Omahljivec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Omahljivec
P. Bohinjec
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 1 (2. januarja); št. 2 (16. januarja); št. 3 (6. februarja), v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1];[2];

[3]

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. dno

I.[uredi]

V Zdebanji vaai so se nekateri fantje odpravljali v vojake. Celih Štirinajst dnij ao že popivali in razgrajali po vasi po dnevu in po noči, da so bili žo vsi mirni in poAteni varani nevoljni.

• Kakšno reč potno že, kakor bi bila v»a vas njihova, « potoži Srpica, žena vaškega župana, svoji prijateljici 1'rAiki, farovAki kuharici, gredoč po vodo k vodnjaku. »Saj res, Ae po noči ni miru. Bog jib že prelčži iz vasi,« odgovori Urftika, stoječ na farovAkem dvortAči

»In ta Kožičev JoAko, kakšen ncrodnež je to! Tak-le bi moral vendar le malo bolj nA-se držati, pa je* najhujši. Dasi je Rožička moja soseda, rečem pa vendar le da ji bode ta fant 6e delal preglavico, tet«

»Misli, če je oče njegov bogateč, da mu je vi« dovoljeno. No. ssj si bode Ae glavo belila, »e, predno se ta JoAko spravi v kak*en kraj.«

• Le recitc ji, naj ga sirahuje! Izkupili jo bodete. ,Na« JoAko je seveda vsega kriv, vč imate pa iaue svetnike', poreče «

• Koliko britkostij je že nspravil gospodu župniku! To tudi ni prav!«

•Jaz pripovedujem vsak dan Janezu, da ne bodi v njegovo družbo. Ves uprijen je že od mladega. Stara dva sta ga cerkljala, kar sta le mogla. ,Ju!ko, na cukerčka', lo je bilo zmerom. Ravno toliko je študiral, da je prav navihan. K velikonočnemu izpraševanju ga ni menda nikoli. Sa| pravijo, du Ae k »povedi ne bodi. V cerkvi ga tudi ni dualikrat videti •

Ej. kaj hoče*! Božička naredila za denar vae. IU je ie pivcev dovolj v biti m v prodajalnui doati kupcev — za božje ae ne menita Hug ve kaj Saj tisti dve deklini tudi menda m«la zlateg* denarja vredni...« »Poglej, poglej, ravnokar razgrajajo pijani po tati gor*. Z H"goiu strma!«

L'rži k a a« je te mudila na dvoriMi, ko se vrne mati županja » polnim škafom na giuvi.

• Počakam bodem tu. da greno mimo.«

• Prav imate, saj vam Se kateri lahko kaj naredi •

• Vsi S4i; Z d rjev, Tonetov, Zličarjev. Luin, lt<>- ž.čev je pa v sredi.«

• Smolečrga pa *» udar O< VIDI«. NO, «aj ta je b>I zmerom pameten fant Sami is voljeni so. Itotičev jim lahko duje za pijačo, ker lako pu*i£ vse denarje pri Kot či «

• To so res nrumnet . ti Hrovaiarji: Vso zitnr, tri č pn »notah hr.atakih Kakor črna živina, dmta pa požt-116 v atirina.stih dneh \ae krvavo zaslužene krajcarje po grlu.«

• In te krvave žulje vtakne Hotič v žep « Tako ata opravljali prijateljici bližajoče »e fante • liatkarje«. Beanico aia pa vendar-le govorili. Tudi rado vedm ata h li, da se nista umaknili, ko pripojO mimo f.mtje:

Na Klavci ima klobuk.

Na njem pa listek bel;

Ta lialek tako prav':

Da cesar ga bo vzel.«

Kar stopi Božičev JuAko is vrste, vzame Srp ci ftkuf raz glavo in sii^e vodo po farovAki gredici, koder so rasle rože, rekoč:

• Mati županja, glava vas bo bolela.« Nato povem« prazni Akaf županji na glavo. Fantje odidejo kroholajofi se in pojoč kakor bi se nič ne bilo zgodilo. Prijateljici pa sta, sramujoč se, ibežali v farovAko vežo.

Mati županja je Ae enkrat napolnila Akaf pri vodnjaku in hitro bežala domov, UrAiko pa je kregal gospod župnik, priAedAi kmalu na to domov, če«, da je tako čenčava in radovedna.

• Prav li je«, dejal ji je, KO je potožila fantovsko predrznost. »Kdor iAče, najde.«

Podobnih dcgodkov »e j e dosti prisodilo tiste dni v Zdebanji vasi. Zato ni čuda, da so bili ljudje xel6 nevoljni in težko so te tekali dneva, ko >listkarji« odidejo od doma. Poslednjo noč je bilo Ae dosti rogovi- Ijenja po vasi. Drugo jutro na vse zgodaj pa so vojakinovinci odšli. Ljudje so se oddahnili.

•Tam jim bodo ie pokazali,, govoril je nekaj dnij pozneje vaški tupan flrp v trgu svojemu občinskemu ivetovalcu Drsgonu.

.Kak lep mir je zdaj v soseski, odkar se je spravil la Rožičev Jožko iz vasi.«

Saj U je največ kriv! Jaz mu bodem že pokazal, k^j se pravi županu hi«o mazsti.«

• K, kaj je vendar le res. SliSal sem pravili po svoji icnski. a verjeti nisem mogel.«

• Hes je, res! Zato me vidi« danes tukaj v trgu. A no aamo to. Gospodu župniku pa je — kaj bom skrival — psa zaatrupil — tudi tisto noč.. »Fj, ej, kaj pove«! V na«i vasi je bilo marsikaj govorjenega, a vendar nič gotovega nisem zvedel. Zdaj pa vidim, da je gola resn.ta Io ve«, da je vae to storil JoikoV«

• I, videl ga nisem — kdo pa drugi! Vse to se je zgodilo tisto noč, ko ao »lutkarji« odhajali. ZmaSčevati se js hotel nad menoj in nad župnikom. Saj ve«, da sva bila njemu in staremu trn v peti.«

•Če ga pri vojakih na ustrahujejo — drugod ga ne bodo. Mi imamo premalo moči, uganjati taks nepridiprave «

• Premalo, premalo' Saj ve«, kako je bilo, ko «mo mu začeli možje stopati na prsia. Natrosi je neko noč v vsaki vodnjak H«tega mahovja iz luž«, da nam je izpridil dobro vodo.«

• K«j je res on to storil V«

•On, on in nibče drugi. Kaj ne vet tega V Tisii Zavbarjev Jarnej, ki je umrl Isnsko zimo, povedal je. Skoda, ds Zavbsr m poklical dvsh mOŽ. vpričo ksterih bi bil to Jernej povedsl. In imeli bi ptičks « »Res dobro, ds je tel. Ne verjamem, ds bi bilo ksj prids iz tega bučmana. Kar se je Anžek naučil, tudi Anie zna «

• Bodemo videli.« In razšla sta se.

II.[uredi]

V Zdebanji vasi je bil Jože Rožič trgovec in krčmar. Pri tel je pred več leti od nekod z malo kramarijo. Začetek je bil majhen, a v nekaj letih je bil najbogatejši mož v vasi. Lahko rečemo, da je bilo polovica gospodarjev pri njem zadolženih Rožičeva h Sa je bila znana daleč okrog.

Rožič je imel Štiri olroke. Po prvi ženi, ki mu je umrla, ni imel nič otrok, iz drugega zBkona pa stin: dva fanta in dve dekleti. Najstarejši je bil Josko. Hodil je v mestu v Solo. Bil je zelo »izcrkljsn«. Nikoli nista smela priti cče in mati v mesto brez sladkarij, potvic in drugih takih nepotrebnih rečij. Svojeglavnost JoSkova je morala vselej obveljati. Ljudsko Solo je vendar-le dokončal. Ker ga je mislil oče obdržati doma, dal ga je v realko. V drugi Soli je trgal dve leti hlače. Ker pa je drugič prinesel domov »kljuko«, to je, da ni izdelal •ole, ostal je nekaj čaaa doma. Pozneje je Se eno leto poakusil v kupčijski Soli — a tudi tam mu učenje m Slo izpod rok in ostal je doma za vselej.

Čim večji je bil JoSko, tem porednejsi je bil. Delal je stariSem mnogo preglavic. Premehka vzgoja, slabi vzgledi v gostilni, pohujSljivi pogovori, vse to se je maščevalo že zdaj nad slepimi stariSi. Vedno je naprav|jal sitnosti stariSem in sosedom, župniku žalost in županu skrbi. Ponočeval je, pretepal se je, popival in stariSem denarje izmikal.

Stari Rožič ni ravno nasprotoval županu. Saj je bil aam občinski odbornik. Vendar zanesljiv ni bil in večkrat je občinsko korist žrtvoval avoji lastni koristi. Ko je župan predlagal v občinski seji, da ao omeji godba in plesi po krčmah, tedaj je aeveda Rožič naaprotoval, te«, pustimo mladini »nedolžno« veaelje, aaj mi ludi nismo bili tako strogi proti sebi v mladih leuh. Seveda tudi župnikov prijatelj ni bil, daai ni nikdar javno kazal nasproistvs, ali celo sovraštva proti njemu. Ko je župnik nekoč s pomočjo občinskega odbora hotel spraviti iz vasi neko malovredno vlačugo, le tedaj je »pregovoril nekaj pikrih besedij, če«, kaj nas to briga. Bil je namreč v tej stvari tudi njegov sin nekoliko przaoeL Sicer pa ae je kazal prijaznega proti župniku, kakor proti vsakemu.

Oče župan je bil mož poštenjak. Zupaml je t* mnogo let v Zdebanji vasi na zadovoljnost ob.*nuv. Brez nasprotnikov pa tako ni mbče. Tudi Srp jib je imel. Kden izmed teh je bil tudi Rožič. Nič posebnima ni pnilo nikdar med njima. Srp je bil premiroljuben in prepamelen mož za to — vendar Rožič mu je vrgel zmerom rad kako poleno pod noge. Menda ga je jezilo, da mu Srp ni bil nič dolžan. To seveda je prehajilo tudi oa olroke in lako ai lahko tolmačimo, zakaj tudi Jolku Rožičevemu Srp ni bil pri srci.

Da Srp ni mogel pretrpeti krivice, katero «o mu hudobneži naredili tisto noč, ko so »listkarji« odhajali v vojake, je očevidno. Zalo je naznanil vso stvar okrajnemu glavarstvu in to je od«topilo preiskavo okrajnemu sodišču. Tudi župnik se je pridružil županu. Klicanih je bilo mnogo prič, skoro vsi fantje Zdehanje vaai — toda preiskovalni sodnik ni mogel poizvedeti ničesar in preiskava se je ustavila.

Ni pa Se bil konec pravdanja. Oče Srp je izrekel pri zaslissnji nekatere kočljive in sumljive besede o Božiči in njegovem sinu. Rožič ga je izročil odvetniku in U je napravil tožbo radi taljenja časli. Srp ni mogel dobiti zsdostoih pnč in obsojen je bil na 5 gld. kazni To je seveda napravilo vriSČ po vasi in Ijndje »o silno godrnjali nad Rožičem, ker so bili vsi prepričani, da je Srp pošteno mislil in — sodiiče je sodiice. Izgovorjeno je izgovorjeno. Tam veljajo le priče, poštenost ni zadostna. Rožič pa ee je bahato obregnil večkrat pivcem v krčmi:

•Zdaj ve Srp, k »j n« pravi z Rožičem s« kregati Da»i je župan, Božiča ne bod« sukal.« Polagoma se je vrnil mir v Zdehanjo vaa — toda pod pepelom je le tlelo. (Dalje prih.)

III.[uredi]

Tri leta so kmalu minila.

Ajdo so želi, ko so odsluženi vojaki prihajali domov. Nič ni bilo tistega vriSča, kakor takrat, ko so odhajali Zdaj tega, zdaj onega je noč prinesla v vas. Tudi Rožičev JoSko je prikorakal nekega večera peš domov. No, »strah« je že spet doma, dejali so ljudje. Toda varali so se. JoSko je bil ves drugačen. Držal se je doma, prijazen je bil proti vsakemu, govorjenja je bil modrega, stariSem je rad pomagal.

Glejte, glejte, pri vojakih so ga vendar-le predelali. Prej je bil oSabcn, kakor petelin, zdaj pa je krotak, kakor ovca, govoril je Srp svojemu sosedu, ko sta sla s polja. Stara dva ata ga silno vesela. No, Baj jima jih je že dosti napravil. Zadnji čas je, da ga pamet sreča. Jaz mu nič ne verjamem. Lisjak osUne lisjak. Saj je pravil Lizin, da je bil pri vojakih večkrat kaznovan. Daai ima dve zvezdi pod vratom — imel bi jih lahko se več tak le, ki je Študiran. Saj ima Se Smoleč dve. Tisto deklino je menda stari že izplačal. Fant bi se rad oženil.

Naj so let Prav lahko ne bo dobil neveste. Zadnjič sta hodila okrog sodišča. Tako? No, potlej pa žel 2enske pa so vedele Se več povedati. Širina, ali ves kaj novega? popraSa pri vodnjaku Srpico soseda.

No, kaj takega? Rožičev JoSko se ženi. Stari mu je že izročil posestvo.

Katera ga bode pa vzela ? Najbrže Sirovčeva Meta, odvrne zbadljivo Srpica.

Ta je že izplačana. 300 goldinarjev ji je moral odšteti. Potičarjevo iz Kozjega loga anubi. V nedeljo pridejo na ogled.

Hem! Bore dekle, če je kaj vredno) In reaje bilo tako. Nekega dnč pokliče sUri Rožič JoSka k aebi v zgornjico.

VeS li, JoSko! jaz sem se postaral. Seat križev imam na hrbtu in putika me Ure. Mati je tudi že opeiala za Uko gospodinjstvo, kakor je pri nas. Tončka čakajo Se vojaška leta in dekletci ludi ne moreta vedno doma biti. VeS kaj, JoSko! preložil bodem butaro na tvoje rame. Odkar Bi prišel od vojakov, posUl ai možak in zato nimam skrbi, da bi ne gospodaril dobro. Trgovino si Se pridržim, dokler se dekletci ne pomožiti, kmetijo in gostilno pa izročim tebi.

Kdo je bil bolj vesel očetovih beaedij, kakor Joško. V duhu si je zidal gradove v oblake in delal načrte in račune: CeS, najbogatejši bodem v vasi, vse bode plesalo po moji besedi.

In tiste dolžnike, oče, tiste tudi? Tudi te ti izročim, kolikor niso v zvezi s trgovino. Teh besedij je bil JoSko neizrečeno vose). Imel je Rožič dosti doUnikov — saj mu je bilo skoro vse dolžno po vasi, razun nekater h imovitejsih kmetov. Da bi bil Rožič oderuh, ni bilo ravno slišati. Kako tudi, saj je imel vse sam v rokah in lahkomiljeni ljudje so bili veseli, da j m je upal. To vBe je bilo bolj po domače, o obrestih ni nihče govoril. Jeseni, ko so prešiče klali, lilo in Beno prodajali, tedaj je Rožič vse to spravil pod avojo streho. Jeden mu je dal pol prešiča ali pa celega, drugi voz sena, tretji par mernikov pšenice, četrti voz slame itd.: če«, pa si uračuni, kakor ve« in znaft. V svojo Škodo se ni imel Roiič navade usteti. Se celo poteza! se je marsikdo zanj, čes, da je dosU dober človek in prizanesljiv. Josko je tedaj prevzel gospodarstvo. Oženil se je in Se precej pritenil.

Bil je res umen gospodar. Dosti novega je vpeljal pri kmetiji: nekatera se mu je sponesla, nekatera ne. In tako jo bilo pri ljudeh dosti hvale, a tudi dosti zabavljic o njegovem gospodarstvu. Drugi spet so rekali: Ta lahko tako gospodari, ker ima dovolj denarja. In niao napačno trdili. Z mladimi gospodarji je posebno rad občeval, in hodili so ga popraSevat dostikrat zaavd*. Josko je imel več časnikov in prebiral jim je iz njih to in ono. Razlagal jim je, kako mora kmet napredovati, govoril jim je o politiki, o domovini in ludi o veri. Tako ao ga mladi ljudje sčasoma jeli spoštovati — starejši pa so le z glavo zmajevali. Vendar Bog vč kaj slabega ni mliče vedel o njem. celo ženske so ga puSčale v miru. Norosti mladih let pa ljudje radi pozabijo.

Dva sta bila pa vendar le v vasi, katerih Joiko ni mogel. Očitno ravno tega ni kazal, kftko bolj zbadljivo v prijateljskem krogu pa je rad izpustil nad njima. To je bil Srp. kateri je Se vedno županil v Zdehanji vasi, in go«pod župnik, kateremu ni bil ravno povebno naklonjen. V cerkev je pridnejfte hodil JoSko. kakor poprej, toda goreč kristijan ni bil. V cerkvi je imel Bvoj sedež na koru, koder se ni preveč pohotno vedel in celd izpodtikali se časih možje, zlasti pevke nad njim. Sčasoma pa so se tega tudi privadili. Pač pa je bil zelo naklonjen ne davno dospevSemu novemu učitelju, kateri je rad zahajal v Božičevo krčmo. Poredni ljudje ao uganili, da gospod učitelj gospodinje išče.

IV.[uredi]

Jutranja služba božja je ravnokar minila pri sveti Marjeti v Zdehanji vasi. Ljudje so se gnetli iz cerkve in postajali pod koSato lipo. Tam je soseskni aluga na velikem kameni z bobnečim glasom ki cal, da so razpisane nove obč nske volitve v Zdehanji vaii in da je te imenik volilcev pri županstvu Štirinajst dnij na razpolaganje. Mladi svet se ni loliko zanimal za U oklic, kolikor nad običajno opasko sosevkinega sluge: »Samo mene nikar ne volile, ker potem ate ob briča!« Možje pa BO se zbirali v gručah in ugibali, kaj in kako? Hitro so se razvneli, ker je več mladih gospodarjev klicalo: »Srpu bomo dali penzijon.«

Zo pred cerkvijo bi se bili do dobrega razprti, ^ niso starejši in mirnejši jeli odganjati domov, ce«: >§aj še ni danes volitev.« Gospod župnik je ravnokar odzajuterkoval, ko fl» trka nekdo na vrata.

»Hvaljen bodi Jezus Kristus«, pozdravi priftlec, vito. pivSi.

»Amen na veke! No kaj je novega oče župa0v Prav je, da ate prišli, prav, saj se že davno nisva mi pogovorila.«

»Novega dosti, go<pod župnik! Ravnokar sem dal oklicati nove občinske volilve«

»Tako, tako? Ali že? Sodit« Srp!«

»Ze, že! Tri leta je preteklo.«

• No, no! ali bo kaj vojske?« popraša ravnodušne smejoč se gospod župnik.

»Kaže, da bo! Prestari smo, prestar. Treba bide mlttd m odstopiti breme.«

• Kaj stari? 55 Iel ni taka starost. Poglejte ment že nobenega lasu nimam na glavi, a če Bog da in Mali božja, v pokoj pa ne grem, dokler bodo Se te • le binggljale «, odreže se župnik, pokazavši na noge.

• Mladi Rožič ima dosti povedati o starem županstvu «

•Ta fante! No, Jožku bodemo pa že še suknjo zapeli.«

Naenkrat pa župnik u'ihne in spremeni svoj gla« »Ej, ej! Ta Jolko jih je že dosli nagodil soseski. Sliftal sem že marsikaj, on ni dobrega duha. Bojim te pa vendar-le, da nam bode delal se dosti pregla«ice. Oa hoče vsekako nemir sejati po soseski.«

• Tam doli v gostilni prt Rožiču imajo mnogo govorili o sedanjem županstvu. Pravijo, da bi bilo bolje za kmeta, da bi pri davkih dajali za šolo, kakor tako po hiSah pobirali. Tudi radi godčevakih licenc se pritožujejo, češ da s tem odido toliko dohodkov sose»ki«

• Aha, krčmarjem, posebno Roliču, kolca se po krajcarčkih mladine.«

»Gospod u':itelj prav hvali mladega Rožiča.«

• Aha, za (o se me že nekaj časa izogiblje «

• Včeraj sem bil pri glavarju. Še n i k d a r ni bil tako mrzel proli meni. Ne vem kaj to pomeni?«

• Ali ni gospod glavar čusten občan n a š e sosesk«?«

»Je, je!«

Torej on ima v I. rairodu volilni glas. BoiM« pozorni.«

• V II. razredu zmngamo gotovo.«

»Ni doati. Kaj pa III. razred pravi?«

»V tem razredu pa so samo Rožičevi dolžniki, l r i Sčakovi delavci, pijančki in zapravljivčki. Za kozarec vina gred6, kamor kdo hoče.«

»Na to pot jim mi ne gremo. No pa I. razred?'

•Ta bode nas.«

»Ne vem, Srp, če smo tako gotovi. Stejmo NaSih je Sest gotovih, kaj ne?«

•Za Rožiča ne dam vere «

»Za starega?«

»Heml Sin ga bode pregovoril.«

.E, * nemAkularji pa vender-lo ne potegne. Saj je bil vselej na narodni strani.«

.Kakor bo! Tako sem alital, da m u je gralčak zupretil, da mu zapre tisto pot, po kateri hodijo njegovi drlavci v Hožičevo prodajalnico, da bode prepovedal delavcem kupovati pri njem in Hog v«, kaj Se vae «

»Kaj mu mi ne damo nič izkupiti ?«

»Tako sem sliSal.«

»Bodem jaz govoril z njim.«

»Treba je tudi vedeti, gospod župnik, uko ne volita oba Božča v I. razredu. Zapisan je tudi Jofiko v volilnem imeniku.«

»In če ie glavar dft pooblaitilo — zgubljeni smo, pravi župnik «

»No pa Josko se šteje za hudega Mlailoslovenca — menda se no bode zvezal z nems*u'ar»kim grusčakom? «

»Nič novega. Jotku ne verjamem nič. Komur manjka vttskega prepričanja, tak je zrnc žen vsega: ornabljivec je: napuh in denar mu je rodoljubje.« »No, bodemo kmalu videli. Dane« se bo pri Rožiči že kaj skuhalo.«

Srp vstane in župnik mu Ae zatrdi pri odhodu: • I* vse dobro vravnajte. Tudi jaz hočem govorili z Rožičem. Če smo omahljivi, smo pokopani. Vsi za enega, eden za vse!« Bog vas obvaruj!«

»Srečno!« odgovori župnik in poseže po knjigo, da opravi svoje molitve.

V.[uredi]

JoAko in učitelj sta sedela Se do jutra pri mizi. Govorila sta Ae mnogo, kar pa je ostalo skrivnost. Nekaj dni pozneje |ovabil jih je graAčak več na večerjo. (iralčak Hohiiwetter je imel svoje posestvo precej nad Zdehanjo vasjo Ljudje so mu rekli •(•oni-veter«. Imel je precej kmetije, opekarno in •'! žuge. Tako je seveda precej Ijudij imelo zaslužka pri njem. Priljubljen pa ni bil pri ljudeh. Bil je renegat. Oče njegov je bil se poltene slovenske korenine Spravil je precej bogastva na kup in podjeten je bil. Uil je tudi načelnik cestnega odbora. Slovenski je znal dobro, a govoril ni rad. Žena mu je bila trda Nemka. V cerkev ni hodil. Tudi družina ni imela posebno lepega vzgleda v njegovi hiAi. Precej časa se le ni vdeleževal javnega življenja — odkar jo n&rodna stranka zadobila večino v občinskem odboru. Govorili so pa ljudje o njem marsikaj, bodisi o bogastvu, bodisi o življenji njegovem. Toda to ne spada v naAo povest. Tuka večerja pri graSčaku Hi huwetlru je bila nekaj nenavadnega. Zato se je marsikdo čudil temu povabilu in ugibalo se je marsikaj. Povabljenci so tudi vedeli, da je to politična večerja.

Pri večerji so bili: vpokojeni davkar Zubelj, ki je živel v pokoji v Zdehanji vasi, oba Rožiča, stari in mladi, učitelj in — okrajni glavar.

Tudi to je oatalo skrivnost, kar so govorili ti gospodje tistega večera. Le to vemo, da je staremu Rožiču jako ugajalo to povabilo. Kaj ga je že vse doletelo, odkar je Jolko postal tak možak.

Župnik in župan sta zvedela za to večerjo, in ko je župnik, gredoč iz sprehoda, postal pred Rožičevo prodajalno, zapazili so ljudje precej. Stopil je v h lo in lla sta s starim Rožičem v zgornjioo. Niata dolgo govorila.

• Vi ste nasi, gospod Rožič, ali ne?«

»Veste, gospod župnik! jaz sem že prestar. Izročil sem vso to JoAku. Tudi se ne dam več voliti v občinski odbor.«

»Pa k volitvi pridete vendar-le?«

»Ne vem. Saj opravite brez mene.«

»Ni tako. in če tavno za vai glas propademo?«

•Ne bodete ne. S^j je Josko tudi v I. razredu.«

»Silil vas no bodem«, odgovori župnik nekako potrt in odide.

Rožič pa se je potuhneno smejal za župnikom. Takoj sta bila skupaj z JoAkom.

• Pa smo ga za enkrat!« ciknil je JoAko. Starec je segel v roko pri graSčakovi večerji glavarju in graSčaku, da ne pojde k vol.tvam. Več ga niso mogli pregovoriti.

• Meni dasta zaslužiti obe stranki, ne morem in ne morem«, ponavljal je. Nusprotna stranka pa se je vendar-le veselila tega uspeha.

Stari župan je sklical drugo nedeljo popoldne shod v svoji bili. Prišlo je obilo mož. Tudi gospod župnik pride in govori tako le: • Možje! Hudi časi se nam bližajo. Sovražnik je zasejal ljuliko m< j pAenico. Dozdaj je bil mir v naAi soseski, od-lej ga ni več in ga ne bode le lako hitro, kakor se kaže. Pilat in Herodež sta se sprijaznila. Zato poslušajte me!

Več kakor 20 let sem že pri vas. Vedno sem želel koristiti vali soteski. Tudi v občinskem odboru ste me imeli priliko dostikrat sliAati. Ali sem kedaj kaj takega ni svetoval, kar jo bilo vam v škodo? Ali nisem vedno gledal, da že itak siromašni kmet ne bi bil preveč obložen z raznimi davki? Ali ste doslej Ae kdaj plačevali tbčinske doklade? In odslej jih bodete, kakor se ksže. Ali sem vas kedaj pritiskal pri popravah za cerkev ali pri farovžu? Ali koga kaj boli, kar je donesel za novo fiolo? Vse se je zgodilo polagoma, da nihče ni občutil preveč. Da pa se je to zgodilo, zahvaliti se imate modremu in skuSenemu vaAemu županu, kateri je na zadovoljnost vseh županil ludi že 15 let. Ako bi tako ne bilo, ne bili bi ga volili. Jela pa je pihati tam iz trga druga sapa, ki ni naAe krvi, ki ni narodna, sapa nemlkutarska. V občini sami so zaslepljenci, kateri gred6 za to sspo, ki pa je morivna in katera utegne Akoditi in v nevarnost postaviti ne samo vaS telesni, ampak tudi duini blagor. Zato vam kličem: molje! bodite na straži; vdeležite se županske volitve in oddajte svoje glasove za tiste može, katere vam priporoči val. stari in, upajmo, mdi novi župan. Bog ga ohrani 8e mnogo let, nasprotnikom pa razsvetli um, da ne zaidejo na kriva pota. Očitajo nam, da nismo storili ničesar za napredek kmetijstva. Da smo mi tudi za napredek, priča nam nova »ola, katero smo zgradili z mnogim trudom in tako preskrbeli vaAim otrokom, da se kaj nauči, kar je tako potrebno. Ali nisva bila midva s Srpom prve, ki sva jela gojiti >adjar»tvo v nali vasi? Sad tega truda te uživate več let. Ali n'sva midva • pomočjo starega občinskega odbora piipravila v vas marsikako napredno novost pri kmetijstvu? Koliko semen imate, ki jib poprej niste imeli? Koliko strojev imate na razpolaganje, katerih poprej niste niti po imenu poznali, kakor vejalnik, trijer, slamoreznico i. L d.! Ali ae ie apominjate, koliko težav je bilo pri kopanji vodnjaka, kateri je soseski tolika dobrota in katerega je hudobna, nevoščljiva roka pokvarila, da ga se zdaj nismo do cela »čistili? Kdo je torej tisti, ki je prijatelj važe soseske, ali tisti, ki zida, ali tisti, ki podira? Župnik je prenehal. Dovolj bodi, da rečemo, da je župnik tako navdušil možake in jim ob enem izprašal vest, da so bili kar vsi zamakneni in tak »živio« se je glasil po dokončanem govoru, da so ga aliSali v Rožičevo gostilno. Ob enem pa so stiskali pesti in slabo bi se bilo godilo Joiku, da je bil takrat v Srpovi prostorni hisi. — »Ej, gospod ao le gospod, reci kdo kar hoče«, dejal je mlad mož, ki je danes teden Se pri Rožiču »živio« klical.

• Neveden človek se res da hitro premotiti,« odgovarja mu drugi, ki je poprej že tudi omahoval, na katero atran bi potegnil?

•Saj Se nista vedela, kaj imamo,« reče prileten možiček, pridruživli se j•i ma. D•a nea ata pa zvedela.

Drugi teden ao bile volitve. Mladi Rožič je letal cel teden po h.lah in graSčakov pisar je vaak dan pritiskal na delavce ter zabavljal čres župnika in starega župana.

Narodna stranka ni kaj agitirala.

• Pustimo reveže v III. razredu,« rekel je župnik Srpa, »naj narede po avoji pameti in vesti. Reveži so dvakrat! Odviani ao, zaslužek lahko izgube in kdo jim bode preskrbel vsekdanjega kruha? Počakajmo boljšega čaaa. Da le v I. in II. razredu zmagamo — večina je potem tako naSa «

• Ali I. razred? Kaj je rekel Rožič?«

•Se enkrat grem do njega.«

Volitve ao ae izvrlile. V III. razredu je z nekaj glasovi večine zmagala nemSkutarska stranka. V II. razredu ao bili odborniki enoglasno izvoljeni od narodne stranke in v I. razredu pokopal je narodno stranko odlični rodoljub Joiko Rožič in njegov oče, kateri je ostal doma. Za en glas večine so zmagali.

»Ta omahljivec, ta izdajica Rožič nas je pokopal,« jezil se je 8rp proti župniku drugega dni. Bilo je mnogo pijače tiste dni in nekateri možje ao bili kar zdivjani.

Ko pa ae je polegel volilni boj, tedaj je marsikdo obžaloval avoj korak. Spoznavali so vedno bolj, da so bili zaslepljeni.

»Toda, kar je, je!« rekel je župnik. »Počakajmo boljSih časov.«

S« bolj ao se začudili tez osem dni, aliiavli, da je ca župana iavoljen s večino glasov graičak Hohnwetter.

• Zdaj pa veste, kaj je naSa hiSa?« rekala ja bahato Rožička i-voji sosedi Srpici.

• Le počakajte, aoseda! vsaka pesem je le nekaj časa lepa,« dejal je Kranjec, ki jo Francoza zibal. In obrnivSi se odide.

Se precej časa je bilo govorjeno o teb volitvah dokler naenkrat drug glas ne poči po vasi.

VI.[uredi]

Bilo je leta 1878. Vladarski shod v Heroinu je uredil balkanske državne razmere in pt veril je Bosno in Hercegovino naSemu cesarju. Turški sultan je priznal ta sklep. turSki prebivalci pa so se mu ustavljali, in poveljnika Filipovič in Jovanovi«4 ata prestopila 29. julija I. 1878 bosensko in hercegovinsko mejo. Tedaj ao bili ludi slovenaki fantje poklicani na vojsko in ta glas je priSel naenkrat tudi v Zdehanjo vas.

Jolko Božič, ki je bil odbornik in občinski tajnik pri novem županstvu, je razlagal in bral pivcem o tem dogodku. A mislil si pa vendar ni, da utegne biti vojska, in kar naenkrat je prišlo povelje, da morajo odsluženi vojaki v Ljubljano in od tod dalje — v Bosno in Hercegovino zoper Turka. Dasi je JoSko moško pripovedoval, kako je treba imeli srce za domovino in dati za-njo življenje, ako je treba, vendar se ni menda nihče toliko zbal te novice, kakor on. Poskusil je marsikaj — a ni se dalo mazati niti z jezikom niti z denarjem. Tudi on je moral popustiti ženo, otroka, starše in sestre, popustiti gospodarstvo, popustili ludi njemu tolikanj priljubljeno občinsko tajništvo in obleči vojaško suknjo. Tudi zato ga ni veselila ta spremembe, ker je bil pri vojakih večkrat kaznovan in je dospel le do »kaprola«. Toda nič se ni dalo obotavljati: drugi dan zjutraj jo že bil v Ljubljani.

Tam pri Travniku se so naSi fantje dobro spoprijeli s sovražnikom. Tudi Božičev JoSko je nesel avojo puško v prvi vrsti. Cel dan so že hodili lačni in žejni po razbeljenih tleh, solnce jim je pripekalo na težko obložene hrbte in zdaj naenkrat nalete na Turka. Nekaj časa ao streljali na daleč. Toda vedno bližje so drug drugemu. Naposled se spopadejo s sabljami in bajoneti. Dim ae je Se valil nad glavami.

JoSko je Sel za drugimi, toda vedno je pazil, kako bi ai poiskal varnejšega zavetja. Havno za nekim grmom stoji. Marsikdo je že krvavel na tleh. Jolko hoče stopiti korak nazaj v drugo vrato: zdelo ae mu je varnej«« j0 v ognji ni tako natančne komande.

V tistem trenolku pa, ko se obrno Joiko na pol okrog, da bi se umaknil Se bolj za grm, zakadi se vojak za njim z nasajenim bajonetom proti Turku, ki je za. vihtel sablio nad JoSkom. JoSku je bila bojazljivost _ sreča in nesreča. Turek ga m zadel s sabljo dainaSčcnko, zadel ga pa je tovariš z bajonetom . . . JoSko omahne na tla.

»Omahljivec,« zadere se tovariš nad njim in pobere njegovo puško z nabasanim bajonetom ter sune proti Turku, kateri je odskočil prvič. Drugič pa mu je zabodel bajonet v stegno. JoSku se je tovariftev bajonet zasadil v rebra in pogledal iz za pleč. S tako močjo se ju zagosl tovariš Zato pa je hitro segel po JoSkovi puški. Druga«« bi bil izgubljen.

JoSko je ležal v nezavesti Omahljivost njegova ga je pokopala. In zadal mu je amrtno rano avatrijski vojak, ne Turek, njegov tovarii taistega polka, taiate kompanije. Izdajiram se tako godi Seveda ni storil tovariš tega na*aSč. Joiko je bil sam kriv svoje nesreče. Dolgo časa je So ležal na tleh. Naposled pridejo sanitejci z vozom, obvežejo ga in položi na voz. Zdaj ie je nekoliko zavedel. Kmaiu pa je postal zopet nezaveden. Na večer ao pripeljali ranjence v neko kolibo. Tam se je JoSko zopet zav edel in izpil nekoliko kapljic žganja. Zdaj Ae-le je apoznal, kaj se je a njim zgodilo. Vest mu je očitala, da je nezvestnik, omahljivec, izdajica. Kaj bode, ako izvedo lo? Kaj aem atoril? la ekoro si je želel umreti. Toda sodba božja mu ja stopila pred oči. Spomnil ae je vseh hudobij, ki jih je že storil, in vest ga je silno pekla. Nič manj ga ni pekla in akelela zevajoča rana, nad katero je vojaški zdravnik zmajeval z glavo. V takem stanu zopet postane nezaveden.

Drugi dan so odpeljali ranjence daljo in tretji dan je ležal Jolko v tržalki bolnici.

Prosil je vojaškega duhovnika. Neizrečeno ga je bil vesel. £e je imel toliko moči, da ja piaal na župnika v Zdehanji vaai laatnoročno pismo. Častiti gospod župniki

Kar sem zagrelil v svojem življenju, to sem te povedal vojaškemu duhovniku. Bog mi bodi miloitiv! Dolžnost pa je moja, da Vas prosim za odpuščanje. Ju sem zaslrupil VaSega psa, ko aem Sel v vojake, jaz aem zakrivil, da so Srpu namazali hilo, jaz sem pokvaril vaški vodnjak, jaz sem zakrivil vse britke ure, kater« sta imela Vi in bivfti župan Srp. Zdaj spoznam - a Ulibog prepozno. Smrtna ura ae mi bliža. Popravite Vi za menoj, kar jaz ne morem. Prosim Vas I Vai Jolko Rožič.

VII.[uredi]

Srp je le ostal v občinskem odboru, kor so g* volili v II. razredu. Nekega dnč se oglasi po občinaki soji pri gospodu župniku.

• Gospod župnik, tudi Vi ne bodete več predsednik krojnega lolskega svAta. Danes smo imeli volitev treh novih udov krajnega Šolskega svčta. Vsi so nasprotne ilranke.«

•Nič ne dene! Pustiva to! Berite to-le pismo!. Srp bere JoSkovo pismo na župnika. »Hvala Bogu! Pravica in rcsnica mora priti na dan.. »Bog je posegel vmes.« Bliskoma se je raznesla novica po vasi.


Od tistega Časa se je precej predrugačilo v Zdebanji vasi. GraSčaku Hohnvvettru so napovedali konkurz Stari Rožič je odklonil izvolitev predsedmAtva v krajni toUki svčt in izvoljen je bil zopet gospod župnik. Izvedel je kmalu smrt svojega JoSka.

Tudi županska volitev se je vrSila vnovič, ker se je graSčak moral odpovedati. Srp jo bil spet oče župan. « 

Tisti vojak, ki je ranil JoSka, odlikovan je bil s srebrno svetinjo in postal je naredn k. Ostal je tudi po končani vojski pri vojakih.

Nekega dnč je imel »Solo« z vojaki novinci. Povelje je bilo za tisti dan, da jim govori o veri. In ko je po svoje razložil, kako potrebna je človeku vera in posebe Ae vojaku, tedaj jim je povedal tudi zgodbo is svojega življenja, zgodbo o vojaku JoSku Božiči. Strmč 10 poslušali vojaki izkušenega narednika, ta pa jo sklenil svoje predavanje tako-le: »Kdor ni zvest svoji sveti veri, ta tudi ni svest svoji domovini, ta tudi oi zvest svojemu — cesarju.« Bil je Smolečev iz Zdebanje vasi ta narednik.