamenit in se dviguje sicer zmerno, a neprestano. Poraščen je ob Pihavcu s šibkim bukovjem, ki je od plazov in neviht napol polomljeno ter je raztreseno tudi na desno ob potoku Zadnjici in tja po drugi strani doline pod sila strmi Ozebnik. Sicer pa tod rasto samo rušje, sleč in borna trava, v kolikor more med kamenjem. Na vrhu smo, 1000 m nad morjem. Pod nogami samo kamenje, skale in prod, pred nami veličastne stene Triglava, Kanjavca in Vršaca. Tuintam leži pod njimi večni sneg. Globoko tihoto in smrt moti le šumenje Zadnjice, ki pada po globoko izjedenem koritu, žlebu med Triglavom in Kanjavcem, v dolino ter se izgublja v mogočen plaz, dokler ga tja proti koncu avgusta s pomočjo sonca docela ne izpodje in stopi. Tu je tudi novo razpotje. Napis na skali kaže na levo »Čez rušo« na Skok in na Luknjo, čez plaz, oziroma čez Zadnjico pa na »Komar«, Dolič in na Triglav. Svet pod Kanjavcem se imenuje »Leva«, in ako greš ravno na nasprotno stran Luknje, pod Kanjavcem in Vršacem in med njim in Ozebnikom po strmem produ gori, prideš v eni uri na »Dol«, na prelaz, od katerega vodi steza na planino Trbiščino, druga pa »Čez Lope« proti Sedmerim jezerom. To je dolina Zadnjica — pač najbolj slikovita in divja in grozna izmed vseh slovenskih planinskih dolin! Podobna je velikanskemu podolgovatemu kotlu. Na vzhodu meji Zadnjico strmi Triglav s sosedoma Kanjavcem in Vršacem s svojimi nad 1000 m visokimi, skoraj navpičnimi stenami, na jugu po prelazu »Dolu« z Vršacem zvezani strmožlebasti Ozebnik, ki pada v dolino do vode Zadnjice. Na zahodu zapira dolino Razorsko pogorje z Goličico in Planjo, katerih podnožje krasi temnozeleni Veliki Prosek, na sever pa ščiti Zadnjico precej široki, terasasti, srednje obrasli svet Velega potoka, ki se dviga do znamenitih Kriških podov, t. j. do prvega ali Splevtskega jezera (2000 m), in pa strmi, sila meloviti, ob vznožju večinoma obrasli Pihavec, ki je zvezan s Triglavom po prelazu Luknji. Po pregledu Zadnjice vrnimo se zopet na Log. Kakor že omenjeno, se svet od Loga proti severozahodu, t. j. proti cerkvi in izviru Soče takoj izprva precej dviga. V četrti ure stojiš skoraj 150 m više. Kakor varujeta vhod v Zadnjico Čelo s Kuklo in pa Ozebnik, tako stražita to dolino Device Marije (jaz jo tako imenujem) Čelo in zelo strma Berebica, ki se tu pravo- kotno obrne od zapada proti severu. Tik ob vznožju Berebice grmi po globokem koritu čez skale in slapove deroča Soča. Ob velikih povodnjih te kar bega hoditi ob njenih strmih bregovih —-. toliko, naravnost glušno je grmenje valov! Omenjam, da tik ob bregu Soče vodi le steza, ki krene od klanca na levo takoj pri brvi čez Zadnjico. Klanec, nekdaj, za časa rudnikov, za vožnjo pripravna pot, vodi, kakor omenjeno že prej, par sto korakov proti Zadnjici, proti vzhodu in krene potem v ovinku mimo »Zlatoroga« med smrečjem na »Vršič«, t. j. višek nad Logom (krog 750 m), odkoder lepo pregledaš Log in novo cesto tja doli do »Markovega« mosta čez Sočo (20 minut od Loga proti Bolcu). Most se imenuje »Markov«, ker stanuje ob mostu kmet vulgo »Marka«. Na Vršiču je vzidano znamenje D. M. in obenem počivališče ljudem, ki nosijo težka bremena živeža od ceste z Loga. Odtod treba stopati po dosti lepem klancu navzdol in po lepi, a žal preprodni, kakih osem minut dolgi ravni ob Soči dospeš mimo dveh hiš do trentskega pokopališča. Na tvoji levi se dviguje strma, večinoma z bukovjem in smrečjem obrasla Berebica, ki se vleče vzporedno s Sočo tja gori do »Zapodna« pri izviru Soče 11/2 ure daleč. Iz doline ni videti golih vrhov tega pogorja. Na tvoji desni pa prehaja in se stopnjema viša Čelo v Mali Prosek, ki je skalovit, melovit in le deloma zaraščen. Mali Prosek prehaja dalje v lepo, od smrečja temnozeleno planino Kuklo, nad katero kraljuje Goličica, pod njo pa sameva skromna cerkvica D. M. s sosedoma trentskim vikarjem in vodnikom Špikom, Antonom Tožbarjem. Od pokopališča do cerkve je kakih osem minut. Dolina, ki ni sicer nikjer širša od enega starega strela, se ob nadaljni poti proti cerkvi docela zoži, da imata prostora le Soča v zajedeni strugi in pot ob srednje strmi grivi. Nenadoma zazreš borni leseni zvonik in Špikovo domovanje. Pohitiš še čez navadno suh hudournik, in razveseliš se v dno duše prijazne oaze, zastražene od strmih, deloma obraslih sten, razveseliš se skromne cerkvice in vsega, kar zagledaš, razveseliš se, da bi kar zavriskal. Pozdravljena Devica Marija, pozdravljen trentski pastir, pozdravljen tudi ti, dobrosrčni Špik! Pri cerkvi je lep kos precej dobrega zemljišča. Toda lepa ravan se kmalu izgubi. Par minut od cerkve naprej treba čez brv. Onostran, na tako zvanem »Ančkovem« (travniku namreč), je zopet ravan z eno hišo. Tu se jame odpirati obzorje proti severovzhodu, proti širokoplečemu Prisojniku s slikovitimi stolpi; tu je tudi razpotje k izviru Soče ter na Prisojnik in njegovega mogočnega soseda, na Razor. Ravno nasproti omenjeni hiši »pri Furlanu«, onkraj Soče zazreš zelo globoko in sila ozko, v same skale zajedeno korito, imenovano »Korita«, po katerem dere dobri dve uri od daleč izpod Razorjevega masiva izvirajoča »Mlinarica«, ki se takoj izliva v Sočo. Ta Korita so dolga okoli pol ure. O planinskih potih bomo govorili kasneje v posebnem odstavku. Od tu naprej vodi pot nekaj časa ob Soči, deloma čez meli, deloma pa med drevjem in ob grivah, zaraslih s slečem. V pičlih 10 minutah obstojimo pred dvojno brvjo pod »Pretnarjem«, pod hišo, ki stoji na nekakem griču med strugo Soče in med potokom Limarico, izvirajočo v več studencih pod Mojstrovko in pod severozapadnimi stenami Prisojnika — to je ob poti v Kranjsko goro. Tu se nehote ustavimo, zakaj naravnost očarujoč pogled nas popolnoma prevzame. Pred seboj na vzhodu vidimo Prisojnik in zlasti mogočni Razor v vsej veličastnosti. Od nikoder se lepše ne vidi kakor od zapadne strani. Zraven njega na desno kipijo drzno v nebo in nad dolino pa sila razjedeni Kanceljni in Planja, pod Planjo pa krasen top stožec, ves črnozelen smrečja, planina Kukla, a nad Kuklo zopet znana Goličica. Ravno nam nasproti, nad levim bregom Soče, se začenja svet dvigati v strme meli in travnike, mimo katerih priteka izpod Prisojnika mali potočič Loženica«, dalje gori nad Turo, nad hišo na prijaznem in razglednem, pet minut visokem holmu pa deloma v kamenito, deloma obraščeno strm, dokler se po kakih 20 minutah ne začne gozd, ki sega tja gori do mogočnih in globokih Razorjevih kamenitih plazov. Le Prisojnikovo vznožje in pobočje, imenovano »Pod Prisojnikom«, je močno zaraščeno še daleč tja gori do »Metlike«, t. j. skoraj do izvira Mlinarice. (Dalje prih.)

št.5

I. LEGA.

(Dalje.) Više, po Metliki, raste le grmovje in ruševje, ki se izgublja v travnato strm, v kateri izvira Mlinarica, in končno v prod in skale. Še en pogled na orjaške skale in vzporedne police Razorjeve! Kak razloček med tem prizorom in pogledom na sila strmo, z malim drevjem zaraščeno Berebico, ki strmi tik ob naši levici, a ne nudi nikakega užitka, ker vidimo odtod le njeno pobočje, vrhov pa ne. Sredi soške struge je velika skala, tako da vodita čez vodo dve brvi od skale do skale. Oko se naužije na tej brvi tudi krasne idile, zlasti proti severu. Pod nami in pred nami čez skale in med njimi deroča Soča, objeta od strmih bregov. Na naši levi strma zelena Berebica, na desni izprva prod, na griču Pretnarjeva hiša, naprej gori daleč, skoraj do izvira Soče ob vodi smrekov-bukov les, nad Pretnarjem obraščeni Prisojnik, pred nami visoka in pusta Velik a Dnin a z Mojstrovko , Travniko m in dalje ob levi silovita piramida Jalovca , kateremu v vznožju je deloma pusta, deloma obraščena planin a Trenta . Sredi tega bujnega prizora pa streljaj pred nami ob gozdu in deroči vodi skromna žaga, edino življenje sredi bobneče vode, le nekaj skromnega, tihega, ponižnega sredi orjaštva in veličastnosti. Kako prijeten prizor za razburjeno srce!

Onkraj brvi vodi dvojna pot, ena naravnost ob bregu strmo po melu, druga pa naokrog mimo Pretnarjeve hiše »Na klancu«. Poti se shajata spet tik pred malim gozdičem nad soškim bregom, nad žago. Gozdi neha brž in klanec se jame dvigati med Tonovimi travniki in potokom Lomarico; onkraj nje, gori ob vznožju Prisojnika pa nam prijazno zre naproti prenovljena hiša »Tonova« s par plodnimi njivami. Ta precej velika, viseča golina je vsa obrobljena od lesu; hoditi nam je po njej nekaj minut, sicer vedno le vkreber, in zopet nas objame gozd. V par minutah dospemo na vrh klanca na ravan, kjer se cepita poti, in sicer na desno, kakor kažejo table, proti Kranjski gori, prvotna pa vodi dalje proti izviru Soče in v »Zapoden«. Tudi z gozdom smo takoj pri kraju. Zapodna prvo polovico z mogočnim ozadjem zagledamo nenadoma in pa svet pri »Šniti«, t. j. ob izviru Soče. Po dolgem času naletimo spet na nekaj ve hiš bliže vkup, ki stoje deloma na levem, deloma pa na desnem bregu Soče.

Stopimo še dalje mimo hiš, tri so druga za drugo ob poti, in dalje do brvi čez Sočo. Do tu je od cerkve 3/4 ure hoda. Pri »Šniti« smo. Tako imenujejo Trentarji Sočo pri izviru in svet takraj brvi, ki se naziva tudi pri »Šilu« , po glavni hiši, oziroma gospodarju tega kraja, ki se zove vulgo »Šila«; svet onkraj brvi se kliče »Zapoden«. Od »Šila«, h. št. 8, vodi obzidan, ozek klanec na desno, vzhodno proti potoku Lomarici (Limarici) in se tam združi z že prej omenjeno potjo, vodečo na sedlo Vrši in v Kranjsko goro. Nova, L 1903. dovršena, dober meter široka pot vodi po precej široki, izprva sicer bolj ozki, strmi in prodni dolini med Veliko Dnino, oziroma njenim vzhodnim vrhom Mojstrovko in pa severnozapadnimi pobočji Prisojnika v lepih serpentinah kake pol ure visoko do »studencev« , izborne pitne vode, potem pa krene, ko se tudi dolina znatno razširi, po gozdu v »Lomč«, lepo zeleno, a majhno planino, in dalje zopet po gozdu do »Hude ravni«, kjer se svet odpre in je obraščen le še ob desni, ob vznožju Prisojnikovega sivostenskega masiva. V »Hudi ravni« in dalje gori do vrha Vršiča je Kranjska planina za jalovino. Stara steza je vodila od »studencev« vedno le naprej ob Veliki Dnini do Hude ravni in po imenovani planini dalje do prelaza, a ker je bila v zimskem času nevarna vsled plazov, se je nadelala nova, ki vodi tudi od Hude ravni lepo zmerno napeto po rušnati grivi, a ob vznožju Prisojnikovega masiva do Vršiča. Od »studencev«  do Vršiča je dobro uro hoda, od Vršiča v Kranjsko goro pa pičli dve uri.

Pred brvjo pri »Šniti« je zaznamovana steza k izviru Soče. Med smrečjem, od plazov uklonjenim, in pa po strmem produ pridemo v dobrih petih minutah pod skale in k veliki zajedi, iz katere buči in hrumi voda in se z oglušenim gromom zaletava od skale do skale, zdaj naravnost po produ, pa zopet ob stene struge, dokler se kolikor toliko ne umiri pri brvi. Ob veliki vodi popade človeka pri ovinku v zajedo groza. Mrzla sapa mu puhti v obraz in strašno grmenje mu vzame malone pogum, da bi šel dalje. Pa je tudi grozna ta skalna zajeda! Dolga je kakih 30 m, visoka v koncu tudi kakih 20 m, ozka pa povprečno 4—5 m. Baš kakor bi bil izrezan iz skalovja velikanski kos. Stene v zajedi so navpične, tuintam in zlasti v koncu celo viseče. Ako hočeš priti v dno, v konec zajede, treba skakati, stopati in plezati čez obrušene in uglajene skale, ki štrle posami iz tal, med njimi pa dere voda. Ob veliki vodi pa grm in se bliskoma vale in penijo čez vse skale silni valovi, in tedaj treba hoditi do izvira ob desni steni, ki je pa dozdaj malo ali ni zavarovana. V dnu smo. Čudno nas izprehaja. Pred sabo vidimo globino kristalno čiste, kakor akvamarin modrikaste vode. Ta globina, krnica, ki sega še dalje pod skale v goro, se nam dozdeva kakor majhno, dobre 3 m 2 veliko jezerce, nekak vodnjak, na katerega dnu v ozadju zapazimo kljub globočini in srednji svetlobi vsak kamenček. Kako je lepo tukaj po leti! Kako je človek navdušen lepote in groze! Drugače je pa po zimi in pa do sredi julija. S prodne in strme Velike Dnine hrume v to zajedo in čez njo velikanski plazovi, ki popolnoma zadelajo in pokrijejo vso strugo in vse bregove doli do brvi, metre in metre na visoko. Plazovi hrume tod doli s tako silo in viharjem, da trepečejo pred njimi bližnje hiše in ljudje.

Ko je suša, se zgodi, da se krnica popolnoma posuši in voda prihaja na dan šele pri prvi brvi ali še celo pod njo niže. Tako je zlasti po zimi. Ko pa začenja sneg kopneti, se tudi voda viša in si dela pot skozi sneg, ki ga izpodjeda, dokler si ne napravi celega predora. Plaz izgine šele pod toplimi solnčnimi žarki. Soča ima pri izviru okrog 4° C, pri cerkvi pa 6°—7°.

Nepopisno lep razgled se nam nudi izpred zajede. Proti jugovzhodu se nam zdi zdaj gorovje še vse veličastnejše nego od vznožja. Dolga vrsta vrhov in ostrih, čipkam podobnih grebenov se vleče od Prisojnika čez sila veličastni Razor, ki ima podobo topega stožca, in dalje čez rogovilaste »Kanceljne«, Planjo, Goličico, Kuklo in Mali Prosek; iz ozadja pa kipi v nebo Kanjavčevo pogorje s Tičarico in drugimi skalnimi vrhovi. Nadaljni razgled po gorah pa nam zastira Berebica, ki pada strmo v dolino ravno nasproti izviru Soče in nam kaže odtod že severozapadno pobočje. Med temi gorami, ki so do srede večinoma zarasle, pa se pogreza globoka in temnozelena Soška dolina, vidna tja doli do »Ture«. Od izvira Soče pa do Loga, slabo poldrugo uro daleč, pada svet skoraj 400 m.

Od našega razgledišča pregledamo lahko povečjem tudi Zadnjo Trento, »Zapoden«, s sivima poglavarjema Jalovcem in Grintavcem. Vendar pa je ta točka za natančen pregled malo preveč v strani. »Zapoden« je velika in izmed trentskih dolin najbolj široka in odprta dolina. Vleče se od izvira, od »Šnite«, bolj proti zapadu, v drugi polovici pa proti jugozapadu. Vsa dolina je dolga eno uro in se končuje pod planino Zapotokom , pod Grintavcem (2350 m). Na levi, proti jugu in jugozahodu jo meji le v vznožju obrasla, sicer pa tudi na tej strani sila strma, razrita, žlebasta in grebenasta Berebica, ki se veže z Grintavcem pri »Velikih Vratih« , krasnem, ozkem, skalovitem sedlu, vodečem od planine Zapotoka na Strmarico v Spodnjo Trento in vprek ob Grintavcu čez par visoko ležečih planin — pristaj soških — čez hudournik Črnelo na planoto Lomovje in v Sočo k cerkvi. Grintavec je samo na južni strani, t. j. nad vasjo Sočo krotak, sicer pa na vse strani zelo strm, poln žlebov, pravcato grintav in nevaren. Nad Zapotokom je odkrhnjen in navpična skala je od rdečega apnenca po svoji izraziti barvi vidna že od daljnega Vršiča in z drugih gora.

Od Grintavca proti severu se razprostira Jalovčevo pogorje, ki je zvezano ž njim z 2000 m visokim sedlom Bukovcem (imenovanim po planini Bukovcu, ležeči onostran trentskih gora na balščensko (bavšensko) stran) med Šmihelce m in Zgorelcem. V Jalovčevem pogorju so nadalje od Zgorelca proti severu še Jelenek, Špičica in širokopleči Skutnik, pod katerimi se vlečejo visoko ležeči in strmi pašniki Zapotoške planine in strma travnata planota Srednjica, kjer Trentarji žanjejo travo in jo spravljajo za zimo v dolino. Skutnika se drži dalje skoraj navpični Pele (Belec), ki je podoben siloviti trdnjavi, gradu, in zato se tudi imenuje kraj ob njem »Za gradom«. Kraj Pelca je zelo visoka, silno ozka zareza, čez katero vodi pot, imenovana »Čez škrbinico« , v Balščico (Bavšca) po dolini Bali in pa za Ozebnikom in Jalovcem po velikih terasah v dolino Koritnico v Gorenji Log in na Predel. Od Škrbinice se vleče dalje zelo razjeden in oster greben na Ozebnik (tudi Mali Ozebnik) in Jalovec (tudi Vel. Ozebnik). Oba sta silno strma in velikanske skale jima strm navpično v vznožje, na visečo planino Trento, ki sega, v vrhu skalna, prodna in deloma ruševita, spodaj pa večinoma dobro obraščena, tja doli do Zapodna v dolino. Jalovec ima pod glavnim vrhom, ki je podoben trikotu, v visočini nad 2000 m veliko skalno plan, imenovano »Jezerca« , na katerih izvira v bujnem zelenem mahu izvrstna voda. Pod »Jezerci« pa je silovit prepad v široko zajedo med Jalovčevimi in Ozebnikovimi stometrskimi stenami, v kateri je večno snežišče. Po tem snežišču vodi stara pot čez vrtoglave skale in ob nedoglednih prepadih na Jalovec. Ume se, da se tvega turist na to pot le s spretnim vodnikom, in kdor ni v glavi, rokah in nogah trden in gibčen, le z vrvjo pod pazduho! Na zapadno stran, proti Logu, oziroma v Koritnico padata Ozebnik in Jalovec skoraj navpično v dolino. Iz Loga je mogoče priti na Jalovec razen čez Škrbinico le po »Loške m žlebu«, med Jalovcem in Ozebnikom čez Jezerca, a še ta pot je radi strmine in proda zelo nevarna ter služi le pretkanim loškim divjim lovcem. Enako strmo pada Jalovec tudi proti Planici, t.j. proti Ratečam.

Jalovec je po velikanskem, skoraj neprehodnem, ostrem, grebenastem loku zvezan tudi z Mangartom . Na severnozahodni strani mu padajo stene proti Planici in tvorijo z »Golično špico«, spadajočo k Veliki Dnini, silovito zarezana in strmoskalna vrata in sila proden in strm »Rateški žleb«. Prehod na Planico je med Golično špico in Travnikom. Odtod se polagoma vzpenjajo grebeni mogočne, a zelo dolgočasne Velike Dnine tja do Mojstrovke in do Vršiča. Izmed vrhov nam je omeniti nad 2400 ni visoki Travnik in Mojstrovko nad Vršičem. Ob pobočju Velike Dnine je deloma zaraščena planina, ki pa je više gori silno prodna in skalovita. Velika Dnina je dolga za hojo kake 4 ure.

Omenili smo že, da ima »Zapoden« dva dela. Prvi del sega od brvi pod izvirom »Šnite« do »Klina«, t. j. ozke dolinske zajede, kjer se vzpenja pot med drevjem proti zadnji planoti, ležeči proti jugozahodu. Lepa sta oba dela, le škoda, da preplavlja hudournik Trenta izpod Grintavca sem s prodom vedno več skrbno obdelovanega sveta in lepih travnikov. Hudournik je pokončal tako že skoraj polovico doline. Trenta izvira visoko na planini Zapotoku pri sirarski koči in pada po navpičnih žlebovih nad 200 m globoko v prepad v Zapoden ter se izliva v Sočo tik ob severnem rtu Berebice. V zelo široki prodni strugi pa teče voda le pomladi, ko kopni sneg, in ob velikih povodnjih, sicer teče le pod prodom in prihaja v mnogoštevilnih izvirkih na dan šele blizu izliva v Sočo.

V prvem delu krasnega »Zapodna« je kakih osem hiš, ki stoje večinoma na lepo zelenih grivah pod Berebico in planino Trento. V dobre četrti ure se dolina zoži v »Klinu« in se svet dvigne za dobrih 100 m. Pot vodi ob bregu hudournika med drevjem. Struga, večinoma suha, je polna proda in velikanskih izrhitih skal, med katerimi neznansko der6 in grm mogočne množine voda ob povodnjih. Dospevšim na vrh »Klina«, se nam odpre presenetljiv razgled po zadnjem Zapodnu. Še bolj kot prej čutimo, da smo na planinski planoti, dasi je ta, morda najlepši del Trente, ograjen z vencem mogočnih orjakov na vse tri strani. Lepi travniki z njivami, v ozadju pa s krasnimi gozdi se nam kar smejejo naproti. Sredi med travniki ob grivah pa stoji zadnjih šest trentskih hiš, nad 1100/72 nad morjem. Tu se človeku tako omili, da bi najraje ostal kar za vedno! Za zadnjimi hišami se razteza dolina še dobre pol ure dalje in se bolj in bolj oži. Treba nam je pa hoditi dalje ali po gozdu pod »Srednjico« in Zapotoško planino, ali pa po neprijetnem produ Trente, dokler tudi tod ne pridemo na breg in po dobrodejnem gozdu dalje in dalje čez plazove in zopet gozde do steze na planino Zapotok, od steze pa še dalje po vedno večji ožini ob strugi in po strugi dopod mogočnih slapov Trente in sten, ki ustavijo s silo vsak nadaljnji korak po dolini.

(Dalje.)

Št. 6

I. LEGA

(Dalje.)

Nekaj pripomb o krajevnih imenih. V lanskem letniku »Plan. Vestnika« je dr. Tuma omenil z ozirom na ime trentske gore »Kukla«, da pomeni v ruščini ta beseda punco iz cunj in da se rabi v tem pomenu tudi v Policah na Dolenjskem.
Kako pa naj bi bila dobila gora to ime? »Punci iz cunj« ni podobna, — nekoliko podobnosti razberemo le, ako si predstavljamo punco sedečo, gledati pa moramo goro od zahoda. Naročje in noge bi tvorila planina Kukla z lepo obraslimi strminami nad trentsko cerkvijo, glavo pa in prsi pobočje in glava Goličice(!).
Mogoče pa pomeni kukla kapuco (ital. cuculla, glej Pleteršnikov slovar) in je dobila gora ime odtod, ker je, oziroma je bila zadnji obrasli vrh od Loga do Razora in se imenuje takoj prvi vrh potem že »Goličica«. Ime Trenta je itak tudi laško. Ime »Kukla« pa je lahko tudi v sorodu z besedo »kukelj« = rob, rogelj.
Da je pa tudi beseda »kukla« v pomenu »punca iz cunj« bila znana sploh med Sloveni, ni dvoma; to nam pričajo stari bajeslovni obredi, ki so se pri nas sicer že skoraj poizgubili, a so še n. pr. na Ukrajini docela ohranjeni. Na praznik Kupala (starega solnčnega božanstva), na naš kresni večer, napravljajo na Ukrajini še dandanes fantje in dekleta »kuklo« iz slame, jo oblečejo in okrase z vencem. To »kuklo« postavijo nad vodo in jo nazivajo »Kupalo«. Obenem napravijo še drugo »kuklo« iz vejic, slame in kopriv, okrašeno s cvetkami in trakovi, imenovano »Marena«, ki je boginja vode in oblakov. Pred tema »kuklama« postavijo mizo z raznimi darovi in zakurijo kres. Nato se mladina prime za roke, pleše in skače čez ogenj, prepevajoč kupalske pesmi na čast Solncu-Kupalu (kupati = kopati se) in Hmare (oblaka) — Marene^[1].
Kaj pa pomeni ime »Velika Dnina«? Ta gora, iz katere izvira Soča, se razteza od vzhoda proti zahodu, gleda torej naravnost proti jugu in ima zato ves dan solnce in toploto. »Velika Dnina« pomeni torej kraj, goro, ki je zelo na solncu, ki je zelo vroča, ker leži proti poldnevu (Huda južina). Kakor besedo »kukla«, tako sem zasledil tudi besedico »dnina« v ukrajinskem (maloruskem) jeziku in pomeni »dan«, »velika dnina« pa »veliki dan«, t.j. poldan, ko je vroče. Narodna pesem poje:

                                                 »Kazala mi Katerina, kazala Irina :
                                                 Dobre spati u holodi (hladu), jak (ko je) velika dnina.«

Zanimivo je tudi ime »Zapoden« (rod. »Zapodna«). Na vprašanje »kje« odgovarja Trentar večkrat nego »v Zapodnu« kar »Zapodnem«, kar najbolj potrjuje izvor imena od »poldne«. Zapoden je kraj, gora, kamor se solnce obrača šele popoldne, torej kraj, gora za poldnem. Glas »l« = »v« se je zatopil kakor v imenu »Ponca« = Povnca, Poldnica v Jalovškem pogorju. Na Čepovanskem je hrib »Poldanovec«. Napačno je torej pisati »Zapoten« ali »Zapotem«. Uradna nemška spaka se glasi: Trenta Boden! Da je pravilno ime Zapoden in ne Zapoten, je bil že pred skoraj 40 leti v Trenti nameščeni vikar Anton Červ prepričan. Ta učeni mož, ki je vrlo dobro poznal slovenščino in tudi več drugih slovanskih jezikov, je pisal prijatelju Šimnu Gregorčiču ml. (vikarju v Trenti od l. 1882.—1884.) med drugim: »Pozdravi mi ... Jovža za Povdnom«.
Pri tej priložnosti naj še omenim tudi besede »čeča« = dekle, ki je v navadi v Trenti in na Bolškem sploh. Majhno dekle = čečica. V Pleteršnikovem slovarju nahajamo besedo čeča in čača, kar pomeni nemški Puppe, Spielzeug in pa dekle. »Čača« v češčini in »cjacja« v ruščini pomeni tudi »igračo«, punco iz cunj; v ukrajinščini nahajamo pa besedo »čiča«, ki pomeni »cvetico« in sploh vsako lepo reč in igračo, pa tudi razvajeno, negovano osebo.

II. ZGODOVINSKI PODATKI

Po opisu lege Trente bi morali priti na vrsto prirodoznanski opisi, pred vsem pa natančen opis gorovja, planinskih poti in drugih posebnosti. Toda kako naj podam prirodoznanski opis, če se pa na to malo ali nič ne razumem! Rastlinstvo n. pr. je lepa reč, a odkrito povem, da mene zanimata in mičeta na cveticah le lepota in duh, za imena pa mi ni toliko, za latinska in nemška celo nič. S tem se sicer ne morem ponašati, a vsakdo ima svoje slabosti. Še manj nego do rastlin mi je do kamenja, s katerim celo ne maram priti v preveliko in prisrčno dotiko — še z nogo ne, tem manj z roko in nosom. Opombe o rudah pa že potaknem kod med spis.
Kar se pa tiče gora, prelazov in poti, to je že večinoma opisano v dosedanjih spisih in potopisih o Trenti, nedostatke odpravimo z združenimi močmi planincev od leta do leta.
Kaj pa z zgodovino Trente? Morda bi kdo vprašal, kaj ima »Plan. Vestnik« opraviti z zgodovino? A jaz sem prepričan, da bodo vrli planinci radi brali tudi ta sestavek! Veliki večini planincev je zgodovina Trente docela neznana, a zelo vsak obiskovalec Trente se gotovo povprašuje, kako so neki zablodili ljudje v ta kot medvedov in drugih zverin, v večne pragozde, ki so nekdaj docela pokrivali vso Trento, in med to velikansko gorovje, ki preti zadušiti vse soteskam podobne doline in kar je živega v njih?
Trenta se je našim planincem zlasti zadnja leta zelo priljubila; vsaka malenkost jih vrlo zanimlje. Ako pa kdo kako stvar vzljubi, jo hoče poznati docela in potem ima še toliko večji užitek! Lepa reč je sicer plazenje in plezanje po gorah, vendar treba, da se zanimamo tudi za kraje in ljudstvo v gorah, da živimo in dišemo ž njim kakor z grebeni in čermi. Čim širše obzorje, tem večji nasladek! Koliko več užitka in življenja nam nudi pokrajinska slika ali fotografija, ako vidimo na njej tudi kako živo bitje, ako vidimo na planini trop ovac in koza, med njimi na skali pa pastirja s piščalko! In slednjič, ali nima turist drugega smotra in naloge, kakor le samega sebe kratkočasiti ter si krepiti duha in telo? Turist mora biti tudi kulturni delavec, naše slovstvo in sploh domovinoznanstvo pa ima vse polno, deloma sila pomanjkljivo negovanih panog. In temu smotru mora kajpada tudi služiti naš »Planinski Vestnik«.
* * *
Torej zgodovina Trente! O preteklosti Trente se ne ve mnogo, zanesljivega tudi ni kaj prida; zato uvrstimo v ta spis tudi ustna izročila, kakor žive še dandanes med ljudstvom. Bolje nekaj nego nič!
V Rutarjevi »Zgodovini Tolminskega« nahajamo o Trenti sledeče zgodovinske podatke, ki jih je večinoma spisal nekdanji trentski vikar Anton Červ v goriškem »Glasu« l. 1874.
»V XVI.-stoletju so začeli v Trenti železno rudo kopati. Ivan Gibellino in Gregor Kumar sta se lotila tega podjetja in napravila lastne fužine. Nadvojvoda Karel je dovolil l. 1579. potrebna drva iz cesarskih gozdov. Ali kljub temu rudnik ni donašal posebnih dobičkov, ker trentsko železo ni moglo konkurirati s koroškim in kranjskim. Rudnik je prišel kmalu v druge roke; l. 1624. so ga imeli baroni »de Grotta«. Od Zemljerjev (bolških grofov) so ga dobili nazadnje Attemsi. Grof Herman Attems se je mnogo trudil za ta rudnik. Na svoje stroške je dal napraviti šest ur dolgo vozno pot iz Trente v Bolc. L. 1690. je dal sezidati cerkev Marije Device Lavretanske za rudarje in l. 1693. ustanovil ondi poseben beneficij. Attems je navadno v Trenti stanoval in sam vodil delo. V svojem testamentu z dne 27. marca l. 1693. je določil, da ima rudnik vedno ostati lastnina prvorojenega sina v rodovini njegovega vnuka Henrika Attemsa in njegovih potomcev.
Po takem prizadevanju je poprej divja Trentska dolina v kratkem oživela. Prvi delavci so bili vojaški in jetniški begunci, nekateri celo iz laških Tirolov. Zato je tudi kraj dobil ime Trenta po laškem Trentu ali Tridentuv Tirolih. Delavci v rudniku so postavili po dolini svoje koče in utemeljili lastne družine. Železne palice iz Trente so bile znane po vseh primorskih kovačnicah.
Ker pa trentsko železo zaradi prevelikih stroškov pri kopanju v tako oddaljenem kraju ni moglo z drugim konkurirati, zato so prodali Attemsi rudnik okoli l. 1750. nekemu Silbernaglu. Ali tudi ta ni imel boljšega uspeha in zato je opustil l. 1778. popolnoma kopanje železa. Takrat so se razkropili delavci na vse kraje, samo nekaj družin je ostalo v Trenti. Te pa se na malo rodovitnih tleh niso mogle drugače preživiti, nego da so zamenjale rudarsko kladivo s pastirsko palico in začele živino rediti. Tudi zadnji trentski beneficijat Franc Vaclav Lucenperger (1721—1781) je postal v pravem pomenu besede pastir, da se je mogel preživiti po prenehanju rudnika. Ljudstvo ga je sploh imenovalo le »Trentarja« in ve še sedaj mnogo o njem pripovedovati. Po njegovi smrti so ostali Trentarji 77 let brez duhovnika.«
Zdaj pa k podrobnostim.
V Trenti so bili v začetku 16. stoletja veliki gozdi — vsa Trenta je bila velikanski gozd. Kdo je bil gospodar teh gozdov, ne vem, to je pa gotovo, da so bili od l. 1533. last države^[2]. »Onega leta je namreč ukazal cesar Ferdinand I. gozdni gosposki pregledati in opisati vse cesarske gozde in poročati, iz katerih bi se moglo kaj dobiti s prodajo v Benetke. Mnoge občine so se bale naznaniti svoje gozde, da bi jim ne bilo treba od njih plačevati davkov, in zato je država razglasila te gozde za svojo lastnino. Tako so zlasti Bolčani izgubili skoro vse gozde.« Tako Rutar.
Kdaj in kako so zasledili v Trenti železno rudo ? Ako uvažujemo, da so kopali rudo večinoma v Gorenji Trenti, in še to visoko gori proti Mojstrovki, dalje na planini Trenti blizu sedanje planinske poti na Jalovec in pa na planini Zapotoku (Srednjici), moramo soditi, da so jo zasledili lovci ali pa kvečemu ona komisija, ki je opisovala cesarske gozde.
Dejstvo je, da sta leta 1576. napravila tolminski plemič Ivan Gibellino in pa Gregor Kumar, skoraj gotovo Bolčan, v Trenti lastni fužini, in sicer je bila ena ravno nasproti sedanje trentske cerkve ob Soči, druga pa blizu trentskega Loga ob Zadnjici. Nadvojvoda Karel jima je leta 1579. dovolil potrebnih drv iz cesarskih gozdov.
O Ivanu Gibellinu nam pravi Rutar, da je prišla njegova rodovina Locatelli detto Gibilino konec 16. veka na Tolminsko. Pripoveduje nam tudi, da je l. 1558. pretepel duhovnika Tomaža Skočirja in da je bil zato ostro kaznovan^[3]. Morda je ta Ivan radi neljubih družinskih razmer in nepriljubljenosti zapustil Tolminsko in porabil ugodno priliko na Bolškem ter postavil v Trenti lastne fužine. Kot Italijan je poklical v Trento skoraj gotovo tudi laške delavce s Tirolskega, po katerih je dobil kraj ime Trenta. Lahko sodimo, da so bili ti rudarji po večini ljudje, ki so ubežali od vojakov ali se drugače kaj pregrešili in jih je izvabila v Trento oddaljenost in odljudnost kraja.
Po ljudskem izročilu je prišla n. pr. družina Tožbar, zdaj št. 4, s Krasa; Kvrhi, zdaj št. 9, 63, 27, 30, 49, iz Bohinja; Pretnarji, št. 41, 24, 7, iz Kranjske gore. Neki Pretnar je baje v Kranjski gori prikril vojaške begunce in zato ubežal. Vertelji, št. 58, 48, 10, 37, 51, so bili doma s Koroškega, po drugih s Tirolskega. Baje je bil neki Vertelj ubežal radi ponarejanja denarja. Berginjci, št. 12, 36, so bili doma iz Breginja, i.t.d.^[4] Mogoče je tudi sedanji vulgo »Čot«, krčmar »Pri Triglavu«, naslednik Martina Čota (Zott), ki je bil l. 1536. prideljen kot izvedenec komisiji za uravnavo Soče^[5].
Rudarji in drugi delavci, drvarji, so si postavili svoje koče ponajveč v Zapodnu, blizu izvira Soče in ob fužinah.
Kakor pa kažejo vedna prodajanja rudnikov, niso mnogo nesli. Temu je bila kriva pač največ velika tuja konkurenca in pa težko odvažanje železa iz Trente. Že l. 1624. so dobili rudnik v roke baroni de Grotta, od njih bolški baroni Zemljerji (Sembler), od teh pa Attemsi. V prospevanje rudnika treba v prvi vrsti dobrih poti in nadzorstva. To so Attemsi izprevideli, in zato je grof Herman Attems zgradil na svoje stroške šest ur dolgo vozno pot do Bolca ter se nastanil v Trenti, da je laže nadzoroval delo v rudnikih in fužinah. Stanoval je pa v velikem gradu, ki je bit na mestu sedanjega župnišča. Kako obsežen je bil grad, posnamemo lahko iz zidu, ki je okoli župnišča ob Špikovem travniku in proti cerkvi. Ker je bil grad tako velik, so morebiti stanovali v njem tudi plavški delavci. Na gradu je bil tudi zvon, s katerim so oznanjali začetek in konec dela v plavžu in fužini. Ta zvonec, ki je menda železen, visi zdaj v zvoniku kot »tretji«, a vedno molči, kakor da bi žaloval po nekdanjih dobrih časih.

(Dalje prih.)

št.7

II. ZGODOVINA.

(Dalje.)

V začetku tega sestavka sem omenil, da je znano o preteklosti Trente malo zanesljivega, res zgodovinskega, in zato se moramo zadovoljiti tudi z ustnimi izročili. O zidanju trentske cerkve in ustanovitvi beneficija nam pripovedujejo zgodovinski viri le malo. Iz arhiva grofa Attemsa v Podgori pri Gorici sem dobil sledeče podatke: Cerkev v Trenti je sezidal grof Herman Attems - Heiligenkreuz, panoga Campagna (ki je izumrla okoli leta 1840.). Herman je bil sin Janeza Jakoba in Judite, roj. grofinje Tatenbach, in se je rodil leta 1631. Bil je neoženjen in tako imenovan »discolo«. Stanoval je navadno v Trenti, kjer je imel fužine in tudi več nezakonskih otrok. Umrl je v Spessi v gradu grofa Mihaela Turna dne 2. marca 1693. leta. Testament je naredil ravno tam dne 27. aprila istega leta (hranjen je pri okrožnem sodišču v Gorici). V njem je volil cerkvi v Trenti neko vsoto. Svojim nezakonskim hčeram je zapustil, in sicer Magdaleni, »filiae mei fabristari«, 100 gld., Uršuli 100 gld. in Katarini 80 gld. Iz vsega svojega premoženja je napravil v oporoki fidej-komis v korist svojega nečaka Henrika. Kako se je ta fidejkomis izgubil, je dozdaj neznano. Posestva panoge Campagne so bila jako velika in so se nahajala v Trenti, Rablju, drugod na Bolškem, v Ročinju, Ločniku in Grgarju. ^[6] Zdaj pa ustno izročilo, kakor se je zapisalo ^[7] po pripovedovanju rajnega Antona Pretnarja, vulgo Furlana, cerkovnika v Trenti, hišna številka 7 (prva hiša od cerkve proti izviru Soče).

Cenjeni čitatelji naj blagovole oprostiti, da sem objavil te bolj legendarne pripovedke, a so s Trento in Trentarji v tako tesni zvezi, da bi jih bilo škoda izpustiti. Grof Attems je bil general. Imel je trn Kristusov, zato je pa dobil vsako vojsko. Nekdaj je oblegal mesto na Laškem. Spiše pismo ter ga pošlje v mesto: »Podajte se! Ako se ne podaste izlepa in bom primoran mesto vzeti s silo, ne prizanesem niti otroku v meterinem telesu«. Odgovore: »Ne podamo se, dokler imamo le še enega moža.« General naskoči mesto ter ga dobi z močjo, in res dene vse pod meč. Čez tri dni pride neka mladenka iz kleti, prinese poln predpasnik zlatnikov pred generala in ga prosi milosti. On pa reče: »Kar sem dejal, sem dejal!« Še njo dene ob glavo ter si prisvoji zlatnike. Od tega časa pa ni imel miru več ne po dnevi, ne po noči. Gre k spovedi v Rim. Ondi mu naložč za pokoro, da mora polk vojakov prerediti ali pa staro fabriko poravnati in cerkev sezidati, da tako dobro porabi oni krivični denar. Mož gre in si izbere Trento. Tu, kjer je bil že prej plavž, je sklenil ostati. Plavž je bil tam, kjer so sedaj (v naših dneh so porušeni tudi zadnji ostanki) vidni njegovi ostanki, namreč za farovškim vrtom. Kjer je sedaj farovž, pa je bil grad, t. j. spodaj kovačnica, a zgoraj hrami za grofa in njegove ljudi. General je tudi Kristusov trnek prinesel semkaj ter ga vzidal v stopnice. Grof Attems napravi tudi načrt za kapelico v Trenti. Izprva jo je hotel sezidati na gorenjem koncu Špikovega travnika. Kar pride žena od gorenje strani (h. št. 7) ter pravi: »Ne bo šlo, tam jo plaz vzame.« Nato general zboli in umrje. Prej pa naroči svojemu bratu (Hermanu), naj izvede njegovo delo. A brat ni bil njegovih misli. Menil je marveč, da bo bolje, če sezida cerkvico na Rožicah pri Štandrežu poleg Gorice (Furlan, cerkovnik, pravi: na kampanji). Tudi njegovi sorodniki so ga pregovarjali k temu. A po noči se mu prikaže rajni brat in deje: »Vstani in pojdi v Trento!« Mož se prestraši ter pove to drugim svojcem. A ti se mu posmehujejo. Drugo noč se mu zopet prikaže pokojni brat ter mu zagrozi: »Vstani in pojdi v Trento! Če pridem zopet, ne bo dobro, zmeljem te kakor kamen moko!« Tu pa ukaže grof zapreči in se odpelje opolnoči iz Gorice v hribe. Bilo je pa tedaj snega, da so ga komaj pregazili. V Trenti sezida nato cerkev. Ko so cerkev dozidali, hočejo prenesti še Kristusov trnek v njo; a nihče ni vedel, kje je. Nato pokličejo meniha; ta potolče s palico ob stopnico (gradu) in de: »Tu je, tukaj kopljite!« Kopljejo in ga res najdejo ter odnesejo v cerkev, kje je še dandanes v majhni srebrni kazalnici in ga rabijo pri cerkvenih darovanjih. Dolg je 6 cm, debel pa 1—3 mm; barve je rjavkaste. Nekdaj je ta trnek prenesel v Bole dekan Stecker. Ko ga je pa hotel drugi dan v Bolcu v cerkvi zopet ogledati, ga ni bilo več. Našli so ga pa v Trenti spet na starem mestu. Stari Furlan, cerkovnik, je pripovedoval tudi sledečo pripovedko, ki nam živo svedoči, v kako veliki časti je imelo ljudstvo vedno trentsko cerkvico. Nekdaj je hotel tat okrasti cerkev, a koder je hotel iti k njej, povsod je bil velik zid pred njim, da ni mogel čez, in moral se je vrniti. Pozneje so ga obesili v Celovcu, in tam je povedal: »V Trenti mora biti velika svetinja, da se mi je tako zgodilo!« O trenski cerkvi še to. Pri oltarju je edino miza kamenita; v njo je spredaj vzidana velika marmorna plošča s krasnim reliefom oznanjenja D. M., ki ga božjepotniki in zlasti turisti in drugi izletniki zbok lepote radi ogledujejo. Marmornati so tudi nekateri okviri oken, vrat v zakristijo in plošče v tlaku pred oltarjem. V oltarju samem je soha D. M. Loreške. Nad vhodnimi vrati v cerkev je kamenita soha D. M. Pomočnice, o kateri je rekel slikar Havliček, ki je rad bival in slikal v Trenti, da je mojstrsko započeta, dasi ni povsem završena. Krasno delo je tudi slika sv. Ane na oltarju, ki zakriva soho D. M.

(Dalje.)

št.8

II. ZGODOVINA.

(Dalje.)

Ker smo že pri cerkvi, spomnimo se še prvih trentskih duhovnikov. Beneficij trentski je ustanovil grof Herman Attems l. 1693. in je trajal do l.1781. Stara mašna knjiga ima napis v latinščini: Lastnina kapele D. M. v Trenti 1694., knjiga sama pa je tiskana v Benetkah leta 1699. V Trenti je bila zlasti v prejšnjih časih zelo obiskovana božja pot in še dandanes radi romajo v Trento Bolčani in bližnji Kranjci, to pa zlasti na sv. Ano in pa na Malo Gospojnico, ko je tudi sejem za kozle. Ta dva dni se v Trenti kar tare ljudstva. V cerkvi visi po stenah tudi več palic, bergelj i. dr. in pa votivnih (obljubljenih zahvalnih) podob, ki so iz sledečih let: 1717, 1747, 1749, 1754, 1756, 1757, 1761, 1764, 1765, 1766, 1773 in dve brez data (1774 ?). Na par podobah so navedeni tudi vzroki.

Ime prvega beneficijata nam ni znano, drugi se je imenoval Persa. Najznamenitejša osebnost pa je bil naslednik, Frančišek Venceslav Lucenperger, Goričan. Ta nenavadni mož je bil v Trenti že pred letom 1718. in je ostal tam do svoje smrti leta 1781. Kdaj je došel v Trento, se ne ve, vendar iz oporoke Gregorija Pretnarja, hišna številka 7 (pismo hrani Pretnar, hišna številka 41), ki jo je bil spisal sam Lucenperger 17. februarja 1718. l., posnemamo, da je bil tam že pred letom 1720., kakor se navadno navaja.

Rajni Furlan (vulgo), cerkovnik, in tudi drugi Trentarji so pripovedovali o »Ranjkem Trentarju«, kakor ga še dandanes imenujejo, sledeče:

Lucenberger pride v Trento. Sreča staro ženico in jo vpraša: »Žena, kam greste?« — »V cerkev žebrat«, mu odgovori in se ne briga dalje zanj. Nato pride neka čeča (dekle). Ta tudi odgovori tako. »Ali bi ne mogel danes tukaj maševati?« jo povpraša nadalje. »O da«, odgovori dekle, »pa so mari oni tisti novi gospod, ki ima priti?« — »Magari tako ne«, odgovori mož in se plašno ozira okoli po divjini, ki je bila še dosti večja kakor dandanes. Mož odmašuje tu, potem pa se odpoti nazaj proti Bolcu. Tudi blago, ki ga je bil že gori spravil, ukaže spet odpeljati. Za njim jo pa takoj uderejo Trentarji in ga prosijo, naj se vrne, in res se je vrnil. Bil je že v Koritnici.

Po drugem sporočilu ga je takratni bolški župnik pregovarjal, naj ostane: »Kaj mislijo, kaj rajtajo? Naj le potrpijo . . .«

Je pa še drugo sporočilo, ki pravi: Po končani sv. maši je šel Lucenperger še enkrat v cerkev, da bi se poslovil od D. M. »O, Marija«, vzdihne, »nikar me ne zapusti!« In Marija mu odgovori : »Če me ti ne zapustiš, tudi jaz tebe ne !« Zaobljubil se je, da ostane do smrti. Lucenperger je bil zlasti po prenehanju rudnika leta 1778. v pravem pomenu besede pastir. Imel je sam okoli 100 ovac in precej dosti zemljišča. Pri sebi je imel tri sestre, ki so po njegovi smrti vse pograbile. Ena, Polona, ki je pa bila menda sestrina hči, se je poročila v Koritnici. Njen sin Hanza (Janez), študent, je bil praded Špika v Trenti. Tožbarji so bili namreč dobili od »Ranjkega Trentarja« posestvo v Koritnici.

O »Ranjkem Trentarju« ve ljudstvo mnogo pripovedovati še dandanes. Bil je zelo pobožen mož. Tudi prorokoval je ljudem, med drugim to: »Pridejo taki časi, da bo od Predela do Gorice ena sama krava. Takrat bi ne hotel, da bi bili še jermeni mojih čevljev na svetu. To bo takrat, ko bo kmet kmeta sodil in ko se bodo vile železne kače«. Ako se zdaj kaj slabo godi, pa pravijo Trentarji in Bolčani sploh: »A kaj, zdaj so prišli tisti časi, o katerih je pravil „Ranjki Trentar". O njem vedo ljudje tudi okoli Kobarida.

O Lucenpergerju se pripoveduje tudi, da je hodil pogosto in zelo rad pit »Krajcarico«, t. j. oni obilni izvir, oziroma potok, ki izvira v erarnem gozdu Velikem Proseku v Zadnjici tik pod kolovozom in se izteka v mimotekoči Veli potok. (Zadnjica se združi ž njim šele lučaj dalje.) Krajcarica mu je zelo ugajala radi izborne vode. Govori se, da je Lucenperger vsakikrat vrgel v vodo po 1 krajcar; drugi pa pravijo, da je vedno pravil, da je vreden vsak kozarec te vode 1 krajcar, kar je verjetno. Triglavski in drugi turisti jo tudi radi pijejo.

V župnopisni knjigi je napisal o Lucenpergerju nekdanji vikar trentski A. Červ (1870—1872) tole: Franciscus Venceslaus Lucenperger, Goritiensis, qui ultra 60 annos in his scissuris petrarum gemebat ut columba profundae contemplationi immersus, donec 18. Junii 1781. annis et meritis plenus spiritum Domino redderet. Resurrectionem gloriosam exspectat in capella B. M. V. Lauret. sub jugi lumine sepultus. A populo veneratur nomine »Ranjki Trentar«. (Frančišek Venceslav Lucenperger, ki je nad 60 let zdihoval v teh duplinah skalovja kakor golob, zatopljen v globoko premišljevanje, dokler ni 18. junija 1781. l., let in zaslug poln, vrnil Gospodu duha. Častitljivega vstajenja čaka v kapeli D. M. Loreške, zakopan pod večno lučjo. Ljudstvo ga časti z imenom »Ranjki Trentar«.)

Omenjam še, da je stanoval Lucenperger v sedanji Špikovi hiši. Sedanje župnišče je bilo sezidano l.1858. na razvalinah starega gradu.

Kje so kopali rudo, smo že omenili. Imeli so več jam. Zdi se, da so vrtali izprva le z železnim orodjem, kesneje pa so tudi razstreljevali. V Srednjici je nekoč plaz zasul tri rudarje. Imeli so svojo kočo za Podnom v kotu. Ko so šli k jami v vrh, jih hipoma zasuje plaz. Vodnik, fantič s h. št. 23 na Logu, ki pa je stanoval pri Šilu št. 8, pod izvirom Soče, se reši in hiti brzo naznanit nesrečo. Od onih treh se je eden rešil z veliko težavo izpod snega in se priplazil blizu koče ; tu ga je pa obšla slabost, obesil je še plašč na drevo in se ulegel k večnemu počitku. Tam so ga tudi našli. Več funtov težko kladivo ter tudi druga dva tovariša so dobili izpod snega šele kesneje. Ono kladivo so hranili več časa; pozneje ga je dobil neki Drežničan, gozdni čuvaj.

Videli smo, kako so se menjavali gospodarji rudnikov. Donašali so pač le majhen dobiček in zato so tudi bolj in bolj propadali. Rutar piše, da so bili slednjič opuščeni l. 1778., a ustno izročilo nam pravi, da jih je imel za Silbernaglom nekaj časa še Branko iz Gorenje Bele. Ko je bil rudnik prenehal, so se delavci razleteli na vse strani, v Trenti so ostali le posestniki zemljišč. Zamenjati so morali kladivo s pastirsko palico in sekiro ter se ubijati za življenje po robeh in vodi. Z rudnikom je propadel kdove kako tudi trentski beneficij in v kolo trentskih pastirjev je moral stopiti še njih dušni pastir, stari Lucenperger, in je moral tudi pasti ovce, ako se je hotel preživiti.

Po Lucenpergerjevi smrti ni bilo v Trento 77 let nobenega duhovnika; to nam tudi priča, kako je bila pozabljena in zapuščena od sveta. Tudi vozna pot v Bolc je kmalu razpadla, ker je ni nihče več rabil. Namesto nje pa so nastale neštete steze po planinah in vrheh, ki jih je Trentar silno vzljubil in po katerih hodi in vriska še dandanes in se čuti na njih srečnega in zadovoljnega kljub vsej ubožnosti.

(Dalje prih.)

št.9

III. LJUDSTVO.

(Dalje.)

Dolinec bi ne verjel, a res je. Prebivalci gora mnogo bolj ljubijo svojo domovino nego dolinci. Kakor ne zapuste planinski orli svojih gora, tako je tudi planinec navezan nanje z dušo in telesom. Kakor prikovano je njegovo srce na skalne višine, globoke doline, na bistre vode, zelene planine in temne gozde! Kako nerad se loči planinec od kristalnočistega, oživljajočega vzduha, ki se izprehaja po opojnih smrekovih in jelovih lesovih in po planinskem cvetju — kako bi pogrešal vedrega, sinjega neba, ki se tako drzno in obenem ljubko in vabilno vzpenja nad njegovim »planinskim rajem«! Kako naj se malomarno odtrže od pisanega planinskega življenja sredi živahnih čed, njih mukanja, beketanja in meketanja, prijetno pomešanega s številnimi, zamolklo pojočimi zvonci! In, ali bi mogel v dolini, na ravnini kdaj tako iz srca radostno zavriskati kakor doma, kjer ožive ob krepkem vrisku gore naokrog?

Planinec ima fin okus; on čuti in uživa z vso dušo lepoto planin; on ve, da je planinski svet mnogo lepši od ravnin, dasi se mu niti ne sanja o filozofiji knjig, ki uče, da obstoji lepota v tem, da se čim večja mnogovrstnost in mnogoličnost lepo zlijata v harmonično celoto. In ravno te lastnosti planinskega sveta so, ki vabijo in mamijo preprostega sinu narave in omikanca iz mesta.

Trentar je popoln planinec; saj je Trenta tako bogata gora in planinskih orjaštev in pri tem tako lepa, da je prišel v navado zrek, da je »strašno lepa«. In Trentar jo ljubi iz dna srca! Žal pa, da človek ne more živeti samo od lepote, od gledanja, in to čuti zlasti Trentar vsak dan. Borno je njegovo življenje: boriti se mora z naravo, kamor stopi, boriti se mora s svojo ljubljenko. Toliko sveta, gleda ga, hodi po njem, a uživati ga ne more, ker ni rodoviten, ker je težko dostopen! Pri tem pogledu se mu izvije tužna pesem iz srca:

Žalostno je vse,

kjer kamnje ostro je,

po naših gorah in pečinah . . .

Kljub temu pa se ne da zavesti v obup; tudi v teh gorah nahaja radosti in veselo zapoje pesem, da odmeva od skal in gora:

Oj ovčice in kozice,

le pasite se same,

da dol k ljubci grem pogledat,

kako ji kaj gre.

Ovčice bom pasel,

mlečne bom pil,

eno ljubco bom ljubil,

dokler bom živ.

Ti temni oblaki že venka gredo,

ti borni kozarji se dežja bojo.

Luštno je pasti naše koze,

imajo nagnojeve kambe

pa glasne zvone!

Trentar je najraje doma; z doma v svet ga prisili le potreba, a tudi tedaj prihaja rad domov, kadar more. Pred leti se je razpravljalo v goriškem deželnem zboru, kako bi Trentarje preselili v Bosno; no Trentarji so kratkomalo odgovorili, da ne gredo nikamor. Zanimiv slučaj sem doživel jaz. Vprašal sem Trentarja-lovca, ali bi se preselil v dolino, če bi mu dali doli zadosti polja, da bi lahko brez skrbi živel. Pomislil je malo, potem pa odgovoril: »Morda bi šel, pa bi mi morali pustiti puško in lov, drugače ne!« Čez par trenotkov pa je dostavil: »E, veste kaj, bi šel v dolino, pa bi mi morali prenesti doli tudi naše gore! To se pravi, ne grem nikamor, dokler bom mogel živeti tu, tudi če od samih čomp (krompirja)!« — Pa o lovskem nagnjenju Trentarja kasneje.

Dokler so smeli Trentarji svobodno pasti, so hodili mnogo manj v svet nego dandanes. Žal pa, da je dandanes Trentar gospodarsko tako propadel in je tako zapuščen in pozabljen, da mora trumoma med svet za drvarja, v zadnjem času pa skoraj izključno za rudarja. Najprej hodijo na Koroško, potem pa na Vestfalsko in od tam tudi v Ameriko. Doma pa ne zabijo in ljubijo se med seboj zelo. Često se zgodi, da piše ta ali oni celo iz daljne Amerike po nevesto v Trento. Drug drugemu si pomagajo radi. Ker je Trentar nadarjen, spreten, priden in večinoma tudi varčen, ga imajo povsod radi, in ko si prisluži v Ameriki ali na Nemškem kaj denarja, pa takoj pošlje temu ali onemu novcev ali vozni listek, da mu pomaga do zaslužka.

Trentska dekleta ali po domače »čeče«, ki silno rade pojo in so kljub naporom vedno vesele, pa hodijo čez zimo služit v Trst. Okrog Velike noči se navadno vračajo domov, kjer pomagajo pri delu čez leto. Pri tem mi je omeniti, da opravljajo Trentarice vsa moška dela razen drvarstva, in to s posebno vztrajnostjo in spretnostjo, ki je drugod nisem zapazil.

Kaj naj rečemo o značaju Trentarjev? Večinoma so odkriti docela, zaupni, dobrosrčni, postrežljivi, v prvi vrsti pa gostoljubni; sila trpežni so, in če so veseli pol ure, zabijo kakor dijaki po šolah vseh težav in bridkosti, da postanejo skoraj razposajeni. V tem vidimo popolno analogijo z naravo. Strašne so gore ob nevihtah in metežih, ob viharjih in nalivih, v grozo so zavite in tesno ti je pri srcu, kakor hitro se pa zjasni, se ti smejejo v vsej milini!

Trentar dela težko, a dela vztrajno in žuli pri tem ves dan drobno čedro (pipico); ko pa neha delo, takrat je rad vesel, zlasti če je v družbi; takrat nima samo počitka, ampak zdi se mu vse praznično in potem se tudi ravna. Ko se spravlja in deli sir, ko se spravlja z vrhov seno domov, ko se plavi in spravlja les, tedaj si Trentarji radi privoščijo krepkega oddiha, pojejo in pijejo in tuintam se zgodi, da jo potegne kateri tudi malo čez »žnuro«. Pomnimo pa, da ubogega trpina vidi in opazuje svet večinoma le, kadar počiva in se veseli, da se razvedri, takrat pa navadno ne, ko mu teče znoj curkoma po telesu!

Omenili smo, da je izmed najlepših lastnosti Trentarja gostoljubnost. Reven je Trentar in skromen, a če pride potnik, znan ali neznan, v hišo, ga prijazno sprejme, po moči pogosti in prenoči — sprejema ne odreče nihče nikomur. Ako prideš v hišo, kadar domači jedo, dobiš takoj žlico in moraš prisesti in jesti, ako jih nočeš razžaliti; če pride potnik ob času, ko ni nič pripravljenega, mu pa pripravijo.

Kadar pride Trentar k sosedu, ga redno pozdravljajo vsi s pozdravom: »Bog vas sprimi!« Če pride boter v hišo, pritečejo vsi otroci k njemu, ga pozdravijo: »Bog vas sprimi« in mu poljubijo roko; roko mu podado tudi vsi odrasli.

Znana je tudi čednost Trentarjev. Ako ni kdo posebno reven in nima res slabe hiše, skrbi, in to v prvi vrsti dekleta, daje vsakotoliko časa v izbi vse poznaženo in pobeljeno; tudi odzunaj radi belijo hiše večkrat. Skoraj povsod, kamor prideš, najdeš mize in klopi v izbi lepo umite; mize za jed se oplaknejo vsakikrat takoj po jedi. Kakor v hiši tako ljubijo Trentarji in zlasti Trentarice čejo tudi na sebi. Neki bavarski turist mi je pred leti pravil v hotelu »Razoru« v Kranjski gori, da tudi zato prihaja rad večkrat v Trento, ker mu tam čeja silno ugaja, a da je zastonj išče po mnogih drugih goratih krajih, koder hodi.

(Dalje prih.)

št.10

III. LJUDSTVO.

(Dalje.)

Eno najvažnejših potez v značaju Trentarja bi izpustili, ako bi prezrli njegovo prirojeno veselje do lova. Kakor vsi prebivalci planin, tako je tudi Trentar rojen lovec. Ko gre govor o lovu, tedaj se razvname, zaiskrč mu oči in sama navdušenost in strast govorita iz njega; obenem pa jame tožiti, da so prešli najlepši časi, ko je smel svobodno loviti, in da ne sme več, se mu zdi velikanska krivica. Ako prideš v pravo družbo in ti zaupajo, se ti odkrije iz živega pripovedovanja mogočen zastor, da gledaš v trentsko dušo, kako kar trepeče ob spominih na prošle dni in kako je pripravljena veliko, veliko žrtvovati, da le ugodi svoji lovski strasti. In dasi je dandanes silno težavno, vendar je še vedno divjih lovcev, ki so pa tako pretkani in premeteni, da jim ne prideš izlepa do živega. No, v njih čast moramo poudariti, da jim izvečine nikakor ni do plena, ampak njih veselje je v tem, da zalezujejo divjačino in je ustrelijo. In ako bi takim dovolil, da smejo streljati, a bi jim ukazal, da morajo prinesti, kar ustrele, gospodarju lova, trdim smelo, da bi se izvečine pokorili ukazu. No, ume se, da bi potem pokalo po trentskih gorah kakor v vojski in bi jo skokonogi gamsi, v kolikor bi mogli, pobrisali iz Trente v največjem diru.

V prošlih časih so bili vsi Trentarji lovci, čeprav divji, in starčki z veseljem pripovedujejo, koliko gamsov in petelinov so pobili. Tiste čase, ko so hodili še medvedje »k maši« v trentsko cerkev, so Trentarji lovili s posebnim veseljem tudi medvede. Nastavljali so jim navadno velike skopce, naložili na dračje, oziroma na zemljo nad skopec po pol bravca, in medved je krvavo plačal svojo požrešnost. Često so tudi izkopali jamo, jo zakrili z dračjem in nanjo nastavili mesa, in medved je počakal Trentarja v jami. Nekaterikrat se je pa medvedji rod tudi maščeval. V Šimna Gregorčiča kroniki je opomba, da je okoli leta 1721. ali kaj kasneje ubil medved nekega Tomaža Pretnarja. Mož ga je bil obstrelil in šel za sledom; medved ga je pa počakal za drevesom, ga napadel in usmrtil. Zadnji medved se je prikazal v Trenti leta 1871. Kakor je že bilo opisano v »Pl. V.« leta 1900., so šli nekateri Trentarji 25. aprila onega leta nadenj, med njimi tudi Anton Tožbar, p. d. Špik; le-ta je ostrelil medveda dodobra, a razIjučena zver je napol mrtva še z zadnjimi močmi skočila na ubogega Špika in mu odtrgala celo spodnjo čeljust z jezikom vred. Kljub temu je mož še živel celih 20 let, drvaril in vodil turiste, dokler ga ni leta 1881. podrla smreka in ga ubila v navzočnosti sina, sedanjega gospodarja in vodnika Špika, Antona Tožbarja.

Razen na medvede so imeli Trentarji in imajo še posebno piko na divje koze, gamse in divje peteline. Mož je vzel v nahrbtnik pobute in skute in hajdi v vrhe. Po cele dneve je lazil za skalami in zasledoval divjačino, dokler si ni s srečnim strelom osladil srca. Često je prežal Trentar po cele dneve zaman, preležal in prečepel cele dneve ob vseh vremenih, snegovih in nevihtah za skalami, tudi prenočil v vrheh, če je bilo treba, lačen in čujoč in zmražen, a vendarle ni odnehal, dokler ni dosegel namena. Tedaj je pa zabil vseh težav in ni ga bilo zadovoljnejšega pod solncem od njega! — Ume se, da so divje lovce od nekdaj bolj ali manj preganjali. V že omenjeni Šimna Gregorčiča kroniki se nahaja opomba, da sta bila Gregor Pretnar in sin Valentin divja lovca in da sta bila leta 1713. zato kaznovana; leta 1730. je bil kaznovan radi lova Marko Pretnar, v novejših časih pa tudi vsakotoliko zalote koga, dasi le poredko. Okoli leta 1886. pa so kranjski lovci na Prisojniku ustrelili nekega Trentarja na lovu, njegovega brata pa obstrelili. Jako drastična in zanimiva slika te nesreče je postavljena ob poti blizu cerkve v Trenti takraj prve brvi proti izviru Soče.

Omenim naj še, da so zlasti zadnja leta nastali radi lova med Trentarji resni spori, ker nekateri Trentarji nočejo oddajati lova v najem, ampak bi najraje sami lovili. Ker pa zadnje čase stiska Trentarje hudo vprašanje, kako bodo živeli, in hodijo zato množno v svet, se je tudi lovska strast precej ohladila. Ljudstvo pač večinoma spoznava bolj in bolj, da je škoda dragocenega časa, ki ga izgubi z lovom, in spoznava bolj in bolj, da »igra in jaga kmetu v jamo pomaga!«

Kakšni so pa običaji, navade Trentarjev? Naj navedem nekatere ob važnejših prilikah. Kakor povsod je zlasti svatba nekaj nenavadnega v hiši in zato mora biti slovesna. Kako se pripravljajo nanjo! Že več dni poprej čistijo hišo, belijo, likajo in popravljajo, kar treba. Ženske imajo opravka zlasti v kuhinji. Le redkokdaj peče Trentar kruh, a za svatbo mora biti. Poleg kruha, seveda belega, cvrejo »krafe« za mizo in pa za razdajanje drugim. Ko gredo svatje k poroki, jih spremlja navaden harmonikar ali celo po trije godci, po poti pa pojejo in vriščejo, da odmevata gora in dol. Spredaj nosijo, kakor na Ruskem, sveto podobo, navadno patrono neveste. Ves izprevod pa vodi starejšina, ki ima v roki v znak svoje časti in oblasti gredlo, t. j. palico, ovito z zelenjem in cvetjem. Od poroke grede delijo med navzočne sovaščane pred cerkvijo in po poti »krafe«, t. j. kakor oreh debelo cvrto pecivo, in pa žganje ali vino. Ako gre izprevod mimo kake hiše, jim zastavijo pot z drogom, da se »odkupijo« s krafi in pijačo. Krafov ima vsak svat polne žepe.

Prišedši domov obesi nevesta sv. podobo na steno, in tedaj začno plesati in skakati in vriskati, da se vse trese. Slednjič se posedo krog mize k obedu. Najprej pride na vrsto cvrta suha svinjina, potem juha od suhe svinjine, koštrunovine ali kozlovine z rezanci, nato meso s prikuho ali s solato, nadalje riž in štruklji. Poleg kruha segajo svatje še raje po potici. Svežega mesa navadno ni na mizo razen ob času, ko koljejo drobnico ali prasiče. Ume se, da vsega tega ne zalivajo z vodo, ampak z vinom. Tudi kave, črne (ker navadno nimajo mleka), si lahko privošči vsakdo, kolikor hoče. A nikakor ne smemo misliti, da svatje ves čas sede pri miru! Godec ali godci radi godejo, svatje pa se radi vrte in vsakotoliko si s planinskim viharnim plesom in skakanjem in vriskanjem pridobivajo novega apetita.

Še par reči ne smem zabiti. Ženin si mora, ko je v okličih, kupiti škatlo s tobakom za nosljanje, ki ga ponuja vsakemu, kogar sreča. Na dan poroke pa kroži škatlica okoli mize, in kdor jo dobi zadnji v roke, si jo prilasti.

Zvečer pridejo v goste tudi nepovabljenci, zlasti mladina, ki zna dobro porabiti ugodno priliko, da se napoje in napleše. Ko je vse židane volje, pridejo v sobo »pirte« (perte), t. j. bele žene, ki nas spominjajo na bajeslovna bitja. V »pirte« se navadno napravijo dekleta, kakikrat tudi moški; oblečene so belo in so zastrte čez obraz. Pripelje jih v hišo moški z lučjo; naroči jim pijače in potem plešejo, nekaj časa same, potem pa tudi z drugimi. Ostanejo pa v hiši le kake četrt ure, nato plača njih vodnik deset novcev godcem in odidejo, ne da bi kaj govorile. Pri tej priložnosti omenjam, da hodijo »pirte« okoli po hišah zlasti tudi na Miklavževo in na sv. Tri kralje ter kot angeli in škratje hvalijo in strašijo otroke. Končno je še omeniti, da mora nevesta, ko pride na novi dom, obdarovati domače in svate s kruhom; vsakomur da po en hleb.

Kakšne so pa dote v Trenti? Dvesto kron je že lepa dota, zgodi se pa tudi, da ima katera dote le 40 ali še manj kron. No, pa Trentar ne gleda toliko na doto; če mu je čeča všeč, jo vzame, ako bi imel tudi še doplačevati! V tem oziru moramo hvaliti Bolčane na sploh, da se ne ženijo radi denarja. Iz Š. Gregoričičeve kronike, ki je pravzaprav kronika rodbine Pretnarjeve (prva hiša od cerkve proti izviru Soče, št. 7), posnemam glede dot v starih časih sledeče: Leta 1686. sta dobila Janez in Jernej Pretnar po očetu Luku vsak po deset gld. dote, sin Štefan pa 18 gld. Leta 1730. je dobil Marko Pretnar tudi 10 gld. dote.

Malo preveč potratni so Trentarji pri krstu. Botra stane krst okoli 20 kron. Na osmino mora dati mati botrom šnit, krafov in kruha. Ta dan je nekak praznik v hiši otrokovi.

Kadar je Trentar na smrt bolan, zlasti proti koncu, ga hodijo obiskovat od blizu in daleč, in sicer zvečer. Nekateri ostajajo celo noč pri bolniku. Kakor hitro umre, ga prihajajo kropit kar od kraja. V noč se kmalu napolni izba do zadnjega kotička in mladi in stari zasedejo klopi ob stenah, ob mizah in peči. Ob določeni uri začno moliti rožni venec in potem dekleta prepevajo razne, tudi drugod navadne obsmrtne pesmi. Za petjem pride spet na vrsto molitev in tako naprej. Domači jim postrežejo s kruhom, kavo ali žganjem. Po polnoči, okoli dveh ali treh se večinoma razidejo domov, nekateri pa ostanejo do dneva. Tako je tudi drugo noč. K pogrebu, ki je navadno z mašo, pride polno spremljevalcev. Na osmino in na obletnico postrežejo udeležnikom po mrtvaškem opravilu s kruhom in žganjem pred cerkvijo ali pa pri sosedu Špiku.

Do zadnjih let je bilo v navadi po mrtvaškem opravilu naricanje: nekatere ženske, črno oblečene, so v cerkvi glasno tožile in zdihovale po rajniku po cele četrt ure, potem pa tiho odšle. Tudi na pokopališču je včasi zlasti kakšna mati milo tožila po otročiču, mu nadevala vsa kar najlepša, najnežnejša in najmilejša imena, ga vpraševala obupno, zakaj jo je zapustil, ali mu ni dosti lepo stregla, mu mehko postiljala, ga lepo česala itd.

Ako umre kdo v gorenji Trenti, po zimi tudi v dolenji, pritrdijo rakev na sani in jo vlečejo naravnost v cerkev. Moj prijatelj Tonak je bil enkrat pri takem pogrebu z mano navzočen. Rekel mi je kot zdravnik, da potrdi smrt takega človeka, ki ga privlečejo na saneh po takih klancih, tudi če položijo v rakev živega, zdravega, ne da bi si ga prej ogledal!

Ker smo že pri smrti, naj omenim, da umrje mnogo Trentarjev nesrečne smrti. Ali se kdo ponesreči na planinah, ali ga podere plaz ali breme ali kako drevo, ali se utrga kje kaka skala — kamor pogledaš, povsod najdeš znamenje z okorno, ali karakteristično sliko nesreče, s pripombo, kdo in kdaj in kako je »storil nesrečno smrt« in da moli zanj. Prejšnje čase je bila vsa pot proti vasi Soči in od Soče do Trente in do izvira Soče kar posejana s križi in slikami, dandanes jih je mnogo razpadlo, vendar jih je še vedno dosti, med njimi tudi novih, ki nas seznanjajo tudi z nesrečami v vestfalskih rudnikih. Vsled tolikih nesreč je prišlo že v pregovor, da Trentar nobeden ne umre, če se ne ubije, a če se slučajno ne ubije, umrje zelo star, ko si že želi smrti iz vsega srca.

(Dalje prihodnjič.)

št.11

III. LJUDSTVO.

(Dalje.)

S čim se pečajo Trentarji, kako živijo? Lahko vprašanje, težak odgovor. Trentar ni sicer razvajen, vendar živeti mora in živi tudi, a ker mu zemlja ne nudi potrebnega živeža, zato si pomaga, kakor ve in zna. Ono malo zemljišča obdela dobro, da se preskrbi vsaj s čompami (s krompirjem in zeljem) kolikor mogoče za celo leto ali vsaj za večji del leta. Poleg poljedelstva mu pomaga do živeža zlasti reja drobnice (ovac in koza), ker za rejo govedi Trenta ni pripravna. Pred desetletji je bilo mnogo, mnogo več zlasti koza, a vedno preganjanje je zelo omejilo njih število. Vednih sitnosti z gosposko se je slednjič tudi potrpežljivi Trentar naveličal. In kdor si je mogel drugače pomagati, je omejil ali celo opustil rejo koza. Zadnja leta je spoznala tudi gosposka, da tako kruto preganjanje pomeni trgati ubogemu trpinu kruh naravnost iz ust, in nastopa zdaj mileje. Posledica preganjanja koza je vsaj deloma izseljevanje. Zlasti mladina hodi trumoma v rudnike, najprej na Koroško ali Štajersko ali pa tudi kar naravnost na Vestfalsko in od tam često tudi v Ameriko. Gospodarji - rudarji se vračajo domov na tretje, četrto leto, a navadno le za nekaj mesecev, drugi pa se vračajo zelo neredno, ali — nikoli. Oni Trentarji, ki so doma, se pečajo tudi z drvarstvom, doma in po svetu. Predno je zaslovelo rudarstvo, je bil vsak Trentar drvar, znan širom sveta kot vrl delavec in strokovnjak. Saj je pa tudi imel že izmlada dobro šolo!

Trenta je bila nekdaj, kakor že omenjeno, vsa zarasla z lepim stavbnim lesom in Soča je nudila svojo pomoč za plav. In Trentar je znal dobro izkoriščati gozdove — dokler je bilo kaj prida lesa. Dandanes ga ni več mnogo, zlasti v nižjih legah ne, in vrhutega je večinoma občinska last; tudi ne more občina razpolagati ž njim, kakor bi hotela. Vsako leto naznanijo Trentarji županstvu, koliko lesa potrebujejo za kurjavo in koliko za potrebne poprave in naprave na hišah in hlevih. Ves zaprošeni potrebni les jim nakaže potem okrajno glavarstvo po gozdarjih. Z lesom, ki ga seka občina sama v občinsko korist, je ravno tako, le da ga odkupijo od občine posamezniki. Les sekajo jeseni, često visoko gori ob robeh in strminah. V dolino ga spuščajo navadno po zimi po drčah do vode, odkoder ga plavijo pomladi dalje. Les za kurjavo spuščajo često s takih višin in strmin, da se mnogokrat ves razbije in raztrešči ob skalah, predno obleži.

Vrlo zanimiv je pa plav lesa po Soči. V prošlih časih, ko še ni bilo ceste iz Trente (Loga) v Bole, je šel ves les v Bole po vodi, dandanes pa ga večinoma vozijo od Markovega mostu v spodnji Trenti. Plavljenje lesa je sicer težavno, a Trentarjem ugaja. Na pripravnem mestu ob vodi čaka les ugodne, srednje velike vode, in ko pride ta, pride gotovo tudi Trentar. Zbere se nekaj moških, vsak s svojim orodjem, in hajdi nanj! Vlečejo ga s cepini (cempini) v vodo, nato si pa delo razdele. Ker je zlasti v gorenji Trenti po strugi Soče vse polno skal, se les kaj rad zadira mednje, in zopet treba cepinov, da ga iztržejo. Da pa les lepo plava po sredi vode, ga drugi uravnavajo in vodijo z »longirji«, t. j. z dolgimi drogi z ostro kljuko na koncu. Ker je pa les hitrejši od mož, se često med skalami tako zagozdi in se ga toliko nabere, da ustavi ves nadaljni promet. Zdaj treba vse previdnosti, ker razdiranje take grmade je nevarno. Grmado napadejo drvarji s cepini in velikimi derezami na čevljih. To ti jo obdelujejo, da jim moraš priznati spretnost! Skačejo kakor veverice od hloda do hloda, od trklja do trklja, in ko misliš, da se mož zvrne v vodo, že stoji spet na varnem. Preveč občutljiv pa Trentar ni pri plavu. Če je treba, pa stopi in hodi po ledenomrzli vodi, oblečen, kakor je, tudi do pasu v njej, in to često po cele ure. V Čezsoči in na Žagi, kjer je Soča že večja in nje struga široka, stoje in hodijo ubogi drvarji do kolen, do pasu po vodi z longirjem po ves dan, zraven pa pijejo žganje, da se »ogrejejo«. Predno dospe les na določeni prostor, traja često po več dni, po več dni pa tudi prisilno »knajpanje«. Pa naj reče kdo, da je Trentar mehkužen!

Da preredi Trentar drobnico, mu treba sena. Mnogi pa ga ne pridela zadosti na slabih in omejenih travnikih; zato hodijo ljudje žet tudi visoko gori po planinah, kjer ostajajo po ves teden. S sabo vzamejo moke za polento in drugih potrebščin, gori kuhajo in spijo — navadno si posteljejo pod kako skalo. Sila težavna je nošnja sena domov. Koder si navaden turist komaj upa s palico in oprezno hojo, po ozkih policah in nad stometrskimi prepadi, nese Trentar s čedro v ustih često do 1 1/2 centa sena 3 do 4 in še več ur daleč domov. Brez nesreč ni tudi žetev in nošnja sena. Večinoma so trave po takih strminah, da morajo ženjci in ženjice imeti dereze na nogah, kakor n. pr. v Zajavorju na Pihavcu pod potjo na Luknjo. Na Berebici, nasproti trentskemu pokopališču, se je pri žetvi pred tremi leti izpoddrsnilo neki ženski in obležala je mrtva v globočini.

Odkoder ni treba nositi sena, ga spravijo v kope, in ko pade sneg, gre več moških, prekrpljajo široko gaz v breg, zvežejo seno z vrvmi in vejami in je vlečejo previdno v dolino, — zvečer pa napravijo doma malo gostijo.

Težkih bremen je navajen Trentar od nekdaj. Ko ni bilo še ceste, je moral oba izdelka, t. j. sir in skuto nositi na plečih v Bole ali v Kranjsko goro: le sem nosi seveda še dandanes. Ravno tako je tudi z vsemi hišnimi potrebščinami, turščico, moko i. dr. Breme zveže v rjuho in jo preveže v »škufo«, t. j. tako, da vtakne glavo do čela vanjo; breme mu torej sloni na hrbtu in glavi. Preveč prijetno pač ni!

Vsaka hiša ima tudi vse najpotrebnejše rokodelsko orodje, ker Trentar si napravlja zlasti leseno pohištvo vse sam, naj bodo že stoli, mize, škafi ali žlice. Nekateri Trentarji tudi prodajajo žlice in lesene posode in Bolčani jih jako cenijo, ker so trpežne in lične. Pastirstvo pobere Trentarju tudi precej časa, zlasti če nima otrok ali pastirja. Zjutraj natrosi drobnici pred hlevom v dolgo korito ali bolje v žleb otrobov in soli, pa v goro ž njo! Spremlja jo često visoko; na določenem kraju ji natrosi po tleh iz šolnika soli, da jo ližejo, sam pa se vrne domov. Kdor ima časa in ljudi, spremlja in pazi sam žival ves dan. Zvečer pa je vsa dolina polna klicanja in vpitja, dokler se drobnica na klic ne povrne domov In ako se ne povrne vsa? No, potem je treba iskati, vpiti in iskati dolgo, dolgo večkrat, večkrat pa tudi zaman. Sam Bog ve, v katerem prepadu je izginila, kateri orel in kje jo je požrl! Zgodi se tudi, da žival »zaskoči«, t. j. gre ob kaki strmini ali prepadu tako globoko, da ne more več nazaj in jo morajo Trentarji z vrvmi izvleči, a ž njo vred navadno tudi moža. Tako se primeri včasi, da se izgubi po gozdih in strminah po več drobnice ali celo cel trop. Kdor išče, ima težko pot, a tudi doma je vse v skrbeh. Utegne se pa zgoditi, da se vrne med tem drobnica po drugi poti sama domov, in za ta slučaj je dogovorjeno že prastaro znamenje: domači razgrnejo pred hišo na vidnem kraju rjuho, in iskalcu ni treba dragega telegrafa ali telefona.

Poleg nesreč po robeh in prepadih in poleg orlov zahteva zlasti vsaka pomlad več ali manj žrtev med drobnico tudi bolezen v hlevu, ki jo zakrivi največ paša. Najizdatnejše premoženje bornega Trentarja pa je drobnica in zato bridko občuti vsako izgubo. Sosed Špik je prišel n. pr. pred petimi leti v enem dobrem tednu ob 13 ovac; par se mu jih je ubilo, par izgubilo, druge pa so mu počepale kar čez noč, in tako ni imel jeseni ne kaj prodati, ne kaj zaklati.

Otroci morajo že v sedem, osmem letu pasti. Parkrat mu pokaže oče ali kdo drug steze v robe in že mora sam pohajati za drobnico, paziti nanjo, jo klicati, iskati in zbirati zvečer. Zjutraj se doma naje polente in zelja, vzame v nahrbtnik kos polente in malo skute, v roko pa dolgo palico, pa z Bogom! Po robeh pa vrišče in prepeva in zvečer pripoje domov!

Kozle zaganja Trentar pomladi v robe, zapaži jim pot, da ne morejo nazaj, jeseni ob Mali Gospojnici ali ob prvem snegu pa jih gre iskat. Če jih pa tudi vse najde in kje in kdaj jih najde, to je pa drugo vprašanje. Kakikrat jih išče po ves teden in jih najde morda tam doli kje — na Dovjem, ali v Srednji vasi, ali pa na nasprotni severni strani! Kdo izmed gospode bi jih šel iskat? A revež je revež!

(Konec prihodnjič.)

št.12

III. LJUDSTVO.

(Konec.)

Za zimo se Trentar dobro preskrbi s kurivom. Često mora začeti kuriti peč že pred začetkom oktobra in jo kuri do srede, oziroma do konca maja ali še dalje. Trentske doline so sicer proti severu večinoma zavarovane, a imajo le malo solnca po zimi. Na Logu ga ni par mesecev nič, pri cerkvi in za Podnom pa sveti le po par ur. Poleg tega je tudi vodovje, ki tudi nič ne ogreva. Ostaneta torej ljuba peč in gorka izba, kjer je osredotočeno skoraj vse zimsko življenje. Ženske predejo volno in pletejo in šivajo, moški pa napravljajo in popravljajo domačo posodo in orodje; ko pridejo domov od dela, ki ga imajo z lesom, pa ležejo na peč, ki je pokrita z deskami. Eno glavnih opravil po zimi je skrb za drobnico. Ovcam in kozam treba redno trikrat na dan klasti in jih napajati. To jemlje precej časa, kadar je hlev oddaljen od hiše. Vsakdo ima navadno po več hlevov, in kadar položi živini v enem hlevu vse seno, jo odžene v drugi hlev, ki je pa često oddaljen tudi po pol ure. Zgodilo se je že, da je rabil mož ob velikem snegu v hlev in nazaj skoraj ves dan. Zanimivo je, da pade v Kranjski gori (800 m) navadno dvakrat več snega nego v Trenti pri cerkvi (748 m), torej skoraj v isti višini; Trenta ima v tem oziru ugodnost, ker je zelo zaprta od gora in zavarovana proti severu. Koliko snega je padlo pri cerkvi od leta 1900—1904, razvidimo iz sledeče tabele :

	nov.	dec.	jan.	febr.	marec	april	maj	skupaj
1900-1901	-	-	4 cm	162 cm	114 cm	8 cm	-	2.88 m
1901-1902	3 cm	34 cm	33 »	164 »	10 »	-	2 cm	2.46 »
1902-1903	16 »	23 »	38 »	26 »	13 »	22 »	-	1.38 m
1903-1904	72 »	72 »	-	80 »	54 »	-		2.78 »

Obleko so imeli Trentarji nekdaj vso volneno, dandanes pa jo imajo le še deloma, in to le moški. Ženske po zimi napredejo pa nesejo tkat na Kranjsko ali Koroško, ker doma že menda nihče ve ne tke.

Hrana Trentarjev je preprosta in skoraj vedno ista: polenta na polento, ki pa ni iz same moke, ampak je nad polovico, včasih tudi dve tretjini čomp (krompirja) vmes. Zjutraj je za kosilo polenta, zabeljena z zaseko (skosano slanino), katero Trentar zelo ceni, in z zeljem ali repo ali pa skutno juho. Opoldne čompe v oblicah s skuto, zvečer pa spet polenta. Namesto skutne juhe pride vsakotoliko časa, zlasti ob nedeljah in praznikih, na mizo tudi mesna juha iz suhe prasičevine, koštrunovine ali kozlovine (bravine). Kruha pa Trentar ne peče in ne kupuje mnogo; peče ga le za Veliko noč, za svatbo, krst ali še kak poseben praznik in izreden dan. V prošlih časih se je često dogajalo, da ni videl mnogi Trentar kruha po celo leto, nekateri mlajši ga pa še poznali niso. Pust je pa le pust in tudi Trentar je tedaj rad »krafe«. Ugaja mu tudi zelo kava, a jo mora, vkolikor jo sploh pije, piti večji del leta le črno, ker nima mleka. Ovcam in kozam kmalu poide mleko, krav je pa v Trenti komaj 10 do 12, nekdaj jih pa še polovico teh ni bilo. Kupujejo pa Trentarji turščico, moko, sol in druge potrebščine v Bolcu ali v Kranjski gori, odkoder nosijo čez Vršič (Mojstrovko) tudi v hudi zimi čez mogočne zamete in plazove težka bremena — je pa nekaj ceneje in revežu pride vse prav.

V šoli poučujejo že od prvih početkov vikarijata (1858) duhovniki trentski. Šolska soba je bila dolgo časa v župnišču, zdaj je pa že mnogo let nad Špikovim listnjakom. Obisk je precej povoljen, vendar ne traja celih 10 mesecev, ker morajo otroci pasti drobnico in pomagati mnogo doma radi pomanjkanja delavskih moči. Na splošno znajo vsi Trentarji brati in pisati razen starejših, zlasti če so oddaljeni od cerkve; v novejšem času tudi precej radi berejo, sosebno knjige »Družbe sv. Mohorja«. Priznati moramo tudi Trentarjem, da so bistroumni in nadarjeni; kdor le pogleda malo v svet, pa se že privadi nemščini in drugim jezikom in raznemu delu.

Bolnikov je v Trenti malo; če je kdo bolan, prinese bolezen od drugod. Na leto jih umrje povprečno 4—5, a še ti, vkolikor niso nalezli bolezni po svetu, vsled visoke starosti ali pa po nesreči. Če kdo oboli, gre Trentar iskat zdravil na Kranjsko ali na Koroško k zdravnikom, pa tudi konjedercem in konjederkam. Bolnik je večinoma na peči; na nji se zdravi, hira in umira, kakor pravi Šimen Gregorči ml., in zato se mora govoriti o »smrtni peči«, ne postelji. Tudi prevideti se dajo na peči večkrat.

Trentarji silno radi kadijo, mladi in stari. Vsakdo ima svojo »čedro« in jo vleče od jutra do večera, pri vsakem delu. Tudi nedorasli kadijo svoje čedre in nekateri so hudi kadilci. Nekoč sem opominjal fanta štirinajstih let, naj ne kadi, in mu dejal, da mu bo škodilo, da ga bo omotilo. In kaj mi je rekel? » Če ga cev dan kad'm, ga ne dobom (v glavo)«. In zraven delajoči možje so pristavili, da ga več pokadi kot oni! Trentar otrese čedro ob nohtu šele, ko ima stopiti v cerkev; ko odhaja iz nje, ima jo pa tudi že v roki.

Izmed bajeslovnih bitij pozna Trentar Perte (nem. Berchta), ki pa nastopajo že tudi kot rojenice, bele žene in pa kot Miklavž in parkeljni. Pojmi so se že zmešali. Pčrte (pirte) posnemajo ljudje, kakor že omenjeno, pri svatbah, dalje ob sv. Miklavžu in za sv. Tri kralje, a opuščajo to že bolj in bolj. Nekdo ni hotel verjeti, da so Perte. Zato jih je čakal na sv. Tri kralje in se skril blizu koritniškega mostu pri Bolcu. Tedaj ga je vsekala ena v nogo in od tega časa je bil hrom. Ob letu jih je spet čakal. Tedaj mu pa reče Perta: »Lani sem nekaj tu pozabila, moram vzeti.« In bil je zdrav. Isto govore na Kobariškem o »Pesnah« , ki jih tudi Rusi še poznajo in še pojejo »vesnjanke« , t. j. pomladne pesmi o boginji Pomladi. Nadalje poroča Šimen Gregorčič v svoji kroniki, da pripovedujejo v Logu pod Predelom o »Divji jagi « (jaga = baba). Človek se mora uleči na tla, da zvihra ona nad njim. Tam so ujeli Divjega moža . Naučil jih je širiti. Ko so ga pa izpustili, je dejal: »Če bi me ne bili izpustili, bi vas bil naučil še kaj boljšega«. Lovili so ga, a zastonj. V Zadnjici, v Trenti pod Triglavom, so Krivopetnice —- nogo imajo nazaj zavito. Te pomagajo človeku. Škrat je posebno znan. On je hudomušen in zavaja na kriva pota. Neki Trentar je pravil, kako mu je vlačil odejo s postelje. V Soči je zavajal živino. Šele, ko so vrgli prsti v podobi križa čez, je odstopil. O Zlatorog u ni več sledu, pač je pripovedek o zlatu, ki jih krijejo gore v Trenti, a je silno težko dobiti te zaklade. Tudi Moro poznajo Trentarji. Da jo prepodiš, treba obesiti na kljuko od spalnice prevotljen kamen in govoriti:

                Mora, Mora, kaj hodiš okoli mojega bora?
                Pojdi na tnalo treske štet,
                Pojdi pod nebo zvezde štet!

Če je komu »narejeno«, treba v hiši kaditi (s čim?) V tem času ne sme nobeden hišnih nič izpregovoriti. Kdor pride prvi v hišo po tem kajenju, tisti je baje »naredil«. Med kajenjem ne dajo hišni odgovora, tudi če kaj prosiš, le molče in beže od tebe. To se je že izgubilo, kolikor je meni znano.

Na kresni večer mora baje drobnica skakati v hlev čez ogenj in novo kupljene prašiče devajo baje v hišo skozi okno. Tudi tega nisem jaz več zasledil in ne slišal o tem.

Če pride kdo v hišo pa ne sede, odnese spanje. Za novo leto je v Trenti navada (in na Bolškem sploh menda), da hodijo otroci okoli z jabolkom in prosijo ljudi, naj jim »konja podkujejo«, t. j., naj jim zapičijo novec v jabolko. In bolj ko ima kdo »podkovanega« konja, bolj se ponaša. Umevno.

Opomnim naj še, da nosijo Trentarice otroke h krstu navadno v pletenici. Do nedavna so hodili ob sv. Treh kraljih Trentarji koledniki okoli z zvezdo. Na cvetno nedeljo blagoslovljeno cvetje (hoje ponajveč) zatika Trentar po njivah.

Kaj pa trentsko narečje? Podobno je bolškemu in ima precej nemških besed kakor pa povsod ob meji; ima pa tudi mnogo zanimivih posebnosti.

Še par vrstic o trentskih vikarjih. Na l. 1858. nanovo ustanovljeno duhovnijo je prišel prvi Ivan Kravanja, Bolčan, in ostal v Trenti šest let. Na sobna vrata je zapisal:

                 Misli v stiski in nadlogi:
                 Drugi so še bolj ubogi!

in pa : Dic, quare hic ? (Povej, zakaj tukaj ?) Po triletni vakaturi je prišel za vikarija Andrej Vuga in ostal dve leti, do julija 1869. V juliju 1870 je prišel že večkrat omenjeni veleučeni Anton Červ, ki je znal celo vrsto jezikov, zlasti slovanskih. Za njegovega časa je medved Tožbarju odtrgal čeljust. Takoj za njim je prišel 31. oktobra 1872 Kobaridec Andrej Urbančič, močan mož in turist. Od l. 1877—1880 spet ni bilo v Trenti duhovnika. Od 15. oktobra 1880 — 6. novembra 1882 je pastiroval Ivan Jarc — bil je tudi lovec. L. 1881. so sezidali in otvorili Baumbachovo kočo. L. 1882. dne 8. novembra je pa nastopil službo Šimen Gregorčič ml., pesnikov bratranec. Ostal je v Trenti do 12.junija 1884 in biva zdaj kot vikar v Sedlu nn Kobariškem. Imel je bistro oko za opazovanje in napisal mnogo zanimivosti o Trenti in o Trentarjih, ki sem jih večinoma porabil za ta opis. Gregorčič je kot izveden jezikoslovec, vešč vsem slovanskim jezikom, trajno dopisoval z rajnim prof. Erjavcem in mu pomagal pri nabiranju narodnega blaga. O Trenti je spisal ve člankov zlasti v nekdanjo »Sočo«, v »Slovenca« i. dr. Bil je tudi vnet turist, celo po zimi. Svojo drznost bi pa bil enkrat kmalu poplačal z grozno smrtjo visoko na Prisojniku. Bilo je to 22. februarja 1884. Šel je na Prisojnik sam po snegu in prišel v tak položaj, da ni mogel več ne naprej, ne nazaj — pod samim vrhom. Držal se je z rokami za skale, noge pa upiral na neki prag, pod katerim je zijal prepad. Da ne bi zaspal, je pel; to so slišali iščoči ga Trentarji. Šele okoli treh po polnoči so prišli vrh njega in ga z vrvmi potegnili kvišku. — Za njim so službovali v Trenti še Karel Perinčič, Valentin Kragelj, ki je bil gori skoraj 7 let, Ivan Franke 2 leti, Jos Abram 3 leta in en mesec (8. sept. 1901 do 16. okt. 1904) in sedanji Otilij Medveš.

Za konec še odlomek pisma, ki ga je pisal rajni nekdanji trentski vikar Anton Červ s Sv. Gore pri Gorici Šimnu Gregorčiču v Trento. Iz njega vidimo, kako je Trento ljubil z vsem srcem in kakor skoraj vsak Trentar si želel spet nazaj — uživat divjo, a lepo prirodo. Pisal pa je pismo celih 9 let po odhodu iz Trente. Odlomek se glasi: »Sedaj boste kmalo začeli sneg ribati in potem se Vam bode dan za dnevom doribaval, da Vam ga ne zmanjka do sv. Filipa in Jakoba. Jaz se še vedno z veseljem spominjam eremitaže pri M. B. Lavretanski; vse druge službe so mi več grenkega prizadjale ko trentarska. Obžalujem, da sem jo bil tako hitro zapustil"; znabiti sem ravno s tem zakrivil, da mi je od tistega dne, ko sem Trento zapustil, šlo vse narobe. Rad bi še enkrat videl originalne Trentarje Kako lepo je bilo, ko sva se z rajnim starim Paverjem pogovarjala o lovcih in dezerterjih ... . Tempi passati! Zdaj ste zverino menda do čista iztrebili, ne silijo več, kakor pri meni, lisice v cerkev k maši in tudi medvedje več ne hodijo pomij pit v kuhinjo! — Po cele ure se včasih s Sv. Gore zamaknem v Triglavovo kapo, ki se odtod prekrasno vidi, in si mislim: Ti velikan vidiš mene, pa gledaš tudi tiste kraje, po katerih sem gazil in plazil, ko sem bil tako srečen; stara melodija mi tedaj zazvoni po ušesih:

                        V Trenti je fletno,
                        so vsoče gore,
                        pa so bistri studenci
                        in skočne koze.«

1. Pregled ukrajinsko-ruske narodne poezije, Filjaret Kolessa, Lvov 1905, str. 24
2. Rutar, Zgodovina Tolminskega, str. 151
3. Rutar, Zgod. Tolmin, str. 181
4. To in večino nadaljnih vesti o Trenti in Trentarjih sem posnel po obširnih privatnih zapiskih g. Šimna Gregorčiča ml., ki je bil od leta 1882. do 1884. vikar v Trenti, zdaj pa je v Sedlu nad Kobariškem.
5. Rutar, Zgod. Tolm., str. 152
6. Te podatke mi je poslal g. dr. Fr. Kos iz Gorice, priskrbel jih je pa A. g Mažgon, grofov arhivar, za kar se obema zahvaljujem.
7. Zapisal ga je Simon Gregorčič ml