Olga

Olga. Roman Fran Govekar

Delo je knjižno izšlo leta 1928 (COBISS).

Izdano:	Glas naroda 48/262-290 in 49/1-16; 1940, 1941
Viri:	dLib 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 278, 279, 280, 281, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 288, 289, 290, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Torej: da ali ne?«

»Ne!«

»Ne? — Vrag te vzemi!«

»Prav žal. — Ampak tvoj kredit je izčrpan. Govoril sem trikrat z generalnim ravnateljem ...«

»Poznam branjevca, strahopetca!«

»Morda je. Ampak sam ni odločal; upravni svet je odklonil, dasi te je ravnatelj priporočal.«

»Kako je torej mogoče? Stara, ugledna tvrdka ...«

»Gotovo ... toda zaupne pozvedbe ...«

»Klevete. Zavistniki lažejo. Ljubi rojaki pač nikdar nikomur ničesar ne privoščijo. Preglejte sami moje knjige.«

»Pusti. Informacije so točne. Obremenjen si preko mere. Niti novih dveh strojev še ni plačal. In Ljubljanska kreditna banka. — Trgovska banka. — Kreditni zavod. — Pa dota tvoji gospodični sestri?«

»Kaj naj storim? — Preostaja mi le Amerika ali revolver.«

»Oženi se!«

»Nemogoče. Olga —!«

»Haha! Potem rajši kar precej revolver ... Ne, prijatelj, svetujem čisto resno: oženi se. Najdem ti bogato nevesto — šest, deset, morda petnajst milijonov ...«

»Kron ali dinarjev?«

»Dinarjev, strela! Hočeš?«

»Ne brij norosti. Kje bi vzel tako nevesto?«

»To je moja skrb. Povej samo, če hočeš.«

»Ali boš zahteval provizijo?«

»Brez provizije ne bo šlo. Nevesto že imam.«

»Ne budači! Kakšna pa je? Počasna stara babica?«

»Krasotica res ni, ampak mlada, elegantna dama ...«

»Idiotka!«

»Izomikana v prvovrstnem institutu ... govori francoski.«

»Nehaj! Kdo je tvoj monstrum?«

»Moja tajnost. Ako te ne zanima, nima smisla, da bi ti pravil. — Dober znanec sem njenemu očetu, občujem prijateljski z njenim bratom ...«

»Za teboj naj morda pobiram ...«

»Nikakor ne. Jaz se ne oženim nikoli. Ali vsaj še tako kmalu ne ... Pripovedujem ti vse le zato, da vidiš ...«

»Da imaš vpliv v njeni hiši. Da se ti mešetarjenje posreči?«

»Take je. Bržčas se mi posreči. Vidiš mojo roko? — Šest do petnajst milijonov ti ponuja. Ali mi daš 2 odstotka provizije? Daj roko: mož beseda! In napišeš mi pravilno obveznico ...«

»Ne dam! Mar so te najeli, da me loviš?«

»Tebe loviti? Hm. Sam veš, koliko si vreden. — Taka nevesta ne lovi ženinov, ki stoje pred bankrotom. Prijatelj sem ti ...«

»Pojdi, pojdi! Zaslužiti hočeš z menoj!«

»Tudi. A z drugim bi zaslužil morda še enkrat toliko, čeprav težje.«

»Čemu težje?«

»Ona si želi v Ljubljano.«

»Aha! Torej kmetiško teslo?«

»Ne, — rekel sem že: resnična dama! Hči velikega indnstrijca, torej iz tvojega miljeja. In povrhu rasa! Prijatelj, rasa! Nič lirike— sam plamen.«

»Agent! Zvodnik!«

»Zate. Pa kakor hočeš: povem, kolikor jo poznam, bi ti jo morda pridobil. Morda ... Potrudil so bom, da ti ugladim pot. Drugo storiš sam. Torej boš dal provizijo?«

»Če mi bo všeč, bom ...«

»Dal boš pa črno na belem, kajti kupčija je kupčija. Zaenkrat mi daj častno besedo.«

»Častna beseda. — Kdo jo torej?«

»Elza Kromarjeva ...«

»Ne poznam. — Odkod?«

»Iz Sel. — Ona te pozna. In všeč si ji. — Oče Gašpar ima ob Savi troje velikih žag na električni pogon, v Selih lesno trgovino — skladišča hlodov in desk so velikanska — troje velikih hiš gradič v Trsovem, konj okoli dvajset, goveje živine blizu petdeset, troje avtomobilov itd.«

Mladi tovarnar Stepišnik je letal po kontorju in si brodil s prsti po košatih laseh. Končno je obstal.

»Pa koliko je stara? Zakaj se ni že omožila? Kakšno preteklost ima, da ji je treba iskati moža na tak način?«

»Prav nobene preteklosti. Kaj pa misliš? Za njo ni vsak kdorsibodi. Odbila jih je že nekaj, ki so se ponujali. Trideset let še nima. Resna ženska. Življenje ji ni potekalo med izbiranjema toalet, ob klavirju, knjigah, žlahtnih rožicah ... Marljiva, energična ženska. Ljubi konje in pse, hodi na lov z bratom ali pa se vozi z avtom. Za zabavo priganja očetovo uradnike in delavce, dekle in hišne. Stroga gospodinja! Skratka: ako to vzame — in to bo moja briga — boš lahko žvižgal na vse banke in posojilnice ...«

»Torej, brata ima ...«

»Da, brat prevzame po očetu industrijo. Zato mora dekle končno iz hiše. Kromar si želi zeta, snahe, vnukov.«

Tovarnar Stepišnik je prisedel k prokuristu Tribniku, si natočil čašo in izpil. Zamišljen je vzel cigareto in jo počasi prižgal. Bolestno cinična poteza se mu je vezala okoli ust.

V kontorju je zavladala tišina. Narahlo je potrkalo in vstopila je gospodična. Črni kodri so ji obkrožali sveža lica. Imela je votlo rjave oči. Nekoliko polne prsi. Bila je zelo simpatično dekle.

»Ali smem prosti?« je dejala Stepišniku in položila na mizo tipkano pismo.

Tribnik se je delal, kakor da gleda delavca, ki je kidal sneg na tovarniškemu dvorišču, a zasledoval je vsako njeno kretnjo.

Stepišnik se je presedel za pisalno mizo in podpisoval, ona pa se je z bokom naklonila nanj, zroč nedolžno predse. Stepišnik jo je pogladil po hrbtu, in gospodična je odhitela.

»Brhko, zdravo dekle,« je dejal Tribnik.

»Grdih žensk sploh ne trpim okoli sebe,« je odgovoril tovarnar, vstal in začel iznova hoditi po kontorju. »Elza Kromarjeva — torej. — A Olga, Olga?«

»Odpoveš ji, kakor vsaki drugi, in stvar je v redu,« je rekel Tribnik. »Tudi jaz delam tako.«

»Ne. Olgo imam resnično rad.«

»Verjamem. Saj je lepa, da malo takih. Tudi jaz bi jo imel rad ...«

»Ne, z njo ni tako ... Olga ni dekle za zabavo. — Dobra, pametna, poštena. — Zares njo bi vzel za ženo — saj ne veš, kako mi je ...«

»Pa jo obdrži! Elzo in Olgo. Zakaj pa ne? Saj si mož za to! Haha! — Ah, čuj, kaj pa bi bilo, ako bi te pustila Olga?«

»Nikoli, a — prokleto — skoraj bi si želel tega ...«

»Pa si res čudak. Olga, Olga! Toda vest te ne peče, ako objemaš tole dekle in bržčas še vse ostale ...«

»Nobena ne šteje prav nič« je odgovoril Stepišnik malomarno. »A ona! Saj niti ne slutiš, kakšna je. — Ali vrag me vzemi s teboj vred. Ali resno misliš, da bi bilo mogoče z Elzo Kromarjevo?«

»Čisto resno poizkusim. Jamčiti seveda ne morem. V nedeljo se peljem v Sela, v ponedeljek ti morda že lahko poročam. Potem se odpeljeva skupaj tja, da se seznaniš s starim in sinom. Velja?«

»Velja! A nikomur besede!«

»Ne besedo. Zdaj napiši obveznico.«

»A kako plačljivo?«

»Plačljivo pet mesecev po poroki ali v obrokih, toda vsaj v desetih letih z obrestmi, ki jih plačujejo posojilnice.«

Stepišnik je napisal.

»Še štampiljko!« je zahteval Tribnik.

»Evo, tudi to!«

In Tribnik je spravil obveznico v listnico, se poslovil in hitro odšel ...

Stepišnik pa si je naročil novo čašo do vrha, jo duškoma izpraznil in odprl dveri.

»Gospodična Marta, prosim za trenutek.«

V kontor je prihitela rdečelična črnolaska.

»Deklič sladki,« je dejal in jo potisnil nase, »na prodaj sem ... Povej, koliko sem vreden?«

»Na prodaj? Ah, da bi vas jaz mogla kupiti!« se je zasmejalo dekle in ga poljubilo.

»Pa koliko bi dala za me?«

»Milijon!«

»Tako malo?«

»Ah, sto tisoč, milijon milijonov, ako bi jih le imela!«

»Tako me imaš rada?«

»Tako — grozno! — nepopisno!«

»Dušica, dušica!« Poljubljal jo jo. »Vidiš, vesel bom, ako da zame z vso tovarno vred šest, deset, kvečjemu petnajst milijonov ... Sramotno sem cenen, ne?«

Tedaj se je Marta prestrašila.

»To ni šala? Mar vas ženijo?«

»Ne vem ... A če bi našli zame tako težko nevesto, bi se pač oženil. Moram se.«

»Oženiti! In potom bi mene odslovili?« Svetle rjave oči so zalile resnične solze. »O, Bog, kako bom nesrečna!«

»Nič se ti ne zgodi ... pri meni ostaneš in moja boš, zmerom samo moja.« Potegnil jo jo na zofo. »Pa nove svilene nogavice kupi, Martica,« je dejal, »ker tvoje krasne noge morajo priti vedno do veljave. In še vse kaj drugega ti bom kupil. Ampak, Martica, moja moraš biti. Samo moja!«

»Saj bom,« je rekla priliznjeno.

»V trenutku ko zvem, da me varaš, te ne poznam več, ter te odslovim. Zapomni si, Marta. Tako: še en poljub, — in zdaj pa odidi in molči! Kakor grob! Da, da, saj verjamem, da me imaš rada, sladka moja dušica!«

* * *

Na šolskem pragu sta stali Olga in Manica, deklice pa so paroma prihajale na cesto, pozdravljale ter se razbegnile na vse strani.

»Zaboga, zopet me pričakuje Tribnik!« je pošepnila Olga. »Ostani z menoj!«

»Saj je lep in bogat ... Druge se trgajo zanj,« je odgovorila Manica začudena. »Meni je všeč!«

Preko ceste je hitel k njima gospodek dekliško gladkega obraza in porodno smehljajočih se oči.

»Milostljiva gospica, klanjam se!« — Pritegnil je Olgino roko k ustom in jo poljubil.

»Oh, saj nisem še tako stara!« se je branila.

»Vašo lepoto in mladost poljubljam ter se klanjam tako vzorni učiteljici!«

»Jojmene, cel plaz komplimentov!« se je šalila. »In nič bolj aktualnega mi nimate povedati? — Govorite mi rajši o današnjem kurzu ... o liri, franku, avstrijski kroni, ljubšo mi bo, dasi ne razumem o borzi prav ničesar!«

Šla je urno proti domu in se ozrla.

Tedaj je opazila, da je Manica izginila za vogalom.

»Ali vas zanima gramofon? Prejel sem pravkar nove plošče: opere, operete, modne plese. Krasno! Prosim, obiščite me! Ali mi pa dovolite, da pridem k vam? — Pošljem vam gramofon domov. Ali bolje je pri meni. — Pridite! — v mraku ... Nihče vas ne bo videl — preko parka za hišo — skozi zadnja hišna vrata. Imam tudi imenitnega šampanjca, muzicirala bova in prijetno pokramljala ... Ne bodite tak filister ...«

Olga je onemela. Korake je pospešila, da bi mu čim prej ušla. Kakšna predrznost! Ker je prokurist, ki z uspehom špekulira z ogromnimi vsotami, misli, da mu je vse dovoljeno. Niti na misel mu ni prišlo, da bi se mu učiteljica ne vdala, ako ji on le z mezincem pomigne. Gospod bančni ravnatelj, kakor ga nazivljajo lizuni, in lizunke, ta malik v Trsteniku! — Pa se je le varal. Niti besedice ni zinila. Zaman je tekel ž njo in ji govoril o velikem spoštovanju. Globoko užaljena je pribežala Olga do hiše, v kateri je stanovala in stekla po stopnicah v svojo sobo.

Ali je to mogoče? je razmišljala. S kakšno pravico ji je stavil tako ponudbo? Pa kar brez okolišev: »Prrdite — v mraku! Ne bodite tak filister! Saj ste vendar moderno dekle!«

Strašen človek! Vse je kipelo po nji. Začela je begati po mrzli sobi. Vsak čas jo kdo zasleduje, ogovarja, jo vabi — povsod zro nanjo moške oči z žaljivo pohoto ... Kamor pride: na ples, veselico, izlet, celo v šolo ... povsod mora poslušati vsiljiva laskanja, nedostojne ponudbe. — In danes tale modni mešetar kar naravnost. »Obiščite me!«

I, kajpak! Mar naj bi se pomišljal, ko mu je toliko drugih brez pomislekom na ponudbo?

Ah, Janku piše! V Trsteniku ji ni več obstanka. Življenje po prevratu se je poživinilo in mesto se ji zdi kakor Sodoma in Gomora. Vse plešo okoli zlatega teleta in na prodaj je vse: devištvo, zakonska zvestoba, načela, vest, čast, značaj. Vse se zdi ljudem dandanes smešno, zastarelo, otroško, filisirsko, kakor bi se govorilo o starih pravljicah. In pisala je Janku Stepišniku.

»Dragi, mili, dobri! Prisegel si mi, ne enkrat, nego stokrat, da me vzameš za ženo in daš svoji hčerki zakonskega očeta. Dovolj dolgo že čakam, zdaj ne morem več. Odloči se: ali za svojo mater ali zame in dete ...«

Ko je dopisala, je bila mirnejša. Zopet se je smehljala. Saj ni prav nič dvomila, da ji Janko odgovori po njeni želji. Kako bi mogel tudi drugače? Častnik je bil in še odlikovan povrh tega. Ponosna je nanj.

Vsa srečna je zasanjala o krasni bodočnosti, ko bosta mož in žena.

Oblekla se je, nesla pismo na pošto in odšla k »Črnemu volu« na obed.

Ko je dospelo Olgino pismo v Stepišnikovo pisarno, sta bila Stepišnik in Tribnik na Trsovem gosta Elze Kromarjeve.

Kakor čisto slučajno sta oba imela opravki v sosednjem mestu istega dne, in Tribnik je vzel Stepišnika na svoj avto; na povratku sta se vozila mimo gradiča, kjer je bila gospodična Elza slučajno sama. Slabo uro sta se ustavila na Trsovem. Ko sta odhajala, ju je Elza povabila za prihodnji teden v Sela.

Olgino pismo je torej z ostalo korespondenco vred prejela Stepišnikova tajnica, gospodična Marta. Imela je pravico odpirati in čitati vsa šefova pisma.

Raztresen se je vrnil Stepišnik z izleta in kar nič se mu ni ljubilo, da bi se poglobil v došle dopise. Tako je le napol poslušal Martino poročilo o posameznim pismu. Končno mu je predložila tudi Olgino.

»To si prečrtajte!« je dejala. »Gospodična Olga je silno huda na gospoda ravnatelja Tribnika ...«

»Zakaj?« je vprašal raztreseno.

»Ker jo je povabil na šampanjca v svojo vilo.«

»Če ni hujšega ... Pa mu je dala košarico?«

»Niti odgovora vrednega ga ni smatrala.«

»Hahaha! Vedel sem ... Blamiral se je. Hahaha! Zelo se mu je moralo pokaditi ... Pa kaj želi Olga?«

»Da jo končno vzamete za ženo ... že zaradi otroka, in strašno vas ima rada, piše.«

Stepišnik je strmel predse in molčal. Marta se mu je naslonila na ramo ter ga gladila po košatih laseh, ki so se mu krotovičili nad čelom.

»Storite konec ž njo!« je rekla nato. »Olga je predobra za igračo ... in nesrečna je. — Peljite se k nji, nujno vas vabi ... povejte ji resnico!«

»Ah, Marta, ko bi ti vedela resnico. Pa že vsaj nisi ljubosumna na Olgo?«

»Ne, preveč sem pametna. Srečna bom, če me boste že vsaj nekoliko ljubili. Če ne, bo konec mojega življenja.«

»Ljubo moje dekletce!« je vzkipel Stepišnik ter jo stisnil k sebi. »Ničesar ne sme biti konec tudi nesrečna bova morala živeti. Tudi ti se omožiš ... celo doto ti dam, za kuma ti pojdem, a prijatelja si ostaneva zmerom ... do smrti.«

Vzel jo je na kolena in jo poljubljal. Hipoma jo je postavil na noge in vstal: »Pa piši Olgi torej, da se pripeljem k nji. A prihodnji teden še ne utegnem. Piši ji prav ljubeznivo. Pohvali jo — in piši ji, da pridem bržčas v nedeljo z jutranjim vlakom.«

Marta je vzela z drugimi dopisi tudi Olgino pismo ter sedla pred pisalni stroj ...

* * *

Zimsko soboto popoldne. Nebo se je ubrisalo, skozi mrak so se že svetile redke zvezde. Kaplan Rožanec je dopisal prijatelju Novaku pismo. Zamišljen je odložil pero in zrl skozi okno na goli vrt.

Iz stolpa cerkve na holmeu za kaplanijo se je oglasil zvon. Kaplan se je prekrižal in sklonil glavo. Zdajci je posluhnil.

Od nekod je zadonel ženski krik. In še drugi in še tretji. Rožanec je stopil k oknu. Zdaj je začul poleg ženskega še dva moška glasova. Nato odmeve udarcev. »Zopet se pretepajo!« mu je šinilo skozi možgane in stekel je po stopnicah. Niti vežnih vrat ni zaprl za seboj ter je hitel preko vrta. Dverce na cesto so bile le prislonjene. Skočil je preko praga in se ozrl.

Na cesti sta se ruvala in bila s pestmi dva fanta. Kuštrasto mlado dekle se je zaganjalo med nju in kričalo. Toda fanta sta bila kakor dvoje naskakujočih se zveri: razmršenih las, raztrganih srajc in vsa povaljana po prahu, sta bila slepa in gluha za okolico. Zaman se je trudilo dekle. Odletelo je, se sesedlo v travi in kričalo:

»Kar pokoljita se! Bo že vsaj mir potem.«

Kakor da jima je navdihnila srečno misel, sta fanta odskočila in v rokah sta se jima zabliskala noža.

V tistem hipu se je pojavil izza ovinka kaplan.

»Kaj počneta?« je zaklical na vso moč. »Jur, Janez!«

Poznal ju je in tudi dekle; bila sta Žlogarjeva hlapca in Čelešnikova dekla Mici, posli sosedov.

»Ali se ne bojita božje sodbe? Z noži! Groza!«

Hlapca sta obstala in si otepala prah. Dekle pa je jezikalo, da ne mara ne enega ne drugega.

»Hajd domov, Mici,« je dejal kaplan. »Vidva pa na delo.«

Dekle je pobegnilo, fanta pa sta počasi krenila vsak na drugo plat. Takrat je prišel po cesti gospodar Čelešnik, pri katerem je služilo dekle. Kaplan mu je povedal, kar je pravkar doživel in Čelešnik se je popraskal za ušesi, in vzdihnil:

»Hudirjeva reč to, kadar začne kri vreti! Za vsakogar. A za te kanacije še posebno. Še napol smrkavca so ju vzeli k vojakom — in na vojni sta se naučila samo najslabšega. Dandanašnji posli, oh! Saj ni verjeti, kakšni so brez vere, vrez vesti — živali! Vse je podivjalo! Zapodil bi sodrgo, a ne najdem boljše. Vse sili v tovarno, k železnici, v Ljubljano. Izbire ni. Mladine sploh ni več spoznati. Pred vojno nas je še poslušala, danes je gluha za vse besede.«

Čelešnik se je razgovoril:

»Čudni časi! Starci smo otroški, a otroci so starci! Kar je bilo včasih grdo in prepovedano, je danes lepo in dobro. Narobe svet! Med kmeti in gospodi je izginil že skoraj vsak razloček. Novi duh je okužil najvišje, kakor najnižje; duh zapravljanja in naslajanja za vsako ceno, češ, samo enkrat se živi!«

»Da, divje izpremembe so nastale v življenju. Spolna strast je objela svet in pohlep po denarju je oslepil človeštvo. Naše pridige, oh ...«

»Da, poslušajo jih samo še starci in starke. Kam plovemo?«

»Za nas duhovnike je vedno težje ...«

»Tudi nam, očetom, materam, gospodarjem ni lahko.«

»A odnehati ne smemo. Čim težje je delo, tem večje bodo zasluge.«

Po teh besedah se je kaplan odpravil proti kaplaniji.

A za Čelešnikovim skednjem je stala dekla Mici in velik kmet, že postaren, na sencih sivih las, ali zdravo ogorel, rojen in zajeten.

»Pridi k meni, Mici!« ji jo govoril. »Nocoj, ali zjutraj, ali popoldne, kadar hočeš. Pridi, sam bom — žene ni doma. Čemu se otepaš z berači? Samo sramoto imaš, v jezike se daješ, a kaj dobiš zato? Jaz pa ti kupim karkoli si želiš. Zakaj jaz imam! Tukaj je!« Iz žepa je potegnil debelo denarnico, iztresel šop bankovcev in jih kazal dekletu: Na, na, vzemi si — enega, dva, tri — kolikor hočeš, samo pridi k meni, Mici.«

Poželjivo je gledala bankovce, saj toliko jih še ni videla tako blizu; po poti se je vrtela in z desnico majala svoje krilo. In smejala se je in je zmajevala z glavo:

»Ne, ne. Kaj vendar mislite, Petruz?«

On pa jo je brutalno zgrabil za roko. Kliknila je, da se je ustrašil, jo izpustil in se oziral naokoli; Mici je stekla preko Čelešnikovega vrta. Pred hišnimi vrati se je ustavila in se zasmejala kmetu nazaj. Nato pa izginila v veži.

* * *

V nedeljo zjutraj je prejela Olga brzojav:

»Žal, zadržan. Morda prihodnjo nedeljo. Vse ti pove Tribnik. — Janko.«

Kakor črn oblak je padla težka slutnja na Olgino dušo. Pravkar še vsa radostno razburjena, da se danes domeni z Jankom, ki ji prinese vest, da je z materjo in sestro končno vso urejeno, je bila zdaj uničena. Brzojavka, tako redkobesedna in mrzla, ji je govorila:

»Nikoli več ga ne bo. Niti to, niti prihodnjo nedeljo! Iznebiti se te hoče. Strast po neki ženski ga je objela, strast po veliki doti ga je omamila. Vse je izgubljeno!«

Že opravljena, da odhiti na kolodvor Janku naproti, je buljila bleda predse in si pritiskala roke na srce.

In Tribnik je Jankov zaupnik. Ali je to mogoče? Kajpa, bančnik in tovarnar delata skupne kupčije, uspehi sklepajo pobratinstva. Tako je postal Tribnik Jankov posredovalec celo pri nji.

Ne, ne sprejme ga. V jezike bi se dala, ako bi govorila s takim podležem sama v svoji sobi.

Skočila je in hotela oditi. »Ničesar nočem zvedeti po Tribniku! Kar mi hoče povedati Janko, naj mi piše, ali pove sam.«

Šla je k vratom, a prav takrat je potrkalo in hkrati je stopil Tribnik. Miren, veselo se smehljajoč s svojimi živimi, porednimi očmi, je priskakljal v sobo.

»Klanjam se! O, vaše oči! Saj se vas kar bojim! Kako pa naj govorim, kako naj gledam, kako naj se vedem, da vam bo prav? Kar storim, mi zamerite. Niti roke si vam ne upam več poljubiti, da me zopet ne užalite. — Oh, res, kakor divja mačka ste, ki se je še pogladiti ne sme.«

čebljal je kakor razvajen deček ter se smejal z grimasami strahu, kujavosti in predrznosti.

Olga se je stoje naslonila ob mizo, niti sesti ga ni povabila ter je samo strmela vanj. Ta šegavec deških udov in manir je ljubljenec uglednih žen in deklet? Zanj se pulijo resni možje? On ima največji vpliv v Trsteniku?

»Kaj mi poveste?« je iztisnila. »Brzojavka gospoda Stepišnika me je presenetila ...«

»Saj je tudi mene. Upal sem, da preživimo skupaj lepo nedeljo. Snoči pa mi je nenadoma telefoniral: nemogoče. Pojdi k nji, razloži in me opraviči. Hm, resnično, revež je.«

»Kaj se mu je zgodilo?«

»Še nič. Saj se brani, kolikor se more. A boji se — med nama: tovarna mu stoji čisto na robu. Pred katastrofo.«

»Tega meni ni povedal. Nasprotno —«

»Hahaha! Vsak industrijec in trgovec zatrjuje dandanes vedno nasprotno tega, kar je resnica. In čemu bi vas strašil? Pomagati mu ne morete. — Zdaj pa ne gre tajiti več: pri kraju je, če se tako ne reši. Zunanja konkurenca, carine, tovornine in še raznoteri križi nam ubijajo industrijo. Tudi Stepišnikova se vzdržuje le še umetno. A kreditorji mu postajajo nestrpni, banke nočejo pomagati več. Skratka: Stepišnik živi v peklenskih skrbeh.«

Olgi je bilo strašno in čudila se je sama sebi, kako ji je mahoma odleglo. V duši ji je postalo skoraj lahko.

Zopet je bila gledala preveč črno. Njene sumnje postajajo v resnici že bolestne. Nič ni govora, da bi se ji Janko izneveril, nobene druge ženske ni, ki bi ga ji jemala. Samo trenutna gmotna zadeva ga je zadržala. Dnes teden pa bo zopet tu.

»Torej, danes išče pač rešitve iz zagate?«

Tribnik se je poredno nasmehnil:

»Zlomka, kar uganili ste! Sijajna glavica. Pri piki ste zadeli; prav zdajle je pri rešilni akciji; hahaha! In meni mora biti hvaležen. Jaz sem mu ugladil pot — vse je v redu — uspeh mu je zajamčen in, če me vse ne vara, nocoj bo Stepišnik že lahko zopet čisto mirno spal.«

»Ah, srečna sem. Hvala vam!«

Nehote je iztegnila roko. Tribnik jo je prijel narahlo, kakor bi bila iz stekla, jo dvignil k ustom in vprašal:

»Ali smem? Ob kako je majhna in nežna.« Poljubil je roko in izpustil. »In zdaj se ne jezite nič več name? Ako je moja ljubezen greh, sem seveda tolik grešnik, da ne najdem nikoli odpuščanja. Ljubim vas in hrepenim po vas! Noč in dan mislim samo na vas.«

»Jankov prijatelj ste, pravite?«

»Vi pa njegovo dekle, da. A kaj me to briga? Prijatelj sem mu v kupčiji, v ljubezni pa tekmec. Ne morem drugače. Povedal sem mu to v obraz. Čemu bi skrival? Ljubim vas odkrito in vse storim, da postanete moja. V svoj oltar vas postavim, kakor se bere, in bom klečal pred vami ... Gospodična, Stepišnik vas ne vzame nikoli za ženo. Ne varajte se! Kako morete še upati? Imejte vendar pamet! Ne more vas vzeti in niti ne sme. Ako ga ljubite, razumite to! Svoboden sem, neodvisen. Z vsem, česarkoli si morete želeti, vas obsujem, nikoli se ne pokesate; samo bodite moja!«

Iznova jo jo lovil za roko in govoril vanjo. Sladko mu je zvenel glas in njegov obraz je bil lep.

»Saj ste opravili, gospod,« je dejala Olga mrzlo. »Hvala in — zbogom.«

»In nič odgovora?«

»Razumeli ste me. Dovolj!«

»Gospodična Olga, premislite si! Bodite pametni! Škoda vas je. Jaz čakam — čakam. — Klanjam se!«

In urno je odšel.

Tribnik ni lagal. V soboto zvečer je prejel Janko Stepišnik povabilo v Sela. Telefoniral mu je Tribnik.

»V nedeljo! Pričakujejo to. Vse pripravljeno!«

Tako sta se Stepišnik in Tribnik dogovorila, da gre Stepišnik v Sela snubit. Tribnik pa Olgo pripravi na konec razmerja.

Okoli enajstih se je pripeljal Stepišnik s svojim avtom. Žage so stale in povsod je bilo pospravljeno. Janko se jo čudil snažnosti in redu. Ko mu je prišel Stanko Kromar naproti, sta se spomnila, med vojno sta se kot častnika že videla, občevala nekaj ur, potem pa se razšla na razne fronte. Tako sta pozabila drug na drugega. Zdaj sta takoj začela obujati spomine ter prišla k staremu Kromarju kot dobra znanca.

Čmerno je koračil starec med širokimi skladnicami hlodov, desk, železniških pragov, med kopicami brzojavnih drogov ter jelovine. Daleč tja so se vrstile skladnice po troje: ogromne množine sirovega in rezanega lesa. Prijetno je dišalo po smoli, tam na koncu pa po lesnem oglju, nakupičenem pod podreški v črnih vrečah in svobodno.

Milijoni so ležali tu, starec pa je javkal:

»Težki časi! Težki časi! Vse mota vzeti vrag. Štrajkarji nas podavijo. Blaga toliko, a vagonov ni na razpolago. Obupno! — In zdaj še splošna omejitev železniškega prometa! Zadušimo se v lastnih produktih! Trst je prenapolnjen, Reka pa zaprta. — Strašno! Vse noči ne spim od skrbi. Ako pojde tako dalje, izprežem. Umaknem se na Trsovo, pa naj se Stanko ubija naprej, če hoče.«

Nato se je tegotil na konkurenco bosanskih šum, ki jih eksploatirajo ti prekleti čifuti: Eislern, Worthieb, Koertner, Geza Kohn in kakor se zovejo. Polovico prekrasnih državnih gozdov v Bosni imajo v zakupu ti državni parasiti: posekajo ogromne množine lesa ter ubijajo z nizko režijo in nizkimi cenami vsako konkurenco. Joj! V ministrstvu sede menda sami nevedneži, ki ne slušajo strokovnjakov. Država izgublja milijone, a vsa poštena konkurenca jedva še sope. Ali pa vladata korupcija in provizionarstvo.

Potrpežljivo je Stepišnik poslušal starčeve tožbe, saj ga je tako poučil Tribnik. »Javkal ti bo kakor berač ob božji poti. Ti pa mu samo pritrjuj in ga občuduj. Kar na debelo ga hvali!«

Tako je torej Stepišnik vzklikal le: »Resnično! Tako je! Iz duše mi govorite!« In je končno izjavil: »V Sloveniji pa ste vendarle firma, ki ji ni niti približno podobne! He, med prvimi ste! Vse vas priznava in občuduje. — O, da bi imel le stotinko vašega znanja in ugleda! Lahko je vašemu gospodu sinu, ki ima takega učitelja in očeta v vas, gospod Kromar. Ako sploh kdo, ste vi zaslužili visoko odlikovanje.«

Kromarju so se razlezle skrbi polne gube na obrazu in zadovoljno se je smehljal.

»Nič stokanja več!« je rekel. »Saj se vam pač prav tako godi, kajne? Ampak ne damo se ...«

Stepišnik je bil oprezen in ni priznal ničesar: »Ne, ne damo se. Meni je treba le več reda v hiši — sposobne žene in gospodinje — nekaj kapitala, da izplačam sestro, da nabavim še par novih strojev; potem me prospevanje naše tovarne prav nič ne skrbi. — Ej, kako krasne živali!«

Od hiše sem je pritekla tropa lovskih psov. Veselo je lajala in skakala okoli družbe. Za psi je prihajala Elza, visoka in resna. V športni obleki, preprosti in trezni. Niti prijazen nasmehljaj ji ni šinil preko obraza, ko mu je molče ponudila veliko, a skrbno gojeno roko. Le svoje temne oči je zapičila v njegove, kakor bi mu hotela v videti v dušo.

Poljubil ji je roko.

»Občudujem gospoda papana in gospoda brata. A zavidam ju tudi za tako gospodinjo. Nedavno na Trsovem in danes tu; povsod vidim vašo osebo ... Vaše oči, vaše roke, vašo voljo! Meni bi bilo treba nujno vsega tega!«

»Saj imate gospo mamo in gospodično sestro!« je dejala Elza hladno.

»Oče, ki mi je umrl pred tremi leti, ju žalibog ni tako vzgojil. Zdaj je prepozno, sam sem za vse ...«

»Jaz sem se vzgojila sama. Pred petnajstimi leti, ko je umrla naša mama, sem iskala v delu spočetka utehe, potem sem izprevidela, da je moje delo podjetju potrebno in zdaj delam iz veselja. Brez dela mi ni pravega življenja,« je pripovedovala Elza.

»Niti meni ne,« je pritegnil Stepišnik. »A preveč ga je. Tovarna je velika, osebja mnogo —«

»Vem. Opisal mi ga je gospod Tribnik. Lepa industrija!«

Stari in mladi Kromar sta se bavila s psi ter korakala pred njima, ki sta zaostajala in zaostala.

»Kar idita v pisarno! Prideva že za vama!« jima je zaklicala Elza. »Ali hočete pogledati mojega Romea?« se je ozrla v Stepišnika. »Včasih sem mnogo jezdarila —«

»A zakaj ne več?« je vprašal in stopil v konjski hlev. Dva krasna ježna konja sta stala ondi.

»Sami mi je dolgočasno. Stanko ne utegne, ker vedno potuje, oče pa je prestar. In vi?«

»Ne znam, a naučim se. In jazdarila bova skupaj. — Hočete, gospodična?«

»Tole Julijo? Stankova je, a mi jo podari, če hočem.« Božala je po vratu visoko črno kobilo.

»Hočete, gospodična Elza?«

Ponudil ji je obe roki. Zopet je v njegove zapičila svoje oči, molčala nekaj trenutkov, potem pa vprašala:

»Pa resno hočete?«

»Resno. Nestrpen sem ...«

»Jaz ne. Ne mudi se mi ...«

»Nihče vas ni želel tako, kakor jaz! V vas bi našel ženo in tovariša, ki sta mi tako silno potrebna.«

Tedaj mu je dala roke.

»Žena in tovariš ... da, to vam hočem biti.«

Poljubil ji je roko in si jo položil na laket. Roko v roki sta odšla v pisarno. Nato je ostal na obedu. Popoldne so napravili izlet v dveh avtih v Podgorico. Elza je šofira sama.

* * *

Olga je pričakovala, da prejme v torek ali vsaj v sredo Jankovo pismo. Toda pisma ni bilo niti v četrtek, niti v petek. Njen nemir je naraščal. Mirila se je, se karala, izzivala svoj ponos. Zaman. Postalo ji je neznosno. Torej je bila njena slutnja vendarle prava! In Tribnik je povedal resnico?

Bila je kakor izgubljena. V razredu je gledala pred seboj petdeset otroških obrazov, a ni videla nobenega; čula je toliko glasov, a razumela ni nobenega. Ker videla je le Jankov obraz in slišala le njegov glas. A duša ji je bolestno vpraševala v daljavo: »Kaj misliš, Janko? Kaj praviš moj ljubi?« Ždela je doma in z vsemi čutnicami poslušala tja ven; kaj se godi ondi? Kaj mi grozi od ondod? A v duši ji je odgovarjal glas: Izdal te je! Nikoli več ga ne bo!

A stresla je glavo: »Lažeš! Janko me ne izda. Ne more, ne sme me izdati! Ljubi me in ljubi Erno. Mož je, častnik, kavalir! Prisegel mi je ...«

»Ali zakaj ni prišel in zakaj mi ne piše? Mar je zbolel? Morda se mu akcija za sanacijo denarnih težkoč ni obnesla? Obupan je in brez utehe? Ali je odpotoval in pride pismo šele jutri?«

V soboto zjutraj pa se ni mogla krotiti več. Napisala mu je pismo.

»Nikoli se Ti nisem vsiljevala in tudi tole pismo Ti pišem proti svojemu ponosu. Sramujem se, ko se ponižujem in Te prosim: piši ali pridi sam! Pridi in ponovi strašne besede Tribnikove. Ubij me, če res hočeš, dušo in srce sam in ne uporabljaj podleža za rablja! Ljubim Te! Ljubim! — Zato imej usmiljenje z menoj in stori konec naglo — nemudoma! Te negotovosti ne morem prenašati več ...«

Ko je dopisala, se ji je odprl vir solz in jokala je brezkončno. Zaman si je izpirala oči, ostale so ji steklene in obrobljene, obraz pa ji je bil suh in bled. Z naporom poslednjih sil je sedela v šoli in le mehanično vršila dolžnost.

Med odmorom je šla v zbornico, sedla v kot za mizo in strmela v kup šolskih zvezkov pred seboj.

Manica se je prismejala k nji in jo objela okoli ranjen: »Duša, kaj pa je s teboj? Bolna?«

»Bolna ... Jedva čakam, da pojdem domov.«

»Jokala si?«

»Glava me boli. — Ležat pojdem — ne čakaj me in pusti me samo. — Umiriti se moram.«

»Kaj se je zgodilo?"

»Nič. Ne izprašaj! Bolna sem — idi!«

Manica je začudena odšla.

Ko pa je Olga dvignila pogled, je videla, da jo gleda katehet Rožanec. Nasproti za mizo je sedel in čital brevir. Prijazno se je poklonil, njegove oči pa so izpraševale: čemu tako tužna? Posiljeno se mu je nasmehnila, sklonila glavo, si jo naslonila na roko in iznova strmela predse.

Ko je minil premor in so odhajali tovariši in tovarišice v razrede, se je Rožanec približal Olgi.

»Žalostna? A ne samujte in ne molčite! Potožite in laže vam bo ... Verjemite da dež za solncem mora priti.«

»Zame menda nikoli več!«

»Tudi za vas ... Toda zdajle ne utegneva. Ako mi zaupate, pridite, da se pogovorila. Za vsako rano najdemo zdravilo ali pa jo izrežemo. Do svidenja!«

Strmela je za njim. Kakor bi bila steklena, ji je videl v dušo. »Dober človek. Srce vidi pač dalje kakor oko in sliši ostreje kakor uho. Iz oči in glasu mu gledata dobrota. Kar bi se čulo pri vsakomer drugem kot vsiljivost, je pri njem sočutje in volja, da bi pomagal ...«

Olgi se je razjasnilo v duši. Za tugo mora priti nova radost. Mirnejša je odšla domov. Zopet je upala, da dospe jutri Jankovo pismo, ki jo osvobodi skrbi in sumenj. Ali pa jo preseneti in se pripelje sam.

In pismo je res prišlo.

»Predraga moja!

Nikoli Ti nisem pisal teže kakor danes. Ves teden se mučim sam s seboj, a najraje bi zgrabil revolver in storil konec. Ljubim Te, kakor nisem ljubil še nobene ženske, a usoda hoče tako, da Te za ženo vzeti ne morem, ne smem.

Povedal sem Ti že često, da je mati glavni dedič tovarne in da sva dobila s sestro vsak le delež. Sin edinec sem in mati me ima nepopisno rada. A prav zato, pravi, ne dovoli nikdar, da bi se zvezal z dekletom, ki ni vsaj iz enako bogate in ugledne hiše.

Prijatelj Tribnik Ti je povedal, kako stojimo. — In mati je zaprisegla, da izroči rajši tovarno moji sestri, ako je ne poslušam. Sestra naj se omoži z možem, ki ji ga ona določi, jaz pa naj si iščem srečo po svetu, koder in kakor mi drago. Vidiš, takole mi grozi dan na dan. Stvari torej ni kar naglo prelomiti. Veruj mi, da sem nestrpno čakal trenutka, ko mi postaneš žena. Trudil sem se, da bi pregovoril mater. Vedno sem se nadejal, da ji izženem predsodke. Upal sem, da se končno vendar sprijazni z mislijo na Te. Zaman.

Prosim Te, potrpi, zaupaj mi in verjemi, da Te ljubim. Ako nočeš ostati več v Trsteniku, pridi v Ljubljano; tu ali kjer hočeš, Ti uredim udobno stanovanje. Pusti službo, vzemi k sebi mater in Ernico ter živi svobodno kakor neodvisna dama. Vsak mesec Ti dam, kolikor potrebuješ in Vas oskrbim, da ne boste pogrešali ničesar. Jaz pa Te bom povečal in ljubila se bova zvesto, pa naj se zgodi karkoli. Makar da bi se res moral oženiti z drugo žensko: nikoli ne prestanem biti Tvoj. Olga, samo Tvoj. Inteligentna ženska si. Zato sem odkritosrčen. Saj vem, da me razumeš in izprevidiš, da danes ne morem in ne smem storiti drugega. Strašna je današnja doba; vse je kupčija. Rešiva se s svojo ljubeznijo v zatišje, kamor ne seže podli svet in ostaniva srečna vzlic vsemu in proti vsemu! — V tej nadi ostajam Tvoj

Janko.«

Olga je strmela predse. Saj ni mogla verjeti, da čita resnično Jankovo pismo. Končno je planila, zmečkala pismo, ga raztrgala na koščke ter cepetala po njih.

Tak podlež. Gotovo se že ženi in je poslal Tribnika samo zato, da jo pripravi na svoj zločin. O, prav je slutila; nikoli več ga ne bo k nji; izdal jo je, prodal se je drugi! In sedla jo k mizi ter napisala:

»Gospod! — Moški vašega poštenja, vaše vesti in vašega značaja je v mojih očeh propalica! Prosim, da me ne poznate več! — Olga.«

Nato je stekla na ulico, vrgla pismo v poštno skrinjico in se vrnila. Krčila je pesti in sikala: »Ti lopov! Tako še nisi bil ponižan in kaznovan! Ko prečitaš moje pismo, boš sodil o ženskah drugače. Dovolj je bilo mojega omahovanja in samozatajevanja. Jutri končno zveš istino. Zdaj sva bot — in pred očmi mi ne smeš nikoli več!«

Ako se ne premisli. Morda pa se le že premisli? Morebiti mu postane žal ... Spomni se, kako sta se ljubila, kako sta bila srečna. In se vrne. Zaradi hčerke se mora vrniti, saj jo ljubi in je ponosen na angelsko lepo dete.

Naenkrat ji je postalo grozno, padla je na postelj in zaječala: »Moj Bog, takle naj bo konec?«

Strašno se je varala. Janko je bil kakor vsi drugi: slabič, brezvestnež, eden izmed tolikerih, ki bi hoteli le uživati, ki imajo polna usta sladkih besed in priseg, a ob besedi »žrtev« izgube pogum in značaj. Zaman so bili vsi upi, vse njene žrtve, vsa njena zvestoba: ona ostane nezakonska mati. V posmeh, kvečjemu v pomilovanje svetu. In otrok ostane nezakonček. Povsod zaničevan, odrivan zbadan.

Učiteljica nezakonska mati; kdo jo spoštuje, kdo ji zaupa? Kakor za duhovnike je tudi za učiteljice čistost zakon, ki se brez kazni in sramote ne sme pogaziti. Kaj jo čaka poslej in kaj bo z otrokom? In njena mati! — Kako prenese to sramoto? Trdno je mati doslej verovala, da jo Janko vzame za ženo; kako naj ji pove zdaj, da o zakonu ni več govora?

Zase, za svojo čast je ravnala pravilno, saj se kot pošteno dekle ni mogla vesti prav nič drugače. Toda je li ravnala modro in na korist otroka in matere?

Zamajal se ji je ponos, omahnila ji je trma. Ne, ni ravnala pravilno. Mislila je le na svojo čast — preošabna je bila, preveč sebična, zato je pozabila na usodo hčerkino in materino. Prenaglila se je. Togota ji jo omračila razsodnost.

Ponižati bi se bila morala, se odpovedati vsaj začasno — saj kdo ve, morda bi jo bil Janko vendarle še vzel — vsaj po smrti svoje matere, ko bi postal samosvoj in neodvisen. Potajiti bi se bila morala, se zadovoljiti z Jankovo ponudbo že zaradi otroka in matere.

Koliko je priležnic, ki jim svet poljublja roke in jih spoštuje kakor najbolj čestite zakonske žene! In koliko je bivših priležnic, ki so postale končno le prav ugledne žene! Pa če bi tudi ne dosegla nikoli tega; zaradi bodočnosti otrokove bi se morala žrtvovati. Materi ne sme biti za otroka nobena žrtev pretežka. Naj bi si pomežikoval svet, se ji za hrbtom posmehoval — kaj ji mar! Samo da bi dela hčerki dobro vzgojo, samo da bi materi olepšala zadnja leta življenja.

Ah, čemu se ni ponižala! Zakaj se ni žrtvovala! Slaba mati je — slaba hči ...

Že dolgo je begala po sobi, zdaj pa se je ustavila, pogledala na uro in se odločila. »Odpeljem se v Ljubljano in poiščem Janka. Še je čas! Ponižam se, — vse sprejmem, kar mi ponuja Janko. Za hčerko! Za mater! In — ah — tudi zase! Saj ga še vedno ljubim!«

Užalil jo je, ponižal. Vendar ga hoče prositi, naj ji odpusti, da je pisala tako odurno in sirovo. Živci so bili krivi, samo živci ... Oprosti naj ji, vzame naj jo s seboj, stori naj ž njo kar hoče; samo proč odtod!

Nervozno je oblekla in odhitela. Zadnji čas je, da ujame brzovlak. V dveh urah bo že lahko pri Janku. Gotovo se začudi, a razveseli, ko jo zagleda. In potem se dogovorita. Vse se mora poravnati.

Strah, da bi zamudila vlak, je podil Olgo, da je tekla po ulicah. Nič se ni brigala za ljudi, ki so se čudili lepi učiteljici, da dirja kakor paglavka.

V stolpu pa je udarila eno in takoj nato se je oglasil veliki zvon, ki je vabil v cerkev. Po Olgi je zagomazelo. Zaboga, že ena! Cele tri ure se je pomišljala. Vlak odhaja v par minutah. Z obema rokama je oprijela krilo, ga dvignila nekoliko, da se ji ni opletalo okoli kolen ter se spustila v dir. Nikjer ni bilo človeka, a pred postajo je že stal vlak, iz stroja mu je švigal stolpčast dim, železničarji so begali ob vozovih in potniki so vstopali.

Tedaj je lokomotiva zabrlizgala, zadnja vratca vagona so se zaloputnila, sprevodnik je skočil na vlak, ki je začel odhajati.

»Zaman! Zaman!« je čula iz klopotanja njegovih koles. Opotekala se je in vedela le eno: »Konec, konec je!«

Tema je bila okoli nje, dasi je z neba sijalo solnce; neizmerno žalostno, prazno in tiho se ji je zdelo vse, dasi so po jagnedih prepevali ščinkavci in sinice ter je prihajala od nekod vesela melodija harmonike.

Kakor senca se je vlekla po poti ob reki, ki je vršala globoko spodaj po skaloviti strugi.

* * *

»Kdor se loti cerkve, bo premagan! Kralji in cesarji so bili ponižani in osramočeni, ker so se drznili upreti papežu. Peter skala stoji, je stala in bo stala, zakaj niti pekel ji ne more do živega. To si zapomnite, možje, pa zbogom!«

Pravkar se je poslavljal župnik od tropa mož, meščanov in kmetov, ko je vstopil Rožanec.

Vrnil se je šele iz cerkve od desete maše in pridige. Ko je zajtrkoval spodaj v obednici in slišal, da je v župni pisarni več ljudi, je stopil gor, da morda pomaga župniku. Imela sta navado, da sta se pred obedom pred župniščem nekoliko izprehljala in nato skupno obedovala.

Možje pa so že odhajali. Ostal je samo Jamnik, po domače Petruz, bogat popotnik iz Zabrežja. »Prosim, svetujte mi, gospod župnik!« je dejal pravkar. »Kaj naj storim, gospod kaplan? — Žena mi je izpridila s hlapcem.«

Kratko in jasno je razloži svojo zakonsko nesrečo.

»Kakšna sramota za faro,« se je ogorčil župnik. »Držati bi bili pač morali ženo na uzdi. Premehki ste bili, Petruz, zato je podivjala. Cerkev ve, kako je presojati ženske. A zakonci ste zaslepljeni in mislite, da si najlaže ohranite žensko zvestobo, ako ji dajete potuho. Zdaj vidite!«

Močno se je razburil župnik, Petruz pa je vzdihoval in zmajeval z glavo.

»A kaj naj storim?« je vprašal. »Taka ženska — kako naj mi bo še gospodinja? — In otroka! Kdo jima bo zdaj mati? Pa tudi jaz — saj nisem še tako star. O, Bog, že dva dni in dve noči premišljujem, a ne vem, kam naj se obrnem. Tako velika hiša — toliko poslov! Da mi je to storila!« Jeza in bolest sta bili v njegovi tožbi.

»A ona? Kaj pa pravi? Ali se kesa?« je poizvedoval župnik.

»Kajpak. Zmerja me in trdi, da je nedolžna. Naposled je povezala nekaj reči in odšla domov v Sračje. Kesanja pač ne pozna — vlačuga!«

»Vidite, Jamnik. Jaz bi mislil in dejal, takole težavno stvar je treba parkat še prepasti. Prenagliti se ne smete. Vi niste stari, a ona je precej mlajša. Morda se je samo enkrat spotaknila in le slučajno padla. Gruntu je gospodinja potrebna in vam in otrokom je potrebna ...« je razmišljal župnik glasno, ne da bi bil vedel, kam bi krenil z besedo.

»Saj to je! A čemu bi jaz trpel za ženine grehe? Zakaj naj bi se zmajala Petruzova hiša, ako je padla ona? — Vrag jo vzemi! K advokatu pojdem, da naju ločijo — vi, gospod župnik, pa mi pomagajte, da dobim drugo, boljšo, pametno ženo in gospodinjo!« je dejal Jamnik.

Župnik je dvignil roke. »Za božjo voljo, kaj vendar mislite! Sodnija vas lahko loči, a cerkev vas zakonske zveze ne odveze nikoli. Nemogoče! Do smrti ste in ostanete njen mož in iznova oženiti se ne morete nikoli več!«

»Pa to je krivično! To ni pametno, gospod župnik! Ako me žena ne mara, zakaj naj bi jaz zato postal menih! Če je ona ničvrednica, zakaj bi si jaz ne smel vzeti poštene druge ženske? — To ni mogoče! Le premislite: leta in leta naj živim sredi mladih dekel, mar naj bom med njimi kakor hrastov panj? — Nemogoče! In kdo naj se mi briga za otroke, posle, živino, polje. Prepleta reč, da jo je moral sam satan premotiti,« se je togotil Jamnik.

»Ali dovolite, da jaz izpregovorim z vašo ženo ...?« se je oglasil kaplan.

»Zakaj pa ne?« je dejal Jamnik posmehljivo. »A kaj dosežete s tem? Če bi me tudi na kolenih prosila odpuščanja, tega ji vendar ne morem nikoli odpustiti.«

»Ali ste vi brez greha?« je vprašal kaplan. Ostro ga je gledal v oči in ponovil: »Slamnik, povejte: mar ste vi brez greha? — Ali imate pravico očitati ženi nezvestobo? Ne, nič ne odgovarjajte meni! Sami s seboj se pomenite in potem šele sodite; ampak sebe in ženo sodite enako! Dolžnosti imata iste.«

V zadregi se je dvignil Jamnik. »Vi obračate, gospod kaplan,« je dejal negotovo. »O ženi smo govorili, ženo sem zalotil v kamri, — mene ni zalotil nikoli še nihče! Meni se ne more očitati niti toliko, kolikor je za nohtom črnega!«

»Da, res je; le Bog vse vidi in vse ve. A z ženo smem govoriti, kaj ne? In tudi vaše besede o ločitvi in o novem zakonu ji povem. — Potem pa se pogovorimo dalje. — Ali je vam tako prav?«

»Prav. Morde — no — saj sem jo imel rad. — Storite kar je pametno in koristno za hišo in otroke!« je odgovoril Jamnik, vzel palico in odšel.

»Izvrstno ste ga prijeli,« se je smejal župnik. »To je bila poteza, ki mi slučajno ni prišla na misel. — Ampak vaše posredovanje ostane v vsakem primeru brez uspeha.«

»Zakaj?«

»Ker se prešuštvo ne da izbrisati nikoli več. — Morda ga pozabljajo meščani, toda kmetje ne. Kmet gleda na zakon drugače kakor meščani, ciniki, moralni nagniteži. Kmet nezvestobe nikoli ne pozabi. Prešestnico ali ubije ali zapodi od hiše. Komprimisa kmetiški zakonec ne pozna. Naj kmetiški fant ne. Ali niste čitali? Fant vojak se je ustrelil, ko je zvedel, da mu je ljubljeno dekle nezvesto. Da, naš kmet čuti žensko nezvestobo kot neodpustljiv greh in neizbrisen madež. Kajpak so dandanes tudi že med kmeti pokvarjenci. Vojna jih jo okužila. Zlasti mladino. A v splošnem so taki vendarle še izjema!«

Odšla sta šetat pred župnišče in razpravljala do obeda.

»Sumim, da Jamnik laže ali vsaj pretirava,« je dejal kratko kaplan.

»Pazite: morda laže tudi ona!« je menil župnik. »Lahko se osmešite. Jaz bi ju pustil na miru. No, pa kakor hočete.«

Ob dveh popoldne je imel Rožanec v cerkvi nauk. Po svoji navadi je po obedu odšel tudi to nedeljo na izprehod ob reki, da bi se po ovinku vrnil preko mostu v mesto in cerkev.

Toplo in prijetno je sijalo solnce. Mesto na drugi strani je slikovito ležalo po obronkih visoke planote, na kateri so se širila polja in logi, med njimi vasi in selišča. Reka je drvela, šumela in se penila okoli skal, ki so se bile odkrušile od bregov in zdrknile v globoko strugo.

Lep je bil razgled s samotne poti za reko. A Rožanec ga je užival že tolikokrat in danes se je pečal le s pridigo, ki jo je sestavjal v duhu. O zakonu in devištvu, o čistosti in razuzdanosti je nameraval govoriti. Doživljaj s Čelešnikovimi in Žlogarjevimi posli, pogovor z župnikom in Jamnikom o prešostvu in zakonski zvestobi mu je vzbudil misli, ki jih je hotel razpravljati z lece. Zamišljen je korakal dalje.

Naenkrat se je zdrznil. Iz skupine hrastičev, jedva sto korakov pred njim, je pritekla ženska. Roke je dvigala nad glavo, si zakrivala obraz, švignila poševno preko ceste s krikom izginila z nabrežja.

»Zaboga, samomorilka!« mu je šinilo skozi možgane in že je na vso moč tekel ter se oziral po pomoči. Nikjer ni bilo človeka. Naj li sam skoči v valove? Čolni so še daleč tam ob mostu. Kaj naj stori, da jo reši?

Zgrabil je vejo borovca, da bi se spustil po strmem obrežju navzdol, a upehan je obstal. Pod potjo je zagledal Olgo. Ležala je nezavestna na obrazu. Gost grm je zadržal njeno telo, da ni zdrknilo strmoglavo v vodo.

Dvignil jo je, oprtal na ramo, plezal vkreber in jo nesel na travo pod hrast. Pokleknil je, si njen gorenji život naslonil na koleno ter jo klical. A ni se prebudila. Telo ji je drgetalo in lice, bledo in sivo, se je zdrizalo. Ko bi imel vode! Šumela in grgotala je pač tam spodaj, tu pa ni bilo pri roki niti kaplje. Tako jo je mogel le stresti in klicati, ji dvigati glavo, ter jo polagati na tla. Končno je spregledala, zavzdihnila. Spoznala ga je.

»Gospod katehet,« se je začudila. Nato pa je zajokala! »Moj Bog! Moj Bog!«

»Ali morete vstati! Dovolite, da vas spremim domov?« jo je vprašal sočutno. »Postalo vam je slabo. Padli ste — se onesvestili. Bolni ste, — zdravnika pokličem.«

Olga pa je jokala. »Oh, čemu še živim! Ne, nisem bolna. Le tako strašno sem nesrečna, da sem želela umreti!« je povedala.

»Ubožica! Tako mlada — in umreti? Hudo ste morali trpeti! Slutil sem. — Na obrazu, v očeh sem vam čital. — Zakaj me niste poslušali, zakaj niste prišli? Duhovnik sem, vaš tovariš, vaš prijatelj, če hočete. — Zaupajte se mi, gospodična Olga; morda vendarle najdeva lek za vaše gorje.«

»Ni ga! Samo smrt — večna tema!«

»Ne, ne. Glejte, kako krasno sije solnce. Tudi vam sije. Bog se smeje na vas in vas pozivlje, da živite, da ste srečni in dajete srečo družini. Verjemite, nobena noč ni tako črna, in dolga, da bi je ne pregnala zlata in rožnata zarja! Ali, smrt prihaja vedno prezgodaj, zakaj živeti je sreča. Vsaka bilka rada živi, najmanjši črv se brani umreti. A človeku je življenje uživanje v delu, dobroti, ljubezni, občudovanju krasote nebeškega stvarstva, čudovosti božanskih isker v človeških izumih. O, sreča je živeti, gospodična Olga!«

Tiho je ihtela vase in si tiščala robec na oči. On pa ji je govoril o luči, ljubezni in življenju, ki so najvišja sreča, zvezani med seboj tako močno, kakor tema, mržnja in smrt, edina nesreča človečkih vrlin, ki so le razcveli popki bolesti in skrbi. Kal dolgo prenašane bolesti prinaša kot sad vse zmakujočo moč volje in krasote božansko blagega srca. Po bolesti se vzpne človek do popolnosti.

»Pojdiva, Vse vam zaupam,« je dejala Olga.

Šla sta počasi ob reki, krenila čez most, dospela v vas in prišla od nasprotne strani in zopet preko drugega mostu nazaj v mesto. Srečala nista nikogar. Ljudje so bili že doma, ker je bilo do popoldanskega cerkvenega opravila še pol ure. V kratkih stavkih mu je povedala tragedijo svoje ljubezni.

V Ljubljani se je bila na neki veselici takoj po prevratu seznanila z Jankom Stepišnikom. Vse je plamtelo od sreče, da smo Slovenci postali svobodni in smo pod jugoslovanskim kraljem končno udruženi v veliki državi. Vsak Slovenec je nosil takrat srce na dlani, dušo na jeziku. Objemal bi se bil z vsakim človekom. Bili smo pijani od sreče in ponosa.

Tudi ona je šla z materjo na tisto veselico. Petje, godba, govori in vzklikanje, kakor bruhanje ognjenika, ki se je končno osvobodil napetosti. Neznanci so se radosti razgovarjali in si stiskali roke, kakor bi si bili prijatelji že davno.

In takrat je prišel Janko k njuni mizi. Niti predstavil se jima ni, nego je kar prisedel in njima pripovedoval. Očaral je mater in njo. Eleganten častnik, ki je bil med vojno v tolikerih deželah, je videl toliko lepega in doživel toliko strašnega. In šele polagoma je zvedela iz njegovega pripovedovanja, da je sin edinec tovarnarja bogataša.

O, nič ji ni dvoril, le njegove oči so ji govorile, da mu je všeč. Nič si ni domišljala zaradi tega, a ko sta se z materjo vrnili domov, sta si povedali, da se še nikoli nista tako srečali s tako simpatičnim mladeničem.

Štirinajst dni nato je prišel Janko semkaj in jo poiskal v stanovanju. Slučajno, mimogrede z avtom. Da ji sporoči materin pozdrav; v Ljubljani jo je bil srečal, spremljal domov in se razgovarjal o njej. Tako je pravil. A vedela je, da je prišel nalašč in le zato, da vidi zopet njo. Samo nekaj minut je ostal, toda njegove oči so ga izdajale. In ko je bila zopet v Ljubljani, jo je našel in naj je bila kjerkoli; Janko je prihitel za njo, prisedel, se pošalil in pokramljal ž njo in mamo.

Kaj bi tajila. Materi, vdovi skromnega uradnika, se je Janko prikupil, ona pa ga je vzljubila. Saj je bil tako lep, moder, energičen mož! A zatajevala se je in se vedla vedno resnobno. Prav dobro se je zavedala, da je revna učiteljica.

Toda po nekaterih mesecih je začel prihajati celo k materi na dom in je govoril ž njo o meni, kakor da je čisto naravno, da postaneva mož in žena. Mater je bilo sram, ko ga je morala sprejemati v sebi s skoraj beraškim pohištvom, a bila je nepopisno srečna. Le meni ni rekel dolgo nobene besede o svoji nameri. — Naenkrat mu je umrl oče; zadela ga je kap. Janka pa ni bilo dolgo več niti k mami niti k meni. Skrivaj sva jokali vsaka zase in če sva ga omenili, sva druga drugi dopovedovali, da nisva gojili nade v skupno bodočnost. Tovarnar je in gotovo se skoro oženi, kajpak. Govorili sva hladno, a srce nama je krvavelo.

A prišel je zopet, me vpričo mame objel in zagotavljal, da je bil z dušo vedno pri meni. Zaradi očetove smrti je imel toliko dela, da nikakor ni utegnil priti k nama. Seveda sva bili nepopisno srečni.

On pa je prihajal odtlej skoraj vsako nedeljo par ur semkaj v Trstenik in mi prisegel, da me vzame za ženo takoj, ko se uredi tovarna in se izplača sestri poslednji obrok dediščine. To pa se zgodi v par mesecih.

Človek sem, mlada, vročega srca, vroče krvi, gospod katehet. In tako se je zgodilo meni, kakor že tolikerim. Obupala bi bila, toda znal mi je izposlovati daljši bolniški dopust. Malone leto dni sem ostala pri materi; rodila sem hčerko, jo dojila nekaj mesecev, potem pa zopet nastopila službo. Mati se je preselila, in zdaj mislijo ljudje, da ima na reji tuje dete. Jaz pa vidim hčerko jedva vsaka dva meseca. Detetu je že poldrugo leto, a Janko prisege še ni izpolnil. Vedno se je nanovo izgovarjal. Materi in meni pa je postajal položaj neznosen. Lani me je snubil posestnik Novak, letos me je snubil knjigovodja Kropar, a odklonila sem ju, dasi sta prijetna človeka.

Kaplan se je zdrznil ob Novakovem imenu ter naglo vprašal: »Odkod poznate Novaka?«

»Že iz let na pripravnici v Ljubljani; on gimnazist, jaz preparandka; samo dve leti je bil pred menoj. Značajen, nežen mož je — moderen, podjeten človek!« je odgovorila Olga.

»Torej vam je simpatičen?«

»Da, zelo. Vem, da me ljubi še vedno — vzklic vsemu. Le jaz bi ga ne mogla ljubiti ...«

»Mislite? A se varate. Kakor mesec se izpreminja srce. Na svojo srečo. Zakaj sicer bi bilo življenje neznosno.«

»Ljubiti resnično je mogoče le enkrat.«

»A če se človek zave, da je ljubil nevredneža ali nevrednico ter najde bitje, ki ... — No, prekinil sem vas. Prosim, pripovedujte dalje.«

In Olga je slikala svoja vedno bridkejša razočaranja z Jankom, svoje težke slutnje in končno današnjo katastrofo. Pripovedovala mu je o svojem ogorčenju nad Jankovo ponudbo, svojo divjo bolest, obup in pripravljenost na vsako žrtev zaradi hčerke in matere.

Ko je zamudila vlak, se je zgrozila sama nad seboj, uvidela je, da je Janko uničil ne le njeno bodočnost, nego zlomil tudi njen značaj in ponos. Pripravil jo je tako daleč, da je hotela postati njegova sužnja. Tedaj se je uprlo vse v nji. Preveč je pretrpela ponižanja, muk in sramote ter se čutila najbolj nesrečno bitje na vsi zemlji. In hotela je skočiti v reko.

»Sirota!« je dejal kaplan. »Rad bi snel vsaj polovico bremena z vaših ramen, a dati vam morem le nekaj besed. Ne obupajte! Bog ni hotel vaše smrti in vas je rešil. Živite! je njegov ukaz. Le On ve, ni li za vas sreča, da ste pisali tovarnarju, tako odločno in da ste zamudili vlak. Le On ve, čemu je bilo to dobro. Njegova volja je, da ste omagali, preden ste storili usodni korak v reko. — Vsakdo nosi svoj križ in pada pod njim; toda za nobeno ceno ne smemo obležati pod njegovo pezo in ne dati po njem zmečkati. Bog hoče, da vstajamo, in stopamo dalje in vedno navzgor. Zaupajte: vse se izpremeni, in kjer vidite danes le temo, posije morda skoro najlepše solnce ... In nikar si ne domišljujte, da ste najbolj nesrečno bitje! Spoznali ste ljubezen — imate lepo dete, dobro mater, krasen poklic — ne, mnogo sreče uživate — a so ljudje, ki niso užili ne tega ne onega ter nimajo nikogar na svetu. In vendar moško prenašajo svoj križ. In nosili ga bodo do konca. — Torej kvišku glavo! — Pred vašim domom sva. Samo še to prosim: ne storite ničesar, ne da bi se prej posvetovali z menoj. Prijatelj sem vam. In verujte: ta beseda v mojih ustih ni fraza!«

»Hvala! Ne pozabim vaših besed. — Zbogom!«

* * *

Anton Naglič, učitelj idealist, je umrl še prav mlad ter ostavil vdovo z napol odraslo hčerjo, Marijo. Dobro vzgojena Marija, lepo in živahno dekle, se je kmalu omožila z ljubljanskim trgovskim potnikom Novakom. Dobila sta sina edinca Ivana, ki pa ni maral trgovskega poklica. Šel je na gimnazijo. Oče mu tega ni branil.

Jakob Rožanec, klepar v delavnici Južne železnice, se je uženil s preprostim delavskim dekletom. Imela sta več otrok. Tudi njun najmlajši sin Milan bi bil kakor njegovi bratje delavec. Toda za nadarjenega dečka se je zavzel njegov učitelj. Poslal ga je na ljubljansko gimnazijo, mu preskrbel pri dobrih ljudeh nekaj podpor in kmalu tudi majhno ustanovo. Že v četrti šoli si je Milan pomagal s inštrukcijami.

Dijaka Milan in Ivan sta postala na gimnaziji tovariša in prijatelja. Milan je mnogo prihajal v Novakovo hišo, in dečka sta ostala do mature nerazdružljiva. Nato sta se jima pota ločila. Ivan Novak je odšel v Klosterneuburg, Milan Rožanec pa je imel višje želje: hrepenel je po filologiji. A roditelja mu nista mogla pomagati. Kako naj profesionist Južne železnice vzdržuje sina na dunajski univerzi! V hiši je za šestero želodcev često nedostajalo kruha.

Vrhu tega pa je Milanu, vitkemu, visokemu gimnazistu, mati že vsa zadnja leta prigovarjala, naj bo »pameten« in naj se umakne nadaljnji bedi in borbi za vsakdanji kruh. Postane naj duhovnik. Potem bo preskrbljen. Živel bo lahko neodvisno in se bo posvečal neoviran knjigam, pisanju in klavirju. Nadarjen je, sposoben; brez dvoma bo lahko hitro napredoval v poklicu. Profesor lahko postane, še doktor, samo če bo hotel, in veljalo ga ne bo nič, zakaj vse plačata škof in cerkev, kakor sta že marsikomu.

Oče je pritrjeval materi:

»V vsakem drugem poklicu boš na slabšem. Na Dunaj ali v Gradec, vidiš, da ne moreš, k pošti ali železnici greš lahko, ampak delo ondi pač ne bo zate, ker je z večine mehanično. Če se oženiš in dobiš par otrok, ti služba ne prinese niti toliko zaslužka, da bi bil vedno dobro oblečen in dvakrat na dan sit. V lemenatu pa te preskrbe z vsem in služb boš potem imel na izbero. Da! Samo od tebe je odvisno, da napreduješ, katehetski izpit napraviš in lahko prideš na šole.«

Milan je uvideval, da je res »najbolj pametno« ako opusti hrepenenje po nedosežnih idealih in da se sprijazni z mislijo, da postane duhovnik.

A ljubil je dekle. Včasih je sanjaril, da bo njegova žena; pesniška pisma ji je pošiljal, a končno ji je položil svojo usodo v roke. Vprašal jo je, kaj naj stari; ona pa ni marala nositi odgovornosti. Pritrdila je mnenju materinemu in mu svetovala, naj gre za ciljem, ki je zanj najugodnejši.

Težko je bilo Milanu, a mladost in izpremenjeno življenje v semenišču sta mu pomagala, da je prebolel prvo ljubezen. In počasi je odmrl v asketičnih vajah vsem mikom sveta, se poglabljal v misterije vere ter se utrjeval bolj in bolj v zavesti, da postane delec cerkve, ki ji je avtoriteta močnejša kakor vsem prestolom na zemlji.

Zopet je bil odličnjak, in knezožkof ga je hvalil pri vsaki priliki. Ko je bral prvo sveto mašo, je bil sirota. Roditelja sta mu umrla, bratje in sestre pa so se razkropili po svetu. Milan je bil žalosten, a knezoškof ga je razveselil z vestjo, da ga ne pošlje na kmete, nego takoj v Trstenik, kjer bo imel svojim spodobnostim ugodnejšo okolico.

Mesto je ležalo ob reki, pod zelenimi gorami, in tik njega so se vrstile vasice, ki so spadale pod mestno župnijo. Rožanec je bil tem zadovoljnejši v tem okolju, ker do Ljubljane z brzovlakom ni imel daleč. Dela ni bilo preveč; mal samostan ga je prevzemal toliko, da sta stari župnik in mladi kaplan upravljala faro izlahka.

Rožanca je zlasti veliko katehetstvo: stik z mladino ga je osveževal, občevanje z ostalim učiteljstvom pa, čeprav bolj mimogrede, navezovalo na življenje.

Bil jo vsakomur simpatičen mlad mož, krepke rasti, moško izklesanega obličja, gostih temnih las in uglajenega nastopanja. Ker je mnogo čital, ni poznal niti političnega fanatizma.

V kratkem se je spočetka naivni Rožanec tudi v izpovednici prepričal, da je življenje v marsikaterem oziru drugačno, nego se mu je predstavljalo v nekdanji mistiki lemenata in idealni domišljiji novomašniški. Vdan poklicu, se jo branil popolnega iztreznjenja, trudeč se, da bi preveč ne obsojal slabosti ljudi. Z vso vestnostjo je izvrševal dolžnosti in je bil srečen, ako je mogel komurkoli storiti uslugo ali dobroto.

Na šoli je bilo poleg voditelja še troje učiteljev in četvero učiteljic. Dve sta bili že starikavi samosvoji dami dve pa mladi lepotici: Olga Tratarjeva, resnobna, visoka, ponositega držanja, zlatolaska velikih modrih oči in Manica Kodrova, zdrava, debelušna črnka, vedno temno zardela in se otroško smehljajoča. Z vsemi je bil prijazen, a vedno ga je zanimala Olga. Rad je kratko pokramljal ž njo in je bil zadovoljen, ker je našel vselej v pogovoru ž njo odmev, ki je ugajal njegovemu razumu in srcu.

Zdaj pa je strmel: tako krasno, omikano in vzgledno vzgojevano dekle in tako nesrečno! Čutil je globoko sočutje ž njo, a obenem radost, da ji je v bolesti lahko nesebičen prijatelj. Pomaga ji premagati prve, najtežje mesece; potem se ji rana zaceli in — Bog pomagaj dalje!

Tisti ponedeljek popoldne se je Rožanec odpravil iz mesta, da izpregovori z Jamnico odločilno besedo. Urno je korakal preko mostu in skozi malo Zabrežje s par imovitimi posestniki, hodil med polji in travniki ter dospel do Rostaharjeve hiše v Sračju.

Domači so bili na polju; našel je v veži staro Rostaharico, ki je kuhala v kotlu pičo prašičem in pripravljala ostali družini večerjo.

Vprašal je po hčeri Jamnici: kmetica se je razveselila.

»Gospod, le naženite jo nazaj k možu! Kaj bi se brigala tako neumno, saj pravim. Z možmi je pač treba potrpeti in jih prenašati kakor vsako božjo kazen, saj pravim. Bog sam ve, čemu je za žene tako prav: morda za našo izveličanje in za duše v vicah, saj pravim. Moški ni z nobene strani nič dobrega in nič pametnega, ženska pa je in ostane zmerom reva, kamor jo postaviš ali položiš, saj pravim. Ampak Bog že ve, zakaj mora biti tako; zato ni nobene pomoči, kujaj se ali smejaj, saj pravim, tako jim povem, gospod kaplan!«

Rožanec je našel Jamnico v hiši s šivanjem v naročju. Iz velike zadrege je zardela, ko je nenadoma prišel in ni vedela, ali bi vstala ali obsedela, potem se je zatekla k joku in si zakrila s šivanjem obraz.

Rožanec je sedel nasproti ženi in je čakal, da se pomiri. Bila je velika, močna, še mlada ženska, temne polti in gostih črnih las, ki so ji bili spleteni vrhu glavo v dvoje debelih kit. Ko je še parkrat zaihtela, je naposled dejala:

»Če ste gospod, prišli na Jamnikovo željo, vam ne morem ničesar drugega povedati, kakor: kakršen je lump sam, teko misli tudi o ženi.«

»Ali znate nemški?« je začudil kaplan. »Kar ste rekli, je nemški pregovor.«

»Kako bi ne znala! Saj sem hodila na ljubljanske šolo in sem brala in še berem marsikaj. — On pa ne zna niti slovenske knjige gladko brati — a se dela, kakor bi bil snedel modrost vsega sveta, ta tepec!«

»A hlapec v — kamri?« je vprašal Rožanec.

»Osel! Namreč Jamnik!« je vzkipela. »Tone je prišel po letošnji koledar in ker sem ga imela v kamri, sem šla ponj, Tone pa je brez slabega namena stopil za menoj.«

»In nič drugega?«

»Prisežem nič drugega. Sam Bog nebeški ve, da še mislila nisem nič drugega. Ampak bi lahko mislila in če bi bila tudi kaj storila, bi Jamniku samo enako plačala z enakim.«

»Ne razumem. Govorite! Jamnik je prepričan, da ste mu nezvesti. — O ločitvi govori, o novi ženitvi — kaj mislite storiti?« je vprašal kaplan.

»Ta svetohlinec! V cerkvi se plazi po tleh, kakor bi hotel polizati ves prah izpred oltarjev, izven cerkve pa ne pusti na miru nobenega ženskega predpasnika! — Vsako leto moram zapoditi kako žensko iz hiše, ker ne morem gledati, kako tišči za njo. Zaradi mene pa je ljubosumen. Z nikomer ne smem izpregovoriti niti besede in obklada me z najgršimi psovkami, sramoti pred posli in otroki z nesramnimi sumničevanji, ako le kam grem brez njega. Ločiti sem se hotela jaz že večkrat, a starši niso pustili, zdaj pa obrača in natolcuje on mene.«

Kar vrelo je iz nje, kaplan pa jo je skušal ohladiti s pripombo: »Dolžite ga grehov, a dokazov nimate! Zdi se mi, da se oba samo sumničita.«

»Ne, ne! Jaz ne sumim brez vzrokov,« se je branila Jamnica. »A težko je govoriti z vami o tem; tu ni izpovednica, in — in — ne zamerite, gospod kaplan, tako mladi ste še! Zakonskega življenja ne poznate — ne veste, kako je ženi, ki ima norega starca za moža.«

»Nič ne silim, da mi zaupate,« je odgovoril kaplan. »A prosim vas: mislite na svoje otroke! Zanje gre. In za vse, ki ste še mladi. Pa tudi zanj, ki brez gospodinje ne more ostati. Pridite v župnišče ali pa v izpovednico gospoda župnika; star je, laže mu odkrijete dušo.«

»Grehov nimam odkrivati niti gospodu župniku, ker jih nimam — ah, skoraj mi bo žal, da jih nimam! Tak mož ni vreden moje zvestobe. A da bi hodila v izpovednico tožit moža, kaj mi to pomaga? Pustiva, gospod kaplan! Jamnik že ve, kaj mu je storiti; naj pride pome! In kaj mi mora priseči, sem mu povedala. — A zdaj potrpite, prosim, da vam prinesem kozarec vina in kos kruha, daleč imate nazaj.«

Urno se je dvignila, Rožanec se je branil, a ni si dala vzeti dolžnosti, da mu postreže. Stekla je v vežo, kaplan pa je gledal za njo. Tako sveža, prožna je bila navzlic svoji debelušnosti.

Polagoma se je večerilo. Solnco je pravkar zapadlo za goro. Kaplanu se je mudilo, da bo pred temo doma. A že se je vračala s steklenico in s krožnikom, za njo pa je prihajal oče Rastahar. Golorok, le preko eno rame je imel ogrnjen suknjič. Pravkar se je vrnil s polja, postaren, a še krepak.

Pozdravil je, priganjal kaplana, naj pije in je govoril o vremenu, bodoči letini, živini, a Jamnikovega spora s hčerjo ni niti omenil.

Ko pa je dejal: »Vsak pameten človek si nadene na hrbet le toliko breme, kolikršn ozmaga, sicer se mu ljudje lahko smejejo, čeprav se sam še tako širokousti!« je Rožanec razumel, da namiguje na starca Jamnika s premlado ženo.

Poslovil se je. ter hotel oditi. Jamnica pa si je vrgla robec na glavo in dejala:

»Pokažem vam bližnjico pod klancem, če dovolite. Tod ste v pol uri doma.«

In krenila sta preko vrta.

Medtem se je bilo popolnoma zmračilo, meseca ni bilo in prve zvezde so se užigale.

Jamnica je govorila o očetovem posestvu in gospodarstvu, o bratu, ki je na kmetijski šoli na Grmu in ki ju prevzame, ko se čez par let oženi. Medtem sta dospela na malo višino, s katero je bilo le še par korakov do glavne ceste v mesto. Tu se je ustavila in rekla:

»Veste, gospod, četrta božja zapoved ni popolna. Govori le o dolžnostih otrok do staršev, nič pa o dolžnosti staršev do otrok. Mene so moji starši vrgli v oblast moža, ki ni bil nikoli to, kar bi moral biti. Različna sva si v izobrazbi in starosti, a predvsem v značaju. Moja zvestoba je vsak dan večja žrtev. Saj si ne morete predstavljati, kaj pretrpim! In tega so krivi moji starši!«

Zjokala se je in poihtevajoč jezna pripovedovala:

»Močna, zdrava moram prenašati sirovosti starega ljubosumneža, ki ni zanič, a zalezuje druge ženske! Ušla bi po svetu, a zaradi otrok si ne znam pomagati.«

Rožanec jo je pomirjeval:

»Vsak nosi svoj križ, Jamnica!«

»Ah!« je vzkliknila, »to so samo lepe besede. Kaj naj storim? To mi povejte! Moje življenje je uničeno!«

Sesedla se je ter jokala: »Le pojdite! Ne zamerite, gospod. A nesrečna sem, da mi ni več živeti,« je dejala.

»Bog vas pomiri! Zbogom!«

Razrušen je skoraj zbežal proti domu.

* * *

Katehet Rožanec je prišel iz razreda in zagledal Olgo. Odhajala je pravkar v učiteljsko zbornico s snopom šolskih zvezkov pod pazduho. Stopil je za njo. Skoraj je minil teden po njunem prvem izprehodu, ki ju je zvezal v intimnostih, o katerih ni v mestu sicer vedel nihče.

A ko je prišel v zbornico, je bilo v njej več učiteljev in učiteljic. Nekateri so se tiho pogovarjali ali čitali ali popravljali po zvezkih. Ogledujoč njih obraze, se je čudil, kako malo je bilo med njimi svežih in zdravih, dasi večina ni bila stara. Nervoznost ali izčrpanost se je izražala v njih kretnjah in govorici. Siva, upadla obličja, suhotna ali bolehno zabuhla telesa, ugasle oči, borna obleka: koliko trpljenja in odrekovanja, pa koliko idealizma zahteva učiteljski poklic!

Tudi Olga je bila bleda in suhotna. Sedla je pred svoj snop in začela delati. Katehet si je poiskal na nasprotnem kotu mizico, vzel brevir in čital. Želel je govoriti ž njo. Morda se mu to skoro posreči, ko mine premor.

Ni se varal. V desetih minutah so odšli vsi tovariši in tovarišice zopet po razredih, le Olga je ostala. Tedaj se ji je približal in dejal:

»Marljiva. — Delo je najboljše zdravilo, kaj ne? Lepo vas pozdravljam.«

Pogledala ga je z očmi, polnimi tuge, a ustne so se ji tresle, ko je odgovorila:

»Še boli — zelo boli. A premagam! Moram premagati!«

»Tako je prav. Volja zmaguje vedno. — Imate dovolj zanimivih, dorih knjig na razpolago?« je naglo okrenil govor.

»Nimam. Mar jih imate vi, gospod katehet, in bi mi jih posodili?«

»Rad. Pridite in oglejte si sami mojo knjižnico!«

»K vam? Ali vas ne kompromitiram?«

»Saj pridete lahko s prijateljico. Ali z gospodom Drobničem,« je dejal Rožanec.

»Kako ste prijazni! Pridem.«

»Dobro — a nekaj bi še rad vprašal, če dovolite?«

»Ničesar vam ne prikrivam.«

»Pravili ste mi, da ste imeli dva resna snubca.«

»Ah, čemu to vprašanje?«

»Rad bi vedel samo eno: ali jima je bilo znano, da imate hčerko?«

»Da. Celo videla sta jo. Tu oba sta mi izjavljala, da bi hčerko ljubila, kakor svojo; saj je tako ljubeznivo dete. Zlasti Novak se ni mogel ločiti od Ernice, in otroče ga je klicalo »tlic, tlic!« — A čemu vprašujete? Da bi obnovila zveze z njima? Ne, ne. To je izključeno. Ljubiti bi ne mogla nobenega. Nikoli nikogar več. Končano — prosim, ne govoriva več o tem!«

»Hotel sem le vedeti, kakšnih značajev sta bila vaša snubca. — Še so torej celi možje na svetu — vzlic vseobči svetovni dekadenci. To me veseli. — A po knjige le pridite: morda kako popoldne po pouku. Ako me ne bo doma, ne zamerite: najdete me naslednjega dne. In glavo kvišku!«

Poklonil se je in odšel iz zbornice. Njegov sklop je bil storjen. Novaku piše, da se je slučajno bliže seznanil z Olgo, mu razloži njeno nesrečo in ga povabi, naj se v kratkem pripelje k njemu. Olga je biser, ki je padel po brezvestnosti neznačajnika v blato; ako je še ljubi, naj ta biser pobere — žal mu ne bo. Tako hoče pisati Novaku. Morda ga bo Olga kmalu gledala z drugimi očmi.

Ko pa je Rožanec dospel domov, je našel Jamnika, ki je že čakal nanj.

»Gospod župnik me pošiljajo k vam,« je dejal nejevoljno. »Govorili ste z mojo ženo, so mi povedali, pa bi zdaj rad zvedel, kaj ste opravili. Otroka večkrat jokata in hočeta k nji. Meni je te komedije zadosti. Ali naj se vrne domov, ali pa ji pošljem še otroka v Sračje.«

»Ponjo pojdite in gotovo se vrne!« je odgovoril Rožanec. »Zaradi otrok se vrne. Izpregovorite prvo besedo!«

»Jaz? Jaz naj se ponižam? Nikoli! Nikoli ne bom take ženske prosil! Če bi otrok ne bilo, bi ne izgubljal niti besede več zanjo,« je izjavljal kmet; »meni je ni treba.«

»Jamnik, Bog vas kaznuje, ker ste tako krivični; mlado, zvesto ženo imate, a jo obrekujete zaradi grehov, katerih ste le sami krivi!«

»Hahaha! Torej tudi vas je pridobila s svojimi lažmi? Nesramnica! Zalotil sem jo sam v kamri z mladim hlapcem — oba rdeča kot škrlat — pa ji še verjamete, da je zvesta? Za Boga, samo minuto prej bi bil moral priti in zasačil bi ju bil,« je jezno ugovarjal Jamnik.

»Ne, sami ste grešnik in dolžite njo iz ljubosumnosti. Brigajte se več zanjo — ne iščite drugih žensk; najboljšo ženo boste imeli!« ga je zavračal kaplan ogorčen.

»Drugega mi nimate povedati?« se je rogal Jamnik. »O, jezik ima! Čisto vas je preslepila. Torej pa zbogom. Ako hoče domov, naj pride; zaradi otrok in poslov jo bom trpel pod streho. A za ženo je ne maram več. Samo zavoljo sramote bom molčal. Ljudje naj ne zvedo, kaj je zagrešila. Kako bom poslej živel jaz, pa nikomur nič mari.«

In jezen je odšel.

Rožanec je strmel za njim in bilo mu je tesno pri srcu. Komu naj verjame? Ona je govorila tako prepričevalno, da je nedolžna in da je kriv razpora le on — on pa odločno dolži njo in vztraja na sumnji, da mu je žena prešestnika.

Kaj naj stori? Nevoljen je korakal po sobi ter razmišljal. Ako lažeta oba.? Kako naj dožene istino? O, kakšni časi. Zazvonilo je poldne in moral je na obed v župnišče.

Po obedu je Rožanec povedal župniku, kaj mu je dejal Jamnik.

»Da, kje je resnica?« je vzdihnil dobri starec. »Ignoramus! Le Bogu je znana. Midva je ne bova več iskala; naj se pobotata, kakor sama hočeta. Samo da ni javnega pohujšanja — Bog ne prizadeni!«

»Mi duhovniki bi morali pač imeti pravico onemogočiti take zakone!« se je jezil kaplan. »Vse kar je prav; ali zakrament sv. zakona v takih okolnostih je burka, pri kateri bi cerkev ne smela sodelovati s svojim blagoslovom.«

»Kako mislite? Nemogoče! Upirati se vendar ne smemo!«

»Saj to je! Ne smemo se in moramo poročati ljudi, ki očividno niso vredni in sposobni zakonskega življenja. Namesto src in duš mehanično povezujemo v božjem imenu ali dva kupa bankovcev, ali starca in mladenko, ali jetičnico in kipeče zdravje, ali zver in jagnje. In kar nič se ne brigamo, sta li ženin in nevesta v svoji volji res svobodna ali pa se poročata pod pritiskom. Države se pripravljajo, da bodo smele zakonito soodločati glede sklepanja zakonskih zvez — zahtevala se bodo zlasti zdravniška izpričevala — a cerkev bi morala skrbeti, da dobe zakoni moralno zdravo podlago.«

»Kako ste prišli do teh misli?« se je čudil župnik. »Že sam sem često razmišljal o tem ...«

»Tako misli vsak človek, ki ima dušo in vest,« je dejal kaplan. »Na primer ta Tomčev zakon in tale Jamnikova zakonska afera dokazujeta iznova pravilnost takega naziranja. Tomec še ni leto dni oženjen, a žena ga že vara s pomočnikom; kajpada trgovec je prava razvalina, žena živo srebro, pomočnik pa mlad gizdalin. In tale Jamnik! Žena mu je ušla iz studa in brezčutne ljubezni. — Še je poštena, a če ne bo več dolgo, bo kriv le Jamnik.«

»Mogoče. A vedno je bilo tako; ljudi ne zvezujejo le ljubezen in cerkveni zakoni, nego tudi realni, gospodarski interesi,« je miril župnik. »Ako bi se sklepali zakoni vedno le iz ljubezni, bi bilo na svetu gotovo lepše. Toda navadno so realnosti močnejše od čustvenih razlogov; marsikdo bi rad vzel ljubljeno dekle, a je ne more ali ne sme. Mar naj se cerkev vtika v take konflikte? Ne, ne gre. Mi storimo svojo dolžnost in — si umijemo roke.«

»Kakor Pilat, da! In Baraba je vedno iznova svoboden, poštenjak pa vedno iznova križan.«

Zelo nevoljen se je vrnil Rožanec v kaplanijo, a pisati Novaku je pozabil docela.

* * *

Olga je jokala in vedno iznova čitala pismo, ki je dospelo pravkar.

»Ljuba hči, zelo sem žalostna. Kaj si vendar mislila? Že zaradi Ernice bi morala potrpeti. Ali naj nosi dete vse življenje neizbrisani madež, da je nezakonsko in naj nikoli nima očeta. In tudi Ti se tako ne oprostiš sramote, ki je moja najhujša bolest. Vem, da trpiš zaradi tega sama največ in da si hotela storiti konec svojemu dvomljivemu položaju. Toda s preveliko osornostjo napram Janku si pokvarila vse.

Tvoj nesrečni temperament! Kakor otrok si še vedno, da se ne znaš krotiti. Po očetu si taka: vse ali nič. Zato pa je pri vsi nadarjenosti ostal do smrti siromak. Potrpeti ni hotel, poniževati se ni znal. Samo na pravice se je skliceval trmasti zaslepljenec. Pa so zato tepci, hinavci in stremuhi napredovali preko njega in se mu smejali. Prav taka si Ti. Z glavo skozi zid bi hotela iti. Toda zdaj si še mnogo na slabšem. Ali je to pametno, ljuba Olga? Prosim Te zaradi Ernice, premisli si in popravi, da Ti ne bo do smrti žal. Gospod Janko mi je poslal priloženo pismo. Kakor vidiš, je ves obupan. Tudi on je revež. Saj bi Te rad vzel za ženo, a še ne sme in ne more. Zaupaj v božjo pomoč, morda se vse prav kmalu izpremeni. Žrtvuj se, prosim Te, draga Olga. ponižaj se, prinašaj bremena, ki si si ga sama naložila, saj veš, da nisi brez krivde, in potrpi. Gospod Janko je vendarle dober človek, čeprav je bil lahkomiseln.

Prosim Te, pripelji se čimprej semkaj, da se pogovoriva. Vse hočem zopet urediti. Ernica je zdrava in pridna ter Te poljublja, kakor jaz, Tvoja

mama.«

Temu pismu je bilo priloženo Jankovo pismo.

»Velespoštovana gospa:—

V nedeljo sem pisal Olgi. Razložil sem ji moško in pošteno, da bi jo prav sad takoj poročil, a da tega, žal še ne smem storiti. Brez prikrivanja sem Olgi zopet pojasnil, kako mi mati grozi, da izroči tovarno sestri, mene pa odpravi z deležem, ako je ne poslušam in ne pustim Vaše hčere. Prosil sem torej Olgo, naj počaka še nekaj časa, morda le par let. Zaradi Ernice in zaradi Vas sem ji predlagal, naj pusti službo. Vsi trije lahko stanujete skupaj v Ljubljani. Tam najamem večje stanovanje, ga na svoje stroške lepo opremim ter poskrbim, da boste poslej živeli udobno in mirno. Nihče bi ne vedel tega. Saj Vam je, gospa, pač razumljivo, da ne maram in ni treba, da bi bila Olga še nadalje učiteljica tam zunaj na deželi, kjer jo morem redkokdaj in še takrat skrivaj videti le za kratke trenutke.

Z najboljšimi nameni, iz hrepenenja po svoji hčerki sem ji predlagal vso to. Ampak Olga me je razžalila tako kruto in obsula s takimi besedami, da mi jih ni mogoče ponavljati. Tega nisem pričakoval in tega nisem zaslužil. Strašno sem razočaran nad Olgo in čim dalje premišljam, tembolj uvidevam, da sem se silno zmotil. Zato ji vračam besedo in jo odvezujem vsega, kar mi je obetala. Kar se je zgodilo, sva kriva oba. Prav žal mi je, a popraviti se ne da več.

To vam naznanjam čisto odkritosrčno, v ostalem pa sem Vam z velespoštovanjem vedno vdani — Janko.«

Torej mater je nahujskal, se dela nesrečnega in kruto razžaljenega, obenem pa mi obrača hrbet — je razmišljala Olga. Kakšen neznačajnež! In lastna mati mi očita, da je Ernica nezakonsko dete, da sem osramočena za vse življenje in mi prigovarja, naj postanem priležnica možu, ki mi je s prisegami obetal zakon. Nihče me ne razume — na vsem svetu nimam človeka, ki bi mi potrdil, da sem ravnala kot pošteno dekle. Ah, Rožanec je edini! Njemu pokažem obe pismi. Naj ju prečita in pove, kaj naj storim, ako sem storila napak. Njemu zaupani; prijatelj mi je. Da, ž njim se posvetujem, saj mi je rekel, naj ne storim ničesar, ne da bi se prej pogovorila ž njim.

Hitri koraki po stopnicah so jo predramili iz razmišljanja. Manica prihaja! Ne sme je videti objokane.

Olga je skočila k umivalniku ter si močila oči in obličje. Tedaj so se odprle duri. Res je bila Manica, debeluška.

»Hajd, obleci se! Pa kar brž! Izlet napravimo skoraj vsa naša šola; Magda, midve, Zeleznič, Knapič, šofiral pa bo sam gospod ravnatelj Tribnik,« je kričala Manica, begala po sobi, se ogledovala v zrcalu in si popravljala črne kodre pod rdečo čepico.

»Hvala — nikamor ne grem. Zlasti pa s Tribnikom ne.«

»Ali se ga morda bojiš? Nikar! Smešno bi bilo. On dvori vsaki, celo meni, hahaha! Za nos ga vodi, kakor ga vodimo vse, hahaha! Na izlet pa se le peljemo, z avtom na Grmado. Tam popijemo kavo in še pred mrakom bomo doma. Hajd, hajd, ne bodi čemerna. Glej, dan je prekrasen!«

In Manica je skakala po sobi, iskala Olgino čepico in jopico ter jo vlekla s seboj.

Olga se ji ni upirala. Vedela je, da bi bilo zaman. Mar naj ji pripoveduje, da ji je pravkar obupno v duši, ali naj ji razlaga svojo tajnost ali pa zopet laže, da je bolna?

Ne, saj je res dan prekrasen — prilika je tu — raztrese se, morda za nekaj minut pozabi svojo žalost — jutri pa pojde h gospodu Rožancu in se posvetuje ž njim.

Pravkar je pribobnel in pritrobil Tribnikov avto, dolg in širok, kakor mal čoln. V elegantnem loku je avto zavil pred hišo Olginega stanovanja, tovarišica in tovariša na vozu pa so od radostnega uživanja kričali in se krohotali.

Tribnik je smehljaje salutiral, skočil z voza in odprl vratca k sedežem zadaj.

Olga in Manica sta skočili v avto in sedli. Tribnik se je vrnil h krmilu in v trenutku je avto že drčal preko mostu. Ob Tribniku je sedela učiteljica Magda, za njima učitelja Knaflič in Zelenič, na najodličnejšem prostoru pa Olga in Manica.

Pomlad je prihajala; že je sijalo solnce toplo in prijetno. Pred par dnevi je deževalo in ceste so bile brez prahu, a zrak čist in svež. Švigali so skozi vasi, polja, travnike, drčali skozi smrekov log, zavili po drevoredu jagnedov na desno, dospeli v veliko vas in se vozili zopet med polji in tratami na levi ter med griči na desni dalje in dalje.

Končno so se približali cilju. Še par minut je plezal avto vkreber, hrupel in treskal, naposled se je ustavil pred kmetiško hišo ob pobočju. Jedva streljaj nad njo je stala grajska razvalina — Grmada. Med šalami in kriki so poskakali z voza, postarana kmetica krmčmarica se je prismehljala iz hiše, si otirala roke ob predpasnik in se jim nemo klanjala. Naročali so kave, sirovega masla pa veliko ajdovega kruha. A najprej pojdejo k razgledu na razvalini.

Tribnik je bil tu kakor doma, zato je hitel naprej z gospodično Magdo. Knapič se je pridružil Manici, a Zelenič je korakal zadaj z Olgo.

Slab zabavnik je bil Zelenič. Zanimal se je bolj za rastlinstvo, kamenje in hrošče, nego za dekleta, zato je kmalu popolnoma pozabil Olgo, ki jo je spremljal.

Olgi je bilo čisto prav, saj so ji bile misli pri hčerki in materi, a vprašanje: kaj storiti? — se ni dalo odgnati.

Tribnik, Magda in Manica so bili zlezli medtem že na ozidje porušenega grajskega stolpa. Zmagoslavno so klicali, vreščali in dopovedovali Knapiču in Zeleniču, kako se jim ponuja diven razgled preko doline, vasi, Save, prav tja do Šmarne gore in pa tam na desni preko planjave prav do ljubljanskega gradu. Zvabiti se je dal navzgor le Knapič.

Olga se je izognila razvalini in si poiskala solnčni prostor, kjer je sedla in zamišljena strmela predse. Videla ni ničesar, saj ji je bila duša polna skrbi in kolebanja.

Mahoma je stal Tribnik pred njo.

»Čemu tako otožni, gospodična?« je vprašal, kakor bi se ne bilo med njima nikdar nič zgodilo.

Prisiljeno se je nasmehnila in mu odgovorila z muko:

»Človeku res ni vedno na smeh.«

»Vam bi moralo biti vedno na smeh,« je dejal Tribnik. »Krasni ste kakor malokatero dekle — sreča se vam ponuja; samo zgrabite jo!«

»Kje? Odkod?« je zmajala z glavo.

»Ne delajte se nevedne! Mar naj grulim, kakor golob — ali naj pesnim kakor študent, gospodična Olga? Povedal nem vam — dokazal! Samo če hočete — —«

»Gospod ravnatelj, jasno sem vam že izrazila svoje mnenje; za take besede sem gluha in nema!«

Vstala je in se ozirala po tovariših, da bi storila konec temu mučnemu prizoru.

»Kakšne besede? Gospodična Olga, jaz poznam svet — vi pa ga ne poznate. Zelo zastarelih načel ste. Moderna doba ima boljšo filozofijo. Verujte mi, jasni pogoji so dandanes tudi v ljubezni najboljše jamstvo sreče; ponujam vam vse, česar si morete le želeti — povrhu kavalirstvo v vsakem oziru — toda oženim se ne, vsaj zdaj še ne. Zakon v današnji obliki se mi zdi popolnoma nemogoč. Toda ljudje so kakor otroci, ki mačka ne pusto na miru, čeprav vedo, da jih bo končno opraskal. Zakoni se baje sklepajo v nebesih, a vsak zakon se izpremeni prej ali pozneje v pekel. Zato se nočem ženiti. — Morda pa se vendarle z vami. Le vezati se ne dam. Gospodična Olga, zagotavljam vas, da se vam ne bo treba kesati. — Jaz nisem Janko — —«

Brez odgovora se je Olga pridružila Manici, ki je z vikom in smehom pritekla navzdol. Tudi Tribnik se je pridružil ostali družbi, ki se je veselo kramljaje vračala h krčmi.

Kmetica je prinašala na pogrnjeno mizo kavo, postavila nanjo štruco sirovega masla ter ogromne kose ajdovega kruha. Z velikim tekom so se lotili vsega, najbolj lačna pa je bila Manica. In šalili so se ter se veselo razgovarjali. Le Tribnik je molčal.

»Danes dva meseca pojdem na imenitno poroko,« se je končno oglasil tudi bančnik. »Tako že dolgo ni bilo v Ljubljani. Sto svatov! Trideset avtov!«

»Kdo se ženi?« je vprašala Manica.

»Moj prijatelj, tovarnar Janko Stepišnik,« je odgovoril Tribnik malomarno. »Saj bi rajši ostal samec, kakor jaz, a priženi — hej, imenitno!«

»A katero vzame?« je vprašal Zelenič.

»Kromarjevo iz Sel — težke milijone bo imela za doto.«

»Torej sklepa zopet polna vreča zakon s polno vrečo,« je vzdihnila Manica in natepala kos na debelo z maslom namazanega kruha. »Če bi imel človek vsaj stotinko tega bogastva, pa bi bil srečen!« In govorili so o bogatih zakonih.

Olga je slonela kakor kip za mizo in ni mogla izpregovoriti niti besede. Jasno ji je bilo zdaj, da ji je pisal Janko že kot ženin Kromarjeve Elze, da je bilo njegovo pismo materi le hinavščina.

Zdaj, ko je bilo brez dvoma izgubljeno vse, ji je postalo v duši strašno. Šiloma je zadrževala solze, a vsule so se ji po licih. Zapazil jih je Knapič, ki ji je sedel nasproti.

»No, no, kaj pa je, gospodična? Tako ste bledi in te solze?«

»Ali ti je slabo?« je vpraševala Manica. »Vožnje z avtom nisi vajena. Morda zato?«

»Da, da, zato. — Le pustite. Vse mine ...« je šepetala Olga in vstala izza mize. »Izprehodim se — takoj bo zopet dobro.«

Odšli sta z Manico počasi nizdol hriba in prišli na cesto.

»Odkod? — Pozdravljeni!« je klical nekdo.

Ko sta se ozrli, sta videli Rožanca, ki se je bližal v kočiji. Povedali sta mu, kje so, in ko je Manica omenila, da je Olgi plaho od nagle vožnjo z avtom, je vzkliknil kaplan:

»Nočete rajše z menoj domov, gospodična Tratarjeva?«

Takoj je zgrabila priliko in se je odpeljala s prijateljem. Manica pa se je vrnila.

Molče sta se vozila nekaj časa. Zaradi kočijaža nista mogla govoriti.

»Še boli?« se je sklonil k njenemu ušesu.

»Oženi se! Čez dva meseca!« je odgovorila tiho.

»Torej ste zopet svobodni! Prav je tako; verujte, prav je tako!«

Naslonila se je globoko nazaj, si zakrila oči z robcem in tiho jokala predse.

* * *

Manica ni bila doklej nikoli pozabila počakati Olgo po šolskem pouku in ni minil dan, ne da bi prišla tudi na Olgino stanovanje. Vsaj par sto korakov je morala iti z Olgo opoldne, in vsaj urico je morala popoldne ali zvečer pokramljati s prijateljico Olgo.

Po izletu na Grmado pa ni Manica več čakala Olge, niti ni prišla več v poset. Olgi je bilo prav. Hrupna, zmerom žaleča se Manica bi jo samo mučila. Olga si je želela biti sama s svojo bolestjo, s svojimi skrbmi. Sama jih je hotela premagati in zadušiti. Svoje tajnosti ni bila Manici zaupala doslej. Da bi se ji razkrivala zdaj, ko sta se pridružila sramoti nezakonske matere še sramota ostavljenke in skrb zaradi temne bodočnosti, ji je bilo nemogoče.

Manica bi je pač niti ne razumela; morda bi jo celo obsojala. Prav gotovo pa ne bi znala brzdati jezika ter bi Olgin roman raztrosila med tovariši. Potem bi napolnil škandal vse mesto. A potem? — Olga niti razmišljati ni hotela, kaj vse bi se lahko porodilo iz neopreznega čebljanja Manice.

Tako je bila Olga teden po izletu skoraj vedno sama; z muko in naporom vseh duševnih sil je izvrševala učiteljske dolžnosti ter je po pouku vselej skoraj bežala domov. Nekaj dni ni mogla prihajati niti na obed, nego si je sama kuhala na samovarju. Saj ni imela teka. Vsakršna družba ji je bila zoprna. Vsak smeh jo je zadel kakor udarec po srcu, vsak razgovor se ji je zdel prazen in nadležen.

Toda v tej samoti ji je bilo neznosno, ker misliti je morala le na Janka, ki se je prodal bogatinki. On, mož, bivši častnik! Vse zaradi denarja. Gnus in neizmerno zaničevanje človeštva sta polnila Olgino srce. Vsepovsod je videla prostituirane ljudi zaradi denarja; vse je kupčija. Moški se vežejo z zoprnimi ženskami le zaradi visokih dot in bodočega udobnega življenja.

Olga je poznala žene in slišala je pripovedovati o njih, ki so bile soproge v javnosti uglednih mož, ki pa so bile angaževane kot ljubice srečnih konjunkturistov ter so brez sramu prejemale mesečne plače za svoje cinično delo. Poznala je gospodične, ki so se javno vedle kot idealno poštene in nad vsak sum vzvišene device, ki na so se skrivaj prodajale, uganjale prostitucijo z bogatimi starci ter vzdrževale hkrati najčistejše ljubezensko razmerje z jedva doraslimi mladeniči. »Enega za srce, drugega ali celo po dva, tri pa za razum!« je bilo njihovo geslo. In Olga je poznala može, ki so dovoljevali ženam ljubimkanja, da so si zagotovili dobro klientelo in krog poslovnih prijateljev. Strašna, cinična doba!

Olgi je bilo tem bolj hudo, ker je postala sama žrtev takega modernega Don Juana. Ako Tribnik izblebeta njen doživljaj s Stepišnikom, bo svet smatral tudi njo za enako onim špekulantkam, ki žive in se ravnajo po taksi: en poljub za par svilenih nogavic — en objem za modern klobuk, eno »stalno« razmerje za kožuhovinasto garnituro in pogojeno plačo. Tudi njo bo lahko smatral vsakdo za lahkoživo koristolovko, žensko brez časti in vesti. Nihče ne bo verjel, da je bil Janko Stepišnik njena prva, sveta ljubezen, ki mu je žrtvovala čast v neizmernem zaupanju.

Neko popoldne po pouku je zaslišala, da jo nekdo kliče skozi odprto okno: »Halo, gospodična Olga, kje pa vendar tičite?«

Olga je stopila k oknu, tovariš Knapič pa se je začudil:

»Kaj zlomka vam pa je, da ste naenkrat tako shujšana in bleda, a?«

»Res, ni mi dobro. — Od našega izleta se ne čutim zdrave. Morda sem se prehladila,« se je mučila Olga, a hkrati je nehote zardela.

»No, no, menda ni nič hudega. — Zdajle se mi zdite zopet zdrave barve; le obrazek se vam je nekam zožil in v očeh imate nekaj — nekaj bolestnega. Nervoznost, a? Štirinajst dni dopusta si vzemite, pa bodo živci zopet v redu.«

Olgi je padel kamen s srca, ko je poslušala tovariša. Tribnik torej ni izdal družbi njene afere. Samo njo je hotel udariti po srcu — napram drugim pa je varoval prijateljevo tajnost.

»Hotel sem vprašati: kako sodite zdaj o naši ljubeznivi gospodični Manici, a?« je nadaljeval Knapič, se oprl s palico zadaj in zibal na desno in levo. »Kdo bi si bil to mislil, a? Ej, ej, današnja dekleta — strašno, a?«

»Ničesar ne vem. Kaj se je zgodilo?«

»Mar se niti vam ne zaupa?« se je čudil učitelj.

»Že ves teden je nisem videla,« je pojasnjevala Olga. »Slučajno. A res, k meni je ni bilo ...«

»Je-li mogoče? Ničesar ne veste? Saj se vendar smejeta že obe šoli! O, Tribnik je ptič! Ljubice nabira kakor jagode. Imel jih je že cel paternošter; zadnja, precej debela jagoda je gospodična Manica. Fino, a?«

»Kaj govorite! To so klevete ...«

»Oh, da, da, čudne čase živimo, gospodična Olga. Kmalu pošten moški že ne bo mogel več verjeti, da je na svetu še sploh kakšna dostojna ženska ...«

»In moški? A kdo pa je zapeljivec? In kdo žrtev? A? Gospod kolega, ali more poštena ženska verjeti, da je na zemlji še sploh kak dostojen moški?«

Knapič se je branil njenega roganja.

»Moški je zmerom dostojen! — Tu gre za žene, neveste, bodoče matere, gospodična. Moški se nikoli ne onečasti, ženska pa se s prvim padcem upropasti ... Star človeški zakon je pač tak, neovrgljiva tradicija dokazuje to večno istino. Moški hodi lahko skozi najgloblje blato, a si ne škoduje, žensko pa najmanjši blatni brizg zamaže za vse večne čase. — Žalostno, a istinito!«

»Prav nič istinito, gospod tovariš,« je ugovarjala Olga, ter zbrala vse sile. »Kakor je vaše naziranje o dvojni morali že silno zastarelo in že neštetokrat ovrženo, prav tako se silno motite, da žensko že najmanjši blatni brizg zamaže za večno. Ni res! Dandanes je prav nasprotno resnica: če je ženska bogata, ji čisto nič ne škoduje, čeprav se je od pet do temena valjala po najgostejši brozgi; nasprotno, prav ženske najbolj umazane preteklosti se može dandanes najhitreje, samo če so dovolj petične ali prav posebno telesno mične. Današnje moške pač nagnitost privlačuje, a čistost celo odbija. Revna, poštena dekleta sede, ona najslabša pa se može. — Tako da se resnično vpraša: ali je dandanes na svetu sploh še kakšen razsoden in časten moški, a?«

»No, no, nikar se ne razburjajte! Saj nisem mislil nič hudega. Hotel sem se le pogovoriti z vami, kako sodite o naši ljubi gospodični Manici. — Nervozni ste — dovolj — ne zamerite — pa lahko noč!«

Knapič je odšel. Olga pa se je vrnila za mizo. Novica jo je potila. Tudi Manica naj je zašla na pot, katero hodi dandanes na milijone žensk? Tudi to vedro, tako naivno dekle naj se je polakomilo denarja, toalet, draguljev? Manica, dobro vzgojeno, izobraženo, čuvstveno dekletce, je sposobna, da se zaveže in proda?

Bojazljivo trkanje na duri jo je zbudilo iz tegobnega razmišljanja. Vstopil je deček. »Gospod katehet pošiljajo tole,« je dejal, izročil je pismo in zbežal.

»Velespoštovana gospodična!

Iščem vas, a ne najdem, vabil sem vas, a brez odziva. Rana pa še vedno skeli? A zdravnik je odveč? Nič zato, verujem, da se Vam vendarle še povrne sreča. Samo če hočete. Pozdravlja Vas

resnični prijatelj.«

Razjokala se je Olga nad pismom Milana Rožanca. — Potem je sklenila, da pojde v četrtek popoldne k njemu — povedat vse, potožit, iskat utehe in novih moči.

* * *

Olgina najljubša učenka je bila 8-letna Vidka, hčerka vdove in gospodinje v hiši, v kateri je Olga stanovala že tretjo leto. Nesreča je hotela, da je zbolela Vidka prav v dneh, ko bi bila njena družba Olgi najbolj koristna. Morala je ležati, in zdravnik je izrekel bojazen, da je bolezen nalezljiva. Tako tudi Olga ni smela k Vidki.

V torek se je Olga domislila: »Od daleč potolažim in razveselim otroka!« Pozno popoldne je odšla na šolski vrt, kjer so že cvetele vrtnice; odtrgala je troje raznobojnih, napol razcvetelih popkov in se vrnila domov, da jih takoj s kako sličico vred pošlje ljubi učenki.

Pravkar je stopala preko mostu, ko jo začula za seboj avtomobilski rog. Ta glas ji je bil znan. Tribnik se pelje. Rada bi se bila skrila, toda prepozno — avto je že hrupel po mostu. Olga je dvignila svoje tri vrtnice, kakor da jih duha, a je med nje skrila svoj obraz. Avto je švignil mimo nje in zavil na desno. Olga pa je videla, da se vozita Tribnik in majhna dama. Bila je Manica.

Ko je dospela Olga domov, jo je čakalo novo presenečenje. Vrata v gospodinjino stanovanje so bila odprta, in ko se je ozrla vanje, je zagledala postelj in v nji Vidko.

»Gospodična, sem že zdrava! Jutri že lahko vstanem, je rekel zdravnik,« je zaklicalo dekletce. In prišla je gospodinja ter povedala, da se zdravnikova bojazen na srečo ni uresničila, ker bolezen ni bila nalezljiva, da je Vidka resnično že skoraj zdrava in da ji je zdravnik dovolil, da jutri ostavi postelj.

Olga je stekla k Vidki, jo pobožala po laseh in licu. »In tele vrtnice sem ti prinesla, Vidka, vidiš, da sem mislila na te ter da mi je bilo prav hudo, ker me niso pustili k tebi, ubožici.«

»O, kako mi je bilo dolgčas, gospodična! Kar uiti sem hotela k vam, a me niso pustili. Ali me vzamete jutri s seboj na izprehod?«

»Jutri še ne, je še prezgodaj, toda v četrtek!« ji je obljubila Olga. »In veš, kam pojdeva? H gospodu katehetu. Pokaže nama polno omaro krasnih knjig in tudi zate najdeva morda kaj posebno zanimivega.«

Veselo je zaploskala Vidka:

»Da, da h gospodu katehetu pojdeva. Njega imam poleg vas, gospodična, najrajši. Tako je prijazen, dober in lep, kaj ne? Meni se zdi najlepši gospod. Ali vam ne?«

Mati in učiteljica sta se smejali dekletcu.

Tako sta šli učiteljica in učenka h katehetu.

Bil je doma, lepo ju je sprejel, podaril Vidki nekaj svetniških podobic in slikovnico, z Olgo pa se je razgovarjal dolgo o njenih bolestih.

Ko sta odšli, sta bili obe dobre volje in Olga je z olajšanim srcem odnašala s seboj težko butaro knjig.

Poslej je prihajala Olga čestokrat k Rožancu, bodisi po nov izbor knjig, bodisi na kratko kramljanje. Vselej pa jo je spremljala Vidka, radostna, da bo mogla pregledovati ilustracije, ki jih je dajal gospod katehet iz knjižnice.

Zgodilo se je celo, da je kaplan slučajno zunaj mesteca, na potu v Sračje, srečal Olgo v družbi Vidkini. Hodili sta tja šetat. Poslej so se našli še nekolikokrat na potu ter se počasi skupaj vračali.

Med Olgo in Rožancem se je prijateljstvo poglabljalo in utrjevalo. Kaplan je čital mnogo, se bavil z leposlovjem in popularno vedo veh strok. Olga se je vselej iznova uverjala, da je Rožanec predvsem naravno blag, tenkočuten mož, ki je nekdaj sam srčne trpel ter imel zato polno razumevanje tudi za tujo bolest.

Olga je bila napram Rožancu lahko odkritosrčna, kakor ni bila — razen napram Janku Stepišniku — še napram nikomur, niti napram materi. Kaplan je spoznaval v Olgi vzlic vsem njenim doživljajem, pošteno naturno žensko. Nič hlinbe, nič igre, nič prikrivanja ali zavijanja ni bilo v njeni govorici ali misli. Bolest pa jo je le še dvignila in poplemenitila.

Nekega popoldneva je zagledala Olga, da jima hiti Rožanec po cesti naproti. Vidka je lovila ob poti med cvetočo travo citrončka; ker je imela roke polne velikih makov in modric, ga ni mogla ujeti, in metulj se je kakor iz nagajivosti v krogu izpreletaval okoli dekletca, ki je veselo vreščalo in poganjalo se za živalico.

»Kako dražestna idila!« je vzkliknil Rožanec, občudujoč skakljajoče dekletce zlatih lask, žarečih oči, napol odprtih, smehljajočih se ustec in s šopkom makov v roki a nad glavo kakor plamenček frfotajoči metulj. »Preljubo veselje, oj, kje si doma? Vidite, Slomšek je pravilno dejal!«

Olga mu je podala roko.

»Iskal sem vaju že doma,« je dejal, »a so mi povedali kam ste odšli. Povabit sem vaju prišel; za jutri popoldne k sebi. Iz Ljubljane sem prejel nekaj novih knjig — in prijatelj me obišče, jaz pa bi vam ga rad predstavil.«

»Ne, ne, — rajši ne. Čemu bi vaju motila?«

»Nasprotno, prijatelj vas iz mojih pisem že prav dobro pozna. Rad bi se seznanil z damo, ki je prva moja resnična prijateljica. — Kaj ne, da ste?«

»Gotovo. Iz hvaležne duše,« je pritrdila Olga. Sumljivo ga je pogledala naravnost v oči.

»Toda — toda — povejte odkrito, kakor vselej: niste morda spletli kake zarote? Razumete me — —«

»Razumem! Svobodni ste. — A če se kdo zanima za mojo dobro prijateljico, ni to nikaka zavratnost. — Skratka, prosim vas, pridite k meni — zaradi mene, da?«

»Da. Samo zaradi vas pridem ...«

»A če se prijatelj zaljubi v vas, zato vendar ne začnete mrziti mene?« se je šalil.

»Nemogoče. Sicer pa storim vse, da se vaš gospod prijatelj vame ne zaljubi.«

»Dobro. Ali če se zaljubite vi vanj, mar bom potem jaz krivec?«

»Za boga, mar želite tako naglo izgubiti prijateljico? Torej ste se me že naveličali?«

Šalila sta se in se smejala. Ona pa se je čudila sama sebi, kako lahkotno in toplo ji postane v družbi tega moža.

Medtem je metuljček odletel, in Vidka je prihitela h gospodu kaplanu:

»Za vas in za gospodično Olgo sem jih natrgala in jih še natrgam. Glejte, kako so veliki in rdeči!« Dvignila je šopek in stekla zopet k žitnim njivam, da nabere še več cvetov.

Ko je naslednje popoldne prišla Olga z Vidko k Rožancu, sta bili »obe lepi, kakor še nikoli«. Vsaj Rožanec je tako trdil, ko ju je sprejemal v veži, kamor jima je po stopnicah pritekel naproti.

Vedelo so se pozdravili. Kaplan je vodil Vidko po nekoliko prestrmih stopnicah za roko ter ji obetal debelo knjigo z zanimivimi slikami iz polarnih in severnosibirskih krajev. Olga je stopala za njima. Ker Rožanec ni omenil prijatelja, je mislila, da pač ni dospel.

Pred durmi v stanovanje pa je kaplan okrenil, poredno se šaleč: »Še zadnjič povem; za zaljubljenost z njegove ali celo z vaše strani odklanjam vnaprej vsako odgovornost! Jaz si umijem roke!«

»Vi Pilatuž!« se je zasmejala Olga in šla za njima v sobo.

Tedaj pa je obstala: pred njo je stal Novak, njen nekdanji čestilec ...

»Moj prijatelj — gospodična Olga Tratarjeva,« je predstavil Rožanec. »A tole je naša Vidka.«

Olgin obraz je zalila rdečica, potem se je naglo okrenila k Rožancu: »Ne Pilatuž, nego Judež ste, da veste ...«

»Ljubi Bog, ti veš, da se mi dela najhujša krivica!« je zajavkal kaplan in se smejal. »Trikrat sem odklonil vsako krivdo, zdaj pa me vendar takole obsojate.«

»Samo jaz sem krivec, ki sem vas želel po dolgem času zopet videti,« je dejal Novak. »Oprostite mi, in ne smatrajte me za vsiljivca.«

Kaplan jih je povabil, naj sedejo. Miza je bila že pogrnjena, in skoraj obenem je prinesla stara služkinja čaja, obloženih kruhkov, peciva, češenj in jagod.

Vidka je imela veliko radost, a krotila se je in posnemala v vsaki kretnji svojo učiteljico. Niti češnje si ni vzela, ves čas je molčala, opazovala, primerjala gospoda in se zamislila.

»Čemu si tako molčeča, Vidka? Kaj razmišljaš?« jo je vprašala Olga in pogladila po temenu.

»Nič, nič — ali smem iti zopet gledat knjigo?«

In sedla je za knjigo.

Tako je trojica kramljala dalje o vsakdanjostih, šoli, političnih razmerah, slovstvu — le Olgine rane niso niti omenili. Po eni uri se je Olga poslovila zelo zadovoljna; prijatelja sta bila enako taktna, da je nista zadrževala.

Domov gredoč pa se je oklenila Vidka učiteljičine roke, se naslonila z glavico nanjo in ji dejala:

»Gospod Novak je zelo prijazen, lep gospod, ne? Ampak gospod kaplan je še lepši, ne?«

»Ah, o tem si razmišljala?« se je nasmejala Olga. »Mar bi bila pozobala več češenj; toliko jih je še ostalo!«

»Saj bi jih — ko jih pa tudi vi niste več hoteli!«

* * *

Olga se je trudila, da bi pozabila Janka ali nanj vsaj kolikor mogoče malo mislila. Vdajala se je šolskemu delu z vnemo, se bavila z učenkami temeljito, v svobodnih urah pa se je potapljala v Rožančeve knjige in šetala z Vidko do utrujenosti. Počitnice so se bližale in razmišljala je, če bi sploh šla v Ljubljano k materi, ali pa naj bi prosila mater, da bi prišla z Ernico k nji. Tako bi se odtegnila naključju, da bi morala kdaj videti Janka, njegovo mater in sestro, ali jih celo srečati s Kromarjevo Elzo.

Toda to misel je kmalu zavrgla, kajti Ernice bi ne mogla zatajiti, otrok bi jo izdal, a tudi mati bi ne mogla dosledno prikrivati resnice pred radovedneži.

Ali bi šla za dva meseca v drug kraj? A kam? Vzela bi s seboj mater in otroka. Lepo bi bilo v novi krajini, med novimi ljudmi. Toda ko je začela računati, koliko bi jo dvomesečno letovanje veljalo kjerkoli na deželi, je izprevidela, da je njen načrt predrag.

Žalostna je bila, da ni na svetu človeka, ki bi jo povabil: pridi k meni, dobrodošla si mi, počuti se kakor doma!

Na šetnji iz Sračja domov je omenila Rožancu svoje hrepenenje. Ali kaj, ko nima nikogar, ki bi se je spomnil?

Kaplan je razumel in prikimal. »Da, tudi meni se godi tako, a tudi zaradi službe ne morem nikamor odtod ...« In govorila sta o sreči onih, ki lahko potujejo po svetu, po Evropi, po morju, v druge kraje, druga mesta, ker utegnejo in imajo dovolj denarja.

Nekega dne pa je v učiteljski zbornici Olgo presenetila tovarišica Magda z vprašanjem, je-li ve, da se prihodnjo nedeljo v Ljubljani poroči tovarnar Janko Stepišnik.

Olga je skrila prebledi obraz, sklanjajoč se nad šolskim zvezkom, in zmajala z glavo:

»Ne, ne vem — pa me niti ne zanima.«

»Kako da ne? Včasih sta bila vendar prijatelja, in vse je mislilo, da se vzameta!«

»Res, — toda motila sva se drug v drugem. Že precej časa se ne poznava več. — Prosim da ne govorite več o njem.«

Magda, postarno deklo, se je nasmehnila in odšla zadovoljna. Bila je nesrečnica, ki jo je življenje razočaralo in ji srce napolnilo z zlobo. Nekdaj blago, veselo dekle, je bila zdaj zavistna vsaki ženski, ki je imela čestilca, a je skoraj sovražila vsako, ki je bila lepa; zato ji je bil užitek raznašati neprijetne novice.

Da se vrši Stepišnikova poroka, je Magda zvedela od Manice, ki se je pobahala, da bo gospod bančni ravnatelj Tribnik ženinova priča in da se tudi ona odpelje z avtom v Ljubljano gledat sijajno svatbo.

Manica se je pri tej priliki spomnila, kako so se Olgi na izletu na Grmado naenkrat vsule solze, ko je Tribnik omenil, da se Stepišnik ženi. Z Magdo sta tako uganili vso istino: Aha, razmerje je bilo torej med njima zelo resno. Glejte no! Stepišnik je prihajal k Olgi torej kot ljubimec in ne samo — kakor je zatrjevala Olga — kot materin dobri znanec in njen prijatelj. Hehehe! Olga je špekulirala na Stepišnika in njegove milijone. Milostiva tovarnica je nameravala postati — hahaha, pa se ji je vse pokvarilo! Zato torej je bila nekaj tednov tako bleda in medla, kakor senca. Hm, pa le zakaj se je naenkrat vse razdrlo?

Nekaj dni kasneje je povedala Manica, da sta bili po Tribnikovem pojasnilu Stepišnikova mati in sestra proti Olgi. Kajpada, čisto razumljivo in v redu; Olga je revna učiteljica z ubožne obitelji. Kako pa je le mogla biti tako nespametna, da si je domišljevala, da jo Stepišnik vzame samo zaradi njene lepote in mladosti?

Magda je škodoželjno privoščila Olgi poraz tor odobravala Stepišnikovo odločitev. Čemu naj bi bila Olga srečnejša od nje, ki je pokopala vse nade in je zaradi ostarelosti ne pogleda noben moški? Manico pa je celo pohvalila, da je pametna, da se je oklenila bogatega Tribnika: ve pač dobro, da se ne oženi z njo, saj je povedal, da hoče ostati samec. Naj le uživa mladost! Tega ji nihče ne zameri! Prav ravna. Do življenja ima vendar pravico vsako bitjo, mar ne?

Tako sta se tiste dni Magda in Manica zvezali proti Olgi, a Manica je pridobila Tribnika, da je na avtomobilske izlete jemal tudi Magdo s seboj; kot gardedamo, da se ljudem zavežejo jeziki. Tik šoferja, mladega vojnega invalida od eksplozij očrnelega obraza, je sedela zmerom Magda, zadaj pa Manica s Tribnikom.

Olgo, ki se je bila medtem vdala v usodo, je Magdina vest o bližnji Jankovi poroki vrgla v ponovno razburjenje. V nedeljo se poroči Janko! Ne da bi sploh še upala ali si želela, da se vrne k nji, jo je vendar pretreslo. Skoraj enako močno pa jo je dirnilo Magdino vprašanje. Ta klepetulja torej ve več, kakor bi smela vedeti; iz njenih oči ji je sršela škodoželjnost, ki brez dvoma odpre zatvornice sumničenjem in klevetam. Zopet ni spala vse noči ...

V soboto zvečer je potrkalo na njene duri. Olga je ležala na postelji in strmela predse brez solz. Saj jokati ni mogla več. V prvem trenutku je hotela reči, da je bolna in da ne more sprejeti nikogar. Ko pa je začula kaplanov glas, ki je miril Vidko, se je dvignila, si pogladila lase in odprta.

Rožanec ji je pogledal v oči in vedel vse. Pokimal je in rekel dekletcu:

»Govoriti moram z gospodično. Počakaj tu na hodniku; takoj te pokličem v sobo!«

Nato je zaprl duri.

»Jutri ne morete ostati doma in sami. Zato sem naprosil gospoda župnika, da maši zamenjava in bom ob pol osmih zjutraj že svoboden. Vabim vas s seboj na Goričane k prijatelju v posel. — Tudi Vidka more z nama. Zvečer se vrnemo in bomo že ob desetih doma. Sprejmete. Prosim, recite: da!«

»Nisem za nobeno družbo — saj veste —« je hotela ugovarjati Olga.

»Pustite! Vem več, nego vi, Olga. A pomenimo se o vsem jutri, hočete? Prosim vas le: slušajte in pojdite z menoj.«

»Pojdem — hvala,« je dihnila.

»Želim vam le miru in sreče,« je dejal in odprl duri. »Torej, Vidka, povej svoji mami, da se odpelješ jutri že ob pol osmih zjutraj z gospodično učiteljico in z menoj na Goričane. Glej, da pojdeš k maši ob šestih, nocoj pa prav zgodaj spat! — Zbogom in do svidenja na kolodvoru, gospodična!«

Vriskajoč je Vidka tekala po Olgini sobi, nato sta odšli obe k njeni materi.

Nedelja je bil krasen solnčen dan. Pred postajo na Goričane jih je pričakoval s kočijo Novak. Trg z njegovim posestvom je ležal dobre pol ure stran od postaje, onstran polja, na položnem pobočju gozdnega hribovja. Vozili so se skozi visoko žito in bujno travo, pod vedrim nebom so prepevali škrjanci, s stolpa je potrkavalo in po vseh potih so hiteli k deseti maši praznično oblečeni kmetje in kmetice.

S hriba je zagrmel topič, za njim drugi, tretji.

»Danes imamo pri nas bobe!« je pojasnil Novak. »Kako, Vidka, ali ješ rada bobe?«

»Nak. Bobov pa že ne. Fižola in boba ne, sicer pa vse,« je odgovorilo dekletce. Novak jo je posadil tik sebe na levico na kozlu, kar se ji je zdelo silno imenitno.

»Ali naši bobi so drugačni kakor vaši,« ji je razlagal Novak; »debeli so kakor pest, mehki in sladki. Boš videla, da jih poješ vsaj tri, če ne celo štirih.«

Tudi Rožanec je bil dobre volje in zgovoren. Vsako leto je posetil prijatelja. Ljudje so ga poznali in pozdravljali, on pa jih je veselo nagovarjal z voza.

Novak je zapeljal pred visoko in izredno široko hišo, z dolgo leseno, zeleno prepleskano ograjo ob hodniku v prvem nadstropju na obeh straneh ter z razsežno verando na vrtni strani. V hišo je bil dohod po gorenjskih stopnicah z dveh strani. Gostje so bili povabljeni najprej na verando, kjer je stala za zajtrk pripravljena miza z veliko vazo vrtnic. Cvetoče plezavke so molile lilaste in bledordeče cvetove tudi preko izrezljane ograje in izza ozidnega vogla. Visoka in zračna veranda s svetlim pohištvom je delala prijeten vtis, zlasti še, ker je bil z nje pregled preko velikega sadnega vrta in na belo okrajno ceste, za njo na železniško progo in za to tudi na Kamniške planine.

»Preden sedemo, izvolite morda, gospodična Olga, v tole sobo, da se uredite ...?« je ponudil Novak in odprl duri.

Olga je stopila v elegantno opremljeno damsko sobo, a novo, nerabljeno. Tudi Rožanec je odšel v odkazano sobo, ki je imela prav tako izhod na verando. Vidko pa je vzel Novak v svojo sobo, ji nalil vode, da si je umila roke, potem sta se vrnila na verando. Kmalu sta prišla tudi Olga in Rožanec.

Na mizi je že stala kava, smetana, sirovo maslo, med, šartelj in steklenice raznih likerjev. Hitro so bili gotovi; nato so si šli na gospodarjevo vabilo ogledat posestvo.

Najprej živinski hlev, visok, zračen, zidan, moderno higijenski urejen, za desetero krav in četvero volov posebej in za četvero konj zase. Živina je bila lepa in snažna. Tudi dvoje teličkov in eno žrebe je bilo tu, kar je Vidko najbolj zanimalo. Poleg kokošnjaka z mnogimi gredami, vališči, pokritim izprehajališčem in z velikansko ogrado. Tu je bilo okoli sto kokoši, več kokelj s piščanci in nekaj petelinov; pegatke so imele oddeljen prostor, tik njih so plavale po veliki luži race in gosi, nedaleč proč je stal stolpičast, morskemu svetilniku podoben golobnjak golšastih, pavovskih in čopkastih golobov, po trati se je izprehajalo dvoje pavovk, a na strehi je stal z razprostrtim repom velik pav.

In mimogredoč so si ogledali gospodarska poslopja, prišli na sadni vrt z izbranim in nizkim drevjem ter dalje po vijočih in polagoma vzpenjajočih se potih do razgledne točke s čebelnjakom in lopico. Po trati za njo so stale po vrsti češnje, vse veje polne šopov zrelih sadov, temnordečih ter rdečih, tam skoro črnih, ondi rumenkasto belih.

Veje so bile tako obtežene s sočnimi sadovi, da jih je vriskajoča Vidka lahko zobala, ne da bi ji bilo treba iztezati roke.

In še više po zložnem pobočju so ležale žitne njive, nato travniki in končno se je začenjala šuma, ki je prehajala na hribu v gost smrekov in jelkov gozd. Večino polja in travnikov je imel Novak po dolini ob cestah na postajo.

Sedeči v lopici so zrli po krajini tja preko Save in do Kamniških snežnikov. Tu in tam vasice, mali in večji gaji, pa polja, travniki, nad njimi vedro nebo s toplim solncem, h kateremu se je ščebetajoč dvigalo toliko radostnih škrjančkov. — Včasih je zapel zvon s stolpa in s hribca na desni je zagrmel topič; kadar je zavel veter, pa je prinašal akorde petja in orgel iz cerkve.

»Krasno imate tu,« je dejala Olga.

»Ali vam je res všeč,« se je zaradoval Novak. »Vabim vas na počitnice z gostjo mamo in Ernico. Srečen bi bil, ako pridete. — Za dva meseca? Mene ne bo dosti doma. V Beogradu imamo skupščino jugoslovanskih gozdarjev z izleti po Šumadiji in Makedoniji — vsaj štirinajst dni me ne bo nazaj. — Pozneje moram na velesejem v Prago, po razne gospodarske stroje. Hiša bo torej skoraj prazna ...«

»Vi Judež, Judež!« je vzkliknila Olga in objestno krenila Rožanca po roki. »Vi izdajalec!« A takoj ga je pogladila: »Vi dobri — zlati prijatelj!«

In okrenila se k Novaku:

»Preveč sta dobra oba. Kaj naj še rečem?« Solze so ji stopile v oči, moža pa sta ji prigovarjala:

»Nič, nič! Samo recite, da sprejmete!«

»Pridite in najsrečnejši bom jaz!« je vzkliknil Novak.

Nič ni mogla odgovoriti. Vstala je in odhajala nizdol. Šla sta za njo. Vidka pa je tekala pred njimi. Novak se je oklenil njene levice, dočim je stopal Rožanec ob desni strani.

»Ne razmišljajte, gospodična Olga!« je dejal Novak. »Solnce sije — življenje je veselo, krasno — samo če hočete! Volja je vse, verujte, gospodična!«

»Upati — zaupati v bodočnost — hoteti, močno, vztrajno hoteti je vse!« je dejal Rožanec, ne da bi jo pogledal. In urno je dodal: »Zdaj pa si oglejmo še hišo!«

Tu je doživela Olga največje presenečenje.

Ko so prešli vse poslopje, Novakovo stanovanje, sprejemnico, spalnico, veliko knjižnico in pisarno so dospeli v sosednje stanovanje, popolnoma opremljeno in urejeno, povsod svetlo, elegantno pohištvo, originalne slike, zrcala, preproge, poleg kopalnica; vse novo, nerabljeno.

»In kdo prebiva tu?« je vprašala Olga.

»Nihče. Čakam — svojo ženo ... Ako ne pride semkaj ona, ki sem si jo izbral, ostane stanovanje pač prazno. — Tak je moj sklep.«

Olga ni odgovorila. Molče je odšla na verando in se naslonila na ograjo med cvetočimi rdečimi plezavkami.

Prebledel je Novak, čelo se mu je nagrbančilo, a ni rekel nobene besede več. Le prijatelja je pogledal, kakor bi ga prosil pomoči. Rožanec se je naslonil tik Olge na ograjo ter ji dejal skoro šepetaje:

»Olga, prijateljica, verujte: Novak vas ljubi, obožuje. — Mož je značaj! Poznam ga od mladosti. Lahko mu zaupate. Nikoli se ne pokesate. Pojdite, recite mu vsaj prijazno besedo ...«

Olga se je okrenila. stopila k Novaku, mu ponudila obe roki in mu dejala:

»Potrpite z menoj! Saj sem vam tako hvaležna!«

* * *

Tisti večer so sedeli trije — vsak v svoji sobi, tiščali glavo med roke in razmišljali drug o drugem.

Novak je bil srečen. Že na gimnaziji je hrepenel po tri leta mlajši učiteljici, vitkem, vendar polnoudnem dekletu očarljive ljubeznivosti in lepote. Na abiturijentskem plesu v dvorani starega ljubljanskega strelišča ji je po razkošnem Straussovem valčku smelo povedal, da jo ljubi in da sanjari le o tem, da si jo pridobi za ženo. »Samo to hočem, gospodična, močno, neomajeno!« ji je dejal abiturent Novak.

»A če jaz nočem?« se mu je otroško nasmejala.

»Hočem, da tudi vi hočete!« je ponovil energično. »Vse človeško delo je utelešena misel. Volja uteleša vsako misel! Volja oduševlja misel, volja je duša duše! Misel brez volje je brez moči. Misel je naboj, volja gonilna sila. Hočem, da me vzljubite in postanete moja. Hočem in dosežem!«

Olga se je smejala strastnežu, všeč ji je bil fanatični čestilec, a čutila ni zanj ničesar, nego prijazno simpatijo.

Iz Klostenburga ji je pisal plamteča pisma in jo rotil: »Počakajte name! Ljubim vas! Ustvarim vam srečo, kakor je ne more nihče; zakaj nihče vas ne ljubi tako. Hočem se izkazati vrednega, biti vaš z dušo in srcem vdani mož. Hočem in bom, Olga.«

Le včasih mu je odgovorila s pozdravom na razglednici. Toda nič ga ni odbijala njena hladna prijaznost, nič ga ni iztreznilo niti njeno razmerje z Jankom Stepišnikom.

»Varate se,« ji je pisal; »samo bolest vas čaka s tem človekom, ki ne bo nikoli vaš mož. Moja volja ostane neomahljiva.«

In ko je zvedel, da je Olga rodila Ernico, ji je pisal, da je žalosten in trpi ž njo, a da veruje, upa in ljubi neomajno ter si dopoveduje vedno le eno: »Moja boste! Prej ali slej, toda moja.«

Ko je po smrti svojega očeta podedoval urejeno posestvo na Goričanah, je pustil študije, se preselil na Goričane ter se z vso vnemo posvečal gospodarstvu. In priredil je stanovanje sebi in bodoči svoji ženi, ki bo Olga ali nobena. In kadarkoli je storil, si je dejal za Olgo. Ko je prizidal verando, izpeljal peščeno pot k češnjevemu drevoredu, ter zgradil razgledno lopo in čebelnjak, si je dejal: za Olgo! In ko je kupil novo preprogo, si je dejal: za Olgo! Kadar si je izbral novo sliko, veliko brušeno zrcalo, udoben gugalni stol, ali kadarkoli, zmerom si je dejal: za Olgo!

Tako je čekal, trpel, upal in verjel za vedno. »Ona pride in bo moja. Hočem. Mora priti!«

In res je prišla. Samo še malo časa in izpolni se mu najdivnejši sen rane mladosti. Kako čudovito! Kako krasno! Volja je utelesila misel. Novak je strmel predse, srce polno blaženosti, ter je šepetal le eno: »Moja, moja! Končno moja!«

Olga pa je, sedeč doma za mizico, razmišljala:

»Ali je mogoče, da se poročim z Novakom? Kaj mi je ta dobri mož? Ali mi je mogoče občutiti zanj vsaj prijateljstvo? — Za Janka je plamtela moja duša, po njem je drhtelo moje telo, vsaka misel mi je bila pri njem, vsako čustvo mi je oklepalo le njega. Za Novaka pa ni v meni niti misli, niti čuta. — Ah! Ako bi Milan — —«

Planila je pokonci, se zgrabila za senci in ječala: »Moj Bog, kakšna misel zopet! A odpoditi se ne da. Porojena v snu, se mi razrašča in dviga vedno močnejša, me trpinči in mi ne pusti več pokoja. Milan. Rožanec! Prijatelj, blagi moj tolažnik. Da se nista križali njeni poti že pred leti! A zdaj je prepozno. Blazna sem — zaničljiva, saj si duhovnik!«

In zgražala se je nad seboj, se zavedala svoje nesreče in plakala. Kam jo meče srce? Za prvim velikim polomom v novo katastrofo. Kakor plevel mora ruvati iz čustvenih gred prav najlepše rože. Jedva je za silo zatrla ljubezen do Janka, mora zadušiti novo do Milana.

Tedaj je strmela sama nad seboj. »Kaj je z menoj? Danes se je poročil moj prvi ljubljenec, oče mojega otroka, a jaz že razmišljam o Novaku in Rožancu! Tugujem za izgubljeno srečo, odklanjam drugo, a hrepenim po tretji, ki je nedosežna. Saj sem blazna ...«

A naenkrat je vzkipel v nji odpor. Čemu bi zatirala kar je najsvetejše? Ljubezen je najvišji zakon! Ljubezen ne vprašuje in ne uvažuje, ne pozna ne mej, ne pregraj, ne stanu ne poklica, ne starosti, ne ukaza, ne prepovedi.

Ljubezen je ptička, ki gnezdi kjerkoli ji hoče in se ne briga, ali ji ne uniči morda zaroda vihar ali požar; ljubezen je zrno, ki vzklije, vzcvete in obrodi sad makar na pečini, sredi kolovoza ali v kotu kleti ter se izpostavlja nevarnosti, da ga odtrga prvi hujši piš, povozi slučajno kolo ali pohodi slep korak.

A zopet si je dopovedovala: »Ah, saj sem podla, neizrečeno propadla! Kri se mi zbuja, sila, uspavana po žalosti v minulih mesecih, se mi dviga iznova ... meni zavrženki! Kaj razmišljajo moji bolni možgani? Sramotnica sem! Niti ne pogledal bi me več čisti Milan, ako bi slutil moje blodnje ... A kaj naj storim? Vzamem Novaka? Joj mi, saj ne morem nič drugega! On hoče! Že dolga leta hoče — v sužnjost moram, kakor jih je moralo že toliko. Novak — dobri, vse pozabljajoči, vztrajno zvesti mož, tvoja bom, saj ne morem biti niti Jankova niti Milanova. Žrtvujem se za Ernico in svojo dobro mamo ...«

In Olga je jokala pozno v noč.

Na klečalniku v kaplaniji pa je molil Rožanec.

»Ti, večni Bog, sam vidiš, kaj se godi v mojem srcu. Reši me! Ne daj, da se izneverim svoji prisegi — izpolni moj načrt — osvobodi me njene bližine! Reši me, da ostanem Tebi zvest in se mi nikoli ne bo treba sramovati greha, ki ga nočem poznati!«

Že davno je odbilo polnoč, ko je Rožanec še vedno ležal na goli deski ter tiho ječal: »Olga, niti ne slutiš, kako sem nesrečen, ker ti tega povedati ne smem in ne morem. — Bog te razsvetli, Olga, da sprejmeš prijateljevo roko ...«

Naslednjega dopoldneva je Rožanca pozval v pisarno župnik. Nervozno je stopal starec po sobi.

»Sedite, če hočete!« je dejal, ko je prišel kaplan. »Jaz laže govorim, ako takole hodim. — Nerodno je, zelo nerodno, kar vam moram povedati. Od dekana sem prijel pritožbo, zaradi vas!«

»Zaradi mene! Zakaj!«

»Ne zamerite — saj me poznate, toda dolžnost je dolžnost. Saj sem doslej molčal, dasi sem slišal sam tu in tam opazke — zdaj pa ne smem več molčati.«

»Prosim, govorite vendar, gospod župnik!«

»Zaradi učiteljice Tratarjeve. — Shajate se ž njo — izprehajate se javno ž njo. Menda hodite celo k nji. Moj Bog! Ljudje se pohujšujejo, šepetajo, klevetajo. Tristo! Mlati ste že zelo, baba je hudič — posebno če je lepa — —«

»Nič ne vem, gospod župnik! Gospodična Tratarjeva, Olga Tratarjeva mi je v šoli tovarišica, prijateljica in jaz sem ji prijatelj, prav nič več!«

»Oh, oh! Saj to ni mogoče!« je zastokal župnik. »Nemogoče je prijateljstvo med mlado žensko in mladim moškim.«

»Je mogoče, gospod župnik, in upam, da se to prijateljstvo ohrani do naše smrti.«

»Kako mislite?«

»Moj najboljši prijatelj in šolski tovariš, imovit posestnik na Goričanah, Ivan Novak že dolgo ljubi gospodično Tratarjevo. Včeraj pa jo je vpričo mene snubil. Ni še pritrdila. S svoje strani pa storim vse, da se ta zakon sklene čim prej. — To blagovolite sporočiti velečastitemu gospodu dekanu. Za tukajšnje opravljivce in klevetnike se ne brigam; pometajo naj pred lastnimi pragi.«

»Da, da, vedel sem, da vam delajo krivico. Vaše pojasnilo me zato zelo veseli! Takoj čestitam gospodični učiteljici.«

»Ne, prosim, še ne. Naj ostane novica med nami dotlej, da se gospodična odloči in da določimo dan poroke. Vame zaupajte, gospod župnik, kakor ste doslej.«

Nevoljen je odšel Rožanec v svoje stanovanje, župnik pa je takoj napisal listek gospodični Magdi: »Zelo ste se zmotili. Gospodično Olgo Tratarjevo snubi Rožančev prijatelj, posestnik Novak na Goričanah in bo v kratkem poroka.«

In listek je po cerkveniku poslal Magdi v šolo.

Tako se je zgodilo, da sta Olgo v velikem šolskem premoru presenetili učiteljici tovarišici Magda in Manica s skupno, zelo hrupno in vsiljivo čestitko:

»Vso srečo ti želim! Novak je bogat mož! Oh, kakšno terno si zadela! — Pa kdaj bo poroka? Tukaj ali na Goričanah? — Kam pojdeš na svatbeno potovanje? V Italijo? Ah, Benetke! Ali pa na Dunaj! V Monakovo! — Jaz bi šla preko Švice v Pariz. Ah, Pariz in skok v London! Ali pa v Kairo. Aleksandnjo, Gize k piramidam na kamelah, gledat Tutenkamenovo grobnico. Izvrstno!«

Olga je strmela. Odkod vesta? Vendar jima tega ni pravil Rožanec? Ali da bi se bil komu pobahal Novak?

Nasmehnila se je in prekinila njuno blebetanje:

»Prezgodaj! Še mnogo prezgodaj! Poročiti se ni, kakor odpeljati se z avtom na izprehod. Stvar je resna, premisleka vredna ... Morda, morda ne. — Kadar bom nevesta, vama gotovo pošljem obvestilo. Dotlej pa, prosim, rajši o tem ne govorita!«

V zadregi sta odšli in kar v glavo jima ni šlo, kaj pomenja Olgino govorjenje; župnik piše, da je Novak Olgo že snubil in da bo v kratkem poroka. Olga pa se dela, kakor da ni še nič gotovega.

»Ej, hinavka je! Nalašč se dela, kakor da si šele premišlja. Kajpak, taka krasotica — Novak je vendarle čisto navaden kmet — ona pa lahko pričakuje kakšnega graščaka, milijonarja ali bogvekoga!« se je togotila Magda.

Manica je otožno molčala; ravnatelj Tribnik ji že nekaj tednov ni bil zvest. V Ljubljani se je seznanil z barsko harfonistko, črnooko, tenkostaso in tenkonogo Poljakinjo, ter se vozaril tja skoro vsak dan ...

* * *

Rožanec je sklenil, da takoj govori z Olgo.

Toda kako naj pride k nji? V učiteljski zbornici mu je bil pomenek ž njo nemožen, na cesto v Sračje ni maral iti več, da ne bi izzval nove klevete, k sebi na stanovanje je ni mogel klicati ali da bi šel k nji zopet na dom, je bilo takisto nerodno.

Ali župnikovo opozoritev na čenče, ki so se širile po mestu in so dospele že do dekana, ji je moral sporočiti ter jo prositi, naj se odloči za Novaka ali pa — da, ali pa zaprosi sam, naj ga premeste nemudoma kam drugam, da je ne onečasti s svojim občevanjem. Ugibal je in ugibal, kako bi se sestal z Olgo, a nič mu ni prišlo na misel. Minevalo je popoldne. Postajal je nestrpen; končne se je preoblekel, si nataknil civilni ovratnik z majhno črno ovratnico, vzel palico v roko in odšel na izprehod. Na mostu je srečal zdravnika dr. Medena.

»Pozdravljen. Pri Jamnici sem bil. Nezavestno sem jo našel. Po vratu podplutbe in odrtine. Vrag vedi, kaj jo bilo. Ali jo je kdo davil, ali pa se je sama. Meni ne odgovori. Strašen zakon! Ali bi šli vi k nji?«

»Ali se zaveda? Nevarnosti za njo ni več?«

»Nobene! Kar pojdite! Medicin ji ni treba — temveč vaše vzpodbudne besede. — Zdravi! — Zakaj vas ni že tako dolgo nič k »Črnemu volu«?«

Zdravnik je odhitel, Rožanec pa se je napotil k Jamnikovim. V veži je mirila stara ženska vekajoča otroka, ki sta klicala mamo. Sicer ni bilo videti nikogar.

»Kje je gospodar?« je vprašal kaplan.

Skomignila je z rameni. »Kaj vem! Kakor gad je pihal in odšel bogvekam. Prosim, gospodinja je sama v kamri.«

Ko je vstopil in ga je zagledala, je zaječala:

»Zdaj šele prihajate! O, Bog! Zdaj šele!«

»Pravkar sem šele zvedel. — Zdravnik mi je rekel, naj grem k vam.«

»Ah, kaj! Pričakujem vas že od tistega večera doma. A vas ni bilo! Mar niste vedeli, kako ste mi potrebni? Ne, ne, hodili ste rajši z lepo učiteljico — jaz pa, o Bog, o Bog!«

»Kakšne misli, kakšna sumničenja!« je vzkipel kaplan. »Moj prijatelj snubi gospodično Tratarjevo, ki sem ji jaz le svetovalec, tolažnik ... Mar tudi vi pozabljate, da sem jaz duhovnik!«

»Meni vse to nič mar! Človek ste, kakor jaz, samo to vem,« je dejala razburjena. »Svoj križ nosite, kakor jaz, le da jaz pod njim omagujem.«

»Vedeli ste, kje me lahko najdete vsak dan. Čemu me niste poiskali? Vaša očitanja odklanjam.«

»Ah, ne hudujte se, ne zamerite mi!« je vzkliknila, ga zgrabila za roko in jo poljubljala. »Bolelo me je; ko sem vas videla, kako ste se peljali z ono učiteljico — srce mi je otrpnilo — in potem še moj mož! Joj meni, zakaj me ni bilo konec!«

Vrgla se je po strani na blazine in jokala krčevito.

»Pomirite se! Zatecite se k Bogu, zakaj le pri Njem je pomoč za vas. Mislite na svoja otroka, na žensko čast, na ugled hišo in molčite! Molk napram ljudem, a tem zgovornejše pomenkovanje z Bogom! To vam priporočam. Res je, samo človek sem, a tudi pošten duhovnik, ne pozabite nikoli tega. Zbogom!«

Skoraj tekel je iz Jamnikove hiše. Smilila se mu je, obupanka, a hkrati je bil ogorčen. Kakšna bestija je v tej ženski! In naravnost ljubosumna je na Olgo! Tudi do nje so dospele klevete in potrjevala si jih je z lastnim vohunjenjem.«

Stresal je glavo ter izkušal misliti kaj drugega. »Proč! Proč odtod!« je zdihoval in božal iz mesta. Hodil je par ur po cestah in klancih gor in dol. V mraku šele se je vračal. Še trdnejši je bil njegov sklep: Olga se mora odločiti, ali pa se odloči sam. Ali bi pisal Olgi in ji vse razložil? Morda jo sreča blizu njenega stanovanja; krenil je tja. Moral je tja, noge same so ga nosile v njeno bližino. In ko se je ozrl v njeno okno, jo je zagledal. Obraza ji ni mogel več razločiti, a vabila ga je z roko. Braniti se ni mogel; urno je stopil pod okno in pozdravil:

»Dober večer. Iskala sem vas — nujno moram govoriti z vami. Pridite gor, prosim!« je dejala poltiho.

»Bojim se — ljudje — gospodinja,« se je izgovarjal.

»Nikogar ni doma. Gospodinja z Vidko je odšla pravkar in tako kmalu se ne vrneta. — Nihče vas ne more videti. Sicer pa, ako hočete, pridete lahko z zadnje strani. — No, prosim, ne pomišljajte se!«

Ozrl se je in ker je bil trg prazen, je urno vstopil pri glavnem vhodu. Čakala ga je na stopnicah.

»Milan, prijatelj,« je ječala. »Kakšna noč je minila in kakšen dan! Samo na te mislim in te kličem, kličem — zdaj pa sem te priklicala. Saj ne moreš vedeti — saj ne moreš slutiti, kaj se godi v meni. — O, Bog mi pomagaj!« Nenadoma ga je tikala.

Rožancu se je zdelo, kakor bi čitala v njegovem srcu; prav isto bi on nji rad rekel. Toda rekel je le: »Ubožica!« in jo pobožal po glavi.

Teda se ni mogla vzdrževati več, glava ji je omahnila na njegove prsi, oklenila se je z obema rokama njegovih ramen ter zaihtela.

Z jezikom, ki ga je krotil, da se mu ni zapletal, je govoril Rožanec nežno, skoraj šepetaje:

»Olga, sestra moja, bodi pogumna! Poslušaj me in verjemi: samo tvojo srečo hočem. Odloči se in sporoči Novaku, da soglašaš, da mu postaneš žena. Ljubi te že tako dolgo, globoko, vdano, čudovito krasna je njegova zvestoba — dobro se ti bo godilo — lahko mu boš prijazna žena. Spoznaš ga, da je plemenita duša in ga morda že kmalu resnično vzljubiš. Križ storiš preko preteklosti, ki ti zbuja bolest, a zaključiš tudi sedanji položaj, ki je nevzdržljiv. Glej, niti midva ne smeva več občevati ...«

Začel ji je pripovedovati, kako mu je govoril župnik o sumnijah, ki so dospele že do dekanovih ušes in kako je zavrnil klevete s poročilom, da jo snubi Novak.

»Prav to sta mi pripovedovali v šolski zbornici Magda in Manica!« se je čudila Olga. »Odkod sta zvedeli to? Ali sta v zvezi z župnikom? Morda sta pa ti dve raznašali klevete? Mar si ti že govoril o moji poroki?«

»Nikakor ne. Povedal sem župniku le, da te prijatelj snubi, in da storim vse, da se vajin zakon sklene čim preje.«

Tedaj se je Olga spomnila. »Da, le Magda je toliko govorila — Manica pa je molčala. Magda je torej bržčas vohunila in naju tožarita, tebe pri dekanu, a mene pri župniku! Kača!«

Jezno je begala po sobi.

»Odpusti ji, saj se ni zavedala, kaj dela. Vse se uredi — vsi jeziki se zavežejo: reci samo da, in prijatelj ...«

Padla je na stol, se zgrabila za glavo in ležeč na mizi zajokala: »Novak! Zakaj Novak?« Rada bi mu rekla: »Zakaj ne ti — ti: Milan, zakaj ne ti? — Misli, da sem blazna, misli, da sem podlica ali kar hočeš: tebe ljubim — tebe ljubim!« Tako bi mu rada rekla, a samo jokala je in molčala.

On pa ji je položil roko na ramo in dejal:

»Olga, pomiri se in se odloči. Ako se ne odločiš, se ne smeva videti nikoli več. Že jutri naprosim župnika in dekana, naj mi poskrbita mesto drugje. Tu ostati ne morem ... Bog te razsvetli, Olga! — Lahko noč!«

»Samo še trenutek, Milan!« je vzkliknila, planila na noge in se oklenila njegove rame. »Ne zameri! Strašno mi je in kar trpim, niti ne slutiš! Le piši Novaku, da ga vzamem! Lahko noč!«

Energično je zagrabil kljuko in urno odšel. Počasi je stopal po stopnicah navzdol, obstal, prisluhnil; nikjer glasu po hiši. Gospodinje z Vidko torej še ni bilo doma. Iz veže se je videlo brleti na trgu nekaj svetiljk. Ko je prestopil hišni prag, se je ozrl. Nikjer nikogar. Podvizal se je, da je prišel od hiše in krenil v kaplanijo. V trenotku, ko je stopil v vežo, se je oglasil navček s stolpa.

»Naj v miru počiva in večna luč naj mu sveti!« je zavzdihnil Rožanec. Iz kuhinje pa je pritekla stara kuharica.

»Ali ste bili pri njem, gospod? Ta nesrečnik!«

»Nisem. — Kdo je umrl?«

»Petruz! Ubil ga je Žlogarjev hlapec Jur na svislih. Vpričo Mice ga je pobil z gnojnimi vilami. Petruza je bilo grozno gledati — —«

»Strašno! In Jamnica je tudi bolna. — Nič, nič, Jera, nocoj ne bom večerjal. — Samo vina mi prinesite — žejen sem — daleč sem bil na izprehodu.«

Omahoval je v sobo.

* * *

V kratkem je moral zaključiti šolski pouk.

Od zadnjega sestanka zvečer v njeni sobici se Rožanec ni več izprehajal z Olgo in Vidko. Sam pred seboj je izgovarjal, da ima na šoli preveč dela — vršile so se klasifikacije, zaključne konference, prvo obhajilo na praznik sv. Alojzija — kako bi utegnil!

Toda v istini se ji je izogibal. Samo mimogrede sta se včasih pozdravila na šolskem hodniku ali na konferenci, se nasmehnila in okrenila oči drugam. Njega je bolelo srce. Vendar je bil srečen, da je našel v sebi moč, premagati sebe in njo. Sedel je kraj gozda na mali višini, zakrit z vrsto smrek in razmišljal. Sem je zahajal zdaj po ovinkih na izprehod, boječ se, da bi ne srečal Olge z Vidko.

Mračilo se je. Rožanec si je naslonil glavo na roko. Nedaleč se je zasmejalo dekle kakor grlica. Rožanec je posluhnil, sklonil glavo za drevo in čakal. Koraki po cesti spodaj so se že slišali. Mimo sta stopala v mraku moški in ženska. On jo je držal okoli ramen, ona njega okoli pasu; tiščala sta se, da sta bila v mraku videti ena sama oseba. Polglasno sta govorila, strnila glavi in se poljubljala.

Polagoma sta izginjala v temi, vračajoč se v mesto.

»Kako sta srečna! Jaz pa ne smem biti nikoli tako srečen,« je govoril Rožanec sam v sebi. »Ženski, ki jo ljubim, moram z vso zgovorno silo prigovarjati, naj gre prostovoljno v zakon z neljubljenim možem. To prigovarjanje se mi mora zdeti duhovniku častno! In prijatelju mešetarim ljubljenko! Na, tu jo imaš, vzemi jo in imej jo namesto mene!«

Strmeč je dvignil glavo. Tema je izginila, na vzhodu je žarelo — še trenotek in nad obzorjem je vzplaval polni mesec. Tiho je visela na ogromnem svodu prirode večna svetiljka ter razlivala tajinstveno svetlobo po pokrajini. In daleč po gozdu se je dvignil šum, prihajal bližje, se okrepil, naraščal ter zamajal vrhove in veje, a zbežal dalje kakor vzdih — —

Pokorno je sklonil kaplan glavo k zemlji. Čemu te misli? Končano je! Samo ne misliti več, samo ne misliti več! Zavezal se je, prisegel je. Zdaj je kakor prodanec, brez svoje lastne volje.

Kot polotrok, ne poznavajoč življenja, se je bil vdal poklicu z dolžnostmi, katerih dalekosežnosti ni niti slutil. Kolika krivica! In zaman je vsak upor. Torej le misliti ne več! Ne, ne misliti, le vdati, odreči se, resignirati — —

Potrt se je vračal v mesto in krenil preko mostu. Tu je zaslišal kričanje in beganje ljudi. V jasni mesečini je videl, da kažejo nekateri v reko, drugi tekajo po nabrežju, tretji se ukvarjajo z neokretnim čolnom, dva moška pa sta se pravkar pognala v vodo.

»Tamle plava! — Oj, izginila je! — njena roka, — glava!«

»Ah, ni je več!« so vpili gledalci križem.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal kaplan. »Neka gospodična je skočila v reko!«

»Katera?«

»Ne vemo. — Tamle z nabrežja se je strmoglavila v tolmun, kjer je najgloblja voda — vrtinec. Dolgo jo je vrtilo in požiralo, a spet metalo kvišku. Končno je telo odplavalo po reki. — Zaman je vsako reševanje. Gotovo je že mrtva!« so pripovedovali ljudje.

Rožanec je hitel po nabrežju in napeto zrl v vodo. Plavača sta se z naporom vseh sil poganjala po reki, da bi ujela utopljenko, toda valovi so jo odnašali hitreje, ker se pač ni branila več. Očividno je bila nezavestna, morda že mrtva.

Tedaj je priplavalo telo do skale, ki je štrlela iz reke. Nekdaj je stal tu mlin na reki; zadnji njegovi ostanki so še kazali prostor, kjer je pred leti ob visoki, nenadni povodnji poginil mlinar s hčerko deklico, ki mu je bila pravkar prinesla večerjo; povodenj je odnesla in požrla oba z mlinom vred. Le troje mlinskih kamnov še vedno leži v strugi in od temeljev se in ohranila naravna pečina. Ob tej pečini se je ustavilo utopljenkino telo; njena obleka se je menda ujela za skrito ostrino.

Plavača sta se z omagujočimi močmi pognala za pečino, iznova je odplavalo truplo, a že sta ga zgrabila. Eden je splezal na skalo in potegnil žensko k sebi. Zdaj je zlezel še drugi za njim.

Utrujena sta, težko se oddihujeta, sedata, počivata — a dvigata žensko telo, obračata, stresata. Zdaj vstajata, jo postavljata na glavo, poizkušata umetno dihanje dvigajoča njene roke. Zaman!

»Mrtva je — skoraj že mrzla!« zakriči eden izmed reševalcev. Učiteljica z dekliške šole!« zakriči drugi.

Rožanec se opoteče na nabrežju, kakor bi ga bil udaril kdo s kolom po temenu. Vrti se mu, zakrili z rokama in se ujame za ograjo.

»Olga, Olga je,« mu šumi po možganih. »Obupala je — izvršila svoj naklep, ki ga je gojila pred meseci — a zdaj sem jaz kriv njene smrti. Jaz, ki sem ji vžgal nesrečno novo ljubezen! Bog, kaj sem storil?«

Kakor blaznik je strmel k pečini, ob kateri se je zdaj ustavi rešilni čoln. Truplo so spuščali v čoln, reševalca sta plezala s pečine ter zlezla k veslačem. Čoln se je počasi proti toku reke vračal k mostu. Tam so bile stopnice, ondi izkrcajo utopljenko.

Radovedneži so tekli po obeh nabrežjih nazaj k mostu, da vidijo nesrečnico. Le Rožanec se ni mogel premakniti, noge so se mu tresle, da je klecal s koleni in v čeljustih ga je držal krč, da je bil nem.

Polni mesec pa je razlival svojo bledorumeno svetlobo po reki, da je bila skupina na čolnu vprav fantastično razsvetljena. Hiše so v bledem žaru čudno bleščale. In ko so dvignili utopljenko z dna čolna, je zašumela voda, ki se je odtekala iz njene obleke. Prav takrat je priletel preko reke trop vran, črn in skrivnosten, se zadrl in izginil preko mesta tja proti gozdu.

»Kdo je? Katera učiteljica?« je vprašal nekdo.

»Tista mala črnka — zmerom se je smehljala in šalila,« je odgovoril nekdo od reke.

»Gospodična Manica?«

»Gospodična Kodrova.«

»Ali je mogoče? Motite se! Tujka je!«

Vse križem so vzklikali: »Prostor! Prostor! Gospod duhovnik — morda poslednje sv. olje.«

Rožanec je prodiral skozi množico, obstal ob začetku stopnic, strmel navzdol in težko sopel. In končno so jo prinesli navzgor. Rožanec se je odkril, pristopil k nji.

Bila je Manica Kodrova, mrtvaško bleda, brez diha, brez smehljaja, ki je v življenju ni ostavil nikoli.

* * *

Vse učiteljice so se zdaj spominjale, da je bila Manica zadnje čase silno potrta. Prej zgovorna, vesela, šaljiva, zadnje dni molčala, bleda in zamišljena.

Oblegale so Magdo:

»Kaj veš? Zakaj je bila tako potrta?«

Magda pa ni hotela ničesar vedeti.

»Niti ne slutim, zakaj. Povedala mi ni in jaz je nisem vpraševala. Ravnatelj Tribnik ji je bil vedno enako kavalirski. Res je, da je ostajal zadnje čase čestokrat v Ljubljani — menda postane ravnatelj neke nove banke — a avtomobil ji je ostal vsak dan na razpolago. Vozili sva se vsaj dvakrat na teden na daljne izprehode. Jaz sem seveda sedela zmerom pri šoferju; za steklom najmanje vleče ter se vidi najlepše cesta pred avtom — Manica je sedela zadaj sama in molčala.«

»Ali jo je nameraval Tribnik morda zapustiti? Govori se, da se shaja v Ljubljani z neko drugo. Morda jo je to pognalo v smrt? Ali se ni s Tribnikom prepirala? Včasih je imela rdeče oči; nrav od joka?« so vpraševale.

Magda se je zaničljivo zmrdnila.

»Manica je bila preveč pametna. Tribnik je povedal neštetokrat vsakomur, da se ne misli nikdar oženiti. Manica si torej ni delala nekakih iluzij glede Tribnika. Niti ljubosumna ni mogla biti: Tribnik ni nikoli skrival, da so mu všeč vse mlade in lepe ženske. Bil je do Manice vedno enako radodaren, ji kupoval kar si je le želela. Ne, ne, zaradi Tribnika ji ni bilo treba iti v vodo. Vzrok je moral biti drug.«

»Strašno je! Zelo se mi smili revica. Bog naj ji bo milostljiv!« je vzdihnila Janka Mehletova, najstarejša učiteljica.

»Da, samo sočutja je vredna. Pa si slišala, kako govore ljudje, ki se kažejo moraliste vsaj pri takih prilikah?« je vprašala Magda. »Kakršno življenje, taka smrt! Ničvrednica je bila, čeprav v svili in skunksu. Učiteljica, pa se je pečala s takim zloglasnim Don Juanom! A veste, zakaj se zgražajo? Zato, ker so ji bili prej in so ji še po smrti zavidni. Le zavist jih je delala in jih dela moralno ogorčene. Zakaj vse tiste čednostne dame, ki zdaj obsojajo nesrečnico, bi same prav rade jemale, od kogarkoli demantne prstane, svilo in boe. Samo v vodo bi ne skakale, nego glumile še nadalje čestite milostive.«

Vesela Manica pa je ležala sivobleda in trda na kameniti mizi v mrtvašnici. Otroci njenega razreda so ji nanosili toliko šopkov, vrtnic in lilij, da je gledal iz kupov cvetja le še njen obrazek.

Policija je preiskala njeno stanovanjsko sobico in našla nekaj pisem. Nato je odredila obdukcijo trupla. Za naslednje dopoldne je bil določen pogreb. Ogorčeni župnik je odredil, da naj se samomorilka pokoplje brez duhovniškega spremstva in šolsko upraviteljstvo je zato sklenilo, da se udeleži pogreba le mladina njenega bivšega razreda, a izmed učiteljstva samo, kdor hoče, sili pa naj se nikogar.

Zvečer pred pogrebom je prišel k »Črnemu volu« tudi Rožanec. Želel je zvedeti sodbo pokojničinih tovarišev in govoriti z okrajnim zdravnikom, kaj je dognala obdukcija.

Res so bili ondi že Drobnič, Knapič in Zelenič, dr. Meden še ni prišel.

»Naše mesto postaja torej vendarle zanimivo,« se je rogal Drobnič. »Za kanibalskim umorom zdaj romantičen samomor. Sleparskih špekulantov in tatvin pa je vsak dan več. Razvijamo se, hvala Bogu! Listi pišejo o nas, prinašajo slike: strela, naš sloves narašča!«

»Tragično, a?« se je obrnil Knapič h katehetu, ki je prisedel na konec mize. »Roman, a? Bil sem pri njegovem začetku, zvedel prvo poglavje takoj, ko je bilo napisano — gospodična Magda je izvrstna poročevalka! — In videl sem slučajno konec zadnjega poglavja. Čudno, a?«

In pripovedoval je, kako je bil priča začetku Maničinega razmerja s Tribnikom: »Interesantno, a?« — Ko se je snoči pravkar vračal po nabrežju v mesto, je zagledal v mraku jedva dvajset korakov pred seboj, kako je neka dama pritekla k reki in se strmoglavila vanjo. Skočil je in začel kričati na pomoč; potem so začeli ljudje vreti skup in neki delavci so hiteli k čolnu. »Strašno, a? — Videti nesrečo, toda ne moči pomagati — človek bi znorel, a?«

»Pa čemu je vendar skočila v vodo? Iz nesrečne ljubezni?« je vprašal Zelenič. »Taka sentimentalnost je anahronizem.«

»Zaradi celibata, ki je zapovedan samskim učiteljicam, kajpada,« je izjavil Drobnič.

»Ali kaj veste?« se je razveselil Knapič.

»Seveda vem!«

»Hahaha, zdaj pa brž pol litrčka!« je v veži kričal dr. Meden. »Dober večer! O, gospod katehet, končno zopet enkrat! Dela čez glavo, kajne? Tudi meni se ne godi drugače. Vsak teden nova obdukcija in kopa protokolov!«

Družbi je pokimal, katehetu pa podal roko.

»Želel sem zveneti, ali smatrate, da je bila nesrečnica normalne razsodnosti, ko je storila konec svojemu življenju,« je dejal Rožanec. »Ali je bila odgovorna za svoj korak?«

»Čemu vas zanima to?«

»Gospod župnik je mnenja, da bi prepovedal cerkveni pokop — —«

»A, zato! Ampak brez dvoma, gospodična v tistem trenotku ni bila razsodna ter je prav gotovo ne morem smatrati za odgovorno za blazni čin. Če hočete, vam izjavim to tudi pismeno. Nič čudnega ni, da se je siroti končno zmedlo. Njena pisma, ki jih je odprla policija, govore tudi taiku: — kar pa je dognala obdukcija, je razkrilo vse. A to je začasno še tajnost!«

»Da je niti nam ne zaupaš? Vraga, saj nismo babe!« je čeperil Drobnič. »Knapič, daj častno besedo, da boš molčal kot riba! Zelenič, mož beseda! In midva z gospodom katehetom, kajme: parole d'honneur.«

Vsi so glasno pritrdili, dr. Meden pa je dejal.

»Torej: Tribnik se je revice naveličal in ji izrazil na vsa usta; izgini, zdaj imam spet drugo! — Dekle pa se je vanj najresneje zaljubilo. Domišljala si je dolgo, da njemu brez nje ni mogoče živeti, ker ona sama brez njega ne bi mogla živeti. Prepričala pa se je, da nasprotno, Tribnik hoče brez nje spet z drugo prav veselo živeti. Vrhu tega je bila že tretji mesec noseča. Roditelji so ji pomrli, ko je bila še dete; dve stari teti, ki sta jo izšolali, sta fanatični moralistki, ki se jima ni upala povedati resnice; prijateljice, h kateri bi se zatekla, ni imela, sama je bila brez imetka. — Pretila ji je torej gola sramota, disciplinarna preiskava, morda izguba službe. V svoji obupanosti si je pač slikala položaj še črneje, kakor je bil. Tako se ji je zmedlo. Dva dni je tičala skoraj neprestano v cerkvi na kolenih in je doma le še jokala. Torej se ji je zbledelo in storila je konec.«

»Vidite, ugenil sem! Celibat jo je ubil!« je dejal Drobnič. »Ubil je že marsikoga in ga še ubije ...«

Družba je ugovarjala, vnela se je živahna debata, zdravnik je pritegoval Drobniču, naglašajoč, da noben normalen človek ne živi proti narurnim zakonom, le katehet je molčal. Tovarišev ni niti poslušal. Njegove misli so bile pri Olgi in Manici. Izpil je svojo četrtinko, se naglo poslovil in odšel. Njegov sklep je bil gotov.

Naslednjega jutra po črni maši, ki jo je čital za pokojnico, je odšel zajtrkovat v župnišče. Ko je prišel župnik, mu je dejal:

»Čemu odrekate, gospod župnik, krščanski pokop nesrečni učiteljici? Svoj čin je storila v nerazsodnosti. Dr. Meden vam da, če zahtevate, pismeno izjavo, da je v trenotku samomora ni bilo mogoče smatrati za razsodno.«

»Ah, prosim vas, nikar delati izjem! Gospodična učiteljica ali umazana delavka sta kot samomorilki katoliškega obreda nevredni in se ne smeta pokopati na posvečenem delu pokopališča.«

»Okrajni zdravnik je zaprisežena službena oseba in njegovi strokovni izjavi smo dolžni verjeti,« je dejal Rožanec.

»Idite mi s takimi službenimi osebami, kakršen je dr. Meden. Ne, jaz, ki verujem v Boga in strogo vršim božje in cerkvene zapovedi, jaz se ne morem, niti ne smem pokoriti izjavam in sodbam ljudi, ki so brez vere.«

Rožanec je v zadregi utihnil. Nikoli se ni še nikomur uprl, od otoških let je storil vse, kar so zahtevali drugi, višji, ne da bi bil vpraševal, je-li pametno ali nespametno, pravično ali krivično, kar velevajo in zahtevajo.

Te dni pa je toliko razmišljal in vsaka misel v njem se je upirala in zavračala tuje misli, a uveljavljala sebe, lastno sodbo, lastno voljo. Zato je dejal:

»Doslej sva se vedno razumela, gospod župnik, in hvaležen sem vam za vsak pouk. Izkušen, starejši mož ste, in meni, mlajšemu je dolžnost, poslušati vas. Moj predstojnik ste. Ali jaz nisem stroj brez inteligence in brez lastnih misli. Rekel bi torej: starejši mož mora biti zmerom hladnejši v sodbi, treznejši, mirnejši. Vi pa ste zdaj na moje začudenje strastnejši, nestrpnejši od mene, ki sem vendar še dosti mlad.«

»Ah, kaj! Cerkev in verski predpisi so za stare in mlade enako jasni. Veste, da imam prav in ugovora ni!« je dejal župnik, kroteč se, da ne izbruhne.

»Dobro, predpisi! Merodajno mora biti mnenje zdravnikovo; ako mi on potrdi, da je samomorilec storil svoj čin v blaznosti, ravnam po predpisih. — Sicer pa je glavno predpis Jezusa Kristusa, ki je učil, da je treba mrtvece pokopavati. In jaz jo pokopljem!«

»Vi bi si drznili to storiti? Kdo pa ukazuje tukaj: jaz ali vi?«

»Ne jaz, ne vi, nego Jezus Kristus. Edino njemu se pokorim. On naj jo sodi, ne mi! Ne zamerite, ne morem drugače. Poznal sem pokojnico s šole; lehkomiselno otročje, a dobro dekle je bila, vsak jo imel rad — verske dolžnosti je izpolnjevala vestno in redno. — Čemu bi nesrečnico, ki je bila za svoj greh dovolj kaznovana in je šla bolna v smrt, še pred grobom sramotili in izpostavljali ljudski krivični sodbi? Tovariša sva si bila na šoli. Vse mesto bo odobravalo moj korak, in celo nasprotniki bodo morali priznati, da smo katoliški duhovniki vendarle boljši, tolerantnejši, nego je naš sloves po krivdi nekaterih fanatikov.«

»Zelo mi je žal. Toda poslednjič vam rečem: samomorilka se pokoplje brez mojega in vašega spremstva. Ako ne slušate, nosite sami posledice!« je dejal župnik odločno.

Rožanec se je poklonil in brez besede odšel.

Ob devetih je bil pogreb.

Rožanec je prišel brez cerkvenika in brez spremstva. Sam je pred mrtvašnico opravil molitve, sam je korakal pred krsto in sam je blagoslovil krog in krsto.

Za krsto pa so stopali Olga Tratarjeva, in Janka Mehletova, dr. Meden, Drobnič, Zelenič in Knapič ter ves bivši razred pokojnice. Magde ni bilo; zbolela je, da bi se ne zamerila župniku.

Tisti dan je Rožanec obedoval sam. Le kuharici je rekel, da ga nekaj dni ne bo v župnišče na obed, ker ima z učiteljsko družbo pri »Črnem volu« važne pomenke pred zaključkom šolskega leta. Zvečer pa je po daljšem času zopet poiskal Olgo in Vidko ter odšel ž njima daleč na izprehod. Govorili so le o pokojnici, o Vidovem dnevu in o Olginem odpotovanju. Šele pred Olginim stanovanjem je Rožanec omenil:

»Jutri pridem pote, da pojdeva na obed k »Volu«. Še teh par dni želim namreč prebiti v tvoji družbi kolikor mogoče.«

Nji so se zarosile oči, a delal se je, kakor da tega ni opazil in je urno odšel.

Tako je prihajal poslej vsak dan ponjo opoldne in zvečer. Prijeten, redkobeseden jima je bil pogovor. K sreči je blebetala Vidka tem zgovorneje. V oči si nista upala pogledati in si nista rekla nobene besede, ki bi izdala njune muke.

* * *

Ljubljanski napredni dnevnik je prinesel par dni nato iz Trstenika obširen dopis; zelo toplo je bila opisana pokojna učiteljica Manica Kodrova, »odlična narodna učiteljica, navdušena Jugoslovanka, simpatična hvaležnim učenkam in njih roditeljem. Vsak človek jo je imel rad. Bila je kakor solnčece, ki je razsvetlila in ogrela vsako družbo. — Priljubljena kakor malokatera, ostane njen spomin nepozabljen.«

In opisana je bila njena tragična smrt, ki jo je zakrivila, duševna obolelost, »ki je — kakor se je dognalo — menda dedična v njeni družini: njen stric je umrl v blaznici, njena mati se je sama usmrtila.«

Naposled pa je bil zgovorno pohvaljen gospod župnik, »ta vobče velespoštovani duhovnik stare korenine, ki je znan sovražnik vsakršnega celotstva in fanatizma, zato splošno priljubljen mož pri vseh strankah našega mesta. On je odredil, da se je vršil za nesrečnico dostojen pogreb. Prav nič se ni pomišljal v pristnem krščanskem sočutju, ter je ukrenil, da se je izvršilo vse po cerkvenem obredu, kar je ostavilo na naše mesto najboljši vtis. To je plemenito in modro ter dokazuje, da je med staro gardo naših župnikov še vedno nekaj celih in širokoobzirnih mož, pred katerimi mora vzklikniti celo najbolj dosleden svobodomislec: Klobuk doli! Vsa čast tudi gospodu katehetu Rožancu, ki je vodil pogrebni izprevod ter je nastopal v duhu vrlega svojega predstojnika. Še več takih duhovnikov! Potem dobi načelna borba glavnih naših političnih strank končno tisto kulturno Obliko, ki bo na čast slovenske domovine!«

Župnik, ki je v duhu sestavljal ovadbo na dekanat proti upornemu kaplanu, je bil presenečen. Kamorkoli je prišel, povsod so ga vpraševali, je-li čital prekrasen dopis ter so mu čestitali. Tako se že dolgo ni bralo o nobenem duhovniku. Vse mesto ga hvali, po deželi se govori o njem z velespoštovanjem. Prav gotovo mu je večina tovarišev zavidna, ker si je znal pridobiti celo odkrite politične nasprotnike.

Župnik ovadbe ni napisal ter je poročal dekanatu, da proti cerkvenemu pogrebu samomorilke ni mogel imeti po uradni izpovedi okrajnega zdravnika in temeljem dokazane hereditarne bolezni pokojničine nikakega pomisleka.

Nekoliko nerodno mu je bilo le, da je moral povabiti Rožanca zopet na skupni obed. Toda pomagal si je s tem, da je trdil, da ni bil te dni od razburjenja za nobeno družbo.

»Saj veste, da vas imam rad! Ampak k steni se tudi ne dam kar tako pritisniti,« mu je dejal. »Konfliktov ne maram. In krivice delati nočem nikomur. Morda bi se vse življenje kesal, ako bi se izkazalo, da ste imeli vi prav. Samo nikomur ne pravite, da sva se za trenutek sporekla.«

Rožanec je rad obljubil, da bo molčal, saj je bil starec vendar resnično dobra duša. Ostal bi bil rajši pri »Črnem volu« še nadalje. Toda zdelo se mu je spodobnejše, da ostane v župnikovi družbi.

Niti z besedico ni bil izdal nikomur razkola z župnikom ter je rekel učiteljem pri »Črnem volu«, da želi le za nekaj dni hrano zaradi svojega želodca izpremeniti, obenem pa hoče prebiti vsaj še par dni v družbi prijateljeve neveste, gospodične Tratarjeve.

Olga se je hotela takoj po zaključni šolski maši in razdelitvi izpričeval odpeljati k materi v Ljubljano. Kovčegi in potna košara so bili že polni ter pripravljeni, da jih odda na vlak. Novak je pisal Olgi pismo, polno sreče in priseg, da se ji niti za trenutek ne bo treba kesati svojega pristanka, da ji uredi življenje čisto po njeni volji in je v njeni svobodi ne bo nikdar niti najmanj omejeval. Že sedaj izjavlja svečano, da bo smatral njeno Ernico za svoje dete, ki ga, ako želi, pohčeri.

Rožancu pa se je zahvaljeval.

»Milan, saj niti ne slutiš, kaj si mi storil. Kakšna žena, kakšna tovarišica in prijateljica mi bo Olga! Njena visoka inteligenca, izobraženost, pa njena krasota! Ne moreš si misliti, kako sem srečen. Kakor dijak sem otroški, kakor pesnik sanjarim noči in dneve. Dela imam ogromno. Toda danes mesec dni bo vse v redu. Olga bo že tu z Ernico in materjo za stalno. Glede poroke ukrenem, da se izvrši po enkratnem cerkvenem oklicu. V nedeljo pojdem v Ljubljano na njen dom, da se o vsem dogovorim, natančno.«

»Zdaj Te le še prosim, dragi Milan, da poskrbiš, da naju boš lahko Ti poročil, ki si mi ustvaril srečo. Prosim Te torej, da si izgovoriš na dan najine poroke dopust.«

Rožancu je bilo pri srcu, da bi tulil. Kakor bi se Novak rogal njegovi bolesti; kakor bi oral po njegovem krvavečem srcu, je občutil Novakovo radost.

To je bilo preveč. Strpelo ga ni nikjer. Hitel je vsak čas v cerkev ter iskal utehe in pomirjenja v molitvi, toda občutil je v prazni cerkvi le strašno osamelost. Zavedal se je svoje srečnosti, toda kesanja ni bilo v njem.

Oglašal pa se je v njegovem srcu vedno in vedno samo en glas: »Norec, kaj si storil? Povej svetu resnico in začni živeti iznova, širše, višje in svetlejše življenje! Še je čas! Stopi pred Olgo in ji reči: Ne dam te. Moja si! Dovolj sem se mučil; v meni vreta energija in podjetnost. Poiščem si drugo službo — talentom in marljivosti so prav sedaj le naj stežaj odprte vse duri. Njega bom hvalil, ki mi je končno pokazal pot, ki sem jo izgrešil. — Pojdi, pojdi k Olgi! Pričakuje te. Samoo besedo reci in s teboj pojde do konca sveta.«

Tako se je mučil, begal iz cerkve v družbo, poslušal pogovore, a ničesar ni čul, strmel je predse in pil. Kakor bi vse gorelo po njem, ga je žgalo neprestano, a žeje ni mogel ugasiti. In pobegnil je, zgražajoč se sam nad seboj, v naravo, blodil je po gozdih, a ni videl in ni slišal ničesar ter čul vedno isti glas:

»Norec, Norec! Cerkev je bila mogočna brez tebe in ostane brez tebe — ti pa si en sam: živi, uživaj! Zdaj ali nikoli! Kar zdaj zamudiš, ne ujameš nikdar več. Ne domišljaj si, da se svet briga za usodo takega le ničnega kaplana, kakršen si. Stori kar hočeš, jutri niti pišče ne cmevkne več zaradi tega. Sam si svoje sreče ali propasti kovač; vse drugo na zemlji in na nebu je brez pomena.«

A Rožanec ni šel k Olgi in ne ukrenil ničesar.

Prisiljeno se smehljajoč je spremil Olgo z Vidko še poslednje pozno popoldne na izprehodu do Sračjega in nazaj. Vso pot sta se razgovarjala o rečeh, ki ju niso prav nič zanimale, samo da se je pomikala beseda za besedo, brez zvoka in odmeva v srcu.

Vidka se je radovala lepega izpričevala ter je pripovedovala o svojih součenkah, njih deklamacijah, prepevanju in telovadnih nastopih na dopoldanski vidovdanski slavnosti v telovadnici. Rožanec in Olga sta korakala vsak ob eni strani ceste ter se trudila, da se ne ozreta in približata drug drugemu.

V obeh je kljuvalo: »Samo še nocoj je mogoče. — Zdajle ali nikdar! Le ena beseda — le ena kretnja je potrebna in — vse bo drugače ...«

In drgetaje sta čakala te besede in te kretnje, hrepenela in se bala — se klicala in svarila ...

Mesec je vstal izza gore ter zagrnil krajino v svojo bledo razsvetljavo. Že so se videli stolpi onstran reke; samo še zadnji klanec je bilo pustiti za seboj in mesto bi ležalo pod njima.

»Nikoli več, Olga,« si je mislil Rožanec. A rekel je: »Lepo vreme se obeta. Barometer se vztrajno dviga. Čelešnik se mi je s košnjo pohvalil. Le delavcev mu je premalo.«

»Okoli vratu bi ti padla, Milan!« si je mislila Olga. A dejala je: »Ali si opazil, koliko kosov se je zaplodilo? Zjutraj in zvečer pojo, da je krasota poslušati. Na vsakem vrtu jih je par — na skrajno točko slemena sedajo ter pojo dolge melodije s čudovito vztrajnostjo. Kosi so ptičji baritonisti. Se ti ne zdi?«

»Doktor Meden me je povabil na svoje lovišče. Morda se res začnem baviti s tem športom. Ne zaradi streljanja divjačine, a zaradi narave: botaniziral bi, opazoval živalstvo — naravoslovje sem posebno ljubil na gimnaziji,« je pripovedoval Rožanec in je opisoval vrlin svojih profesorjev. A mislil je: »Vedno bom moral misliti nate, Olga.«

»O, kresnica! In tamle še ena. In še tretja!« je vriskala Vidka in lovila muhe. »Kako bi bilo lepo, ako bi se tudi nam v temi svetile glave. Ali ne, gospodična?«

Nasmehnila se je, a molčala zopet v napetem drgetu. Na mostu jih je pričakovala Vidkina mati.

»Torej lahko noč! Jutri obedujem že zopet v župnišču. Do vlaka se pač ne vidiva. Na kolodvor pa pridem,« je dejal Rožanec, dvignil klobuk in odšel. »Zbogom Vidka! Zbogom gospa!« je zaklical, ne da bi se ozrl.

»Zbogom!« je dejala Olga, oklenila Vidki roko okoli vratu in jo stisnila k sebi. »Pojdiva hitro; tako hladno mi je postalo!« In skoraj tekli sta z Vidko domov ...

* * *

Drugo jutro po maši je prejel Rožanec zavojček. V njem sta bila Olgina slika in njeno pismo. Olga je pisala:

»Zbogom, zbogom! Polnoč je minila, a tu sedim, mislim le na Te in Ti pišem tole svoje prvo in poslednje pismo. Konec je, za mano vse. Kar je na zemlji možno najlepšega, najslajšega, si vzbudil v meni.

Kot častnik mi je Janko Stepišnik tisočkrat sveto prisegel na sivo glavo svoje matere in na nedolžne oči moje Ernice, a prisego je vendarle prelomil. Ti si prisegel malone kot deček prisego, ki jo danes pač tudi sam spoznavaš za neveljavno, a je ne prelomiš. Moška prisega, prelomljena ali stanovitna, je vedno moja nesreča.

Zbogom, Milan! Niti roke mi nisi dal v slovo, nego si zbežal, kakor bi Te preganjale furije. Prav. Čuj le še mojo poslednjo prošnjo:

Ne hodi jutri na kolodvor! Naj Te ne vidim, ko se ozrem poslednjič po tem nesrečnem kraju, kjer sem preživela vse najlepše in najstrašnejše. In ne pridi na mojo poroko! Izgovori se Novaku kakorkoli. Ne pridi, ne izzovi me! In še to: Ne hodi na Goričane, dokler Te ne povabim sama. Kadar pa Te povabim, vedi, da Te pozdravi tujka!

Za spomin sprejmi mojo sliko. Naj Te spominja Tvojega največjega greha, ki ne najde odpuščenja ne na tem, ne na onem svetu: uboja lastne ljubezni! — Zbogom!

Olga.«

Rožanec je drgetal, ko je čital to izpoved. Kri mu je razbijala po sencih. Trepetajočih prstov je dvignil fotografijo in se potopil v Olgine oči. Resnica, te oči so mu klicale: »Kaj si storil! Glej, ljubim te, vsa sem tvoja, ves si moj, a odklanjaš me in pošiljaš drugemu.«

Pograbil je pismo in sliko ter vse skupaj stlačil v žep. V sobi ga ni strpelo. A kam naj beži? V cerkev? Kar je svetoval blodni Jamnici, mora storiti sam. Pri Bogu je pomoč. Ako je ne najde pri njem, je ni nikjer.

In zgrudil se je pred oltarjem in skušal moliti. Zaman! »Meni vse to nič mar!« mu je zvenelo po ušesih. In oglašalo se je v njem vedno močneje:

»O, Bog, vse je Tvoja volja, vse Tvoje stvarstvo. Po Tvoji neskončni modrosti si me stori takega, kakršen sem. Saj sem živel, delal in učil, kakor mi je dolžnost kot Tvojega služabnika. In vendar je bila Tvoja volja, da sem jo srečal. Zatajujoč svojo ljubezen, zatajujem Tebe, večna Ljubezen! Tako mi pravi moj razum, odsevček Tvojega. — Ali se motim? O, daj mi znak, da storim, kar moram po Tvoji sveti volji!«

A zgodilo se ni nič, in kakor pijan je taval Rožanec iz cerkve na svoj dom.

Pritekel je cerkvenik in prosil, naj se gospod kaplan takoj odpravi, izprevidet ženo, ki umira. Ko ga je možiček pogledal, se je začudil. »Mar ste bolni, gospod? — Tako bledi, prepadeni ste. — Gospodu župniku porečem, da ne morete iti.«

Rožanec je zmajal z glavo, si segel z dlanmi preko obraza in dejal: »Nič mi ni. Le idiva!«

Našla sta pojemajočo delavsko ženo, jedva osemindvajsetletno, a že mater osmero živih otrok. Kakor vosek rumene roke so ji mrzlično brodile po odeji, oči pa gorele v silnem strahu. Hitro je prisedel, jo blagoslovil in jo pozval, naj se izpove, tolažeč jo, naj zaupa v božje usmiljenje, ki je neizmerno za vsakega skesanega grešnika. Poznal jo je: šele pred dobrim tednom je v soboto zvečer klečala v njegovi izpovednici mlada, zdrava. Odkod naenkrat tak propad telesa?

Jedva je šepetala: »Kesam se — odpraviti sem si dala telesni plod ...«

»Zakaj, za božjo voljo?«

»Iz ljubezni do moža in do otrok. — Kakšna revščina! Osem otrok. Mož se muči kakor živina, a vse zaman. — Hotela sem rešiti sebe in njega novih stroškov. — Kesam se, Bog mi odpusti ...«

Šepetaje je umolknila, nerazločno momljala — bližala se je borba s smrtjo!

»Absolvo te!« je blagoslovil nesrečnico, ji podal poslednje olje, molil in odšel klicat domače. Mož je omahnil v bedno sobico, otroci so večaje zajokali. — Rožanec je bežal — vik in krik je donel za njim.

Usoda! Ena izmed mnogih! In vendar: mati bi morala postati devetič, a iz ljubezni je postala zločinka, iz ljubezni in skrbi za otroke in moža se je žrtvovala, izkrvavela. — Strašno! Iz prevelike ljubezni! Ljubezen, najlepše v naravi, je prinesla pogubo tudi njej: ljubezen plodna, zato uničujoča zanjo, za moža in vso rodbino.

Razrušen je hitel dalje k župniku. Ta pa je vedel že več kakor on: »Žagarica ima na vesti novo žrtev! Zdaj jo ovadim, podlo morilko! Obesijo naj satana! A to žensko, ki se je sama izobčila iz katoliške cerkve ter je umrla v grehih, bi morali pokopati ko mrhovino za pokopališkim, zidom.«

»Ne, ne, — izpovedala se je, skesala. — Dal sem ji odvezo, gospod župnik!« je dejal Rožanec in omahnil v stol, strmeč v tla predse.

»Prav. — A kaj vam je? Mar vas je tako pretreslo? In sploh: shujšali ste. — Čisto ste izpremenjeni! — Ali vas kaj muči? Ne tajite! Kaj se vam je zgodilo?« je silil župnik.

»Ne vprašujte, gospod župnik! Trpim — ne tajim. A ne telesno — —«

»Torej duševno. Zakaj? — Morda zaradi poklica?«

»Tudi. Poklic je zvalil name breme, pod katerim omahujem ...« je vzdihnil kaplan.

»Vztrajajte in zmagate! Zdaj je težko. V krizi ste. Poznam to stanje, sam sem ga stežka preboril. Ah, verujte težko je vsem našim tovarišem. Tem večje je naše zasluženje, tem večja naša moč. — Ko se postarate, ne bo borba nič več tako težka ...«

»Srce se mi trga — —«

»Da, saj to je prav: naj se raztrga! Tembolj goreče bo potem za višje namene Kristove cerkve.«

»Bog je ustvaril ženo — vdihnil je človeku ljubezen — ustanovil je sveti zakon — —«

»Res, a Bog ima tudi moč in pravico, da zahteva žrtve!«

»Nemogočega Bog ne zahteva.«

»Bog je zahteval od Abrahama, da mu žrtvuje sina Izaka, od Jefte, da mu žrtvuje hčerko. — Dal je lastnega sina Jezusa Krista pribiti na križ. — Naša žrtev je malenkostna v primeri s temi, prijatelj. Čitajte dekretalije! Praesentibus consulentibus et consentientibus se nam je določil celibat. Zelo modro! Učenjaki, strokovnjaki, sveti možje so sklenili, mi smo prisegli in moramo držati. — Le prebirajte dekretalije; cele zaklade modrosti najdete v njih ter se pomirite ter se utrdite!« je govoril župnik in stopal po sobi iz kota v kot.

Tedaj se je oglasil mavček. Kuharica je prišla in povedala: »Umrla je.«

»Bog ji bo milostiv,« je dejal kaplan.

In kuharica je povedala, da je večerja gotova.

Malo je zaužil Rožanec. A tem več je pil. Ko je izpraznil steklenico, je zaprosil, naj mu dajo še drugo. Niso mu odrekli.

* * *

Ob pol šestih zvečer je odhajal vlak. Rožanec je odšel z doma že ob pol štirih. Doma ni mogel ostati več. Hotel je oditi čimdalje iz mesta, da bi ne slišal lokomotive, ki odpelje Olgo v Ljubljano.

Bil je veder dan in solnce je pripekalo, da je kmalu slekel suknjo, skinil klobuk in hitel po cestah med polji in logi, držeč se kolikor mogoče oddaljeno od vasi. Uznojil se je, povsod so stala žita v visokem klasju in trava preko pasu. A nikjer človeka. Urno se je stekel in skočil v vodo. Potem si je poiskal prostor, obrasel z mahom in mehko travo, ter se solnčil. In iznova je plaval in se solnčil. Pa ga je zgrabilo hrepenenje, da je zastokal.

Oblekel se je in tekel dalje skozi gozd. Soparno je postalo; lotila se ga je huda žeja. Rad bi bil pil vodo, a reka je valila motne ilovnate valove, studenca pa ni zagledal nikjer. Da bi se pojavil vsaj kak kmečki vodnjak!

Krenil je onstran in dospel kmalu do velike vasi. Spoznal jo je: bilo je Sračje. In stal je pred ugledno gostilno, h kateri so izletali meščanje ob nedeljah in praznikih. Izvrstno vino se je točilo ondi in za prigrizek ni bil oštir nikoli v zadregi.

Rožanec je stopil v hišo. Nasproti mu je z dvorišča prišla dekla, mlada rdečelična. Preko lehti je imela zavihane rokave, do kolen izpodrecano krilo, a noge bose. Sama je bila doma, in je prala na dvorišču. Otirala si je roke ob predpasnik, se v zadregi smehljala, da so se ji bleščale temne oči in beli zobje ter so se ji delale jamice na obeh licih.

Naglo se je okrenil v sobo in prosil, naj mu prinese najboljšega vina. Neznan drget je začutil in sesedel se je v kot pod zaprašene jaslice.

Ko mu je prinesla steklenico in kozarec, je pobrisala še enkrat že itak čisto mizo. Pri tem se je nagnila in Rožanec je zagledal belino njenih prsi. V dušku je izpraznil čašo.

»Živa izkušnjava, Bog mi pomagaj!« si je mislil. A takoj se je pokaral: »Samo moja domišljija je grda — dekle se ne zaveda ničesar zlega. Naravno je, da se v taki vročini ne more delati drugače oblečena. — Lepa, zdrava ženska!« Na glas pa je vprašal: »In kaj bi lahko jedel?«

»Oh, prav ničesar nimamo danes. — Včeraj smo prodali vse, a šele jutri se pelje gospodar v mesto, da kaj nakupi. — Morda sira in kruha? Ni svež ...«

»Dajte, prosim!«

Prinesla mu je kosec rženega kruha in sira. Poskušal ga je jesti, a ni mu teknil. Steklenica pa je bila že prazna in dekle je postavilo predenj še drugo. Nato je sedlo na klop ob peči, prav njemu nasproti, a govoriti se ni upalo.

»Vroče?« je vprašal.

»Meni ne. A vam, gospod, je?«

Kaj bi še dejal? Nič mu ni prišlo na misel. Vse, kar bi ji mogel reči, je neumno in odveč. Dejal bi ji lahko: »Kakor roža si, bujna, krasna! Zdravje, življenje, kipi iz tebe, in glej, tudi jaz sem mlad, kipeč, zdrav!«

Toda rekel je: »Izvrstno vino imate!«

»Vsi pravijo tako. — Z Gadove peči je, a močno.«

»Močno? Pa me le ne vrže! Hahaha! Daj ga še pol litra.« Poskočila je, iztegnila roko, njemu pa se je sama oklenila desnica dekliškega pasu in jo potegnila k sebi. Omahnila je k njemu, da je malone padla.

»O, gospod, kako ste poredni!« je jeknila in se uprla z roko ob njegovo ramo, kakor bi ga odrivala: »Kaj pa ste?«

»Mar me ne poznaš?« se je začudil.

»Ne. Domač niste. Morda iz Ljubljane?«

A že ga je obšla groza. »Pijan sem. Kaj vendar počnem?«

Skoraj osorno jo je odrinil in ukazal:

»Torej še pol litra!«

Hitro se je vernila in prisedla k njemu. Vročina je puhtela iz nje.

»Lepa si. Ali imaš fanta?« je vprašal.

»Kaj sem vas jaz vprašala, ali imate dekleta?« se je posmejala, ga pogledala izpod nagnjenega čela, si položila sklenjeni dlani med koleni in ninala meči.

»Nimam ga,« je skoro zarohnel Rožanec, se zasukal k nji, jo zgrabil za roko ter vprašal strastno.

»Ali bi hotela biti ti moja? Všeč si mi. Povej; ali bi hotela? Čeprav ne veš, kdo sem? — A kako ti je ime?«

»Ana — A vam?«

»Meni? — Milan.«

»Milan? Lepo ime!«

»Torej odgovori! Ali bi hotela biti moja?«

Pogledal ji je v oči.

»Ah, saj se samo norčujete iz mene.«

Rožanec jo je izpustil, natočil kozarec in ga postavil pred njo: »Na, pij! Na zdravje Anice in Milana! Pij! Vse! — Tako. — Zdaj pijem jaz!« Natočil si je polno čašo. »Pijem na ljubezen in srečo, ki bi jo lahko uživala Anica in Milan. Nikoli se še nisva videla, a sva že prijatelja. Zakaj oba sva mlada in lepa hahaha. — Ali sem mar jaz grd?«

»O, ne! Samo — samo veseli se mi ne zdite. Vaše oči so žalostne. — Zakaj?«

»Zato ker ne smem nikoli imeti nobenega dekleta — ker niti Anica, niti Olga, niti Minka, niti Tinka ne sme biti moja,« je zakričal Rožanec bridko.

»Pa zakaj ne?« se je odmaknilo dekle strmeč. Ali ni blazen ta lepi, mladi mož? Njegovo visoko čelo, njegovi kodri, njegov ponosni obraz, visoka, vitka rast v elegantni civilni opravi modnega meščana; vse je bilo tako simpatično. In vendar je bolan?

On pa je izpraznil čašo, si nalil poslednjo, jo dvignil in kričal: »Pijem na žalost svoje duše, na razočaranje tvojega srca, Anica, ti lepo dekle — pijem, pijem, pijem!«

Izpil je do dna. Na mizo je vrgel par bankovcev, pograbil suknjo in klobuk ter hitel iz gostilne. Ni se ozrl. Zato ni videl dvoje solznih oči, ki so strmele za njim.

Kolovratil je proti domu. Pijan je bil, vendar se je zavedal toliko, da je iskal stranske steze v senci dreves ob poti. Včasih se je steza vzpenjala, včasih je padala, on pa se je opotekal po nji ter momljal, se grabil za glavo in dvigal pest. — Dasi so se mu zapletale noge, je mislil jasno. Kadarkoli je zagledal človeka ali voz, ki se je bližal od spredaj, ali od zadaj, je krenil za grm ali široko deblo, stal skrit in čakal, da je človek ali voz izginil dalje pred njim ali za njim. — Zoblačilo se je in mračilo. Že je bil blizu mesta, ko je začul razbijanje avtomobilnega motorja. Posluhnil je, vlekel na ušesa in dejal. »Tribnikov avto!« Stopil je za grm.

Kmalu je bil avtomobil bliže in bliže. Razločil je dve osebi: šoferja in gosposko žensko tik njega.

»Zdaj se vozarita sama. Tribnik je pač spet pri harfenistki, a uboga Manica v zemlji!« je razmišljal Rožanec. Kmalu je dospel do Zabrežja. Pravkar je udarila ura na podružničnem stolpu pol. Pol šestih! Takoj nato je udarilo še na dveh stolpih v mestu. Pol šestih! Oziral se je, po dolini. Tam je kolodvor!

»Zdajle se odpelje!« mu je šinilo skozi možgane in že je zažvižgala spodaj lokomotiva — še trenotek — vlak je zaropotal in zabobnel — dolga vrsta črnih vozov se je pomikala naglo onstran reke ...

»Olga, Olga!« mu je zakričala duša. Iztegnil se je, zrl napeto za vlakom, zamahoval z desnico. »Zbogom! Nikoli nikoli več!«

Tedaj je zablisknilo in skoraj hkrati zagrmelo, da se je zdrznil. Silen piš se je zaletel v drevje ter valovil z njim; s ceste so se dvignili oblaki prahu in listja. In zablisknilo, treščilo in zagrmelo je iznova.

Pospešil je korake. Že so začele padati debele kaplje. Zavedal se je, da postane smešen, ako ga ujame ploha; mogoče pa bi bilo, da celo pade, ako poskusi uteči nevihti.

Stiskal se je k hišam, da bi se vsaj od strani ubranil vedno gosteje padajočemu dežju, toda bliski so bili zmerom bolj zaslepljajoči in grmenje nizko kakor nad glavo. Končno se je usula ploha. Rožanec se je ozrl, zagledal znano vežo in planil vanjo. Nasproti mu je stopila Jamnica.

»Izvolite, gospod, v mojo sobo. — Taka nevihta! Saj je človeka kar groza. — In čisto sama sem doma. Meta je z otrokoma z doma — Vsi posli so na delu. Odkod pa? — Strašno sem vesela! Joj, pa premočeni ste!«

Privedla ga je v sobo. Omahnil je na stol. Bilo je skoraj tema. Rožanec je hotel pravkar reči, naj prižge svetiljko, ko je gadovit blisk zagorel v temi. Udarilo je čisto v bližini. Za trenutek je zagledal tikoma pred seboj Jamničin pobledeli obraz in beloto njenih ramen v globoko izrezani bluzi; hkratu je začutil, kako se ga je oklenila. Zunaj se je ulila nova ploha, da je stala pred okni prava vodena stena.

Na uho mu je udarjal njen nerazumljivi šepet, njena rama se je dotikala njegovih lic, začutil je drgetajoče telo.

Branil se je, se umikal, dvignil roko, hoteč se osvoboditi njenega objema. Ko pa je začutil na ustnih vroča, mokra usta, je planil. »Ne, nesrečnica, ne!« — Bog mi pomagaj!« je zaječal in bežal iz sobe. Z naporom vseh sil se je lovil ob držaju stopnic ter bežal pred izkušnjavo.

Lilo je v slapovih, med debelimi gostimi kapljami so padala ledena zrna in v daljavi je rohnel grom.

* * *

V nedeljo ob enajstih je pozvonilo pri Tratarjevih v Ljubljani. Bil je Ivan Novak. Imel je obe roki polni in niti odkriti se ni mogel, ko mu je prišla odpret sama Olgina mati. Za krilo se je držala dveletna Ernica in plaho zrla neznanega gospoda. Novak se je klanjal:

»Dobro jutro, gospa. Pa menda nisem prezgoden? Eh, potrpite, prosim, z menoj; čakati nisem mogel več. — Že od šestih se potikam po mestu. Ali bi bili tako prijazni — samo da se iznebim klobuka.«

Izročil je gospe velikanski šopek belordečih in belih vrtnic, lepo zavitih v svilnat papir. Hitro je obesil klobuk in se sklonil k Ernici: »Mar več ne poznaš strica? Jaz sem vendar tvoj »tlic, tlic«, a ti si moja Ernica. — Ne?«

Prijel jo je za ročico in šel za smehljajočo se gospo. Pod pazduho je nosil veliko škatlo. »Ajdi, ajdi, Ernica! Da vidiš, kaj ti prinesel stric!«

Brez okolišev je sedel za mizo, razvezal ovojni papir ter jemal iz škatle:

»Ernica, glej, tole je tvoja čeča. Kaj ni strašansko lepa? Zlasti laščki, velike modre očke — vidiš, zdajle spančka — a zdajle zopet gleda — takole dviga ročice, takole giba nožice. — Tako čiča, a takole ajčka, tututu! Imenitna punčka! Celo jokati zna. Glej, tako pritisneš, pa pravi: a! a! Ernica ji bo dobra mamica, kaj ne? — In tule je za punčko še ena oblekca, predpasniček, pa klobuček, in plašček, da ji ne bo mraz. — Vse je tvoje, srček!«

Ernici sta se od radosti svetili očki in strmeč je zrla zdaj gospoda, zdaj staro mamo, zdaj krasote, razgrnjene pred njo.

Novak pa se je že okrenil h gospe: »Gospodična Olga vam je pač povedala vse. Presrečen sem! Od študentskih let sem gojil le to željo; končno se mi izpolni. Ali soglašate gospa?«

Gospa pa je iztegnila desnico ter vzdihnila: »Kako ste dobri! Po vseh nesrečah ...«

»Pustite! Vsi ljudje smo šolarji. Vsaka šola mnogo velja kajpada. Glavno je, da se človek česa nauči.«

»Res. Njena šola pa je bila predraga. A zdaj lahko Boga hvali, da je obrnil vse tako lepo. Vedno sem vas visoko cenila, gospod Novak. Še ko ste bili na gimnaziji, sem večkrat rekla Olgi. Novak je poštenjak zlatega srca.«

»No, no, pretiravali ste. Videli ste pač, da imam resno rad gospodično Olgo. A zdaj ne bomo prav nič več odlagali. Ako vam je prav: jutri in pojutrišnjem obredemo Ljubljano, da naročimo in nakupimo za nevesto potrebni bališ. Seznam sta pač že sestavili? Naročil sem ga gospodični Olgi. Pri meni gre vse urno in brez dolgega kolebanja.«

»Pripravila si je tekom zadnjih let že sama marsikaj. — Tudi jaz sem štedila.«

»Nič, nič! Vse to je zdaj moja stvar. Ne zamerite! Tudi k šiviljam pojdeta. — Vse mora biti prvovrstno. S svojo ženo se hočem postaviti. In po poroki se odpeljeva v svet ter še tam najdeva tega in onega.«

Teda so se odprle dveri v drugo sobo in prišla je Olga. Bleda je bila, oči si je pravkar izmila z mrzlo vodo, da bi prikrila solze ter se je smehljala.

Novak je skočil k nji in ji prisrčno stisnil desnico.

»Z gospo mamo sva se že dogovorila — z Ernico sva že prijatelja — zdaj moram samo še vam ponoviti, kar vam je povedal že moj prijatelj. Presrečen sem!«

Sklonila je glavo in iznova so se ji usule solze. Novak pa jo je z desnico objel okoli rame in ji z levico dvignil obraz.

»Ne jokati. Pozabite vse in zrite le v bodočnost! Verjemite in zaupajte! Preprost človek sem, a prav nič se ne bojim: pridobim vas in vaše srce, ker sem tudi iz ljubezni do vas dober človek in vam bom dober mož.«

Gospa je odšla, da postreže snubcu s čajem in likerjem. Olga in Novak pa sta sedla na staromodno črno usnjato zofo z neštevilnimi belimi gambi ob vseh robovih. Novak jo je držal za roko in jo je včasih molče poljubil. A tudi Ernica je hotela sodelovati; vrinila se je med nju s svojo punčko, ji polagala okoli ramen plašček in na glavo klobuček ter je vpraševala zdaj Olgo, zdaj Novaka:

»Lepa? Nič mraz? Šla pa-pa? Punčka tuuu ...«

Novak je ovil roki okoli obeh ter govoril:

»Kaj je lepšega nego imeti dvoje takihle src ter delati, delati zanju? — Olga, moja skrb bo, da vam ne bo niti za hipec žal, da ste pokopali preteklost. — Hočem, da boste popolnoma srečni in celo tako domišljav sem, da hočem doseči trenutek, ko porečete: ponosna sem na svojega moža!«

Bridko se je nasmehnila in prikimala:

»Vaša plemenitost me napolnjuje s ponosom že sedaj.«

»Nič plemenitosti ni v meni, le ljubezen, neizmerna ljubezen. Olga,« je dejal Novak. »Ah, recite mi — samo to mi recite, da se ne kesate, da ste pretrgali s preteklostjo.«

»Prisegam. S studom sem pretrgala in niti misel se mi ne vrača več v preteklost!« je odgovorila skoraj strastno. »Samo v bodočnost hrepenim in le prosim vas: imejte potrpljenje z mano, prijatelj.«

»Olga, nevestice!« je vzkipel. »Daj mi svoj prstek, da te priklenem nase s temle!« In nateknil ji je zlat obroček na prstanec ter ji poljubil roko ...

»Meni tudi!« se je oglasila Ernica. Radostno se je zasmejal Novak, dvignil dete, ga pritiskal na prsi ter poljubljal na laščke, lice in čelo.

Tako se je Novak uvedel pri Tratarjevih. Vse, kar je rekel ali storil, je bilo preprosto, iskreno in prisrčno. Nikoli ni izgovoril imena Janka Stepišnika, nego se je bavil le z bodočnostjo. Po početni nervozni gostobesednosti se je umiril in niti izrazov svoje nežne ljubezni ni ponovil več. Takoj po obedu so se odpravi nakupovat.

Morda bi bil kdo slišal iz njegovih besed bahavost, ko je po trgovinah odklanjal vse, kar ni bilo zares najboljše in najlepše; toda njegova kritičnost je izvirala le iz ljubezni.

Gospa Tratarjeva je bila očarana. Uradniški udovi, ki vse življenje ni imela najpotrebnejšega, se je ob razkošju perila, oblek, obutev, posodja in vseh možnih toaletnih in gospodinjskih drobnjav, ki jih je Olga naročala, zdelo, da sanja. Novak se je ves čas vedel skromno in tiho, spoštujoč Olgin okus; le vedno iznova ji je pošepetal:

»Morda imajo še kaj lepšega, modnejšega. Naj le pokažejo več vzorcev. — Naroči dvoje garnitur. Vzemi dva ducata! Ali ti je res všeč? Premisli! Morebiti najdemo drugje kaj finejšega.«

In umaknil se je ženskama ter diskretno naročal poslovodjem ali blagajničarjem:

»Prosim, zavijte vse in pripravite račun. Kasneje se vrnem in plačam. Naročene reči pa mi pošljite na moj naslov na Goričane!«

Zvečer se je domenil z Olgo in materjo zaradi poroke in cerkvenih priglasil. Poroka naj bi se vršila na Goričanah, poročal naj bi Rožanec. Olgi za pričo naj bi bil stric, davčni nadupravitelj Tratar, njemu pa prijatelj sodnik iz K.

Olga je oklenila temno zardeli obraz, a molčala.

Tako je Novak odpotoval zadovoljen in srečen domov. Nič ga nista vznemirjali Olgina otožnost in malobesednost. Vse neveste so zamišljene; ako niso otroško lehkomiselne, si je razlagal. Olga seveda še trpi ob spominih. Kot plevel si jih ruje iz svoje duše, a za vsakim spominom ostaja rana, ki se mora šele zaceliti.

Svoji sreči pa je moral dati duška tudi s pismom, ki ga je pisal Rožancu:

»Vse je v redu; nakupljeno in naročeno. 1. avgusta popoldne naju poročiš v naši župni cerkvi sv. Martina. Sanjarim kakor mlad poet. Pred par meseci sem mislil nanjo kot na ideal. Te dni pa sem ta svoj ideal že držal za roko in sem čul njene besede, da se ji niti misel ne vrača več v preteklost, nego da hrepeni le po bodočnosti ob moji strani — —«

Rožanec ni čital dalje, nego je pismo zmečkal ter ga raztrgal na majcene koščke.

A tudi Novak je prejel tiste dni pismo, ki ga je takisto jezno zmečkal in raztrgal. Pisal mu ga je »neznan prijatelj«, ki želi najboljše.

»Gospod, ste mar ob pamet? Ali ne veste, v kakšno sramotno zvezo se podajate! Vaša takozvana nevesta je bila malone tri leta metresa znanega ljubljanskega tovarnarja Janka Stepišnika, je rodila ž njim otroka, ki bo zdaj okoli dve leti star. Toda vozarila se je tudi na sumljive izlete z zloglasnim bančnikom Tribnikom. Zadnje mesece pa se ni ganila iz družbe tukajšnjega lepega kaplana. Zlobneži dovtipkajo o »turškem praporu«, ki je prestal že več bitk. — Ni pač vse zlato, kar se sveti, in za najbolj nepristopno žensko kritiko slikovite lepote je včasih skrita brezdanja pokvarjenost in ostudnost. — Gospod, prepričajte se o resničnosti teh navedb in se izpametujte! Škoda bi vas bilo!«

Novak je bil pismouk in je dejal.

»Ženska pisava! Gotovo bivša Olgina tovarišica in morda celo »najboljša prijateljica«.« In resk! resk! so leteli papirčki po zraku.

Olga pa se je pomirjala. Imela je vsak dan toliko potov k šiviljam in trgovcem, da ni utegnila dosti misliti na Rožanca. Lotevala se je je topa resignacija. Venomer si je ponavljala z desnico in pripovedovala materi:

»Da. prekrasen vrt ima, poln sadnega drevja in gredic s cvetjem najrazličnejših vrst. — Velikanski čebelnjak. — In na holmu lopo z divnim razgledom! In verando kakor zračen salon. Pa da vidiš moji sobi s kopalnico: razkošje! Da — in vse gospodanstvo, konjarna, hlev za govejo živino, vzorno mama. Česa takega sploh še nisi videla!«

Ponoči pa se je včasih prebudila in tiho jokala.

* * *

Ljubljana v juliju!

Domačini je ne cenijo. Kakor zakonec s krasno ženo so, ki je otopel za njene krasote. Samo še ljubosumen zna biti nanje. Sicer pa ga dolgočasi.

Bujno zeleni holm, ki ga venča kakor krona stari grad, povsod parki in gozdi z bohotnim drevjem, cvetnimi gredicami, belimi poti in zbori pojočih ptičev, povsod slikovite ceste tu stare, skrivnostne, poetične, ondi nove, moderne, kričave s svojo poslovnostjo, a vse pestre in zanimive za tuje oko.

In ljubljansko solnce, ki sije toplo, vroče, a nikoli žgoče, s čisto italijansko temnomodrega neba. Prijeten hlad vlada zjutraj in na večer. Tu ni skoro nikoli zadušljive soparice, niti morilne pripeke, planinski vzduh veje preko mesta z veličastnih snežnikov in zelenih visokih gora, ki obdajajo Ljubljano kakor slikovit venec, da se ga ne nagleda tujec, ki ima odprto dušo za naravne lepote. Ljubljana v juliju je idilsko letovišče. Kdor jo zna uživati, si ne želi nikamor iz nje.

Olga jo je znala uživati.

Vsako leto iznova je po desetmesečni odsotnosti na počitnicah odkrivala lepote svoje Ljubljane. Rada je posedala v Lattermanovem drevoredu, solnčnem in polnem svežega zraka, utapljajoč se v zelenju, ki jo je obdajalo krog in krog; poiskala si je rada zatišje v gozdu, poslušala je kose, penice stržke in ščirkavce, zasledovala z očmi skočne veverice, opazovala metulje in čmrlje ter uživala dehtečo tišino sredi smrek in borovcev. In hodila je sama ali z materjo na Golovec, ki skriva v sebi tolikero slikovitih točk, razglednih prostorčkov, poživljajočega ozona, divjega cvetja in jagod, borovnic, malin, mrgolečih žuželk in spreletajočih se ptic pevk; hodila je na Francoske okope, tihe in tajnostne na Rožnik, ves solnčni in vedri.

S knjigo ali ročnim delom je posedala po klopeh, zrla po ljubljanskem polju, uživala heroično slikovitost snežnikov in idiličnost hribovja s cerkvicami na njih vrhovih ter sanjarila o bodočnosti. Ljubila je Ljubljano in bila uverjena, da je njena sreča zvezana le s tem prijaznim mestom.

Zdaj se je poslavljala od njega. Drugače je odločila usoda, v Goričanah se zaključi njenega življenja pot. Z Novakom. Z dlanjo si je zatisnila oči, toda slik bodočnosti ni mogla zakriti v svoji duši. In vedno znova se je vprašala: »Je-li to — to res mogoče?« Jaz da naj živim ž njim kot žena, čisto tako, kakor sem živela z Jankom?«

In domišljija ji je vrivala Novaka namesto Janka, ona pa je stresala glavo: »Ne! Ne!«

Sama je begala pod smrekami v tivolijskem gozdu ter razmišljala, razmišljala. — Še je čas, da odpiše Novaku: premislila se je — vrača mu besedo — naj ne zameri — toda ne more mu biti žena. Prešestnica bi mu bila v srcu in duši od prve minute njenega zakona. Nepoštena pa noče biti. Da, da, tako mu piše še danes, takoj — —

A potem? Potem zaprosi za drugo učno mesto. Stran, daleč stran od Trstenika in še dalje od Goričan! Da nikoli niti ne sliši o Novaku, Rožancu in Janku. Da izgine s površja znane okolice in družbe ter utone v pozabo vsem, ki so jo kdaj poznali, ljubili, poželeli.

Kam bi jo poslali? Ali bi jo sploh poslali? V gore, puščavne kraje, v zakotje brez kulture in civilizacije, kjer naj propade sama? In ostavi naj Ernico in mater? — Prepusti naj jo usodi, bedi? A čemu? Le zaradi svoje sebičnosti. Ker se noče žrtvovati. Mar bi bila njena žrtev res tako velika? Kaj bi pa izgubila? Izgubiti nima ničesar več. Iz spekulacije se sklepajo malone vsi zakoni po kmetih in iz grše špekulacije po najvišjih, najbogatejših krogih. Gola telesnost veže večino zakonov; strast, ki se obnavlja in uplahnjuje, skupna beda, navada, udobnost, otroci, topost in nesposobnost, da bi se ločili, dasi bi se radi. Malo zakonov se sklepa iz resnične ljubezni, iz popolne duševne in srčne harmonije. Nje zakon z Novakom bo torej čisto normalen, le za toliko ugodneje, ker bo živela udobno, brez skrbi in truda. Za to ceno: makar suženjstvo!

Olge se je loteval cinizem. Še so prevladovale ure in celi dnevi, ko je zaradi takih misli zaničevala sama sebe, ko se je zgražala nad bodočim životarjenjem lene samice, ki bo igrala možu podlo komedijo. — Še so jo prepadali trenotki, ko bi bila najraje pobegnila in so skrila vsemu svetu. A kam naj pobegne in kako naj živi? Takih dušnih borb pa je postajalo vedno manj in manj.

»Ah, saj je vseeno!« si je dopovedovala neko popoldne v tivolijskem gozdu. »V blatu živeti moram. Novak pokrije meni usojeno blato vsaj s svilo in perzijskimi preprogami. Saj je vseeno. Večno itak ne traja nobena reč.«

Trpka poteza se ji je zarezala okoli ust in modre oči so ji dobile srep pogled. Tedaj sta se ji ovili okoli ramen dve mični roki, telo se je stisnilo k nji in na uho ji jo šepetalo strastno: »Olga, moja zlata, nepozabljena!« Zakriknila je, a ugledala pred seboj Jankov obraz. Izkušala se ga je otresti, toda ni je izpustil iz objema.

»Ne, ne pehaj me od sebe! Cele tedne že oprezujem, kje bi te našel samo, da ti povem, razložim, kako sem nesrečen in kako te ljubim!« ji je govoril s strastnim šepetom. »Končno sem te našel.«

»Ničesar mi nimate razlagati. Odidite! Pustite me! Zaničujem vas! Sovražim, nepopisno sovražim!« je sikala Olga in se ruvala.

»Poslušaj me. Miruj, samo poslušaj me,« je prosil. »Saj je vse čisto drugače, kakor misliš, Olga. Saj razumem, da me smatraš za neznačajneža, podleža, verolomneža. — Toda delaš mi strašno krivico. Vem, da si silno trpela, a tvoje bolesti se z mojimi ne dajo niti primerjati.«

»Dovolj! Prosim, ne mučite me in odstranite se! Med nama je za vselej konec — sami ste tako hoteli — oženjeni ste — in tudi jaz sem nevesta!«

»Vem, nevesta — a prav zato mi je, da bi zblaznil, Olga. Poslušaj! Nikoli nisem hotel in še danes nočem, da bi bilo med nama konec. Moja ljubezen je večna, Olga! Samo žrtev sem, žrtev, ki je neutolažena. Povedal sem ti pošteno in moško vso resnico, pa tudi tvoji materi sem jo odkril brez zavijanja. Ah, mar naj bi bil jaz kriv, da razpade imetje, za katero se je žrtvovalo troje rodov? Pa naj bi bil dovolil, da preide, kar je ustvaril moj praded, na tujo ime? Odločiti se je bilo le; ali jaz z bogato nevesto ali sestra z bogatim ženinom.«

»Tako si se torej prodal in zavrgel mene in hčerko?«

»Samo navidezno! Srce in duša sta mi ostala pri vama.«

»Oženil si se in zdaj živiš s svojo ženo!«

»Oženil, res — a za kako dolgo? Morda se že čez par mesecev zopet ločim od nje!«

»Kaj govoriš?«

»Razumi vendar, mati mi je zelo stara — kdo ve, kako dolgo bo še. Morda le še tri, štiri mesece — morda leto dni! V tovarni so instalirani novi stroji; v par letih lahko vržem ženi doto pod noge. Obrat se je potrojil — še nekaj mesecev, in osamosvojim se. — Ženina in moja soba sta ločeni.«

»Lažeš! To ni mogoče!«

»Prisegam!«

»To je strašno!«

»Da, strašno. A vidiš, Olga, tako te ljubim. Le tebe! Le tebe! Ti ali nobena! Tako sem si zaprisegel, in prisego bom držal do svoje smrti.«

»Tvoje prisege. Poznam jih. Sicer pa je prepozno — nevesta sem.«

»Nevesta! A žena drugega ne smeš biti! Zavleci poroko, zboli — stori karkoli, le ne poroči se! Čakaj! Veruj, zaupaj mi, Olga! Nikoli te ne prepustim drugemu možu. Nikoli ne dam svoje Ernice. Z nikomer ne boš srečna, zakaj le mene si ljubila, le z menoj si uživala nepozabne čase. Le z menoj si rodila otroka! In tudi jaz ne maram druge; naj je v zlato in demante oblečena, zame je pošast, pred katero bežim in se skrivam! Olga, jaz te ljubim nepopisno in sem nesrečen, kakor ni bil še nikoli nihče.«

In zakril si je obraz z obema rokama, zastokal ter drgetal, kakor bi ihtel v silnem obupu.

Olgi se je vrtelo v glavi. Zopet je čula glas moža, ki ga je ljubila prvega v življenju, ki je zanj nekdaj gorela vsaka kaplja njene krvi. Zopet je čutila njegov pogled, čutila njegovo roko, vonj njegovega parfuma, ki jo je opajal.

Tiho je bilo v gozdu, nikjer človeka, le spodaj so piskale lokomotive in so bobneli vlaki.

Mahoma se je dvignila.

»Na smrt tvoje matere naj torej spekuliram?« je skoraj zakričala. »In za izdajstvo, ki si ga storil proti meni in otroku, naj se ponižam, da ti pomagam izdati še eno ženo? Odpuščam ti, hodi z Bogom — mene pa prepusti usodi, ki ji ne morem več ubežati.«

Energično je začela odhajati.

»Tako govoriš z menoj? Dobro!« je dejal Janko in stopal ob njeni strani. »Toda vedi; tisti dan, ko zvem, da si se poročila in si zame izgubljena, tisti dan, Olga, poči v moji pisarni revolver — in potem — potem — bodi srečna!«

Naglo je stopil mimo nje in dvignil klobuk, kakor da se poslavlja.

Njo je zgrabilo za srce.

»Janko, ostani!« je zaječala in se oklenila njegove roke, on pa je vzkliknil:

»Olga, ako me ne ljubiš več, naj umrem, da bo konec pekla, v katerem živim!«

»Ljubim!«

»In si moja?«

»Tvoja.«

»Vsa in samo moja?«

»Da, da.«

Ozrl se je naokoli, jo poljubil divje, zmagovito ter dihtel:

»Ti moja prekrasna! Ti zmerom — zmerom le moja!«

* * *

Olga je živela v nekakem duševnem somraku. Volja ji je omahnila, in pustila je, da ravnajo drugi ž njo kakor hočejo, ne da bi se upirala. Včasih se je z grozo vpraševala, kam vendar plove, a potem se je tipko namrdnila in ponavljala cinično: »Saj je vseeno!«

Janko jo je iznova osvojil, a duševno je ni pridobil. Olga mu ni mogla verjeti, da resno namerava, kar je obetal, saj se je zavedala, da se Janko pač od žene ločiti ne more niti ne sme. Tovarna, mati, tast, sestra in ženini milijoni — to so vezi, ki so nezlomljive.

In vendar se je včasih zalotila v misli: »Ako pa se zgodi najbolj neverjetno: čudež?« — Bridko se je nasmehnila in karala sama sebe: »Neumnica! Čudežev v današnji dobi ni več! Samo pogrezam se — pa saj je zdaj vseeno!«

Kakor je želel Janko, je pisala Novaku, da je bolehna, upehana po napornem šolskem letu, zato potrebna daljšega odmora; sicer pa tudi šivilje s perilom in oblekami v tako kratkem roku ne morejo biti gotove ali pa izvrše vse površno in nezadovoljivo. Prosi ga torej, naj bi se poroka preložila na jesen.

Novak je takoj odgovoril, da je silno potrt, a da uvažuje njene razloge; toda vsaj na počitnice naj pride na Goričane z mamo in Ernico. On da se jim z radostjo umakne, ker odpotuje na praški velesejem. Hiša ostane tri tedne prazna, in hvaležen ji bo, ako pride.

Mati ji je začudena in ogorčena prigovarjala naj sprejme Novakovo ponudbo, ali Olga je Novaku odgovorila, da je Ljubljana zdaj zanjo zadnjič najbolj prijetno letovišče, da mora tudi trajno nadzirati izvrševanje naročil ter se polagoma posloviti od ljubljanskih znank. Za njeno bolno živčevje je vsekakor najbolje, da ne izpreminja bivališča. Naj torej Novak nikdar ne zameri. Ponovno ga prosi, naj ima potrpljenje.

Obenem pa je zahajala v Stepišnikovo pisarno in ostajala pri njem, dokler je ni odslovil.

»Kaj počnem? Kaj vendar mislim? Kako naj se to zaključi?« se je vpraševala. A odgovora ni vedela.

Nekega dopoldne je sedela ob malem vodometu pod tivolijskim gradičem. Ernica je tekala okoli bazena in metala zlatim ribicam krušne drobtine. Solnce je prijetno grelo, a iz gozda je prihajal hladen veter. Med cvetličnimi, pestro sestavljenimi skupinami, palmami, aloami, cipresami, topoli, hrastiči in smrekami je šetala ljubljanska ženska gospoda in so tekali njih otroci. Tedaj se je približala Olgi visoka črnka izrazito najmodernejše lilaste toalete: »Ali si Olga, ali nisi?« jo je ogovorila.

»Marica!« je vzkliknila Olga in ji podala roko.

»Takoj sem te spoznala, da se nisva videli že od mature, ne?« je dejala črnka in prisedla. »Tvoja hčerka, ne? Ah, kako srčkano dekletce! Ali jih imaš več?«

»Ne, samo to,« je odgovorila Olga in se trudila, da bi ne zardela.

»Jaz imam dva dečka — divjaka. Hej, kje pa sta? — Strašno! — Viktor! Egon! — Ej, se že podita kakor ponorela. — Dvojčka! Pa bi rajši imela eno samo takole deklico, ne? — Koliko let pa ima?«

»Dve in par mesecev.«

»Moja dva paglavca sta že v četrtem letu. — Prava kazen božja! — Ti si bila učiteljica, ne? Jaz sem se omožila, preden sem dobila prvo službo. Si srečna, ne?«

»Sem — kaj bi ne bila?« je iztisnila Olga. Marica pa se je posmejala:

»Da, že razumem. — Si, kajpada si. Kakor jaz menda ne?«

»Mar nisi srečna?«

»Saj pravim, da sem, ne? Da, to je, kaj kdo smatra za srečo! — Moj mož je veletržec ne? Iz Trsta se je moral umakniti, ne? In zdaj imamo v Ljubljani vilo, avtomobil, služi imenitno, a zapravlja še več, ne? Kakor vsi dedci, ne? Tudi tvoj ga igra, ne?«

Marica je po primorskem načinu govorice za vsakim stavkom zapela zategnjen »nee?« — ne da bi čakala odgovora.

Tako je Olga na svoje zadovoljstvo le zamajevala z rameni, zinila kak »hm«, »res?« — več ni bilo treba.

»Današnje ženske so vražje, ne? Saj moškim, ki imajo kaj denarja in niso ravno preveč grdi in preveč stari, kar pod kožo lezejo, ne? — Moj mož ima zmerom kar po tri, štiri. — Ne le lastnih pisarniških tipkaric. — Dvakrat mu že raztepla sodrgo, a naslednice niso bile nič boljše, ne? — Tudi druge ženske silijo za njim — samske in omoženke. Banda, ne?«

»Torej te ne ljubi?« je vprašala Olga po sili.

»Kajpada me. Še preveč! Kar snedel bi me včasih, ne? Vse mi kupuje, vse daje, naroča, kar se mi le hoče, a obenem ima tudi druge, ki ga stanejo bržčas še več, ne? — Ma, dandanes je tak čas, tako moda, ne? — Ne morem ti dopovedati, kako sem se nekaj let žalostila in togotila zaradi tega. A naposled sem uvidela, da ne pomaga vsa jeza nič in da je pač povsod enako. Vrag ga vzemi, se že uleti, ne?«

Maričina zakonska filozofija je Olgo malone zabavala. Zato se je nasmehnila:

»Morda. Sicer pa te občudujem.«

»O, nikar si ne misli, da sem neumna!« se je skoraj raztogotila Marica. »Če so dedci taki, pa da bi me bile sv. Genovefe, ne? Hahaha! Niti na misel mi ne prihaja!«

Olga jo je gledala brez razumevanja.

»Mar ti ne? Kakor hočeš!« se je ljutila Marica. »Ampak neumna si. — Hej, Egon, Viktor, semkaj pridita! Ali ne bosta poslušala? Križ božji, saj sta res že čisto podivjana! Ne letajta po travi — posejana je. — In pazita, da ne pohodita rož! Vidiš, stvar je takale, če si zvesta, se le dolgočasiš in togotiš; če pa se držiš tistega »klin s klinom« — ma, dandanes je tak čas, taka moda, ne? — imaš zabave dovolj. Nikoli se ne pokesaš, da si zapravila svojo mladost in — no, čisto zastonj tudi ni, ne?«

Olga je nehote močno zardela. Kar ji je brez sramu in okolišenja pripovedovala nekdanja tovarišica, je bilo strašno in sramotno. Takšni so torej današnji zakoni? si je mislila. Pa kako neki se zdaj piše Marica? Kdo je njen mož, kdo je njen ljubimec? Kako bi jo vprašala?

A Marica je nervozno planila, tekla za sinovoma in izginila v parku.

* * *

Novak se je po treh tednih vrnil iz Prage ter je sporočil Olgi, da se v nedeljo pripelje v Ljubljano. Hrepeni, da jo vidi, da govori ž njo, da določita dan poroke ...

Olga je pismo skrila ter odšla pred prihodom vlaka na izprehod. Tudi Ernico je vzela s seboj in roman, da bi lahko čitala do poldne in se vrnila šele ob eni domov. In odšla je v gozd, kjer bi je ne mogel najti nihče.

Novak je dospel otovorjen, in še postrežček je nosil ž njim dvoje velikih kartonov. Olgo, Ernico in mater je hotel ljubo presenetiti z nakupi v Pragi in že v naprej se je radoval, kako poreče: »Tole je za Olgo — tole za Ernico — a tole za mamico.«

Gospa pa ni vedela nič o njegovem napovedanem prihodu, nobeno pismo ni prišlo, a Olga in Ernica sta odšli na izprehod — kdovekam — in ju pred eno gotovo ne bo domov.

Novak je povesil glavo. Da ni pisma rekomandiral! Zanikrna je današnja pošta, vsako deseto pismo se izgubi! Ali pa ga ukradejo? Hm, nerodno. Zaradi košnje in drugih gospodarskih poslov ne more ostati v Ljubljani preko noči in se vrniti šele jutri. Danes pa odhaja vlak že ob pol treh popoldne. Z večernim poštnim bi dospel v Goričane šele zarana.

Gospe Tratarjevi je bilo mučno, zlasti še, ker je kljuvala v nji slutnja, da je Olga prejela Novakovo pismo in se mu je nalašč odtegnila. Olgino vedenje v zadnjih tednih ji je sploh postalo zagonetno; hči je postala molčeča, zamišljena, kadar pa je govorila o pripravah za poroko, so ji šle besede prisiljeno, skoraj nevoljno. Zaslutila je, da Olga kot nevesta ni srečna ter da preti Novaku nekaj zelo neprijetnega.

Smilila sta se ji oba, ljubljena hči, ki je tekom poslednjih let doživela toliko bridkosti in Novak, poštenjak in kavalir, ki je iz ljubezni do Olge pozabil vse, ostal neizpremenjeno vdan ter pripravljen svoji ženi zakon posviliti in pozlatiti. Olga je nehvaležna.

Tako je bila gospa Tratarjeva v mučni nervoznosti napram Novaku pretirano prijazna, za njegove darove preveč zgovorno zahvalna, hkratu pa je vendarle zmedeno oprostila Olgo, češ, da ji bo gotovo nepopisno žal, da je ni bilo doma. Pa saj pride do ene domov, in gospod Novak se ž njo lahko do dveh še nekoliko pogovori. Ali bi ga smela povabiti na obed? Zelo skromen bo, a naj se zadovolji s tem, kar mu more pač nepripravljena nuditi.

Iz njenih oči in negotovih besed je Novaku skočil v srce sum, da je pismo vendarle prišlo, a da z Olgo ni v redu in da ji njegov poset pač ni dobrošel. Dasi se je v svoji ravni poštenosti branil sumničenja in je rajši verjel najboljše, se Novak zdaj ni mogel ubraniti čuvstvu, da je zanj častno, da izgine.

Tako je z navidezno mirnostjo razložil in razdelil praške opomine ter obenem obžaloval, da se ljubeznivemu vabilu ne more odzvati, ker ima že ob dvanajstih dogovorjen važen sestanek, ki se brez dvoma zavleče blizu do dveh. Novak pri tem ni lagal. Sporočil je Olgi in Ernici najtoplejše pozdrave ter izrazil nado, da se mu skoro nudi prilika in se kmalu zopet pripelje v Ljubljano. Morda bi pa vendar prišli vsaj za par dni na Goričane? Njegov voz je vsak dan na postaji ob prihodu jutranjega vlaka.

Nato je Novak odšel. — Težko mu je bilo v duši in temen strah se ga je polaščal.

Olga je sedela medtem na parobku odžgane debele smreke na planoti za Francoskimi okopi ter zrla nizdol preko Ljubljanskega polja. Bil je veder dan. Šmarna gora pred njo. Triglav na levi. Kamniške planine na desni so stale jasne in plastične za zelenimi polji, hribi in griči.

Olga je zrla, a videla ni zavestno ničesar. Mislila je le na Janka, na njegove poljube in objeme. Vse je gorelo po nji, a Rožanec ji je izginjal v megli. »Troje moških sleparim in izdajam. — Jaz, bedna izgubljenka!«

Roman ji je ležal ob nogah v travi. Ernica je trgala gozdne cvetlice in se lovila za metulji, vpraševala mamico, a ko ni sprejela odgovora, tekala po planoti ter se pogovarjala sama s seboj. Po poti z Rožnika sta prišla dva gospoda. Pomenkovala sta se, gredoč za njenim hrbtom:

»In pri priči sta se ubila?«

»Mrtev je obležal le stari Kromar; sina so odpeljali v bolnišnico. Na glavi ima vdrtino in zlomil si je obe roki; menda tudi zanj ni rešitve.«

Olga je posluhnila, vstala in šla hitro gospodoma naproti.

»Oprostite, o katerem Kromarju govorite? Kaj je zgodilo?« je vprašala in težko sopla.

»O znanem lesnem trgovcu. Mladi Kromar je šofiral, a na železniških tračnicah sta počili naenkrat dve pnevmatiki; avto se je prevrnil in poveznil čez starega Kromarja, ki je z glavo zadel ob konfin; mladi je odletel, a dobil baje tudi smrtne rane.«

»Tako imetje a nobenega dediča,« je dejal drugi gospod.

»Saj sta tu hči in zet. Izvrstno partijo je napravil. Zmerom je pri nesreči tudi sreča.«

Gospoda sta odhajala, Olga pa je kakor mesečna tavala nazaj na parobek.

»Elza Kromarjeva podeduje očetove in bratove milijone, troje žag ter ogromno lesno trgovino. Janko da bi se zdaj ločil? — Konec je med nama. Vedela sem, da je konec.«

Buljila je predse in v duši ji je bilo črno, prazno in gnusno kakor na pogorišču ...

* * *

Vračala se je že opoldne domov. Pravkar je po vseh ljubljanskih cerkvah zvonilo poldnevu in nato še zaštiringljalo mrličem. Olgi se je zdelo, da zvone njeni umrli mladosti in sreči. Še malo in potem pokopljejo njene sanje in visoke cilje ljubezni. A Olga se ni razburjala več. V nji se je podrlo vse. Samo še radovedna je bila, kako se bo zdaj vedel Janko in kako ji bo zdaj govoril o bodočnosti njunega razmerja.

Njen sklep je bil gotov: ker je zdaj izključeno, da bi se Janko ločil od Elze in vzel njo, vzame Novaka.

Toda v zadoščenje ji bo in oproščeno samoobtožb se bo čutila, ko bo Janku resno hudo, ker ji ne more biti mož-beseda, ko se s krvavečo dušo odtrga od nje in ji priseže, da bo večno ljubil le njo, Olgo, in da se zveze z Elzo v izključno trebno svrho: dobiti ž njo krvnega dediča skupnega velikega imetka, kapitala, lesne trgovine z žagami ter tovarne dedov Kromar & Stepišnik. Živo si predstavlja Janka, klečečega ob njenih nogah in prosečega jo s solzami v očeh:

»Rotim te; ostani vzlic vsemu moja! Le tebe hočem večno ljubiti; moje srce je priraslo k tvojemu do smrti! Dvigni se nad predsodke filistrov: preziraj sodbo sveta in sprejmi mojo ponudbo, ki si jo odklonila v Trsteniku! Ti boš moja prava, vroče ljubljena žena in jaz te obsujem z vsem, da boš živela knežje.«

Ona pa mu odgovori:

»Nemogoče. Svoje časti ne prodajam in žena na levo roko ne morem biti. Usoda je odločila. Ločiva se! Samo iz nesebične ljubezni sva se dajala drug drugemu; samo v temno hrepeneči nadi, da si morda vendarle še kako postaneva zakonski mož in žena, sva se sklenila drugič. Toda usoda čudeža ne dovoljuje, in očitati si ne smeva ničesar. Novak še ni moj mož in nobene pravice še nima do mene; Elza ti še ni bila žena, torej tudi nji nisem vzela še ničesar, kar bi ona že imela. Osvobajam te prostovoljno vseh obetov in priseg ter si jemljem sama svobodo. Častno se razhajava. In to mi je glavno. Zbogom, Janko!«

Tako se je naslajala Olga v domišljiji, da mu poreče, saj je verjela iznova, da ljubi Stepišnik le njo in da mu je Elza zoprna vsiljenka, ki jo Janko prezira; zlasti pa je hrepenela, očistiti se pred samo seboj ter uiti očitkom lastne vesti. Želela je, čutiti se oproščeno greha, iz lastne volje pretrgati z Jankom in postati poslej poštena, in zvesta žena Novakova.

Trudila se je, vmisliti se v položaj tolikerih žensk, ki so se z zakonom umile preteklosti in so zdaj čiste, vzorne soproge, ali v položaj vdov, ki po vseh doživetjih in celo porodih s prvim možem začenjajo nov, srečen zakon.

Ko se je torej vrnila domov in ji mati pripovedovala, kažoč razvrščene praške darove, kako žalostno in mučno je bilo zanjo, da je ni bilo doma ob Novakovem posetu, je Olga hladno zaigrala komedijo. Lagala je, da ni prejela pisma, da ji je nepopisno žal, ker se ni sešla z Novakom ter da je prav otroško vesela dokazov njegove ljubezni. Še nocoj ali vsaj jutri dopoldne mu piše; zdaj naj se poroka izvrši, kadar on hoče; umirila in izpočila se je, in tudi naročila so gotova. Zadržka ni torej nobenega več.

Radujoče se dete, ki je prenašalo veliko škatlo novih igrač, jih je razpostavljalo in razkazovalo, in Olgino igrano zadovoljstvo nad Novakovo okusno radodarnostjo sta potlačila materino potrtost. In ko ji je Olga še povedala o nesreči Kromarjev, se je gospa Tratarjeva popolnoma zamotila. Toda spomnila se je tudi Stepišnika in si mislila — v svoji nežnočutnosti bi tega nikoli ne izrekla — —

»Lopovi imajo zmerom največ sreče! Smrt tastova in svakova mu je vrgla še novih milijonov v naročje. — Nedoumljiva je božja pravičnost!«

Tako sta sedli gospa Tratarjeva in Olga zamišljeni k obedu in le Ernica je blebetala o praških krasotah in dobrem stricu Novaku.

Ob nedeljah in praznikih Stepišnik in Olga nista imela sestankov.

»Jutri torej,« si je mislila Olga, »jutri bo jokal, a jaz ga odslovim. — Prosil bo, rotil, a ne vdam se mu — ne, ne, niti poljubiti se mu ne dam več. Ločiva se kot dama in gentleman.«

Popoldne na izprehodu z materjo in hčerko se je delala najboljše volje in je pripovedovala o Goričanah, o bodočem potovanju po Češkoslovaški in Švici in o krasoti svoje nevestine opreme. Zvečer pa vendar ni pisala Novaku. »Pisati mu moram obširno in lepo,« se je izgovarjala. »Jutri bom bolje razpoložena.«

Okoli desetih zjutraj naslednjega dne je zazvonilo po ljubljanskih cerkvah z vsemi zvonovi. Po ulicah, polnih radovednežev, se je pomikal mrtvaški prevod. Na čelu vojaška godba, četa rezervnih in aktivnih častnikov, trop vojakov, voz z venci, šopki ter trakovi, voz z duhovščino, voza s krstama in nato žalujoči ostali — gospodje in dame.

Rajni Stanko Kromar je bil rezervni častnik in bivši dobrovoljec, borec za jugoslovansko svobodo; stari Gašpar Kromar pa je bil posestnik reda sv. Save, ki si ga je pridobil za baje velike zasluge za državo. Zato sta imela tako slovesno spremstvo do kolodvora, odkoder ju prepeljejo v grobnico v Sela.

Olga in Tratarica sta stali za cvetlicami na oknu in gledali izprevod. — Zdaj sta se pomikala pompozna voza s krstama mimo. Po troje parov od rejenosti svetlikajočih se vrancev s perjanicami na glavah in z galaniranimi jezdeci je veličastno počasno vleklo težki črni krsti.

Zdaj so prikorakali pokojnikoma najbližji žalovalci: Janko Stepišnik in ob njegovi roki gospa Elza, skoraj za pol glave večja od njega, vsa v črnih pajčolanih, elegantna dama strogo resnega obraza, nato Jankova mati in sestra. — Tedaj sta se spogledali Olga in Tratarica. Dvoma ni bilo nobenega: Elza je že noseča ...

Olga ni videla nikogar več; odšla je v spalnico, zbegana kakor v silnem udarcu. Zdaj ji je bilo jasno, da ji je Janko lagal, ko ji je prisegal, da jo bo ljubil zvesto, »naj se zgodi karkoli ž njim«. Z lažjo in krivimi prisegami jo je znal premotiti in osvojiti še drugič.

Kakšna propalica! Kako strašno je to njeno novo razočaranje! Kako veliko to novo njeno ponižanje! Za igračo jo je imel prej in sedaj. Krčila je pesti in srce ji je bilo polno osvetljivosti.

Še ji bo pisal Janko. Povabi jo na sestanek, ona pa pošlje to pismo ženi, naj ima poslej pekel v hiši. — Toda Elza vrže morda pismo v koš in se zasmeje nji, naivni beračici. Kdo ve, kakšna moralna načela ima takale moderna bogataška. — Ali naj piše naravnost njemu, da je podlež, ki ga zaničuje in preklinja! Morda se bo zarežal njeni togoti, saj časti nima ta, mož nobene več.

Tedaj si je Olga dopovedovala, da sta si Janko in Elza popolnoma vredna: drug drugemu sta se prodala in si drug drugega kupila. Njeni strasti po lepem, elegantnem možu je zadoščeno; potomca ima; njegovi strasti po bogastvu je ustreženo z milijoni žene, ki ga je rešila bankrota. Vest, ljubezen, sram pred seboj — smešnosti! Kdo pa ve, da sta podleža? Po vseh štirih bodo klečeplazili pred njima, zlato tele je dandanes najmogočnejši bog. Samo reveži se morajo sramovati, milijonarji so na grehe lahko ponosni.

In Janko je ponosen! Kako je korakal! Kako dvigal glavo, vzpenjal prsi! Seveda: kdo je bil tako svreten in prebrisan kakor on, kdo si je znal najti tako bogato ženo in dedično, komu je usoda prijaznejša, bodočnost svetlejša? Čigava žena je največjega poštovanja vredna dama? Njegova Elza, saj je najbolj bogata! Zato ji Janko ni branil nastopiti javno. Naj le vidi svet; za slavno Kromar-Stepišnikovo dinastijo je preskrbljen potomec. In tudi Olga naj vidi Elzo! Zdaj je konec zabave in burk. Dovolj jo je imel; naj reva le vzame kmeta. — Vse to je zdaj postalo Olgi jasno, kakor bi čitala v Jankovi in Elzini duši, in zaslutila je, da ji Janko ne bo pisal več, zakaj zdaj je ena Elza za tisoč Olg. Kako bi utegnil. Kadar gre za milijonsko dediščino, je žensko srce brez pomena.

Ni se motila. Prejela ni od Janka nobenega pisma; niti Ernice se ni spomnil. Preveč je imel novih skrbi in nujnih opravkov, da bi se menil zanju.

Ljubljana in Sela pa sta slavila Janka in Elzo. Veliko vsoto sta poklonila narodnim in dobrodelnim društvom v počaščenje spomina blagorodnega očeta, oziroma tasta, veleindustrijca Gašparja Kromarja ter svaka, oziroma brata, rezervnega poročnika in junaka dobrovoljca Stanka Kromarja.

In listi, ki so prinašali cele strani ogromnih mrtvaških naznanil z najširšimi črnimi robi ter z največjimi črkami, so tekmovali med seboj v podrobnem popisovanju pogrebnega izprevoda po Ljubljani in pogrebnih svečanosti v Selih.

Tiste dni je končno našla Olga v sebi moč, da je napisala Novaku pismo. Obsegalo je samo par vrst.

»Dragi gospod Novak, zelo mi je žal, da naju niste našli doma. Najlepša hvala za spomine iz Prage. Vsa naročila so gotova, in jaz sem zadovoljna, da določite dan poroke kadarkoli. Lepo Vas pozdravlja Vaša Olga.«

Tiste dni je tudi Rožanec sklenil, da se umakne iz Trstenika. Napisal je prošnjo in jo prinesel župniku, da jo priporoči.

»Glejte, najini misli sta se srečali,« je dejal stari dobričina. »Sam sem vam hotel svetovati, da izpremenite službeno mesto. Naše mestece pač ni za vas. Že dalje časa vas opazujem: tu niste več mirni in zadovoljni. Prav žal mi bo za vas, a želim vam, da postanete sam svoj gospodar. To vas zopet vzproži in vse bo zopet v redu.«

»Daj Bog,« je odgovoril Rožanec in naglo odšel. Kakor bronast kip je bil njegov obraz, trd, zarjavel in miren.

* * *

Na Goričanah se je izvršila poroka Olge Tratarjeve z gospodom Ivanom Novakom. Skromno in tiho. Niti vozov ni bilo, dasi je stala v hlevu cela vrsta lepih konj. Tako sta želela nevesta in ženin. Poročal je domači župnik Torbar.

Rožanec se je bil opravičil, češ, da se pravkar seli na novo službeno mesto, v letovišče S., da naj ga torej oprostijo in sprejmeta najsrčnejše čestitke in voščila.

V cerkvi je bilo po nauku v nedeljo popoldne le še par ženic, ko so peš dospeli ženin, nevesta ter priči. Hitro so opravili, saj se o vsem lahko brez razburjenja pomenijo na večerji, na katero je povabljen najvljudneje tudi župnik.

Svatje so prišli v potnih oblekah; le nevesta je nosila šopek rdečih vrtnic. Bila je smrtno bleda, ko je stala pred oltarjem in noga ji je drgetala, da je mislila, da se zgrudi. Novakov resni obraz pa je bil poln tihe sreče in samozavestne energije. Že na poti v cerkev ni pustil, da bi vodil Olgo stric Tratar kot prva priča, nego jo je vodil roko v roki sam. Zaradi družbe ni mogel govoriti ž njo, toda včasih je stisnil njen komolec k sebi, kakor bi hotel reči:

»Nasloni se na mojo ljubezen in na moj značaj, in poslej bo varna tvoja pot skozi novo življenje.«

Pred oltarjem pa se je ozrl nanjo, in videč bledoto njenih lic, pošepetal:

»Zaupaj, Olga, jaz te ljubim!«

In na vprašanje župnikovo, je-li njegova resna in svobodna volja, da vzame pričujočo nevesto Olgo za ženo, je energično pokimal in odgovori! glasno: »Da!«

Kakor bi prehajala njegova volja na Olgo, je tudi ona pritrdila z odločnostjo. Nato so šli v zakristijo izpolnit vprašanja v poročni knjgi, počakali, da je Torbar slekel koretelj ter so ga vzeli kar s seboj.

Ves čas ni Novak izpustil Olgine roke ter jo je vodil tudi zdaj domov.

»Vidite, gospod župnik,« je pripovedoval Novak, »zdaj se čutim šele celega človeka. Trije pračuti so po mojem mnenju, ki nas delajo cele ljudi: ljubezen roditeljev do otrok ter otrok do roditeljev. Ta je prvi. A jaz sem že dolgo sirota. Potem je ljubezen ali prijateljstvo moža do moža, brata do brata. Zelo redek, dandanes menda čudežno izjemen čut, znan skoraj le še iz starejše literature. Jaz ga poznam, ker imam vzornega prijatelja. A tretji je ljubezen in tovarištvo med možem in ženo. Tega sem si pridobil s strastno vztrajnostjo in ga utrdim. Hočem in bom!«

»A ljubezen do domovine?« je vprašal župnik. »In glavno: ljubezen do Boga?«

»Obe te ljubezni sta obseženi v otroški ljubezni do roditeljev,« je odgovoril Novak. »Kakor ljubezen do bratov, sester, sorodnikov. Domovina je naša mati, Bog naš oče.«

Zamislil se je Torbar, potem pa vpraša:

»Pa kaj je po vašem ljubezen?«

»Ljubezen po mojem je najsvetejše, najlepše, najdragocenejše, kar je ustvaril Bog. A definirati se ne da. Kakor duša ne ali eter ali elektrika. Mistična, usodna moč je. Samo čutim, da prihaja od Boga in se vrača k Bogu. Ljubezen je povsod, saj brez ljubezni ni ničesar. Ljubezen je večna; kakor Bog je bila v prvi luči, je v solncu in trepetanju vsakega bitja; brez ljubezni bi ne bilo nobenega razumevanja, navdušenja in delovanja; brez ljubezni bi ne bilo nobene lepote, nobene resnice in nobene pravice. Ljubezen je duša svetov, njih ustvariteljica, rešiteljica in voditeljica. In večna ostane, ker je Bog večen,« je dejal Novak.

»Da, ljubezen je iz Boga,« je pritrdil župnik, »zakaj vse je iz Boga, po njegovi zamisli in njegovi volji. Vse reči v vsemirju, vsa luč, barve, vsa čustva, misli in dejanja so tresljaji etra in vsa materia je tresoč se zgoščen eter. Misel in volja, ki smotreno trese eter, pa je Bog.«

Nasproti sta jim prišli gospa Tratarjeva in Ernica.

Objeli sta se z Olgo in objel in poljubil ju je Novak, Ernico pa je dvignil v naročje in jo nesel domov, objemajoč ženo okoli ramen. Med poroko so postavili posli pred hišo dva mlaja ter so okrasili vrata, vežo in stopnice s cvetjem.

V obednici so sedli svatje za mizo, vso v cvetju, dragocenem porcelanu in steklu ter snežnobelem perilu. Kmalu so bili z večerjo gotovi, kovčegi so bili že na kočiji in bela vitka lipičanca sta nestrpno hrzala in kopitala pred hišo na cesti.

Tedaj se Torbar ni mogel več vzdržati in je potrkal na čašo, rekoč.

»Gospodje in dame, same kratko besedo mi dovolite! Zakoni se sklepajo v nebesih, pravi globokoumen pregovor. In današnji zakon je sklenil resnično sam Bog. Gospod ženin mi je povedal — in s tem ne izdajam nobene tajnosti — da je vzljubil svojo gospo nevesto še kot dijak in da bi ostal samec do smrti, ako bi ne dobil za ženo svoje izvoljenke iz mladeniške dobe. In gospod ženin mi je na poti semkaj dejal lepo, da veruje, da ljubezen prihaja iz Boga in se vrača k Bogu. Tudi jaz verujem to. Zakaj Bog je ljubezen! Bog je prižgal na nebu solnce, ki je vir življenja, Bog je vžgal vsemu stvarstvu, zlasti človeški duši, ljubezen, ki je začetek in cilj vsega živega. Bog je ljubezen, in kdor ljubi, je božanski. Bog brez čigar volje ne pade listič z veje, je hotel, da postanita gospod ženin in pa nevesta zakonca; in vdihnil je njemu neugasno ljubezen do nje ter ga vodil do cilja. — Za najsvetejše, najlepše, najdragocenejše božje stvarstvo smatra gospod Novak ljubezen. In jaz, star mož, mu pritrjujem in mu čestitam, ker vem, da bo srečen. Čestitam pa še prav posebno velespoštovani gospe Novakovi: na moža takih načel, takega srca in duše se lahko opira v bodoče z zaupanjem. Bog je začetnik vajinega zakona. Bog je z vama danes in bo z vama, prijatelja! Kakor solnce nad zemljo plavaj nad vama ljubezen, ki je Bog! In srečna bosta. — Na vajino srečo v božanski ljubezni!«

In župnik je dvignil čašo ter trčil z Olgo in Novakom.

Nato sta se zakonca poslovila.

»Gospa mama,« se je obrnil Novak k Tratarjevi, ki je v solzeč se objemala hčer, »pazite mi na dom in Ernico! Vse drugo uredite z Jožetom in Katro, ki jima zaupam že skoraj četrt stoletja. Zvesta sta mi kakor moja desnica. — Ernica, čakaj, prineseva ti zopet kaj lepega! Moja si in rad te imam, dušica materina!«

Poljubil je dete na čelo, si ga pritisnil na srce ter odvedel Olgo na kočijo. — Še mahanje robcev, vzkliki: »Srečna!« in lipičanca sta oddirjala.

Odpeljala sta se na Dunaj.

Novak se je vedel na vlaku ves čas mirno, uslužno, a niti v pogledih niti v kretnjah ni izdajal svojega hrepenenja.

Kakor prijatelj je kramljal in ji stregel; ljubimca se ni izdal z ničemer. Sestra in brat, bi sodil marsikdo.

Olgina nervozna napetost in plahost je izginjala, novi vtisi, novi kraji in ljudje so jo raztresali, dajali njenim mislim novo smer. Ko se je znočilo, ji je mož sam uredil ležišče, da je ležala ugodno in toplo v zatemnelem kupeju; tudi sam se je zleknil ter mirno zaspal.

Olga pa ni mogla zaspati dolgo. Kakor kinematografske slike so letali pred njenimi duševnimi očmi doživljaji zadnjih tednov, dni in ur.

»Mar sanjam, ali bedim?« se je vpraševala. »Ali je vse to resnica ali domišljija? Kot žena se vozim v prvem razredu brzo vlaka skupaj s svojim možem, ki tik mene mirno spi. — Samo roko mi je nežno poljubil in mi želel lahko noč. On, ki ve moje zablode, se vede do mene tako obzirno in taktno; on, ki pozna mojo žalostno preteklost, ki sem ga žalila do zadnjega, me je vzel za ženo, dasi bi lahko našel s svojim imetkom in ugledom toliko imovitih, krasnih in čistih devic! On me vzlic vsemu ljubi in spoštuje kot popolno damo, mi daje svoje pošteno ime ter me zagrinja s svojo plemenitostjo. — Ali je to pravljica, ki se godi v današnjem grdem času? — Ali je tak mož resničen v dobi Stepišnikov in Tribnikov? Kako se je vendar to moglo zgoditi? — Po volji božji, je dejal verni župnik, na ukaz usode, bi rekel svobodomislec.«

Okrenila je glavo in gledala spečega moža. Dolgi, od solnca in zraka zdravo zardeli obraz z malo francosko brado je spal na podloženi desnici, pokojno se smehljajoč. Nikaka skrb ni bila vidna na tem obrazu, toda sama odločna volja, biti srečen in deliti srečo.

»Kako velika mora biti njegova ljubezen!« je razmišljala. »Od malone deških let me ljubi, nobene ženske ni maral ter čakal in upal vedno le name. Koliko je trpel zaradi mene! Kolika zvestoba! Kolika veličina značaja!«

In misel se ji je vsilila: »Bolest poraja najlepše cvetove duše. Kolik je razloček med tem poštenjakom, med Stepišnikom in med Rožancem. Da, niti Rožanec ni mož! Zdaj vidim: mož volje in značaja se v resnični ljubezni ne vede kakor Milan. Novak je med vsemi le najboljši!«

Ali pa ga bo mogla ljubiti? — Bridkost jo je obšla: »Kako nesrečna sem, da mi hrepeni srce po možeh, ki ju moj razum obsoja kot podleža ali bojazlivca. Ljubim, kar zaničujem, a samo spoštujem, kar spoznavam za boljše, možatejše! Ti neumno žensko srce!«

Zaspala je končno tudi ona. Zbudil jo je šele sluga jedilnega voza, ki je prišel javit, da je zajtrk pripravljen.

Izpregledala je in se začudila: solnce je stalo že visoko na vedrem nebu, a pred njo se je smehljal Novak, umit in počesan, ter ji je voščil: »Dobro jutro, Olga. Na zajtrk naju zovejo. Želiš neseser?« — In že je segel na polico in postavil skrinjico na mizico pred njo ter odšel na hodnik.

S kolinsko vodo si je otrla obličje in roke, se sfrizirala in manikirala. Nato sta odšla zajtrkovat.

Uro kasneje sta bila že na Dunaju. Hrup vozov, avtov, cestne železnice in velikanski promet jo je opajal in begal.

On pa je bil miren, ker je mnogo potoval; odrejal je zaradi prtljage in izvoščka ter naročal, kam naj ju pelje. V množici potnikov, železniških uslužbencev, postreščkov, stražarjev in policistov je postalo tesnobno malomestni bivši učiteljici, ki še ni bila dalje od Ljubljane. Instiktivno se je oklenila soprogove roke. Rahlo jo je stisnil k sebi in jo vedel po širokih strmih stopnicah navzdol. Še malo, in kočija s parom konj je zletela po asfaltni cesti.

Kaka prostranstva, kakšne palače, kaki parki, kipi, spomeniki, prodajalne, kavarne! Povsod mramor in zlato!

»Da, da, Dunaj se je krasil z najdragocenejšim,« je dejal Novak. »Dokler je smel izkoriščati slovanski znoj in slovenske žulje. Semkaj so zvlekli vse najboljše in najlepše, našim mestom pa so neradi privoščili par drobtinic.«

V hotelu na Ringu, kjer sta izstopila, so Novaka že dobro poznali ter ga sprejeli z respektom kot dobrega gosta iz Jugoslavije. Z liftom sta se dvignila v drugo nadstropje.

Ko pa je stopila Olga v naročeno stanovanje, se je čudila: bili sta dve veliki solnčni sobi z balkonom, polnim cvetočega cvetja, ena soba zanjo, druga zanj.

»Udobnost, je pol življenja,« je rekel Novak. »V svoji sobi se uredi kakor doma. — Morda želiš kopel? — Jaz pojdem pod prho, se preoblečem in te počakam spodaj — v pritličju na levi v čitalnici, da boš gotova. Ne mudi se nama. — Karkoli želiš, zahtevaj! Evo ti gumbi zvoncev in navodila!«

In umaknil se je v svojo sobo.

Olgi je bilo prijetno in obenem čudno. Koliko nežnost in obzirnost! Ta dobri, dobri človek! Kako se je bala trenotka, ko zagleda v skupni sobi široko zakonsko postelj. — On pa kakor bi čital neprestano v njeni duši.

Z užitkom se je kopala, preoblekla in počesala ter šla počasi v pritličje. V vestibulu se je ozirala po čitalnici, a ker je bilo na levi več vrat z zlatimi, plastičnimi napisi, in je sedelo po naslanjačih okoli sten nekaj gospodov in dam, se je za trenotek neodločno ustavila. In začula je: odnekod polglasno pripombo: »Lepa je — krasna!«

Zardela je in urno odšla v čitalnico. Videla je Novaka, ki je takoj odložil dnevnik in ji hitel naproti.

»Kako si lepa, zdrava!« ji je dejal. »Ali hočeš, da greva peš po mestu? Morda se najprej nekoliko izprehodiva, potem vzameva voz.«

Od strani ga je ogledovala; tudi on je bil svež, zdravo zarjavel, preoblečen v elegantno promenadno obleko, prožen in živahen.

Šla sta preko Ljudskega vrta mimo Grillparzerjevega spomenika po Gosposki ulici na Graben. Počasi sta hodila, saj je bilo videti po izložbah toliko krasnega, dragocenega, novega. Zavila sta v Rotenturmerico, dospela k operi in vzela izvoščka. Vozila sta se po Ringu.

Solnce je sijalo, okna in izložbe so se svetlikale v svoji čistoči, z balkonov in pouličnih stebrov je viselo bujno cvetje in zelenje. In na obeh straneh pločnika po dve nasproti tekoči reki ljudi in na obeh straneh ceste, obrobljene z drevjem, po dve drveči reki avtov, kočij, kolesarjev, tramvajskih vozov in raznih vozil. — Obedovala sta v paviljonu Mestnega parka in se nato vrnila v hotel.

»Da se odpočiješ nekoliko. Morda ležeš? — Izvoli! Jaz te počakam v kavarni v pritličju na desno. Nič ne hiti; nikamor se nama ne mudi.«

Spremil jo je do vrat njene sobe in odšel.

Popoldne sta bila v Schoenbrunnu, nato v Hietzingu na vrtnem koncertu, zvečer v odličnem kabaretu, ob enajstih sta se vračala v hotel. Olgi je utripalo srce. Prva noč z možem!

A Novak jo je zopet spremil do vrat njene sobo, ji poljubil roko in dejal mirno:

»Lahko noč, sreča moja!«

»Lahko noč, prijatelj,« je skoraj šepnila in zaprla duri za seboj. In prijela se je za čelo, težko sopla, se ozirala po durih: »Ali naj zaklenem? — Ne, preveč bi ga žalila. — Ah, saj je tako dober!« In zaklenila ni.

Duri pa so ostale zaprte vso noč.

Novak je spal trdno in pokojno, dokler niso začeli zjutraj begati sluge po hodnikih. Urno je vstal, se umil, se obril, oblekel in naročil sobarici:

»Kadar se moja žena zbudi, ji nesite zajtrk v sobo; jaz jo pričakujem v kavarni.«

* * *

Tako sta potovala po Pragi, Draždaneh, Berlinu in Norimbergu. Razmerje med njima jo ostalo enako zakonsko nekorektno, a nad vse ljubeznivo prijateljsko. Ogledovala sta si znamenitosti, umetnine, krajinske in stavbne lepote, razna modna zabavišča, se vozila s parnikom po Vltavi in Labi, ter izletevala v najuglednejša letovišča in kopališča. Novak je naučil Olgo plavati; tako sta užila tudi v valovih in na pesku mnogo prekrasnih dni. Često sta se vračala v hotel razigrane volje šele po polnoči.

Toda Novak je ni poljubil in objel vso dobo niti enkrat. Analiza valovanja čustev in misli v Olgini duši tekom vseh teh tednov, dan na dan, večer za večerom in tudi često ponoči bi lahko obsegala knjigo.

Prvotnemu zadovoljstvu nad Novakovo obzirnostjo je sledilo čudenje, občudovanje, spoštovanje, kmalu strmenje, zbeganost in nepojmovanje, nato čuvstvo užaljenosti in končno zavest ponižanja.

Tako je rahločuten! — si je dejala spočetka. Koliko brzdanje lastne volje! je misila kasneje. Kaj me ne ljubi kot zdrav, normalen mož? je ugibala še pozneje. Ah, zaničuje, pozabiti ne more moje preteklosti! je skrbela naposled.

A trpela je čimdalje huje.

Zakaj ni je žensko, ki bi prenašala omaloževanje, ki bi ne hrepenela po borbi z moško ljubeznijo, dasi morda moškega ne mara ali ga celo sovraži. Ženska zahteva, da se moški poganja za njeno milost, a da ima ona sama pravico, moško ljubezen sprejeti ali odkloniti.

Novak pa se za Olgino ljubezen ni boril, niti rahlo poganjal. »Kako si krasna! Kako te ljubim!« je bilo največ, kar mu je prišlo iz ust. Njegove oči so često zažarele pač v zanosu, a nikoli ne v telesni sili; njegova roka je stisnila njeno roko, pogladila njeno ramo, a nič drugega. — Dovolj, vendar premalo. Pri tem je bil kavalirsko radodaren. Na očeh ji je čital, česa si želi, kaj ji je posebno všeč ter ji je kupil. Vsako jutro je razgrinjal pred njo jutranje dnevnike ter jo prosil, naj določi sama, kaj si želi videti, kam iti, česa se udeležiti. — Nikoli ni imel pomisleka in vselej je z radostjo pritrdil. Par tednov je Olga zapirala duri svojo spalnice. Pa jih je, kakor pozabivši, pustila priprte in končno so ostajale odprte vso noč. Vendar Novak ni prestopil praga njene sobe.

Dogodilo se je, da sta se vrnila iz kabareta z jako izpodreanim programom. Še slačeč se sta se iz sobe v sobo pogovarjala o krasnih plesalkah in pevkah ter plesalcih in akrobatih, jih ocenjala ter se smejala. Pa se je Olga v pogovoru pojavila med durmi ter pripovedovala, kako jo je zabavalo to in ono. Novak, že ležeč v postelji, je ponavljal posebno srečne, aktualne šale in dovtipe, posnemal glasove in kretnje artistov, in oba sta se krohotala: potem pa sta mirila drug drugega: »Pst, pst! Da ne zbudiš sosedov!«

In končno: »Lahko noč!« — »Lahko noč!«

Potem se je že zgodilo, da je prišla Olga ponoči po razkošni operetni predstavi prav do Novakove postelje, sedla v pyjami na stol ter kramljala z možem v postelji. Vso uro sta se spominjala prizorov in arij. In Novak je segel po njeni roki, si jo pritisnil na ustnice ter dejal:

»Duša moja, ne pozabi: pozno je že! Jutri morava zopet dalje. Pojdi spančkat!«

In Olga je odšla na svojo postelj, ležala budna in premišljevala: »Kakšen človek je to? Zakaj se vede tako? Kaj vendar misli o meni?«

Jezila jo je njegova topla mirnost. Čemu je niti ne izkuša osvojiti? Zakaj ji ne da prilike, da ga vidi drhtečega od hrepenenja? Ali je ne ljubi tako, kakor ljubijo vsi moški? Ah, kako se je vedel Janko!! Mar je Novak prav tak platonik, kakršen je Rožanec?

Užaljena je bila. Užaljenost njenega ženstva, njenega spola je bilo to, kar je čutila, zakaj ljubezni ji še ni bilo v srcu, temveč pa vdanega prijateljstva.

Kakor v gosto meglo ji je tonila preteklost. — Bledeli in pobledeli so doživljaji in obrazi — pozabljala je in le redko še se ji je posilil spomin. A nevoljno ga je zavrnila in začudila se je včasih; kako je bilo vse to mogoče? — kako sem mogla nekdaj plamteti za nekaj, kar me ne zanima prav nič več? Ponoči jo je včasih zaskelel doživljaj kakor zaceljeno, že nemirno živčevje okoli rane. A spomnila se je tudi nekdanjih Rožančevih besed: »Srce je kakor drevo, ki vzcvete, zori in otrpne, da se zbudi k novemu cvetju! Hvala Bogu, da je tako! Počiti bi nam moralo srce, zblazneti bi nam morala duša, ako bi jima pozaba ne brisala sproti vsega gorja in grenkih spominov. Najmodernejše, najdobrotnejše, kar daje Bog človeku, je pozabljanje.«

Tako je tudi Olga pozabljala. Dopovedovala si je, da sta Janko in Milan pač morala ravnati le po nepremagljivih ukazih usode, ki je njo določila po večnem sklepu Previdnosti najboljšemu — Novaku. Nič več ju ni tako obsojala. Rožanec je ravnal kot značajen mož, vzor — duhovnik — trpin, Stepišnik kot suženj razmer in lastnih ljudi, — oba sta bila orodje usode, ki je vodila njo in ju tako, kakor je bilo določeno od vekomaj ...

Olga se je mirila in se približevala vedno bolj možu, ki ga je morala ceniti. A potovala sta dalje, vedno udobno, nikoli utrujena ali nervozna, povsod zložno uživajoča in se odpočivajoča. Povsod je bil svet krasen in zanimiv; povsod umetnost velika, oboževana; vsaka domovina je bila vredna ljubezni, povsod so bili prijazni in dobri ljudje in človeštvo se jima je kazalo vedno jasneje kot ogromna množica bratov in sester, ki vsi enako čutijo in mislijo, se enako radujejo in žalujejo, skrbe in se izpozabljajo, se enako meze in ljubijo, a govore le različne jezike, ker pač žive tako daleč narazen, ob drugih rekah in pod drugimi gorami. Duša in srce sta vsemu človeštvu enaka, različni so le demoni, ki se igrajo ž njima.

V Muenchenu ju je zajela silna vročina. Z neba je palilo solnce in deževalo ni že nekaj tednov. Po cestah je bilo neznosno, dasi so jih polivali neprestano. Po parkih je bilo zadušno. Mesto se je zdelo čudno prazno. Vsa gospoda se je bila umaknila na letovišča, v hribe, k jezerom; kar je ostalo, se je vozarilo že z jutranjimi vlaki na deželo in okolico, na Starnberško ali Ammersko jezero.

Tudi onadva sta si v par dneh ogledala galerije, gliptoteko in pinakotekio, po katerih je bilo hladno in prazno, razstavo v Glaspalastu, šetala po Nimfenburgu, izletala v Garmisch-Partenkirchen, potem v Mitterwald in seveda v Ober-Ammerzau. Potem pa sta se odpeljala na Starnberško jezero, se vozila po njem do Possenhofena, si ogledala grad Berg in votivno kapelo po nesrečanem kralju-estetu Ludviku, se divila Rožnemu otoku in uživala krasno gorsko panoramo.

Po jezeru je migljalo od jadernic, ki so švigale tja in sem ter tekmovale med seboj. V kopališčih je bilo par tisoč dam in gospodov, smelih plavačev in skakčev s stolpov, športnikov po vodi, na obrežjih pa jate gledalcev in gledalk, zabavajočih se ob uspehih in neuspehih svojih znancev in znank v valovih. Zeleni hribci ob jezeru, razkošne vile in parki, gradovi in gradiči, značilne široke bavarske kmetiške hiše — vse ju je navdajalo z občutjem poezije, radosti in zdravja.

Tergensee, Schliesee! Koliko krajinske lepote! To je večen praznik v naravi in njen odsev sta zrla v bistrih, dobrih očeh lepega, vedno veselega ljudstva, ki tako navdušeno prepeva s citrami in kitaro.

Povsod sta se naglo udomačila, a najrajši sta bila na Starnberškem jezeru. Ko je Novak neko popoldne sedel na ograjo skalnatega stolpiča, da se ogreje na solncu, je slišal dvojico opaljenih mladeničev, ki sta tik njega zrla v jezero.

»Ali je to dekle?« je dejal eden. »Kakor kip je modelirana!« je rekel drugi. Po lestvi je lezla Olga navzgor.

Novak je bil ponosen in srečen.

Da, njegova žena je bila tudi telesno krasna. Iz vseh pogledov je čutil, da razširja Olga tisti zagonetni čar, ki razplamteva moška srca. Ta šarm ni bil le v njeni zunanji lepoti, nego tudi v njenem glasu, smehu, vsaki kretnji. Bila je kakor ogenj; krasen, opasen, zmeraj privlačen. Imela je čisto, zdravo zarjavelo polt, dolg, prijazen obraz, temnomodre oči in lepo majhno glavo gostih zlatih las. Vitka, dolgoudna, a pri tem lepo zalita, tenkih gležnjev in ozkih dolgih rok pod okroglimi lehtmi je bila Olga v črnem trikoju resnično kakor živ kip. Vsa radostna se mu je smehljaje bližala in mu pripovedovala o užitkih plavanja. Zagrnil jo je v kopalni plašč in se odmaknil, da je prisedla.

Vroče je pripekalo solnce in počutila sta se izvrstno. Govorila sta slovenski in za okolico nista brigala. Tako so ju smatrali za Rusa, ki pač ne razumeta nemščine. In slišala sta opazke, ki so ju zabavale, ne da bi se izdala.

Židane volje sta odšla, sedela še nekaj časa v kopališkem restavrantu, in poslušala godbo; potem sta najela avtotaksi se vrnila v Muenchen. Večerjala sta na vrtu Dvorne pivovarne, uživala glasbo in zgodaj odšla v hotel.

Novak je ponudil ženi roko in počasi sta stopala.

»Si zadovoljna?« je vprašal.

»Zelo.«

»Resnično? A zdi se mi, da si včasih otožna.«

»Ne, ne, celo prav dobre volje sem. — Le Ernice se včasih spomnim in zahrepenim po nji.«

»Želiš, da se že vrneva? — Nameraval sem te odvesti preko Tirolske še v Švico ter preko Verone in Milana v Benetke.«

»Kakor hočeš. — Veš, da me vse silno zanima. Povsod je krasno. A tu v Muenchenu mi je prav posebno všeč. Tako prijazno, mirno in lepo. Ali bi ostala tu še nekaj dni? Kopat se lahko peljeva vsak dan.«

»Dobro. Ostaniva, dokler ti je drago.«

Ko sta dospela v hotelsko stanovanje, sta čutila, da je še vedno vroče po sobah. Odprla sta vsa okna, ugasnila razsvetljavo in legla.

Novak pa ni mogel zaspati. In naenkrat je začul ihtljaj. Posluhnil je: iznova je začul ihtljaj, nato šumenje posteljnine.

»Olga!« je planil. »Mar jokaš?« In hitel je v njeno spalnico. Sedela je slečena na postelji in tiščala obraz v blazine.

»Zakaj? Čemu, zlata moja Olga?« je vpraševal in jo prijel za golo ramo.

»Ker me ne ljubiš. — Samo siliš se, a ne moreš pozabiti! Varal si se — skrivaš, a trpiš in — zaničuješ me!«

»Zaboga, kakšne misli, Olga! Ljubim te da bi umrl zate. Ničesar nimam pozabiti, ničesar skrivati. Svobodno dekle si bila — svobodno si storila, kar si hotela, in nobene pravice nisem imel v tvoji preteklosti. Čemu bi te torej zaničeval? — A ti, ti, Olga? — Samo prijateljica si mi, tovarišica. — Ne misli, da ne vem, kako se me bojiš, kako težko se navajaš name. A jaz hočem, da me vzljubiš, da verjameš v mojo ljubezen in mi zaupaš docela. — Ti, le ti moraš pozabiti. Ti, le ti moraš prenehati misliti s trpljenjem na preteklost. Le ti moraš dospeti do trenotka, ko porečeš: Novo življenje začenjam — tvoja sem — vzemi me! Moj zakon ne more biti prostitucija teles ob mrtvih dušah, Olga. Moja žena mi mora dati vso dušo, kakor sem jo dal jaz nji. Ali si že tako daleč? Ali mi nimaš ničesar več skrivati, žena moja?«

Prisedel je k nji ter jo objel in stisnil nase. Prvič!

»Nisem pozabil tvojih besed: »Potrpite z menoj!« ter sem potrpel in čakal. Dala si mi svojo roko, postala sva si najboljša prijatelja in tovariša — le ljubezni mi še nisi mogla dati. Brez ljubezni pa mi ne moreš biti žena, kakršno hočem imeti in ki postane mati mojemu otroku.«

Tedaj se ga je oklenila okoli vratu z obema rokama.

»Imam te rada! Tako rada! Iz spoštovanja se mi je rodila ljubezen, ki je doslej nisem poznala. Srečna sem in ponosna, da imam takega moža!«

Tako se je ustavila med njima ljubezen, ki je najtrdnejša.

Tisto noč sta prebdela na njeni postelji in sta zaspala šele, ko so po monakovskih ulicah spet začeli grmeti tramvaji in avtomobili. In spala sta do poldneva, ko so zapeli v monakovskih cerkvah zvonovi, ki so napolnili sobo ter prebudili spavajoča v objemu in na solncu.

Začudila sta se, se smehljala drug drugemu, a roke se jima niso razklenile, le ustnice so se približale ustnicam iznova in iznova v poljub ...

* * *

Gospa Elza Kromar-Stepišnikova je sedala pred grmado trgovskih knjig za šefovo mizo v kontorju, pred njo pa je stal Tepkar, stari knjigovodja. Trideset let je bil Tepkar že pri tovarni, marsikdaj je bliskalo in grmelo v tej tovarni, toda še nikoli mu ni bilo mučneje. V tla bi se bil rad pogreznil ali v prah izpremenil, a stati je moral tu in odgovarjati na vprašanja, katerih vsako mu je bilo strašnejše.

Gospejin široki bledi obraz s krivim nosom in rahlim črnim puhom na obeh oglih ustnic pa se ni niti zgenil ob nobenem njegovem odgovoru. Mrzlo so se ji svetile velike rjave oči pod širokimi gostimi obrvmi. Zajecljal je včasih Tepkar, izkušal omiliti resnico, ali novo vprašanje ga je vklenilo kakor precep in njen pogled je iztrgal njegovemu jeziku tudi najbolj zatajevano tajnost.

»In tale knjiga? Čemu se je izplačalo Tribniku že tretjič stotisoč dinarjev?«

»Za neko posredovanje kot provizijo za vplačani kapital petnajstih milijonov!«

»Čigavih?« — Vprašanje mirno, a kakor klešče.

Tepkar je strmel v tla in ni odgovoril.

»Mojih! Moje dote!« — Jedva se ji je dvignil glas.

Tepkar je dvignil oči in skomizgnil z rameni.

»Ali obstoja pogodba?« Vprašanje napetega dvoma.

»Da.«

»Stvar je v redu. A pogodbo hočem videti! Kje imate kopijo?« Malomarno, kakor bi šlo za krojaški račun.

Tepkar je pokazal na predal prav pred njenim pasom. A predal je bil zaklenjen.

»Dobro. — A sedaj mi povejte: gospodična Marta je gospodova ljubica?«

»Ljubica? Ne, tega ne vem, milostiva.«

»Ne tajite. Vi veste vse!«

»Star sem — ob službo bom — kje si najdem drugo?«

»Ne bojte se! Izdali mi niste prav ničesar; vse sem odkrila sama. Že nekaj mesecev opazujem, oklepam, gledam in poslušam. Jasno mi je vse.«

»Gospodična Marta je izvrstna uradnica, milostiva. Neumorna in tudi napram drugim strožja, nego sam gospod. Da bi bila tudi ljubica, tega res ne morem potrditi.«

Kratek molk.

»Dobro. Recite ji, da pojde jutri z vami v Sela. S tamkajšnjim osebjem mi izvršite inventariziranje vsega pohištva, orodja, strojev, skladišč, živine ter blaga nato mi uredita knjigovodstvo, napravita pregled dolžnikov in upnikov — skratka sestavita mi natančno sliko o stanju trgovine ter vseh treh žag. Gospodična Marta naj obvesti vse očetove in bratove dobavitelje in odjemalce, da sem prevzela vse podjetje in naročila jaz, ki bom vodila trgovino in vse delo neizpremenjeno pod naslovom dosedanje tvrdke dalje. Še danes se odpeljem v Sela, da vama pripravim sobi in delo. Prihajala bom odslej gori vsak teden parkrat v pisarno, a brigati se hočem tudi za ostalo gospodarstvo in za posle.«

»Kdo prevzame najino delo?«

»To je moja skrb! — Razume se, da vama po zaključku vseh opravkov nakažem primemo nagrado. Poročajte mi, je-li gospodična Marta z mojo odločitvijo zadovoljna! Ako bi ne bila, ji odpovejte v mojem in gospodovem imenu za takoj, a s pripombo, da se ji kot odpravnina izplača trimesečna plača. Ste razumeli? Kar sva govorila v ostalem, je seveda najina tajnost. Gospodu in Marti niti besede. Zbogom!«

Tepkar je ponižno izginil, gospa Elza pa je pozvonila slugi, da je odnesel knjige po pisarnah na njih prostor. Nato je vzela iz spodnjega predala več zavojev pisem, našla nekaj ženskih fotografij, suhih šopkov in v kuverti prevezani z lilastim svilenim trakom, je bilo celo več ženskih kodrov, zlatolasih, črnih, rjavih, celo rjasto rdečih.

Hladen je ostal njen obraz, ko je pregledovala vse te zarme nele in pobledele spomine moževe ljubezni bogate preteklosti; samo okoli ustnic ji je zaigral zaničljiv nasmeh.

Iz vsega kupa si je vzela le Olgino sliko in poslednje pismo iz Trstenika ter dva tri listke, v naglici načrkane in podpisane z imenom Marta. Vse drugo je zmetala tako brez reda, kakor je bilo prej, zopet nazaj v predal, ga zaklenila in odklenila glavni predal spredaj.

Tam je našla poleg drugih pogodb tudi kopijo pogodbe s Tribnikom, dvoje Tribnikovih pisem ter par amaterskih fotografij Kromarjevih hiš in lesne trgovine v Selih ter gradiča v Trsovem. Pazno je vse prečitala, nato položila na prejšnji prostor in predal zaklenila.

Bilo je pol šestih zvečer, ko se je vrnila v stanovanje. In kakor zjutraj ob pol sedmih je sedla za zastor v sobi, ki je ležala v prvem nadstropju nad glavnim vhodom tovarne.

In opazovala je kdaj odhajajo uradniki in uslužbenci. Zopet je videla, da odhajajo zvečer prvi oni, ki prihajajo zjutraj prepozno, da niti delavci ne ostajajo na delu do šestih, niti ne začenjajo ob sedmih, skratka, da vlada med osebjem svojevoljnost, ki je ne kroti nobena disciplina. Kakor zjutraj prva, pa je videla tudi zdaj odhajati zadnjega starega knjigovodjo Tepkarja in za njim tajnico Marto že blizu pol sedmih.

Dasi se je že mračilo, je popila čašo čaja in se z avtom odpeljala v Sela. Vse žarnice in obločnice je dala prižgati, ko se je vozila mimo vratarja. Cirkularne žage so še sikale in rezale, delavci so še zlagali piramido iz desk, valili hlode, odvažali so krajnike, v pritlični pisarni so gorele luči nad mizami in pulti, uradniki so še delali. Trop lovskih psov je radostno zalajal in začel je skakati okoli avta, se vzpenjati k Elzi in se ji dobrikati. Poznala je vsakega, ga poklicala pobožala, prijazno potapljala. Saj je bila njih krušna mati in rednica; mladiče je bila nakupila, vzredila, odgojila, pomožila in poženila ter skrbela, da so bili lepo shranjeni in prehranjeni.

Oskrbnik je pritekel in jo spremljal. Obšla je najprej dolga hleva. Tudi živina jo je poznala, hrzala in mukala gospodinji v pozdrav. Zakaj gospa Elza jo je ljubila in skrbela, da je bil hlev vzoren in ravnanje z živino najboljše. Tu je bilo petnajst krav s sedmerimi telički, par telic in juncev, šest parov volov in dva bika, v posebnem hlevu šestnajst kobil in konj, par žrebet in krasen žrebec. Vsako žival je poklicala z imenom, jo ogledala — odrejala, odobravala, grajala. — V mlekarni sta delala hlapec in dekla. Pregledala je stroj in posode ter šla dalje. Zadovoljnosti ni izražala z ničimer.

In ko je stopala skozi skladišča, je opazila vsako izpremembo, vsak prirastek, novo skladanico — vpraševala, presojala, odrejala. Nato šele je odšla v pisarno, si dala predložiti glavno knjigo, zapisnik, korespondence, zaslišala blagajnika in tajnika ter končno hladno pripomnila:

»Inventar in bilanco vam prideta pomagat delati gospod knjigovodja Tepkar in gospodična Smrekarjeva iz ljubljanske tovarne že jutri.«

Končno je odšla v prvo nadstropje. Tu sta stanovala rajni oče in brat. Imela sta petero sob; zdaj so bile zaklenjene. Na koncu hodnika so bile bivše tri sobe, vse še opremljene, kakor pred meseci, ko je odšla kot nevesta k Stepišniku.

»Pripravite jima v sobah za tujce stanovanje,« je velela oskrbniku. »Glejte, da bosta zadovoljna! Hrana, perilo in vse, česar si želita, naj jima bo na razpolago doma! Oba sta izvrstna uradnika — zaupam jima.«

Nato se je odpeljala zopet v Ljubljano. In odšla je mirno počivat.

Ko se je dva dni nato zvečer Stepišnik vrnil iz Trsovega, kamor ga je bila Elza poslala, da postrelja stara jelena in stare košute v zverinjaku, ga je sprejela prijazno se smehljajoč, kakor bi se ne bilo medtem prav nič zgodilo. Pustila je, da jo je objel in poljubil ter je šla ž njim mirno večerjat.

Ko sta bila sama in je služkinja popravila mizo, pa je Elza dejala:

»Ako se ločiva sta tvoja mati in sestra skoraj brez imetka, a ti mrtev mož!«

»Kaj govoriš?«

»Ponavljam: ako se ločiva. To je odvisno le od tebe. — Jaz hočem moža zase, vsega. Vzela sem te, ker si mi všeč — čeden, sposoben, zdrav. — Odklonita sem toliko snubcev — težko si je prislužil Tribnik svojo provizijo — in se odločil zate, ker mislim, da si zame pravi mož. Če namreč hočeš! Nisem pa prav nič sentimentalka. Zgodaj mi je umrla mati in odrasla sem v trdem delu med možmi, ki so bili značajni. Tudi zabavali so se vedno le kot poštenjaki. Zato mi je nemogoče živeti dalje s teboj, ako nočeš in ne moreš biti poštenjak. Potomca dobim. Moža mi ni treba več ...«

»Čemu vse to, Elza?«

»Ker sem zdaj uverjena, da si bil doslej čisto navaden šuft!«

»Taka psovka! Zavračam jo. Le mlad sem bil. — Kot devičnik vendar nisem mogel živeti!«

»Veš, da sem jaz živela tako! Ne priznavam, da bi smel moški kot samec živeti drugače, kakor dekle. Toda pravico imam zahtevati, da živiš od dneva poroke kot zakonski mož čisto tako, kakor živi tvoja zakonska žena. Ako ne, daješ s tem ženi pravico, da živi čisto tako, kakor ti. Toda jaz se te pravice ne poslužim, nego se ločim od tebe. Čakaj! Da ti povem vse. Da si začel ljubimkanje z lepo učiteljico, je bila neodpustljiva neumnost, da si ji obetal zakon, je bila lahkomiselnost, ki te onečašča, a da si ji dal otroka in jo naposled pustil, je šuftarstvo. Kavalir, gentleman je takega čina nesposoben. — Za svoje dete nisi bržčas niti najmanje poskrbel in si zato brezvestnejši, kakor najbolj zanikaren delavec. Ako bi bil poštenjak, bi bil vse to meni pred poroko priznal in bi bil svoje razmerje do gospodične Tratarjeve in male Ernice uredil kot pravi mož. A prikril si mi in nisi storil ničesar. Tako postopajo šufti! — Molči! Nisem še pri kraju. V svoji neznačajnosti si šel še dalje: okradel svojo zvesto ljubico in okrajaš sedaj mene, ki sem ti žena. Ljubimkaš z uradnico. Nič se ne čudim gospodični Marti, dober šef si ji, in dekliška ljubezen je danes cenejša, nego češnje na trgu. A čudim se tvoji brezvestnosti in neumnosti. Elzi Kromarjevi ni treba prenašati zveze s takim možem. Zato si premisli! Ako ne moreš biti ves moj, te ne maram niti minuto več za moža in jutri se preselim v Sela. Ločiva se. Potem si seveda vzamem doto, a v tistem trenotku je tovarna, ki je danes po dveh tretjinah itak moja, na bobnu. — Ne grozim ti, ne pritiskam nate. — Zdaj vem, da si me vzel prisiljen in da si mi lagal, ko si mi govoril o ljubezni. Verjela sem ti, ker si mi bil že dolgo všeč, dasi me nisi poznal. Vzljubila sem te in te še ljubim. Saj midva spadava skupaj, ako le hočeš. Delala bova, pridobivala, ustvarjala; ti tu in na Trsovem, jaz na Selih. Za naju in najino deco, Janko! In ljubila se bova; nič se ne bojim, da te ne pridobim vsega; toliko ljubezni je nagrmadene v moji duši, da pozabiš preteklost. Premisli si, potem se odloči. Komedije pa si ne bova igrala. Čast in ponos sta mi več, kakor ljubezen. — Ako se ločiva, bom nesrečna, a raje poginem, nego bi se dala poniževati. — Gospodična Marta in Tepkar sta že v Selih, kjer ostaneta. Poskrbim, da se z Marto ne snideš več, ako se ne bosta iskala. Varati pa se ne dam za vsak tvoj in njen korak zvem takoj. Ne sramoti se in postani, kakršen si potreben meni in tovarni, materi in sestri! Tako sem ti razložila vse. Nič ne odgovarjaj! Poljubi me, če moreš, in lahko noč!«

Iztegnila je obe roki k njemu, Janko pa je padel pred njo na kolena, jo objel okoli pasu in ji poljubljal roki. Žena mu je imponirala; spoštovati jo je moral, ko je gledal v njene velike rjave oči, iz katerih sta sijali ljubezen in jeklena volja.

Zdaj ga je še bolela sramota, ki jo je čutil na svoji časti kakor blatno skorjo; zavedal se je laži in nepoštenosti, v katerih je tičal do vratu, kakor v močvirju. In ker je bil vzlic vsemu vendarle dober človek, je zahrepenel, otresti se minulosti ter postati enak tej močni, čisti, pošteni ženi.

Zavzdihnil je, ona pa ga je pritisnila nase. Inprav takrat se mu je pod licem v njenem naročju zgenilo in nemirno trkalo.

»Li čutiš?« je šepetala. »Bodi ves najin! Prerodi se, Janko! Midva ti hočeva pomagati. — Potem šele bomo resnično srečni.«

Razrušen se je pritiskal nanjo, ki ga je držala na srcu z močnimi rokami.