Pojdi na vsebino

Oliva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Nantes Oliva
Morje
Tomaž Šalamun
Po barvi določamo kamne v Višarjah
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


V Krapini, na sivo zeleni pručki, kjer med

Irhom in Bavsom leže kosti naših dragih, razkopali

so jih razbojniki. Roza prebarvali stene,


obnovili štukaturo na stropu – na koncu se ti je

odprlo, na koncu, ne, ko sva še vsa preplašena

grizljala v East Villageu – tudi me zanima,


kdo te je tako globo vzel v službo? Lastna

strast? Amerika? Moja bivša žena? Vi se šel

fukat samo zato, da bi lahko referiral? Veš, kje


je stanovala Mata Hari, ko je pršila v Madrid?

Tam kot jaz. Tam kot zdaj Michael Jackson.

Jasno, da ležem. In zmeraj si bil prestar.


Mirno in skromno smo stanovali v hotelu, ki je v

njem prenočevala Virginia Woolf. Dvomim, če je ona

v dveh zaporednih nočeh srečala Kamo Kamando in


nepismenega Estremadurca, dejansko nepismenega kot

gora, ki se je izgovarjal na oči, in potem še z

njim debatiral v isti ulici, se smejala, se pošpricala


s sledmi oljke v olju, da smo hitro pograbili beli

prtiček, rekli oh, oh, ga pomočili v slatino. Take reči

z rekelca najbolje spere slatina, Jančar dixit