Omika in izobraženje Slovencev
| Omika in izobraženje Slovencev Andrej Einspieler |
Podpisano s psevdonimom Svečan.
| |||||||||||||
Pod tem nadpisam beremo v „Slovenski Bčeli“, ktere 1. zvezek je prišel 1. dan t. m. v Celjovcu na svitlo, med drugimi lepimi rečmí, s kterimi se je pridna „Bčela“ že v pervim zvezku bravcam prikupila, naslednje rodoljubno podučenje, iz kteriga veči del povzamemo. Takole se glasí:
Vsaki Slovenec je dolžen in zavezan se omikovati, izobraževati in v vsih znanostih napredovati za to, kér je kristjan, kér je deržavljan, kér je Slavjan.
1. Dolžen in zavezan je vsaki Slovenec se izobraževati zató, kér je kristjan.
Bog je človeka stvaril, po svojej podobi ga je stvaril, ga obdaril s raznimi močnostmi in ga postavil za gospodarja in kralja celega stvarstva. Miljon in miljon stvari vidimo in poznamo, in vse te stvari dosežejo svoj poklic, spolnujejo svojo nalogo. Tam gorej na visokem nebu se neznani svéti sučejo, zvezde prijazno po noči miglajo, in hodijo zvesto svoje od stvarnika ustanovljene pote; bleda luna ob stalnih časih milo izza gor priplava, temno noč razsvetljuje in žalostno serce čudno potolaži; rumeno sonce vsako jutro ustane, s svojimi žarki gore in planine posrebri, doline in loge; vesi in mesta oživi, in po dokončanem teku vsak večer k božjej gnadi gre. – Koliko milijonov stvari je tukaj med nami na zemlji! Veselo ptice prepevajo, da se vse po gojzdih in logih razlega; v morju, rekah in potokih ribe plavajo in na suhem se vsih sort živali rodijo, žita in zeliša rastejo, rože cvetijo, drevesa zorijo; – vse te stvari na zemli od orjaškega slona noter do nevidljivega červička, kteremu je kaplica vode veliko morje, od tanke jele, ki na visokej gori stoji, noter do male travice , – vse stvari dosežejo svoj poklic, spolnujejo svojo nalogo, in nam oznanujejo, da je vesvolen svet poln božje česti.
Človek pa – stvarjen po božjej podobi, – človek, krona vsih stvari – on, gospodar in kralj celega stvarstva bi pa ne spolnoval svoje naloge, on bi ne dosegel svojega poklica! – Sedaj se pa vpraša, kteri poklic je človek od svojega stvarnika prejel? zakaj je Bog človeka stvaril? „Bodite popolni, kakor je vaš Oče nebeški popoln“, to je po besedah Jezusa Kristusa naš poklic, naša naloga. Se kakega koristnega dela učiti, svoj um in svojo pamet brusiti in razjasniti, svoje serce požlahtniti in oplemeniti, svojo prosto voljo k dobremu nagibati, in v dobrem uterditi, in se tako Bogu Vsegamogočnemu, Vsevedejočemu, Najmodrejšemu in Najsvetejšemu približevati, z eno besedo: se omikovati in izobraževati, – to je cilj in konec vsaciga človeka, to je poklic tudi vsacega Slavenca. Vsako drevo pa, ki dobrega sada ne obrodi, bo izsekano in v ogenj verženo; vsaki človek, ki svoje talente zakople, ž njimi ne baranta, in dobička ne stori, bo kakor nezvest hlapec veržen v vunajno temo; – vsaki bo moral odgovor dajati od svojega hišovanja. Kako pa hočemo enkrat obstati pred božjim sodnikom, ako smo zlati čas potratili, svete darí in močnosti, s kterimi je nas usmiljeni Bog obdaril, zanemarali in zakopali, ako v znanostih in vednostih nismo napredovali? Vsacega kristjana naj perva in naj veča dolžnost je dalej: „Ljubi Boga črez vse, in bližnjega, kakor sam sebe.“
Kdor pa Boga ljubiti hoče, mora nja prav poznati; čim bolj ko svet, božje stvari, njih lastnosti in moči poznamo, čim bolj ko se omikamo in izobražimo, tim bolj bomo obstati morali, da je Bog naj popolniši, vse ljubezni vredno bitje, katero smo mi črez vse ljubiti dolžni. Čim bolj mi človeško natoro, človeške lastnosti in sposobnosti poznamo, tim bolj bodemo tudi človeka štimali in častili; čim več ko smo se naučili in znamo, tim več bomo tudi v stanu, nevedne podučevati, žalostne potolažiti, dvomečim dobro svetovati, bornim pomagati, grešnike svariti, s kratkim: z besedo in v djanju svojiga bližnjiga ljubiti.
Strašna in žalostna tema nevednosti, nevere in pregrehe je pokrivala vesvolen svet, ves človeški rod; – pride Jezus in reče: „Bodi svitloba! Ino svitloba je bila.“ Po celem svetu se je razlila prava luč keršanske vere, in s keršansko vero vred vse znanosti in vednosti: „svitoba je bila!“ Slovenci! Verzimo od sebe dela teme, in oblecimo orožje svitlobe! napredujmo v znanostih, razvijajmo svoje moči, omikajmo se, izobražujmo se! Slovenci! mi smo učenci tistega, ki je prava luč sveta, ki razsveti vsacega človeka, kteri pride na ta svet: sramota bi bila in greh, ko bi mi tavali po temi. –
2. Vsaki Slovenec je dolžen in zavezan, se omikati in izobraževati za to, ker je deržavljan.
Človek je tudi dolžen za svojo časno srečo skerbeti; čas pa hiti, svet hitro napreduje; kdor toraj svojo omiko zanemari, tisti zaostaja in pride u škodo in nesrečo. Poglejmo na kmetijstvo, rokodelstvo, tergovstvo, in obertnijštvo! Koliko novih rečí, od kterih naši predstariši še senjali niso; koliko čudnih naprav, ktere se marsikomu nemogoče zdejo!
Število ljudi na svetu silno hitro raste, zemlja pa noče bolj velika in široka in bolj rodovitna postati. Ako toraj hoče kmet na malem, tesnem prostoru toliko žeti, kolikor za svoj živež, za davke in druge reči potrebuje, mora on u kmetijstvu napredovati, da zemljo prisili, več in obilnejši sadja roditi. Ravno taka je tudi drugod. Rokodelci, kupčevavci, in obertniki se den na den množijo, tovarne (fabrike) se stavijo, stroji (mašine) se iznajdejo, da se mnogo lepe in čedne robe za dober kup nadela. Če hočejo toraj ljudje kaj dela imeti, se od njega živiti, in svojim drugim potrebam postreči, je očevidno treba, da oni u teh znanostih napredujejo. Kdor noče ubožati, mora knjige in časopise prebirati, da vidi, kako drugi ljudje polje obdeljujejo, živino redijo, in sadje požlahtnujejo, kako si u rokodelstvu, kupčiji, in obertniji naprej pomagajo, in se živijo; to se pravi: Slovenec se mora učiti, omikati. –
Naša nova vlada (ustava ali konstitucija) je vsim Avstrijancam mnogo novih in lepih pravic podelila; ustava je gospoda in kmeta, plemenitneža in prostaka, bogatega posestnika in bornega gostača (oferja) zastran deržavnih in srenjskih pravic enake storila: vsi deržavljani so pred postavo jednakopravni (gleichberechtigt). Dalej je ustava vsakemu deržavljanu dala pravico in svobodo; da smemo u svojej srenji (soseščini), kakor tudi v deželnem in deržavnem zboru, če je u nja izvoljen, brez straha odkritoserčno svoje misli razodeti, in za to alj uno reč pregovoriti. Prav imenitne pravice naša začasna srenjska postava srenjam izročí; postavim gospodarstvo s srenjskim premoženjem, popravljanje srenjskih potov, skerb za šolo i. t. d. Tudi bojo srenje pomagale hudodelnike loviti, in jih višjim oblastnijam u pest izročevale, bojo pri popisovanju (konskribirengi), pri novačenju (rekrutirengi), cesarskim gosposkam na strani stale i. t. d. Kaj pa hoče srotle! pri tacih rečeh govoriti, ako postav ne pozna, in ne ve, kaj sme biti, kaj ne sme biti, kaj bi bilo koristno, kaj škodljivo?
Po novej vstavi ima vsaki, ki bo za to izvoljen in poklican, pravico se vdeležiti ne samo pri postavodajanju za srenje, temuč tudi pri postavodajanju za celo deželo, ja za celo deržavo. Na deželnim zboru se bo pogovarjalo in posvetovalo od reči, ki deželo (kronovino) zadenejo, in se bojo za kronovino postave dajale: tako na deržavnim zboru za celo deržavo. Da Slovenec ne bo prisilen, poslance za deželni in deržavni zbor iz ptujega naroda voliti, in ptujce za svoje zastopovavce in zagovornike izbirati, da bo tudi on v stanu pametno, modro in resno govoriti in sklepati, o koristnih in potrebnih naredbah svetovati in razsoditi, in kot umen in pravičen poslanec v zborih sedeti in sloveti: – je treba da se vsaki Slovenec na vso moč trudi in prizadeva, se omikati, si potrebnih znanost nabrati, se na višjo stopnjo izobraženosti vzdignuti.
Od Slovencov, in slovenskega naroda se je do marca 1848 malokedaj, ja clo nič kej slišalo, po ustavi so vsi narodi jednakopravni. Ustava in ustavna jednopravnost bo pa Slovencem le tedej v prid prišla, kedar bojo Slovenci sami na svojih nogah stali, jo popolnama vpotrebovati in vživati znali. Dokler pa bojo Slovenci za drugimi narodi u omiki in izobraženosti zaostajali, bojo ptuji bolj učeni narodi tudi za nje politiko delali, nad njimi gospodarili, – Slovenci pa bojo kakor doslej hlapci in sužni ostali. –
Vse naše nove še tako potrebne in koristne naprave in postave, cela naša ustava ne bo nič pomagala, ako vsi deržavljani Avstrijanske carevine, ako kmeti in gradjani, vsi nižji prosti ljudje ne bojo u znanostih napredovali: ustavna deržava potrebuje tudi izobraženih deržavljanov. „Dajte cesarju, kar je cesarjeviga!“ Vsaki je toraj dolžen, ustavnega cesarja in njegovo ustavno vlado podpirati, kar je pa brez omike in izobraženja nemogoče; le omikan in izobražen človek je u stanu, biti ustaven srenjčan, ustaven deželan, ustaven deržavljan. Za to je vsaki Slovenec dolžan in zavezan se omikati in izobraževati, ker je deržavljan. –
3. Vsaki Slovenec je dolžan in zavezan, se omikati, za to, ker je Slavjan.
Že u naj starejših časih je bil slavenski narod velik, izobražen in slaven. U dogodivščini slavenskega jezika in slovstva pravi slavni Šafarik: „Vidili smo iz kratkega zgodopisa navad in šeg starih Slavenov, da so od nekadaj (že u nepomnjivih časih), že dolgo prej ko so se keršanske vere poprijeli, mile zveze gradjanstva, vojsko, kmetijstvo, tergovstvo in obertništvo poznali, in imeli vasi in mesta, svoje bogove in božje veže, u kterih so se zavolj žertvovanja, zavolj sodb, in zavolj občnega posvetovanja snidovali; da so sicer malikovavci bili, pa nikakor taki okrotniki alj divjaki, kteri bi nič ne bili vedili od jednega naj vikšega Boga, nič od neumerjočnosti duše; da so vsi s pripomočjo svojega vsim kolenom znanega jezika u neraztergljivo versto zedinjenih deržav združeni bili. Na tako vižo so morali že tačas Slaveni svoje slovstvo in že zadosti izobražen, očiščen in na stopnjo popolnosti vzdignjen jezik imeti.“ Tako so naši predstariši, slavni Slavjani, še dolgo pred rojstvam našega zveličarja sloveli kot omikani in veliki narod. Od Tater do jadranskega, in od Tiroljskih planin do černega morja so imeli svoje stanovitne sedeže, niso le samo od pastirstva, lovitve zverin in ribstva živeli, temuč so poznali umetnosti izobraženih narodov, obertnijo in kupčijo, so obdelovali polje in vinograde, in redili živino, niso tedaj na nizkej stopnji omike in izobraženosti stali. Clo visoko učeni Rimljani so Slavjane zlo štimali, so iz med njih si bili izbirali naj hrabrejše in krepkejše vojšake in bojare, tudi vladike in vojvode, in Slavjane najdemo tudi na cesarskem prestolu u Carigradu. –
Pa Rimljani so Slavjane podjarmili, njim svoj latinski jezik urinili, jih polatinčili. Od tih mal so slavjanske modrice utihnile in drugam pobegnile. Slavjani so zgubili svoj jezik in svoje slovstvo, in so u omiki in u znanostih za drugimi narodi zaostali, in le to je sila čuda božja, da slavenski narod u tih brezštevilnih stiskah in nadlogah, ki so ga sto in sto let žulile in tlačile, ni poginul, konca ni storil. Vsaki dober sin pa blago in premoženje svojih starišev ceni in varje, njih čest in slavo ohraniti in povišati želi; – nam Slovencem bi pa ne imelo mar biti za nekdanjo čest in slavo našiga naroda, mi Slovenci bi mogli biti tak nehvaležnega, černega serca? Pa le prosvitlen, omikan, in izobražen narod bode srečen in slaven; na omiko in izobraženost se upira vsacega naroda sreča in slava; le tako bojo tudi Slavjani svojo nekdajno slavno ime zad dobili. Za tega voljo je vsaki Slovenec dolžen in zavezan, u znanostih napredovati in se omikati, ker je velike Slavije sin, ker je Slavjan. –