Omahnile so smreke
| Omahnile so smreke Črtomir Šinkovec |
| |||||||||||||
Omahnile so smreke[uredi]
»Dober večer!« je Cenc potipal z glasom med obrise ljudi. Oče je stal sredi izbe, medtem ko sta ded in babica sedela za pečjo.
»Nič ne vidim,« je rekla mati in naglo prižgala petrolejko. Po sobi se je razlila medla svetloba. »Dober večer, Cenc! No, da se vsaj vidimo,« je hitela z besedo, kot da čuti Cenčevo zadrego, potlej pa obesila luč na žebelj nad pečjo, odkoder je zarisala po sobi čudne sence.
»Tako, prišel si,« sta se spogledala oče in sin.
Cenc ni črhnil. Čutil se je majhnega in drobnega, boječe se je stisnil vase.
»Strehar je Strehar!« se je oče grenko nasmehnil in trdo zakoračil od stene do stene. »Vse, kar stori, je njemu podobno. Kaj se pravi takole na zimo pognati pastirja od hiše, v kašči pa mu trohni stara pšenica.«
Oče ni skončal. Oglasil se je ded, ki je sedel v zapečku in mršil obrvi. Kazno je bilo, da je Cenčev prihod prekinil prepir, pa je zdaj znova vzkipel kakor plamen iz žerjavice.
»Tonač!« je pognal deda nadušljiv kašelj. »Tonač, tvoja dolžnost je, da bolj skrbiš za očeta in mater, za ženo in otroke — bog ti jih je dal, ti pa si boga zapustil. Prekleta politika! Ni čudno, da se je v bajto naselila revščina, da nas tepe pomanjkanje in čeprav nas vojna žre, ti tako rad zaviješ v krčmo ...«
Cenc je osupnil. Vedel je, da ded rad sitnari, a tega ni pričakoval, da bi zaradi vojne kdo krivil očeta. »Oče ni pijanec,« se je v mislih zavzel zanj.
»Jaz da sem kriv revščine in pomanjkanja?« se je razburil Tonač. »Jaz in ne ta tuja svojat, ki nas bo oglodala do kosti. Kdo je napovedal vojno, kdo nas stiska in žre? Ta tuja svojat je kriva vsega zla, ne jaz, ki me je groza lačnih otrok! Kar pa zadeva boga, pojdite v župnikov hram, tam boste videli božje kraljestvo! Niti pri revnih družinah se župnik ni odrekel bêri, ni ga bilo sram, da bodo zaradi tega imeli otroci manjšo skorjico kruha ... Kaj pravite o takih ljudeh, a?«
Ded je z ihto izpljunil:
»Govoriš kakor raztrgani dohtar. Ni dobro, če otroci poslušajo takšno govorjenje! Mar jih boš tako vzgajal in klical nesrečo?«
»Kako naj skrbim za kruh, če pa ni zaslužka,« so Tonača zaboleli očetovi očitki.
»Pri utrdbah, ki jih gradijo, lahko najdeš delo in zaslužek.«
»Pri utrdbah? Rajši poginem kot pes! Moje roke ne bodo niti kamenčka položile k utrdbam, iz katerih bodo streljali na naše ljudi!«
Tedaj je v zibelki zavekal dojenček. Mati ga je vzela v naročje, sedla k peči in mu pomolila usihajoče prsi. Dete je hlastnilo in se spet skremžilo na jok. Ni ga mogla nadojiti.
»Žena,« je Tonač pretrgal tišino. »Žena, tako ne moremo več živeti! Sneg se nam obeta, v našem hramu je pa sama pajčevina.« Rahlo je prestopil nekaj korakov in iztisnil kot da ga duši v grlu:
»Žena, kaj praviš, ali bi posekal še tiste zadnje smreke na Slemenu? Otroci so lačni. Lačnih ne morem trpeti!«
Zdajci se je spet oglasil ded:
»Smreke? Tistih zadnjih nekaj smrek ne boš posekal! Zasadil sem jih bil v mladih letih, čuval sem jih vse življenje. Delat pojdi k utrdbam, ne pa sekat mojih smrek!«
Tonaču je bil prepir skrajno zopern, toda vse je kazalo, da ded ne more iz svoje nasajenosti. Najraje bi bil pobegnil iz hiše. Za trenutek je nastala tišina, kot da vsi čakajo mirnih, prijateljskih besed. Mati, ki je sedela z otrokom naročju pri peči, je vstala in ga zaujčkala, kakor da bi z otroškim smehom rada pregnala temne oblake, ki so se bili nabrali v najti. Bila je vajena potrpljenja, raje je požrla pikro besedo, ki je prihajala iz tastovih ali babičinih ust, kakor da bi bila netila prepir. Poskušala ju je razumeti, čeprav sta se včasih zajedala v malenkosti. V prepirih med njima in možem je skoraj vselej našla mostiček pomirjenja in sprave, saj so vsega tega krivi taki žalostni časi.
Cenc se je prebudil kot iz vznemirljivih sanj. Strmeč je oprezoval okoli sebe in zdelo se mu je nemogoče, da se je prebudil na domači peči. Ni se mogel v trenutku zbrati. Predzimsko jutro, ki je bilo zasinilo na oknu, ga je docela zdramilo. Naglo je zlezel s peči in se pričel obuvati. Kmalu nato je oblečen stopil v kuhinjo.
Mati je stala ob ognjišču in se začudila:
»Čemu si že vstal? Zajtrka še ni in mraz je. Slišiš, kako brije burja?«
»Dobro sem spal,« se je pohvalil, ko mu je mati ponudila skodelo prežganke. »Nimam drugega,« se je opravičevala.
Tedaj se je iz hleva vrnil Tonač, vzel iz kota sekiro, preizkusil s prsti ostrino in jo postavil k steni.
»Cenc, ali mi boš pomagal?« se je udobrovoljil. »Izpodžagati in razžagati mi boš pomagal.
Cenc je prikimal, ročno vzel v veži žago in stopil za očetom, ki je s težkimi koraki stopil iz bajte. Ko sta zavila za plotom, se je splašila na obronku jata vran. Na strniščih rjavih in izpranih, so ščebetali vrabci, tako kot vselej, ko v zraku diši po snegu, ko se megja kakor klobuk obesi na najnižje vrnove.
Molče sta stopala po kravjih stezah proti Slemenu. Brežina, obraščena z mladim smrečjem in bukovjem, se je belila v ivju. Ustavila sta se visoko na sedlu, kjer so rasle tiste zadnje smreke, ponosne v temnozeleni barvi in polne življenja in kipenja proti nebu. Obstala sta kot pribita in jih merila od korenin do vrhov, ki so z motnim šumom nihali v vetru.
»Lepe so,« je trpko zavzdihnil Tonač.
»Škoda jih je,« je prikimal Cenc, ne da bi pogledal očeta.
»Kaj naj storimo?« se je lomil oče. »Vojna je, še ljudje padajo. To, da padajo ljudje, je še mnogo huje. Toda tudi smrek je škoda!«
Cenc je čutil, kako je očetu hudo. Rad bi ga potolažil:
»Po vojni bomo prav tod nasadili mlade smreke!«
»To že, toda kako težko je posekati lepo drevo. Kar čutiš s kakšno silo je zaraščeno, prikovano v zemljo,« je Tonač govoril bolj sebi kot sinu in počasi stopil k najbližji smreki, jo pobožal z dlanmi, kot bi jo hotel objeti, kot da se v njem trgajo korenine ... Nato se je razkoračil, dvignil sekiro in zamahnil. Sekal je, kot da ga je prevzela čudna sla po uničevanju, kot da ne misli na nič več.
Ko je bila zasekana prva smreka, sta pokleknila na korenine in potegnila žago, ki je veselo zapela v krhki les. Smreke so zdajci padale druga za drugo in z zamolklim truščem grmele po strmini. Ni še bilo odzvonilo poldne, ko so smreke ležale kot naplavina na brežini.
Tam, kjer so prej stale smreke, se je razgrnila rjava frata, iz zemlje so štrleli parobki in skale, obraščene z debelim plaščem mahu. Nič več ni pel veter v vrhovih. V tišini, ki je dišala po svežem lesu in žagovini. V vasi je zazvonilo poldne, bron se je raztegnil čez planoto. Težka, siva megla, ki se je stiskala kot brezdušna gmota k tlom, se je dvignila kakor perut velike sive ujede, se zavlekla proti zahodu in se v daljavi kopičila v temne oblake. Zvon pa je še naprej žalostno klenkal, kakor da poje mrtvim smrekam.
Tonač in Cenc sta molče stopala navzdol proti domači bajti. Če sta se ozrla proti Slemenu, sta uzrla svežo, globoko rano ...